Tečaj III. Y Ljubljani, meseca marca 1875.	List 3.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Poldne čebelnega panja. — Nekaj znanega in neznanega pri združevanji čebel ali pre-menjevanji in dodavanji matice. — Kako neki čebelar čebele iz šestih panjev v pol ure prekadi ? — Znan rodoljub — izvrsten čebelar. — Čebelarsko poročilo iz Mo-ravskega. — Čebelarsko poročilo iz okolice Buda-Pešta. — Izvrstna učenost.
Poldne čebelnega panja.
(A. Hannemann v Braziliji.)
O poldne stoji solnce naj višje, senca je naj manjša, vročina naj veča. Popoldne odjenjuje vročina, kakor dojemlje dopoldne; senca pa dojemlje, kakor je pojemala dopoldne. Zelö tako je s čebelnim panjem.
Mnogo let je minulo, kar sem obetal razpravo od tega pisati. Nekaj me je zadrževala selitev v Brazilijo (cesarstvo v južni Ameriki), nekaj se mi pa tudi ni zdelo primerno od tega pisati, ker je mnogo čebelarjev navadno pomnoženje čebel po rojih jelo bilo zametovati in srečo le v umetnih, prisiljenih rojih iskati. Ker se pa zdaj spet več od navadnih rojev govori, moram vendar enkrat obetanje spolniti in svojo besedo rešiti.
Mnogo čebelarjev misli — celö tudi zatrduje, da imd čebelar roje v svoji roki ter svetuje to iu drugo kakor gotov pomoček, da čebele gotovo rojijo. Da bi le res bilo! ali vsak umen čebelar se lahko prepriča, da na papirju je lahko zatrdovati, ali v dejanju je dostikrat vse drugače v kljub papirnemu zatrdovanju; premnogo-krat ne pomaga ne le eden gotov pomoček nič, ampak vsi gotovi po-močki vsi vkup tudi nič. Glej! tu pripravlja čebelar o začetku zime mehko, toplo odejo za svoje čebelne, težke panjeve vse z mladimi maticami. V duhu že vidi zgodnje spomladne roje, ter se veseli; ali — no kaj bom pripovedoval — naj boljši panji mu oslabijo, da nev6 zakaj? da ne dobi celö nobenega roja; od druzih le prav pozne. Svetujejo n. pr. staro matico vzeti in jo z novo nadomestiti. Gotovo dober svet, pa roja mnogokrat pri vsem trudu ni. Spet drugi svetuje panje zamenjati in roji bodo kmalo tu, t. j. na mesto dobrega slab panj postaviti, namesto dobrega pa slabega in maločebelnega. To bi nas na videz kmalo podkupilo; pa marsikdo se je že vendar, pa prepozno prepričal, da le ne kaže močne panje slabiti zavolj slabih. Naj pametuiši se tudi oglasijo, ter pravijo: Zakaj neki ča-
kati in čas zgubovati! če močen panj noče rojiti, le prisiliti ga ter umetne roje (izkajence) delati; do kresa imajo že lahko saj polovico panja s satovjem napolnjenega.
In jaz? Jaz pravim: ta in uni svžt zmi dober biti ter tudi vspeli imeti; ali ravno ta in uni svet zna tudi slab biti ter brez vsega vspeka ostati. Vse je na okoljščinali ležeče. Umen čebelar mora pravi čas vedeti, kdaj ima panj rojiti, da roja ne bo čakal zastonj; ravno tako mora umen čebelar vedeti, kdaj je treba umetne roje delati, da jih ne bo delal zastonj ali cel<5 v svojo škodo. In tu ravno se pokaže, kdo je umen čebelar, ali pa — mojster skaza.
Kakor vemo, je naturna postava, da proti spomladi so začnejo čebele množiti, ter se množč vtrjujejo, dokler si ne upajo nove naselbe napraviti in samostojno delati. In kadar čebele tak<5 dozorijo, takrat tudi rojijo; dd dostikrat se lahko opazuje, kako tudi srednje močni panji komaj dočakajo, da izrojijo — znabiti imajo se pol panja praznega. Kdaj pa čebele dozorijo, ali kdaj je v panju poldne? Takrat, kadar je panj napolnjen in kadar imd po vsem praznem satovji zadelano ali nezadelano zalego ter na koncu satovja zadelane matične zibelke. Naj takrat nastopi lakota, t. j. ne lakota, da bi čebele ne imele kaj jesti, ampak da čebele zunej paše nimajo, bodisi že zarad suše, toče, škodljive megle, ali druzih vzrokov, se taki ravno zreli panji tako rekoč prestrašijo; dozdeva se jim, da žuga mlademu roju lakota in pogin, zato jim preide vse veselje rojiti, matične zibelke pokončajo ter začnejo norčevati in postavati. Čebelar znabiti vsak dan roja pričakuje; dostikrat vsklikne: Zdaj le bo — je že začel! Ali vse potihne in — roja ni. Misli si: Koga danes ni, bo gotovo juter; pa mine dan za dnevom, teden za tednom, in roja le ni. DÜ — ni ga, pa ga pri takem panju tudi ne bo; poldne je minilo in popoldne nastopilo. Tega se je že marskteri čebelar z žalostjo, ali nevoljo prepričal. Da taki močni, dozoreli panji ne bodo postavali in v lepem vremenu tak<5 rekoč sanjaje norčevali, je treba, da čebelar znamnja poznd ter jih tudi še o pravem času zapazi in ljudstvu k delu priganja, če ne drugačje, posili.
Znamnje, da namreč ima panj pred rojenjem mlajšo in starejo zalego, kakor tudi mlajše in stareje matične zibelke, je znano vsakemu umnemu čebelarju; dalje pa iz tega sklepati marskteri neve. Dokler panj dela in oskrbuje matične zibelke; dokler dela trotovne celice in jih z zalego napolnuje, toliko časa napreduje in dela za roj. Kadar se pa za matične zibelke nič več ne zmeni, ter jih ne oblega, kadar matica v prazne trotovne celice več jajčic ne leže, je čebelna ura poldne odbila in nagon rojiti je odmrl za tis to leto.
Čebele delajo po svojem naturnem nagonu res prav kakor po pameti. Za čemu matice, če se stara ne misli izseliti? za čemu trote, če jih ni treba zaoplodenje? In kadar ta znamnja nastopijo, se matica res ne misli izseliti in tedaj tudi neha za novo naselitev delati. Čebelar, ki znamenj ne poznd, ali jih sicer prezrč, čaka potem od dneva do dneva zaželjenega roja — zastonj. Nemci pravijo ocl takega panja: „Es steht auf dem Schwärmen", t.j. „Obstal je ter misli rojiti". Naj bi pa znamnja dobro poznali, bi mogli ravno nasproti reči: „Obstal je iu no misli več rojiti". In zdaj je pripraven čas novega seljaka nemudoma narediti,
če je sicer ugodno vreme in paše dovelj, ne pa čakati tedne in tedne in nazadnje brez roja ostati, ali ga prepozno narejati — v večo škodo, kakor dobiček.
Da se pa pravo zadene, je treba panj v njegovem napredovanji poznati, tedaj ga v času navadnega rojenja večkrat pregledovati. Pošlo ravno ni tak<5 težavno in nevarno, kakor bi kdo mislil. Izdatnemu darilu dima, se vsako ljudstvo — če tudi godrnaje — vsaj toliko umakne, da umen čebelar kmalo vč, kakö je ; za palec velik košček satovja iz gnejzda izrezati, vse to je delo, ki ga čebelar skoraj takö naglo izvrši, kakor naglo se z nekterimi vrsticami popiše. Če čebele izrezan košček v treh ali štirih dneh nadomestijo, ter tam postavijo matično zibelko, ali le tudi trotove celice, je to znamnje, da je nagnjenje rojiti še v panju. Če se pa čebele za narejeno votlino ne zmenijo in je ne zadelajo, se tudi za matične zibelke ne bodo zmeuile in ne trotovnih jajčič zalegale. Od takega panja roja pričakovati, bi bilo le prazno pričakovanje: upati, da bo v 8 ali 14 dneh še rojil, če nastane lepše vreme ali boljša paša, bi bilo le prazno upanje. Skoraj bi se smelo deset proti sto staviti, da taki panj tisto leto ne bo več rojil. Če se vendar le primeri, da tak panj pozneje roji, je to le nenavadna izjema, ali pa pripisovati drugim okoljšinam. Kar je zrelo, postane prezrelo in zrelosti ni več upati.
Pa — kdo bo zmiram po panju brodil? S takim vednim nepokojem se mora roj popačiti — čebele hočejo pokoj imeti! Tudi jaz sem bil nekdaj teh misli; sevö: kakor sem vedno bral, tako sem tudi veroval. Ali kar se je začelo premakljivo delovanje prav pridno gojiti, sem postal po raznih lastnih skušnjah druzih misel. Upam si trditi, da večkratno pregledovanje panja prav nič ne zadržuje rojiti, ampak vzbuja, tako rekoč rojiti draži. Res je, da zarad pregledovanja panj ne bo težji, ker čebele se precej medu lotijo in nikoli ga ne bodo toliko nazaj v satovje dajale, kakor so ga vzele; pa kdor želi rojev, ne išče medü o spomladanskem času, ampak pomnoženja panjev, tedaj rojev. Kdor bi pa o tem Času le težke panje želel, le medu iskal, bi moglo njegovo delovanje vse drugačno biti.
Čebela res tirja in potrebuje miru in pokoja, pa le takrat, kadar dela ni, kadar narava počiva; zato si bo tudi vsak umen čebelar prizadeval svoje ljube čebelice po zimi takö malo nadleževati, kolikor le mogoče. Ali kadar vse dela: narava, žival in človek, je vse drugače; takrat se marsikaj prenese, ko bi se v zimskem času ne dalo prenašati; takrat marsikaj k delu in življenju spodbada in uzbuja, ko bi po zimi mrtvilo. Z večkratuim pregledovanjem dosežemo še druge namene panjevi se bolj snažijo: kak čebelar bi mogel biti, ko bi nesnago v panju videl, pa bi je ne odstranil? Gotovo pa je mnogo take nesnage, ktere čebele ne morejo odpraviti, tedaj čaka, dokler čebelar pride. Priden čebelar si zapiše kdaj in od ko d je roje dobil; če tedaj vidi čez nekoliko dni mladiče klavrne; izrojence v kakih treh tednih brez zalege, satovja znabiti celö ne osnaženega, bo umen čebelar vedel kaj ima storiti, ter ne bo časa s čakanjem tratil. Koliko črvov najde in zatere čebelar in takö marskteri panj pogina reši, vč vsak čebelar. Tedaj mislim, da tisto zimsko vodilo: „Čebela hoče pokoj imeti," je spomladni i poletni čas malo vredno — čebelam in čebelarjem le v škodo.
(Konec prihodnjič.)
Nekaj znanega in neznanega pri združevanji čebel ali premenjevanji in dodavanji matice.
Vsak umen čebelar vč, koliko je o času rojev mlada, rodovitna matica vredna; skoraj smemo trditi, da toliko, kakor cel roj. Imamo namreč nekoliko močnih panjev in rodovitno matico, si veliko ložej roj naredimo in nam bo bolj gotovo ratalo, kakor če ga z zalego delamo. Prav sitno je toraj in škoda za čebelarja, če mu panj dodano mlado matico zadavi — znabiti ravno zato, ker je mlada.
Skušnja uči, da z rodovitno matico narejeni roj (umetni roj), če le preveč prepozno ni bil narejen, je v jesen toliko vredin kakor vsak drugi stari panj ter je posebni ljubljenec čebelarja. Kavnanje pri dodavanji matice je razno. Posebno hvalijo ravnanje z brizgalnico in melisnim cvetom (refrešer). Al vsak čebelar, zlasti začetnik, si ne upa vsega panja razdejati; tudi se brizgalnica ne da rabiti, če bi čebelar hotel roj s premestenjem panjev narediti, kar začetniki posebno radi delajo, ker je naj bolj priprosto.
Kakor je znano, se pri ravnanji z brizgalnico matica nič ne prepira, ampak matica se kar prosto k čebelam v panj spusti. To ravnanje se opira na to, da se čebele in matica porazumevajo zarad enacega duha. Na-to sem opiral tudi jaz svoje novo ravnanje, ki pa ne zahteva ne brizgalnice, ne razdevanja panja.
Moje ravnanje čebelam enak duh dati, je prav priprosto in ga vsak lahko zvršuje. Kämest melisnega cveta rabim jaz pižem (mošus) in namest razprešenja z brizgalnico in stisnjenim zrakom, dela pižem čisto sam ter daje čebelam enakega duha brez vsacega orodja iu priprave.
V vsaki panj, s kterim mislim drugi dan kaj početi, denem zvečer nekoliko v papirčeku zavitega pižma in drugi dan imajo pižinavega duha vsi zadosti: čebele, satovje in panj. Tedaj druzega ni treba, kakor obe matici vjeti, ter premenjati. Če se naj pred stara matica panju vzame, potem še le mlada išče, čebele prvega panja kmalo čutijo zgubo matice, ter novo mlado enako duhtečo prav rade sprejmejo. Kdor hoče umetni roj narediti s premestenjem, ni druzega treba kakor v oba pred ta večer nekoliko pižma dejati. Drugi dan se matica v starem panju poišče ter sat z čebelami vred, kjer matica sedi, v nov panj ravno pred žrelice dene, nekoliko praznega satovja in kterga z medom dodd ter stari panj prenese in na njegovo mesto nov panj z matico postavi in umetni roj je gotov.
Pa — bo kdor rekel: Kdor si ne upa panja razdejati, tudi matice ne bo znal vjeti. Skoraj je res tak<5. Pa tudi tak boječ začetnik zna matico dobiti, dasi mu ne bo treba vsega panja raztelesiti. Kavna se tako le:
O času, o kterem se prestare matice z mladimi nadomestujejo, ali kadar se umetni roji delajo, je stari panj navadno poln. Gnjezdo za zalego je navadno bolj pri sredi, ali takrat se razprostira blizo do konca panja. Tii se tedaj vzame sat z jajčici ali nezalepljeno zalego in se nadomesti s praznim satom. Je pa zalega že zadelana, se vse to opusti.
Začetnik naj si to le zapomni: Kjer so matična jajčica, od tam matica ni dalječ; kjer je satovje prazno, pride matica kmalo, da bi jajčica legla; kjer je zalega že zadelana ter bodo mlade čebelice kmalo izlezle, tje bo tudi matica kmalo sledela, da poskrbi za novo zalego. Če čebelar večkrat panj pregleduje, ne bo dolgo,
da bo kje blizo zadnjega sata matico zapazil. Če ima čebelar vse pripravljeno, in če zlasti poskrbi, da niso satniki prilepljeni, bo matico s satom vred lahko odnesel in je še motil ne bo, ter bo mirno jajčica legla.	(Konec prih.)
Kako neki čebelar čebele iz šestih panjev v pol ure
prekadi ?
Ljubi čebelarji! lani sem Vam povedal (gl. štev. 10, Vredn.), kakö sem po-tepenca ddma in dela navadil, naj vam še letos eno prav koristno delo razložim. Veste ljubi čebelarji! da moramo večkrat čebele iz enega panja v druzega spraviti: ali le nekaj, če namreč prisiljene roje delamo, ali pa tudi vse, če je treba zavolj nesnage, ali prestarega satovja stari panj zavreči. Tega posla se pa marsikteri čebelar boji, da bi ne mara šel rajši pol dneva oplaze kopat. Jaz jih pa iz šestih panjev v pol uri brez truda preženem. Znabiti bodete rekli: Vsak delavec se s svojim vspešnim delom rad pobaha, zakaj bi se ne star čebelar, naj se tudi malo zlaže zraven? Pa ni taktf, čebelar ne sme lagati; če pa star čebelar laže, je pa še bolj grdtf. Tedaj poslušajte!
Delam jaz taktf le: Naj pred odberem šest znažnih panjev, denem noter nekoliko satovja in jih malo z medom namažem. Potem pogrnem ruho, položim panje po vrsti nekoliko drugi od druzega; sprednjo skoučnico vzamem vun in vsako pred svoj panj položim. Tem ležečim panjem nasproti skopljem unkraj rjuhe šest jamic za dlan globokih in širokih nekoliko manj, kakor so panjevi. V vsako jamico denem tlečo cunjo ali gobo, da se dobro iz nje kadi. Do tukaj mi ne smete časa v obljubljene pol ure zaračuniti, to je bila le priprava, prekajenje se bo zdaj le začelo. Brž prinesem panj, vzamem zadnjo skončnico ven, ter ga nad prvo jamico postavim; potem vzamem tudi izletno skončnico ven, ter obe skončnici nad panjem drugo proti drugi naslonim, da stojijo, kakor strešica nad panjem. Tečem po drugi, tretji, četrti itd. panj, in z vsakim tako naredim. Potem grem k prvemu panju, kjer najdem na skončnicah polno čebel; vzamem skončnici s čebelami ter jih pred nasprotno ležečim panjem kolikor moč blizo otresem in nesem skončnici nazaj ter jih spet v strešico nad panjem naslonim. Tako storim z drugim panjem, potem s tretjim, četrtim itd. Komaj sem pri zadnjem opravil, ste skončnici pri prvem panju spet polne čebel. Hitro delam, kakor vprvič gredč od prvega do zadnjega panja. To ponavljam trikrat, štirikrat, kakor je treba in na zaduje pometem ostanke čebel vsake pred svoj nasprotni panj. Kdor je v delu malo izurjen, se veliko čez pol ure ne bo mudil in vsih šest bo imel brez velikega truda v novih panjih. Da je treba posebno na matico paziti, kadar bi hotel kdo na ta način roje delati taktf vsak pameten čebelar vč, kaj vas bom s tem dražil. Z Bogom — en drugikrat spet kaj če bo to všeč!
Znan rodoljub — izvrsten čebelar
je bil naš rojak Peter Pavel Glavar. Eojen je bil 1. 1721, umrl je 24. pros. 1784. Doživel je po tem takem le 63 let; bil pa je pravi blagoslov božji ne le svojim vrstnikom, ampak tudi poznejšim rodovom iu jim bo še in šo. Od tega vč povedati zlasti fara Komenda na Gorenjskem in okolica Mirnška in Trebanska na
Dolenjskem. Pokopan je bil na levi strani grajščinske kapele v Lansprežu (grajš-čini med Mirno iii Trebnjem). Napis nadgrobnega kamnja priprosto prevojen je bil ta le: „Pridite vbogi, poglejte in jokajte. Pod tem kamnjem leži Peter Pavel Glavar. V življenji bil je sloveč vstanovnik. Obudila ga bo spet k življenji angelska trobenta!" — Več od njegovega dobrodelnega življenja ne gre tu sini tedaj le mrvico, kar vemo od njegovega čebelarstva.
Kar od njegovega čebelarstva vemo je v kratkem sledeče: Na svojem posestvu — kupljeni grajščini v Lansprežu — si je naredil čebelnjak s trijemi oddelki, kjer je bilo prostora več ko za 200 panjev.
V poznejših letih mu je bil ta čebelnjak premajhen, mogel je dostaviti še drugega, ali pa Čebele drugej imeti. Imel je navadno 400 do 500 panjev. Toliko panjev imeti, ne kaže navadnega čebelarja, ampak jako umnega in izurjenega; sicer bi bil lahko imel večo škodo, kakor dobiček, ker s čebelarstvom je vendar malo drugače, kakor z ovčarijo, ktero vsaki bogatin lahko imä, da ima le dovolj denarja in prostora.
Da je pa res nenavadne čebelarske vednosti imel, niso priča le njegovi mno-gobrojni (številni) panji, ampak tudi rokopis, kterega je čebelarjem v poduk spisal.
Naslov rokopisa je: „Pogovor od zhebelnih Rojev fkusi A. Jansha Duuajfkiga Vu-zhenikav nemlhkim jesiku popifan. NaKranfko preloshen in popifan fkusi vifoko vured-niga zhaftitliviga Vuzhenika duhovniga Petra Pavla Glavarja fajmofhtra nekdajniga v Commendi, fedajnega Lanfprefiike Gofposke zhaftniga gofpoda v tem letu 1776".
Naj nam bo dovoljeno nekoliko iz predgovora rokopisa tu sem postaviti, glasi se:
She v' lejtu 1771 je A. Jansha, Krajnez pri Radolci na Gorenfkim rojen, v nemfhkim jesiku popifov ene majhne bukve od zhebelnih rojev sa fvoje nemfhke Dunajfke zhebelarje, katere fo prefhle potlej tudi na Kransku; ali ker v nafhi desheli to nemfhtvu na kmetih navadno ni vfakaterem flushilo, napelalo je to mene in profhne nekaterih is gmajn ludstva, kateri vezh del zhebele fhpogajo sa kran-skiga zhebelarja na Kranski jesik preloshiti.
Ker pak tudi jeft fim u desheli en ftari čebelar in fkusi dolgo-lejtno fkufhno svuzhen v pdtrebnih naukih tega zhebelarftva sa obilnifhi podvuzheine dati, podftopu fem fe is moje fkufhne ene in druge rezhi preftaviti in nafhega Jansha delu s lastnim popolnamefhi fturiti, da vfi zhebelni Gofpodarji fe bodo rasgledati imeli v potrebnih opravilih fvojih zhebel, fufebno v ftreshbi inu Pogmiraiu teh Rajev. *)
Iz tega se vidi, da je naš Peter Glavar veliko lepše slovenski pisal, kakor mnogo druzih pisateljev o njegovem času.
Peter Glavar je izročil svoj rokopis malo pred smrtjo učencu Tomeli-u, ter mu zapovedal, da naj poskrbi sa natis rokopisa „K pridu nafhiga kinetizhkega ljudftva". Al žali Bog, da nehvaležni učenec se je za dotično povelje svojega dobrotnika tako malo in nič zmenil, kakor za marsikaj druzega tudi nič. Tako je trud in namen izvrstnega rodoljuba do današnjega dneva neizvršen ostal ne v poduk, ampak v škodo našega kmetiškega ljudstva. Rokopis je neki še dobro ohranjen ter ga shranuje nekdanji Ljubljanski profesor g. J. Rechfeld. **)
*) Vse to smo posneli iz dopisa č. gosp. Jan. Žan-a, kteremu so za poslano prav prisrčno zahvaljujemo.	Vredn.
**) Obrnili smo se zarad tega naravnost na blag. gosp. profeiorja v Gradec; o ngodnom ali neugodnem odgovoru poročamo o svojem času.	Vredn.
Čebelarsko poročilo iz Moravskega,
(A. Weiser kapi.)
Letošnja zima (t. j. 1873 in 1874) je bila na Moravskem prav mila. Dva in dvajsetega novembra so čebele še letale, potem pa so počivale do petega marca. Do takrat je bil ravno sneg zginil, zato tudi ni bilo polno merličev po snegu, kakor navadno, ko jo tisti dan toplo solnce čebele na prosto privabilo. Meseca aprila so panjevi tako napredovali, da so bili res težki in smo se zgodnjih rojev nadejali. Al vkanili smo se. Majnik pride, pa ne naš navadno prijazni, ampak prav iz ruske Sibirije, hladen in mrzel. Do desetega junija so bile čebele zaprte in slabeje, kakor koncu aprila — ves cvet sadnega drevja in rička je bil za čebelarje zgubljen. Al druga polovica junija je nadomestila, kar nam je majnik odnesel; čebele so tako napredovale, da smo celo po medmetalnici segli. Še celo rojev sem imel 64 °/0. Nasvetovano premestenje panjev, da bi družili in tretjih rojev ne dajali, se pri meni ni potrdilo; vsak premaknjen panj je še drugi roj dal. Konec čebelne paše so bili vsi panjevi za zimo priskrbljeni in še vsakemu sem kolikor toliko medu vzel. Iz tega razvidite, da smemo z letino zadovoljni biti. Za prihodnjo spomlad me pa malo skrbi; ker od 20. vinotoka čebele niso nobenega izleta imele. Prav bojim se čebelne griže.
Čebelarsko poročila iz okolice Buda-Pešta.
(A. Prikosovič župnik.)
Lansko poročilo sem sklenil z željo: Bog nam daj 1. 1874 prav dobro letino.
Meseca aprila smo res tukajšni čebelarji imeli naj boljše upe in nade. Konec aprila so se že troti prikazali — veseli napovedovavci rojev. Al preteklo leto so se bili zmotili; 27. aprila se je vreme spremenilo. Namesto toplega in prijaznega majnika smo imeli ledenega, ne le hladnega in po hribih celi5 sneg. Brez usmiljenja so čebele vso zalego ven pometale in roji so šli — v krtovo deželo. Tudi živeža jim je pomanjkovalo in naj boljši mesec je bilo treba pitati.
Naslednja meseca juni iu juli sta bila suha, boljši panji so komaj toliko dobili, da so preživeli, slabejši so po navadi konec vzeli. Le malokje se je slišalo od kakega roja, pa še ti so bili v nesrečo; ker še potrebnega satovja niso postavili, veliko manj za zimo kaj nabrali. Kranjski pauj, kterega sem od g. baron Rožiča 1. 1873 prejel, se mi je še najboljši obnašal ter lep roj dal; al zato mi je pa odmrl izro-jenec, ker ni mogel zarad slabega vremena matice oploditi
Kar sem čebelar, tako žalostnega leta, kakor 1874 še nisem doživel. Namest če dalje več, je bilo le če dalje manj panjev, in se bojim, da jih bo prihodnjo spomlad še manj, kakor marsikdo misli.
Izvrstna učenost.
Nedavno sta se peljala po železnici dva gospoda, ki pa nista drugi druzega poznala. Al rado se pripeti, da potujoči sami sebe prodajo, kakega stanu ali rokodelstva da so. Taktf tudi tu. Kmalo se začneta od čebel pogovarjati. Med pogo-
vorom praša nemec: Wissen Sie denn, wo die Biene den Stachel hat? (Li veste, kje ima čebela želo ?) No, govori Slovenec, to se ve da vem. Nemec: Ja — es ist noch nicht so gewiss. Es wird unter den Gelehrten viel gestritten, ob die Biene
den Stachel im Kopfe hat, oder...... (Še ni tako gotovo. Učeni se mnogo
prepirajo, ali ima čebela želo v glavi, ali v nasprotnem zadnjem delu). *)
Klobuk iz glave in ponižen poklon z nosom do tal pred tako nepričakovano učenostjo! Vreduištvo si ne more kaj, da bi vradnega molčanja ne prelomilo, ter udom ne povedalo, da nemčevi učeni se pišejo „Geleorte". Naj bi bil izvrsten čebelar vredništvu pod kolo prišel — Kosmata kapa!
*) Gosp. potnik preučeni, vi se motite! Vaši učeni se le prepirajo, v kteri nogi ima čebela želo, s ktero potem brca in ritne kakor konj in želo — obtiči v možganih ter jih posmodi.
v
Čebelarsko orodje.
se bo od zdaj zanaprej oddajalo po naslednji ceni: 1) Polležeči družtveni panj 1 gld. 55 kr.; 2) družtv. ležeči panj 4 gld.; 3) z dvojno steno 0 gld. 70 kr.; 4) družtveni polstoječi panj 4 gld.; 5) z dvojno steuo 6 gld. 70 kr.; 6) trojni strojček za izdelovanje romčekov 3 gld. 60 kr.; medmetalnica z železnim gonivnim kolescoin 14 gld. 50 kr.; 8) satno gladilo 80 kr.; 9) satni jež 80kr.; 10) odljepivni satni nož 50 kr.; 11) bar. Rožič-eva iztiskalnica (preša za mčd in vosek 9 gld.; 12) vreča za voščina 1 gld. 10 kr.; 13) za med pa 1 gld. 80 kr. 14) kositarski lonec za voščine kuhati [iztiskalnice se zraven ne potrebuje] 4 gld.; 15) trotovuica 1 gld.; 16) izgo-jilna matičuica 1 gld. 35. kr.; 17) Satne vilice za vsako širokost panja 1 gld. 45 kr.; 18) za družtveni panj neraztegljive 45 kr.; 19) brizgaluica za roje 2 gld.; 20) Satne klešče 65 kr.; 21) zaklopnica ali rojni sak [lestvica se ne potrebuje] 1 gld. 90 kr.: 22) rojna mreža [s ktero se roj precej pri žrelu vlovi] 1 gld. 60 kr.; 23) koritice za pitanje čebel 50 kr.; 24) livnik za pitanje [se tudi sicer za marsikaj pri hiši potrebuje] 1 gld. 35 kr.; 25) koritice dvojno za pitanje 60 kr.; 26) torilce za pitanje 20 kr.; 27) kozarec za pitanje od zgoraj 35 kr.; 28) kadilnik za tlečo gobo 1 gld. 50 kr.; 29) tucat tlečih gob po 17 kr; 30) pipa čebele pokaditi za nekadilce 1 gld. 35 kr; 31) druga pipa za enak namen 1 gld. 35 kr.; -32) dratena kapa ame-rikanska 1 gld. 45 kr.; 33) dratena naobraznica 90 kr.; 34) dratena polobraznica 50 kr.; 35) satni dolgi spodrezilnik 40 kr.; 36) satna spodrezilna lopatica 40 kr.; 37) snaživna krevljica 50 kr.; 38) snaživna strguljica 40 kr.; 39) matičnica 6 kr.; 40) žlebna žagica 50 kr.; 41) žlebni oblic 40 kr.
Za razpošiljanje se plačuje za zavitke in vožni kolek po 5 kr. od gold, naročene cene, vendar ne manj kakor 16 kr.
230g— Yse naše blag. in čast. ude prosimo naj blagovolijo nam letno plačo brž ko brž poslati, ali pa, če ne mislijo več družbeniki biti, letošnje liste po pošti nazaj vrniti, sicer ima družtveni odbor pravico po pravilih v 14 dneh zaostalo letnino po poštnih povzetnicah iskati.
Odgovorni vrednik J. Jerič.	Izdavatelj .,čebelarsko društvo."
Tiskala Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna) v Ljubljani.