Martin in Jera. (J. Rarnikar.) Sedmo poglavje. Starešina prične z delom, ki mu je po godu. |tiskač, stopivši v brivnico, pozdravi brivca in sosede, ne da bi popred pokašljeval, kakor je bila njegova navada, ter sede. Sicer ni popred sedel, da je malo pokašljeval in da so ga navzoči milostno pozdravili. Vaščani posmehovaje odzdravijo ter se urno pokrijejo, cesar bi popred gotovo ne storili, kadar bi jih pozdravil starešina. Ta prične takoj govoriti: ,,Imate vedno dovolj zaslužka, mojster brivec! Toliko dela, da se uprav čudim, kako ga morete z dvema rokama izvršiti." Brivec, miren \n tih človek, se navadno ni oziral na take opazke; no zdaj rnu že vender preseda, ker ga starešina že več mesecev zaporedoma vsako nedeljo med propovedjo draži na ta način. Nejevoljen mu reče: ,,Ej, starešina! Ne čudite se, ako človek dela marljivo z obema rokama, pa vender malo zasluži, temvee čudite se tisterau, ki nič ne dela, a ranogo zasluži." Starešina: To je ludi res, brivecj To bi lahko tudi ti poskusil. Treba je sarao na posebni način roki križem držati ter vtakniti ju v žep; na to bodo denarji padali v hišo, kakor dež skozi raztrgano streho. Brijač pa temu doda: ,,Ne tako, starešina! Treba ju je samo dejati pod starešinski plašč ter izreči le te besede: ,,Tako je!" ali: »Izjavljam pod prisego: tako je!" Kadar pa se nudi pripravna prilika, vzdignejo se trije prsti, dva pa se hitro spustita in — glej, denarja je toliko. kakor pešek!" To razjezi starešino in pravi brivcu: nTo bi pristojalo najprej tebi in ljudem tvoje vrste." To je bilo dobrerau brivcu malo preveč ter mu je žal, da se je spustil s starešino v prepir. Zavoljo tega obraolkne, prepustivši drugim nadaljni pogovor; sam pa namili moža, ki je sedel na brivskern stolu. Starešina pa nadaljuje: »Ta brivec je po vsem gospod, tedaj ni potrebno odgovarjati mu ljudem, kakeršen sem jaz. On nosi gosposke hlače in čevlje, ob nedeljah pa celo zapestnice. Iraa nežni roki, kakor kakšna gospica, nogi pa tanki kakor okrajni pisar." Vaščani so imeli brivca radi; a ker so že večkrat slišali te psovke, niso se prav nič smejali opazkara hudobncga Stiskača. Samo mladi Cene, katerega je brivec uprav bril, nasraeje se raečara okrajnega pisarja, prišel je namreč iz pisarnice okrajnega predstojnika; toda svoj smeh je dobro plačal; ker je bil zbog tega nemiren, ga je brivec vrezal v gornjo ustnico. Brivec in vaščani so bili nad neslanim starešino nejevoljni ter so kimali z glavatni. Na to dene stari Gorenec pipo iz ust in pravi: ,,Starešina, to vender ne gre, da na tak način spraviš brivca v nesrečo." A ko vidijo drugi, da se Gorenec ne boji tega glasno povedati, začno glasno mrmrati, rekoč: Glejte, Cene krvavi. Mi bi ne imeli radi, da se nam dogodi kaj sličnega. ,Žal rai je" — odgovori starešina, ,,skušal bodem to popraviti". ,,Fant, prinesi tri ,,štefane" (po dva litra) tistega dobrega vina, ki zdravi rane, ne da bi ga grel." Ko je starešina pričel govoriti o vinu, nastane mrmranje. Nekaterniki raislijo, da. se le šali. Luka pa, ki se je bil stisnil v kot, jira je rešil to zagonetko, rekši: ,,Vino Stiskačevo se je včeraj pocenilo na cerkvišči". Starešina pa se dela, kakor bi tega ne bil čul, vzame mehur s tobakom iz žepa ter ga postavi na mizo. Tine ga zapazi prvi. StareŠina mu pa ponudi tobak, da ga nabaše v svojo pipo; tako tudi drugirn — in vsi prično pušiti. V kratkem je bila soba polna dima od srardljivca, ki ga je ponujal starešina; on sara je kadil boljši tobak. Brivec in še nekateri drugi so na vse to molčali in motrili, kaj to pomenja. To Stiskaču ni bilo nič kaj všeč, jame po sobi hoditi in praskati se po glavi, kakor je imel vedno navado, kadar mu ni šlo vse po volji. Zdaj pravi sam pri sebi: ,,Tukaj je vražje mrzlo, v mrzli sobi pa se ne da nič opraviti". To rekši, gre v vežo in da dekli par vinarjev, da bolje zakuri v peči; kmalu je bilo v sobi vroče kakor v peklu. (Dalje prih.)