posnrmA plačana v omrrnn. DELAVSKA ENOTNOST GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE • ŠT. 45. S 1. NOVEMBRA 1957 ® LETO XXVI. ® CENA 10 DIN PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE! TONH SELIŠKAR: PRED ŠTIRIDESETIMI LETI LEGENDA Jesenski veter z Baltika, ti pesem nam zatuli, zarjovi pesem, kakršne ni nihče pel do zdaj! Odtrgaj se z obal v stepe, v mesta se prihuli, razpihaj z razbolenih duš nam črnih dni lišaj! Prežgi nam naše roke v ognjene, vroče, smrtne strele! Čeprav bo smrt kosila, pesmi vdahni nam vesele, napolni srca z jezo nam, da zrušimo do tal brezpravni,' gnili, tolsti, izdajalski kapital! Tako gredo s to pesmijo po ulici mornarji in noč je črne prste vtaknila v vsak prelaz. A trgi, ceste prazne, puste so, kot da viharji prignali so čez mesto svoj pogubni, smrtni plaz. Razbita okna žro rjovenje vetra in temino, nekje zaprasne puška, krogla v čas globino. Trije mornarji pa skoz temno noč bij o korak in iskre žebljev krešejo to pesem v mestni tlak. Mrlič na cesti z mrtvo roko kaže smer koraka. Njegova kri — oglas razžaljenih: Saj ni zaman! Nekje ob reki strojnica mrtvaško pesem kraka in temni svod neba je s kriki besa razbrazdam. »Postojte!« krikne strašen glas neznanih v zagati. Trije mornarji: »Ej, vi tam, saj smo si brati!« »Le geslo!« V votli ulici bobni korak kot bat. “Aurora! Stoj! A vi...?« »Tovariši, prijatelji: Kronštat.« A Smolni bdi in v njega butajo viharja grive in trem mornarjem dal je listek Lenin ves drhteč: »Revkomu izročite ga! Čez mrtve in čez žive!« In blag smehljaj z mornarji gre, v njih Lenin ves goreč. Življenje krhko je to noč in prvi je omahnil, sovražni blisk mu strl je srce in v molk ga pahnil. Čez barikade dva mornarja v baltiški vihar, povelja ni napisal knez ne general ne car! V’ tovarni vre, pretresa jo srditi bes nevihte, vsak delavec je s puško, a čez pleča redenik. In stroji so obstali, delavci gore od ihte, predsednik stari jih miri: »Zdaj zdaj bo tu glasnik!« Ob reki pa v zasedi belih drugi v nemo smrt poklekne in strel za strelom temnih senc v rjovečo noč odjekne. Poslednji mednje plane. »Kdo predsednik?« »To sem jaz!« Mornar omahne, krikne: »Tu je Leninov ukaz!« Predsednik, stari mašinist, po zraku z listkom mahne: »Tovariši, naš Lenin piše nam: Takoj v napad!« Hura! Hura! In težka vrata prvi val odpahne in skoz vihar se v smrt podijo polni drznih nad. Pred vsemi stari mašinist je, z delavsko zastavo. Tovariši gredo za njim zvestd v spopad in slavo. Predsednik prvi se je zgrudil v svojo lastno kri za zmago revolucije, za srečo delovnih ljudi. Jutranji svit pregrnil je moža v svileno slano, tovariši buče v naskokih, od slovitih zmag; v zastavo mu ovijejo telo in smrtno rano in spet gredo, pojoč bij o stopinje v cestni tlak. A mašinist na tleh leži, vihar v topove tuli, čez njega rjove besno, listek mu iz rok izpuli. In listek bel se dviga in leti, leti na vzhod v zapad in Lenin z listka piše vsem ponižanim: V napad! V napad! Kot grom, ki je potresel zemljo prav do drobovja .in prodrl tudi v najbolj oddaljene kraje na zemlji, je na utrujene, lačne in prezeble delovne množice Evrope pred štiridesetimi leti delovala vest o Oktobrski, revoluciji. Nejasnost tistih dni, kaj se pravzaprav godi v Rusiji, je trajala le kratek čas. Ideja ne pozna meja. Oktobrska revolucija je bila prevelik svetovni dogodek, da bi njene glavne pridobitve mogle ostati dalj časa prikrite mednarodnemu delavskemu razredu. Toda vesti o teh pridobitvah so se slišale kakor čudežna pravljica: proletarska revolucija je zmagala na eni šestini zemeljske oble. Vso oblast so prevzeli sovjeti delavskih, vojaških in kmečkih odposlancev- Sovjetska oblast je razlastila kapitaliste in uvedla kontrolo nad proizvodnjo- Grofom in veleposestnikom je odvzela zemljo in jo izročila kmetom. Zatiranim narodom je priznala pravico do samoodločbe. Sklenila je premirje in predložila antantnim silam sklenitev miru brez aneksije in kon-tribucij... Te vest) so prihajale postopno ena' za drugo. Marsikaj, kar smo slišali tiste dni, nismo razumeli-Toda besede kot so oblast delavcev, sklenitev miru in samoodločba narodov so bile povsem jasne trpečim množicam, ki so jih žejno vsrkavale vase in kljub militarističnemu terorju propadajoče Avstrije občutile veliko notranje olajšanje predvsem pa upanje, upanje... Od Oktobrske revolucije do danes je minilo štirideset let. Plazovi uporov in revolucij, ki jih je sprožila in med katerimi zavzema častno mesto tudi naša jugoslovanska revolucija, so obdobje teh štirideset let napravili za eno najbogatejsih, kar jih pozna človeška zgodovina. Prav to bogastvo dogodkov in zgodovinskih dejanj kakor tudi gotova časovna oddaljenost lahko komu nekoliko zamegli spomin na tiste dni, tako usodne važnosti za vse človeštvo. Zato ne bo odveč, če čisto na kratko navedemo najvažnejše vzroke, ki so povzročili Oktobrsko revolucijo in faktorje, ,k; so ji pripomogli do zmage. To je potrebno, da bi Oktobrska revolucija ob svoji štirideseti obletnici zaživela v naši zavesti v vsej svoji vrednosti in veličini- Carska Rusija je bila že dve leti v vojni, katere ljudstvo ni razumelo In jo zato sovražilo- Čutilo je', da njegove prostrane domovine' pravzaprav nihče n; ogrožal. Imelo je prav. Carska vlada je stopila v vojno n,a strani antantnih držav, vprežena v voz inozemskega finančnega kapitala v prvi vrsti Francije in Anglije in povezana z njim s tajnimi pogodbami imperialističnega, osvajalnega zanačaja. Carska vlada je stopila v vojno vojaško nepripravljena, saj armada niti pušk ni imela dovolj, brez sposobne organizacije za preskrbo armade na fronti in .prebivalstva v zaledju. Kot živino v klavnico so ruski generali gonili vojake pred' nemške topffve in strojnice. Ne samo oficirji temveč preprosti vojaki so dan za dnem imeli priložnost prepričati se o nesposobnosti vojaškega in državnega vodstva, ugotavljali nesmisel strahotnega klanja in številnih žrtev, ki so padale na fronti. Široko razpredena korupcija je razjedala ves državni aparat- V deželi, ki je veljala za žitnico Evrope, je vladala po mestih prava lakota. Hkrati je po skladiščih in celo na prostem gnilo na tisoče vagonov žita j,n drugih živil. Toda zato ni bila kriva samo nesposobnost, zmeda in korupcija. Za tem stanjem je bila organizirana sabotaža, ki se je začenjala na dvoru in se vlekla skozi vse državne ustanove do strelskih jarkov na fronti. Premišljeno je del državnega vodstva — posebno po februarskih dogodkih 1917 — ustvarjal pogoje za zmago nemškega militarizma, nemška uprava »naj bi napravila red v državi.. •« V začetku leta 1917 je stiska ruskega ljudstva prekipela do vrhunca- Februarja je izbruhnila revolucija, ki je strmoglavila carja ter privedla na oblast razen malomeščanskih strank tudi menjše-v vik e- Toda buržoazija je prav kmalu pokazala, da ni pripravljena deliti oblasti z nikomer, tudi z menjševi.kj ne. Edina dobra stran, todia ne zasluga začasne vlade, je bila v tem, da je bila to doba širokih meščanskih svoboščin, ki jo je organizirani ruski proletariat p-od vodstvom boljševikov temeljito izkoristil. Na njihovo iniciativo so vse povsod vznikli sovjeti delavskih, vojaških in kmečkih odposlancev, zemljiški komiteji na vasi ter vojaški komiteji v armadi, na fronti. Začasna vlada je razočarala množice, ker nt Izpolnjevala zahtev, za katere so šle v revolucijo. Zahtevala je nadaljevanje osovražene vojne do »zmagovitega konca,« odklanjala je razlastitev veleposestniške zemlje, delavsko kontrolo nad proizvodnjo ter kjer je le mogla preganjala sovjete ter zavirala njihovo delo. Tako so simpatije množic, ki so v začetku podpirale začasno vlado vse bolj prehajale na stran boljševikov- Le-ti so bila v začetku revolucije v sovjetih v veliki manjšim. Po 8. mesecih začasne vlade pa so povsod dobili večino. Sovjeti delavskih, vojaških in kmetskih odposlancev so postopno preraščali v oblast, prihajala Je zmaga proletarske revolucije. V noči od 6. do 7. novembra je organizirani proletariat v bivšem Petrogradu zasedel vse komandne položaje, naslednji dan pa je bila sestavljena prva sovjetska vlada z Vladimirjem Iljičem (Leninom) na čelu. Prevzem oblast, po sovjetih se je izvršil razmeroma hitro in ni zahteval velikih žrtev. Toda zdaj se je začel boj za ohranitev in utrditev sovjetske oblasti, krvav in dolgotrajen, v katerem je sovjetska oblast v Rusiji dokončno zmagala- Zmagala je zato, ker je sovjetska vlada dobesedno drugi dan prevzema oblasti po sovjetih začela uresničevati zahteve revolucionarnih delavcev, vo- št e vi len v odnosu na ositalo prebivalstvo te velike in prostrane dežele, toda revolucionaren, izkušen in borben. Zmagala je zato, ker jo je vodila partija boljševikov na čelu z Leninom, neprekosljivtei mojstrom in strategom proletarske revolucije. Zmagala je zato, ker je takoj pričela izpolnjevati revolucionarne zahteve delovnih množic in zatiranih narodov. In končno, zmagala je zato, ker je uživala podporo mednarodnega proletariata, ki se je zavedel njene odločilne važnosti za sebe in za vse človeštvo- Od Oktobrske revolucije do danes je preteklo jakov In kmetov- Razlastila je grofe in veleposestnike, nacionalizirala glavne industrijske panoge kot so premogovna, naftna, kovinska in živilska industrija itd. Uvedla je v proizvodnjo delavsko kontrolo. Izvedla nacionalizacijo bank, predložila vojskujočim se državam takojšnjo sklenitev premirja v toku katerega naj b; se ustvarili vsi potrebni pogoji za sklenitev miru brez aneksij in kontribu-cij. Priznala je zatiranim narodom pravico do samoodločbe. Uresničenje teh zahtev je ruske delovne množice prepričalo, da je sovjetska oblast njihova edino prava in resnična oblast. Toda zdaj se je dvignil proti sovjetski vladi bes buržoazije in njenih zaveznikov doma in v inozemstvu. V notranjosti države so belogardistični general, Komilov, Deni-kin, Kolčakov itd- na čelu svojih armad, ki so bile sestavljene v glavnem i-z junkerjev, pristašev razlaščenih razredov in malomeščanskih strank skušali uničiti mlado sovjetsko oblast. Hkrati so se predstavniki premagane kapitalistične oblasti obrniti na mednarodni kapital i,n zahtevati pomoč. Kakor ver-sajci za časa pariške komune tako se je ruska izkoriščevalska gospoda dogovarjala z vladami štirinajstih tujih držav, ki so v boju proti sovjetski oblasti tudi dejansko intervenirale, da bi jo zrušile. Oktobrska revolucija je zmagala, ker se je zanjo boril in vse žrtvoval ruski proletariat, sicer malo- štlrideset let- Ideje Oktobrske socialistične revolucije nezadržno osvajajo svet. Danes živi skoraj ena milijarda ljudi v državah, ki so že vzpostavile socialistični družbeni sistem. Milijoni delovnih ljudi v deželah, ki imajo še staro kapitalistično oblast vedno bolj prihaja do spoznanja, da je osvoboditev delovnih ljudi in vzpostavitev trajnega, miru možna le z zmago ideje socializma po vsem svetu. Sedaj niti ni potrebno naštevanje, kaj vse zavira zmagovito idejo socializma na njenem pohodu. Važno je dejstvo, da ona raste in se razvija, kljub temu, da so njen razvoj mrtvičile razne sile, med njimi nekoč vsemogočni Stalin, ki ga danes komaj še kdo omenja. Socialistični družbeni sistem je postal nepremagljiva svetovna materialna in moralna velesila, nepremagljiva predvsem zato, ker se odkritosrčno bori za mir, Po katerem tako hrepeni vse človeštvo, Kajti boj za ohranitev in utrditev svetovnega miru je sedaj prvorazredna revolucionarna naloga ne samo mednarodnega proletariata, temveč vseh naprednih ljudi na svetu. Naj živi štirideseta obletnica zmagovite Oktobrske revolucije, Jej je s svojimi izkušnjami bogatila vse in tud; našo jugoslovansko ljudsko revolucijoI TOMO BREJC GOVOR KOMISARJA FRENKA F. S. BOGORODSKI: MORNAR.il V ZASEDI Dežčvno novembrsko jutro. V zatišju med boji sta se znašli dve partizanski brigadi v ho-stah nekje med Kočevjem in Ilovo goro. Nenadna in nenavadno proslava Oktobrske revolucije je lačnim, zbitim, premočenim in premraženim partizanom razvnela voljo, prenašat; vse težave gverilskega bojevanja. Na otepu slame leži komisar Frenk. Ranjen je. Okoli njega se zbirajo borci tiho, spoštljivo, kakor da stopajo v nekak svečan prostor. Za hip se ustavim. Spo-snava se. Nesmehne se mi in v obraz je bel kakor sneg, ki pada po njem, oči njegove pa so žive, pogled netljiv. Tovarišica ga podpira in ga dvigne, da sede. Bese- da me zadrži ob Frenku in že ga vsi poslušamo: »Tovariši... Danes pred šestindvajsetimi leti je zavihrala na carski palači v Petrogradu zastava proletariata ... Ista zastava, ki vihra pred nami, ki nas nosi od bitke do bitke... Partizani, na ta dan ...« Partizani so stali okoli komisarja Frenka in pili besede z njegovih ust. Spodaj na cesti so bučali nemški tanki. Odhitel sem k našim. Pred mojimi očmi se je razgrnila podoba: Vsa naša edinica je bila po-strojena v četverokotu. Sredi če-tverokota je nekdo zasadil drog s plapolajočo našo zastavo in komisar je govoril. Snežiti je pričejo in besede je veter raznašal v naša srca: »... Mi se borimo za isto stvar! Mi se borimo za pravično stvar in zato bomo zmagali! Rdeča armada, ta herojski otrok oktobrske revolucije, nam hiti naproti...!« V gostem smrečju so ležali naši ranjenci. Nekateri so bili na smrt bolni in težko jih je mraz pestil. Tedaj je privihrala z nasprotnega hriba k nam pesem. Cankarjanci so peli »Internacionalo«. »Kaj je...? Zakaj pojo?« so vpraševali ranjenci. »Obletnica Oktobrske revolucije!« »Nesite nas k njim! Komisar govori o Leninu ... Dvignite nas!« so prosili gorčče in vztrajno. In smo jih dvignili. In tako so ranjenci z nami vred peli »Nabrusimo kose, že klas dozoreva...«, to staro, bojno pesem ruskih pro- letarcev. In ko so spodaj počile puške, smo šli navzdol in bili smo močni in na vse pripravljeni. In kadarkoli vidim to podobo: izmučene partizane v četverokotu, vihrajočo partizansko zastavo, ranjence, ki poslušajo besede o Leninu in Oktobrski revoluciji, nekaj sežnjev proč pa preže nanje nemški tanki, vem zagotovo, da smo zmagali zaradi tega, ker smo bili oboroženi z močnejšim orožjem kot so bili tanki. Oboroženi smo bili z vero v nezlomljivo silo ljudskih množic, oboroženi smo bili z duhom velike Oktobrske ■evolucije — med nami pa je hodil ves čas največji prijatelj človeštva — Lenin. (Veliki oktober v gozdovih 1943 odlomek) Tone 0 NE POZABIMO! Centralni svet Zveze sindikatov Jugoslavije je že sredi leta sklenil, da je treba na letošnjih občnih zborih sindikalnih organizacij izvoliti poleg odbornikov izvršnega odbora še odbore za organizacijo oddiha delavcev in uslužbencev. Ti odbori naj bi skrbeli^ za vsestranski oddih delovnega človeka tako v podjetju kot izven-njega. Delo je obsežno, saj štejemo sem tudi športna udejstvovanje delovnih kolektivov, delavske športne igre, predvsem pa zdravo in prijetno uporabo prostega časa. Izvolimo torej v te odbore take tovariše in tovarišice, ki ljubijo naravo in ki znajo ceniti vrednost preventivnih ukrepov. © Zadnje seje občinskega sindikalnega sveta v Rogaški Slatini se je udeležil tudi predsednik Republiškega sveta sindikatov Slovenije tovariš Janko Rudolf. Sedaj, ko se pripravljamo na občne zbore, je predvsem naglasil, naj bi bila poročila res stvarna, objektivna Gospodarska vprašanja naj obravnavajo tako, kot so sindikati gledali na nje, pregledajo pa naj tudi stališča, ki so jih zavzemali do posameznih vprašanj in kako so jih uveljavljali. Ne bi bilo priporočljivo, če bi sindikalno vodstvo enostavno nabralo podatke v upravi podjetja in jih potem v svojem imenu postreglo članom. V takih primerih se kaj rado zgodi, da posredujejo s podatki vred tudli stališče upravnega aparata podjetja. Med drugim se je dotaknil tudi osnutka zakona o delitvi dohodka gospodarskih organizacij, ki ga moramo predvsem sindikati podpreti. Menii pa, da so sindikalna vodstva z njim premalo seznanjena in bi kazalo prirediti morda tudi kakšen seminar o tem. — M. M. • Blejske sindikalne podružnice se že dlje časa pripravljajo na proslavo Oktobrske revolucije. Ob tej priliki bodo razvili tudi prapor občinskega sindikalnega sveta. Razen tega bo vrsta proslav v delovnih kolektivih in osrednja akademija. © Občni zbori sindikalnih podružnic naj bi bili končani do 5, novembra t. 1. Tako je priporočil občinski sindikalni svet v Šoštanju svojim 26 organizacijam. Domenili so se, da bo vsak občni zbor obiskal po en član predsedstva občinskega sveta. Posebej so priporočili, naj podružnice poročila za občni zbor že prej .pripravijo in jih nekaj časa prej razobesijo v podjetjih, da bi se člani že prej lahko pripravili na razpravo. Prav tako naj izobesijo že prej v javno razpravo plan dela za naslednje poslovno leto. Predsedstvo še predlaga, naj bi v vseh podružnicah postavili posebnega človeka, ki bi posebej skrbel za izobraževanje delavcev. — V. Š. © V železarni Store je bilo septembra 17 nezgod, od katerih sta bili dive izven tovarne. V 12 primerih so ugotovili, . da je nesrečo zakrivila neprevidnost- Zaradi teh nezgod je bilo za 157 dn; izostankov do sedem dni, za 299 dni pa takih obolenj, ki so trajala več kot 7 dni. V istem mesecu je bilo razen teh še 119 obolenj, zaradi česar je bilo izgubljenih 1958 delovnih dni. — J. M. © Nedavno tega so začeli v Bistrici pri Rušah graditi vodovod. Zaenkrat imajo dva in pol milijona dinarjev, ki jih je dala občina. S tem denarjem bodo še letos napravili zajezitvene in zbiralne bazene, naslednje leto pa naj bi položili cevi — če bo denar- Ljudski odbor, pričakuje, da bo nekaj prispeval kolektiv tovarne TOBI in občani s prostovoljnim delom. — G. G. © Osem in pol milijona dinarjev kredita bodo najeli v železarni v Rušah. Občina je dala za ta. denar že garancijsko pismo.* Od tovarne TOBI bodo namreč prevzeli proizvodnjo nekaterih v-rst gradbenega materiala, ki ga v tej tovarni ne nameravajo več proizvajati, na trgu pa je po njem še precejšnje povpraševanje. — G. G. © Podružnica gospodinjskih pomočnic v Ljubljani je priredila preteklo nedeljo izlet na Gorenjsko. Bile so na grobu talcev v Begunjah, na Vrbi, rojstni vasi Franceta Prešerna, v Bohinju in na Bledu. Posebej ge zahvaljujejo vsem, ki so kakor koli pripomogli k organizaciji izleta, in Pa šoferju EC2, tov. Mohoriču, ki jih je vozil in vodil po naši prelepi Gorenjski — Edo Zagorišek* © Dne 19. t. m- je bil že občni zbor sindikalne podružnice LIP v Ajdovščini. Tajnik podružnice je v poročilu kritično ocenil delo podružnice kot celote, .medtem ko je kritiko dela izvršnega odbora prepustil članom-Le-ti pa so marsikaj povedali. Tako n. pr. so že na lanskem občnem zboru sklenili, da bodo pobirali sindikalno članarino na blagajni podjetja. To pa se še n; zgodilo, ker tovarišice jz obratne pisarne tega nočejo delati, tudi za nagrado dveh dinarjev od člana na mesec. Tako imajo še vedno kakih 60 neorganiziranih. V centralnem počitniškem domu v Lovranu so plačali oskrbo za 40 članov po 10 dni. Tega pa niso v celoti izkoristili. Sicer pa v proizvodnji napredujejo- Polletni plan so presegli za 26*’/» po vrednosti, imajo pa za 26,4% več zaposlenih. In vendar ima podjetje oko],; 20 milijonov dinarjev zgube, v glavnem zaradi togih predpisov glede mehkega rezanega lesa, kar je težava menda pri vseh LIP. Ob koncu so izvolili nov 11-članstei odbor. — J* G. © Na zadnji seji predsedstva Teritorialnega odbora Sindikata PTT za Slovenijo so razpravljali o analitični oceni delovnih mest v PTT in o osnutku zakona o delitvi dohodka gospodarskih organizacij. Predsedstvo se v načelu ne strinja s stališčem Centralne diskusije, ki je prav. zaprav predpisalo analitično oceno delovnih mest s tem, da je izdala seznam tipskih delovnih mest v PTT službi. Glede osnutka zakona o delitvi dohodka pa menijo, da bo uresničenje načel tega zakona veliko prispevalo k izboljšanju nagrajevanja delavcev in uslužbencev, kakor tudi k dvigu proizvodnosti dela. Imajo pa nekaj pripomb na nekatere člane, ki so tako formulirani, da negirajo temeljna načela, ki pa so vsebovana v samem zakonskem osnutku. © V »Komunali« v Brežicah bodo že, 9. novembra ustanovili samostojno sindikalno podružnico. Tako so sklenili na zadnjem sestanku kolektiva- Upajo, da jim bo odslej sindikalna organizacija bližja. Doslej so bili vsi delavci komunalnih podjetij v eni sindikalni podružnico. — H. F. NA MNOGA LETA, TOVARIŠ SVETEK! Te dni je praznoval direktor železarne Store, ljudski poslanec in predsednik celjske občine tovariš Andrej Svetek šestdesetletnico življenja. Jubilant ima za seboj dokaj pestro življenje. Rojen je bil 27. oktobra 1897. leta v Mostah pri Ljubljani kot sin železničarja. Rad bi postal ključavničar in je zaprosil, da bi se izučil v Strojnih tovarnah v Ljubljani. Ker pa njegov brat France ni bil dobro zapisan zaradi sodelovanja pri stavki ključavničarskih vajencev, ga niso sprejeli. Potlej se je šolal naprej in dokončal trgovsko šolo. Po vrnitvi iz italijanskega ujetništva leta 1919 je delal v tajništvu Socialistične stranke, kasneje pa pri OUZD v Ljubljani. Potem je našel delo kot lesni manipulant v Laškem. Kmalu pa so ga odpustili, ker je organiziral športno delo med delavci. Zaradi sodelovanja v stavki so ga leta 1938 odpustili tudi iz celjske tovarne emajlirane posode. Nato je vse do druge svetovne vojne vodil tajništvo razrednih sindikalnih rganizacij v Celju in delavsko pro-.svetno društvo »Vzajemnost«. Od ustanovitve OF je aktivno deloval v narodnoosvobodilnem gibanju. Po osvoboditvi ga najdemo na najrazličnejših položajih v Tovarni emajlirane posode, krajevnem sindikalnem svetu, predsednik OLO Celje. Od februarja 1948 je direktor železarne štore. Je poslanec republiškega zbora proizvajalcev predsednik celjske občine, član predsedstva Zveze Svobod, predsednik okrajnega sveta Svobod in društva Svoboda Celje. On je bil glavni pobudnik, da so v Štorah leta 1952. ustanovili Svobodo, ki ga je na zadnjem občnem zboru izvolila za svojega častnega člana. Zasluženemu tovarišu Svetku ob lem jubileju Iskreno Čestitamo in mu kličemo: na mnoga leta! J. M. J)eiav}>fia dtuiina — Imate menico s seboj? No, potlej bomo kar hitro napravili. Tule podpišite vi, pa še tule... In tule prosim vi... C ek dobite v soboto. Skoraj vsakdanji prizor v sindikalni podružnici železarne v Štorah, Sindikalna pisarna je menda med najbolj obiskanimi v Štorah, če bi rad premog, v sindikalno pisatrno, po kredit — v sindikalno pisarno, prošnjo za stanovanje oddaš v sindikalni pisarni, se pritožuješ čez tr- (danes so tudi tam cene poskočile). Ko pa je mesar istega nastavil po 200 dinarjev, je šlo. Taki so pač ljudje. Hrana v menzi stane 4600 dinarjev na mesec. V njej se hranijo tudi gojenci industrijske šole (oni dobe še malico in za manjši denar). Poskusili so kuhati dve vrsti hrane pa tudi to ni uspelo. Zdaj je" komisiji delavskega sveta naročeno, da organizira kuhanje toplega obroka hrame med delom, ker v govino — v sindikalno pisarno, če ti je umrl svojec — v sindikalno pisarno, da organizirajo pogreb... Skoraj ni tegobe, ki tarejo človeka, na katero ne bi našli odgovor v sindikalni pisarni. Zares, sindikat v Štorah je sila. POMAGAJ Sl SAM — V tovarni je zaposlenih kakih 1650 ljudi, pravi predsednik sindikata, Ivan Ternovšek, v sindikat pa je včlanjenih okrog 1800. Pa to ni pomota! Vsi, kar jih je zaposlenih v Štorah, od zdravstvenih delavcev do trgovskih in gostinskih delavcev — vsi so člani železarske podružnice. Tako se sindikat ukvarja z vsemi zadevami Štor, predstavlja komuno v pravem pomenu besede, čeprav v Štorah nimajo občine, marveč le krajevni odbor. Občina je daleč — Štore spadajo namreč pod celjsko mestno občino, katere predsednik pa je bil 'doslej direktor tovarne tovariš Svetek. — Potlej vam je padla sekira v medi — Ne b0 držalo, odgovarjajo v Štorah. Nam se je to bolj malo poznalo. Saj veste, kako je, morda bi bilo celo bolje, da ne bi bil on. Je že tako, da" so urejali le najnujnejše zadeve, da ne bi kdo očital, da se je občina preselila v Store. Tako smo navezani bolj siami nase. Zelezarjem v Štorah res ni moč očitati, da ne vidijo čez tovarniški plot. To jim je prešlo že tako v meso in kri, da se čudijo, kako je to. da_ se drugod bolj malo zanimajo za komunalne zadeve. No, Store so res poseben kraj, kjer predstavlja železarna skoraj vse in kar napravijo, koristi najprej članom kolektiva, VSE PRI SINDIKATU Napravili so otroško igrišče na Lipi, to je nova stanovanjska kolonija železarne. Nameravajo ga napraviti tudi v spodnjih Štorah in urediti park. Store, pravijo, bodo čez pet let čisto nekaj drugega. Železniška postajo bo prestavljena, urejeni bodo parki... Vendar tudi okoliških krajev ne zanemarjajo. Svetina na primer bo dobila vodovod, elektriko, cesto itd. Sindikat je zahteval, naj bi v mesariji prodajali več vrst mesa, slabše naj bo ceneje, boljše dražje. Pa se ni obneslo, pravijo. Ljudje niso hoteli kupovati slabšega mesa po 180 dinarjev Štorah nikjer ne dobiš tople hrane, kadar bi rad in n® zgolj opoldne in zvečer. Potlej je premog, ki ga nabavlja sindikat za svoje člane. Člani sindikata so pa vsi, razen dveh ali treh »belih vran«. V trgovini trdijo, da se ga njim ne splača kupovati. Tako se tudi s tem sindikat ukvarja. No, ne izvršni odbor, marveč poseben odbor za nakup premoga. Sam nakup razdelitev pa opravijo uslužbenci železarne, ki se že itak ukvarjajo s takimi zadevami. »Mislim, da je to stvar trgovine in ne sindikata. Sindikat naj bi bolj pritisnil na trgovino, da bo preskrbela potrošnike z vsem, kar potrebujejo«, meni tovariš Vinko Lesko- šek, ki so ga te dni izvolili v pododbor valjarne. Železarna ima dva počitniška domova: enega na Svetini, drugega na Rabu. V prvem je 30, v drugem pa 33 postelj. Celodnevna oskrba stane železarno 550 dinarjev,-toda člani plačajo le' po 150, če imajo manj. kot 20.000 din plače. Tisti, ki imajo več, plačajo pa 230 dinarjev. Žene članov kolektiva, ki niso zaposlene, plačajo toliko kot možje, otroci do treh let nič, do 10 let pa polovico. Če pa je zakonski drug zaposlen v takem podjetju, kjer dele dobiček, plača polno ceno. Razliko do polne cene plača železarna. Podružnica je poslala 30 članov na letovanje na svoje stroške. Le-te so v obratih sami določili, podružnica je določila le, koliko iz vsakega obrata bi jih lahko šlo. Biti član takega kolektiva, kaj, to bi se vsakomur prileglo! NIČ VEČ S KLOBUKOM V ROKI S tem pa še zdaleč nismo vsega povedali o sindikatu. Na njegov predlog je dala železarna zavarovati pri DOZ vse člane kolektiva za primer nesreče in smrti. Ustanovili so tudi »Tovariško pomoč«, ki .je zbudila tudi v drugih kolektivih po Sloveniji veliko zanimanje in se sindikalne podružnice obračajo na železarno, naj jim pošlje vzorec pravil. Vsi člani kolektiva so člani te organizacije — tudi onadva, ki nočeta biti člana sindikata. Vsak plača po deset dinarjev na mesec, kadar pa je bolan, ali kako drugače v stiski, dobi denarno pomoč. »Tisto pobiranje s klobukom po obratu ni bilo nič. Dal sem tako bolj po obrazu kot po tem, koliko je kdo potreben, če je bil priljubljen, je dobil več, lahko pa niti ni bil tako potreben kot kdo drug«, je dejal Jože. Zdaj se vsak obrne na odbor »Tovariške pomoči« in tistega prosjačenja po -obratih ni več. Denar pa se nabere od teh rednih prispevkov, precej ga da pa tudi sindikat od članarine iz sklada, ki je posebej za take stvari namenjen. Sicer pa je ta organizacija sestavni del sindikata. Kajpak se najdejo ljudje kot oni zadnjič, -ki je dejal, -ko so ga vprašali, če je dobil denar: »Ja, dobil sem, samo ne od sindikata«, kot da je to ne-kaj drugega. Pa to niti ni važno! Sami pravijo, da bi bilo dostikrat zelo težko reči, kaj je naredil sindikat, kaj druge organizacije v kolektivu. Vsi delujejo, složno in vsi so člani enega samega velikega kolektiva, zares velike delavske družine- Težko pa hi si bilo misliti, da opravi vse stv-ari, kar si jih naloži sindikalna podružnica, izvršni odbor sam. Čez dvajset raznih odborov in komisij imajo, v njih pa deluje čez 250 ljudi — torej je vsak sedmi član kolektiva aktiven, da M omenimo niti strelske družine, športnega društva, Svobode itd. »ŠE VPRAŠATE...!« — Kaj je drugače kot pred vojno? Tega res ni treba vpraševati, je odgovoril Franc Dečman, liv-ar, ki je takrat ravno izpraznil velik lonec tekočega železa v kalup. — Najprej: danes je tovarna menda kar trikrat večja kot pred vojno. T-rikrat več napravimo namreč, sam to dob-ro vem, ker sem že sedemindvajset let'v tovarni. P-a nobene besede nisi imel. Tega niti ni treba razkladati. Jaz sem že nekaj let član delavskega sveta. Pa boljše plače so. — Pred vojno sem zaslužil od 60 do 60 dinarjev na osem ur v ako-rdu, se je vmešal še Jože Kocjančič, danes zaslužim po 17 tudi po 20 tisoč, če dobro gre. — Pa dopusta nismo imeli, niti odmora med delom, je spet povzel Franc. — Vajencu ne smeš nič. Jaz sem pred vojno take dobil, ko sem bil še vajenec. Danes dobi plačo, sploh — na rokah jih nosimo. Ni, da bi primerjal. — Kar pa se dela tiče, je pa taka, da imamo zračne nabija-če in ni treba nabijati pesek več na -roko, potlej imamo kopalnico, garderobe, česar vsega prej ni bilo. Saj na delavca tako niso nič gledali. Garaj in drži jezik — to je bilo v stari Jugoslaviji. Saj tega res ni treba spraševati. Vsi vse to dobro vemo, saj smo skusili na lastni koži. Še sam pomnim, ko sem kot vajenec prosil za dan dopusta, pa me je podravnatelj tako nahrulil, da tega še d-o danes nisem pozabil. Ali pa takrat, ko me -je ravnatelj zalotil, ko sem »zabušaval«-: »Ahaa, hočeš zofo in turško kav-o, marš...« Danes smo sami svoji gospodarji. če ga pogledaš Viktorja Opa-ko, predsednika delavskega sveta železarne, bi si niti ne predstavljal, koliko energije je v njem. Pa — taki so na§i ljudje. ki jih oblikuje naš čas. Del elektroplavža Železarne Store. — Na drugi skliki pa vidimo notranjost obdeloval-nice valjev. — Do konca septembra smo izpolnili celoletni finančni plan p-o-djetja s 105%. To nam je uspelo predvsem zaradi boljše kakovosti izdelkov in za-voljo znižanja proizvodnih stroškov. Te smo v prvih osmih mesecih letošnjega leta zmanjšali za okrog sto milijonov dinarjev. Tako borno prve dni novembra delili po eno plačo iz dobička. Letos je za nas sila plodno leto. Take proizvodnje še ni bilo, odkar stoji železarna. Ele-ktro-plavž je obratoval brez zastoja, vse -to pa na-m povzroča tudi svojevrstne težave, kajti na tako proizvodnjo le še nismo navajeni. H-m, načrtov imamo pa še veliko. Če bi vse uresničili, bi se proizvodnja povečala od 90.800 ton na 161.900 ton, zaposlili pa bi le kakih sto novih ljudi. Na enega z,a poslanega bi se povečala proizvodnja za polovico, za prav toliko bi se povečal tudi bruto dohodek, narodni dohodek pa za milijardo dinarjev, vsa rekonstrukcija bi stala pa dobro poldrugo milijardo dinarjev. Najbolj si prizadevamo, da bi modernizirali in elektrificirali valjarno. Krediti so že obljubljeni. Delovni pogoji v njej so zelo sla-bi in tudi s kvaliteto se ne da kaj prida napredovati ob tako zastarelem obratu. VSE ZA STANOVANJE Naj večja želja vseh članov delavskega sveta pa je/ da bi v naslednjem letu dali vsa razpoložljiva _ sredstva za gradnjo stanovanj. Nujno potrebujemo 180 tričlanskih in 120 štiričlanskih družinskih stanovanj. Vsi člani delavskega t sveta so zato, da najamemo kredit in da gradimo čimveč -mogoče, ker je stiska res huda, saj mora precej naših delavcev odslužiti stanovanje z delom na polju. Razmišljajo tudi o tem, kako bi pomagali članom kolektiva, da bi tudi sam; grdili, s čimer bi si stanovanjske stiske hitreje rešili. Konec koncev je tako, da ne moreš govoriti ljude-m samo o milijonih proizvodnje in dohodka podjetja, če pa s-a-m nima od tega kaj prida. Vsak hoče kaj otipljivega. Zdaj so na vrsti stanovanj a. Obisk kolektiva železarne v Štorah je posebno doživetje. Ko razgovarj-aš z delavci, vedo vse o železarni. »O številkah sicer ne morem govoriti, ker take stvari ne ostanejo v glavi, ampak drugo vse zvemo«, je povedal Vinko iz valjarne. In ne bi dosti pretiraval, če bi rekel, da govori vsak izmed njih kot bi bil direktor: o načrtih, problemih v železarni in izven nje. Vlado Jarc OB ROBU DOGODKOV Minilo je štirideset let... Bila je vojna, krvava in strahotna vojna, ki je opravila delo stoletij in zdramila proletariat, da je spoznal svojo moč in doumel svoje poslan-• stvo. Bila je vojna in rusko delavstvo j j vsemu človeštvu pokazalo pot, po kateri lahko pride do socialne in nacionalne pravičnosti. Bila je Oktobrska revolucija... Ruski Oktober je odprl vrata novemu obdobju v zgodovini človeštva: obdobju razbijanj? in razkrajanja kapitalističnih razrednih odnosov, bolje rečeno, obdobju odpravljanja razredne družbe in porajanja ter uveljavljanja novih, socialističnih, brezrazrednih odnosov med ljudmi. Do Oktobrske revolucije je bil socializem le teorija ali bežen poskus izkoriščanega ljudstva. Po njej pa je postal vsakdanja praksa milijonov delovnih ljudi. Do Oktobra je buržoazija govorila o socializmu kot o »strahu, ki grozi Evropi«, po njem pa je ta »strah« dobil na svetu domovinsko pravico in postal zgodovinsko dejstvo. Za socializem so se ogreli številni narodi Evrope in Azije in začel se je uveljavljati tudi v kapitalističnih deželah. Uspehi Sovjetske zveze, prve države delavcev in kmetov — in kasneje tudi drugih socialističnih držav — dokazujejo, da je ’-užba sposobna proizvajati, živeti in se razvijati brez zasebnih lastnikov proizvajalnih sredstev in proti njim. In ne samo to. Ti uspehi dokazu- jujo, da socialistična družba napreduje veliko hitreje, mnogo bolj pravilno in pravično. Danes — štirideset let po tistih velikih dneh, ko je ruski proletariat nagnal iz Zimskega dvorca izkoriščevalsko gospodo in sam prevzel oblast — ni več potrebno braniti Oktobra pred napadi in blatenjem buržoazije. Zgodovina je dokazala in vsak dan vnovič dokazuje njegovo pomembnost za ves svet in vse ljudi, njegovo ogromno ustvarjalno moč. Danes govorimo o Oktobru zato, da bi v novih pogojih — po vseh številnih izkušnjah izgradnje socializma v Sovjetski zvezi in drugih državah — ocenili njegovo vlogo in pomen za današnji čas, da bi z njegovimi idejami prepojili vso našo dobo in omogočili delovnim ljudem, da hitreje odpravljajo staro in grade novo. Ko govorimo, da je z Oktobrsko revolucijo začelo človeštvo pisati novo stran svoje zgodovine, mislimo na prvo stran novega poglavja. Novega poglavja zato, ker ima revolucija ruskega proletariata — kot socialistična revolucija — globlji pomen od vseh ostalih revolucij, ki so bile le mejniki v razvoju razredne družbe In niso izšle iz njenih okvirov. Oktobrska revolucija ni le korenit prelom na poti od kapitalizma k socializmu, ampak prelom na poti človeštva od razredne družbe k brezrazredni. In v tem je njen zgodovinski pomen. Socialistična družba ne odpravlja le kapitalistične lastnine in kapitalističnega izkoriščanja, temveč vse tisto, kar je kapitalizem podedoval od prejšnjih razlile razredne družbe in sam do- dal. Socializem mora premagati In odpraviti vse značilnosti razredne družbe. In teh ni malo. V tisočletjih so se v razredni družbi uveljavljale in razvijale različne razredne oblike proizvodnje, razredne navade in običaji, ideologije, filozofije, religije, moralne norme itd. Za odpravo v*eh značilnosti razredne družbe je seveda potreben daljši proces. Socialistična revolucija začenja ta proces, ustvarja predpogoje za porajanje novih — brezrazrednih odnosov, ki bodo sčasoma vedno bolj prevladovali in končno popolnoma, odpravili stare — razredne odnose in z njimi vred vse razredne oblike proizvodnje, razredne običaje in navade itd. Od stopnje razvoja proizvajalnih sil, od moči ostankov razrednih odnosov in od zavestnih družbenih sil (zlasti delavskega razreda) pa je odvisno, ali bo ta proces hitrejši ali počasnejši, revolucionaren ali evolucijski, z zastoji in izkrivljanji, ki jih povzroči birokratizem, ali brez njih. Oktobrska revolucija je rezultat zaostritve nasprotij med delom in kapitalom v imperializmu, do katere je prišlo zaradi silnega razvoja proizvajalnih sil v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Imperializem je odprl nove probleme med delam in kapitalom, zaostril kolonialna vprašanja itd. Revolucija ruskih delavcev je porušila temelje tedanjega ravnotežja na svetu, zasnovanega na monopolistično-kapitalističnib proizvodnih odnosih. Zato je tako močno odjeknila in pretresla ves svet. Zato ni povzročila samo sprememb v Rusiji, ampak na vsem svetu. Kolonialni sistem je v minulih štiridesetih letih povsem razpadel. Skoro vsi narodi so se že osamosvojili. Uveljavljajo se novi odnosi med državami in narodi. Ze govorimo o pomoči razvitih manj razvitim. Vse države, pa tudi najbolj razvite, je zajel val sprememb, prilagojevanja novim ras-tner&m. Socializem se pojavlja in uve* Vsakokrat, ko ožge listje Prva slana, ko se ogrne Sozd v prečudovite jesenske barve, ko se že ode-neio gore s prvim sne-Som, vsakokrat vemo: bliža ie njihov dan, dan tistih, ki jih ni več med nami in ki so padli za svobodo. — Takrat še posebej se podamo na njihove grobove, s šopkom jesenskega cvetja v rokah, mi in naši otroci, ki niso doživeli tistih težkih hii, da ob njihovem grobu osvežimo spomin nanje in da tiste, ki prihajajo za nami, opozorimo, kako težko je bila svoboda priborjena. — Zdenko Kalin: Mučenci, detajl spomenika žrtvam fašizma pri Urhu. IZ SPOMINOV PAVLA KUHARJA: DEM J LETA 1913 SO ME POKLICALI NA ODSLUŽENJE KADROVSKEGA ROKA V AVSTROOGRSKI VOJSKI, LETO DNI KASNEJE PA SO ME POSLALI NA FRONTO V GALICIJO', CEZ < NEKAJ MESECEV SO ME PRI LVOVU UJELI RUSI. O SVOJEM ŽIVLJENJU V RUSKIH IN SIBIRSKIH KRAJIH VAM TOKRAT NE BOM PRIPOVEDOVAL. ZA DOGODKE, KI JIH NAMERAVAM OPISATI, JE POMEMBNO LE TO, DA SEM SE OB REVOLUCIJI PRIDRUŽIL REVOLUCIONARJEM, DA SEM SE DO JANUARJA BORIL V NJIHOVIH VRSTAH IN DA SO ME POSLALI NAZAJ V AVSTRIJO Dušan M e vi ja: BORCI VSTAJE Skozi plamen gledam zbranost teh obrazov, ti obrazi ne priznavajo porazov! In čeprav so ure preizkušnje bridke, jasni so v veličastnem svitu bitke! Poklonimo se spominu borcev vstaje, ki so šli v smrt zato, da mi živimo. S tiho, svetlo mislijo jih počastimo, njih imena izgovorimo šepetaje. Skromni, tihi so nam priborili zmago, darovali nam, kar nam je najbolj drago. Rdeči cvet svobode klije iz njih biti, nikdar, nikdar jih ne smemo pozabiti! IZ SPOMINOV FRANCA HORVATA: Vse svoje življenje je posvetil revoluciji Ko sem prestopil mejo, so me taikoj poslali v Judenburg, kjer je b&l tedaj nastanjen moj bivši polk. Tedaj je v Judenburgu že vrelo. BdM smo nezadovoljni, kleli smo vojno, cesarje in kralje in vso izkoriščevalsko svojat. Bivši vojni ujetniki v Rusiji smo začeli organizirati upor. Glavni pobudnik in organizator upora je bil Hafner, doma iz Kranja. Spominjam se še Roglja, kj je bil doma iz Metlike. Drugih tovarišev se po imenu ne spominjam več. V ožjem uporniškem odboru nas je bito kakih dvajset. Agitirali smo proti vojni in pripravljali upor. Vojaki so se radi navzemali naše miselnosti, saj so bili naveličani vojne. Nastopile pa so težave, ker so se hoteli upreti takoj, čeprav vsa stvar še ni dozorela. Nismo jih mogli zadr- • žati in upor se je prezgodaj začel. Upor je izbruhnil 12. maja 1918. Vojaška komanda jie ta-, koj poklicala na pomoč. Drugo jutro je prišel iz Kanala IX. lovski bataljon. Vanj smo ta- PRIP0VEDUJE ANTON FAGANELI: BILO JE V PRVI POLOVICI JANUARJA 1918 V ODESI, KMALU POTEM, KO JE PROLETARIAT PREVZEL OBLAST V MESTU. Z NEKATERIMI DRUGIMI JUGOSLOVANI SEM TEDAJ VSTOPIL V »JUGOSLOVANSKI REVOLUCIONARNI BATALJON«. Feibraanja istega leta smo morali zapustiti Odeso, kietr so se bliilžalii Nemci. Vkrcali smo se na parnik »Sadiko« in odpluli pinoti Knimu. Ustavili simo se v Feiodloisiiljii, kjer smo se zatožili s hrano, nato pa se odpeljali dalje. Iz Mairiopoflja smo odpluli v mesto Jejislk v Kubanski oblatiti. Aprila 1918 nas je 15 Jugoslovanov odšlo v Moskvo s pošillj- MED ŠTEVILNIMI JUGOSLOVANI, KI SO JIH 1914. LETA MOBILIZIRALI V A VSTROOGRSKO VOJSKO IN POSLALI NA RUSKO FRONTO, JE BIL TUDI RUDAR FRANC HORVAT IZ OKOLICE CELJA. SEDAJ ŽIVI KOT UPOKOJENEC V RAVNI REKI, ENEM IZMED RUDNIKOV SENJSKO-RESAVSKE GA BAZENA. »CIKA FRANC« — TAKO GA IMENUJEJO PRIJATELJI V RAVNI REKI — SE DOBRO SPOMINJA MNOGIH DOGODKOV IZ OKTOBRSKE REVOLUCIJE, V KATERI JE SODELOVAL KOT BOREC RDEČE ARMADE. se spominja Horvat, »in o tem, koj poslali svoje zaupnike, ki ^ pšenice in prepečenca, so jim poved a/, za. kaj gre izik,roam smo se v Tagaprogu, od in večina bataljona je presto- smo se odpeljali z že- pila na našo stran. Popoldne veznico. Na Poiti smo marsikaj kako pomembna je obramba Sa- istega dne pa so prišli Ma- doživeli. Vlakov je bilio toliko, d žari, ki so obkolili Juden- da je bil naš transport — če-burg. Boji so trajali vso noč. prav je voizil živež zia laične pire-Proti jutru je uspelo Madža- bivalce Moskve — na poti dva ram, da so nas razbili. Pričele tedna. Včasih smo si morali z so Se aretacije. Med aretiranci orožjem priboriti lokomotivo, je bilo tudi mnogo novincev, da smo se lahko peljali dalje, ki so izdali vso našo organi- pa tudi bal smo se, da ne bi zacijo. Mene na sredo niso po- dragocena pošiljka padla v poznali pod pravim imenom im ke Nemcem, ki so pritiskali za zato me niso zaprli in obsodili, nam. Šele ko smo Prišli v Li-Ivuliat Pavel, siki, smo se oddfchmjili. »Po prihodu na fronto,« pripoveduje" tovariš Horvat, »v krai. k: se je imenoval Novo mesto, sem se sprl s komandirjem. Udaril me je in jaz mu hisem ostal dolžan. Tako sem ga udaril, da je padel v nezavest. Potem sem pobegnil kRu-®oia...« Sreča pa mu ni bila mila. Zbolel je i;n več mesecev ležal v bolnici. Ko je ozdravel, so ga poslali v Sibirijo, kjer je delal kot vojni ujetnik v andir-skih in sužapskih rudnikih. Ko je izbruhnila Oktobrska revolucija, se je pridružil boljševl-kom. Sodeloval je v številnih bojih kot borec Zlobnskega in Marinškega odreda in jugoslovanskega bataljona »Matija Gubec«. V Samari je videl Lenina. »Lenin nam je govoril 0 boju«. REPUBLIŠKI SVET SINDIKATOV razpisuje delovno mesto 1DMINISTKATIVNEGA TAJNIKA POGOJI: fakultetna Izobrazb a_ (pravna ali ekonomska fakulteta) Plača po dogovoru. — Nastop takoj. Interesenti naj se javijo osebno v tajništvu Republiškega sveta sindikatov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva 26. **♦♦♦♦♦♦♦♦ m are. Kako ognjevito je govoril ...« Med nekim spopadom so Horvata ujeli kozaki. Več dni so ga mučili, vendar ni ničesar priznal. Končno so ga spustili. 'Rešili so ga neki avstrijski dokumenti., ki jih je nosil s seboj. Po zmagi revolucije se, je Horvat, kot mnogi drugi Jugoslovani, kj so sodelovali v Oktobrski revoluciji, vrnil v domovino. Septembra 1920 je prispel v Split, tam pa ga je čakala policija in ga zaprla. Zasliševali so ga, zahtevali so, naj izda svoje tovariše. Horvat pa je tudi tokrat vzdržal. Izjavil ie, da ni boljševik, čeprav je bil že spomladi 1918 sprejet v Komunistično partijo; povedal pa je policajem, da so boljiševlki dobri ljudje in da jih ima rad. Ko so ga izpustili iz zapora, je odšel v Zagreb, odkoder so ga kmalu izgnali kot politično sumljivega. Trnove poti njegovega življenja ni bilo ne konca ne kraja. Delal je v številnih In končno smo pripenjali vso poSifljlko hrane v Moskvo. Iz Moskve smo peljali v Jejsk tekstilno blago. Železnica pa je že bila v rokah Nemceiv. Zato smo sklenili, da se bomo odpeljan i z vlakom v Ničjli Novgorod (daineis Gorki) od tam po Volgi dto Caricina (dane® Stalingrad) in z vlakom na Tagam-rog in čez Azov v Jejsk. Toda ko smo prišli v Tagainrog smo zvedeli, da je bil komandamit jugoslovanskega revoiluctonarnega batanjiona ulhilt in da je naš bataljon v razsulu. Javili smo se komisarju in izrazili željo, da bi vstopili v Rdečo armado. Sprejeli so nas kat vojaške inštruktorje in dodeliti inozemskemu polku, v katerem so bili večinoma Kitajci. Ko je polk odšel na fronto, sta šla z njim le dva inštruktorja. Ostale so nas poslali najprej v šltiaib armade, potem pa v štab severnoka vkašk e fronte in oid tam na fronto. Dodelili. so nas polku, v katerem O DELU V JESENIŠKI ŽELEZARNI Razgibana mladina V jeseniški železarni je zaposlenih preko 1.600 mladih delavk in delavcev. Ustanovili so klub mladih delavcev, ki je doslej organiziral ciklus 16 zanimivih in aktualnih predavanj, kii so bila vsa lepo obiskana. Tudi za letošnjo jesen in zimo bodo imeli v klubu hrvaških in slovenskih rudnikih predavanja in tečaje, in kjer je živel, ga je policija Trenutno pa so vse mladin-preganjala, ker se je iskreno in ske obratne organizacije v je-odločno bojeval za delavsko stvar. Končno se je ustavil v malem bosanskem rudniku Leš-lj-ana in tam delal do 1935, leta. Potem je odšel v Ravno Reko. Boiril se je med obema vojnama in med zadnjo vojno, po vojni pa je bil eden najboljših rudar- CISTOCA V HIŠI S STALNO UPORABO A jev na Ravni Reki. B. D j. ČISTILO ZA KOVINE IN STEKLO liavija pyVSOrie tudi v tistih deželah, nj bilo zmagovitih socialističnih *®volucij. Kapital se umika na vseh fontah, mora se umikati, prepuščati dedcem in družbi vedno večji delež vi-ka dela, čeprav se ogorčeno upira. Odlika nove dobe, ki se začenja z ktobrsko revolucijo, je izredno ,pove-/ln-,e vloge ljudske zavesti pri določanju toeri jn potov družbenega napredka. tirez Leninove Bolj še viške partije, brez °.rSanizirane dejavnosti zavestnih so-''laiističnih sil, ne bi bilo Oktobra. Brez avestne dejavnosti kitajskih in jugoslo-anskih komunistov ne bi bilo zmago-,t!h socialističnih revolucij na Kitaj-eni in . Jugoslaviji. Težav je bilo v v mno, sovražnikov in nasprotnikov hau*10 — ne saino m®d imperialisti, am-.k tudi v mednarodnem delavskem sti -;an*u. — vendar so zavestne sociali-Dnt11-6 s‘lc v teh deželah našle pravilno *ai P^tobrska revolucija je položila v nric adhico socializma ogromno bogastvo So ' J, izkušenj. Za Lenina in boljševike ^ _ial:stična teorija ni bila dogma, tem-Vrh n.ap°tilo za akcijo. Čeprav so se ref °Vi .Dru§e internacionale ogrevali za ile Cistično pot in trdili, da socializem L» ?lore zmagati samo v eni deželi, so žet? W 'n boIJŠeviki organizirali oboro-rj ,° vstajo, uvedli diktaturo proleta-___ a> krepil; sovjete in sovjetsko oblast n, Proizvod revolucionarnih delovnih zi : v boju proti carizmu in buržoa- svn- ZrRaSa?i so zato, ker so prilagodili - J0 taktiko in strategijo domačim fazme blo /l6ram’ ker so odvrgli dogme in ša-ski?"'- v katere je Druga internacionala !s ua vkovati vso socialistično prakso. ^ '-»ktobrrka revolucija je izraz teženj, di tsti *n "meči sovjetskih delovnih Iju-Ijg 8rezmejno je h lo zaupanje vodlte-4e/ revolnc .ie v ustvarjalne sposobnosti ■’vnih ljudi, ki so prvič v zgodovini zavestno odločali o svoji usodi. Mnogi so se čudili, odkod takšno zaupanje, tako velika vera v zmago, takšna junaštva in državotvorne sposobnosti preprostih, neukih ljudi. Lenin in boljševiki so niso čudili. Bili so voditelji, vendar ne nad proletariatom, bili so vodilni odred proletariata in vsa njihova dejavnost je izražal?, najgloblje težnje večine ljudstva. Kot resnični proletarski revolucionarji so podpirali vsako revolucionarno pobudo. Kljub ogromnim težavam med državljansko vojno in intervencijo, ki so zahtevale strogo disciplino in centralizacijo boja za socializem, so Lenin in boljševiki uresničili široko demokratično oblast delovnih ljudi v javnem življenju in tudi v gospodarstvu. Oktobrska revolucija pa ni bila samo rezultat zaostritve med delom in kapitalom v carski Rusiji, temveč tudi izraz mednarodne proletarske solidarnosti. — Odgovarjala je interesom .mednarodnega delavskega gibanja in odtod njen vpliv na revolucionarno gibanje v številnih deželah. Ruski proletariat je v svojem boju za socializem užival dragoceno podporo mednarodnega delavskega gibanja. To podporo je Lenin izredno cenil in govoril je o njej kot o pogoju za zmago revolucije. Razen delavcev in kmetov iz vseh dežel sveta, ki so se borili v vrstah ruskih revolucionarjev, so v revoluciji sodelovali tudi milijoni proletarcev, zlasti iz evropskih držav, ki so se bojevali za socializem v svojih deželah in ki so s stavkami, demonstracijami in napori prispevali nemajhen delež k zmagi Rdeče armade nad interven-cionisti. Zato lahko 'govorimo, da je zmaga Oktobra rezultat teženj in hotenj ter bojev vsega mednarodnega proletariata. Ko govorimo o zgodovinskih izkušnjah Oktobra, se spominjamo Leninovih napotil, da je treba pri ocenjevanju Oktobrske revolucije ločiti tisto, kar ima splošni, svetovni pomen od onega, kar je proizvod specifičnih ruskih razmer in okoliščin, v katerih so živeli narodi carske Rusije. In ko to storimo, ugotovimo, da so za mednarodno delavsko gibanje pomembne predvsem naslednje izkušnje: revolucionarni duh Oktobra, načela, v imenu katerih je revolucija nastopala in zmagovala, ustvarjalna sposobnost delovnih ljudi, njihova aktivna politična vloga, junaštvo, samoodpoved v interesu zmage revolucije, samostojno in smelo iskanje originalnih poti in ustvarjanje novega pod vodstvom Boljševiške partije, odklanjanje dogmatizma in šablon, bogastvo nacionalnih revolucionarnih oblik boja, ki jih vsklajuje isti revolucionarni cilj, internacionalnem in mednarodna proletarska solidarnost. Vse te neposredne praktične izkušnje že desetletja služijo revolucionarjem vseh dežel kot neizčrpen vir navodil za akcijo ter vzbujajo vero v zmago socializma. Za razvoj socialistične družbe v Jugoslaviji je značilno, da zavestne socialistične. sile v praksj uporabljajo te izkušnje in jih izpopolnjujejo z novimi. Razvijajo in krepe socialistično demokracijo. ki je obenem diktatura delovnih ljudi nad preživelimi ostanki stare družbe, diktatura večine družbe, ki prav zato izgublja bistvo diktature in se spreminja v svobodno asociacijo združenih proizvajalcev. Družbo, ki bo tako organizirana, so napovedali največji veleumi socialistične teorije. Prva znamenja te družbe so se pojavila v Oktobru; socialistični, družba v Jugoslaviji je organizirana na njenih načelih. Izkušnje Oktobrske revolucije zato za nas niso le svet- . . revolucionarna preteklost; te izkušal®, žive med nami, v našem delu, v naših samoupravnih organih, delavskih SX® . 'n komunah, v vsej naši socialistični skupnosti. seniški železarni zaposlene z tetoimii obratnimi mladinskimi konferencami, na katerih obravnavajo sklepe kongresa DS v Beogradu in mladinskega kongresa v Celju. Pogovarjajo se o dvigu storilnosti dela in o aktivnem vključevanju mladih delavcev v obratne sindikalne organizacije, o volitvah v zbore proizvajalcev in o delu organov delavskega upravljanja. Na obratnih mladinskih konferencah volijo tudi nova vodstva in predlagajo kandidate za bližnjo tovarniško in občinsko mladinsko konferenco, kii se bosta obe vrstile na Jesenicah v mesecu novembru. Mladina se v vedno večjem številu vključuje tudi v aktivno delo Ljudske tehnike, DPD Svobod, športnih in telesnovzgojniih društev. Predavanja, toča |ii in ekskurzije v klubu mladih delavcev se bodo začela v bliž- njih dneh. Predsednik tovarniškega komiteja LMS tovariš Slamnik Ludvik bo predaval o vtisih s potovanja po Poljski in Bolgariji. so biti anarhisti. Ti so nas odklonili, češ da ne pirteniavajo sovjetske oblasti. Potem sio nas poslati v Stalingrad, od tam pa v Astrahan z nalogo, naij v Cairijevu organiziramo bataljon. Keir v Carjeva • niso ničesar vedeti o bataljonu, snao krenili v Foiriposit im tam učili delavce vojaških spretnosti. V Astrahanu sem doživel belogardistično kontrameivofluciiijio; Ob njenem izbruhu sem bili na obilslku v srbski karaiutski četi. Belogardisti so zahtevati, naj jim naši fantje izročijo orožje. Svarit sem jih, naj tega ne store, vendar se je njihovo vodstvo odtočilo za predajo. Proti večeru pa so sirene v tovarnah in na parnikih klicale delavce v obrambo revolucije. Se isto noč je bila oiblaist v trdnjavi in mestu apet v rolkah delavcev. Sredi; decembra smo zvedeli za razpad Avstrije. Nisem več strpel. Prosili sem za dopust, čez nekaj dni sva s tovarišem, ki je bil pomočnik komandanta polka, odpotovala iz Astrahama v domovino. In ko takole, po mnogih letih, razmišljam, kaj me je tedaj v Rusiji najbolj prevzeto, ugotavljam, da sta to biti predvsem vztrajnost in odločnost ruskih revolucionarjev, ki so se zakleti, d-a bodo zmagali, pa naij so zgodi kar hoče, da bodo obdržali Oblast v svojih rokah. Ob revoluciji so skoiro vsi uradniki odpovedali, sabotirati, niso prihajati na delo,- Seveda je to povzročilo številne težave, toda boljševiki niso popustili; vztrajal,; so, junaško so se bojevali proti domačim in tujim sovražnikom in — zmagali. Anton Faganeli V spomin Kovačevi mami V nedeljo 13. t. m. Je množica pogrebcev spremila na zadnji poti na ljubljanske Zale zavedno proletarsko ženo Marijo Kovače-v o, roj. Trebar jz Šiške, ki je umrla v starost; 82 let. Pokojnica, ki je bila med ljubljanskimi delovnimi ljudmi znana kot Kovačeva, metna, je bila rojena 6. decembra 1875 v Kranju v mlinarski družini in se je poročila s pokojnim železniškim vlakovodjo Jakobom Kovačem. Obadva sta bila vseskozi zvesta pristaša in sobojevnika delavskega socialističnega gibanja pri nas, ki je imelo svoje dni zelo veliko pristašev med železničarji. Kovačeva mama je bila na primer leta 1908 soustanoviteljica socialistične zadruge Konzumnega društva za Ljubljano in okolico, poznejšega Konzumnega društva za Slovenijo. Bila je tudi ustanovna članica Delavskega glasbenega društva »Zarje,« Delavskega izobraževalnega društva »Svobode,« podružnice v šiški in Pevskega društva »Cankar.« Pri prvem Je bila tudi častni član. V njenem stanovanju v šiški so bile več let godbene vaje »Zarje« in pevske vaje »Cankarja«. V Kovačevih stanovanjskih prostorih je bila tudi garderoba SK Svobode in Kovačeva mama je upravljala njegovo plesno šolo ;n pogosto je brezplačno prala tudi drese nogometašev. Vse to je delala iz prepričanja in socialistične zavesti, ter je za to delo našla čas kljub družini devetih otrok, od katerih jih pet še živi. Pokojnici ho ohranjen časten spomin, njenim preostalim pa iskreno sožalje. Cv. A. K. A. A. DEINEKA: OBRAMBA PETROGRADA SOCIALNA POLITIKA VIŠJA ŠOLA ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI IN VLOGA SOCIALNEGA DELAVCA V NAŠIH GOSPODARSKIH ORGANIZACIJAH MSE ^ HUD1KI0WSKY a. Borba aa večjo storilnost Je morala tudi pri nas prej ali slej zajeti tudi vprašanje organizacijo socialnih služb v naših podjetjih. Uveljavljanje samoupravljanja v naših podjetjih je pospešilo akcijo, ki so jo že od vsega začetka začeli naši sindikati. Poleg ekonomskih razlogov, ki so bili v kapitalizmu odločilni za uvajanje socialnih služb, v podjetjih, so pri nas v socialistični družbi važni tudi humanitarni razlogi. Na tem področju so naši delovni kolektivi že veliko storili. Sedanja stopnja razvoja socialnih služb v naših podjetjih pa zahteva, da začnemo načrtneje in bolj organizirano z organizacijo socialne službe. Zato so nam potrebni strokovni kadri socialnih delavcev, ki jih doslej še nimamo. Republiški svet zveze sindikatov Slovenije je uvidel važnost te službe in je v ta namen letos organiziral anketo o stanju službe, kar se tiče družbene prehrane, organizacije izkoriščanja letnih dopustov, skrbi za otroke zaposlenih žena in mater, organizacije pralnic in prevoza na delo odnosno z dela. Rezultati ankete nudijo važen material za nadaljnjo organizacijo službe, ki je direktno povezana z vprašnjem reprodukcije delovne sile in s tem povečanja proizvodnosti dela. Naša ljudska oblast je z ustanovitvijo šole za socialne delavce storila važen korak v izgradnji socialne službe v naši republiki. Omenjena višja šola za socialne delavce v Ljubljani je pričela s poukom 1. novembra 1955. Šolanje traja dve leti m se v šolo sprejemajo kandidati in kandidatinje z veliko maturo odnosno s 6 razredi gimnazije ter štirimi leti strokovne prakse na področju socialnih služb, Izjemoma pa tudi s 4 razredi in 8 leti strokovne prakse. Sola daje polivalenten tip socialnega delavca, ki bo po dokončani šoli šel na delo v naše zdravstvene in socialne ustanove, občine, sodišča, šole itd. Iz te šole bodo prišli tudi diplomanti, ki bodo šli na delo v naše gospodarske organizacije. Sola stoji pred težko nalogo, da di našemu gospodarstvu prepotrebne kadre socialnih delavcev in da jih za to delo usposobi. Pri nas ni možnosti, da bi šli na pot posebne šole za socialne kadre v poidjetjih, pač pa bo stvar učnega načrta in podiplomskega študija, da d4 kandidatom, ki bodo šli v našo industrijo, znanje, ki bo potrebno za njihovo praktično delo v gospodarstvu. Naše gospodarske organizacije bo potrebno zainteresirati za socialno službo, o sedaj je v naši šoli le sedem štipendistov, ki so jih poslala naša večja podjetja v šolo. Ce upoštevamo, da je danes v naši republiki samo v industriji 151.904 delavcev In delavk, bi rabili samo za potrebe industrije okoli 300 socialnih delavcev. Upoštevati je potrebe gradbeništva, kjer dela 30.054 delavcev, in prometa, kjer dela preko 24.000 delavcev. Ze te številke pokazujejo, da višja šola v Ljubljani s svojo omejeno zmogljivostjo ne bo mogla v bodočnosti zadostiti potrebam gospodarskih organizacij. Zato bo nujno, da se v sporazumu z republiškim sekretariatom za delo in Zvezo sindikatov Slovenije izdela perspektivni plan kadrov socialnih delavcev za potrebe našega gospodarstva. Verjetno bo potrebno, da se pri šoli poleg rednega šolanja organizirajo tudi posebni tečaji za pomožne socialne delavce v tovarni. Glede na različno strukturo naših podjetij bo potrebno, da se zaposlijo diplomirani socialni delavci v večjih tovarnah, poleg tega pa, da poskušamo s teritorialno organizacijo socialne službe za več podjetij skupaj. Pri izbiri kadrov naših bodočih socialnih delavcev se ne bomo smeli omejiti samo na šolsko kvalifikacijo, temveč bomo morali v šolo pritegniti tudi kandidate iz naših tovarn, iz vrst mojstrov in kvalificiranih delavcev, ki imajo veselje za ta poklic. Na nedavnem ustanovnem občnem zboru društva socialnih delavcev je grupa za socialno delo v podjetjih razpravljala o vlogi ln nalogah višje šole za socialne delavce v Ljubljani. Občni zbor je sprejel priporočilo o potrebi in nujnosti zaposlovanja socialnih delavcev v naših gospodarskih organizacijah. Prvi diplomanti naše šole bodo prihodnje mesece prišli v nekatere naše večje delovne kolektive, Nedvomno je, da naša socialistična družba s sistemom samoupravljanja nudi bodočim socialnim delavcem v gospodarskih organizacijah široko polje dejavnosti. Razredna borba ovira danes socialne delavce na Zapadu pri izvrševanju njihovih funkcij. Borba med delavskimi sveti in delodajalci za pristojnosti, novodobne oblike patemaldzma paralizirajo danes socialno službo v kapitalističnih podjetjih. V naših socialističnih gospodarskih organizacijah teh nasprotij ni in bo naš socialni delavec imel polne roke dela ln se bo lahko uveljavil kot koristen svetovalec In organizator socialne službe naših uprav in delavskih svetov v gospodarstvu. (KONEC) ODGOVOR IN A DOPUST J. A. Vopovlje: Na podlagi odpovedi vam je prenehalo delovno razmerje in takoj po izteku odpovednega roka že naslednji dan ste začeli z delom v drugem podjetju tako, da ni bilo dejansko nobene prekinitve v delovnem razmerju. Ker ste dobili v prvem podjetju samo 2 dni dopusta, drugo podjetje vam ga pa ne prizna, bi radi vedeli, katero podjetje vam ga je dolžno dati za leto 1957. — Odgovor: Nobeno. Res ni časovno nobene prekinitve v delovnem razmerju. Toda delovno razmerje je bilo vendarle prekinjeno, ker je pri prejšnjem podjetju prenehalo z nastopom dela, v drugem podjetju pa je nastalo novo delovno razmerje. Res so sicer razumljivi in sprejemljivi razlogi zaradi katerih ste spremenili zaposlitev, vendar ti niso tako upoštevani, d& bi ne povzročili prekinitve. Prekinitve ne bi bilo, če bi bilo podjetje krivo, da ste bili primorani odpovedati in iskati spremembo zaposlitve. Take krivde pa prvemu podjetju ni mogoče pripisati. Ker je torej nastopila prekinitev, morate pravico do rednega letnega dopusta šele pridobiti z 11-mesečno neprekinjeno zaposlitvijo v novem podjetju. S tem pa seveda ni rečeno, da bi vam podjetje dopusta tudi v tem času ne smelo dati. Podjetje vam ga lahko prizna, le pravice zahtevati še nimate. T. E. Jelendol: Kako se obračunava nadomestilo plače za čas dopusta delavcu, ki je plačan po učinku. — Odgovor: Za redni letni dopust Imajo delavci pravico do nadomestila plače, ki se izračuna na podlagi povprečne dnevne zaslužene plače za redni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred rednim dopustom. N. pr. delavčeva obračunska tarifna postavka naj bo 50 din. Za 8-umo delo, ki ga opravi z 10% prekoračitvijo norme zasluži torej 440 din. V zadnjih 3 mesecih, kjer je s povprečno stalno prekoračeval normo za 10% je zaslužil skupno 34.320 din tako, da je v zadnjih 3 mesecih pred rednim letnim dopustom znašala povprečna dnevna plača tega delavca 440 din, pri čemer je vračunan efektivni zaslužek za doseženo izpolnitev norme. Za 20-dnevni dopust bi moral prejeti nadomestila v znesku 7.220 din, ker se obračunavajo samo delavniki in je bilo v 20-dnevnem dopustu le 18 delovnih dni in 2 nedelji. PLAČEVANJE P. P. Idrija: K vprašanju, ki je bilo objavljeno pod isto šifro v Delavski enotnosti št. 44 z dne 25. oktobra 1957 pripominjate, da se je podjetje s pismeno izjavo zavezalo, da vas bo sprejelo nazaj v delovno razmerje, ko boste končali delo pri GZ. Iz tega zaključujete, da je nastala sprememba v zaposlitvi po sporazumu med GZ in podjetjem, kar naj bi tudi vplivalo na pravico do plače iz dobička. — Odgovor: Vaša dopolnitev prinaša res nekaj bistvenih novosti v dejansko stanje, ki je drugačno kot ste ga opisali v prvem pismu. Vendar tudi to pot niste omenili najvažnejšega. Morali bi povedati, na kakšen način je prenehalo delovno razmerje med podjetjem in vami. Iz izjave podjetja bi lahko sklepali, da je prenehalo to razmerje ali po sporazumu ali pa da vas je podjetje sporazumno prepustilo GZ za čas, ko ste bili neogibno potrebni za določeno delo. V obeh teh primerih pa pride v poštev druga točka 58. člena lanskoletne uredbe o plačah delavcev gospodarskih organizacij. Po tej točki vam je ostala pravica do plače iz dobička ob končnem obračunu na podlagi zaključnega računa, ker ste bili v letu 1956 neprekinjeno 8 mesecev v delovnem razmerju in je to delovno razmerje prenehalo na prvi ali drug omenjeni način. Priporočamo da skrbno pretehtate vse okoliščine tega prenehanja in upamo, da boste sedaj lahko sami presodili, ali vam je pravica iz plače do dobička ugasnila ali ne. Kot rečeno, je ta ostala, če je delovno razmerje prenehalo sporazumno ali če ste bili po sporazumu GZ le začasno prevzeti. POSLANCI ZVEZNE LJUDSKE SKUPŠČINE BODO KMALU RAZPRAVLJALI # • ■ @ Tako je prav! Ze- zgodaj pričnimo varčevati! Delo na dokončni izdelavi načrta zakona o pokojninskem zavarovanju je pri kraju. Ta teden je bil načrt v razpravi pred Zveznim izvršnim svetom, kjer so dokončno oblikovali besedilo, ki bo predloženo v razpravo in sklepanje Zvezni ljudski skupščini. S tem je odpadel vsak dvom, da nov zakon o pokojninskem zavarovanju, ki ureju- zdravstvenega je starostne in družinske pokoj- 11 ~ 1 nine, ne bi pričel veljati v začetku prihodnjega leta. V zavodih za socialno zavarovanje se že pripravljajo za izvajanje novega zakona in za prevedbo pokojnin priznanih po dosedanjih nredpisih. Po sedanjih predpisih se v delovno dobo za pokojnino štejejo samo zaposlitve s polnim delovnim člasom, zaposlitve z nepolnim delovnim časom pa ne. Od zaposlitev z nepolnim ■ delovnim časom moramo ločiti zaposlitve s skrajšanim delovnim časom. To so zaposlitve, ki po predpisih trajajo manj kot osem oziroma sedem ur (dela na zdravju škodljivih mestih, zaposlitev mater in podobno), s PRAVICE, O KATERIH PREMALO MISLIMO Zgovorne številke Menda so govorili o prispevku za socialno zavarovanje, ko je nekdo pripomnil: »O, kako bi bile naše plače višje, če ne bi bilo tega prispevka!« Drugi pa mu je odgovoril: »Potem bi šele bilo hudo biti bolan. Kar pomisli na račun iz bolnišnice! Koliko je že oskrbni dan?« »Saj nisem tako mislil, rekel sem pač, no. Končno pa — saj je zavarovanje tako kot vse drugo naša zadeva. Saj smo skoraj vsi zavarovani.« Ne, za enkrat še nismo vsi, toda mnogo zavarovancev pa nas je res. Po podatkih Republiškega zavoda za socialno zavarovanje je v Ljudski republiki Sloveniji skupno 409.797 aktivnih zavarovancev. Ce pa prištejemo _še njihove družinske člane, se to število zviša na 914.000; toliko oseb namreč uživa v naši republiki vso zdrav- stveno varstvo. Pa poglejmo še druge številke, ki govore o socialnem zavarovanju: 251.000 otrok prejema otroški dodatek •povprečno meisečno 2.575 dinarjev, kar znaša skupno 7,756 milijonov dinarjev. 38947 osebnih upokojencev s povprečno pokojnino 8.779 dinarjev v skupnem znesku — z varstvenim dodatkom. ki ga sprejemajo nekateri — 4.160,292.000 dinarjev. Se 1.449,293.000 dinarjev pa izdaja Zavod za socialno zavarovanje še koristnikom družinske pokojnine, skoraj enkrat toliko, pa še za invalide in invalidske pokojnine. Zdravljenje zavarovancev v ambulantah in bolnišnicah top letos stalo 7.123,082.000 dinarjev. To so podatki iz predračuna Republiškega zavoda za leto 1957, ki bo vsekakor dosežen, prej prekoračen kot ne, skupni izdatki pa bodo znašali OB MEDNARODNEM DNEVU VARČEVANJA WeirčeiSi*i€» »Nič več hladne vojne, za trajen mir, ki je pogoj za lepše življenje, višjo življenjsko raven in več prihrankov,« to je bilo geslo letošnjega kongresa hranilnic v Ostendu. Na tem kongresu so sprejeli v Mednarodno zvezo hranilnic tudi Zvezo hranilnic Slovenije in Mestno hranilnico ljubljansko. To je mednarodno priznanje našim hranilnicam in številnim vlagateljem — posredno pa tudi našemu gospodarstvu. Po številu hranilnih vlog in njihovi povprečni višini, se je naša država odtrgala z zadnjega mesta na svetovni lestvici in se približala povprečju mnogo bolj razvitih dežel. Pri nas pridno varčujemo. To nam dokazuje samo bežen pregled vlog na primer v Mestni hranilnici ljubljanski. V ta zavod je vložilo v letošnjem letu svoje prihranke 5400 novih vlagateljev v skupnem znesku čez pol milijarde dinarjev. Varčevanje ima v Sloveniji veliko tradicijo. Med zadnjo vojno in prav tja do 1952. leta nismo skoraj ničesar vlagali v hranilnice. Letos, po nekaj letih naše branilniške službe pa smo samo v sedmih mestnih hranilnicah LRS naložili 24 milijard dinarjev (samo v Mestni hranilnici ljubljanski 1800 milijonov). Sicer pa je skupno v naši republiki shranjeno 6 in pol milijard dinarjev hranilnih vlog. Dejstvo, da ima samo naša mladina 69 milijonov prihrankov v eni hranilnici (ljubljanski) kaže. da smo vendarle varčen narod, čeprav ta številka - ne pove veliko. Prihranki mladine so majhni, toda gre za njihovo številnost, ki je pomembna. Res je na mestu prizadevanje ljubljanske hranilnice, da misel varčevanja širi predvsem med mladimi ljudmi. To je pravzaprav del vzgoje otrok. 12.433 otroških hranilnikov, 4500 šolskih vlog — to gotovo ni dobičkanosna bančna akcija — vendarle je to uspeh. Toda to je šele seme, ki bo rodilo predvsem, ko bodo ti ljudje odrasli in bo njihova pot do hranilnice še pogostejša in sama ob sebi razumljiva. Danes ima varčevanje nov smisel. Ne gre za zapiranje prihrankov v trezorje, kar je isto, kot da hranimo denar v nogavici. Sodobno varčevanje pomeni, v bistvu, da preko hranilnice tisti, ki trenutno ne potrebuje denarja, posoja denar tistemu, ki ga prav tedaj nujno rabi. Se pomembnejši pa je drugi del naše hranilne službe; državljani sami rešujejo svoje skupne probleme. V Ljubljani so na primer s hranilnimi vlogami modernizirali ves mestni promet, izboljšali nekatere komunalne naprave in drugo. Vsak dinar se v ljubljanski hranilnici, kot rečemo »obrne« vsako drugo Meto. Ne glede na to, da danes vsak nakup terja varčevanje ali posojilo, je vendarle visoko število hranilnih vlog v naši republiki zelo pomembno. Poglejmo pa, zakaj ljudje varčujejo; predvsem, kot smo že rekli, za večje nakupe, ki jih nameravajo Izvršiti v bližnji prihodnosti, ali kakšne druge domače investicije. Ali pa celo »za vsak slučaj«. Varčevanje »za stare dni« je spričo našega pokojninskega zavarovanja naj-holi nepomemben motiv varčevanja. Zanimiv je tudi diagram dviganja in upadanja vlog. V letošnjem oktobru se je v tem denarnem zavodu dvignilo število hranilnih vlog kar za 700. Hranilnica, kot banke snloh. pa so pravi barometer javnega mnenia o mednarodnem nninriiJj* vsaka mednarodna kriza pomeni rahel padec, sicer pa pri nas beležimo vztrajen dvig hranilnih vlog. Prav značilen je letošnji porast, kar priča o veliki veri naših ljudi v mir na svetu. Sicer se še včasih zgodi, da se pride ta ali oni vlagatelj prepričat, če se da dvigniti vloga, ko pa ugotovi, da je to mogoče, jo še Isto uro zopet naloži pri drugem okencu. Ce pišemo o varčevanju, moramo reči nekaj besed tudi o posojilih, kar je posebna oblika varčevanja. Vendar prav vsi, ki si posojajo denar v banki, želijo, da bi lahko svobodneje razpolagali s temi posojili, kar pa današnji predpisi še ne dopuščajo. 16.654,956.000 dinarjev. Ce »drobnjakarstvo« primerjamo to številko z dohodki, ugotovimo celo majhen primanjkljaj. To so skupno ustvarjena sredstva, ki jih damo Zavodu za socialno zavarovanje, y obliki prispevka v višini 38% plačnega sklada. Takšna je prispevna stopnja, po, kateri odvajajo cri-spevek za socialno zavarovanje vsa podjetja in ustanove. To ogromno vsoto sprejemamo v že naštetih oblikah nazaj. Vse pravice, ki jih imamo v tem pogledu, kažejo, da je naša ureditev socialnega zavarovanja nedvomno med najnaprednejšimi na svetu. Toda te koristi in ugodnosti, k,i jih imamo od socialnega zavarovanca veljajo za ve■ ■ ■ ■ ■ pasus r, P>*» - . 1«. m m m m PTI • a a a • ■ a a a e ■ e e a il^^^Vaea a e aaVaai a ■ » a * * • a a'tfa a a a a e eee a pnrr-» B5e»umna aTa~SXl B eee e •el e a e 4 tffla aaaaaaamaa a| ^ eee a • VJ eee *-J3r aaaeeaaaaaaeaa Irt a eee a e e e e maaiaeieaeeiiaieie 1S t e@w b a a e a a e a a e a e e a e e e e e a e e e e a * »—s aanaeaoaaaaaaaaaaaaeaaa eaaaeaaeaaeaaa ' *..... TfTTTTlTmTTfi a a a a laaaaiaaaaaaaaaaa :::: .................aaaaaaaaaaaaa aaaaaaeaaaaaaaaaaacaaaaeaaaaaa eaeaaeeeeeeeaeaeeeaeedeaaaeeea aeeeeeeeaaemeeeBBBaeeeeeeeeeae c...... aaaaaaaoaaaaaaaaaaaaeaaaBaeaaa 1 ■_*_*» SS8# 8 8 88.9888 8 8 S 9 8 § S 8 S 8 8 9 S M V noči med šestim in sedmiim ofctabrom je petrograijski proletariat zavzel vse pomembne posto janke v ruski prestolnici. Delavci in vojaki, ki so jirh vod% bolijtševiki, so po vnaprej določenem načrtu zavzeli telefonsko centralo, baltiški kolodvor in telegrafsko agencijo. Oddelki rdiečegardiistov so zasedli tiskarne buržoaznega tiska in natisnili več sto tiSoč izvodov boljševaškh časopisov« Ob svitu so revolucionarji obkolili Državno banko. Ob desetih dopoldne jie bil strnjen obroč čet okrog timskega dvorca. * * * V sr e7. novembra sem telo pozno vstal. Top s Petropavlosfce trdnjavo je naznanil že poldan, Ko sem šel po Nevskem. Bil je mrzel dan. Pred Državno banlio je stalo pri zaprtih vratih nekaj vojakov z nasajenimi bajoneti- »Komu pripadate?« sem vprašal- »Vladi?« »Ni več vlade,« je eden odgovoril smeje, »hvala bogu!« To je bilo vse, kar sem lahko izvlekel ilz njega .. - Kupil sem časopis »Raboči put,« edini časopis, ki se je pojavil v prodaji, in čez nekaj časa sem plačal nekemu vojaku 50 kopejk za že rabljeni izvod »Dijena.« Boljševiški časopis, tiskan na velikih polah v zasedeni tiskarni lista »Ruskaja volja«, je imel ogromen naslov: »VSO OBLAST — SOVJETOM DELAVCEV, VOJAKOV IN KMETOV! MIR! KRUH! ZEMLJA!« Pod uvodnikom je bil podpisan Zinovjev, ki se je bil skrival z Leninom. Začenjal se je: »Vsak vojak, vsak delavec, vsak pravi socialist, vsak pošten demokrat ugotavlja, da je v sedanjem položaju možno samo dvoje: Ali bo ostala oblast v rokah buržoaztje m zemljiške gospode in to bi pomenilo vsakovrstno zatiranje za delavce, vojake in kmete, nadaljevanje vojne, neizogibno lakoto in smrt... ali pa bo oblast prešla v roke revolucionarnih delavcev, vojakov in kmetov, in to hi pomenilo popolno odpravo veleposestniške tiranije, takojšnji propad kapitalistov, takojšnjo ponudbo pravičnega miru. Potem bo kmetom zagotovljena žemlja delavcem kontrola nad industrijo, lačnim kruh, potem bo zagotovljen konec te nesmiselne vojne!...« Nenadoma se je zaslišal oster pok puške, ki mu je sledilo raestreseno streljanje. Okoli Marinškega dvorca, kjer je zasedal Svet ru-dke republike, se je godilo nekaj nenavadnega. Povprek preko obširnega trga so se v vreti pomikali vojaki z naperjenimi puškami fn srepel proti hotelski strehi. »Ali bo prišlo do boja?« sem vprašal. »Kmalu, kmalu,« je odgovoril nervozno neki vojak- »Pojdite stran, tovariš, drugače boste ,ranjeni. Prišli bodo iz te smeri,« in pokazal je proti Admtraliteti- »Kdo?« »Tega vam ne morem povedati, brat,« je odgovoril ih pljunil- Pred vrati palače je bila množica vojakov in mornarjev- Nek mornar je pripovedoval o koncu Sveta ruske republike. »Šli smo tja noter,« je dejal, »in k vsem vratom smo postavili tovariše. Stopil sem gor k protirevo-lucionarju — kornilovcu, ki je sedel na predsedniškem tolu. 'Ni več Sveta’, rečem. 'Pojdite domovi’ « Mimo je pripeljal avtomobil; v njem sem videl sedeti Goca, ki se je smehljal in se očitno telo zabaval. Nekaj minut za tem je prišel drugi — z oboroženimi vojaki na prednjem sedežu in aretiranimi člani Začasne vlade, čez trg je nenadoma pritekel Peters, letalski član Vojaškega revolucionarnega komiteja: »Mislil sem, da ste vse te gospode polovili zadnjo noč,« sem mu dejal in pokazal nanje. »Oh,« je odgovoril z izrazom razočaranega dečka. »Prekleti norci so pustili večino izmed njih uiti, preden smo se odločili • - ■« Po Voskresenskem prospektu se je pomikala velika množica mornarjev in za njimi so korakali vojaki, kolikor daleč je segel po-gleck Na Nevskem prospektu je bilo videti, kakor da se spirehaj a vse mesto. Nia' vsakem vogalu so btie neizmerne množice, ki so vroče razpravljate. Patrulje po kakih 12 vojakov z nasajenimi bajonet; so postopale po križiščih, rdečelični starci v dragih kožuhovinastih plaščih pa so jim žugali s pestmi, elegantno oblečene ženske so jih zmerjale; vojaki pa so slabotno dokazovali in se v zadregi režali ... Pr; Mihajilovskem se je pojavil možakar z naročajem časopisov. Ljudstvo je takoj mrzlično navalilo nanj in mu ponujalo rubelj, pet rubljev, deset rubljev: časopis so trgali drug drugemu iz rok kakor živali, To je bil list »Raboči 4 Soldat,« ki je naznanjal zmago proletarske revolucije, osvoboditev boljševi-kov, ki so bili v zaporu, pozival je armado na fronti in v zaledju, naj pomaga * * * Masivno pročelje Smolnega je plamenelo od samih luči, ko smo prispeli tja — in z vseh cest so se v mraku zgrinjali k stavbi roji urnih temačnih postav- Avtomobili in motocikli so prihajali in odhajali. Iz stavbe se je počasi pomikal velikanski oklepnik slonove barve; s stolpiča sta vihrali dve rdeči zastavi in piskajoče je hupal- Bilo je mrzlo in pri zunanjih vratih si je Rdeča garda zakurila kres. Po stopnicah navzdol se je valila množica: delavci v črnih bluzah in okroglih črnih kožuhovinastih pokrivalih — mnogi izmed njih so imeli preko ramen puške — in vojaki v grobih plaščih umazane barve in 3 sivimi ko-žubovinastimi šapkami; pa tudi kak voditelj — na prlimer Lunačarski in Kamenev sta se z utrujenimi, zaskrbljenimi obrazi in z natrpanimi aktovkami v rokah gnetla sredi sku pine ljudi, ki so vsi naenkrat govorili. Izredno zasedanje Petrograjskega sovjeta je bilo končano. Ustavil sem Kamenega — živahnega majhnega moža s širokim, razgibanim obrazom in kratkim, nabreklim vratom. Brez uvoda mi je prebral resolucijo, ki je bila pravkar sprejeta: Petrograjski sovjet delavskih m vojaških odposlancev pozdravlja zmagovito revoluci-r. pe-rograjskega proletariata in petrograjske Pbsl“ ae ter posebno poudarja enotnost, organ.zacijo in poipolno sodelovanje, ki so ga izpričale mno-žice pri vstaji; le redkokdaj je bilo prelite manj krvi in le redkokdaj je vstaja tako do bro uspela. h- Sovjet izraža svoje trdno prepričanje, da bo delavsko-kmečka vlada, ki jo bo revolucija ustvarila kot vlado sovjetov in ki bo industrij iketmi proletariatu zagotovila podporo vse množice revnih kmetov, trdno stopila na pot socializma, edinega sredstva, s čigar pomočjo deželo lahko obvarujemo pred revščino in nezasii sanlml strahotami vojne. ..._____ Nova delavsko-kmečka vlada ho takoj pred ložila pravičen in demokratičen mir vsem vojskujočim se državam. 1- Takoj ho Ukinila veleposestniško lastnino m bo izročila zemljo kmetom. Uvedla bo kontrolo delavcev nad proizvodnjo in razdeljevanjem industrijskih proizvodov ter splošno kontrolo nad bankami, ki jih bo spremenila v državni monopol. , Petrograjski sovjet delavskih in vojaških odposlancev potiva ruske delavce in kmete, naj podpro proletarsko revolucijo z vso svojo energijo in vso svojo požrtvovalnostjo. Sovjet Izraža prepričanje, da bodo mestni delavci, zavezniki revnih kmetov, zagotovili popoln revolucionarni mir, ki Je neizogibno potreben da nam bo proletariat zahodnoevropskih dežel pomagal, da bomo privedli stvar socializma do resnične in trajne znage.« »Potemtakem mislite, da ste uspeli?« »Veliko je še treba storiti, telo veliko. To je šele začetek . • .« Prišli smo v veliko zbornico, kjer je zasedal Drugi kongres sovjetov. Zastopniki delav" cev in vojakov vse Rusije so sedeli v vrstah pod belimi lestenci, gneti; so se po stranskih prostorih in ob straneh, čepeli so na oknih in celo na robu tribune in med zaskrbljenim molkom ali divjim vriskanjem čakati na zvonjenje predsednikovega zvonca- Dvorana ni bili zakurjena; grela jo je edino dušeča toplota neumitih človeških teles. Umazano moder oblak cigaretnega dima se je dvigal iz množice in visel v zatohlem zraku- Od časa do časa se je kdo izmed funkcionarjev povzpel na tribuno in pozval tovariše, naj ne kade; nato so vsi, kadilci in vsi drugi, ponovil; krik: »Ne kadite, tovariši!« in kadili da-lj'6. Nia tribuni so sedeli vaditelji starega Centralnega izvršnega krma,Reja — in zadnjič mojstrih; uporne sovjete, ki so jim vladali od prvih dni >,n ki so se tim zdaj uprli. To je bil konec prvega obdobja ruske revolucije, ki so jo ti ljudje skušali voditi po previdnih Po- teh ... Trije najvidnejši med njimi so hiti tu: Kerenaki, fcj je pobegnil na fronto skozi podeželska mesta, ki so se neodločeno dvigala; Cheidize, stari orel, ki se je s prezirom umaknil v svoje georgijske gore in tam Zbolel za jetiko; dn visoko dušni Certelli, tudi smrtno prizadet, ki se pri vsem tem ni hotel vrniti in uporabiti svoje krasne zgovornosti za. itagubljeno stvar. Sedeli pa so tam Goe, Dan, Liber, Bogdanov, Broido, Filiiipovskj — bledli, votlih oči, ozlovoljeni. Pod njimi je kipel in se vrtinčil drugi »sjezd« vseruskih sovjetov, nad njihovimi glavami pa je vročično deloval Vojaški revolucionarni, komite, ki je držal v svojih rokah niti vstaje in udarjal z dolgo roko •.. Ura je bila 22,40-Dan, plešasta frizura milega obraza, v brezoblični vojaški ranocel,niški uniformi, je zazvonil z zvoncem "n začel: »Otvarjam 'prvo eejo Drugega kongresa sojetov delavskih m vojaških odposlancev!« Izvolitev predsedstva se je izvršila med hrupom in tekanjem sem in tja, Avaneaov je naznanil, da je bilo s privolit vlij o boljševi-kov, levih eserjev in interoarionalističnih menjlševikov sklenjeno, da bodo predsedstvo sestaviti po načelu proporcionalnosti. Več manjše vekov je skočilo na noge in protestiralo. Bradat vojak jih je nadrl: »Spomnite se, kaj ste napravili nam boljševifcom, ko smo bili manjšima!« Rezultat je bil 14 boljševi-kov, 7 eserjev, 3 menjševiki in 1 internacio-nalist (skupina Gorkega). Hendelmann je izjavil v imenu desnih in sredinskih eserjev, da ne marajo vstopit; v predsedstvo; isto je izjavil Kinčufc v imenu menjševiilkov; inter-nacionalistični menjševiki so tudi izjavili, da ne morejo biti v predsedstvu, dokler ne preverijo določenih okoliščin. Raztreseni aplavzi im kričanje. Nekdo je zavpil: »Renegati, in vi se štejete za socialiste!« Nek predstavnik ukrajinskih odposlancev je zahteval eno mesto in ga dobil. Nato se je stari Izvršni komite umaknil in na njihovih mestih so se pojaviti Trocki, Kamenev, Lunačarski, Kotontaje" va, Nogin.. • Dvorana je vstala in zagrmela. Kako visoko so se dvignili tl boljševiki! Pred manj kakor štirimi meseci so bili še zaničevana im preganjana sekta, sedaj pa so bili na tem vzvišenem mestu, prt krmilu velike Rusije — v polnem zagonu vstaje! »Dnevni red,« je dejal Kamenev, »je: prvič — organizacija oblasti, drugič — vojna in mir, In tretjič — Ustavodajna skupščina. Ves čas se je skozi okno slišalo sistematično zamolklo bobnenje topov in odposlanci so kričali drug na drugega . -. Tako se je med pokanjem topov, v tem!, sredi sovraštva, strahu in breobzirne drznosti, porajala nova Rusija. Ko smo prišli v mrzlo noč, je bila vsa sprednja stran Smolnega en sam velik park prihajajočih in odhajajočih avtomobilov, katerih hrup je preglase val oddaljeno pošastno bobnenje' topa. Tam je stal velik tovorni avto, ki se je tresel od ropotanja svojega stroja- Ljudje so metali nanj svežnje in drugi — s puškami na ramah — so jih lovili. »Kam greste?« sem zakričal. »V mesto, sem ter tja po vsem mestu!« je odgovoril majhen delavec —■ smeje se in s široko veselo kretnjo. Pokazali smo dovolilnice. »Pojdite z nami!« so nas povabiti. »Toda verjetno bo pokalo •..” Zlezli smo noter; vzvodna ročica je s škripanjem zdrknila na svoje mesto in velik voz je trznil naprej, da simo se vsi prevrnili na tiste, ki so plezali ven- Peljali smo se mimo ognja pri vratih in nato mimo ognja pri zunanjih vratih — ogenj se je rdeče odsvital na obrazih delavcev s puškami, kj so čepeli okoli njega- Poskakujoč iin maj aje se sem ter tja — smo drveli po Suvorovskem prospektu.. ■ Eden izmed mož je raztrgal ovoj na svežnju in začel metati prgišča letakov v zrak. Mi smo ga posnemati in ko smo tako hiteti po temni cesti, Je za nami plaval in se vrtinčil rep belih papirjev. Kak zakasneli mimoidoči se je ustavil in jih pobiral. Patrulje okoli kresov na vogalih so pridrvele z naperjenim orožjem in jih lovile. Vzel pe-m letak, ki ga je bil napisal Lenin, in ob bežnem svitu cestne svetilke sem bral: »DRŽAVLJANOM RUSIJE! Začasna vlada je strmoglavljena. Državna oblast je prešla v rolke organa Petrograjskega sovjeta delavskih in vojaških odposlancev — v roke Vojaškega revolucionarnega komiteja, ki na-čeljuje petrograjskemu proletariatu tn posadki. Stvar, za katero se je borilo ljudstvo — takojšnja predložitev demokratičnega miru, odprava veleposestniške zemljiške lastnine, delavska kontrola na proizvodnjo, ustvaritev sovjetske vlade — je v celoti zagotovljena, ŽIVELA REVOLUCIJA DELAVCEV, VOJAKOV IN KMETOV! Vojaški revolucionarni komite pri Petrograj-skem sovjetu delavskih in vojaških odposlancev. * * * Poševnook možak mongolskega obraza, oblečen v kavkaško pelerino iz kozje kože, ki je' sedel poleg mene, je hlastnil: Pazite! Tukaj izziv a! i vedno streljajo z oken!« Krenili smo na Z namensko nabrežje, ki je bilo temno in skoraj zapuščeno, zavili okoli surovega kipa Trufoeckega in švignili po širokem Nevskem prospektu; trije možje so stali vzravnani z naperjenimi puškami in oprezovali po oknih. Za nami je bila cesta vsa živa ljudi, ki so tekali in se sklanjali. Toda nismo več slišali in čim bliže smo bili tistemu koncu mesta, kjer stoji Zimski dvorec, tembolj mirne in zapuščene so bile ceste. Mestna duma je bila vHa razsvetljena. Nta oni strani Dume smo zagledali temno množico ljudstva in vrsto mornarjev, ki so divje kričali nad nami, naj »e ustavimo. Vozilo se je ustavilo in zlezli smo na tla. * * * Nekdo je začel poveljevati in v gosti temi smo zagledati sivo množico, ki se je pomikala naprej,, proti Zimskemu dvorcu; slišati je bilo samo korake dn žvenketanje orožja. Vrinili simo se v prve vrste. Kot črna reka, ki je napolnjevala vso cesto, smo se brez petja in vzklikov valili skozi Rdeči obok, kjer je nekdo tik pred mano tiho dejal: »Pazite, tovariši! Ne zaupajte jim! Gotovo bodo streljati!« Na čistini smo začeli teči — sklanjali smo sie k tlom, se stiskali skupaj in nenadoma smo se zgnetli za podstavek Aleksandrovega stebra. »Koliko vaših so ubili?« eem vprašal-»Ne vem- Okol; deset.. •« Stiskali smo se tam nekaj minut — bilo nas je kakih 500 — in nato je bilo videti, da se je vojska znova znašla in brez povelja je začela nenadoma teči naprej. Tedaj sem ob svitu luči, ki je tila skozi vsa okna Zimskega dvorca, videl, da so bili prvi možje rdečegar-dlisti, le tu ,jn tam je bil vmes kak navaden vojak. Splezali smo čez barikade iz drv in se ob zmagoslavnem kriku spotaknili ob kupu pušk, ki so jiilh odvrgli Junkarja, ki so stali tamkaj. Na obe straneh glavnega vhoda so bila vrata široko odprta, svetloba je lila Skoznje in iz velikega poslopja ni bilo slišati najmanjšega šuma .. ■ Velika dvorana v Smolnem j,e bila natlačeno polna ljudi, ki so hrumeti kakor morje-Ko smo vstopili, je Kamenev bral seznam aretiranih ministrov. Tereščenkovo ime so pozdravili z gromovitim aplavzom, z vzkliki zadoščenja in s smehom; pri Rutenbergu je blk> tega manj; in ko je bil omenjen P atomski, se je zoipet dvignil vihar vpitja, jeznih krikov in odobravanja ... Kongres je poslal delavcem, vojakom in kmetom velike Rusije naslednji poriv: DELAVCI VOJAKI IN KMETJE Drugi Vseruski kongres sovjetov - delavskih in vojaških odposlancev se je začel. Na njem je zastopana ogromna večina sovjetov. Navzočih je tudi nekaj kmečkih odposlancev. Kongres, ki se opira na voljo ogromne večine ue-lavcev, vojakov in kmetov ter na zmagovito vstajo petroigrajs-kih delavcev in vojakov, prevzema oblast v svoje ruke. Začasna vlada je odstavljena. Večina članov Začasne vlade je ze v zaporu. Sovjetska vlada bo takoj .predložila demokratičen mir vsem narodom in takojšnje premirje na vseh frontah. Zagotovila bo, da bo veleposestniška, carska in samostanska zemlja dana brez odškodnine na voljo kmečkim komitejem; branila bo pravico vojakov s tem, da bo izvedla popolno demokratizacijo armade; uvedla bo delavsko kontrolo nad proizvodnjo; zagotovila bo pravočasno sklicanje Ustavodajne skupščine; po skrbela bo, da bodo mesta dobivala kruh in vasi nujne potrebščine; vsem narodom, ki žive v Rusiji, bo zagotovila dejansko pravico do samoodločbe. Kongres odreja: vsa oblast v posameznih krajih preide na sovjete delavskih, vojaških in kmečkih odposlancev, ki morajo uveljaviti revolucionarni red. Kongres poziva vojake v strelskih jarkih, naj bodo budni in neomajni. Kongres sovjetov je prepričan da bo revolucionarna armada znala braniti revolucijo pred vsakršnimi napadi imperializma, dokler ne bo nova vlada sklenila demoikratičngea miru, ki ga bo predložila neposredno vsem narodom. Nova vlada bo ukrenila vse, da bo z odločno politiko zaplemb in obdavčenja premožnih razredov oskrbela revolucionarno armado z vsem potrebnim in zboljšala tudi položaj družin, kii imajo svojce v vojski. Kornilo vCii — Korenski, Kale din in drugi — poskušajo privesti čete nad Petrograd. Več polkov, kj jih je varal Kerenskj, se je pridružilo upornemu ljudstvu. Vojaki! Odločno se uprite kornilovcu Korenskemu! Bodite na straži! Železničarji! Ustavljajte vse 'vojaške transporte, ki jih Kerenskl pošilja proti Petrogradu! Vojaki, delavci, nameščenci! Usoda revolucije in demokratičnega miru Je v vaših rokah! Živela revolucija! Vseruski kongres sovjetov delavskih in vojaških odposlancev. Delegati kmečkih sovjetov.« Točno ob 5.17 je Knilenko, kj se je opotekal od utrujenosti, stopil na tribuno s telegramom v roki. »Tovariši! S severne fronte! Dvanajsta armada pošilja pozdrave kongresu sovjetov in sporoča. d'a je bil ustanovljen Vojaški revolucionarni komite, foi je prevzel poveljstvo na severni fronti!« Peklenski trušč, možje so jokali iin objemati drug drugega- Tako! Lenin in petrograjski delavci so odločili vstajo, Petrograjski sovjet je strmoglavil začasno vlado In kongresu sovjetov vsilil državni udar. Sedaj je bilo treba pridobiti veliko Rusijo — in nato svet! Ali bo Rusija sledila iin se dvignila? In svet — kaj bo napravil? Ali bodo ljudstva odgovorila in se uprla, ali bo prišlo do rdeče svetovna plime? * * * Ves narod se je dvigal v dolgih, sikajočih viharnih sunkih. Na zunaj je bilo vse mirno; na sito tisoče ljudi je zarana leglo, zgodaj vstalo in odšlo na delo- V Petrogradu so vozovi cestne železnice vozili, trgovine tn restavracije so bile odprte, v gledališčih so igrali, napovedana j s bila slikarska razstava.-. Visa zamotana umetelnost vsakdanjega življenja — dolgočasna celo v vojnem času — se je nadaljevala kot običajno. Nič človeka tako ne osupne kot življenjska sila družbenega organizma — kako se še naprej hrani, oblači in zabava kljub najhujšim nadlogam .. • Vojaški revolucionarni komite se je bree vseh zavor vrtel in kot iskre metal od sebe N. J. OSENJEV: PRVI PROGLAS SOVJETSKE OBLASTI , 'iSs okaze, poziv« in odloke... Kornilova »o ukazali pripeljati v Petrograd. Člane kmečkih zemljiških komitejev, ki jih je zaprla Začasna vlada, so izpustili. Smrtno kazen v armadi so odpravili- Vladinim nameščencem so ukazali, naj nadaljujejo s svojim delom in so jim zagrozili s strogimi kaznimi, če bi se temu upirali- Vsako plenjenje, nered d.n špekulacija je bila prepovedana pod smrtno kaznijo- Za različna ministrstva so bili določeni začasni komisarji. Armadi so poslal; poziv, naj ustanavlja vojaške .revolucionarne komiteje. Železniške delavce so pozvali, naj vzdržujejo red, zlastj naj ne zavirajo prevoza hrane y mesta in na fronto •.. V Smolnem je bilo bolj napeto kot kdajkoli, če je bila večja napetost še sploh mogoča. Kot vedno so po temnih hodnikih tekali ljudje — trope delavcev s puškami, voditelji z natrpanimi aktovkami, ki so razpravljali, razlagali, ukazovali ih, obdani od prijateljev in pomočnikov, zaskrbljeno hitelj mimo. Ljudje so bili dobesedno jz Sebe — živi čudež; nespečnosti in dela — bili so neobriti, umazani, oči so j .im vročično gorele in ta gorečnost jih je z naglico vlekla proti določenemu cilju. Toliko dela jih je čakalo, toliko dela! Prevzeti vlado, organizirati mesta, paziti, da se posadka ne izneveri, boriti se proti Dumi in Komiteju za rešitev, izgnati Nemce, pripraviti se na bitko s Korenskim, obvestiti pokrajine o dogodkih, razviti propagando od Arhangelskega do Vladivostoka.-. Nekaj minut pred deveto je gromovit aplavz naznanil, da je v dvorano vstopilo predsedstvo kongresa, med njimi Lenin — veliki Lenin: majhna, tršata postava z veliko’ plešasto in zabuhlo glavo — sedečo na kratkem vratu; majhne oči, top nos, široka plemenita usta in močna brada, ki je bila sedaj gladko obrita, toda že je začenjala poganjati — prej in pozneje dobro poznana brada-Oblečen je bil v oguljeno obleko, hlače so Riu bile predolge. Ni delal vtisa, da je idol množice, priljubljen in spoštovan voditelj, kakor jih je bilo morebiti malo v zgodovini. Nenavaden ljudski voditelj — voditelj samo zaradi odlik svojega razuma; brezbarven, nepopustljiv in samostojen; kot govornik trezen — toda silen v razlaganju globokih idej s preprostimi izrazi, silen kot analizator konkretnega položaja; hkrati pa bister in razumsko izredno drzen. Kamenev je prebral poročilo o delovanju Vojaškega revolucionarnega komiteja; o odpravi smrtne kazni v armadi, o uvedbi pravice do svobodne propagande, o izpustitvi oficirjev in vojakov, kij so bili zaprti zaradi Političnih zločinov, in odloke o tem, da je treba aretirati Kerenskega in zaseči zaloge hrane v zasebnih trgovinah. • • Sledili so drugi govorniki, navidezno brez vsakega reda. Odposlanec rudarjev ‘iz Donskega bazena je pozival kongres, naj nekaj Ukrene proti Kalediinu, ki bi utegnil odrezat; glavno mesto od premoga in hrane. Več vojakov, k,; so pravkar prispeli s fronte, je Prineslo navdušene pozdrave svojih polkov— Lenin seje oprijel roba tribune in medtem, ko je stal in čakal, je z mežikajočimi očmi Preletel množico in po vsem videzu ostal docela ravnodušen do ovacij, ki so trajale več minut. Ko so prenehale, je preprosto dejal: »Sedaj se bomo lotili graditve socialističnega reda!« Znova vihar silovitega navdušenja- »Prva stvar je, da storimo praktične ukrepe za ustvaritev miru... Ponudili bomo mir narodom vseh vojskujočih se dežel na temelju sovjetskih pogojev — nobenih aneksij, nobenih vojnih odškodnin ;n narodom pravico do samoodločbe- Istočasno bomo v skladu z našo obljubo objavili in razveljavili tajne pogodbe-.. Vprašanje vojne in miru je tako jasno, In mislim, da lahko brez predgovora preberem načrt deklaracije narodom vseh vojskujočih se dežel — .« Usta, ki so se navidez smehljala, je med govorom široko odpiral; njegov glas je bil hripav — ne neprijetno, temveč kakor bi bil chripel v dolgih letih govorjenja — in nadaljeval je enolično, kot da bo govoril ■ v nedogled. — Pni poudarkih se je lahno sklonil naprej. Brez kretenj! In pred njim je kilo tisoče preprostih obrazov, kil so ga gledal; s pozornim oboževanjem. »deklaracija ljudstvu in vladam VSEH VOJSKUJOČIH SE NARODOV! Delavska in kmečka vlada, ki jo Je postavila revolucija šestega In sedmega novembra ln ki se opira na sovjete delavskih, vojaških ln tuiečklh odposlancev predlaga vsem vojskujo-Clm se narodom in njihovim vladam, naj se takoj začno pogajanja o pravičnem, demokratičnem miru. Za upravičen ln demokratičen mir, po katerem hrepeni pretežna večina v vojni izčrpa- izmučenih In Izmozganih delavcev ln de-levnjh razredov vseh vojskujočih se dežel — ki so ga najodločneje in najvztrajneje zahtevali ruski delavci in kmetje po strmoglavljenju carske monarhije — za tak mir smatra 'leda takojšen mir brez aneksij (to je brez “svojitve tujih ozemelj, brez nasilne priključitve tujih narodnosti) in brez kontribucij. Vlada Rusije predlaga, naj vsi vojskujoči se harodi nemudoma sklenejo tak mir, in izjavlja, da je pripravljena brez najmanjšega odlašanja etorltl takoj vse odločilne korake, preden dokončno določijo vse pogoje takega miru po- oblaščene skupščine ljudskih predstavnikov vseh dežel in vseh narodov. V skladu s pravnim čutom demokracije na sploh, delovnih razredov pa še posebej, razume vlada pod aneksijo ali prisvojitvijo tujih ozemelj vsako priključitev majhne ali šibke narodnosti k veliki ali mogočni državi, če ni ta narodnost izredno jasno ln prostovoljno izrazila svojega privoljenja in želje, ne glede na to, kdaj se je izvršila ta nasilna priključitev in tudi ne glede na to, koliko je razvit ali zaostal narod, ki ga je neka država nasilno priključila ali nasilno zadržala v svojih mejah. Končno, ne glede na to. ali živi ta narod v Evropi ali v daljnih prekooceanskih dežela!;. Aneksija, torej osvajanje in nasilje je, če kaka država nasilno zadržuje v svojih mejah kateri kolj narod, če mu navzlic želji, ki jo Je Izrazil — ne glede na to ali je to željo Izrazil v tisku, na ljudskih zborovanjih, s sklepom strank ali z upori in vstajami proti narodnemu zatiranju — ne daje pravice, da bi s svobodnim glasovanjem, ob umiku prav vseh čet gospodujočega' ali sploh močnejšega naroda, brez najmanjšega pritiska odločil o oblikah svojega državnega obstoja. Nadaljevati to vojno zaradi vprašanja, kako naj si mogočni in bogati narodi razdele med seboj šibke narodnosti, ki so si jih nasilno priključili. Ima vlada za najhujši zločin proti človeštvu In svečano izjavlja, da je pripravljena takoj podpisati mirovne pogoje, ki bi končali to vojno po navedenih, za vse narodnosti brez izjeme enako pravičnih pogojih. Hkrati izjavlja vlada, da zgoraj navedenih mirovnih pogojev nikakor nima za ultimativne, to se pravi, da le pripravljena razpravljati tudi o vsakršnih drugih mirovnih pogojih in želi samo to. da jih katera koli vojskujoča se dežela predloži kar najhitreje da so predloženi pogoji kar najjasnejši in da je pri tem brezpogojno izključena vsakršna dvoumnost ln vsakršna tajnost. Vlada odpravlja tajno diplomacijo ln izjavlja, da Ima trden namen voditi vsa pogajanja popolnoma odkrito pred vsem ljudstvom; zato bo takoj začela objavljati prav vse tajne pogodbe, ki jih Je potrdila ali sklenila vlada' zemljiških gospodov in kapitalistov od februarja do 7. novembra 1917. Vlada razglaša, da je vsebina teh tajnih pogodb — kolikor imajo namen priskrbeti ugodnosti in privilegije ruskim zemljiškim gospodom In kapitalistom ter ohraniti ali povečati aneksije Velikorusov — brezpogojno in s takojšnjo pravomočnostjo v celoti razveljavljena. Vlada predlaga vsem vladam in narodom vseh vojskujočih se dežel, naj takoj sklenejo premirje, in pri tem želi, da bi to premirje sklenili najmanj za dobo treh mesecev, to je za rok, v katerem je popolnoma mogoče dokončati mirovna pogajanja ob udeležbi predstavnikov prav vseh narodnosti ali narodov, ki so bili potegnjeni v vojno ali prisiljeni sodelovati v njej, kakor tudi sklicati pooblaščene skupščine ljudskih predstavnikov vseh dežel, da dokončno potrde mirovne pogoje. Ko pošilja ta mirovni predlog vladam in narodom vseh vojskujočih se dežel, se začasna delavska in kmečka vlada Rusije obrača še posebej na zavedne delavce treh najnaprednejših narodov človeštva in največjih držav ki so udeležene v sedanji vojni: Anglije. Francije in Nemčije. Delavci teh dežel so storili največfe usluge stvari napredka in socializma tako z velikimi vzori čartističnega gibanja v Angliji kakor z vrsto revolucij svetovnega pomena, ki jih je izvršil francoski proletariat, in končno, z junaškim bojem proti izjemnemu zakonu v Nemčiji in s svojim, za delavce vsega sveta vzornim, dolgotrajnim, trdovratnim discipliniranim delom za ustvaritev množičnih proletarskih organizacij v Nemčiji. Vsi ti zgledi proletarskega heroizma in zgodovinske ustvarjalnosti so nam poroštvo, da bodo delavci teh dežel razumeli, kakšne naloge imajo zdaj, da rešijo človeštvo vojnih strahot in idejnih posledic, kajti ti delavci nam bodo s svojo vsestransko in odločno dejavnostjo pomagali, da bomo uspešno izbojevali boj za mir do kraja, hkrati s tem pa tudi boj za osvoboditev delovnih in izkoriščanih ljudskih množic izpod vsakršne sužnosti ln vsakršnega izkoriščanja.« Ko se je gromoviti aplavz polegel, je Lenin zopet spregovoril: »Predlagamo, da kongres potrdi to deklaracijo. Obračamo se na vlade in na ljudstva, kajti deklaracija, ki bi bila naslovljena samo na ljudstva vojskujočih se dežel, t>; sklenitev miru lahko zavlekla- Mirovne pogoje, ki bodo sestavljeni med premirjem, bo potrdila Ustavodajna skupščina. Trimesečno premirje določamo zato, ker želimo diati ljudstvu kolikor mogoče daljši počitek po tej krvavi moritvi in d-ovolj čaisa, dia si izvoli svoje predstavnike. Ta mirovna ponudba bo naletela pri imperialističnih vladah na odpor — v tem pogledu si ne delamo utvar. Toda upamo, da bo kmalu Izbruhnila revolucija v vseh teh vojskujočih se deželah; zato se obračamo predvsem na delavce Francije, Anglije in Nemčije Revolucija šestega in sedmega novembra,« je končal, »je začela obdobje socialne revolucije - • . Delavsko gibanje bo v imenu mirt) in socializma zmaga-lo in izpolnilo svoje poslanstvo-« Po knjigi Johna Reeda »Deset dni, k; so pretresli svet«). G. K. SOVITSKI: PRVI dnevi oktobra e m KUKRINSKI: BEG TOVARNARJEV Jo je vojna proti tebi, Pjotr lljiL.“ (Odlomek iz romana Maksima Gorkega »Artamanov!«) Pavel Vresnik Zgodovina Artamonovih, družine kapitalističnih veljakov, «e bliža koncu, V življenje Pjotra Iljiča, najstarejšega Artamo-nova, iljegove žene Natalije, sina Jakova in hčerke Tatjane, nečaka Mirona in zeta Mitje, se je vrinilo nekaj nevsakdanjega, tujega in nepričakovanega. Rusija, tista prava, resnična Rusija, delavska in kmečka, je z velikimi okornimi črkami začela pisati novo stran ruške zgodovine. f Vsi novi dogodki bo bili vznjemirljivi in so nastopali nekam skokoma, iznenada, brez zveze s tistim, kar je bilo prej. Teta Olga, ki je bila povsem oslepela, se je mahoma prehladila in čez dva dni umrla; nekaj dni po njeni smrti pa je spreletelo mesto in tovarno kakor strela Iz jasnega neba: car se je odpoedal prestolu. »Kaj pa zdaj — ali bo zdaj republika?« je Jakov vprašal bratranca, ki je bil radostno vtaknil nos v časnik. »Republika, seveda!« je Miron odvrnil. Sklonjen nad mizo, se je z dlanmi tako čvrsto upiral z- razgrnjeni list časnika, da se je papir napel in se mahoma s pokom pretrgal. Jakovu se je zdelo to slabo znamenje, Miron pa se je vz-ravnal, njegov obraz je bil čuden, in rekel s tujim, kričavim, toda prijaznim glasom: »Zdaj se prične ozdravljenje in obnovljeni e Rusije — tako je, brat!« Razprostrl je roke, kakor da bi hotel Jakova objeti, a v tem je že pobesil eno roko, z drugo, ki jo je za hip še držal stegnjeno, pa vzdignil ščipalnik in si ga popravil, na kar je vnovič stegnil roko, •ako da je bil podoben železniškemu šeni aforu, ter napovedal, da se precej jutri zvečer odpelje v Moskvo, Tudi Mitja je mahal z rokami kakor ozebel izvošček in vpil: »Zdaj pojde vse izvrstno; zdaj bo narod vendar že izrekel svojo mogočno besedo, ki mu je zdavnaj dozorela v duši!« Miron se ni več prepiral z njim, zamišljeno se je smehljal in si oblizoval ustnice, in Jakov je videl, da je res tako: vse je šlo izvrstno, vsi so se razveselili, Mitja je s stopnic pred hišnimi vrati pripovedoval delavcem, ki so se bili zbrali na dvorišču, kaj se godi v Petrogradu, delavci so kričali urš, nato pa so zgrabili Mitja za roke in noge ter ga jeli metati v z-rak. Mitja se je skrčil v klobčič, v veliko žogo, in odletaval zelo visoko. Miron pa se je, ko so jeli tudi njega metati, v zraku nekako lomil, kakor da bi se mu roke in noge trgale od telesa. * * * Kričavi, veseli tedni so kakor pisano kolo hitela mimo; Miron, Tatjana, zdravnik in vobče vsi ljudje so postali prijazne j šn drug proti drugemu; iz mesta so se oglasili nekakšni znanci in odpeljali ključavničarja Mina jeva s seboj. Potem je prišla sončna, vroča pomlad. »Poslušaj, Slanček,« je Jakovu govorila Polina, »vendarle ne razumem, kako je to? Car se je odpovedal carjevanju, vojake so vse pobili in pohabili; policijo so razgnali, zdaj zapovedujejo nekakšni civilisti — kako naj zdaj človek živi? Vsak vrag bo delal vse, kar bo hotel, in, seveda, Zitjejkin ml ne bo dal miru. Ne on ne vsi drugi, k; so hodili za menoj in ki sem jih odbila. Zdaj, ko so vsi enaki, nočem in ne morem več tu živeti; živeti moram tam, kjer me nihče ne pozna! In potem: saj, če je že tako urejeno — revolucija in svoboda — tedaj je gotovo zato, da vsak lahko živi, kakor ga je volja!« Polina je govorila čedalje bolj vztrajno in mnogobesedno. Jakov je čutil v njenem govorjenju nekaj neovrženega in jo je minil: »Počakaj malce, da se to unese, tedaj...« V resnici že ni več verjel, da bi se razburjenje okrog njega poleglo, saj je videl, da hrup v tovarni vsak dan huje vre in Postaja vsak dan bolj grozeč. Človek, ki je navajen, da se bpji, bo zmerom našel vzrok za strah: Jakova je jela plašiti osmojena butica Zaharja Morozova. Zahar je hodil okrog kakor majhen car, delavci so šli za njim kakor koštrun; za ovčarskim psom, Miitja ga je obletaval kakor udomačena sraka. Morozov je bil v resnici dobil podobnost z velikim psom, ki se je naučil hoditi po zadnjih nogah. Sežgana koža na glavi mu je bila najbrže razpokala, ln včasih si je Tatjanino kosmato kopalno brisačo, ki mu jo je bil dal Mitja, kakor turban navil okrog glave; velikanska glava je tlačila Zaharja k tlom in ga delala nižje rasti; stopil je dostojanstveno, kakor debeli pomočnik upravnika Ekija, palec je držal za pasom raztrganih vojaških hlač, migal z ostalimi prsti kakor riba s plavutmi in se zadiral: »Tovariši., red!« Sodil je tri fante, ker so bili kradli platno; glasno da se je slišalo po vsem dvorišču, je spraševal tatove: »Se zavedate, koga ste okradli?« Odgovarjal si je sam: »Okradli ste sebe, nas vse! Kako morete zdaj krasti, pasji sinovi?« * * * Tatjana je zmajala z glavo in rekla: »Kmalu nas bo vseh konec.« »Mogoče, ako ostanem tu. Toda jaz pošljem ženo ln otroke neutegoma proč od tod. Tudi tebi svetujem, da zgineš in ne čakaš, kdaj bo Zahar Moroz'ov ... Torej: starima nič ne poveva. No, oprosti me, zdaj moram domov, žena ni zdrava ...« Z dolgimi prsti je stresel sestrični roko in odšel, rekoč: »Neverjetno težko je zdaj potovati, ceste so v groznem stanju!« BDEČA ZASTAVA (Podoba iz otroških let) Kako popevaš blizu, čas zeleni! Ušel sem z doma v pomladanski breg: tam mlada jablana je v soncu rdela, tam vigred bose mi noge je grela, tam v travo je nosilo cvetja sneg. Kako mi siješ blizu, čas zeleni! Prebudil se je maja prvi dan, vsa rosna zableščala je dolina, zibala nad hribovjem je sinjina oblačka belega kosmič droban. V tihoto sončno udaril je korak: pod bregom jih je cesta pripeljala, pred vsemi je zastava plapolala, od krikov je zavrel jutrdnji zrak. »Svobodo!... kruha vsem!... združite se!* In šli možje so kot borivcev četa, žene z otroki na rokah, dekleta ... Svobodo! Kruha vsem! Združite se! Zbudilo dečka v bregu je na mah: pomlad srca je rahlo potemnela, zastava rdeča je pred njim gorela in stopil je za njimi v cestni prah Od tistikrat — vmes so drobtine let — je sredi burje strašnega trpljenja kalilo zrno novega življenja. — Zastava rdeča plapola čez svet. Pjotr Iljič, Artamanov starejši, je živel v polsnu in se počasi pogrezal v čedalje globlje spanje. Noč in večino dne je preležal v postelji , ostali čas pa je sedel v naslanjaču nasproti okna; pred oknom je bila višnjeva praznina, včasih so jo ma-rogali oblaki; zrcalo je kazalo sliko debelega starca z zabuhlim obrazom, zalitimi očmi in šopasto sivo brado. Prihajala je žena, se sklanjala nad njim ter ga nadlegovala to ihtela; »Odpotovati je treba, zdraviti se ...« »Kar pojdi,« je Artamanov leno odgovarjal. »Pojdi, kobila. Sit sem te. Pusti me pri miru.« In ko je ostal sam, je- vlekel na uho, kako praznično hrume ljudje na dvorišču, na vrtu, povsod. A tovarna je molčala. Kdaj pa kdaj, vendar bolj pogosto, je Petra Artamanova zbudil nerazumljiv direndaj v hiši. Pokazovali so se nekakšni judje, ogledoval jih je, trudeč se, da bi razumel njihovo hrupno blebetanje, in slišal ženin bolestni krik. »Bog nebeški — kaj pa je to? Zakaj? Saj to je gospodar, midva sva gospodarja! No, dajte da ga odpeljem, zdraviti se mora, v mesto mora! Da — dovolite mi, da $a odpeljem ...« »Skriti me hoče. Toda — zakaj skriti?« le Artamanov premišljeval. »Avša. Vse svoje žive dni je bila neumna. Jakov se je vrgel po nji. In — vsi. lija pa — po meni. Da, ta se bo vrnil — ta bo napravil red.« Deževalo Je, snežilo, mraz je škripal, snežna burja je tulila in požvižgovala. Iz tega napol budnega, na pol spečega stanja je Artamanova iztrgal oster Občutek lakote. Zagledal se je na vrtu, v hlad-tiici; skozi njene šipe in mokre veje je sevalo rdečkasto,,čudno bližnje nebo; zde-■o se je, da visi kar tamle za drevjem to da bi se ga lahko z roko dotaknil. »Jesti hočem,« je rekel Artamanov. Odgovora ni dobil. Modrikasta vlažna megla je polnila vrt; pred hladnico sta stala dva konja, eden siv, drugi teman, ki sta bila položila glavi drug drugemu na vrat; na klopi za njima je sedel človek v beli srajci in razmetaval velik sveženj vrvi. »Natalja — slišiš? Jesti ml daj ...« Privzdignil je glavo, ob vratih v kopalnico se je skozi grmovje nekaj bleščalo; potem se je skazalo, da je to puška z jajonetom na hrbtu zelenkastega vojaka, ti ga med grmi ni bilo razločiti. Na dvorišču je nekdo kričal: »Kaj vam hodi na misel, tovariši — ili se šalite? Se mar konji tako oskrbujejo? Niti svinje se ne oskrbujejo takol In zakaj ni seno pospravljeno, da se je močilo? Hočeš morebiti v kopalnico, pod ključ?« Človek v beli srajci je vrgel vrvi s kolen na tla, vstal in polglasno rekel v tisto stran, kjer je bil vojak: »Prikazal se je iz nebes, hudič gji odnesi tja čez!« »Komandirjev je dandanes več kakor svoje dni,« je vojak odvrnil. »In kdo jih postavlja, peklenščke?« »Sami sebe. Zdaj, bratec, gre vse samo po sebi, kakor v babičini pravljici.« , Človek je pristopil h konjema to ju prijel za grivi, Artamanov starejši pa je zavpil, kolikor glasno je moiel: »Hej, pokliči ženo!« »Molči, stari,« je bil odgovor. »Vidiš ga. žene si je zaželel...« Komaj sta zginila. Artamanov si je z dlanjo potegnil po obrazu in bradi, se s hladnimi prsti potipal za uho in pogledal okrog sebe. Ležal je ob slepi, nezastekleni steni hladnice, pod jablano, na kateri so v grozdih, kakor jerebikove jagode, visela rdeča jabolka; ležati je bilo trdo, odet je bil s svojim ponošenim lisičjim kožuhom in na sebi je imel debel zimski suknjič. Vendar — vroče mu ni bilo. Ni si mogel razložiti, zakaj je tu? Mogoče je v hiši veliko čiščenje pred praznikom? A kak pral-nik bo? Zakaj sta konja na vrtu in vojak pri kopalnici? In kdo je ta, ki rjove na dvorišču: »Neumen paglavec ste tovariši Kako? Ljudje so trudni? Za trudnost je še prezgodaj! Ko bi ne bilo bedakov...« Kričali so daleč nekje, toda krik ga je ogluševal in mu povzročal šumenje v glavi. In bilo mu je, kakor da nima nog; od kolen navzdol se, noge niso gibale. Jablano na steni je bil naslikal mojster Vanjka Lukin, tat, ki je bil potem okradel cerkev m umrl, ko je sedel v ječi. V hladnico je stopil nekdo, ki je bil zelo širok to je imel na glavi kosmato kučmo; s seboj je prinesel hladno senco in močan duh po katranu. »Je to — Tihon?« »Kdo drug...« Tih o nov godrnjavi odgovor ga je takisto oglušil. Stari domači hlapec je razprostrl roke, kakor da bi zaplaval nad škripajočim podom. »Kdo je ta, M se dere?« »Zaharka Morozov.« »A kaj dela tu vojak?« »Vojna je.« ' Artamanov Je pomolčal ln vprašal: Celo do nas je prišel sovražnik?« »To je vojna proti tebi, Pjotr Iljič...« »DELAVSKA ENOTNOST« 2 IV E L VELIKI OKTOBER 1. novembra 1957 0 St. 48 pozdravlja shod ruski proletariat, ki s svojim junaiškim bojem ni rečil le samega sebe, temveč vso Evropo jarma in biča carizma in je tako napravil svobodno pot za nov politični in socialni razvoj.« Kolikor bolj se je leto bližalo koncu, toliko več je bilo shodov in toliko bolj je bilo razgibano politično življenje. Domoljubi so medeno govorili o jugoslovanstvu. Stari socialni demokrati — ki so po vsej sili hoteli videti v proletariatu pritlikavca, čeprav je bil že velikan — so sanjali o kulturni avtonomiji v okvira avstrijsko-sudetsko-donav-ske državne zveze. Mladi socialisti so očitali starim, da so prepočasni in preboječi, da izdajajo delavsko in narodno stvar, ker pakti-rajo z meščanstvom in odklanjajo državo »troimenskega naroda«. Klerikalci so opominjali ljudi, naj nikar ne nastavljajo ušes skušnjavam... Tisti, ki so pobrali svoje ideje na smetišču zgodovine, so učili ljudi, naj bodo pridni in pohlevni; oni pa, ki so črpali svoje spoznanje iz življenja, so napovedovali, da bodo le žuljave roke pokazale človeštvu pot iz brezna brezčlovečnosti in nasilja k napredku in sreči. Zdelo se je, kot bi se ves svet s svojimi krivimi in pravimi nauki preselil v naše kraje. In v to zmešnjavo različnih napovedi in naziranj je planil glas o ruskem Oktobra, ki je vse te probleme in spore nekako razbistril in razčistil. Vse je postalo jasno In preprosto: mir... samostojnost in neodvisnost narodov ... tovarne delavcem... žemljo kmetom... Trinajstega novembra 1917 je socialnodemokratski »Naprej« pisal: »Diktatura proletariata v Peterburgu se je uresničila. In program, ki ga razglaša nova vlada, bo našel ugoden odmev ... V Busiji gre tudi za nas ... Predvsem za mir...« Po vsej Sloveniji so sklicevali mirovne shode. Decembra 1917, so bili shodi v Trstu in Ljubljani, na Jesenicah, v Tržiču, Borovnici, Idriji, Trbovljah, Hrastniku, Zagorju in Logatcu. »Naprej« je lil. decembra 1917 pisal, da so logaški zborovalci vzklikali: »Proč z vojno, hočemo mir, hočemo, da pridejo domov naši možje, naši očetje! Živela ruska revolucija!« Zadnje dni decembra je bil v Ljubljani X. kongres Jugoslovanske socialnodemokra-tične stranke, ki je v svoji resoluciiij med drugim zapisal, da stranka »pozdravlja zmago ruske proletarske revolucije kot prve revolucije v svetovni zgodovini združenega delavstva tvornic in mest, zemlje in dežele, zveze, ki je edina bila v stanju strmoglaviti carizem in buržoazijo, kapitalizem in nacionalizem obenem«. V začetku leta 1918 je revolucija prestopila ruske meje in vdrla v Evropo. Vojaki so bežali s front, odmetavali orožje ali pa ga nosili s seboj, v nadi, da ga bodo kmalu koristneje uporabljali kot dotlej. Delavci, do skrajnosti naveličani bede in gorja, so začeli stavkati. Po Sloveniji so se širile nemir vzbujajoče vesti o stavkah in demonstracijah proti nadaljevanju vojne in imperialističnemu pritisku na sovjetsko Rusijo, ki so izbruhnile v avstrijskih deželah, v Budimpešti, Krakovu, na Češkem, v Trstu, Pulju in Miljah. Prvega februarja 1918 so se uprli mornarji v Boki Kotorski. Šestnajstega marca je v Ljubljani 200 železničarskih žena razvilo rdečo zastavo in odšlo pred deželno vlado, kjer so protestirale proti draginji in pomanjkanju hrane. Prvomajske proslave so bile v znamenju boja za mir in kruh. V noči med 12. in 13. majem je v Judenburgu izbruhnil upor slovenskih vojakov. Dne 23. maja je prišlo do upora slovenskih vojakov v Radgoni. Časopisi so bili polni vesti o usmrtitvah uporniških voditeljev. Povsod je vrelo, socialnodemokratska stranka pa se je — zamaknjena v davno avstrijsko preteklost — zapirala v krog svojih strokovnih organizacij, opazovala, kaj drugi delajo, posnemala avstrijske socialne demokrate in mirila revolucionarno delavstvo. V delavskih središčih in revirjih je odmeval Cankarjev glas: »Kaj je storila stranka v tem usodnem času, ko sd države rušijo in narodi vstajajo?« Cankar je opozarjal socialnodemokratsko vodstvo, da so »temeljna na- Bazel: Tržaški čela socializma in njegovi zadnji cilji last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si mora začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah«. »Demokracija« (glasilo mladih socialistov) je pisala: »Voditelji stranke se ne zavedajo tega, da so socialistične ideje sicer mednarodne, vsemu človeštvu skupne, da pa se te ideje oblikujejo in uveljavljajo pri različnih narodih različno, ustrezajoče mišljenju in čustvovanju posameznih narodov, medsebojnemu razmerju družbenih slojev ter višini politične in gospodarske organizacije, ki so jo dosegli.« Delavci so godrnjali nad stranko, ki so jo poprej spoštovali, in stavkali: 17. junija trboveljski rudarji, 26. junija rudarji Mežice, 1. julija rudarji v Črni, 8. julija idrijski rudarji, 15. julija mariborski železničarji. Vedno bolj se je utrjevalo prepričanje, da mora socialistično gibanje stopiti na nova pota. Medtem pa so velesile napadle sovjetsko Rusijo in avstrijski ter nemški socialni demokrati so spet glasovali za vojne kredite. To je dokončno odprlo oči mnogim in bilo je jasno, da poti nazaj ni. Tako je slovenski proletariat dočakal razpad Avstro-Ogrske in rojstvo Jugoslavije. In shodov je bilo toliko kot nikoli poprej. Domoljubi so klicali: »Naša domovina je kakor nevesta!« Socialnodemokratski voditelji, ki so na ves glas govorili o socialni pravičnosti in se obenem vrtili v začaranem krogu svojega oportunizma, so vstopili v Narodno vlado, pomagali krepiti oblast buržoazije in pozivali: »Nikakršnih rabu.k!« ter obljubljali: »Od naših zahtev ne bomo odstopili... toda naša domovina je mlada in treba bo potrpeti in ustvarjalno sodelovati z oblastjo.« Delavci pa so odgovarjali: »Dovolj smo trpeli in še smo pripravljeni, .vendar ne za bogataše!« Zahtevali so, naj vlada ljudstvo, ki dela, naj Kristan izstopi iiz Narodne vlade, naj Jugoslavija postane delavsko-kmečka republika ... Jugoslavija se je predstavila slovenskemu delavstvu s socialnimi in nacionalnimi krivicami in političnim nasiljem. Gospodarstvo je bilo v razsulu, cene so se naglo dvigale, mezde pa ne, primanjkovalo je živil in dela ni bilo za vse. Špekulanti in verižniki pa so živeli, da nikoli tako. - X Dore Klemenčič - Maj: Zaloška cesta demonstrantje Delavci so se že v prvih tednih razočarali nad Jugoslavijo. Italija je zavzela Primorsko, Avstrija si je lastila Koroško, vlada pa ni kazala nobene volje, da bi se uprla mešetarjenju s slovensko zemljo. Ministri so obljubljali svobodo in — uvedli diktaturo; zagotavljali so, da bodo znižali cene, obenem pa so dovolili trgovcem, da so večali draginjo; prepovedali so delavske shode', zaple-njevali časopise, zapirali revolucionarje, ki so se vračali iz Rusije in pripovedovali o tovarnah, ki jih upravljajo delavci, o življenju brez kapitalistov, o zemlji, ki jo delijo. In Jugoslavija se je ljudem priskutila. Dne 29. novembra 1918 so delavci Maribora in. Pragerskega začeli stavkati (za republiko in socialne pravice) in stavkali do 9. decembra. Šestnajstega decembra je izbruhnila stavka v Trbovljah. 'Zavrelo je tudi med kmeti. Novembra 1918 so se uprli kmetje v Loški dolini. Dne 27. decembra je prišlo do vstaje kmetov v novomeški okolici. Po proglasitvi sovjetske republike na Madžarskem (21. marca 1919) so tudi v Prekmurju prevzeli oblast sovjeti, ki so vladali do poraza socialistične Madžarske (1. avgusta 1919). Dne 21. aprila so kmetje v Vinici izvolili nov občinski odbor in proglasili republiko. Slovenski proletariat je v tistih viharnih letih po prvi vojni dostojno izpolnil svojo internacionalistično dolžnost. Vrhunec organiziranosti in mednarodne solidarnosti slovenskih delavcev je bila splošna stavka 20. in 21. julija 1919 za zaščito sovjetske Rusije in sovjetske Madžarske pred intervencijo imperialističnih vojsk. Zaprte so bile vse tovarne, železniški promet je stal. V teh revolucionarnih akcijah so se na Slovenskem vedno bolj krepile ideje komunizma in Tretje internacionale. Junija 1919 je začela izhajati revija levega socialnodemokratskega krila »Baklja«, ki je v svoji prvi številki pisala: »Živimo v eri splošne razburjenosti duhov, v eri sociaalnih preobratov, v znamenju — komunizma ... Druga internacionala je mrtva, umrla je v pasjih julijskih dneh leta 1914.« Levi socialisti so oktobra 1919 objavili proglas, v katerem razkrivajo izdajstvo socialnodemokratskih voditeljev in se zavzemajo-za združitev slovenskih socialistov s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov), ki je bila ustanovljena 21. aprila 1919. Drugega marca 1920 je ljubljanska krajevna organizacija izstopila iz socialnodemokratske stranke in se proglasila za sestavni del nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo, Šestega marca so se novi stranki pridružili jeseniški kovinarji. Sedmega marca so jd pozdravili napredni študenti. Triindvajsetega marca so se slovenski sindikati z več deset tisoč člani pridružili jugoslovanskim sindikatom pod vplivom komunistov. "Enajstega aprila pa je bil v Ljubljani usta-' novni zbor Delavske socialistične stranke. Navzočih je bilo 54 delegatov, ki so zastopali 20 osnovnih organizacij in 12.000 članov. Zbor je proglasil Delavsko socialistično stranko za sestavni del Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov). Slovenski proletariat je 11. aprila 1920 dokazal svojo politično zrelost, že 16. aprila pa s splošno stavko svojo revolucionarno moč. To je bila največja stavka v zgodovini slovenskega delavstva, v kateri so sodelovali železničarji Ljubljane, Maribora, Pragerskega in Celja, radarji Trbovelj (tridnevna republika) in Kočevja, kovinarji Jesenic in Javornika. Vse slovensko delavstvo se je dvignilo proti buržoaziji, proti reakcionarnemu režimu, ki je stavko po nekaj dneh v krvi zadušil (Zaloška cesta). Vse leto 1920 je v Sloveniji in vsej Jugoslaviji divjal oster razredni boj, ki se je zadnje dni ritega leta končal z Obznano in belim terorjem. Začelo se je obdobje dolgoletnega podtalnega delovanja komunistov, težavnih bojev za pravice delavstva, v katerih se je Komunistična partija notranje okrepila in prečistila, postala revolucionarne avantgarda jugoslovanskega proletariata, sposobna popeljati delovne množice v boj ž# zmago idej Oktobra. Janez Volj8 Smrt je hodila po okrvavljeni zemlji in kosila na frontah in v zaledju. Na frontah je 50 milijonov vojakov že tretje leto krvavelo v slavo cesarjev in kraljev in druge izkoriščevalske gospode. V zaledju so tisoči umirali za neizprosno boleznijo, ki se imenuje bridkost in glad. Bilo je leto sedemnajsto. Življenje je bilo težko, da nikoli tako. Hrane je zmanjkovalo, tekstilnega blaga ni bilo. Draginja je bila vedno večja, mezde strahotno nizke, verižniki in vojni dobičkarji go si kopičili denar. Delavci, ki so garali po deset, dvanajst in več ur na dan, so preklinjali vojno in faforikante. Avstrijska vojna buržoazija je uvedla cenzuro in izredna sodišča. 1 Vojna je v nekaj letih opravila delo stoletij. Prinesla je strah in lakoto in spoznanje. Delovni ljudje so se pričenjali zavedati vodstvo. Dejal je, da je hotel s svojim dejanjem »privesti sodruge k morali internacionale«, k »morali demokracije, ki jo je medtem spet dvignila raška revolucija, ki načelom roparskega osvajanja dežel postavlja nasproti načelo enakopravnosti narodov, ko zahteva mir brez aneksij in odškodnin«. Dejal je, da je njegovo dejanje možno umeti le »v okviru velike zgodovinske tragedije«, ki se je zgodila s socialno demokracijo, ki »naj bi bila v tem zgodovinskem obdobju nosite-ljica ideje človeštva«, pa je »postala sopotnica vlade«, ker je »birokratski aparat delavskega gibanja prevladal nad interesi bodočnosti proletariata ... Vedno bolj sem prihajal do prepričanja, da se bo revolucija v Avstriji mogla izvršiti le proti strankinemu vodstvu.« Ta Adlerjeva stališča, ki so povzročala dvome in spore v vrstah socialnih demokratov, so se širila tudi pri nas in pridobivala pristaše. V nedrih izkoriščevalske družbe so dozorevale revolucionarne razmere. Kriza kapitalizma, za katero je bil značilen poskus, da bi z vojno rešili nasprotja med imperiali- Pivo Karamatijevič: Minerja svojega suženjstva in. beraštva, proletarci so nedopovedljivo zahrepeneli po pravici in svetlobi. Takšne so bile razmere na Slovenskem, ko se je po vsem svetu in tudi pri nas bliskovito razširila vest, da so ruski revolucionarji odstavili carja in proglasili republiko. Februarska revolucija v Rusiji je prilila olje na ogenj nezadovoljstva. Ljudje, ki. so bili siti vojne in lakote, so razburjeno šepetali, in slišati je bilo, kot da bo zdaj zdaj konec vojne, le razviti je treba rdečo zastavo in vreči carje in tovarnarje med staro šaro. Aprila 1917 je slovenska socialna demokracija, ki so ji avstrijski vojni zakoni prepovedovali javno delovanje, poslala ruskim sodragom pozdravno pismo, v katerem je rečeno; »Jugoslovanska socialnodemokratična stranka 'navdušeno pozdravlja zmago ruske revolucije, nad carizmom in vojnim nasiljem ... in pričakuje, da ruska revolucija, ki je zadala vojni buržoaziji smrten udarec, napravi konec nasilju in pospeši nujnost socialnih preosnov, da iiz ruševin razrednih držav nastane svobodna socialistična Evropa.« Avstrijska buržoazija je morala popustiti ljudskemu nezadovoljstvu. Na Dunaju so maja 1017 spet sklicali parlament, ki se že dolgo ni sestajal, in političnim strankam so dovolili javno delovanje. Junija 1917 so imeli slovenski socialni demokrati prvo javno deželno konferenco. Dejavnost slovenskega socialnodemokratskega vodstva pa že tedaj ni zadovoljevala številnih delovnih ljudi. Slovenska socialna demokracija je tako kot avstrijska in vsa zahodnoevropska nekje v svojem razvoju zaostala in proletariat jo je prerasel. Delavci so zahtevali več, kot jim je mogla in hotela nuditi. Dne 18. maja 1917 je bil na Dunaju proces proti Friedrichu Adlerju, tajniku avstrijskih socialnih demokratov, ki je 21. oktobra 1916 ustrelil predsednika avstrijske vlade in znanega reakcionarja Stiirgkha. Atentat in proces proti Adlerju sta močno vplivala na spore v avstrijski socialni demokraciji (katere sestavni del je bila tudi Jugoslovanska social-nodemokratična stranka) in povečala nezadovoljstvo z oportunistično politiko vodstva. Zlasti močno je odjeknil Adlerjev zagovor, V katerem je obsodil socialnodemokratsko stičnimi državami, je do skrajnosti zaostrila razredni boj. Na dnevnem redu sestanka zgodovine je ostala le ena točka: revolucija! Sedemnajstega leta se je med slovenskim delavstvom močno okrepila razredna zavest. Prvega maja 1917 so slovenski delavci prvič po izbruhu vojne spet ustavili stroje, zborovali in zahtevali mir. Med resolucijami, ki so jih sprejemali na prvomajskih shodih, je tudi naslednja: »S strastnim sočustvovanjem »VIDIM OČI, KI SO GLEDALE GROZOTO IN SO ZDAJ ZAMIŠLJENE, TEMNE IN UDRTE; VIDIM LICA, RAZJEDENA IN IZGLODANA OD BOLEČIN. ALI IZ GLOBOČINE TEH RAZPALJENIH OČI, KI SO GLEDALE SMRTI V OBRAZ, SIJE KAKOR LUČ IZ TEME NOVO SPOZNANJE ŽIVLJENJA IN SMRTI; S TEH ZAGORELIH, IZGLODANIH LIC, ODSEVA MOŠKA ZRELOST . . .« IVAN CANKAR DRŽAVA, TODA KAKŠNA...? Takoj po koncu prve svetovne vojne je skušala buržoazija reševati sitvari z nekakšno formalno združitvijo. Srbska in hrvatska buržoazija sta začeli nekakšno veliko trgovanje tako, da bi prva dobila svojega kralja, druga pa razne ugodnosti v novi državi. O samoodločbi narodov, geslu Velikega oktobra, pa so razpravljali le po klubih In novinarskih redakcijah. V senci takih poslov je tudi krvavi spopad, ki se je odigral 5. decembra 1918. leta na Jelačičevem trgu v Zagrebu. Nekaj sto vojakov 53. in 26. polka je na trgu manifestiralo za republiko. Napadli so jih oddelki vojske, policije to Sokoli. Prišlo je do oboroženega spopada, pri čemer je bilo 13 mrtvih in 20 ranjenih. O- tem so pisale »Radničke novine« 12. decembra 1918. leta. Dr. Božidar Adžlja je govoril oblastnikom: »Država je zaradi ljudstva in ne ljudstvo zaradi države. Ljudstvo ustvarja državo, kakršno samo hoče, ono naj si izvoli svoje poslance, vlado, sodnike... Je mar tako v tej državi?« PROGLAS LJUDSTVU V času, ko so z Vzhoda »zasijali prvi žarki novega sonca, ki dajo upati, da bo uresničen trajen mir med narodi«, ko je ruska revolucija, »ki jo je izvršilo rusko delovno ljudstvo, strmoglavila reakcionarje in imperialiste ter proglasila demokracijo, svobodo in samoodločbo narodov ter sprejelo v svoj program uresničitev splošnega miru,« se je v Bosni in Hercegovini pojavilo vprašanje obnove delavskega gibanja. Med prvo svetovno vojno je bilo namreč prepovedano. Temu delu se je vneto posvetil tudi Djuro Djakovič, kasnejši sekretar Centralnega komiteja KPJ. Dne 3. februarja 1918. leta je bila deželna konferenca delavskega gibanja v Sarajevu, vodstvo socialno demokratske stranke pa je izdalo po sklepih konference Proglas delovnemu ljudstvu Bosne in Hercegovine, v katerem so vsebovane zahteve, kakršne je določila deželna konferenca. Vodstvo stranke je potem poslalo Narodnemu svetu in začasni vladi delegacijo, ki je obrazložila stališče socialne demokracije do 'novega režima. Zahteve so bile dvojne: politične to socialne. Izhajale so iz ugotovitve, da se »vojna končuje, toda to ne pomeni, da se približujemo miru v idealnem ali vsaj Povojnem smislu. Že sedaj je videti — in še močneje t 7° občutiti pozneje — posledice vojne: gospodarske krize, pretrese v gospodarskem življenju to zlasti brezposelnost, ki bo pripeljala delavce v hud položaj. Ze danes se moramo pripraviti, da bi se lahko znašli v teh težkih okoliščinah. Zlasti morajo biti pripravljene delavske organizacije.« Politični del zahtev je vseboval stališče do vprašanja tuje okupacije in pravice Jugoslovanov do samoodločbe, nato željo, da bi dali demobiliziranim vojakom potrebna sredstva, zahtevo po zagotovitvi popolnih političnih .svoboščin. Kar zadeva mirovna pogajanja, je socialna demokracija odrekala predstavnikom kapitalistične družbe pravico, da bi govorili v imenu ljudstva. Ker je konec vojne postavil na dnevni redu tudi vprašanje odnosov med jugoslovanskimi narodi, »... socialistično gibanje v Bosni in Hercegovini in obe njegovi panogi — politična in sindikalna — zastopati stališče, da je neogibno čimprej uresničiti popolno združitev vseh doslej samostojnih delavskih gibanj na slovanskem Jugu. Edini pogoj, ki ga socialistično gibanje V Bosni in Hercegovini postavlja za to združitev, je to, naj bo združeno jugoslovansko socialistično delavsko gibanje strogo socialistično marksistično.« Slari svel (Odlomek iz pesnitve »Dvanajst«) Nad Nevskim stolpom je tišina, povsod po mestu nočni mir. Raidujte se, ljudje, brez vina, saj stražnikov ni več nikjer’ Glej na križišču tam buržuja, v ovratnik skril si je obraz. Ob njem se s trdo dlako smuka s spodvitim repom garjav pes. Buržuj ko pes sestradan čaka, in nemo ko vprašaj stoji. In stari svet — pes brez pesjaka — stoji za njim in rep tišči. VSTAJA MORNARJEV Začelo se je pravzaprav v Dunajskem Novem mestu zadnje dni cesarsko-kraljeve Avstroogrske. V Brest-Litov-skem se mlada sovjetska republika pogaja z Nemčijo to Avstrijo za sklenitev mirovne pogodbe. Delavstvo vsega sveta podpira prizadevanja sovjetov in bila je potrebna le iskra pa bi zažarel požar. Povod je dalo zmanjšanje obroka moke. Dne 14. januarja 1918. leta so začeli stavkati delavci v Dunajskem Novem mestu. Stavka se je bliskovito razširila po vsej Nižji Avstriji, 16. februarja so stavkali že tudi na Dunaju. Vodstvo socialne demokracije je proglasilo stavko za nezakonito, češ, da se je začela mimo socialno-demokratskega to sindikalnega vodstva. Stavka je že takoj na začetku dobila značaj velike politične demonstracije. Delavci so zahtevali, da se pogajanja v Brest-Litovskem ne smeje razbiti zaradi ozemeljskih zahtev Avstroogrske. Avstroogrska naj se odreče vsem aspiracijam po sovjetskem ozemlju. Končno jo socialna demokracija pod pritiskom delavcev sprejela njihove zahteve in poslala vladi spomenico, v kateri zahteva: zagotovilo, da vlada ne bo imela na pogajanjih ozemeljskih zahtev, dalje, da se organizira preskrba, da pristane vlada na demokratizacijo občinskih zastopov in na ukinitev militarizacije vojno-todustrijskih obratov. Dne 17. in 18. januarja je zajela stavka Gornjo Avstrijo, Štajersko, Češko, Krakov in Budimpešto. Povsod so jo spremljale poulične demonstracije. Stavka je pomenila solidarnostno akcijo proletariata z boljševiško revolucijo, ki mu j:: obetala konec vojne. Tej stavki so se priključili tudi delavci v Trstu, Miljah in Pulju. Odtod se je gibanje preneslo še .ned mornarje v Boko Kotorsko na tamošnje vojno ladjevje. V naglici se je ustanovila tajna mednarodna organizacija mornarjev, ki je pripravila za 1. februar opoldne sočasno manifestacijo za mir. Demonstracija je zajela 6000 mornarjev. Tisto opoldne so zavihrale na jkmborih avstrijskih vojnih ladij v Boki namesto državnih proletarske zastave. Častnike so mornarji odstavili, poveljujočega admirala pa sp priprli. Mornarjem pa se ni pridružila posadka vojnega pristanišča in poveljstvo jim je zagrozilo, da bo začelo ladje obstreljevati, če se ne predajo. Odbor mornarjev je predložil naslednje zahteve: prehrana častnikov naj se izenači s prehrano moštva, mornarjem naj se dovolijo volitve zaupnikov in tedenska zborovanja, vlada naj takoj začne z mirovnimi pogajanji na osnovi ruskega predloga za mir brez osvojitev in kontribucij in naj sprejme štirinajst Wilsonovih točk. Nad uporne mornarje je odplulo vojno ladjejvje iz Pulja, častniki pa so izkoristili neenotnost mornarjev ter si spet prisvojili poveljstvo z obljubo, da se nikomur ne bo nič zgodilo... Toda, čim so dobili oblast v roke, so 800 mornarjev zaprli, štiri so obsodili na smrt in jih ustrelili, proti 389 pa se je začel proces, ki pa ni bil končan., ker je bilo prej konec vojne. Ko so uporne bokeljske mornarje pripeljali v Pulj in jih zaprli na ladji Babenberg, je vzkipelo med puljskimi mornarji. Gibanje je doseglo višek oktobra 1918. leta, torej tik pred koncem vojne. Mornarji so imeli že Izvoljene mornariške svete, ki so postopno prevzemali oblast na vojnih ladjah. Zvezni oficir poroča Vrhovni komandi o položaju takole: »Mornarica: na vseh ladjah so že ustanovili mornariške svete, ki na nekaterih ladjah, kot n. pr. na »Viribus uni-tis" že opravljajo komandno delo. Splošna oznaka: tihi upor. Oficirski zbor na ladjah je nemočen in tako rekoč odvisen od mornarjev glede sklepov in prihodnosti. Discipline ni več ... Oblast na ladjah nezadržno prehaja v roke mornarjev.., Mornariško poveljstvo' je po mojem mnenju izgubilo sleherni vojaški to osebni vpliv na tukajšnje ladje in je nevarnost, da bo vsak čas (kratko malo z odstavitvijo) stavljeno izven zakona...« Tudi v mestu je vrelo. Po ulicah so bile tisti dan (29 oktobra) velike demonstracije, množice so že napadle oficirski dom, delavci prepevajo revolucionarne pesmi. Plapolajo rdeče zastave ... Toda nacionalistični elementi so zasejali razdor med mornarje Medtem ko so ostali vsi enotni tako Hrvati, Slovenci, Madžari in Italijani, so nacionalisti dosegli, da so iz mornariških svetov izključili vse, ki niso bili slovanske narodnosti. Poveljstvo je prevzel Narodni svet SHS, ki se je začel pogajati z admi-raliteto o predaji ladij, čeprav so bile že -se pod poveljstvom mornariških svetov. Položaj je izkoristila Italija, ki je najprej potopila admiralsko ladjo »Viribus unitis« 5. novembra pa je vplulo v pristanišče 13 italijanskih bojnih ladij z močnim odredom kopenskih sil, ki so okupirale Pulj. Obe vstaji sta svetal mejnik v zgodovini bojev našega proletariata za svobodo. , ZELENI KADER Zagrebška buržoazija preživlja paničen strah. To ljudstvo noče priznati gospode. In kliče na pomoč — antantne sile: »Narodni svet v Zagrebu, ki mu je zaupana vrhovna oblast jugoslovanskega naroda na tem teritoriju, gleda z največjo zaskrbljenostjo na veliko nevarnost, ki preti mladi svobodi in obstoju neodvisne države SHS od razpuščenih množic, ki ne poznajo nikakršne disci- DORE KLEMENČIČ - MAJ: MANIFESTACIJA pline in brezobzirno uničujejo vse dobrine ... Zato se Narodni svet z naj-večjim zaupanjem obrača na vrhovnega komandanta Antantnih čet, da bi preprečil posledice dezorganizacije...« Čemu tak strah? Spomladi in poleti 1918. leta je bilo v slavonskih gozdovih več ljudi kot v bližnjih mestih. Ljudje so raje bežali v gozdove, kot pa da bi jih pošiljali v »maršbataljone«. Takih je bilo na tisoče. Tudi tisti, ki so prihajali s fronte na dopust, se niso vračali, marveč so bežali v gozdove. Ustvarjala se je velika vojska — zeleni kader. Desettisoči so se zbirali ob tabornih ognjih in poslušali poročila iz Rusije, zlasti pa o dogodkih po oktobru, o katerih so pripovedovali neposredni udeleženci Oktobrske revolucije v Rusiji. Čimbolj se je bližal konec vojne, tem revolucionamejše je bilo razpoloženje v gozdovih. Raslo je prepričanje, da bo s koncem vojne konec tudi izkoriščanja — svoboda za vse. Zeleni kader je nastopil. Na področjih Požege, Križevcev, Da-ruvarja, Os jeka, v Sremu in drugod so preganjali grofe in podobno gospodo in delili zemljo. Ustanavljali so tako imenovane agrarne komisije, ki so delile zemljo vaški revščini. In te zemlje je bilo veliko! Nič bolje se ni godilo vojnim dobičkarjem. Ljudstvo je zaplenilo njihovo premoženje to ga razdelilo. Veleposestniki, bogatini pa so bežali v Zagreb, roteč mestno gospodo, naj jim pomaga. Toda tudi zavezniška vojska ni »napravila reda«. Kmetje so še naprej s silo delili zemljo. Toda, ker ni bilo enot- Trije uporniški prapori (Iz Prežihovega romana »Doberdob«, poglavje Judenburg) V baraki prve stotnije maršbataljona je frajtar Možina pravkar končal svoje pripovedovanje o ujetništvu v Rusiji in o vrnitvi od tam. Velik krog poslušalcev, zbran okrog njegove postelje, je ves čas molče poslušal in še potem, ko je Možina obmolknil, se dolgo nihče ni ganil. To, kar so slišali, jih je tako zgrabilo, da so morali počivati. Vse te stvari so slišali že tudi iz drugih ust, toda kakor Možina ni znal nihče pripovedovati: pripovedoval jim je nekaj o tuji, daljni deželi, ki je niso nikdar videli, o kateri niso vedeli nič določnega, razen tega, da bo vojna zaradi tega še dlje trajala in da so izdana slovenski interesi. Kar so zdaj slišali, se jim je zdelo vse tako toplo, teko njihovo, tako domače in tako blizu, kakor da bi vse skupaj šele sami doživljali... Sredi dopadljivega mrmranja se je oglasil infanterist Grahovdna: »Neumen si bil, Možina, da nisi tam ostal! Kaj te je, vraga, nosilo nazaj? Jaz bi se nikdar ne vrnil.« Grahovima, ki do vojne ni živel na Kranjskem, od koder je bil doma, temveč v predmestjih Dunaja, je bil malo samsvoj patron. Drugače je bil dober tovariš, trdil pa je vedno in vedno, da je ves svet enak, da bo vedno teko ostalo, kakor je, in da ni mogoče nikomur verjeti. Toda preden je utegnil Možina kaj odgovoriti, so na Grahovino planili že trije, štirje glasovi: »Kaj ti veš, Grahovima! Prav je storil, kar je storil. Človek ne sme nase misliti ... Tu pri nas je zdaj potrebno nekaj storiti ...« Te besede so bile zadnji čas ogromni večini maršbataljona na jeziku. Nekaj storiti! Nedoločeno so vsi slutili, kaj bi bilo treba storiti, da bi se stenje popravilo, spremenilo, toda ta slutnja je bila še globoko zakopana in obdana z negotovostjo. Pri maršbataljonu, kakor tudi pri nadomestnih stotnijah, je bilo življenje neznosno, glad je bil čedalje hujši, okolica je bila že popolnoma izropana in s tega stališča jih je bilo še mnego, ki so se v svoji obupanosti zatekali k rešilni misli, da bo bataljon itak kmalu odrinil na fronto, kjer bo, kakor bo... Bilo je leta osemnajstega . .. . Grum je bil prvi, ki je zadel v sredino. »Nekdo mora začeti. Potem bo plaz sam drl naprej. Ce bomo pa čakali in čakali, se še ne bo tako hitro sprožil, Delavci že štrajkajo, zdaj je pa vrsta na Soldatih, da še ti začno. Tako misli! jaz . .■.« »Pri nas je zrelo. Ena sama Iskra in ogenj bo zagorel. Toda kaj je drugod, tega ne vemo. Najbrž podobno kakor pri nas, — toda nimamo zvez in to je škoda!« Hafner je govoril resno in od srca. »Gotovo je povsod zrelo!« je pritrdil četovodja Rogelj. »Vojne je vse sito, tudi Nemci!« »Kako mislite torej?« je vprašal Stefanič čez nekaj časa. Stefanič sam ni silil na dan s svojimi lastnimi mislimi. Kmalu se je izkazalo, da le ne mislijo vsi eno in isto. Istih misli so vsi, kar se tiče namena, različnih pogledov pa so, kar se tiče tega, kako to doseči. Korporal Hafner, ki je najprej razložil svoj načrt, je bil za to, da se Janezi upro, pomedejo orožje in se odpravijo čez hribe proti domovini v Slovenijo, kjer jih ljudstvo komaj že čaka. Tam se bo zbral zeleni kader in plamen upora bo zajel vso deželo. Stvar je lahko hitro opravljena, v dveh dnevnih marših bo lahko ves judenburški regiment že na domačih tleh. Na njegovo stran so se nagibali Stefanič, Davtovič in tudi Demark. Možina je imel svoj, ostrejši načrt; dobra priprava upora, uspostavitev zvez s sosednimi slovenskimi garnizijami, z. lovskimi bataljoni v Neumarktu in v Mufa vi, s 97. pešpolkom v Radgoni, s 87. pešpolkom v Celju, z mariborskim, graškim vojaštvom, stik z delavskimi organizacijami po bližnjih revirjih — potem upor, zajetje vseh oficiirjev, ki so nezanesljivi, orožja pa za božjo voljo ne dati iz rok. Ko se upor na ta način zaneti, se odpravijo v Slovenijo ali pa še bolje z železnico. Na njegovi strani so bili Grum, Palir, Skohir, medtem ko je četovodja Rogelj po kratkem premišljevanju rekel: »Ce se že za nekaj odločimo, potem se odločimo za bolj temeljito stvari____< Signal neba še ni zamrl za gorovjem, ko mu je izpred taborišča odgovoril drug, rezek signal — v temno noč je počila prva puška judenburških upornikov ... Revolucionarni vzkliki so orili z vseh strani ln se zii-vali na nadomestne stotnije. Od nekod se je zlišala navdušena pesem, vmes pa je nekdo na vse pretege vpil: »Živio Jugoslavija, dol z Avstrijo...!« Uporniki so se čutili varne in so se zavedali svoje revolucionarne premoči. Smelost je burno naraščala. Kakor pred vhodom je šumelo in vzklikalo tudi tam, kjer so čakale ostale tri nadomestne stotnije. Nihče pa se ni zmenil za oficirja Kobeta in Domina, ki ste še vedno stala pred stražnico ter bledela in stiskala zobe. Bila sta kakor dva tujca pred lastnimi brati. Moštva nadomestnih stotnij se je počasi začela oprijemati valujoča strast; čuli so se že prvi pritrjevalni klici in tam na doljnjem koncu ceste, kjer je stola četrta stotnija, so se oglašali že prvi vriski: »Prav imate, fantje.. .1 Ne bojte se nas, ml nismo rablji! Živio maršbateljon...!« Le kompanija pred vhodom je bila tiha. Nadporočnik Kobe se je tresel od jeze in sramu. Hotel je skočiti in dati stotniji povelje, naj strelja — za božjo voljo, strelja — kamor koli strelja, ker se bo sicer svet podrl, toda tisti hip, ko je hotel izbruhniti blazen ukaz, je tudi iz te tihe stotnije zaklicalo desetero navdušenih glasov: »Živijo maršbatljon...!« Nekdo je čisto blizu njega vpil: »Druge kampamije se že ■ vračajo, pojdimo še mil Kaj stojimo in čakamo tukaj...« Kmalu so se odprla široka taboriščna vrata in skoznje je pri škripala težko opremljena maršstotn.ija; nad dolgo, kot valjar se pomikajočo prikaznijo so se svetlikali nasajeni bajoneti, pri njeni glavi se je belilo nekaj drobnega, kot bi pred kompanijo šlo neko znamenje. Bila je to obvezana glava uporniškega voditelja, korporala Hafnerja, ki je bil malo prej pri prvem nočnem spopadu ranjen, a se kljub temu ni premaknil g svojega mesta. Nad njegovo ranjeno glavo so frfotali v vetru trije uporniški prapori, v sredini velika slovenska zastava, njej ob vsaki strani kot verna tovariša pa dve rdeči... Draga mati! Sporočam Ti, da sem kot kolovodja upornikov v Judenburgu obsojen na smrt. Se nekaj trenutkov in preselim se v večnost. Vem, da Te bodo biriči preganjali zato, ker si rodila takega sina, toda bodi ponosna, da je Tvoj sin umrl za pošteno slovensko stvar. Če nismo mogli mi doseči svojega cilja, pridejo za nami drugi, ki bodo to delo nadaljevali in dovršili. Naša kri bo prelita za to, da se bo bolje godila našim potomcem. Hudo ml je, ker boš na starost, ko si tako potrebna moje pomoči, ostala sama. Tvoj sin Lojze (Poslovilno pismo Alojzija Štefančiča iz metliške občine) nega revolucionarnega vodstva, ko so kmetje ostajali na cedilu, so se konec koncev dali zapeljati praznim obljubam oblasti da bo ona izvedla agrarno reformo in — revolucionarni val je popustil. Kako pa so ravnali s kmeti, naj priča dogodek v Bjelovaru iz aprila 1920, kot ga je opisala zagrebška »Sloboda«: »Pred nekoliko dnevi se je dogodilo nekaj strašnega, pri čemer so izgubili življenje trije kmetje, sedem pa je bilo težko ranjenih. To se ni zgodilo po kriv-' di ali nesposobnosti tamkajšnjega policijskega komisarja, marveč je za ta dogodek kriv ves državni sistem korupcije, ker je mestno poglavarstvo maksimiralo cene živilom, ni pa maksimiralo cen obutvi, obleki, ki jo kupujejo bjelovarski kmetje pri trgovcih. Cene so tako maksimirane, da mora kmet prodati vse kmetijske pridelke, če hoče kupiti par čevljev ... In potem so kmetje sklenili, da javno bojkotirajo bjelovarski trg...« Svojo pravico so si morali kmetje priboriti z orožjem v roki v narodnoosvobodilnem boju. JURIŠ NA POLICIJO »V električni centrali v Subotici je izbruhnila stavka. Civilne in vojaške oblasti so s silo privedle delavce na delo. Začela se je vstaja ki pa je bila v kali zadušena. Uvedena je policijska ura. Vojska je zasedla mestne četrti...« Tako so poročali buržujski časopisi aprilske dni leta 1920. V deželi je splošna stavka železniških in transportnih delavcev. V Subotici so stopili v stavko celo gasilci. Mesto je bilo v temi. Zaprli so na stotine delavcev. Delavec Vurš se teh dogodkov takole spominja: »Sindikalni sestanki so bili vse pogostejši. Delavci ostalih strok so se solidarizirali z železničarji Devetnajstega aprila so nam na taikem sestanku naročili, naj se naslednji dan zberemo onstran proge v Bajsldh vinogradih. Zakaj, niso povedali. Zbralo se nas je okrog petdeset delavcev. Nek sindikalni funkcionar je govoril, da je treba napraviti konec izkoriščanju, da je napočil čas, ko moramo delavci prevzeti oblast in vreči buržoazija. Vsi smo dobili rdeče trakove, ki smo si jih pripeli na prsi. Razdelili so nas v skupine to določili geslo: osemnajst topolov... Moja skupina se je sestala ob osmih zvečer na Jasibari. Naročeno nam je bilo, da se je treba najprej oborožiti, orožje pa naj dobimo na policijskih postajah, ki jih je treba razorožiti, potem pa navaliti na zapore in osvoboditi jetnike. Krenili smo proti najbližji policijski postaji pri Belem križu ter jo obkolili. Le dve policaja sta bila oborožena, ki pa sta takoj predala orožje. Pobrali smo puške, razbili telefon in krenili proti osmemu kvartu, kjer smo prav tako naglo opravili. Spotoma smo naleteli na policijsko patruljo, ki pa se ni hotela predati. Padel je strel in vodja patrulje je obležal. Sedaj smo bili vseh dvajset delavcev do zob oboroženih. Potem juriš na tretjo policijsko postajo__Padel je policijski komisar. Napad na policijsko kasarno! Vnela se je huda bitka. Delavci smo se morali umakniti. Zatekli smo se na Bajsko pokopališče, kjer bi morali oddati orožje, nekemu Djuraševdču, naslednji dan pa se spet sestati za nadaljnje akcije. Toda tisti dan je že vojska patruljirala po mestu, policija na konjih je križarila po ulicah, razglašeno je bilo obsedno stanje. Do zbornega mesta, kjer naj bi dobili orožje, je bilo nemogoče. Tudi sindikalni prostori so bili blokirani. Po mestu so lovili deh vce. Tudi mene so ujeli. Nagnali so nas v magistrat, iti je bil že po ujetih delavcev. Pred vrata so postavili strojnico. Potlej smo prišli pred sodišče. Osema so nas obsodili na smrt in kasneje pomilostili. Trinajst le' robije sem prešo« del v Sremski Mitroviči... •T9 est, da eo poljski orožniki ubili kUu-čavničarja Gluško, se je Mtro razširila po vseh ulicah predmestja. Prodrla je do zadnjega kotička in prispela do radnje bajtice. Večina ljudi j« odhitela k Pat" laijevi hiši, da se je sama prepričala. Drugi so prj svojih hišicah vneto razpravljali o tem, kar se je dogodilo. — Zakaj So ga ubili? — je vprašalo hkrati nekoliko glasov tistega, M je prinesel novico. — Zavzel se je za Platlatjevo ženo- Zato ga je Kobiljski, tisti, ki je pri Puškaljski služil za izganjanje gostov, — ubil z revolverjem. — Ne Kobiljski, ampak tisti, ki-je na trgu vrtel vrtiljak. A zdaj je pri njih narednik. — Kje pa je zakon? Ljudi ubijajo za prazen nič. — Zakon je vedno samo eden — kdor ima oblast, njegova je tudi pravica. Dočakali smo nove gospodarje! — Da, zdaj je tako: če sl preživel dan in te niso obesili — reti hvala. To ti je življenje! — Pravil sem vam: ljudje, ne nosite Nemcem puške. Zdaj, ko jih veter nosi, nimamo s čim, da bi obračunali s pani. in tako nas bodo spet vpregli- — Tu smo skoraj vsi frontni vojaki, blizu tri sto ljudi... Nle verjamem, da so vsi predali puške 1 V Barankevičevi tovarn; je druga izmena končala delo. Pri vhodnih tovarniških vratih se je zbrala velika množica delavcev, ki je prišla na izmeno. Nekoliko delavcev je odšlo skozi priglednp lopo v tovarniške oddelke, a drugi, ki so zvedeli za uboj, so se zadržali prj vratih. Andrej je vrgel v peč zadnjo lopato premoga- Kazalec na uri se je pomikal proti trem. — Andrjuša, ali si slišal, Gluško so ubili Poljaki, — je dejal njegov prijatelj, kurjač Demetrij. V kotlovnico je prišla nova izmena. Skozi okno se je začul strel- Nekoliko trenutkov so vsi molče prisluhnili in nehote čakali še nadaljnjih strelov. Andrej se je povzpel po lestvici na vrh kotla. Tam so bila tri ozka okna. Eno je bilo odprto- Skozenj so se videla tovarniška vrata. Nekaj ni bilo tam v redu. Ves prostor pred vrati je bil poln ljudi. Nek človek se je povzpel na ograjo in nekaj kričal množici. Andrej se je hitro spustil na tla In nepremično Obstal. Prevzela'ga je neka misel. Obotavljial se je in jo odganjal od sebe-Toda že je premagala njegovo voljo. Srce mu je zamrlo, kakor pred skokom iz velike višine. V naslednjem hipu je planil k vratom, jih zaklenil in vtaknil ključ v žep. Potem se je vrnil h kotlom, zagrabil obroček in se obesil nanj. Zatulila je sirena. — Andrej, kaj si znorel! — so pritekli kurjači. — Ali hočeš, da nas vse odpustijo? Andrej jih ni poslušal. Še naprej je tiščal obroček navzdol- — Spusti, Andrjuška! Vse nas bodo pognali, — je prosil Demetrij. Andrej je z drugo roko pograbil težek dvigalni dirog, s katerim so razbijali premog in zakričal Demetriju v obraz: — Povej fantom, naj izginejo odtod! Skozi stranska vrata ... Naj rečejo, da sem jih začel mlatiti z dvigalnim drogom... Toda niso ga čuti. Tedaj je Andrej spustil obroček. Tuljenje je takoj prenehalo. — Zbežite skozi stranska vrata! Fantje, tovariško vas prosim. Sirena mora tuliti, da bo dvignila ljudstvo •.. Naj samo mene bijejo .. • Zbežite, fantje, sicer vas bom moral res s železnim drogom! Zamahnil je. Kurjači so strnjeno bežali skozi stranska vrata. Andrej je zapahnil vrata, podrl s svojim dvigalnim drogom tečaje in zagrabil obroček. Spet je zatulila sirena, v presledkih zavijala skozi zrak, kakor da bi napovedovala strašno nesrečo- V mestu je spravila vse ljudi pokonci, da so zbežal; na ulice. Stražniki so navalili na vrata kotlovnice. Toda z že-lezjem okovana težka vrata so se samo nemočno stresla pod udarci njihovih puškinih kopit. Andrej je šele' tedaj spoznal, kakšna -ne-, varnost mu preti, ko je jeknil prv; strel skozi oikno in ko je krogla zažvižgala mimo glave. Nehote je spustil obroček. Sirena je utihnila. Ko se je Andrej rešil druge krogle, je stekel proti premogovni jamd- Neki legionar je hotel zlesti skozi okno, z rokami in karabinko naprej- Okno je bilo ozko in legionar je s težavo preril skozenj eno ramo. Tedaj je Andrej zgrabil kos antracita, skočil 'iz jame in- z vso silo zalučal premog v okno in zadel legionarja naravnost v obraz. Ta je strahotno zatulil. Kri mu je takoj zalila obraz. Izpustil je karabinko in se zvrnil nazaj. Karabinka je zarožljala po cementnih tleh kotlovnice. Spet je počil strel. Andrej je pobesnel. Odpasal si je jermen i.n z njim privezal obroček za ravnalo parnega pritiska. Sirena je spet zatulila. Toda nič več v presledkih, ker je točno pritrdil obroček z jermenom. Zdaj so bile Andrejeve roke proste. Bal se je, da ga ne bi presenetili in je nenehoma metal premog v okno- Boj ga je tako razvnel, da je pozabil, da ima kotlovnica še dve okni- Ko je zažvenketalo steklo na obeh drugih zaprtih oknih jn se osul omet z zidov, šele tedaj je Andrej v obupu spoznal, da ne bo mogel kljubovati trem oknom hkrati. Krogle s-o ga spet nagnale v premogovno jamo. Nenadoma je začutil neizmerno utrujenost. Prenehal se je upirati in se usedel v kot jame. Zadel je nekam v bok, da ga je za» bolelo- Nehote je prijel za stva-if, ki ga je udarila- Bil je konec požarne cevi, ki so jo kurjači uporabljali za namakanje premoga. Spet je nekaj prešinilo njegovo izmučeno zavest. — A. a, vj mislite, da ste me že dobili, golazen g '^'ke. duše1 /'laj bomo videli! -e Najbrže ni mogel več dihati. Ze smo se vese. lili. Toda ko smo se približali k oknom, je ranil s strelom nekega vojaka... Pri prvem napadu je zadel s premogom legionarja, ki je izpustil tamkaj karabinko. V njej so bili štirje naboji. Ko je karabinka padla na tla, se je sprožila- To pomeni, da ima še dva naboja ... Potem lahko vedno uporablja parno cev- Tam se počuti kakor v trdnjavi.. < Mehanik pravli, da bo pare še za nekaj ur. Andrejev bratec Vasiljek se je prikradel v tovarno s prvo skupino delavcev, k; so prišli na izmeno- Hotel je, naj bi se že zgodilo kar koli, da bi prvi povedal bratu, kako so ubil; strica Serjožo, njihovega soseda. Vasiljek se je tako večkrat pritihotapil k bratu. Mnogokrat je po vse izmene prebil z bratom v kotlovnici in se trudil, da bi mu napravil kar koli koristnega. Deček je pomagal kurjačem pri izkladanju premoga z vagonov, vedel je za vse dohode in izhode v kotlovnici in kmalu je našel tudi zase primeren ozek dohod, skozi katerega se je plazil v kotlovnico, mimo vseh prigledmikov ob vratih- Prikradel se je na dvorišče za premog, zlezel v široko prezračevalno cev, po kateri se je spustil v jamo, kamor so odlagali pepel izgorelega premoga. Potem se je po železni prečki spustil v jam-o za premog, tu je odvalil dva tri kose antracita in odtod • zdrsel v kotlovnico po žlebiču, odkoder So jemali premog. Vasiljek ni svoje tajnosti zaupal nikomur, niti ne svojemu bratu. Ugajalo mu je, da se je nenadoma pojavil kakor strel-a z jasnega in da je izzval občudovanje kurjačev zaradi spretnosti, s katero sa je zmuznil mimo p-riglednikov. Vasiljek se je zgrozil, ko je zvedel, da se je Andrej' zaprl v kotlovnico in da ga hočejo ubiti. — Povejte stric, kaj bodo napravili z njim? Kurjači so molčati. Mračni in od težkega dela izmučeni ljudje so občutili v odporu tega človeka grajo za svojo mirnost. In tuljenje sirene ni dovoljevalo, da bi to pozabiti niti za hip. Zdaj je Andrejeva usoda vse zelo vznemirjala- Začeli so ga odkrito občudovati, posebno ženske. Začuli so se ogorčeni vzkliki: — Ljudje, sramota je, da gledate! Pustili ste ga samega, da pegine.., Zenski vzkliki, sirena in vse, kar se. je dogajalo, je razburilo delavce in se niso hoteli umakniti z dvorišča. Legionarji so navalili z bajoneti. Konjeniki s° razganjal; delavce s konji In jih tepli s korobači. Vasiljek je smuknil v množico, sl utiral pot š komolci to glavo ter je rinil tja, kjer je bila najbolj strnjena- Bal se je, da ga ne bi ulovili, zbežal je skozi prehod za uslužbence v skladišče premoga in šele tu se je spomnil"svojega tajnega dohoda... Ko je Vasiljek prišel.do jame za premog, je v temi hodil po premogu, zadeval s koleni in glavo ob kepe, iskal dohod k žlebičku in ga nikakor ni mogel najti- Zasuli so ga z novim premogom. Tedaj je deček pričel razkopavati premog in odnašati vstran težke kose. Ze je izkopal mamij-šo jamo. Toda vse teže je bilo razkopavanje. Moral je premog valiti na vrh to ga vleči še dalje, da se mu ne bi skotalil na glavo. Premogov prah se mu je zajedal v nos in oči- Kihal je in pljuval. Toda premoga ni bilo,ne konca ne kraja. Vasiljek je že mislil, da je kopal na nepravem mestu. Postalo mu je težko in strašno-— Andirej, Andrj-u-u-ška!... je zaklical na-ves glas- Andrej je skočil, kakor da bi ga kača pičila. Zazdelo se mu je, da nekje- za njegovim hrbtom joka Vasiljek. Stal je v jami za premog, držal v rokah karabinko in ni premaknil oči od okna. Požarna cev je ležala tik pred njim. Para, k; ga je skoraj zadušila, je počasi odhajala skozi okna. V kotlovnici je bilo temno in zadušljivo. — Andrjuška! — je zakričal Vasiljek nekje popolnoma blizu- Od zgoraj se je skotalil premog in močno udaril Andreja po rami. — Andrjuška, jaz sem ... Mnogo jih je tam že prijezdilo.. - Celo dvorišče je na konjih. In sam njihov glavni... Beži od tod! Tu je odprtina..- je kričal Vasiljek bratu na uho in ga objel. Adrejevo srce je začelo močno biti. — Kako si prišel semkaj? — ?z dvorišča za premog- Zlezel sem skozi cev. Pojdiva, Andrjuška, pojdiva! Toliko se jih je nabralo tamkaj! Stric Ostap je dejal, da te bodo ubili. Vasiljek je vlekel Andreja k odprtini-.. Preplezala sta mrežna železna vrata in začela teči po železniškem tiru- Vasiljek je letel kakor ptica, razprostrl roke in delal dva metra dolge skoke. Večkrat se je obračal. da bi videl, če ga brat lahko dohaja- Andrej je bežal, kar je le mogel. Dež ga, je klestil po o-braeu. Ni odvrgel karabinke. »Vseeno me bodo ubil, če me ujamejo- Potem vsaj dva lahko pihnem,« je mislil, ne da bi veroval, da se bo rešil, in šele tedaj, ko je ostala tovarna daleč za njim... ko so se začeli stranski tiri obračati k postaji, se je Andrej ustavil in se iznem-ogel sesedel na nasip... — Stoj, Vasiljek, ne morem več! — je vzkliknil in se zgrabil za srce- Dečko se je plačljivo oziral in nestrpno poskakoval. Bil je do kože premočen in tresel se je od mraza in strahu. Bose noge, zamazane od blata, so mu že premrle. Stal je na železniškem pragu in si drgnil nogo ob nogo. — Dovolj je, Andrjuška, beživa! Andrej se je utrujeno obrnil, pogledal Va-s-iljkove noge, potem nekaj, kar je bilo podobno čepici, ki se je kakor hlineč prilepila na njegovo glavo, vso njegovo sključeno postavico v stari ženski jopici, in velika žalost ter grenka razžaljenost sta mu stisnila grlo zaradi tega pasjega življenja, pri katerem ni mogel zaslužiti niti za čevlje niti za obleko, da bi jo dal tem otroku ... — Andrj-uška, —’ je Vasiljek žalostno zategnil. Andrej se je dvignil. Od tam. kjer se je v gosti m-egti izgubljala tovarna, je še vedno prihajalo tuljenje sirene- je zakričal, čeprav ga ni nihče slišal zaradi blaznega tuljenja sirene. Andrej je bes-no zavrtel kolo, ki je spuščalo vodo v požarne cevi. Tz cevi je zasikala para z ostrim piskom. Za njo je šinila vrela voda- Ni več mislil na to, da ga lahko ubijejo, In pljusnil je s curkom po oknih- Divje veselje mu je zaigralo v srcu, ko je začul, kako so zatulili onkraj oken. Sedel je med kotli, obračal cev ne da bi -premaknil glavo in brizgal z vročo vodo po oknih. Srce se mu je trgalo v prsih- Vsa kotlovnica Skozi okno je zavijala sirena, močno in neutrudljivo. To je spravilo Mogeljnickega v pravo besnost. — Veste kaj, pan kapetan, — je dejal odtočno. — Razumem! — — Razumete, pan Vrona, če bomo dopustili še kaka dva dni take razmere v mestu, potem ... — Razumem, — je odgovoril Vrona. Mogeljnicki je vstal. Popravil si je svoj visolq in z zlato vrvico obšit vratnik fca- VLADI-MIR MAJAKOVSKI Oblast sovjetom (Iz pesmi »Oktober«) Kurirji s pošto, gruča, ki kriči in vzklika, nekdo nabija puška tam „ na levem si kolknu. In tu z dna tega dolgega hodnika s strani prihaja neopazno , Lenin. — Vsem! Vsem! Vsem! izdal poziv ognjen. Vsem frontam, od krvi pijanim, vsem sužnjem vseh plemen, bogatim v suženjstvo prodanim! — Oblast Sovjetom! Zemljo 'kmetom! Vsemu ljudstvu mir! Vsem gladnim kruh! kor da bi ga oviral pri dihanju In povedal svojo misel do kraja: — Torej, bodite tako dobri In pojdite na delo. Najprej — ukazujem, da nocoj postrelite vso tisto sodrgo v jetnišniel- Peljite jih iz mesta, nekam dalje. Jutri pa dajte o tem po vsem mestu nalepiti lepake z mojim podpisom. — Razumem. — Potem, a-ko kdo pomoli nos na ulico' po sedmi uri zvečer — streljajte! — Živino je treba nagnati v stajo- Živina je vedno živina- Za njo je tudi bič. Skozi okno je še vedno tulila sirena. V jetnišniel je bilo vse mrno. Poleg vrat. — kup legonarjev, okoli težke strojnice. — Ati se spominjate, pan Vrona, kaj sem vam rekel? — Dolžnost mi je, da se spominjam, pan polkovnik. Narednik končuje s poslednjim zaslišanjem. Siren,a je tulila. Edvard je ustavil konja, dolgo poslušal to tuljenje in desna obrv mu je zadrgetala. Hotel je ustaviti ta drget z dotikom roke, toda ni se mu posrečilo- — Kapetan, naročite, na,j telefonirajo iz jetniišnice v štab im naj vse, ki so tam, pošljejo v tovarno... Očitno je, da niti Za-remfoa ne more nič opraviti- Moral se bom sam potruditi. Jaz jim bom že zavil vrat- — Udaril je po konju. Vod ga je komaj dohiteval. Hrup množice se Je mešal s tuljenjem sirene. Ko je Edvard videl tako ogromno ljudi, se je zdrznil. Ni pričakoval, da se bo stvar tako razmahnila. Nehote je ustavil konja- Vrona in Vladislav sta prijezdila k njemu. Nekaj je bito treba ukreniti. INemogoče je bilo, da bi stali nepremično pred množico. — Pripravite karabinke! Zasedite to stransko ulico.. • Naženi-te z bičem vse, ki tam zijalijo- Legionarji so z biči udrihali na levo in desno, pregnal; ljudi iz te ulice, se razvrstili v loku in pripravili puške za strel; v množici je nastala zmešnjava. Tisti, -ki so bili zadaj, niso vedelj kaj se spredaj dogaja in so ne-z hote zadrževal; ljudski val, ki jih je pritiskal. D.a bi se rešili pogina, so tisti, kj so biti spredaj, začeli odrivati in hoditi po ljudeh, da bi si utrli pot, kar je le še poveča-valo zmedo. Edvard se je topil v zmagoslavju. — Ogenj! je zavpil. Streli so počili kakor da bi kdo raztrgal na dvoje ogromno platno. Množica se je začela še hitreje umikati ... Tovarniška vrata So se odprla. Zarembov vod Se je pognal z golimi sabljami za bežečimi- — Naprej! je zakričal Edvrad. — Naženlte jih v staje] Pol ure sta oba voda preganjala ljudi. Na ulici ni ostalo niti žive duše- Pretepeni i™ ranjeni so sami lezi} dalje to ei reševali življenje. Podporočnik Zajončkovski je medpotoma sporočil Edvardu: — Nenadoma je, pan poročnik, zapri paro. se Je napolnila s paro. Po podu Je tekla vroča voda. Dušilo ga je- Roke so ga pekle •.. Tuljenje sirene pa se je še vedno razlegalo po mestu. Edvard Mogeljnicki je pridirjal v štab. — Kaj se dogaj.a tu pri vas? — je ostro vprašal Vrono- Kapetan je po. vojaško dvignil roko k vojaški čepici- — Kakor je videti, resni neredi," pan polkovnik. Moj narednik je ubil nekega delavca, ki se je upi-ral. Zaradi tega so v tovarni ustavili delo in imajo shode. Poslal sem tja Zaremb-o... Edvard si je jezno grizel ustnice. — Zakaj sirena tuli? Zakaj ste do zdaj dovoljevali ta znak za preplah? Kaj so oni že zavzeli tovarno? — Niso. V tovarni je naša straža. Toda nekdo izmed kurjačev je zasedel kotlovnico in doslej ga nikakor niso mogli pregnati odtod. Mogeljnicki je z zdržano razdraženostjo udaril z roko po ročaju svoje sablje. — En človek, pravite? Poslušajte, kapetan, ali je to zasmeh? En sam človek vznemirja vse mesto, a vi mirno gledate. (Iz romana Nikolaja Ostrovskega »Rojeni v burji«.) A.KONONOV: SmoC nem Iz daljne sibirske vasi je potoval v Petrograd star kmetič. Med vožnjo je vsem Pripovedoval, da se pelje k Leninu. Mora se pogovoriti z Leninom o svojem kmečkem življenju. Dolgo je bil starec na poti. Nazadnje se je pripeljal v Petrograd. Gleda — na ulicah stoje delavci s puškami. Polic vojakov je z godbo prikorakal mimo njega; pred polkam so nesli velikansko rdečo zastavo. Starec je pristopil k nekemu rdečegar-distu in vprašal: »Kako je treba to razumeti?« Ta je odvrnil: »Tako, da imamo od včeraj sovjetsko oblast.« Starec je krenil po ulici in jel spraševati, kje najde Lenina. Odgovorili so mu: »V Smolnem.« Dolgo je hodil po vsem mestu in prišel do velikanske hiše. Okoli hiše so goreli ognji, strojnice so stale okrog nje. Mornarji in vojaki so hodili ob strojnicah sem ter tja. To je bil Smolni. Neki mornar, še čisto mlad dečko, je bil starcu všeč. Venomer je potrkaval s petami ob tlak, tapljal z roko ob roko — m se grel: mraz je bilo, z morja je pihal hud veter. Starec mu je dejal: »Lenina bi rad videl.« Mornar ga je premeril od nog do glave ki vprašal: »Pa zakaj moraš k Leninu?« »Prišel sem, da mu povem, kakšno je moje življenje.« »Hodi, stari, k poveljniku po prepustnico« je rekel mornar in mu pokazal kam naj gre. Na stopnicah so v vrsti stali ljudje, ki 80 hoteli k poveljniku. Široke stopnice so bile spolzke in blatne — očitno je bilo šlo Po njih ta dan že mnogo ljudi. Poveljnik je pisal prepustnice počasi: roka mu je bila navajena puške, zato je držal pero previdno in negotovo, z vsemi Petimi prsti. Starec je dobil od njega prepustnico in šel iskat Lenina. V prvem nadstropju so delavci in mornarji dobivali orožje. Posamič so pristopali k visokemu, veselemu vojaku, sprejemali puške in naboje, se podpisovali in odhajali na dvorišče. Tam so se urejevali v oddelke in odhajali. Nekje v daljavi so grmeli topovi: pod Petrogradom so se bojevali. Starec je vprašal visokega vojaka, kje je Lenin. Vojak se je nasmehnil in odgovoril: »V sedeminšestdeseti sobi.« Ob vratih sedeminšestdesete sobe sta stala na straži dva rdečegardista: star brkat delavec v črnem površniku in mlad fant v kratkem ovčjem kožuhu. Starec jima je dejal: »Lenina bi rad videti« Brkati delavec je pogledal starca in tekel: »Pojdi naravnost po hodniku. Lenin bo govoril v veliki dvorani« Sele tedaj je starec opazil, da gredo fihdje na hodniku vsi v isto stran. Tudi °n je krenil tja in zagledal na koncu hod-hika bela, široko odprta vrata. Skozi ta so Se gnetli ljudje. Starec se je jel prerivali naprej. In ko-^j se je bil preril v dvorano, je nastal strašanski hrup. Starec ni precej razumel, Za kaj gre. Pogledal je bolje: vse okrog ^'ega kriči, ploska in maha s kučmami. *n ljudje v tej slovesni dvorani so veči-homa preprosti — oblečeni v vojaške plašče, kratke kožuhe in jadrovinaste mornarje jopiče. In venomer kriče: »Lenin! Len-i-in! Lenini« Mihail V. Isakovskl SLOVO Pal ukaz je — čas odhoda: on — zapad, a ona vzhod... Sli na vojsko državljansko komsomolci so v pohod. Sli so in se poslovili, zapustili tihi kraj. »Reci nekaj za slovo mi, draga, in roko mi daj.« »Vroče,« rekla mu je draga, »ti želim iz duše vse: če že smrti — bodi hipna —, ° če ran — le ranice. A vse silneje želim ti Poti pod domači krov, da bi z našo bližnjo zmago, dragi, vrnil se domov.« Stisnil je dekletu roko, v Hce ji pogledal nem: »A še nekaj bi te prosil, — spomni se me s pisemcem.« »A le kam naj ti ga pišem? daljne, tuje so poti... »Nič ne de,« je rekel tiho. kamor koli piši mi.« Napisano leta 1935 Starec se je vzpel na prste in zagledal na onem koncu dvorane Lenina. Vladimir Iljič je stal na majhnem vzvišenem prostoru. Čakal je, da bi vzklikanje utihnilo. Nato je vzdignil roko — v znamenje, da terja molk. Toda dvorana je hrumela in ni hotela utihniti. »Lenin!... Živel Lenin!« Vladimir Iljič se je namrščil. Nato ga je premagalo — nasmehnil se je. Vzklikanje je postalo še glasnejše. Lenin je razprostrl roke. Počakal je nekoliko. In spet je vzdignil desnico. Nato je očitno sklenil, da se ne bo več menil za hrup, se nagnil naprej in začel govoriti Tedaj je v dvorani mahoma nastala tišina. »Tovariši!« je rekel Lenin. »Delavska in kmečka revolucija, ki so boljševiki ves čas govorili o njeni neogibni potrebnosti, se je izvršila...« Lenin je govoril o novem življenju, o sovjetski oblasti, o tem, da je treba vojno končati, in da bo zemlja odvzeta graščakom in predana v kmečke roke. Starec je poslušal. Vsaka beseda Vladimirja Iljiča mu je bila razumljiva. Ljudstva v dvorani je bilo čedalje več. Kar vroče je bilo od dihanja tisočev ljudi mm r Sergej Jesenin LENIN (Odlomek) Z močnč besedo oclkril nam zarje je svetle, ko je dejal: Da kraj bo z bedo, vzemite v svoje vse roke, zg vas rešitve druge ni ko vaš Sovjet, oblast ljudi. In šli za njim smo skoz vihar tja, kakor vodil je krmar, tja, kjer on videl je rešitev in vseh plamen osvoboditev. In on je umrl. Nikarte joka! Glas bede muza ne slavi. Iz topov bobnečih mesto joka v pozdrav poslednja salva poka Tegd, ki otel nas je, več ni. Ni več njega, a vsi živeči, ki jih zapustil je, vsi ti, zemljo v povodnji tej hrumeči v beton vkovati so dolžni. Zaradi njih ne rečeš: Umrl je Lenin Njih ni pognala v obup ta smrt. Se bolj odločno, v večji vnemi ostvarjajo njegov načrt. SP El: LENIN ŠE JE ŽIV, BOLJ ŽIV OD VSEH LJUDI. ON JE NIŠA SILA, ZNANJE IN OROŽJE. in. Pot jim je curljal po obrazih, ali nihče se ni tega zavedal... Lenin je končal svoj govor. Starec se je spomnil domače vasi: tam je treba ljudem povedati, kaj je Lenin govoril. In je_ krenil po hodniku, de poišče široke stopnice, ki so vodile na ulico. A. KONONOV: Nekdo ga je okliknil. Bil je mladi mornar, ki je prej stal zunaj pred Smolnim. »Nu, kako, očka, si govoril z Leninom o svojem življenju?« ga je smeje se vprašal. »Ne,« je starec odvrnil. »Toda Lenin je govoril z menoj o mojem življenju.« dtfomov v (ftu&ijo Lenin je bil na tujem, v Švici, ko so v Rusiji strmoglavili carja. Kakor hitro je to zvedel, ni hotel čakati niti minute. Nič več mu ni bilo strpeti daleč od domovine in srce ga je burno gnalo v Rusijo. A priti domov ni bilo tako preprosta reč: okrog in okrog je divjala vojna. Nazadnje, po dolgem prizadevanju, so Leninu in ruskim tovarišem, ki so živeli v tujini, dovolili, da smejo skozi Nemčijo in Švedsko odpotovati v Petrograd; terjali so lr da nikjer na nobeni postaji ne zapuste vlaka in se ne razgovarjajo z nobenim Nemcem. - 1 V železniškem vozu je Lenin takoj odšel v svoj oddeto"" in se vanj zaprl; na Ruskem ga je čakalo novo veliko delo. Zato je moral marsikaj premisliti. Vlak je drvel skozi Švico, proti nemški meji. Marec je še bil, toda na majcenih, čistih vrtičkih švicarskih postaj so že c vel e rože. Lenin vsega tega ni opažal. Sedel je pri oknu in naglo nekaj pisal na listke papirja. Potem je odložil listke v stran in rekel Nadeždi Konstantinovni: »V Rusiji nas bodo prej ali slej prijeli.« Iz brzojavk mu je bilo znano, da so v Rusiji strmoglavili carja, v vlado pa postavili nekega graščaka, nekega bogatega milijonarja, nekega tovarnarja in še druge, ki so bili tem trem močno podobni. Tako da ne bi bilo nič čudnega, če bi ti ljudje v resnici sklenili Lenina zapreti. Drugi potniki niso na to niti mislili. Zbrali so se bili na hodniku voza in so veselo kramljali, se smejali in peli... Zelo so želeli, da bi bil tudi Lenin z njimi, a poklicati se ga niso upali. Tedaj je nekaj tovarišev stopilo k njegovim vratom in jelo potihoma brupdati: Oblaki se kopičijo, megla pokriva plan, povej, kaj si zamislil se, povej, naš atamanl Lenin jih je slišal, se zasmejal in stopil na hodnik In vsi so postali še bolj veseli. Skupno z Vladimirjem Iljičem so zapeli novo pesem. Ko pa je bila nemška meja že blizu, je Vladimir Iljič odredil: »Nu, zdaj nehajmo peti!« Nazadnje se je vlak ustavil ob morskem prelivu Tu je bila znova meja: onkraj preliv- se je začenjala spet druga 'tožela — Švedska Na prelivu, ob pristanu, je plaval nšred velikanski parnik. V njegovi notranjščini, v trupu, so bile položene tračnice, in parni stroj je potniške vozove polagoma, drugega za drugim, zavlekel vanj. Ves vlak je dobil prostora v notranjščini parnika — in še ga je mnogo ostalo, tako velikanska reč je bila to. Cez preliv so se dolgo vozili: kapitan se je bal, da ne bi zadel na kako mino. Razen tega se je vzdignil vihar; valovi so premetavali parnik sem ter tja. Mnogi izmed potnikov so oboleli. A Vladimir Iljič se morske bolezni ni bal. Nazadnje se je pokazala švedska obala. Od tod, iz švedske prestolnice, je Lenin poslal v Petrograd brzojavko o svojem bližnjem prihodu. To je bilo ponoči. Lenin se je d vi zal, vsaka ura mu je bila dragocena. In tako je predložil, naj bi skrajšali pot in se ne bi peljali naprej po železnici skozi vso Švedsko, ampak po ledu naravnost čez zaliv. In evo, proti jutru je že stal s sopotniki v majhni ribiški vasi na morski obali. Od BODO UHSE: tod. si ob jasnih dneh lahko razločil ruski breg. Tisto jutro pa je visela nad zamrzlim morjem bela megla to v daljavi pred seboj nisi videl ničesar. Jeli so se odpravljati na pot. Švedski kmetje se vozijo na majhnih sankah s kna-guljčki. Na enih sankah lahko sedita razen voznika samo dve osebi. Rusov, ki so se vračali' domov, pa je bilo 30. Potemtakem je bilo treba najeti petnajst sani. Tako so tudi storili. V sanke so vpregli petnajst kosmatih švedskih konjičev. In v megli ■ so vsi krenili preko ledenega morskega zaliva —- v gosjem redu, sanke za sankami Sani z Vladimirjem Iljičem so bile pri sredini. Tedaj so vsi zagnali Mic: »Lenina naprej I Lenin se mora peljati na čelu!« Voznik je ošinil konja, in sanke z Vladimirjem Iljičem so naglo zdrvele naprej. Med prvimi se je vozilo mlado dekle. Ta je držala v rokah svojo rdečo oglavno ruto in si na vse načine prizadevala, de bi jo navezala na palčico. Ko jo je Lenin prehiteval, je to videl in uganil, da bi rada napravila rdečo zastavo. Molče je stegnil roko. In deMe mu Je podalo rdečo ruto. Megla se je v tistem trenutku začela trgati, sonce je pogledalo izza nje. V daljavi, na obali, se je pokazala očem streha velike hiše: to je bila postaja, s katere je vodila železnica v Petrograd. Ko je bila obala že čisto blizu, je Vladimir Iljič zamahnil z rdečo zastavo nad glavo. Njemu naproti je plapolala druga zastava. To zastavo so bili razvili nad streho postaje revolucionarni mornarji in vojaki. HHhti o ženinu Nikjer to nikoli ni noben človek s svojo mislijo in svojim delom tako vplival na človeštvo kakor Lenin. Kamor koli se ozremo, nikjer ni človeka na naši zemeljski obli, da bi na potek ali spremembe njegovega življenja ne bila vplivala eksistenca Lenina. Če pomislimo na riž pridelujočega kitajskega kmeta, na francoskega intelektualca, dninarja v Mehiki, monopolističnega mogotca v Združenih državah ali zamorca na Diamantni obali Afrike — katerega koli vzamemo in odmotavamo in pregledujemo čudno tkivo njegovega življenja, vselej najdemo v njem to rdečo nit, sled Leninove eksistence in dejavnosti. Pri tem tu ne mislimo političnega stanja. ali bolje, tu govorimo o političnem stanju v tistem pomenu besede, ki mu resnično gre in v katerem bi ge morali vselej uporabljati, namreč o političnem kot splošnem in individualnem, dejanskem stanju. Saj se spremembe, ki sta jih povzročila pri ljudeh Oktobrska revolucija in Lenin, ne tičejo samo delovnih odnosov ljudi, njihovega pojmovanja o pravični plači, njihovega odnosa do religije ali pojmovanja lite- rature. Kot dejanske spremembe so prizadevale in usmerjale tudi osebno življenje ljudi in celo takšne pojave, o katerih smo cesto zmotno mislili, da so večni to nespremenljivi, kakor čustvo, sovraštvo, prijateljstvo in ljubezen, veselje ln bolest. Tudi ti pojavi so se spremenili, dobili smo nove odtenke, drugačno smer, drugačne oblike in drugačno vsebino pri vsakem posamezniku med nami, pri pesniku to pri delavcu, pri belo-rumeno ali čmopoltem človeku. Če si tako predstavljamo širino in globino Leninovega delovanja, če ga ne le hladno pretehtavamo, marveč v misli in podobi celotno zajamemo in se spomnimo poten na človeka, ki je povzročil ta tako enkratni učinek, nas prevzame dvoje občutij. Eno je nekakšna nemoč in strah, kako neki je bilo to mogoče, in drugo — prvemu ustrezno in nasprotno — hlastna in pohlepna radovednost, ki te zgodovinske postave tistega. ki je bil naš sodobnik, ne pusti, da bi se mu umaknila v hladno abstraktni, od našega življenja odmaknjeni prostor zgodovinskega sveta, ki nekako ne sodi več .povsem v naše življenje Da, kakšen človek je bil pravzaprav, sprašuje ta radovednost. Vprašuje po anekdotičnem, o njegovi zunanji podobi in kretnji, o njegovem glasu to pogledu njegovih oči — o človeškem v njem. Pripovedujejo in zapisujejo se anekdote, iz katerih zveni marsikaj. Bil je čil hribolazec, ljubil je naravo, v Parizu imajo še nekje kolo, ki se je z njirr vozil na izlete. Prijalo mu je preprosto življenje. Kakšen je bil otrok, o tem pripovedujejo protislovne stvari. Eni pravijo, da ni vedel, kaj bi počel med njimi, drugi, kako je bil z njimi pozoren in ljubezniv. Vemo, kako je bil skromen — da so ga hvalnice spravljale v zadrego, da se je po-Monitvam izmikal. Narodne pesmi je imel rad in jih pel tudi sam. Všeč so mu bile šale, lahko se je smejal na vsa usta, včasih kakor pripoveduj? Gorki, tako, da so mu prišle solze v oči. Tu pa se ustavimo pri svojem iskanju človeških potez tega velikega moža, čigar senca ne zatemnjuje sveta, temveč ga razsvetljuje, neti požare. Dobro, da, nujno je, da poznamo takšne lastnosti in posebnosti. Toda če jih gledamo same, nam Leninove podobe ne počlovečijo, temveč popačijo in zmaličijo. Ko si predstavljamo smejočega se Lenina — vselej, ga je obdajal smeh — ne smemo pozabiti na dejavnega Lenina. On, kil je vrednotil ljudi po njihovem delu, ima pač predvsem pravico do tega, da ga vrednotimo po njegovi dejavnosti. Zakaj ves svet obsegajočemu to v globine človeštva segajočemu učinkovanju Lenina ustreza seveda tako kompleksna, tako različne elemente vseb jča dejavnost, da je že njih naštevanje težavno, opisovanje in upodabljanje dejavnega Lenina pa napravi za nalogo, kakršne literatura do danes še ni poznala. Presenečata nas tako obseg kakor mnogostranost njegove dejavnosti in dejstvo, da je bil hkrati dejaven na področjih, ki se po povprečnih nazorih ne skladajo med seboj, da, ki se zde, da pospešujejo celo nasprotne karakterne lastnosti, AH ne le delal je na tako veliko področjih, temveč na vsakem je delal na dognan, popoln način. Bil je agitator in znanstvenik-ekonomist, politični organizator in filozof, revolucionarni graditelj države. Kot politik je razvil nov svetovn. nazor, kot filozof pa ustvaril dejansko nov sveti Dialektični mislec in dejavni dialektik sta bila v njem enota. Kot tak je ustvaril veliko sprememb v biti to zavesti današnjega sveta. Ce je sodilo med zelo poudarne atribute velikanov iz minulih časov, da so bili samotni, je bistvo Leninove veličine prav v tem, da nikakor ne stoji odtrgan to sam v zgodovinskem prostoru. Vemo, od kod prihaja, na katerih tleh stoji in kam vodi. Lento ni enkratni pojav, ki vzide bežno kakor komet, da prepusti svet potem zopet temini. Njegova luč sega dalje. S tem, da je kot najzvestejši branilec Marxovih in Engelsovih naukov ohranil markistično teorijo kot ostro orožje razrednega boja, da jo je s svojimi prispevki ohranil pred otopelostjo, je ustvaril pogoje za kontinuiteto, M je lastna maksizmu kot znanosti in kot družbeno obstoječi sili« »... ZATO MORATE TRDNO POMNITI, DA JE ZA NAS IZMED VSEM UMETNOSTI NAJVAŽNEJŠI FILM!« V te zgodovinske besede je strnil Vladimir Iljič Lenin svoja pogostna razmišljanja o filmu in jih naslovil A. V. Lunačarskemu, 27. avgusta 1919 pa je podpisal dekret o »predaji fotografske in filmske industrije Ljudskemu komisariatu za prosveto«, torej zgodovinski.dokument, ki je postavil tedaj prebujajočo se filmsko umetnost v službo novemu družbenemu redu. Toda ta dekret ne pomeni samo podržavljenja filmske proizvodnje, temveč tudi temeljni kamen za novo rast filmske umetnosti, ki pomeni danes s svojim deležem enega izmed stebrov v razvoju filma v svetu. J Sovjetski • VSAK ZAČETEK JE TEŽAK — Težki so bili tudi prvi koraki sovjetskega filma. Vse so snemali, kar se je dogajalo v tistih dneh v . sovjetski deželi: borbe Rdeče armade, »sobotnike«, zborovanja na Rdečem trgu, Lenina v Kremlju, Lenina na kongresu Kominterne. Povsod so sledile.velikim dogodkom kamere prvih dokumentarl-stov, katerih skorajda ne poznamo po imenu. In potem so prišle na vrsto agitke, v katerih so večinoma nepoznani avtorji skušali približati ljudstvu potrebe in naloge sovjetske oblasti, pa tudi iskati nov filmski izraz. Prvi med temi ustvarjalci, ki se je ločil od stare šole in. zaživel v novem ustvarjalnem poletu, je bil LEV KU-LESOV. Ta je v svojem kratkem filmu »NA RDEČI FRONTI« poleg drugega zastavil novo metodo dela z igralci, uvedel veliki bli-žinski posnetek in drhtel v zavesti, da se s svojo kamero bori za novega človeka. Toda konec državljanske vojne in nastop NEP je obdal te mlade brstiče sovjetskega filma s sencami. NEP v filmski ustvarjalnosti dejansko pomeni ponovno oživljanje pred-revolucionarnega filmskega okusa. Sovjetski film v obdobju 1922 do 1925 kaže sicer pestro podobo, toda težko je reči, kje poganjajo brstiči novega, kje pa je spretno zamaskirano tisto, kar je bilo obsojeno na smrt. Filmsko teoretični članki in polemike iz tega časa so najlepša podoba vrenja. Spori o žanru sovjetskega filma, o psihološkem oblikovanju filmske igre, o značaju igralca v sovjetskem filmu — napolnjujejo te ostre polemike. V njih je marsikakšno kleno in še vedno aktualno zrno, kar najbolj zgovorno pripovedujejo, kako se je tedanja pionirska generacija z vso resnostjo zavzemala za sovjetski film. Majakovski je n. pr. zapisal ob neki takšni priložnosti: »Za vas je film dogodek, zame skoraj svetovni nazor. Toda film je bolan. Kapitalizem mu je zasul oči z zlatom, gibčni podjetniki ga vodijo za roko po ulici. Zbirajo denar tako, da dražijo srca s cmeravimi vsebinami. Temu je treba napraviti konec. Komunizem mora vzeti film špekulantom.« © VZNIKLE SO ŠOLE -POIZKUS! Najbolj znameniti sta bili v tem času šoli LEVA KULESOVA in D ŽIGE VERTOVA. V Leningradu je vznikla šola FEKS (Fabrika Ekscentričeskogo aktora), ki sta jo vodila mlada G. KOZINCEV in L. TRAUBERG. FEKS in šola Kule-Sova sta se posvetili igralcu in njegovi vsestranski kulturi. Od Igralca sta zahtevali vsestransko Izobrazbo in sposobnost, a v estetskih pogledih sta bili pod vplivom . ameriškega filma. Sola Vertova se je odpovedovala delu z igralci, zato pa je proglašala načelo, da je treba Igrati življenju verno, Filmi te šole so nastajali brez scenarijev, brez ateljejev, brez poklicnih igralcev. Prvi film Vertova so bile zato dnevne novice, pozneje pa se je Vertov predvsem posvečal dokumentarnemu filmu. V Moskvi pa se je ustanovila Filmska visoka šola — tedaj edina in prva na svetu. Iz nje je pozneje vzniknil VGIK, danes v svetu zelo upoštevan filmski institut. OBDOBJE NEMEGA FILMA • OBDOBJE NEMEGA FILMA To obdobje je dejansko začel režiser PERESTIANI s prvim celovečernim igranim revolucionarnim filmom »Rdeči hudiči« (scenarij napisal P. A. Bljachin), ki pomeni takorekoč prvo besedo sovjetske filmske umetnosti. V času, ko so na platnih sovjetskih kinematografov gledali zahodnoevropske, ameriške in predrevolucionarne ruske filme, je pomenil ta film veliko dejanje. Starim formam filmske umetnosti pa je prvi napovedal odločen boj S. M. EISENSTEIN, ki je kot nasprotje tem formam postavil formo montaže, proti individualnim junakom, junaka — množico. V tem smislu je povedal svojo besedo s filmom »STAVKA«. Toda že v svojem naslednjem delu je Eisenstein občutil napako svojega načela junak-množica in začel jo je individualizirati. V »KRIŽARKI POTEMKIN« sta že takšna individualizirana junaka — Va-kulinčuk in Matjušenko. Množica Je dobila novo funkcijo, novo podobo. Film »Križarka Potemkin« Je bil prvi in velikanski uspeh mladega sovjetskega filma, ki je doživel triumfalen sprejem takorekoč na vseh platnih sveta. Predaleč bi nas odpeljalo, če bi hoteli vsaj kratko analizirati pomen tega filma tako za sovjetsko film-iko umetnost kot za filmsko Umetnost nasploh. Toda vedeti moramo, da so z njem položeni temelji sovjetske filmske drama- turgije. Film govori o uporu mornarjev na carski križarki »Potemkin« leta 1905. Obdobje 1921—1925 poglablja filmsko tematiko in jo usmerja v prevzgojo človeka in njegovega mišljenja. Mimo je šla prva doba NEP, ko je nekdo iz »skrajne levice« označil realizem »poumetni-čeno svinjarijo«. Toda življenje in razvoj- sovjetskega filma sta sama po sebi postavila realizem za izhodišče umetniškega snovanja. Prvi, ki Je prinesel s svojim delom konkretne oblike realizma v sovjetskem filmu je bil režiser PUDOVKIN, katerega delo »MATI« iz leta 1926 pomeni največji uspeh v boju za realizem. Pudov-kina za razliko od Eisensteina zanimajo junaki in njihova psihologija, vabijo ga usode ljudi, socialni konflikti, pa tudi lirične atmosfere, v katere je znal tako mojstrsko postaviti svoje junake. Tl niso že zreli revolucionarji, temveč v boju s starimi vsedlina-mi v sebi zorijo v borce za socialistično idejo. Scenarij za film »Mati« Je eden najlepščih zgledov sovjetske filmske dramaturgije. Napisal ga je po Istoimenskem romanu Gorkega Pudovkin skupaj z N. ZARHIJEM. Deseta obletnica Oktobrske revolucije Je prinesla nekaj novih pomembnih del. Med njimi stoje zopet kot trdni temelji Eisensteinov »OKTOBER«, Pudovkinov •KONEC PETROGRADA« in »ZVE-NIGORA« ukrajinskega režiserja DOVZENKA. Moč Eisensteinovega »Oktobra« (ki so ga predvajali ponekod tudi pod naslovom »Deset dni, ki so pretresli svet«) je v nekaterih mojstrskih epizodah, ki so jih nekateri označili kot »intelektualno filmsko smer«. Dovženkova •Zvenigora« je prvo veliko delo ukrajinske kinematografije, ki uvršča svojega avtorja med utemeljitelje in klasike sovjetskega filma. V »Koncu Petrograda« pa je prvič Izrečena beseda o kmetu, ki je prišel v mesto in v tovarno. S podobno tematiko se je ukvarjal tudi mladi JUTKEVIC, ki sicer sodi v generacijo sovjetskega zvočnega filma s svojimi najpomembnejšimi deli, v svojem filmu »ZLATE GORE«. Historično sicer oddaljen od te tematike, a v principu vendarle blizu je film »NOVI BABILON« G. Kozinčeva in L. Trauberga (francoski vojak se v Parizu seznani z bodočimi komunarji). Leto 1928 Je zaznamovano z gigantskimi gradnjami kot so bili Dnjeprostroj, Magnitogorsk itd. In pa z močnim delom Pudovkina »POTOMEC DZINGISKANA«. Sovjetski filmski ustvarjalci so se začeli obračati k sodobni tematiki in sodobnemu sovjetskemu človeku. Leta 1929 je Eisenstein skupaj z G. ALEKSANDROVIM ustvaril svoje veliko delo »GENERALNA LINIJA« (najprej se Je Imenoval »Staro in novo«), v katerem je iz-pregovoril o socialistični preobrazbi vasi. V gruzinski republiki se je oglasil s svojim prvim samostojnim filmom »SABA« M. Cl-AURELI, a posebno je bil zanimiv glas iz Leningrada, kjer je dokončal nadarjeni F. ERMLER svoj »ZLOM IMPERIJA«, v katerem je na carju vdanemu človeku pokazal izpremembe, ki jih je v rusko življenje vnesla sovjetska era. V naporih filmske dramaturgije za podobo junaka je tipično načelo borbe med dobrim in zlim v človeku, a najbolj značilno delo teh dramaturških principov je A. Dovženka film »ARZENAL«, ki ga poleg tega karakterizira tudi težnja po vrnitvi k epičnemu žanru s simboličnimi junaki. Toda pred sovjetskim filmom je že stala nova filmska tehnika — zvočni film. Kot poslednjega velikih sovjetskih filmov iz nemega obdobja moramo imenovati »ZEMLJO« režiserja Dovženka iz leta 1930, ki je prekrasno delo o bogati Ukrajini, polno poezije In veselja do življenja. »Zemljo« štejejo med tiste neme filme, ki so utrdili ugled sovjetske filmske umetnosti v svetu. © ZVOČNI FILM Svojo pot začenja zvok v sovjetskem filmu z delom G. Kozin- čeva ln L. Trauberga »ENA« (1931), zgodba o učiteljici, njenih radostih in bolečinah. Prvič je dejansko bil uporabljen zvok v A. ROO-MA filmu »NAČRT«, vendarle kot naknadna sinhronizacija nemega filma. Film Kozinčeva in Trauberga Je orientacija k aktualni sodobni tematiki, katero sta obravnavala zvesto tradicijam FEKS. Toda vkljub temu, da si Je zvok zelo hitro našel pot v sovjetsko filmsko ustvarjalnost, Je tudi med sovjetskimi ustvarjalci odmeval nemir, ki Je prevzel ob pojavu zvoka vse velike ustvarjalce nemega filma. Leta 1928 so Eisenstein, Pudovkin in G. V. Aleksandrov napisali sloviti »Manifest«, v katerem so sicer izrazili vse objektivne pomisleke proti slepemu Igračkanju z zvokom, a hkrati bistrovidno opozorili na funkcijo zvoka v filmu ter na bodočnost zvočnega filma, saj pravijo med drugim: »Metoda kontrapunkta v konstrukciji zvočnega filma ne bo samo pripeljala do oslabitve mednarodne vloge filma, temveč bo njegov pomen dvignila do neslute-ne moči in kulturne ravnine.« »Manifest« so ponekod po svetu napačno razumeli in ga tolmačili kot protest največjih mojstrov sovjetskega nemega filma proti zvoku. Med prve velike sovjetske zvočne filme, ki so skušali uresničiti misli »Manifesta«, moramo šteti EKKOVO delo »POT V ŽIVLJENJE«, ki je čudovita drama o brezprlzornih, ki so v času revolucije Izgubili starše in moralno oporo in se Je sovjetska oblast znašla pred nalogo, da jih vrne v življenje. »Pot v življenje« je Izrazita socialna drama,, ki skuša ne samo naslikati socialne značilnosti brezprizorništva, marveč lz-pregovoriti tudi o psihološkem profilu te mladine. Leto 1932 pa pomeni tudi v zvočnem filmu prelom s formalizmom ln prehod k aktualnemu oblikovanju sodobne tematike sovjetskega življenja s perspektivo borbe za socializem. Predvsem kaže kot glasnika te smeri omeniti film »PROTIPLAN« režiserjev JUTKE-VICA in F. ERMLERJA. Za razliko od smeri, ki sta Jo uvedla omenjena režiserja, je ostal Dov-ženko tudi v prvih letih zvočnega filma zvest svojim psihološkim študijam, med katere sodi tudi njegov film »IVANA«. Naslednje leto prinese novo smer — herojske epopeje — ki postanejo pozneje posebna značilnost sovjetskega filma, dokleg. se v prvih letih po drugi svetovni vojni ne izrodijo v nekritičnem kultu osebnosti. Kot začetnika te smeri štejejo film »ŠESTINDVAJSET KOMISARJEV« režiserja N. SENGELAJA. V času porajanja nove forme in vsebine sovjetskega filma pa nastanejo tri zelo pomembna dela: najlepši film L. Kulešova »VELIKI TOLAZNIK«, prvi Pudovkinov zvočni film »UBEŽNIK« in prvi nastop režiserja PVRJEVA »KONVOJ SMRTI«. sicer pa je petnajsta obletnica sovjetskega filma bogata zanimivih del, ki so ohranila še danes svojo vrednost. »VES SVET SE SMEJE« G. Aleksandrova, »VIHAR« V. PETROVA, »PETRO-GRAJSKA NOC« G. Rošala,. TRI PESMI O LENINU« Dzige Vertova, »POSLEDNJA MAŠKARADA« M. Ciaurelija in »CAPAJEV« dvojice Sergeja in G. Vasiljeva. »Ca-pajev« brez dvoma v tem obdobju pomeni vrh sovjetske ustvarjalnosti, saj se je po svojih kvalitetah uvrstil v svetovnem merilu v klasična filmska dela. S. in G. -VASI-LJEV sta v svojem filmskem oblikovanju nekako povzela izkustva vseh najpomembnejših dosedanjih filmskih šol v Sovjetski zvezi in se predvsem opirala na izkušnje Eisensteina, Pddovkina in Dovženka. Uspelo jima pa Je še nekaj drugega — združiti močno politično misel z umetniškimi kvalitetami njene filmske izpovedi. Zal, po drugi svetovni vojni ravno Pretresljiv prizor iz filma »Mati« (1926), v katerem Je režiser Pudovkin dosegel največji uspeh v boju za realizem. — Na desni pa je prizor iz filma, slovitega Sergeja Einsensteina »Ivan Grozni« 1944), kije nesporni vrh zgodovinskega filma. < ' K ™ * * Iz filma »Križarka Potemkin«, ki je triumfalno osvojil vsa platna sveta (levo). — V sredi: »Pot v življenje««, čudovita drama o brezprlzornih, tistih, ki so v času revolucije izgubili starše in vso moralno oporo. — O trpljenju, požrtvovalnosti in heroizmu v osvobodilni vojni nam govori film »Človek, št. 217«. V prvih letih druge svetovne vojne se sovjetski film vrača k najslavnejšim obdobjem ruske zgodovine in iz nje črpa ljudstvo moči za nečloveške boje proti okupatorjem. (Na desni prizor iz filma »Suvorov«), Na levi pa srečamo prizor, ki smo ga videli v filmu »Volga... Volga..,«, ki nas je vse navdušil. sovjetske herojske epopeje te sinteze niso dosegle in teženj po njej večinoma tudi ne spoštovale. Zapisniki iz časa »Capajeva« pravijo, da dotlej ni noben sovjetski film dosegel takšnega uspeha pri gledalcih, kakor ravno »Capajev«. Poleg režiserjev nosi pri tem nesporno zaslugo tudi glavni igralec Babočkin. Obdobje glasbenih komedij v tem času naznanja film »HARMONIKA« režiserja I. SAVCENKA. Pozneje se bo tej prvi pridružila vrsta pomembnih del. Leto pozneje nastane prvi film iz trilogije o Maksimu »MAKSIMOVA MLADOST« režiserjev Kozinčeva in Trauberga. Ta trilogija je verjetno najlepša filmska podoba o boljševiški mladini in generaciji, v kateri se je uveljavil zelo močno igralec Cirkov. V njej sta Kozincev in Trauberg narisala tisoče biografij o revolucionarni generaciji, ki sta jih združila v Maksimovo podobo. Drugi del trio-logije je film »MAKSIMOVA VRNITEV«, tretji pa »VIBORSKA STRAN«. In že se nizajo dela, ki označujejo zlato dobo sovjetskega zvočnega filma, da se zaradi njihove številnosti in pomembnosti ni mogoče podrobneje zadrževati ob tej trilogiji, ki je odmevala širom sveta. Mislimo predvsem na filme »SEDMORICA SMELIH« režiserja S. GERASIMOVA, popularni »CIRKUS« G. Aleksandrova, • POSLANIK Z BALTIKA« režiserjev ZARHIJA in HEIFICA, LE-GOSINOVA lepo delo »BELI SE SAMOTNO JADRO«, Ciaurelijev »ARSEN«, mogočno tragedijo M. ROMMA »TRINAJSTORICA«, in na največje delo tega časa »PETER VELIKI« režiserja V. PETROVA in končno na film »LENIN V OKTOBRU« režiserja M. Rom-ma, v katerem Je igral glavno vlogo B. Sčukin. Kakor sta Kozincev In Trauberg ustvarila trilogijo o Maksimu, Je leta 1938 zastavil F. Ermler delo za realizacijo filma »VELIKI DRŽAVLJAN«, ki je bil koncipiran v dveh delih in je bil posvečen velikemu leningrajskemu boljševiš-kemu voditelju S. M. Kirovu. Morebiti je bil to res čas velikih filmskih opusov, kajti malo za Ermlerjem je začel ustvarjati svojo zelo poznano trilogijo o življenju pisatelja Maksima Gorkega tudi režiser MARK DONSKOJ, ki jo sestavljajo filmi »MLADOST GORKEGA«, »MED LJUDMI« in »MOJE UNIVERZE«. Pozneje se bo tem opusom pridružilo največje delo — Eisensteinov »Ivan Grozni«. Filmska veseloigra se je obogatila z delom »VOLGA — VOLGA« režiserja Aleksandrova, katere glavni junak je pesmica, ki jo je zložilo preprosto dekle. Toda mnogo pomembnejši kot ta film je ponovni nastop Sergeja Eisensteina z velikim zgodovinskim filmom »ALEKSANDER NEVSKI«, ki ga je sloviti sovjetski dramatik Višnjevski imenoval »film o Rusiji«. Omenimo naj še komedijo iz kolhozniškega življenja »BOGATA NEVESTA« Ivana Pyrjeva in pa »LENIN 1918« M. Romma, ki izmed vseh filmov o Leninu najlepše govori o življenju očeta Oktobrske revolucije. Ko je o tem filmu pisal Eisenstein oceno, je med drugim dejal: »Film je upodobil tisto, kar je osnova boljševizma: humanizem.« Režiser Dovženko, ki Je letos umrl, je v istem času posnel eno svojih pomembnejših del »SCORS«, ki je nekaka epopeja Ukrajini, Dovženkovi domovini. Toda še vedno Je v sovjetskem filmu navzoč heroični film, ki predvsem posega v rusko zgodovino. To so namreč leta začetka druge svetovne vojne In tako se nekako namenoma sovjetski film vrača k najslavnejšim obdobjem ruske zgodovine. Izmed filmov tega žanra moramo omeniti V. Petrova drugi del »PETRA I.« in Fudovkinova filma »MININ IN POZARSKI« ter »SUVOROV«, kakor tudt J. SAVCENKA ukrajinsko zgodovinsko epopejo »BOGDAN HMELNICKI«. Vsekakor pa pomeni vrh v tej filmski zvrsti umetniško silno delo Sergeja Eisensteina »IVAN GROZNI«, ki Je bilo zamišljeno v treh delih in ga Je Eisenstein začel snovati in pripravljati v oči drugi svetovni vojni. Film je doživel realizacijo neposredno po koncu vojne kot »IVAN GROZNI«, a snemali so ga v ateljejih v Alma-Ati leta 1944. Z izredno mojstrsko invencijo je oblikoval Eisenstein to svojo velikansko fresko, na kateri je zablestel kot osrednji steber lik Ivana Groznega v interpretaciji enega največjih sovjetskih igralcev Nikolaja Cerkasova. Charles Chaplin je ob premieri filma brzojavil Eisensteinu: »IVAN GROZNI je naj- večji zgodovinski film, kar jih je bilo kdaj ustvarjenih. Njegova atmosfera, veličastnost in lepota presegajo vse, kar smo doslej videli v filmu. Najlepše pozdrave!« V Eisensteinu so dozorela velika spoznanja o filmski umetnosti, ki jih je strnil v neštevilne teoretične študije in razprave, ki jih je vlil tudi v svoje nikoli dokončano delo »NAJ ŽIVI MEHIKA!«, katerega je ustvaril v letih 1931-1932 v Mehiki. Nihče še do danes ni mogel razvozljati skrivnosti, ki je pretrgala Eisensteinovo delo na tem velikem filmu, za dolga leta Je skrivnostno tudi izginil ogromni material, ki ga je posnel E. TISSE, ta zvesti Eisensteinov sodelavec. Sele po drugi svetovni vojni so odkrili material v Ameriki, a videli smo le dva majhna drobca, ki pa vkljub samovoljni montaži drugih ljudi dajeta slutiti kako mogočna umetnina bi bil ta film. Drugi del filma o carju Ivanu Groznem je Eisenstein ustvaril v letih 1944—1946 in mu dal naslov »VELIKO ŽIVLJENJE«. CK VKP(b) je prepovedal predvajanje, češ da je »režiser S. Eisenstein v drugem delu filma »Ivana Groznega« pokazal neznanje v prikazovanju zgodovinskih dejstev prikazujoč napredno armado opričnikov Ivana Groznega kot nekakšno bando degenerirancev, podobno ameriškemu Ku-KIux-Klanu, a Ivana Groznega, moža trde volje in značaja — kot človeka s slabim karakterjem in brez volje, nekaj kar je podobno Hamletu. »Takšne obsodbe ni doživel nihče izmed sovjetskih filmskih ustvarjalcev. Eisenstein pa se je pripravljal, da bi »popravil« drugi del svojega velikega dela, toda 10. februarja 1948 je njegov ustvarjalni duh za vedno umolknil. Tako se je končalo nabolj žalostno obdobje v sovjetskem filmu, ki je odmevalo še preko Zdanova vse do XX. kongresa sovjetske Partije, ko se začno sodobnemu sovjetskemu filmu zopet, odpirati novi, širši horizonti, © DRUGA SVETOVNA VOJNA Sovjetsko ljudstvo je obranilo svojo svobodo in svojo domovino, ki so jo pregazili nacisti. Kakor se je borilo vse sovjetsko ljudstvo, tako je prevzel pomembne naloge tudi sovjetski film. Njegov pečat je zelo jasen — imeli smo ga priložnost sami opazovati — postati vzpodbudnih v veliki vojni. Zal, večina filmov, ki so nastajali v tem času, nosi le malo umetniških teženj, zato pa več zelo aktivističnega propagatorstva. Označujejo ga dela, kakor so »ONA BRANI OBLAST«, »ČLOVEK ST. 217«, »ZOJA«, »NEPREMAGANI« in »VELIKI PRELOM«. Samo »KUTUZOV« se dviga visoko nad povprečje agitatorskega filma, njemu'pa dela družbo filmska transpozicija poznanega romana pisatelja Ostrovskega »KAKO SE JE KALILO JEKLO«, ki j° Je priskrbel Donskoj. Nemogoče je v kratkem sestavku objeti vse, kar je bilo ustvarjenega po drugi svetovni vojni vse do XX. kongresa VKP(b). Podrobneje tega obdobja tudi ne kaže pregledovati, saj je verjetno najbolj žalostno ne samo v zgodovini sovjetskega filma, temveč tudi med žalostnimi poglavji film® v svetu sploh. Končno ni niti najbolj žalostno, da so nastajala ša-blonizirana dela, ki so bila največkrat daleč od umetniških teženj, zato pa blizu naporu »ugajati navzgor«, temveč mnogo bolj žalostno, da je to obdobje negacija velikih, progresivnih in tak° plodnih prizadevanj in uspeho? sovjetskega filma v poprejšnji11 obdobjih, katera so v marsičeiu oplodila filmsko umetnost v svetu- Sele današnji dan nam zoPet prinaša vzpodbujajoče znanil00 nove ere, ki bo — če se bo raz»1-jala tako, kakor kažejo prvi filu1* — vreden naslednik velike tradicije. Mislimo predvsem na filu10 »ENAINSTIRIDESETI« režiserja Cuhraja, »RODIL SE JE ČLOVEK«, režiserja Ordinskeg3’ »MALVO« režiserja BRAUNA, Pa tudi na »OTHELLA« Sergeja Jut* keviča, »ZVESTE PRIJATELJE«’ »NESMRTNO GARNIZIJO«, »Til*1 DON« in na novo, barvno verzij0 filma »MATI« režiserja Donskoja- To je v res samo bežnih orisi® podoba sovjetskega filma, ki Je pot k tistim velikim uspeho111’ ki Jih priznava ves svet, odP1"'^ Oktobrska revolucija, katere ” ridesetletnlco slavimo v teh d116 VITKO muse< DELAVSKA ENOTNOST 21 VE L VELIKI OKTOBER 1 S s Peter Levec OKTOBER IN LITERATURA Julraojjica čas, ki pomlaja stari svet, prižgal je kanonir z »Aurore«. — Visoko nad nočjo temno žari rdeča plamenica. Mornarji v novi vek pojo ... Na vzhodu vsak dan bolj svetld blesti se zvezda nam — danica. Zamisli se — pod slavolokom, ki v mlado jutro je razpet —: Se preden, mali, s plahim jokom pozdravil prvič si naš svet, neznanci pot so ti utrli, v Oktobru mislili so nate .., S topovi širom so odprli za vse in zate dveri zlate. Žari nam vzhod — v nov čas sprevod si delovno človeštvo snuje. Da je danica svetla vzšla, neznanci so sklonili glabe, s krvjo so oškropili tla, kot sredi radostnega sna čez nas v prozorne zro daljave. V pomlad — iz mračne so temnice odprta vrata na stežaj... Ob svitu zvezde jutranjice roke nam v delu, brat, podaj! Čez oceane in kopnine lahnd se svita jutro rdeče ... Naprej — naj v delu vsem zasine nam sončno poldne naše sreče. |§§ Po oktobrski revoluciji so Hjj pred zmagovito Partijo bolj še-|jg vlkov stale na videe nepremag-g§! ljlve težave: njena oblast je bl-gH la omejena na osrednje pokra-jgg jine bivšega imperija, nafibrob-!m ju so prevladovale separatistične ||§§ težnje, ki so jih podpirali zavez-gg| niki. Poleti 1918 je izbruhnila državljanska vojna. Po treh le-tih krvavih in zagrizenih bojev |g ter nečloveških naporov so bolj-ševiiki združili vse dele bivšega = carskega imperija, če izvzame-g!g mo nekaj ozemelja na zahodu. §=| Rusija je bila takrat najbolj opustoišena dežela na svetu: ob = koncu državljanske vojne je === delalo samo trinajst odstotkov == predvojne industrije, promet je ]|| bil čisto uničen« obdelani sta bi-j|l§ li samo dve tretjini zemlje, pri-§g| delek je znašal samo štirideset |1§ odstotkov predvojnega. Po me. g stih ni bilo ne luči ne kurjave, lig ne vozil, ljudje so umirali od |gj gladu, mraza in epidemij. Med ga! veliko sušo leta 1920—1921 je v Ul Povolžju umrlo pet milijonov §H§ kmetov. lig Literatura je bila potegnjena v vrtinec obče katastrofe. Eko-gg nemški in socialni temelji me-Ieš ščanske družbe so se zrušili, z g njimi so izginili tudi problemi gl in nasprotja, ki so vznemirjali Is cele generacije intelektualcev. Tone Čufar Proletarska MOSKOVSKI MOTIV. POSLOPJE UNIVERZE V OZADJU MONUMENTALNO LOMONOSOVA Tradicionalne teme in značaji so čez noč postali nezanimivi. Duhovne vrednote, ki so se v preteklosti zdele dragocene, nedotakljive in pomembne, so zbledele. Revolucija je pometla tudi s tistimi, ki so to umetnost cenili — z meščanskimi bralci, in kritiki. Obnova literarne dejavnosti je bila počasna in postopna. Malo-ševilni preostanki predvojnih literarnih smeri so skušali urediti svoje vrste in nadaljevati po starem ali pa se prilagoditi novemu. Mlajši rod pa, ki se je udeležil revolucije in državljanske vojne, je svoja doživetja im svoj odnos do sveta skušal izraziti v novem umetniškem slogu. Mnogokrat to »novo« ni bilo izvirno, marveč le prilagoditev starega. S tradicijo tudi oni niso pretrgali, čeravno so se imeli za pionirje novega. Eni In drugi so v svojih pesmih — zakaj čas po revoluciji je bil čas razcveta poezije — na svoj način razglašali Rusijo za rešitelja sveta in graditelja novega življenja. Majakovsfci, bard revolucije in na pol uradni predstavnik proletarske umetnosti, je pel, kako bo 150,000.000 Ivanov napravilo iz Amerike komunistično državo. Stoletnico tega velikega dne da bodo slavili v Sahari, iz katere bo nova doba napravila cvetoč vrt. Mlajši proletarski pesniki, imenovani kozimisti (Sergej Obradovič, Mihail Gerasimov, Vladimir Ki-rilov, Aleksej Gas-tev, Vasilij Aleksandrovski, Vasilij Kazin) so napovedovali, da bodo komunisti premagali Zemljo, potem pa zanetili upor na planetih. Pesmi so recitirali po kavarnah. v klubih, na trgih, bar je bilo spričo pomanjkanja papirja in tiskarskih pripomočkov skoraj nujno. , Najpomembnejši pesniški osebnosti te dobe revolucionarnega mesianizmia sta bila Jesenin in Majakovski. Razdobje je bilo kratko. Revolucionarni polet je kmalu zlomila tudi mirnodobska stvarnost. Po letu 1921 je poezija našla resnega tekmeca v prozi. Sprva so prevladovali kratki teksti: novele, črtice, povesti. Stare literarne šole so nadaljevale z delom: skupina Maksima Gorkega. AlekStPtjer Serafimovič, V. Veresajev, Fedor Sologub. V svet literarne umetnosti so stopali mladi sinovi revolucije. Mladi rod je iskal novi vsebini novih načinov izraza in je bil pri tem pogumen kot še pred nedavnim v metežu revolucije. Prav isti iščoči, s starim nezadovoljni duh je gnal k eksperi- mentiranju Bablja, Piljnjpka, Kaverina, Fedina, Ehrenburga, Camjatima idr. Zanimivo je, da vse do 1924 mlada generacija ni ustvarila romana. Šele po tem letu je opazit; vrnitev k tradicionalnim oblikam, še prav do konca desetletja pa so kratke literarne oblike tekmovale z obsežnimi teksti. PrVi pomembni roman mlade generacije so 'bila Fediinova Mesta in leta (1924). Sledili so Jazbeci in Tat Leonova, Cement Gladkova. Poraz Fadejeva, Ehrenbuirgov Grabež itd. Ze v začetku dvajsetih let se je med umetniki in literarnimi kritiki pričela yršiti diferenoia-cja kot posledica različnih pogledov na umetnost in njene naloge. Proletarski pisatelji in pesniki so hoteli iz nje napraviti orodje propagande za cilje nove družbene ureditve. V odnosih do droge Skupine, ki je zagovarjala v umetnosti večjo svobodo in neodvisnost od aktualnih družbenopolitičnih vprašanj, so bili posebno nestrpni v letih 1924 in 1929. Obakrat je morala posredovati oblast in je zagotovila umetnosti relativno precej veliko svobodo. Že bežen pregled umetnikov in del tega razdobja izpričuje, kako se je soVjetska literatura razcvetela in kako velik obet je bila za bodočnost. Stilno je ho dila vštric z literaturo Zahodne Evrope. Zamjatin, Pil j n jak, Ole-ša. Sabelj Idr.., so imena, ki izpričujejo, kako sodobna je bila ruska literatura tega »velikega desetletja«. Zato pa je ta doba rodila več samostojnih, svobodnih mnenj, večjo oblikovno raznolikost, več drznosti v etilnem iskanju kot vseh naslednjih 25 let. Tudi velika dela sovjetskih klasikov Gorkega, Leonova, A. Tolstoja, Šotohova. Fedina so bila ustvarjena ali pa vsaj zasnovana (šo-lohov: Tihi Don, Tolstoj: Trnova pot, Peter Veliki) v tern času. Šele doba petletk je vpregla literaturo v jarem državne politike in pričela fizično obračunavat; z umetniki, kj se niso uklonili. Vsa dvajseta leta pa — razdobje, ko so bili odmevi revolucije in državljanjske vojne vodilni motiv umetnikov ZSSR — so obetala, da bo sovjetska umetnost opravljala to, kar je namen sleherne prave umetnosti: iskati lopo in plemenito v človeku, tehtati dobro in zlo, človeka moralno bogatiti in žlahtniti, čustveno oplajat; in sproščati njegovo misel, žal naslednja desetletja tega obeta niso izpolnila. Cene Kopčavar I v mm Človek Moje orožje je Misel, trdna vera v svobodo Misli, v njeno nesmrtnost In večno rast njenega stvari tel jstva, to je neizčrpen izvor moje sile! Misel mi je večni jn edini sve tilnik v mraku življenja, ogenj v temi njegovih zablod; vidim, da gori vedno svetleje, da zmerom globlje sveti v brezno tajn; ln zato grem za žarki nesmrtne Misli, za njo, zmerom više, zmerom dalje! Misel ne pozna nepremagljivih utrdb, zanjo ni neomajnih svetinj niti na zemlji niti v nebesih! Ona ustvarja vse in to ji daje sveto, nesporno pravico razrušiti vse, kar ovira svobodo njenega razmaha. Mimo priznam, da so predsodki ostanki starih resnic, da. se oblaki zablod, ki danes leb-de nad življenjem, ustvarjeni iz pepela starih resnic, spaljenih v plamenu prav tiste Misli, ki jih je bila nekoč ustvarila. In priznam, da ne zmagajo tisti, ki poberejo sadove boja, marveč tisti, ki ostanejo na bojišču • . - Smisel življenja vidim v ustvarjanju, ustvarjanje pa je neskončno! Grem, da zgorim kolikor moči svetleje in da kolikor moči globlje posvetim v temo življenja. Pogin je moja nagrada. Nočem drugih nagrad, zakaj vidim: oblast je sramotna in dolgočasna, bogastvo jc težko in neumno, slava pa je predsodek, zrasel iz ljudi, ki se sami niso znal; ceniti, marveč so se po svoji suženjski navadi poniževali- Dvomi! Vi ste le Iskre Misli, prav nič več. Radar sama sebe izkuša, vas rodi iz preostanka moči ln vas hrani s svojo lastno silo. Prišel bo dan in v mojih prsih se bosta zlila v en sam velik plamen svet mojega čustva in moja nesmrtna Misel. S tem plamenom bom zažgal iz duše vso temo, zlobno in hudo, da bom postal enak tistim bogovom, ki jih je Misel ustvarjala in jih še ustvarja! Vse je v človeku — vse je za človeka! In glej, znova je veličasten in svoboden dvignil ponosno glavo, počasi, toda s trdimi koraki stopa po prahu starih predsodkov, sam v sivi megli zablod, za njim se v težkem oblaku prahu vali vse preteklo, pred njim pa stoji množica n-gank, ki brezstrastno čakajo nanj- Neštevilne so, kakor so ne-številne zvezde v nebesni razdalji, in pot Človekova nima konca! Tako stopa Clovek-puntar na-'prej! Zmerom naprej in zmeraj v*še! Maksim Gorki i m (Odlomek) Mnogo popada jih v mrzle grobove, na tisoče mladih izkrvavi, a nas je milijone in kakor granit so mlade moči; nič ne raztrga, sile plamteče, kvišku se pnemo, soncu v objeme, iz dna hrepenimo, v jasnost stremimo in pričamo z ognjem razpaljenih src, da je v nas samih sončna vedrina, da smo mi seme lepših svetov, mi, proletarska mladina... Tone Seliškar v 1930 Partijska pesem (Odlomek) Razpela mavrica se je v nebo, pod njo življenje si je trlo svojo pot in kot dančs je sonca sij zalival žive njive, pa spet oblakom je neurje vilo rdeče grive, vodovje divje je valilo val za valom v dalje, jaz pa v prelepe pomladanske zarje sem bil priklenjen ko na vesla galijot. Podoba tisočev in tisočev sem jaz, vkovan in lačen, pretepen v obraz verige tri sem in kakor blisk prižgal luč s kresilom punta sem v ljudeh. Ta svet je naš, ta svet je naš, pred nami je življenja, radost, smeh! sem rjul v fabrikah in ob črni jami — ženo je glad med stavko strl — otroci šli so z nami 'in v žarki luči, v sencah hladnih ta črna vojska srčnih, gladnih naprej in kar naprej! In Zaloška je cesta v krvi zacvetela, spet srca novim tisočem ogrela, jaz pa v Glavnjači škripal sem z zobmi in skoz rešetko pel; ' Po srečo svetlo za menoj, dovolj nam je gorja! Mar dvomiš še, tovariš moj? Glej, te roke ras tč nam iz srca, a v srcu Lenin je in Partija! O Č E Odlomek iz novele Mihaila So-lohova, ki obravnava pretresljiv dogodek iz krvavih let bojev bolj--vševikov z belogardisti, bojev za utrditev oblasti sovjetov. Do poletja smo se bili z rdečimi. Tedaj je prišel general Sekrčljev in , vrgli smo jih daleč preko Dona, v sa-ratovsko oblast. Čeprav sem bil hranitelj družine, nisem dobil olajšav v službi, ker sta bila sinova pri rdečih. Zavzeli smo mesto Balašov; o svojem starejšem sinu Ivanu nisem nič vedel, nič slišal. Toda brž se je raznesla med kozaki vest — sam vrag vedi, kako so izvohali — da je Ivan zapustil rdeče in-prešel v šestintrideseto kozaško četo. Ljudje iz naše vasi so grozili: »Ujamemo ti Vanjko, potem mu navijemo štreno.« Pridemo v neko vas in glej, ljudje iz šestintridesete čete so ravno tem. Kmalu so imeli mojega Vanjko, ga uklenili in odvedli v pisarno. Tam so ga pošteno premlatili in mi ukazali: »Odvedi ga v štab!« Od te vasi do štaba je bilo kakih dvanajst vrst. Polkovnik našega odreda mi da sprovodnico in zroč vstran pravi: »Mikišar, tu imaš dokumente. Odvedi fanta "v štab! Pri tebi je najbolj na varnem. Očetu ne bo ušel.« Takoj se mi je zasvetilo. Razumel sem, kaj mislijo. Ukazujejo mi, naj ga vodim, ker so prepričani, da bom svojega sina izpustil. Kasneje bi ga tako ujeli in tedaj bi midva oba dobila svoje. Stopil sem v sobo, kjer je bil Ivan zaprt, in dejal stražarjem: »Dajte mi ujetnika. Ukazali so mi, naj ga odvedem v štab.« »Ni nam ga mar: zastran nas, tu ga imaš,« so mi dejali. Ivan vrže suknjo čez rame. Nekoliko časa je vrtel čepico v rokah, nato pa jo je zalučal nazaj na klop. Zapustila sva vas. Pot naju je vodila preko nekega grička. Jaz sem molčal in on je molčal. Nekajkrat sem se obrnil, da bi se prepričal, če naju kdo opazuje. Tako sva prehodila kakega pol pota. Ko sva šla mimo majhne kapelice, se je Ivan obrnil. Za nama ni bilo videti nikogar Izpregovorij je in glas mu je bil tako silno otožen: »Oče. v štabu me bodo ubili. V smrt me pelješ Ali tvoja vest še zmerom sni?« »Ne. Van-ie.« sem dejal, »moja vest ne spi.« »Ali še malo 'nimaš usmiljenja z menoj?« »Sin, tako mi je težko, da mi bo srce počilo od tuge.« »Če ti je res težko, tedaj, tedaj me * izpusti, da pobegnem. Pomisli, tako malo sem še živel.« Padel je na kolena. Trikrat se mi je do zemlje priklonil, jaz pa sem nato dejal: »Pojdi, dete, tjale dol bova šla. Potem boš stekel, jaz -pa bom kar tako nekajkrat ustrelil za teboj.« Ko je bil še otrok, nisi čul od njega prijazne besede. Zdaj pa me je objemal in mi poljubljali roke ... Sla sva še dve vrsti. On molči, jaz molčim. Prideva do vznožja. Ivan je obstal. »Oče, zbogom! Če bova oba ostala živa, boš preskrbljen za vse življenje. Nobene surove besede ne boš slišal od mene. , Objel me je, meni pa je hotelo počiti srce. »Teci, sin!« sem dejal. Tekel je nizdol, se ves čas obračal in mi mahal z roko. Pustil sem ga, da je pretekel kakih dvajset lučajev. Tedaj sem vzel puško z rame, pokleknil, da se mi roka ne bi tresla in — sprožil... Zadel sem ga v hrbet. Mikišar je dolgo iskal po žepih svojo tobačnico, zamišljeno kresal ogenj in počasi zapalil pipo. V roki je držal žareč vžigalnik. Mišice na licu s mu drhtele. Izpod nabreklega čela so gledale krive oči, surove in brez kesanja. - • Nu, skočil je in tekel že nekaj korakov. Potem se je z rokami zgrabil za trebuh in se obrnil: »Oče., RUBIN Se spominjaš Žitomira, Vasilij?. Se spomjnjaš Tetereva, Vasilij, in tiste noči, ko se je sobota, mlada sobota, kradla vzdolž zahoda in teptala zvezde z rdečo peto? Tanki rog lune je kopal žarke v črni vodi Tetereva. Smešni Gedali. ustanovitelj IV. Internacionale, nas je peljal k rabinu Motaleju Braclav-skemu na večerno molitev. Na cilindru smešnega Gedalija so se v rdečem dimu večera majala petelmja peresa. V rabinovi sobi so migotale grabežljive zenice sveč. Plečati Židje so zamolklo stokali, sklonjeni nad molitveniki, in stari burkež černobilskih cadikov je žvenketal z denarjem v raztrganem, žepu. Se še spominjaš tiste" noči, Vasilij? Pod oknbm so hrzali konji m se drli kozaki. Pušča vojne je zevala pod oknom, rabin Motale Braclavski je vtaknil izgorele prste v talar in molil pri vzhodni steni. Potem se je zakaj?...?« Zgrudil se je in pričel grebsti po tleh. Pritekel sem in. se nagnil nad njim. Obračal je oči. Na ustnih se mu je penila kri. Mislil sem, zdaj je vse končano, umira. Toda še enkrat se je vzravnal in se me dotaknil z roko: »Oče, dete . in ženo im m.« G' ava se mu je pobesila. S prsti je hotel zamašiti rano. Toda, kako... kri je brizgala med prsti. Hropel je. Obrnil se je, me strogo pogledal, toda jezik mu je bil že težak. Se nekaj bi bil rad'povedal, pa je izustil: «Č-oče, o-oče...« Solze so me zalile. Dejal sem mu: »Vanjuša, vzemi moje grehe nase. Res je, ženo imaš in otroka. Toda jaz jih imam sedem doma. Če bi te bil izpustil, bi me kozaki ubili in otroci bi morali prosjačiti.« Se nekaj • časa je tako ležal, potem je izdihnil dušo, Mojo roko je držal v svoji. Vzel sem mu plašč in čižme, mu s krčico pokril obličje in se vrnil... Zdaj presodi, dobri človek, koliko sem pretrpel zaradi dece, osivel sem ...Delam zanje, za njihovo skorjo kruha. Miru nimam ne podnevi ne ponoči... Oni pa mi pravijo, kakor enkrat moja Nataša: »Studi se mi, oče, sedeti s tabo pri isti mizi...« Ali je mogoče prenesti kaj takega? Splavar Mikišar je sklonil glavo. Pogledal me je s težkim .nepremičnim pogledom. Za njegovimi ramami se je budilo jutro, mokro ip megleno. Z desne obale, izza črnih kop praproti a, je jeknil zamolkel glas: »Mikišara! Zlodej! Splav sem...« O V S I N razmaknil zastor pred sveto skrinjo in v mrtvaški svetlobi sveč smo zagledali zvitke tore, zamotane v srajce iz škrlatnega žameta in sinje svile, ter nadnje sklonjeni pokorni obraz Elija, rabinovega sina, poslednjega princa dinastije ... Potem pa, Vasilij, so tretjega dne polki dvanajste armade popustili na fronti pri Kov el ju. V mestu je zagrmela prezirljiva kanonada zmagovalcev. Naše enote so se začele umikati in nastala je zmeda. Vlak političnega oddelka je jel lesti po mrtvem hrbtu polj; In pošastna Rusija je začela lomastiti v opankah ob obeh straneh vagonov, previdna ko množica človeških uši. Za tifusom oboleli kmetje so videli pred sabo- vsakdanjo prikazen vojaške smrti. Skakali so na stopalnike našega vlaka in padali iz njega, zbiti z udarci puškinih kopit. Sopli so, lomastili, hiteli naprej in molčali. Pri devetnajsti vrsti pa ko mi je zmanjkalo krompirja, sem jim vrgel sveženj letakov Trockega, pa le eden med njimi je stegnil blatno mrtvo roko za letakom. In spoznal sem Elija, sina žitomirskega rabina. Takoj sem ga prepoznal, Vaših j. In tako žalostno je bilo videti princa, ki je izgubil hlače, sključenega pod vojaškim kovčkom, da smo prekršili pravila in ga potegnili k sebi v vagon. Gola kolena, nerodna ko starkina, se udarila ob rjasto železo stopnic. Dve strojepiski z obilnimi prsmi v mornarskih bluzah sta vlekli po tleh dolgo, sramežljivo telo umirajočega. Položili smo ga v vogal uredništva, na tla. Kozaki v širokih rdečih hlačah so mu popravili obleko, ki je bila zdrknila z njega. Dekleta so uprla v tla krive noge preprostih samk in neprizadeto gledale njegova spolovila, to uvelo, mehko, kodravo moškost umirajočega semita. A jaz, ki sem ga bil spoznal v eni od svojih potepuških noči, sem začel skladati v kovček raztresene stvari rdečearmejca Braclevskega. Tu je bilo nametano vse križem: agitatorjevi dokumenti in zapiski židovskega pesnika. Sliki Lenina in Mojzesa sta ležali ena poleg druge. Grčavo železo Leninove glave in motna svila Mojzesa. V knjižico sklepov šestega kongresa Partije je bil vložen pramen ženskih las in na robovih komunističnih letakov so se stiskali krivi stihi starih židovskih pesmi. Ko žalosten in skop dež so padale name kitice »pesmi vseh pesmi« in naboji za samokres. Žalosten dež sončnega zahoda je izmil prah mojih las in nagovoril sem fanta, ki je umiral v kotu na raztrgani žimnici. »Štiri mesece je tega, kar me je na petek zvečer starinar Gedali pripeljal k vašemu očetu, rabinu Motaleju, pa vi tedaj menda še niste bili v Partiji, Braclevski.« »Bil sem,« mi je odgovoril fant, medtem ko’ si je praskal prsi in se krčil v vročici, »toda nisem mogel zapustiti matere.« »A zdaj, Elija?« »Mati je v revoluciji samo epizoda,« je zašepetal in utihnil. »Prišla je na vrsto moja črka B, in organizacija’ me je poslala na fronto.« »In prišli ste v Kovelj, Elija?«. »Da, v Kovelj,« je zakričal z obupa polnim glasom, »Kulaki so odprli sovražniku fronto. Prevzel sem poveljstvo nad polkom, sestavljenim iz ostankov. drugih, toda bilo je prepozno. Nismo imeli artilerije ...« 4 Umrl je še pred prihodom v Kovno. Umri je, poslednji princ, sredi stihov, filaktsrij in obuikov. Izak Rabcl# ^^»DELAVSKA ENOTNOST« 2 IV E l VELIKI OKTOBER Prijatelj ■človeštva Veliki .ruski fiziolog Ivan Petrovič Pavlov sodi med največje znanstvenike - razaskovaloe prirodnih zakonov (kot so bili Darwin, Kopernik). Ivan Pavlov je proučeval refleksni mehanizem živčnega sistema. Najprej je začel raziskovati vlogo živcev v funkciji Izločevalnih žlez. T,o je proučeval na takoimenovanem »znanstvenem želodcu«, ki ga je k;-rurgično ločil od pasjega želodca. Uspelo mu je, da je tudi iztočil precejšnjo količino naravnega želodčnega soka iz katerega je napravljen preparat »Pepcin«. Le-tega uporabljajo pri zdravljenju želodčnih obolenj, Magnetna uganka Nahajališča železne rude pri Kursku imajo svojevrstno zgodovino. Na ozemlju, dolgem skoraj 250 kilometrov in širokem dva do tri kilometre, so geologi v osemdesetin letih prejšnjega stoletja odkrili Čuden pojav. Magnetna Igla se vedno obrača proti severu. Na ozemlju blizu Kurska pa so ruski znanstveniki opazili, da je igla magnetnica kazala nekam drugam, samo na sever ne. Kje je vzrok temu čudnemu pojavu? Dolgo ni nihče znal rešiti tega vprašanja. Proti koncu 19. stoletja se je za ta pojav začel zanimati tudi profesor moskovske univerze Lejst. Ugotovil je, da magnetna Igla pri Kursku zato ne kaže proti severu, ker, nanjo vplivajo skladi magnetne železne rude. ki se tam nahaja ne globoko pod zemljo. Geologi carske Rusije pa so odločno nastopili proti Lejstovem mnenju. Le-ta pa je svoja raziskovanja nadaljeval do svoje smrti. Zapiski o njegovih raziskovanjih so prišli v NemčijoV Nič čudnega torej, če je že leta 1919 predložila skupina nemških industrijskih mogotcev sovjetski vladi, naj ji dovoli kopanje rude na področju Kurska, oziroma, naj ji proda za nekaj milijonov zlatih rubljev vse zemljevide in dokumente, ki jih je sestavil profesor Lejst. Ko je za to izvedel Lenin le ponudbo odločno odklonil. Odredil je, naj se takoj sestavi komisija za raziskovanje magnetnega področja pri Kursku. Komisiji ie načeloval znameniti geolog M. L. Gubkin. Raziskovalno delo je trajalo nekaj let. Ugotovitve so pokazale, da je na tem področju okrog 380 milijonov ton železne rude. S tem je bila rešena tudi uganka magnetne igle. ... in železo leče »V tem pogledu je naš položaj težak. Mi proizvajamo komaj 6 odst. tistega, kar smo izdelali pred vojno. Torej v kakšno bedo je pripeljala Rusijo Imperialistična in državljanska vojna. Mi smo v prvi polovici leta 1921 izdelati mesečno 1150 ton, v oktobru 2130 ton v novembru pa 4,429 ton proizvodov črne metalurgije. Neče-mo prikrivati, da te številke kažejo revno sliko, toda kljub temu, da je bilo leta 1921 težko leto in da so velike težave padle na ramena delavskega in kmečkega razreda, stalno hitimo naprej. Vse svoje napore smo vložil; in pričakujemo, da bo porast proizvodnje v črni metalurgiji vedno večji.« (Iz Leninovega govora na XI. Vseruskem kongresu sovjetov.) Tako je bilo pred 36 leti. In zdaj? Sovjetska zveza je drugi najmočnejši proizvajalec železa in jekla. Ta velikanski skok v proizvodnji črne metalurgije so dosegli ob primernih in sodobnih tehničnih napravah. Poglejmo na kratko le produktivnost visokih peči. Le-ta je znašala po 11-vu v 24 urah na 1 kubični meter koristnega prostora v peči v letih 1927-28 do začetka rekonstrukcije 0,54 tone, leta 1950 že l tono. Te usoehe lahko primerjamo z najboljšimi rezultati, ki so jih dosegli v proizvodnji črne metalurgije v Združenih državah Amerike in v Evropi. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja proizvodnje so od leta 1940 pa do 1955 Izdelali 2,7 krat več jekla, proizvodnja jeklene pločevine pa se je dvignila 1 krat in pol. 45.009 v ZSSR : 27.000 v ZDfi Avtomatizacija v Sovjetski zvezi zavzema vedno večji obseg. V obdobju 1956 do 1960 bodo proizvodnjo avtomatskih in elektronskih naprav povečali za trikrat, posebnih naprav za velika, popolnoma avtomatizirana podjetja pa bodo izdelati sedemkrat več kot do sedaj. Da bi kar najbolje oceniti razvoj avtomatizacije v SSSR, bomo navedli dva podatka. Ruska reaktivna letala so na mednarodni lestvici na prvem mestu. Polovico njene vrednosti pa so elektronske naparave. In drugič. Ta dežela Ima več strokovnjakov, kot katerakoli druga država, na svetu. Leta 1956 je diplomiralo v Združenih državah ameriških 27.009 inženirjev in 50.000 tehnikov, v Sovjetski zvezi pa v istem letu 45.000 inženirjev in 1 milijon 500.000 tehnikov. Pogled na magnitogorski metalurški kombinat ». . . JE DEŽELA KJER VOLJO IN RAZUM DELAVCEV TER KMETOV USMERJA DELO, KI JE ZA DRŽAVO NUJNO, ZA VSAKO DELOVNO SKUPINO PA PRAV TAKO KORISTNO, IN KJER SE VSA KOLIČINA DELOVNE ENERGIJE PREPLETA V RAZNOVRSTNEM DELU, USTVARJANJU BOLJŠIH ŽIVLJENJSKIH POGOJEV, NOVE SOCIALISTIČNE KULTU RE {g KJER JE MNOŽICA RAZLIČNIH TODA MALOŠTEVILNIH PLEMEN, KI NISO IMELA SVOJE PISMENOSTI, POSTALA SEDAJ NAENKRAT Z NJO OBOROŽENA IN DOBILA PRAVICO DO SVOBODNEGA RAZVOJA, KAŽE VSO SVOJO PRIMITIVNO SPOZNAVANJE ŽIVLJENJA IN VES SVOJ DELOVNI DAR, VSO SVOJO PREKRASNO POEZIJO E KJER »LESENA« PLEMENA, KATERIH KULTURO JE TLAČILA KOLONIALNA POLITIKA TRGOVCEV IN CARJA ZDAJ SVOBODNO KORISTIJO SVOJE TALENTE IN ODKRIVAJO ZAKLADNICE OSVOBOJENEGA DUHA H V TEJ STA DEŽELI UMETNIK IN ZNANSTVENIK OMEJENA. OMEJENA STA Z VOLJO DELOVNIH LJUDI, Z VOLJO, DA OSVOJE VSE VREDNOTE ČLOVEŠTVA ffl M. GORKI. NJIHOVA VELIKA DELA Nek ruski geolog je nekoč povedal tole: »Carska komanda artilerije je šele leta 1914, malo pred izbruhom prve svetovne vojne naročila znanstvenikom, naj poiščejo potrebne surovine za vojno.« Vse do tedaj carske Rusije ni prav nič zanimalo, kaj skriva ruska zemlja v svojih nedrih. Ni ji bilo do razvoja proizvajalnih sil. Ko pa so v zmagoviti revoluciji zrušili carsko oblast in izbojevali zmago so tudi nastopili boljši časi... Tako je bilo v rudarstvu, je bilo tudi v drugih panogah gospodarstva. Znanost pa je bila takrat le stvar nekaterih privilegirancev. »Lomonosov je bil velik človek. Ustanovil je univerzo ali bolje povedano, on sam je bil univerza.« Tako je zapisal nesmrtni Puškin, o očetu ruske znanosti, pesniku in književniku Mihajlu Lomonosovu. Ta učenjak se je ukvarjal s fiiziko in kemijo: raziskoval je karakteristične posebnosti teles na podlagi teorije o molekulah in atomih in raziskoval je polarno svetlobo, odkril je atmosfero okoli planeta Venere. Precej časa je posvetil geologiji, ter je prvi govori) o ogrom- nih naravnih bogastvih Sovjetske zveze. Ruski kemik Dimitrij Mede-ijejev, je postal slaven s svojim periodičnim sistemom elementov, Ta sistem je odkril leta 1869, v katerega je združil vse elemente. Medeljejev je odkril zakon o kritični temperaturi tekočin. Ruska znanstvenika Ivan Petrov in Pavel Jabloček pa sta sodelovala na področju elektrotehnike: Oktobrska revolucija je osvobodila ruske narode ekonomskega, političnega in nacionalnega pritiska ter jim dala možnost. č&vaja(ci v&emhja Ljudle vsega sveta so z navdušenjem sprejeli vest, da so znanstveniki pognali v vsemirje prvi umetni zemeljski satelit. Radioamaterji so prisluhnili signalom in znanstveniki so spremljal njegovo gibanje. Nešteto ie bilo v tistih prvih dneh ^preminievalec narave Trofin D. Lisenko je hotel dobiti rastlino, ki bi rabila čim manj časa za svoj razvoj od klijočega semena do zrelega plodu. Tako rastlino bi lahko z uspehom gojili v krajih, ki trpe v poletnem času za sušo, ali pa v takih krajih, ki imajo žejo kratko poletje. V takih področjih gojimo sicer jaro žito, ki pa daje mnogo manjšo žetev kot ozimno žito. Lisenko je hotel ozimna žita prisiliti, da bi rodila v krajšem času. Znano je, da 'bo spomladi posejano ozimno žito sicer raslo, ne bo pa dalo plodu. Ostalo bo navadna trava. Zakaj? Ozimno žito mora pri svojem razvoju iti skozi stopnjo ohlajevanja, kar se zgodi čez ziimo. Pogoji razvoja ozimnega žita so torej taki, da se mora v času svojega razvoja ohladiti, drugače ne rodi. Lisenko pa je našel način, kako prisiliti ozimno žito, da se razvija kakor jaro žito. Ta način se imenuje jarovizacija. »Jarovizacija znatno povečuje izbor dobrih vrst za setev,« poroča akademik B. ’ A. Keller v .svoji knjigi »Izpreiminjevalec narave«. »Imamo na primer dobre vrste ozimne pšenice, ki prenašajo zimo, kadar jih v določenih področjih posejemo v jeseni. S pomočjo jaivorizacije te vrste pšenice obvarujemo pred zimo in jih vzgojimo kot jare. izjav, ne samo s strani učenjakov. oglasili so se tudi politiki in celo industrialci. Vsi tisti, ki dolgo časa niso verjeli v napredek znanosti v Sovjetski zvezi, so bili zdaj začudeni. Dežela, ki je bila nekdaj tako siromašne. »nekdanja dežela kmetov« se zdaj lahko kosa z najbolj industrijsko razvitimi državami. In načrti v novi obetajoči se interplanetarni dobi? Naj govore znanstveniki sami. 25-letn.i znanstvenik Jegorov predlaga, naj se vsem irske rakete spustijo v neposredno bližino meseca, ki ga naj bi obkrožale, nakar nai bi se spet vrnile v področje zemeljske gravitacije, od koder bi pošiljale poročila na zemljo. Profesor Jurij Hlebovič pa se zavzema za teledirigirano raketo, ki bi jo upravljali z radarjem vse do tedaj dokler ne bi prišla v področje lunine gravitacije. Tam bi raketa sama pričela krožiti okoli lune. Profesor Čebaterev pa sodi, da bi morali vsemirske rakete uporabljati gorivo le na prvem delu poti, nato bi se gibale tako, da bi izkoriščale privlačno silo zemlje, sonca in lune. Te rakete bi se lahko oddaljile od zemeljske krogle za 400 tisoč kilometrov. Taki so torei načrti sovjetskih učenjakov da si pridobe znanje In se posvetijo znanstvenemu delu. Med znanstveniki, ki jih je dala revolucija najdemo Petra Kapico. Človeštvu je ta učenjak dal epohalna dela o magnetizmu in nizki temperaturi. Skonstruiral stroj za proizvodnjo tekočega heliuma in dosegel zelo nizko temperaturo blizu absolutne ničle. Leta 1944 je Kapica dobil za svoje znanstveno delo visoko priznanje philte-delfijske univerze — Franklinovo medaljo. Pa tudi drugi sovjetski učenjaki so ogromno dali človeštvu. Akademik Lav Orbelin ima zasluge za odkritja v fiziologiji vegetativnega živčnega sistema. Aleksander Bah, je postavil temelje ruski biokemiji. Abraham Jote pa je .znanstvenik. ki 'je podal odnos med teoretično in dejansko odpornostjo trdnih teles. Se in še bi lahko naštevali i,n razmišljali o odkritjih in iz- Dorasko bogastvo Na prostrajnem področju Sovjetske dežele je 20 velikih premogovnih bazenov. Naštejmo najpomembnejše: donsko, kuznjecki, karagandinskl, irkutski, pečorslti Itd. Proizvodnja premoga neprestano raste. Tako so na primer leta 1950 nakopali 400 milijonov ton premoga. Med vsemi premogi pa se najbolj odlikuje donjecki antracit, ki je Izvrstno industrijsko gorivo. Tega uprabljajo tudi na železnicah in ladjah. Je tudi odlična surovina za izdelovanje elektrod, kalcijevega karbida, silicijevega karbida, umetnega grafita Itd. Antracit »AP« (v kosih 100 mm) Uporabljajo pri izdelovanju elektrod antracit AS pa v pečeh z verižnimi rešetkami. umih sovjetskih učenjakov. V teih štrirideset letih pa je sovjetska znanost napravila ogromen korak naprej. do katerih pride zradi premajhnega izločanja želodčne kisline. Pavlov je kot fiziolog postavil številne hipoteze, ki so bile na prvi pogled silno enostavne, a se niso dale popolnoma pojasniti. Zakaj na primer hrana vpliva na izločanje želodčne kisline, kadar smo se je dotaknili z jezikom ali pa smo jo samo opazili. Pavlovu je uspelo, da je razložil te pojave. Odkril je pojem »pogojnega refleksa«, re-flesa, ki ne nastane v človeškem organizmu naravnim potom, temveč le potom izkustva, kot n)a primer ne podlagi zveze med očesnimi živci in živci, ki so v stiku z žlezami za izločanje. Pavlov .ie dokazal, da so zakoni pogojnih refleksov osnovni zakoni vsega centralnega živčnega sistema. Fiziologija je postala tako notranje povezana in je postala samostojna znanost.. MOTIV IZ ZAPOROSKIH JEKLARN h Bin Leta 1941 so Nemct na begu iz Ukrajine narušili Dnjepro-stroj. Še kadilo se je iz razvalin, še so se valili na bregovih Dnjepra črni oblaki, ko so prišli prvi graditelji. Previdno so hodili inženirji po razvalinah čez razbito armaturo in ogledovali polije bližajoče se bitke. In prav o tej bitki vam bomo zdaj pripovedovali. Lahko bi obnovili jez, zacelili rane, zgradili podvodni del strojne dvorane, popravili zatvornico, zgradili mostove, povezali oba bregova, toda uspeh vsega tega ogromnega dela bi bil konec koncev odvisen od tega, ali bodo znali graditelj zamašiti prebite odprtine na dnu jezu. Odprtine na dnu so bile potrebne zato, da bi z njihovo pomočjo znižali raven vode, odprli fronto dela. To je bila samo ena stran sijajne tehnične zasnove. Toda težava je bila v nečem drugem: ko so prebijali odprtine na dnu, so morali naši inženirji že takrat, v januarju 1944, misliti na to, kako bi zamašili, kakšno silo bi postavili proti besnemu pritisku vode, ki bo na svoji nebrzdani poti odnašala vse. Stari dnjeprostrojci se spominjajo tiste srdite polemike, ki se je vnela v letih, ko so projektirali jez. Ameriški' strokovnjak polkovnik Cooper, ena izmed največjih avtoritet v svetovni hidroenergetiki, je trdil, da se še nikomur, tudi njemu ni posrečilo, da bi rešil podobno vprašanje — da bi zamašil odprtino na dnu. Rekel je, da bi lahko zasnovali ščit močne kor\ frukcije, toda zamašitev odprtin na dnu je združena z velikanskimi težavami. Na neki hidrocentrali v Ameriki je Cooper lti-krat poskušal spustiti na dno ščite, toda naraščajoča sila odpora vode je lomila cement, železo in les. In po devetnajstih letih je bilo pred sovjetske inženirje znova postavljeno to vprašanje. Desetine variant, ki so jih predložili oficirji, so bile obravnavane in zavržene, dokler naposled s kolektivno idejo inženirjev Kandalova, Melničenka, Zalkinsona, Orla in Bel-kina ni bila zasnovana in projektiran . taka konstrukcija ščita, ki je dajala največje jamstvo, da se bo posrečilo zamašiti odprtine na dnu. Ščit je tehtal 70 ton, meril je 30 m. Nazvali so ga »poklopec« in ta beseda je zelo dobro izražala idejo konstrukcije. Kovinasti. ščit so spuščali na jeklenih vrveh nad šumečo vodo, ščit oprijemajoči železni palci so se razklenili in sedemdesettonski okvir je, kakor poklopec, ki ga je dvignila in poprijela močna sila vode, zapiral odprtino na dnu. Izmed šestnajstih odprtin na dnu sta delali največje težave druga in peta. Teh dveh niti s poklopctem niso mogli zapreti. Silna struja je pritiskala v odprtino na dnu z velikansko Danilovič. Vsi trije so imeli na sebi potapljaške obleke. Njihova naloga je .bila: zamašiti odprtino na dnu. Voda je še prodirala skozi špranje in bučala v ozkem prostoru odprtine. Ljudje so se sporazumevali samo z znaki — voda je bobnela tako, da se glas ni slišal. Toda človek je začenjal dvoboj z besnečim elementom, Sestintridesef ur je bil inženir Danilovič s svojima tovarišema v odprtini na dnu. Z lastnim zgledom je moral pokazati ljudem, kako je treba element ukrotiti, pa naj bo nevernost še tako velika. S sistemom lokov pod obokom je Danilovič sklenil zadržati vodo, jo napeljati v posebne cevi, napraviti mirno vodno gladino in začeti tako z betoniranjem. Konstruktor Zalkison je poslal svojemu tovarišu inženirju Danilovi-ču listek, na katerem sta bili napisani sami dve besedi: .Boleslav, hitreje!’« Danilovič je tudi brez tega vedel, da je treba čimprej zgraditi nad vodo betonski zamašek. Trije ljudje so napravili loke, toda ko je bilo njihovo delo že končano, jih je voda predrla. Naloga je-bila v tem, da bi odbili vse napade vode, da bi no- zadržati in ukrotiti. In znova so začeli z vso vnemo iskati novo rešitev kako zapreti drugo in peto odprtino na dnu? Inženir Orel je sprožil misel, da bi spustili z vrba jezu železen okvir, ki bi objel konturo odprtine. Tako so tudi storili, toda v vodo spuščeni železni okvir je obvisel poševno. Voda je s strahovito silo pritiskala v ta kot. Potapljač Markov se je spustil z vrha jezu v bobnečo vodo, spuščal se je vzdolž okvira vedno globlje. V nevarnosti, da ga voda raztrga, je ozipaval tista, z jeklom nepokrita mesta, kjer je voda pritiskala skozi odprtino na dnu. Po potapljačevem signalu so spuščali v vodo vreče peska (nad 500), velikanske kose že-lezja, debele strešne lepenke in s če le ena kaplja prodre v telo jezu, nastane nevarnost filtracije. Stoječi v ledenomrzli vodi so trije ljudje končno napravili z loki dva metra visoko zapornico. Tako so zaprli odprtino na dnu Takih odprtin pa je bilo v jezu šestnajst! Počasi, centimeter za centimetrom se dviga raven vode v prednji celici Na pragu novega leta se je voda približala črti »31,50«. Se dva in pol metra bi se morala dvigniti in iedaj pritisne ukročena sila Dnjepra v jekleno spiralno cev in požene rotor turbine. Ponoči zagore na bregovih Dnjepra ognji velike zgodovinske graditve. In ko gledaš z višine mogočnega jezu na ognje Dnjeprostroja, ti oži ve smolo prepojene in vse to se je pod v spominu čudovite besede Gorkega, silnim pritiskom vode, ki jo' je ki jih je izrekel leta 1932, na dan, usmerjal Markov z roko. kakor obliž ko je začel obratovati Dnjeprostroj: oprijemalo okvira. In ko je Markov »Socialistično organiziranj človeški končal delo, so se spustili v odprtino razum premaguje element in ga bo na dnu trije ljudje — Hohlov, Pej- premagal, pa naj bo njegova sila še čec in glavni inženir levega brega tako velika.« L novembra 1857 0 št. 45 ŽIVEL VELIKI OKTOBER »DELAVSKA ENOTNOST« mm ŽE APRILA 1917 — PO VELIKEM PORAZU FRANCOSKE VOJSKE NA ZAHOD' 1 FRONTI, KI JE TERJAL NAD 100.000 ŽRTEV — JE V FRANCIJI PRIŠLO DO UPOROV DELAVCEV IN VOJAKOV. MAJA ISTEGA LETA SE JE VEČ DIVIZIJ UPRLO UKAZU, NAJ GREDO NA FRONTO. LETA 1918 JE BILO V FRANCIJI NAD 1500 STAVK, S KATERIMI SO DELAVCI ZAHTEVALI MIR IN SOCIALNE PRAVICE. LETA 1919 PA JE BILO 2026 STAVK, V KATERIH JE SODELOVALO VEČ MILIJONOV DELAVCEV. — ZBOROVANJE STAVKAJOČIH DELAVCEV V PARIZU. In nekega dne se je proletariat zavedel svoje moči, izkoriščanja in bede, v kateri je živel, in nedopovedljivo zahrepenel po svobodi, pravici in svetlobi... Vojna je odprla oči milijonom. Vojna in zmagovita proletarska revolucija v Rusiji. Že med vojno se je v številnih evropskih deželah okrepilo revolucionarno razpoloženje množic, ki so se — često proti volji oportunističnih socialnodemokratskih voditeljev — začele upirati vojni buržoaziji. Vojskujoče se države so vse gospodarstvo podredile vojni: tovarne niso proizvajale predmetov -za široko potrošnjo, kmetijstvo je propadalo, proizvodnja se je zmanjšala. Delovni ljudje so povsem obubožali, kapitalisti pa so grabili velike dobičke. Na frontah so padali milijoni, vojna se je vlekla v nedogled. Vse to je povzročalo nezador Voljstvo, odpiralo vrata revoluciji, V državah, kjer so bili objektivni materialni pogoji težji, kjer so se vrstili vojaški porazi in kjer je bilo manj zalog, v državah, v katerih so delovale proletarske partije, ki jim socialnodemokratski oportu- 1 hizem ni zvezal rok in kjer je ljudstvo imelo večje revolucionarne tradicije — je bilo tudi revolucionarno razpoloženje množic večje. V teh državah je prišlo zadnje leto vojne (Rusija. Finska) in takoj po Vojni (Nemčija, Madžarska) do oboroženih Vstaj proletariata. Revolucionarno vrenje se je zlasti okrepilo po Oktobrski revoluciji v Rusiji. — Osemnajstega leta je plamen revolucije ?ajel vso Evropo in ves svet. Zmaga ruskega proletariata je vzpodbudila izkoriščano ljudstvo v vojskujočih se deželah, Pokazala mu je pot in način, kako končati Vojno in odpraviti socialne in nacionalne krivice. V vseh evropskih deželah, zlasti v deželah Srednje Evrope, so delavci, vojaki bi kmetje ustanavljali sovjete, delavske svete in organe delavske kontrole v podrtjih. Na ruševinah starega, izkoriščanega sveta se je začela porajati nova oblast in Načela odpravljati izkoriščanje in bedo ter Uveljavljati demokracijo delovnih ljudi. Buržoazija se je v paničnem strahu zatekla k socialni demokraciji in jo prosila pomoč. Desni socialni demokrati, ki niso zaupali proletariatu in njegovi ustvarjalni hloči, so izdali svoje tovariše in podprli miržoazijo. Želeli so si oblasti in ko so si ? buržuji razdelili ministrske stolčke, so v ■menu parlamentarne buržoazne demokracije napadli revolucionarni proletariat, v katerem so videli nedozorelega pritlikavca, čeprav je že bil velikan. Proletariat ne bo nikdar pozabil junaških bojev finskih revolucionarjev za obrambo sovjetske republike, na kaitero so ha valile belogardistične tolpe pod vodstvom tinskih, švedskih, nemških in ruskih oficirjev. Bojev za obrambo delavskih republik v Hamburgu, Bremenu, Lubecku, Leip-ZlSu in Stuttgartu, v Hannovru in Berlinu, v Porenju in na Bavarskem. Bojev za ohranitev sovjetske oblasti in diktature proletariata na Madžarskem, na katero so vdrle kontrarevolucionarne češkoslovaške in ro-hiunske čete, da bi uničile oblast delavcev ln kmetov. Tisoči in stotisoči delavcev, vojakov in kmetov so v tistih viharnih letih darovali ^°ja življenja za ideale revolucije... Na * inskem so belogardisti zverinsko pobili h®d 13.000 revolucionarjev, v belih koncen-tracijskih taboriščih pa je od lakote in bo-*c*ni pomrlo 15.000 mož, žena in otrok... v začetku januarja 1919 so nemški kontra-tcvolucionarji, ki jih je vodil socialni demokrat Noske, ubili nad 1200 berlinski klavcev, med njimi voditelja Komunisiič-partije Nemčije Karla Liebknechta in °Zo Luxemburg... Prvega maja 1919 je bojih za obrambo Bavarske sovjetske opublike padlo več tisoč delavcev ... Jula 1919 je buržoazija ubila na Dunaju delavcev, 200 demonstrantov pa ie bilo zje ranjenih ... Prvega avgusta 1919 je na Madžarskem zmagala kontrarevolucija, ki je obsodila na smrt vse komuniste in razredno zavedne delavce. Očividci pripovedujejo, da so intervencionisti in belogardisti več tednov ubijali in ropali, mučili ljudi, jih obešali po cestah in zapirali vsakogar ki sc m strinjal z njihovim krvavim nasiljem... To so bila leta velikih preizkušenj in brezmejnega junaštva. Kakor luč iz teme je v izkoriščanih in trpečih zasijalo novo spoznanje življenja. Proletariat je postal velikan — velikan v svojem hrepenenju, v svoji ustvarjalni moči, v svoji boli... S pušicami v rokah, na barikadah, s stavkami in demonstracijami je uveljavljal svoje pravice in jih branil pred napadi izkoriščevalske gospode in njenih lakajev, obenem pa je branil tudi prvo državo delavcev in kmetov, sovjetsko Rusijo, ki jo je mednarodni imperializem hotel uničiti. Glas o Oktobrski revoluciji je prodrl v sleherno deželo in sleherrii delavski dom in prinesel s seboj ideje Oktobra, ki. so vzbudile v srcih delavcev vero in zaupanje v lastno moč in proletarsko prihodnost. Od tedaj je minilo 40 let. Štirideset let delavskih bojev in zmag in tudi porazov, iz katerih pa je proletariat izšel bolj izkušen in še močnejši, trdneje organiziran, z jasnejšo perspektivo. Socializem je zmagal v številnih evropskih in azijskih deželah, pa tudi v kapitalističnih državah so se delavska gibanja okrepila in izbojevala proletariatu precejšnje socialne, gospodarske in politične pravice. Socializem je postal stvar vsakdanje prakse rrlilijonov in milijonov delovnih ljudi po vsem svetu. In spet bodo minila leta in povsod po svetu bodo delavci gospodarji svojega dela, svobodni ustvarjalci, upravi j aici tovarn in rudnikov, lastniki proizvodov svojega uma in svojih rok. Ne bo zatiranja in izkoriščanja, ne lakote in bede. Večno pa bo živel spomin na junake revolucije, ki so v letih po prvi svetovni vojni začeli graditi veličastno stavbo prihodnosti... V kupeju sva bila sama z Gramsci jem. Na dolgo in široko mi je govoril o delu, ki nas še čaka. Njegove jasne misli o naših bodočih nalogah so bile zame pravo odkritje. Vlak je drvel preko toskanskih pod j, Gramsci pa je neumorno govoril o delavskih svetih v tovarnah- Po njegovem so delavski sveti glavna sestavina delavske države. V razdobju neizprosnega boja pa morajo delavski sveti biti šole revolucionarne vojske. Začutil sem, kako me je Gramsci z oblakov teorij postavil na trdna tla. Ne vem več, katero cigareto po številu je že prižigal, se podrgnil po nosu s svojo stalno kretnjo in nadaljeval: »Delavci se morajo naučiti, kako se vodi.tovarno. Pravice in dolžnosti proizvajalca niso nikake abstraktne stvari« Če delavski razred hoče upravljati proizvodnjo, Imora najprej vzeti oblgst v svoje roke.« Skoraj vso noč sem ga poslušal- »Takšna socialistična stranka, kot jo imamo danes, ne bo v prihodnjih bojih ničesar opravila. Dogodki v Rusij nam kažejo pot.. .« iz Rusije so prihajale vsak dan jasnejše vesti- Ruski mužiifeii in delavci' so zapustili strelske jarke ter orožje obrnili proti buržoaziji in reakciji- Ruski vojni velikan, ki je zbujal toliko upov, je bil na tleh- Ruski delavci In kmetje so se bratili z vojaki. Bankirje je navdajal smrtn.; strah. Sirile so se najneverjetnej še vesti. »Boljiševiike so podkupile centralne velesile!« »Boljševiki so razbojniki, divjakiI Hočejo mir« Seveda, delavci so hoteli mfir. Miru pa se je balo celo krdelo vojnih nabavljačev in visokih častnikov- Mednarodna buržoazija, ki si je toliko obetala od »zdravega« preudarka ruskih delavcev, ki je skrbela, da bi pomagala tistim, ki so hoteli nadaljevati vojno do končne zmage, samo da bi Rusija ostala možbes-eda, je spoznala, da se je usekala. Buržoazni listi so najprej pisali o navdušenju ruskih delavcev za carja, kmalu nato pa o navdušenju za začasno vlado- Bilo pa je treba spremeniti taktiko. Buržoazija se je odločila, da z orožjem nastopi proti proletarski in kmečki Rusijli. Opaziti je bilo, da ljudske množice s simpatijami gledajo revolucijo v Rusiji. V tuniinskih tovarnah, ta;ko velikih, da so bile kar celo mesto, naseljeno z delavci, je začenjalo vreti nezadovoljstvo. Moderni sužnji, vklenjeni v železne zakone vojne, eo se začel; upirati-. Vesti iz Rusije, novice o novih uredbah, o začetku debat o tovarnških svetih so vedno bolj spodbujale pozornost delavcev. Začutili so, da tradicionalnemu socializmu nekaj manjka. Gibanje za ustanovitev tovarniških svetov je dozorevalo ... Dvajsetega avgusta 1920 je v vseh večjih italijanskih tovarnah začelo vreti- Tretjega septembra je nad poslopji metalurških tovarn zaplapolala rdeča zastava. Skoraj po vsej Italiji so delavci zasedali svoje tovarne- Kmetje, z rdečo zastavo na čelu, so prevzemali zemljo. Zavzetje tovarn v Turinu je sprožila grožnja industrialcev, da bodo zaprli delavnice. Sprva se delavci tudi zato niso znašli, ker je večji del strokovnjakov in uradnikov zapustil svoja mesta. A niso dolgo oklevali. V akcijo je stopil tovarniški svet- Predsednik tovarniškega sveta v največjem industrijskem podjetju v Turinu, v tovarni Fiat, je bil kovinar Giovani Parodi. Več let je preživel v Rusiji. Pozneje so ga fašisti obsodili na 21 let ječe in sedaj je zaprt v Portolongonu. Bil je prekaljen revolucionar. Delavci so sklenili, da najprej poskrbijo za produkcij o in za nadzorovanje podjetja, potem pa so začeli pripravljati obrambo. Tovarnarju so psovali vlado, ki niti s prstom ni mignila, da bi preprečila akcijo delavcev. Giolittii, predsednik vlade, stari lisjak, je.molčal-in čakal- Očitno je čakal, kdaj mu bodo prišli na pomoč voditelj; reformistične Splošne delavske zveze, in mož ni čakal zaman. Ob teh dogodkih je nastala tudi anekdota. Pripovedujejo, da je delegacija razjarjenih ZA ENOTNOST PROLETARIATA turinskih tovarnarjev odšla v Bardopecchio, kjer je Giolitti "preživljal počitnice. Vprašali so ga, kaj misli p od vzeti prot; zasedanju tovarn. »Počakajte malo, bomo že še videli-« »Ne smete dopustiti, da bi se delavci vgne-zdili v tovarnah. S silo jih je treba izgnati in to je dolžnost države,« je dejal eden od njih. »Tudi s topovi, če bo treba-« »No prav, pa mi dajte naslov vaše tovarne in začeli jo bomo obsipati z granatami,« je baje mirno odgovoril predsednik vlade. Tako vsaj pripovedujejo; In vse kaže, da so tovarnarji razumeli, kam pes taco moli. V moji pokrajini so delavci zavzeli eno samo tovarno: Mehanične delavnice v Savigli« anu. Vse druge so bile majhne. Prevzemanje tovarn je navadno potekalo takole: Neka tovarna, k,; je že bila v delavskih rokah,- je za svoje nadaljnje delo potrebovala neko določeno surovino ali pa že gotove izdelke- Potem so -prevzeli tovarno, ki je lahko zadostila njihovim potrebam. Vse to je šlo brez večjih težav prav zaradi tega, ker se vojska in policija nista vtikali- Dokler smo imeli v rokah tovarno v Savi-gllamu, sem šel večkrat tja in skliceval shode. Delavcev je bilo tisoč dve sto. Vsi so bili navdušeni. Večina strokovnjakov in uradnikov je ostala na delu- Ko sem si pred shodom, ki smo ga imeli na dvorišču tovarne, ogledoval poslopja, mi je neki inženir rekel: »Produkcija je normalna In se še dviga. Nikol; še nisem videl tako discipliniranih delavcev. Pomislite, delajo več kakor včasih,-Saj razumete..- (mislil je na priprave za obrambo.) In tudi stražarijo. Mislim, da je moja dolžnost ostati tu, in tudi ostanem. Na vseh koncih in krajih Italije so zaplapolale rdeče zastave. Delavstvo je vrelo od navdušenja. Čakal; so in v pričakovanju so zorele priprave- Tudi tovarnarji niso mirovali. Voditelji so se preselili v Milano in čakali, kaj bo z gibanjem v Turinu. Potem so izdelali predloge in vlada se je svečano zavezala, da bo dovolila delavsko kontrolo v tovarnah. D’Aragona, Colombino in drugi njihovi prijatelji, ki so danes že skoraj do zadnjega preši; v fašistični tabor, so se pojavili v ospredju. Sejali so med ljudstvo dvom in poveličevali obljube vlade in tovarnarjev- V Turinu ni šlo tako gladko- Tam je imelo gibanje v rokah levo krilo socialistov in Grdine Nuovo ter turinski Avanti sta marsikaj storila za zmago tovarniških svetov. Toda tud; dvorni, kolebanja in naveličanost zaradi večnega čakanja so storili svoje. Gibanje je začelo pojenjevati. A Turin je še kljuboval. Turinski Avanti je dan za dnem pisal samo o delu in življenju v tovarnah. Okolij Gramscija so se nenehno zbirali delavci in razpravljali. Toda kmalu so tovarne prišle spet v roke tovarnarjev. Giolitti se ni bil zmotil, ko je pričakoval pomoči od reformistov- Tedaj so pripovedovali, da je neki tovarnar, ko je videl D’Ara-gona, rekel svojemu prijatelju: »Poglej, ti-stile je rešil Italijo.« Giolitti je taikoj nato objavil načrt zakona o vzpostavsljanju delavske kontrole v podjetjih. Medtem ko so debatirali o tem načrtu in ko so tovarnarji spet prevzemali tovarne, se je postavila na noge reakcija in se začela šopiriti. Kljub obljubam vlade, ki so jih reformisti še poveličevali, so vse pogosteje začel; zapirati delavce, ki so za zavzetje tovarn bili najvidnejši aktivisti. Tovarnarji so dobro vedeli, kakšna nevarnost j.im je pretila, in brez odlašanja so začeli s pripravami za napad na delavski razred-Napad naj bi bil velikopotezen- Malo globlje so segli v žepe In čez noč so se pojavili do zob oboroženi fašistični oddelki. Tako se ja začel silovit napad na delavske in kmečke organizacije, napad, k; je spravil na površje vodjo črnosrajčnikov — Benita Mussolinija. (Odlomek Iz romana Giovannija Ger-manetta »Brivčevi spomini«) Padli so v rdeči zarji STAVKOVNA STRAŽA NEMŠKIH DELAVCEV Šestega novembra 1918 je v Hamburgu izbruhnila revolucija. Bil je mračen, deževen, meglen dan, poln lakote in streljanja. Delavci so se pobratili z mornarji na vojnih ladjah; zasidranih v hamburškem pristanišču, odstranili oficirje in n,a ladjah ter dokih razvili svoje zastave. Sedmega novembra so padle prve žrtve. Na Heiligengeistfeldu se je zbralo nad 40.000 delavcev in mornarjev, ki so proslavljali zmago revolucije. Oficirji in sinovi buržujev pa so skozi okna začeli streljati nanje. Padlo je 10 revolucionarjev. Zvečer je hamburški list »Rote Fahne« objavil naslednji poziv: »V boju za svobodo in pravice je tekla po ulicah Hamburga kri naših tovarišev. Prve žrtve svobode in zadnje žrtve suženjstva v našem mestu... Padli so v rdeči zarji — za narod. Povesimo zastave — tovariši!« Osmega novembra je na palači hamburškega senata zavihrala rdeča zastava. Izobesil jo je mornar Zeller. V naslonjače buržoaznih senatorjev so sedli delavci in mornarji in sporočili buržoaziji, da senata ni več in da delavski ter mornarski’ zbor prevzemata vso politično oblast v hamburški mestni državi. Naslednjega dne se je v poslopju sindikatov zbralo kakih 600 delegatov iz tovarn, ki so izvolili izvršilni svet delavskega odbora, v katerem je bilo 18 članov. Za predsednika so izvolili tovariša Laufenberga. Delavski odbor je takoj uzakonil osemurni delovni! dan. V njegovi odločbi je rečeno: »Zaslužek v osemurnem delovnem dnevu mora biti enak zaslužku,- ki so ga delavci prejemali doslej za daljši delovni čas.« Odbor je objavil odlok o pomoči brezposelnih, ki jih je bilo 70.000, delno zaposlenih pa 100.000. Revolucionarna oblast je začela organizirati svojo vojsko in mornarico, nov sistem šolanja, ki je temeljil na samoupravnih voljenih organov itd. Najzanimivejši pa je vsekakor načrt o samoupravljanju gospodarstva. Vsako podjetje z nad 20 delavci bi izvolilo svoj delavski svet, ki bi skrbel, da bi podjetje obratovalo, nadzoroval bi upravo podjetja v njenem tehničnem, socialnem in komercialnem poslovanju ter poročal o plačah in delovnih pogojih. V njegovi dejavnosti ga ne bi smeli ovirati ne uprava podjetja in ne organi oblasti. Laufenberg je pisal v svoji brošuri »Hamburška revolucija«, ki je izšla julija 1919, da je načrt o samoupravljanju podjetij odraz težnje delavskega odbora, da bi organiziral oblast in kontrolo delavskega razreda na kočljivem področjju — v gospodarstvu. Hkrati pa se je hotel izogniti zaostritvi spora glede nacionalizacije, ki je že nastal v odboru. Hamburška revolucionarna oblast pa ni imela dovolj časa. da bi lahko izročila podjetja v upravo delavcem. Ostalo je le pri načrtu. Pobesnela buržoazija je s pomočjo izdajalskih desnih socialnih demokratov in oficirjev planila na delavske trdnjave v Nemčiji, na delavske republike. Zavzela je Ki el, Bremen, Berlin. Premagala je rdečo gardo v Porurju, zavzela Hamburg in uničila Bavarsko sovjetsko republiko. Ni pa mogla uničiti idej, za katere se je bojeval nemški proletariat za katere je tistega mračnega novembrskega dnv padlo 10 hamburških revolucionarjev. Medtem, ko francoski parlament v potu svojega obraza sestavlja 24. svojo vlado, se milijoni francoskih delavcev s stavkami borijo za ohranitev svojih socialnih In gospodarskih pravic, ki jim -jih hoče buržoazija vzeti. — Na sliki: Petminutni molk francoskih poslancev. OB STAVKI ŠEST MILIJONOV FRANCOSKIH DELAVCEV vo Strokovno gibanje je preteki; petek (25. oktobra) zajelo vso Francijo. Najprej je začelo stavkati 800.000 železničarjev. Strojevodje so zjutraj navsezgodaj ustavili vlake v vsej deželi. Železničarjem se je takoj pridružilo 750-000 kovinarjev. Delati je prenehalo tudi 500.000 gradbenih delavcev. iz Pariza poročajo, da je zastal ves mestni promet. Pariz je popolnoma opustel. Stavkali so tudi nameščenci radijskih postaj in celo meteorologi- Poštarji niso raznašali pošte, telefon n; deloval. Zaprli so tudi nekatera _ gledališča. V letalskem prometu so nastale velike motnje. Na delo ni prišel skoro noben državni uslužbenec. Banke so bile zaprte, postajališča taksijev prazna. Po podatkih Generalne konfederacije dela in Katoliške sindikalne federacije je 25. oktobra zaelo stavkat; nad 6 milijonov delavcev. Stavki so se pridružile tudi mnoge organizacije socialističnih sindikatov, vzlic nasprotnim navodilom njihovega vodstva. Osnovni vzrok stavke je draginja, ki je iz dneva v dan večja- Vlada Bourges-Maunou-ryja je razvrednotila frank in po tem ukrepu je val draginje zajel vso deželo. Kupna moč delavcev se je' v zadnjih mesecih bistveno zmanjšala. Cene industrijskih izdelkov so se dvignile za 8 do 15 odstotkov, cene kmetijskih pridelkov pa samo v oktobru za 80 do 200 odstotkov- Splošna stavka je odraz takšnega stanja. Delavci so nejevoljni, ker je buržoazija prevalila na njihova ramena vse izdatke za vojno v Alžiru- Nejevoljni so, ker njihovih zahtev nihče ne upošteva. Vlad je veliko (pravkar se s skupnimi napori vsega francoskega meščanstva poraja 24. povojna francoska vlada), toda vsaka nadaljuje dejavnost prejšnje in tišči Francijo še globlje v prepad. Delavci zahtevajo mir v Alžiru: zahtevajo, da vlade upoštevajo njihove upravičene težnje. in zato stavkajo. Središče stavkovnega gibanja so velike ladjedelnice ob atlantski obali od Nantesa do Saint Nazairea. Saint Naizaare je po vsem svetu znana ladjedelnica, ki se je pred vojno proslavila z gradnjo velike prekomorske ladje »Norman-die«. Delavci te ladjedelnice, ki so ponosni na svojo dolgoletno sindikalno tradicijo, že šest tednov zahtevajo zvišanje mezd. Delodajalci so do 23- oktobra molčali, tedaj pa so zaprli ladjedelnico in 10.000 delavcev odpustil; z dela. Delavci seveda niso mogli mirno sprejti tega nezaslišanega nasilja. iz poročil, ki prihajajo iz Saint Nazairea, je težko razbrati, kaj se je pravzaprav dogajalo v tej ladjedelnici. Vse kaže, da so se dogodki razvijali takole: Ogorčeni delavci so se »brali pred poslopjem ladjedelnice in prostestirali proti nasilju kapitalistov- Skupina je vdrla v pisarno direktorja in začela metati skozi okno pisalne in računske stroje, dokumente itd. Policaji so se morali umakniti. Medtem je nekdo zažgal urade direkcije. Policiji je prišla na pomoč republikanska garda, k; so jo delavci sprejeli s kamenjem. Sele po triurnem boju je vojski in policij; uspelo potisnit; delavce Izpred direkcije. Nenadoma je vso ladjedelnico zajel dim solzilnih bomb in v trenutku je bilo nekaj delavcev ranjenih. Delavci so se začeli umikati proti Loiri. Sindikalni voditelj Emil Marquet je skušal s skupino delavcev dvigniti težka železna vrata, medtem pa jih je garda napadla in vrata so se zrušila na Marqueta in mu razbila glavo- Smrt 32-letnega Emila Marqueta, očeta osmih otrok, je delavce še bolj ogorčila. Prišlo je do krvavih spopadov, k; so terjali nove žrtve. Po nepopolnih podatkih je bilo teže ranjenih 19 delavcev in 19 vojakov, laže pa 200 delavcev in 100 vojakov. Francoske sindikalne organizacije protesti-razo prot; takemu nečloveškemu postopku z delavci- V protestu Generalne konfederacije ‘dela je rečeno? »Spet je tekla delavska kriv Saint Naizereju. Francoski delavci so z ogorčenjem in jezo sprejeli novico, da je pod udare; policije padel eden izmed njihovih bratov in da so mnogi ranjeni. Direkcija KOn" federacije dela pozdravlja tega mučenika delavskega razreda, ki je padel v boju proti delodajalcem in izkoriščevalcem-« Konferenca azijskih in afriških držav Med 26. decembrom in 1. jamuarijem bo v Kairu »konferenca solidarnosti« azijskih in afriških držav. To bo druga konferenca voditeljev azijskih in afriških narodov. Prva je biila v Ban-dungu (Indonezija) leta 1955. Sklep o sklicanju druge azijsko - afriške konferenc© so sprejeli na sestanku pripravljalnega odbora v Kairu, ki so se ga udeležili predstavniki 23 držav Azije m Afrike. Na konferenco so povabil; 35 držav. V Argentini ni miru Argentinski sindikati so preteklo sredo napovedali dvodnevno splošno stavko zaradi draginje, vladne politike blokiranja mezd in odločitve vlade, da v mestu ln pokrajini Buenos Ailresše vedno ostanejo v veljavi določbe o izrednem stanju. Vlada je stavko proglasila za ilegalno, delavci pa so vseeno stavkali. Med stavko je policijia aretirala BO delavskih voditeljev in preiskala nad tisoč hiš. Sindikat delavcev, zaposlenih v mesni industriji, in sindikat mestnega prometa v Buenos Airesu sta sklenila, da boisrta stavko nadaljevala, dokler policija ne bo izpustila zaprtih delavskih voditeljev. Predlogi vzhodnonemških socialistov Centralni komite Enotne socialistične stranke Nemči- je je predlagal zahodnomem-škiim socialnim demokratom skupno akcijo za prepoved atomskega orožja ih atoati-ske oborožitve Nemčije teir za sporazum med obema nemškima državama o zmanjšanju oboroženih sil. Demonstracije na meji med Indijo in Goo za osvoboditev te portugalske kolonije v Indiji. Poziv Goancev Združenim narodom Prebivalci Goe, ki živi jo v Indiji, so pozvali Združene narode, maj jim pomagajo osvoboditi njihovo domoviimo izpod portugalskega kolonialnega jarma. V Pismu, ki so ga poslali ■ Generalni skupščini OZN, govore tudi o nasilju kolonialnih oblasti na portugalskih ozemljih v Indiji. Volilna zmaga laburistov Pri dopolnilnih volitvah za britanski parlament v okrožju Ipavic je zmagal kandidat laburistične stranke Dingle Foot. Dobil je 26.898 glasov ali 7.737 glasov več kot kandidat konservativcev John Ootobold. Ofenziva alžirskih partizanov Enote alžirske osvobodilne vojske so v začetku Preteklega tedna (joto tretji obletnici .alžirske vstaje) začele splošno ofenzivo na francoska oporišča v vsem Alžiru. Boji divjajo tudi v Sahari. Po francoskih podatkih je prvi dam ofenzive padlo nad 50 francoskih vojakov. Obisk britanskih rudarjev v Sovjetski zvezi V Sovjetsko zvezo je odpotovala delegacija britanskih rudarjev iz Kenta. Delegacija bo obiskala več sovjetskih premogovnikov. V Sovjetski zvezi bo ostala 16 dni. Gladovna stavka na Cipru Ciprski Grki, zaprti v kom-cemitiraicijskem taborišču v Kokimo Tmiimitriju na Cipru, so pretekli teden napovedali 24-urmo gladovno stavko v znak protesta proita nasilju Britancev v taborišču Pila, kj er so britanski veljaki streljal; na skupimo internirancev in enega ranili. IZIDI PARLAMENTARNIH VOLITEV NA NO RVEŠKEM DELAVSKA STRANKA NORVEŠKE, KI JE ZE 22 LET VODILNA POLITIČNA SILA V TEJ SKANDINAVSKI DEŽELI, JE SPET ZMAGALA. PRI NEDAVNIH PARLAMENTARNIH VOLITVAH JE DOBILA VEC GLASOV KOT VSA MEŠČANSKA OPOZICIJA. V NOVEM PARLAMENTU BO IMELA 78 POSLANCEV, METEM KO BODO VSE OSTALE STRANKE IMELE LE 72 POSLANCEV. Rezultati volitev so naslednji: več) in 29 mandatov (2 več), Delavska stranka 863.435 glasov Kmečka stranka 154.392 glasov (32.538 več kot leta 1953) in 78 (5.859 več) in 15 mandatov (1 mandatov (1 več), Konservativ- več), Demokrščanska stranka je na stranka 300.306 glasov (5-029 dobila 182.477 glasov (4.150 One 24. oktobra so po vsem svetu slovesno proslavili Dan Združenih narodov. Tovariš Tito je ob tem pomemb-iem mednarodnem prazniku izjavil: »Trdno sem prepričan, da bo najbolje ustrezalo ciljem in načelom OZN, če ob dvanajsti obletnici te organizacije poudarim, da vsa svetovna javnost In narodi vseh dežel pričakujejo, da se bo OZN orientirala predvsem na obravnavanje razorožitvenega problema in na odstranitev sedanje napetosti na Bližnjem in Srednjem Vzhodu, ki vzbuja zaskrbljenost »veta spričo nevarnosti novega oboroženega spopada, ki bi se utegnil spremeniti v veliko katastrofo.« — Pogled aa palačo OZN v New Torku. manj) in 12 mandatov (2 manj), Liberalna stranka 170-372 glasov (5-819 manj) in 15 mandatov. Komunistična partija pa 60.375 glasov (30.047 manj) in en mandat ( dva manj). Za delavsko stranko je leta 1953 glasovalo 46,7 odstotka volivcev, letos pa 48,4 odstotka. Takšen uspeh je presenetil celo njene voditelje, ki so pričakovali, da bodo tako kot njihovi tovariši na Švedskem in Danskem izgubili nekaj glasov. Eden izmed norveških socialdemokratskih voditeljev je pred dnevi izjavil, da so »volil; vsi volivci Delavske stranke, medtem ko številni volivci drugih strank niso hoteli voliti, ker so se razočarali nad svojimi strankami.« Po nepopolnih podatkih je v vsej Norveški volilo le 77 odstotkov volivcev. Program Delavske stranke, k; je obenem tudi vladni program, za prihodnja štiri leta, govori predvsem o novih socialnih in gospodarskih reformah. Z njimi ne nameravajo bistveno spremeniti obstoječe družbene ureditve: njihov namen je zgraditi »državo blagostanja«, zvišat! življenjsko raven delovnih ljudi. Predsednik Delavske stranke Gerhardsen je po volitvah izjavil, da vlada v prihodnjih letih ne bo nacionalizirala zasebnih podjetij- Verjetno se bo zadovoljila le s povečanjem vpliva držav© v gospodarstvu- O tem, kaj bo vlada Delavske stranke Norveške storila v prihodnjih štirih, letih, bomo lahko več govorili šele po 15. januarju, ko bo vlada predložila svoj program prvemu zasedanju novega norveškega parlamenta. SINDIKATI V SUDANU Po proglasitv; neodvisnosti Sudana (januarja lani) so se su« danski sindikati znašli v novih razmerah. Boj za nacionalno osvoboditev je bil uspešno izbojevan. Začelo se je obdobje za poliltično in gospodarsko osamosvojitev mlade države, za iz-, boljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev, boja prot; domači buržoamiji in tujemu kapitalu- V zadnjih mesecih so sudan-i skl sindikati predvsem zahtevali, naj delodajalci zvišajo delavske mezde in draginjske dodatke, uvedejo 42-umi delovni teden, odpravijo razliko v mezdah med severnim; in južnimi pokrajinami, zaposlijo nezaposlene in uveljavijo načelo: za enako delo, enako plačilo. Najpomembnejša sudanska sindikalna organizacija je Federacija delavcev Sudana. Bazen nje je še nekaj manjših samostojnih sindikalnih organizacij, zlasti v državnih podjetjih in ustanovah. Pred leti j- b:io sudansko sindikalno gibanje enotno- Ko Pa so v Kartumu ustanovili prvo nacionalno sudansko vlado# je v sindikatih prišlo do razcepa. Manjši sindikati, ki se niso strinjal; z levičarsko politiko sindikalnega centra, so se osamosvojili. Buržoazija je podpihoval nasprotja v sindikalnem gibanju ih jih Izkoriščala za utrditev svoje oblasti. Ko pa ja skušala z nekaterimi ukrepi omejiti dejavnost sindikatov, je Sudanske delavke po vsem Sudanu prišlo do stavk in spopadov s policijo. Skupni sovražnik in skupni boji so okrepil; težnjo po enotnosti sindikalnega gibanja, in ko je vlada pred nedavnim objavila, da bo zmanjšala draginjske dodatke, so se jj sindikati enotno u-prll. Nia skupnem sestanku predstavnikov sindikatov državnih podjetij in ustanov — ki so se ga udeležili voditelji sindikatov, včlanjenih v Federacijo in voditelj; samostojnih sindikatov — so napovedali splošno stavko. Vlada se je takoj umaknila. Ta uspeh je vzbudil težnje po enotnosti. Pričakujejo, da bo v kratkem prišlo do ustanovnega kongresa enotne sindikalne organizacije delavcev ;n uslužbencev državnih podjetij in ustanov, ki se bo včlanila v Federacijo dela. S tem bo ponovno vzpostavljena enotnost sudanskega sindikalnega gibanja- e§6® j® rdeče V spomin na Oktobrsko revolucijo ln na tiste jeseniške ljudi, ki so se je udeležili. Po pripovedovanju Franceta Mežka, napisal Miha Klinar — Ne spozabljajte se, Anton Vasiljevič! — je bilo poročniku dovolj. — Jaz sem vendar častnik vladne vojske! — je rekel grozeče. — Prav zaradi tega ste norec! Ta vlada, ki se je nasilno polastila oblasti, vas bo namreč spravila ob kruh! Menda hoče nehati z vojno in izdati naše zaveznike! In tudi cesarskih častnikov noče. Menda namerava razpustiti vojsko! In četudi bi je ne, bi vi kot sin veletrgovca nikoli ne ostali v njej! A to se ne bo zgodilo. Kakor sem jaz tu pred vami, se to ne bo zgodilo! Odpihnili bomo to vlado in rešili Rusijo ... — je živčno vzkliknil Anton Vasiljevič in stiskal pesti. Poročnik pa je med ploho besed slišal le eno. In to ga je zaskrbelo. — Pravite, da bo boljševlška vlada sklenila mir z Nemci. — Menda je ponudila že premirje. Izdajalci in___ Poročnik se za njegove besede ni menil. NI jih slišal. Istočasno je nadaljeval svoji zaskrbljeno vprašanje: — ... in odpustila nas častnike? — ga je grizla skrb. — Odpustila, odpustila! — je živčno ponavljal starosta. Odpustila jih bo. In vas tudi, če vas vojaki ne bodo že prej obesili. — Vojaki? Mene? — se je čudil poročnik. Ni mogel verjeti, da je slišal prav. Niti mi- sliti si ni mogel, da bi bilo kaj takega mogoče. Vojaki ga vendar spoštujejo. Trepečejo pred njim. Store vse, kar jim ukaže. Vse! Pa če bi jim ukazal, naj se povaljajo v človeško blato ali ležejo v gnojnico. Takle civilist, kakor tale starosta, sploh ne ve, kaj govori. Niti sanje se mu ne, kako zna vojake vzgajati in kaj vse lahko napravi z njimi. Tisoče in tisoče jih je že vzgojil za bojišče — Z vojaki razpolagam jaz in ne oni z menoj, Anton Vasiljevič! Zato ne skrbite zamet Ce jim samo nekoga s prstom pokažem ln zapovem, naj ga obesijo, ga bodo obesili brez oklevanja ... — Ne oporekam, Ivan Ivanovič, da niste vzgojili in znali vzgojiti mnogo hrabrih branilcev domovine. Toda, kar sem zvedel iz Peterburga in iz Moskve, vas bo zapre-pastiio. Vojaki so oficirje enostavno postrelili, poklali ali pobesili in se pridružili boljše-vikom. Tega poročnik Ivan Ivanovič Kuzmin ni mogel razumeti. — Ne morete verjeti? Preberite tole pismo! Dobil sem ga od svojih prijateljev iz Moskve. Kar preberite! Poročnik Ivan Ivanovič je vzel v roke pismo. Bral je počasi, potem pa mu je začelo v rokah drhteti Njegov obraz je bledel. Obrvi so se mu mršile in okrog ust so se mu nabirale spačene poteze. Ustnice so sa mu stiskale in se spremenile v brezbarvno ostro gubo, potem pa nenadoma butnil: — Svinjarija! Pri nas se kaj takega ne bo zgodilol — je kriknil... — Vojaki bodo delali to, kar hočemo mi! Bodite prepričani, Anton Vasiljevič, in če jih dam polovico pobesiti! — To sem hotel od vas! — je olajšano vzkliknil starosta. Ujetnik Martin, ki ga je poročnik pozabil odsloviti, je še vedno sedel. Pred njim je bilo žganje. Ni se ga dotaknil. Zamislil se je in spoznal, da se je v Rusiji začelo, kar mu je napovedoval študent Volodja. Zgodilo se ie, kar se mu je takrat zdelo tako neskončno daleč, tako nedoumljivo in neverjetno kakor pravljica, — Pomislite, Ivan. Ivanovič! In ti so se pridružili boljševikom! In starosta je utihnil. Opazil je ujetnika in namignil nanj. Poročnik, ki ga je iznenadiio starostino pripovedovanje, je že poizabil nanj/ Napravil je strog in vzvišen obr^z. — O najini zadevi se bova pogovorila kasneje, — je rekel ujetniku in mu pokazal vrata. Ujetnik Martin se je napotil proti barak:, da bi vzel orodie in da bi potem nd£°! v toplo stražarnico, kjer je moral biti, kadar nj delal v vojašnici/. Ko le vstopil, so se še vedno nepreoblečeni vojak; drenjali okrog pečice in se sušili. Njegov prihod jih je vzdramil iz navidezne otopelosti. Spoznali so ga in ga povabili k pečici. Nekdo mu je ponudil čaja. — Od kod sl doma — ga vprašajo. Povedal jim je. čudil; so se. ker ie govoril tako dobro ruski. — Živijo tudi pri vas Rusi? — so hoteli vedeti. — Ne, Mi smo Slovenci. Podoben jezik imamo. Rusko sem se naučil šele v ujetništvu — je razlagal Martin. In ker so hoteli je razgrnil pred njimi svojo zgodbo. Poslušali so ga, ko je govoril o fronti in o tem, kako so ga ujeli in kar je doživel potem. Dolga zgodba je bila in še b; pripovedoval, da ni nekdo vzdihnil: — Prekleta vojna! — Prekleta vojna! — so kakor v zboru ponovili drugi. — Da, prekleta — je prav tako rekel Martin. — če bi bilo po naše, bi je ne bilo — je rekel nekdo. — Toda, kaj smo mj — je rekel starejši, že skoro osiveli vojak, ki so ga imenovali stari, nekateri batjuška... — Mužiki, drvarji, splavarji, vlačilci ladij smo. Skratka: ljudje, ki morajo poslušati in ubogat; tiste, ki ukazujejo. Drugače nas čaka bič ali celo katorga ... — Da, da ... Tako je ln bog se nas usmili — eo mrmral; v zboru vojak; in njihovi glasovi so se Martinu zdeli kakor žalostna molitev. — In vendar smo vsi ljudje in bi lahko uredili svet po svoje. Saj nas je največ ... — je rekel Martin i,n, sam ni vedel kdaj. začel pripovedovati, kar je slišal v pisarni. Vojak; so napeto prisluhnili. Kar jim je pripovedoval Martin, se jim je zdelo kakor pravljica. Boljševifci? Le redki so že slišali zanje, a tudi ti niso vedeli o njih kaj prida, čudili so se Martinu, kj jim je razlagal, kar je zvedel od Volodje. N; ga imenoval z imenom. Razložil pa jim je, da so boljše-viki socialisti, ki hočejo osvoboditi delavce in kmete. — Socialisti? — se je oglasil batjuška ... — Poznal sem nekoga, ki se je imenoval socialista. Pred dvajsetimi let; ali kaj so ga prignali v našo vas, v Sušenskoje ... — Kakšen pa je bil? — so mu nekateri segli v besedo. Ko jim je starj pripovedoval, niso mogli verjeti, da so na svetu taki ljudje. Kakor da bi bil človek, o katerem jim je pripovedoval batjuška, z drugega sveta in ne s te žalostne zemlje, ki je tako ostro ločila tiste, k; ukazujejo, od tistih, ki morajo ubogati- — Govoril je — je pripovedoval batjuška — naj ljudje že vendar enkrat spoznamo, da nt ne višjih ne nižjih od nas, da so si tisti, višji ukradli to pravico sami. — Saj je tako kakor v bibliji — mu je vpadel nekdo. — Da. Tudi tam je rečeno, da smo si ljudje enaki med seboj — so povzel; drugi. — Res, a samo pred bogom — ga je popravil stari... — Pred bogom. Na onem svetu. Uijanov, tako se je pregnanec pisal, Pa nam je pripovedoval, da bi ljudje že na tem svetu dosegi; enakost in pravičnost za vse, če bi se delavci in mužilji zavzeli ter zbrisali z zemlje vsakogar, ki 'bi hotel biti višji od nas. Nobeni kozaki, nobeng, policija bi nas ne mogla zaustaviti. Kdor pa bi se še potem hotel postaviti nad nas, bi na prav tak način obračunali z njim. A mislim, da bi se potem nihče več ne upal poviševati se ker bi «e bal. da bi ga mi povišali. Z zanko, mislim! 3icnu«nra»iO»i«j(gM>Cfjom(iUX Glas. o sindikatov Slovenije izdaja Republiški svet Zveze sindikatov te Slovenijo - Odgovorni urednik France Boštjančič - Tisk Casopisno-zalošnlškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov arednlštva in uprav* Ljubljana Čufarieve ali*, 3 - Dom sindikatov. - Teletonuredništva In uprave 82-031. uredništvo 32-538, uprava 80-048. — Poštni predal 284 - R ičun pri Mestni hranilnici v Ljubljani fini-B0B-1-221 - Usi Izhaia vsak petek — Rotr—iisov ne vračamo — Mesečna naročnin* <0 din četrtletna d!n polletna 240 din celoletna <80 din: posamezna številka Ul din