Poštnina plačana v gotovini. LETO XI., ŠTEV. 41.
LJUBLJANA, sobota, 12. novembra 1927.
Današnja številka Din 1'50.
Izhaja razen ponedeljka in dneva po prazniku vsak dan.
Začasno le enkrat ali dvakrat na teden. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Velika' Čolnarska ulica štev. 19.
Naslov za dopise: Ljubljana p. p. 168. Naslov za telegrame:	»Naprej«,	Ljubljana.
Čekovni račun štev. 14.398. (KDZ)
NAPREJ
Stane mesečno 25 Din, začasno 10 Din. Za inozemstvo 35 Din, začasno 15 Din.
Oglasi:	v
Prostor 1 X 55 mm 60 par, Mali oglasi: beseda 60 par, najmanj 5 Din.
Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije za list so poštnine proste.
Glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke (JSDS).
Letnik VIII., štev. 41.
Četrtkova »Naprejeva« številka izhaja kot tednik:
LJUDSKI GLAS
Glasilo Kmetsko-delavske zveze. Stane letno 72 Din mesečno 6 Din
Davčna demagogija voditeljev okoli „Enotnosti“.
Zavedamo se, da naše ljudstvo zaradi politične nezrelosti, ki je posledica priganjaškega sistema in hinavsko verske vzgoje, še ni zmožno pogledati vsaki demagogiji na dno in da je zato boj proti demagogiji zelo težak. Zavedamo se tega, vendar pa se ne bomo temu boju izognili, ne bomo obupali nad napredkom. Ni samo prazna vera, ampak trdna zavest je to pri nas, čemur drugi pravijo vera v zmago delavskega razreda.
Največja demagogija je davčna demagogija. Vsi ljudje brez razlike neradi plačujejo davke, zato bodo vsi pozdravili vsakogar, kdor jim bo odpravljal davke. To je razumljivo. Prav tako razumljivo je pa tudi, da davki ne bodo nikdar odpravljeni in da je zaradi tega lažnivec vsak, kdor obljublja odpravo davkov. Največ trpijo, od davčne demagogije kmetje; skoro vsi kmečki agitatorji grmijo proti davkom in obljubljalo, da bodo kmeta oprostili vseh davkov. Koliko imajo kmetje od teh obljub?
Težje je razumljivo, da ima davčna demagogija tudi med industrijskim delavstvom še precej rodovitna tla.
V	delavskih organizacijah se je delavstvo učilo prostovoljno prispevati za skupne potrebe, človek bi torej pričakoval, da se vsaj organizirani delavci in tisti, ki so kdaj bili organizirani, zavedajo, da skupnost brez prispevkov, to je brez davkov, ne more biti. Vsaka skupnost ima svojo eksistenco od tega, kar ji dajo posamezniki, ki to skupnost tvorijo. Na to resnico pozabljajo vsi, ki neradi plačujejo prispevke, ki pa zelo radi zahtevajo, da bi jim skupnost dajala in jih branila.
Še večja demagogija pa vlada glede davčnega sistema. V odpravo davkov ljudje ne verujejo več, zato pa se dajo zapeljevati vsaj na ta način, da verujejo demagogom, kadar jim obljubljajo odpravo davkov samo zanje, za njih stan, za njih deželo itd. Tako so zadnje čase začeli dekalisti loviti delavce na take limanice. Ponovno smo čitali v »Enotnosti«, da morajo biti delavci vseh davkov oproščeni, češ, davke naj plačujejo kapitalisti.
Nevednemu delavcu je seveda taka beseda zelo všeč. Tudi pametna in poštena se mu zdi — davke naj plača tisti, ki kaj ima, in to so kapitalisti.
Kdor pa se zanima za javno življenje, kdor kaj ve
o	gospodarstvu skupnosti in kdor se zaveda, da gospodarsko življenje prav nič ne vprašuje po željah in hrepenenjih, takemu zavednemu sploh ne pride na misel, da bi pri davkih delal razloček med delavci in kapitalisti. On ve, da je v mnogih osebah delavec in kapitalist združen (trboveljski rudar je vsekakor delavec, če ima pa doma posestvo, ki ga obdelujejo hlapci, je tudi kapitalist, torej oboje obenem).
Vprašanje je treba postaviti drugače: ali naj bo obdavčen kapital, ali naj bo obdavčen dohodek? To je bistveno vprašanje.
Dekalisti so se postavili na vsej črti proti obdavčenju dohodkov in za obdavčenje kapitala. Niso povedali zakaj, samo trditev so postavili in jo v različnih oblikah predložili svojim čitateljem. Te čitatelje so si vzgojili z demagogijo in jih vzdržujejo pod svojim vplivom samo s tem, da jim branijo citati tudi druge proletarske liste. Da bi te liste še bolj očrnili, napišejo od časa do časa .kak iztrgan citat iz njih, ki bi ga delavec lahko napačno razumel. K napačnemu razumevanju mu še naravnost pomagajo s svojo razlago. 21. oktobra so n. pr. objavili to-le:
Bernot in njegovo načelo: »Kdor plača, odločuje«.
Znano je, da so delavci v Mežici, ko so dobili občino v svoje roke, naložili popolnoma pravilno davke na kapital. Kapital, ki pa je v tej državi tako močan, da lahko gazi vse svoje zakone in svojo ustavo, je po kapitalističnem načelu hotel tudi odločevati v mežiški občini, kjer on skoro vse plačuje in je zato tudi dosegel razpust občinskega sveta in postavitev komisarja.
Bernot pa se je v svoji konfuznosti sedaj postavil na stališče «Kdor plača, odločuje.« Dodal je še: »Povsod velja to.« Na podlagi tega kapitalističnega, načela, ki velja v kapitalistični družbi, mežiški proletariat ni imel prav, da je davke naložil na profite kapitala, obenem pa sam hotel odločati.
Komentar je odveč. Samo eno vprašanje na s. Mo-derndorferja in mežiško organizacijo JSDS:
Kako morete dopustiti, da v vašem glasilu najdejo prostora take konfuzne, protiproletarske izjave?
Tako piše »Enotnost« štev. 40.
Našim čitateljem ni treba povedati, da je citat »kdor Plača, odločuje« vzet iz naše polemike o delavskem zavarovanju, pri katerem imajo podjetniki odločilno moč zato, ker oni plačujejo iz delavskih žepov, namesto da bi delavci sami plačevali in upravljali. Tega čUatelji »Enotnosti« ne smejo zvedeti, ker bi se morebiti iz tega
naučili zahtevati odločilno moč povsod, v socialnih zavodih, v organizacijah in tudi pri »Enotnosti«. Zato voditelji obrnejo stvar drugače. Niso se mogli zmotiti, to je prava demagogija, narejena premišljeno.
Pri tem trdijo zopet, da je »popolnoma pravilno nalagati davke na kapital«. Po našem mnenju to ni pravilno in Mežičani tega tudi storili niso. Oni niso obdavčili kapitala, ampak le dohodke od kapitala. Zaradi ponarejene rudnikove bilance (ki še sedaj ni našla svojega državnega pravdnika), so obdavčili samo smešno majhen del rudnikovih dohodkov, toda voditeljem okoli »Enotnosti« se že ta smešno majhen del zdi tako velik, da priznavajo rudniku pravico odločevanja zato, ker rudnik »skoro vse plačuje«.
V	resnici rudnik ne plačuje prav ničesar. Kapital, ki so ga prinesli Angleži, ne dela nič drugega, kakor to, kar bi mežiška organizacija tudi lahko izvršila, namreč organizacijo dela. Le s to razliko, da bi pri organizaciji dela po rudarskih principih lahko rudarji živeli človeka dostojno življenje in svinec vendarle cenejše prodajali kakor Anglež, ki je organiziral delo tako, da bi rudarji brez postranskega zaslužka sploh ne mogli izhajati ter so prisiljeni delati tudi v tistem času, ki bi moral biti posvečen izobrazbi in razvedrilu. Angleža za to škandalozno organizacijo dela ni nič sram, ker mu gre edino le za profit, kakor ga tudi ni sram za ponarejanje bilanc in kakor ga ni sram ugodno živeti od dela zasmehovanih rudarjev.
Od kapitala se ne da živeti, živi se le od dela. To dekalisti vedo in torej tudi vedo, da plačujejo v Mežici vse tisti, ki delajo, ne pa kapital. Tudi zakonodajalec je to vedel, zato je naložil davke na pridobnino, volilno pravico je pa dal vsem občanom enako brez ozira na to, ali pridobivajo malo ali veliko. Samo demagogi se delajo, kakor da bi tega ne razumeli in podtikajo mežiškim rudarjem izropavanje kapitala. Od desne trdijo to hudobno trditev kapitalisti, od leve pa lažnivi delavski voditelji. Oboji se enako bojijo poštenega progresivnega davka, ki bi olajšal davčno breme vsem, ki si kljub naporu ne morejo veliko zaslužiti, naložil ga pa tistim, ki zaslužijo več in največ. Vse po meri dohodkov, ne pa po meri kapitala. Kajti zelo lahko je mogoče, da lastnik velikega kapitala nima nič dohodkov, človek brez vsakršnega kapitala pa zelo velike. Profiti niso navezani na kapital, ampak na predrznost, nesramnost, tatvino, rop itd. ter na nevednost okolice, ki se da okradati in izro-pavati, najbolj pa na podporo kapitalistične vlade, ki sili z gaženjem zakonov tudi zavedne, da se pustijo še nadalje okradati. Vsak ve, kako veliko uslugo dela vlada angleškemu kapitalu s tem, da trpi in podpira protizakonito stanje v Mežici.
^ Dekalisti so mnogokrat proglašali, da je delovanje naših mežiških sodrugov napačno. Šele bridka izkušnja pri volitvah v Delavsko zbornico in v okrožne skupščine je dekalistične delavce privedla do spoznanja, da so od voditeljev zasmehovani socialdemokratični delavci boljši nego socialpatrioti. Ti delavci so voditelje prisilili, da so šli v državnozborske volitve skupno z nami in da so bili prisiljeni sprejeti v platformo tudi mežiški slučaj in vprašanje Delavske zbornice. Kako neradi so to storili, se vidi iz dejstva, da so v svojem volilnem manifestu obe ti dve zahtevi izpustili, dasi so jih na celjski konferenci — od delavcev prisiljeni — sprejeli.
1 o da mnogo misliti. Med zmoto in demagogijo je velika razlika, kakor so Štorani dobro razložili. Niti pri preprostih delavcih bi take zmote ne bile mogoče. Treba bo mnogo bolj paziti na te »razredne borce«, ki tako radi previsoko streljajo. Kdor strelja previsoko, ne mara zadeti. Kdor govori, da je treba davke naložiti »samo na kapital«, najbrž ne mara zadeti kapitalističnih profitov.
Konferenca „Svobode".
V	nedeljo dne 30. oktobra se je vršila v Ljubljani konferenca »Svobode«, ki naj bi razpravljala zlasti o teni, kako bi naj se »Svoboda« reorganizirala, da bi bilo več življenja in uspeha. Prvi je govoril dr. Tuma. Poudarjal je, da ima »Svoboda« premalo stikov s političnimi delavskimi strankami. Pomen »Svobode« je, da izobražuje delavce v duhu marksizma. Obstoj »Svobode« da je ogrožen, če ne dobi podpore. Delavske stranke morajo bolj aktivno sodelovati v kulturni organizaciji, ki mora biti nepolitična. Najbolj nevarna pa se mu je zdela KDZ, ki s svojimi kulturnimi sekcijami dela zmedo med delavci. Popolnoma je zamolčal meščanske kulturne organizacije, ki lovijo delavce, da jim delajo štafažo.
Na napad na KDZ mu je odgovoril s. Stražišar z Jesenic, naj dr. Tuma pogleda podružnice na Gorenjskem, v katerih najde skoraj povsod le naše člane in dekaliste, n. pr. Jesenice, Gorje, Dobrava. Tam so naši člani tudi na odločilnih mestih in torej ni povoda napadati KDZ. — Uratnik se je zaletel v podporo, ki jo je
Kupujte sam <gg|pBK H so priznano testenino Mdž&feP najotanejše.
dobila KDZ iz Delavske zbornice, češ, če bi KDZ bila za enotno nepolitično kulturno organizacijo, bi se morala odpovedati podpori in svoj del nakazati direktno na »Svobodo« (»Svoboda«, ki je dobila mnogo, ne privošči torej KDZ niti tiste malenkosti! O ta marksizem!).
Delegat iz Trbovelj se je jezil, da ima »Svoboda« tako malo članstva in že zopet je vzrok KDZ, ker si pri KDZ vse izmislijo in sedaj ustanavljajo še celo telovadno sekcijo, imajo pa tudi dramatično, pevsko in druge (t)o je čudno, da KDZ — čeprav brezpomembna in majčkena — tako hudo konkurira »Svobodi«. Kaj bi šele bilo, če bi KDZ dobivala tolikšno podporo kakor »Svoboda«!). Dalje poudarja, da je »Svoboda« edina kulturna organizacija in da je izdajalec, kdor ustanavlja kaj drugega.
Profesor Favaj: Enotna delavska kulturna organizacija je potrebna za izobrazbo delavske mladine. Namen kulturne organizacije mora biti, da se mladina izobražuje marksistično neglede na strankarsko pripadnost. V »Svobodi« ne sme biti politične razlike. Na koncu se seveda zopet tudi on zaleti v KDZ ter pravi, da hoče KDZ absolutno svoje organizacije in da s tem razbija »Svobodo«. (Ni res, da hoče KDZ absolutno svoje organizacije, res pa je, da skrbi za obstoj organizacij, v katerih vlada članstvo, ne pa denarna in demagoška diktatura. Ali Favaj tega res ne ve?)
Dekalist Hlebec, je poudarjal potrebo kulturne organizacije, pravi pa, da marksistična organizacija ne more biti nepolitična, ker je izobrazba že sama na sebi politična in je delavska politika znanstveno utemeljena. »Svoboda« bi morala biti nestrankarska, ne pa nepolitična. Niso to samo vzroki strankarstva, ki branijo napredku »Svobode«, ovira je tudi v tem, da v »Svobodi« ni demokracije, da nimajo vsi enakih pravic.
Socialdemokrat Filip Vidic zavrne očitke predgovornikov, ki so napadali KDZ. Razjasnil je, da KDZ ni nasprotna »Svobodi«, ampak temu, da v »Svobodi« ni demokracije. Delavska mladina, ki bi se res mogla izobraževati marksistično, pa zaide v vrste Sokolov ali pa Orlov in se tam izobrazuje po meščanskih metodah. Če se zdi mladini »Svoboda« napačna, da ne mara v nji delovati, ali ni boljše, če deluje v kulturnih sekcijah KDZ, kakor pa če bi šla-v kapitalistično organizacijo? Odpravite v »Svobodi« nedemokracijo, izključevanje itd., potem bodo tudi socialdemokrati več v nji sodelovali.
Dr. Tuma trdi, da se v »Svobodi« ne izključuje, Kermauner mu odgovarja, da je bil Kocmur izključen, ker je »bernotovec«. J uma pravi, da je on bil proti izključitvi, izvršila pa se je, ker je rekel nekemu članu poli-cajpatriot. Vidic vpraša, zakaj je bil pa Veselko izključen? — ostal je brez odgovora.
Dr. Tuma želi odgovora, ali smo za »Svobodo« ali proti njej. S. Vidic: sklep našega kongresa je tak, da naša stranka nima ničesar proti temu, če naši člani sodelujejo v »Svobodi«. Dr. Tuma zahteva odgovora, če mislimo svoje kulturne organizacije likvidirati ali ne. A te bodo same od sebe se priključile k »Svobodi«, kadar bo v njej zavladala demokracija in bodo vsi člani imeli enake pravice (do zdaj smo imeli v »Svobodi« še celo komisarje!)
Govorili so še nekateri, toda razen povedanega se je vsa debata vrtela le okoli denarja, češ, brez podpore »Svoboda« ne more eksistirati. Predvsem je šlo za podporo iz Delavske zbornice in je nekaterim zelo žal, da nima v »Delavski zbornici edine besede Strokovna komisija, kajti v tem slučaju bi imela »Svoboda« denarja dovolj. Razen socialdemokratov in dekalistov ni noben govornik zahteval demokracije, še manj pa, da bi se govorilo o vsebini marksizma, kar bi moralo biti najvažnejše pri reorganizaciji »Svobode«. Odločilno moč • ima zdaj v »Svobodi« SPJ, četudi nekateri njeni pristaši zatrjujejo da niso njčni pristaši. Sem spada tudi dr. Tuma. Ni mogoče, da bi bil tak javen funkcionar (predsednik »Svobode«) nepolitičen. Ni mogoče, da bi bil marksističen, da bi pa ne povedal, kakšne ima politične cilje, kako in kje se v politiki praktično udejstvuje. Vse skupaj je bila velika neodkritosrčnost. To, kar SO' mnogi govorniki praktično zahtevali, namreč nestrankarsko delovanje, to zahteva socialna demokracija in še bo to doseglo edinole s socialno demokratičnimi načeli razrednega boja na vseh poljih, tudi v politiki. Ne sme odločevati niti levičarski »vpliv«, niti desničarski pridiplo-matizirani denar (delavski denar iz konsumov, Delavske zbornice itd.) ampak članstvo. Članstvo pa bo odločevalo šele, če bo tudi v »Svobodi« zmagalo načelo javnosti.
Nevtralna kultura.
Nepolitičnega marksizma ni. Nevtralnega marksizma tudi ni. Kdor misli, da je, naj pove, kaj si pod tem predstavlja.
Marksizma si ni mogoče predstavljati brez razrednega boja, razrednega boja pa ne brez političnega boja. Še celo glede strokovnih organizacij so že vse skupine pri nas priznale, da ne morejo biti nevtralne, da je nevtralni sindikalizem nemogoč — zdaj pa dobivamo naenkrat nevtralno kulturo in ta nevtralna kultura naj bi nosila ime — marksistična kultura!
Od nobene stvari ni bil Marks tako daleč kakor od nevtralnosti. Proti vsaki zmoti se je boril z vso vehemenco svojega značaja. Zdaj se pa za njegovim imenom skrivajo ljudje, ki ne marajo pokazati nobene barve, ki hočejo biti idealisti in materialisti obenem, ki s črnimi in belimi skupaj delajo proti rdečim, ki proglašajo demagogijo za razredni boj ali vsaj za potrebno zlo . . .
Kultura je samo ena. Ce mislimo namreč kulturno kulturo. Več različnih kultur priznavajo samo tisti, ki, vidijo kulturo v polituri. Prava kultura se mora strinjati z znanstvenimi rezultati in ne sme biti odvisna od nobene dogme. Če kdo postavlja dogmo nad kulturo, ni kulturen, ampak dogmatičen.
Ce imamo tri politične stranke, ki se imenujejo marksistične, so to tri laži. Marksistična stranka ne more biti več nego ena, razen če bi bil marksov nauk tudi dogmatičen, kajti vsaka dogma se lahko razcepi na tri dogme, ki se potem druga proti drugi borijo za firmo »prave« dogme.
Politika je praksa kulture. Če odgovarja naša kultura znanstvenim rezultatom in če na temelju te kulture vršimo svojo politično prakso, bi se lahko imenovali marksiste, tudi če ne bi Marksa poznali. Če pa znamo celega Marksa na pamet, a se ne ravnamo tako, kakor smo za prav spoznali, potem smo od Marksovega nauka enako daleč kakor najhujši reakcionarci.
Že samo ime »marksisti« je za poznavalca Marksovega nauka nelogično. Marksov nauk nima absolutno ničesar takega v sebi, kar bi se dalo za vse večne čase osvojiti kot stalen nauk, nezmotljiv nauk, kot dogma. Nauk o razvoju, ki ga je Marks tako globoko utemeljil, in ki bi ga lahko priznali za neovrgljiv nauk, ta nauk pa ni Marksov, ampak mnogo starejši, čeprav od Marksa najbolj temeljito obdelan.
Sicer pa vidimo, da baš nauk o razvoju pri teh »marksistih« ni spoštovan. Desničarji hočejo razvoj nasilno preprečiti, ker jim je v kapitalističnem neredu sedanjosti prav všeč, levičarji pa hočejo razvoj preskočiti, ker računajo, da bodo — če »na čelu« proletariata razvoj preskočijo — oni prišli na vladna mesta. Oboje je od Marksa enako daleč.
Se dalje od Marksa so pa sredstva, s katerimi desničarji in levičarji poskušajo doseči svoj namen. Predvsem oboji ne priznavajo Marksovega materializma, ampak zahtevajo, naj delavstvo sledi njihovi ideologiji, naj zato čita samo njihovo časopisje in naj bo sploh samo pod njihovim »vplivom«. Kritiko proglašajo za »škodljivo napadanje«. Namesto da bi se podvrgli javni kontroli, zahtevajo zaupanja!!
Saj to ni popolnoma nič drugega kakor klerikalizem, ki se skriva za svoje »božanske ideje« in zahteva od ljudstva v imenu teh idej poslušnost in neomejeno zaupanje.
Marks ni nastopal proti tem idejam in proti idealizmu zato, da bi spravil ideje s sveta, ampak zato, da pod firmo raznih idej ne bodo mogli »idealisti« uganjati »idealnih« goljufij, da ne bodo z idejami ubijali resničnega materialnega življenja živih ljudi. Le poglejte, kako prodajajo levičarji in desničarji svoje ideje in kako one-mogočujejo delavstvu združitev, češ, če pojdeš z onimi, si izdajalec. Kdor ne uboga, je izključen.
To je najogabnejši idealizem, če hoče kdo svojo idejo vsiljevati drugim in se pri tem poslužuje materialnih sredstev, kakor so grožnje, izključevanje, odvzema-
nje zaslužka, denunciranje, bojkotiranje itd.
Še hujši je ta idealizem, če se — kakor n. pr. v »Svobodi« — javno proglaša, da brez denarne podpore ni mogoče napredovati. Marksov nauk je nasproten — »Svoboda« mora živeti iz sebe, od svojih članov; člani, ki jih bo z denarjem pridobila in vzgojila, bodo vzgojeni od denarja, ne od ideje. Pridobivajte žive ljudi za svobodno organizacijo, sodelujte z njimi kakor z enakimi, ne kakor s podložnimi, pa bo »Svoboda« rasla brez podpore od zunaj, sama iz sebe.
Vi tega ne marate, ker hočete dokazati, da imate samo vi prav. Častihlepnost in napuh vam brani ponižati se k socialno demokratični enakosti, katero ste pred leti tudi sami učili in priznavali. Ko ste spoznali, da je bilo napačno razbijati organizacije zaradi puhle desne ali leve »ideje«, bi morali vstopiti nazaj, od koder ste izstopili, a namesto tega poskušate z bojkotom in s še gršimi materialnimi sredstvi uničiti svobodne socialno demokratične organizacije, češ, kaj boste vi, ki vas nič ni!
Dekalist Hlebec je precej dobro zadel, ko je rekel, da nepolitičnost ni pravi izraz in je od »Svobode« zahteval nestrankarstvo. Še bolj točno bi bilo zahtevati nepristranost. Brez ozira na kakršnokoli prepričanje, samo po resničnih, objektivnih, materialnih vidikih je treba vse ocenjevati. To je zahteva Marksovega materializma. A baš Hlebec je lani »Pod lipo« izjavil, da klerikalnim delavcem ne prizna enakosti, ker so odvisni od klerikalnega »vpliva«. Kdor tako misli, ta tudi takrat ni bil socialni demokrat, ko smo bili še vsi v soc. demokratični stranki. Za take je vprašanje nevtralnosti res težavno, kajti mnogi mislijo, da pomeni nepolitičnost in nevtralnost toliko kakor nepristranost, objektivnost, stvarnost. Takim je treba ponovno povedati, da Marksov materializem nikakor ne pomeni gonjo za materialnim blagom, ampak iskanje materialne resnice, objektivne, stvarne resničnosti. In da je za resnično iskanje objektivne resnice edina garancija v tem, da damo vsem brez razlike prepričanja, vere, spola, starosti, narodnosti itd. vselej možnost kontrole, kritike in obrambe, da ne izključujemo nikogar, da smo res demokratični. In sicer ne samo demagoško demokratični, da priznavamo demokratične pravice samo pristašem svoje »ideje«, samo svojim članom, ampak moramo biti socialno demokratični, to je, pravico kontrole, kritike in obrambe moramo priznati tudi nečlanom, tudi nasprotnikom, vsemu ljudstvu!
Kadar bo »Svoboda« stala na tem stališču, ji ne bo več treba bati se soc. dem. KDZ in njenih sekcij. Kadar bo s. Hlebec stal na tem stališču, ne bo več branil svojim pristašem vstopiti v KDZ z izgovorom, da je politična, kajti sam je na konferenci »Svobode« povedal, da je vse politično. Prav po njegovem mišljenju je KDZ politična in vendarle nestrakarska in nepristranska, nikomur ne brani ne sodelovanja, ne kontrole, ne kritike, ne obrambe. Take organizacije potrebujemo na vseh poljih proletarskega udejstvovanja, pa bo zopet mogoča tista skupnost, ki si jo vsi želimo.
Prav razločno: V naših organizacijah ni prepovedano ne desničarsko, ne levičarsko prepričanje. Obojega je kolikortoliko v vsakem človeku. Kakor zdaj »Svoboda«, tako je bil že vs&k človek v težavnem položaju, da si je mislil, če bi imel milijon, pa bi se osvobodil vseh težav. To je desničarska »ideja«. Revež je s Kristanom vred pozabil, da denar ni vse. A tudi levičarska »ideja« je bila najbrž že v vsakem. Kdo še ni nikdar obupal nad razvojem in si mislil, da je treba vse v zrak pognati in na razvalinah ustanoviti novo družbo. Vesoljni potop je pravljica, ki je vzeta iz človeških src! Hvala naravi, da niso vsi ljudje tako korajžni, da bi mislili, da bo vsega konec, če zlijejo škaf vode!
Desničarskemu prepričanju o sodelovanju s kapitalom in levičarskemu prepričanju o potrebi nasilja je nemogoče zabraniti pot v človeška srca. Zabraniti je mogoče samo prodajanje proletariata in njegovih interesov, kakor to delajo nekateri, ki se skrivajo za sodelovanje
s kapitalom ali pa za idejo nasilja. S tem zapeljujejo delavce v zmoto, onemogočujejo skupno organizacijo in zavlačujejo napredek in zmago proletariata.
Najboljši šivalni stroj In kolo je edino le
GR1TZNER in ADLER
za dom. obrt in industrijo v vseh opremah. Istotam pletilni stroj
DUBIED.
Pouk v vezenju trezplačsi. Veita prantija.
Delavnica za popravila.
Nizke cene, tudi na obroke.
JOSIP PETE«, Ljubljana
blizu Prešernovega spomenika.
Pustite formalnost, da zgnije!
(Ponatis iz »Napreja« št. 72. z dne 2. julija 1924. Na opozoritev s. O. smo priznali temu članku aktualnost)
Dokler je imela katoliška cerkev še kaj veljave, je ekskomunicirala vsakega, kdor je količkaj pokazal, da ne zna le moliti, ampak tudi misliti. Ekskomunicirati pomeni vreči iz cerkvene občine, kar je veljalo toliko, kakor da je kdo preklet, da so mu zaprta vrata v nebesa in da pride prav gotovo v pekel. Takrat ni nikdar nihče poslal cerkvi svoje odstopne izjave, ampak je slavna sveta inkvizicija sama poiskala »krivoverce« in jih tudi sama pošiljala v pekel (v mučeniško smrt). Pa ti časi so nehali in v pokojni Avstriji bi bila cerkev mirno v Gospodu zaspala, če je ne bi bili pobožni Habsburžani in druga pobožna plemenita gospoda tako krvavo potrebovala za svoje roparsko izkoriščanje ljudstva. Zato so zaukazali, da mora biti vsak organiziran v eni izmed »priznanih« organizacij, to je tistih, ki so se s pobožnim cesarjem domenile, da ga bodo podpirale v vseh slučajih. Katoliška cerkev se je najbolj temeljito domenila, zato je bila najbolj »priznana« in sam cesar je bil pri njej organiziran in hodil je tudi za njenimi procesijami. Pravijo, da se je bolj vozil, da je s tem tudi v procesiji kazal, kako da je po božji milosti bolj svet in bolj poln milosti, nego pa drugi navadni zemljani. Tako sta tron in oltar držala drug drugega: oltar je gonil skupaj neumne rekrute, da so dajali svojo kri za »vero, dom cesarja«, oltar jim je blagoslavljal orožje, da se niso bali Boga in njegove pete zapovedi, ko so s posvečenim orožjem parali trebuhe »brezbožnim« sovražnikom apostolskega cesarja — tron je pa gonil sveti cerkvi njene ovčice skupaj. Ljudje, ki niso bili člani »priznane« cerkvene organizacije, niso mogli dobiti nobene javne službe, pač pa so jih uradi na vso moč šikanirali. Tako je bil oltar opora za tron, tron pa opora za oltar. Drug brez drugega bi bila oba propadla.
Ločitev cerkve od države bo omogočila, da se te dve organizaciji ne bosta mogli več tako nemoralno podpirati, ampak da bosta morali obe stati na lastnih nogah ali pa — izginiti.
Ta nauk ni samo socialističen, ampak tudi svobodomiseln. Vsi takozvani naprednjaki so tako učili. Ko so pa v Jugoslaviji sami postali »plemenitniki«, »nekaj boljšega« itd., so se takoj izpremenili, in zdaj hodijo pridno za procesijami. Zdaj si ne želijo več, da bi ljudstvo iz-pregledalo, zato ga »z dobrim zgledom« bodrijo, naj nikar ne misli, ampak naj le — moli. Zahteva po ločitvi cerkve od države je zaspala.
Lev Nikolajevič Tolstoj:
Patriotizem in mir.
(Priredil Vinko Moderndorfer.)
(Dalje.)
VII.
Ker take patriotične demonstracije kakor svečanosti v Toulonu omejujejo človeško voljo, čeprav samo od daleč, in vodijo človeštvo do takih zločinov, ki so vedno izrodek patriotizma, mora vsakdo, ki spozna pravi namen takih svečanosti, protestirati proti temu, kar take svečanosti skrivaj nameravajo, če torej trdijo gospodje novinarji, da simpatizira vsak Rus s tem, kar se je zgodilo v Kronštatu in Toulonu, in da želi to zvezo na življenje in smrt ljudstvo potrditi, če zagotavlja ruski naučni minister francoskemu, da brigada njegovih otrok, uradnikov in učenjakov prav tako čustvuje kakor on sam, če zatrjuje Francozom komandant ruskega bro-dovja, da jim bo vsa Rusija hvaležna za sprejem, če odgovarjajo veliki duhovniki v imenu svoje črede in trdijo, da je molitev Francozov za carsko hišo v srcih ruskega carja ljubečega naroda izzvala vesel odme.v, če trdi ruski poslanik v Parizu kot zastopnik ruskega naroda po bogati pojedini in popivanju, da so srca vseh Rusov soglasno z njim vneta samo z ljubeznijo do Francije — kaj naj tedaj napravimo? Mi, ki nismo še idioti, smatramo za svojo sveto dolžnost ne samo v svojem, ampak tudi v imenu milijonov Rusov najodločneje protestirati proti tem trditvam. Izjaviti moramo, da naša srca niso v soglasju z gospodi novinarji, naučnim ministrom, poveljnikom brodovja, najvišjim duhovnikom in poslanikom, nasprotno, mi smo ogorčeni in se zgražamo nad tolikšnim pogubonosnim hinavstvom in lažmi, ki jih razširjajo zavedno ali nezavedno v besedi in de-
janju. Naj pijejo Moeta kolikor hočejo, naj delajo v svojem imenu, kar se jim zljubi, naj pišejo članke, naj govorijo, mi pa, ki se smatramo za kristjane, ne moremo priznati, da bi bilo za nas obvezno, kar ti gospodje govore in pišejo.
Ne moremo se s tem strinjati, kajti mi vemo, čemu služi vse to popivanje, navduševanje, govorjenje in objemanje; nikakor ne utrditvi miru, kajti prepričani smo, da je. skrita v teh orgijah in nasladah, katerim se vdajajo hudobni, namera izvršiti zločin.
VIII.
Pred štirimi leti nas je na deželi obiskala prva lastovica te »toulonske pomladi«. Bil je dobro znan francoski agitator za vojno z Nemčijo, prišel je v Rusijo, da pripravi pot rusko-francoski zvezi. Prišel je baš v času, ko smo spravljali seno. Ko smo se pri zajutrku seznanili s tem gostom, nam je takoj pričel pripovedovati o svojih vojnih pohodih, ujetništvu in begu iz ujetništva. Pripovedoval je tudi, da se je zaklel, neprestano agitirati za vojno z Nemčijo vse dotlej, da bo Franciji povrnjena slava in prejšnje francoske meje. Na to zakletev je bil očitno zelo ponosen.
Vse dokazovanje našega gosta glede potrebe fran-cosko-ruske zveze, da pridobi Francija zopet prejšnje meje, moč in slavo in da bi nas ta zveza varovala pred slabimi nameni Nemčije, je bilo med nami brezuspešno.
Trdil je, da Francija ne more mirovati, dokler ne dobi nazaj izgubljenih provinc. Odgovorili smo mu,^ da bi tudi Rusija ne mogla mirovati, dokler se ne maščuje za poraz pri Jeni in da bi se morala, če bi bilo maščevanje Francozov uspešno, zopet Nemčija maščevati in tako bi šlo to v neskončnost.
Odgovoril je, da je dolžnost Francije rešiti odtrgane ji sinove. Odgovorili smo mu, da je ostal položaj večine
delavnega ljudstva v Alzaciji in Lotaringiji, odkar so bile te province odtrgane od Francije, pod nemško vlado neizpremenjen in se ni poslabšal. Dejstev pa, da hoče biti nekaj Alzačanov registriranih za Francoze in ne Nemce in da hoče naš gost zopet povrniti slavo francoskemu orožju, še ni zadosten vzrok ponoviti tako strašno nesrečo, kakor je vojna, niti ni vzrok za žrtvovanje enega samega človeškega življenja.
Ko je odgovoril, da je nam lahko tako govoriti, ker nismo nikoli poskusili, kar je prestala Francija, in da bi čisto drugače govorili, če bi nam odvzeli Baltiške province ali pa Poljsko, smo mu pojasnili, da bi izgubo Baltiških provinc ali pa Poljske nikakor ne smatrali za nesrečo prej še za prednost, kajti zmanjšali bi se tako stroški za vzdržavanje potrebnih varstvenih čet in s tem bi se zmanjšali tudi državni izdatki. Z zrelišča krščanstva se pa nikoli ne more priznati vojna, ker zapoveduje umor, dočim krščanstvo ne prepoveduje samo moritve, temveč celo zahteva poboljšanje vsega človeštva in bratstvo vseh narodov.
Krščanski narod, ki se pripravlja za vojno, bi moral ne samo sneti križ s cerkvenih stolpov, uporabiti cerkve za druge namene, naložiti duhovščini druge dolžnosti in predvsem prepovedati evangelij, — temveč razveljaviti tudi vse moralne nauke, ki izhajajo iz krščanstva.
Rekli smo: Cest a prendre ou a laisser. Dokler je krščanstvo uničeno, se more človeštvo zapeljati v vojno samo z zvijačo in goljufijo, kakor se to dogaja sedaj. Mi, ki to vidimo, ne moremo vojni trebiti poti.
Ker med tem pogovorom ni bilo ne godbe ne Šampanjca ali česa drugega, kar bi nam omračilo um, je naš gost samo zmigal z rameni in menil s francosko ljubeznivostjo, <}a nam je hvaležen za prijazen sprejem, da mu je pa zelo žal, da njegovi nazori niso bili prav tako dobro sprejeti.
Ko so komunisti po žalostnih dogodkih na Zaloški cesti 24. junija 1920 posebno divjali proti klerikalcem, so govorili, da bodo trumoma izstopili iz cerkve. Seveda je bila to neumnost; še pri naših članih, ki se drug drugega priganjajo k večjemu izobraževalnemu delovanju in zavednosti, imamo izmed 975 komaj 135 takih, ki so v pol leta vplačali delež »Sloge«. Samo ena sedmina je izvršila, kar je bilo sklenjeno. Pri komunistih pa, kjer je bila zavednost deseta briga, ne izvrši sklepa niti ena stotina! Kaj bi se cerkvi poznalo, če bi izstopilo sto ali dvesto ljudi? Nič, prav nič! Smisel bi imelo, če bi na Slovenskem odstopilo pol milijona ljudi, toda do tega ne pripravite naših koritarjev za nobeno ceno, še tistih ne, ki imajo »protiklerikalni boj« za svoje najboljše agitacijsko sredstvo. Z verstvom se namreč naši prav nič ne bavijo, ker nič ne nese. Svetovnega nazora nimajo. Da imajo mir, gredo še v cerkev, ali pa vsaj pravijo, da so tam bili. Pred smrtjo se dajo izpovedati, seveda le rodbini na ljubo, »da ne bodo ljudje govorili«. Da žalijo s takim ravnanjem Boga, tega se ne zavedajo, saj v Boga sploh ne verujejo ...
Tak je sedanji svet. Samo iz formalnih razlogov so ljudje člani cerkve, in cerkev drugega od njih ne potrebuje, saj to baš hoče, da ostane vse le formalnost brez vsebine, brez misli, brez ideje, zlasti pa Jezusove ideje, ki je učil, da je formalnost prazna, izvrševanje pa da je vse: »Ne tisti, ki pravi, »Gospod, gospod!« ampak tisti, ki izvršuje voljo nebeškega Očeta, pojde v nebeško kraljestvo.«
Nebeški Oče seveda ne pomeni bradatega moža, kakor ga klerikalci slikajo, da se lahko izdajejo za njegove namestnike, ampak pomeni Pravzrok vsega, kar je, pomeni Duha, ki preveva vse stvarstvo, pomeni tistega pravega in resničnega Boga, ki verujejo vanj tudi »neverniki«, ker ga čutijo v sebi, ki ga pa ne marajo moliti, ker Bog preneha biti Bog in postane malik takoj, ko ga začne kak napuhnjen človeški črviček slaviti. Katoliška cerkev je organizacija malikovalcev, ki bi jo Bog že zdavnaj uničil, če bi bil tako posveten in časti hlepen, kakor ga klerikalci slikajo, ker je pa Bog le duh, ker je Bog v vsem, tudi v klerikalcih, zato ima vsak svoje izveličanje in svoje odrešenje v sebi. Delaj tako, kakor je prav, pa boš srečen. »Izpolnjuj dolžnosti!« je rekel Jezus. Ko je pa mladenič vprašal po popolnosti, mu je rekel: »Prodaj vse, kar imaš in razdaj med uboge!« (Mi bi rekli: oddaj »Skupnemu domu«). Pa kakor socialisti, tako je tudi Jezus vedel, da popolnih ljudi ni: bogati mladenič je odšel žalosten, ker bi bil rad popolen, pa ne more biti, ker se ne more ločiti od svojega bogastva. Samo tisti, ki nič nimajo, samo tisti so lahko popolni, samo tisti so bili takrat brezpogojni pristaši Jezusove občine in so danes brezpogojni pristaši »Skupnega doma«, pa tudi to samo do takrat, ko se jim nasmehne sreča, da postanejo imoviti. In prav je tako, naravno je; popolnih ljudi ni. Zato zahteva samo lažniva katoliška cerkev, da naj ji verniki vse dajo in da naj pozabijo na vse, kar so dali, »Skupni dom« tega ne zahteva (deleži so dvojni, le prispevki zapadejo, pravi deleži ne — hranilne vloge pa ostanejo sploh last posameznika).
Pa ves ta globoki razloček med cerkveno formalnostjo in organizacijskim izvrševanjem dolžnosti bi bilo škoda predolgo razlagati. Vsi ga poznamo. Zlasti poznamo velikanska cerkvena imetja, ki jih upravljajo »božji namestniki« ne v čast božjo, ampak na čast svojih trebuhov. Imetje »mrtve roke« bi bilo že davno postalo skupna last vsega ljudstva, če bi ne bil tron podpiral cerkvenih formalnosti in zunanjega »bogoslužja«.
Pred sodnikom moraš povedati, kakšne vere si. Po navadi tega nič ne poveš, ker se samo po sebi razume, da si r. k., in se kar ti dve črki napišeta. Če kak sodnik vendarle vpraša, odgovoriš ( če se zavedaš!): »Vpisan sem bil v katoliško matriko«. Sodnik razume, napiše r. k., včasih se še tudi namuzne, pa je opravljeno.
Kdor pa ne pozna teh formalnosti in bi hotel razlagati, kakšno da je njegovo svetovno naziranje, bi ga sodnik kaj kmalu ustavil, češ, to nas nič ne briga. On hoče res samo to vedeti, kam so te vpisali, oziroma kam si se dal prepisati, tvoja vera je zanj deveta briga.
Vsi poštenjaki čutijo neumnost in bogokletnost tega formalnega verstva. Vsi razumni in dovolj informirani poštenjaki pa tudi vedo, da te neumnosti, ki je največja ovira napredka in največja opora kapitalističnega gospodarstva ter reakcionarne nemoralnosti, da je nikdar ne odpravimo s kako drugo formalnostjo, ampak le z izvrševanjem tistega, kar smo za prav spoznali.
če začutiš Boga, ne hodi več molit bradatega moža! Nikar pa ne misli, da mu moraš to šele pisati in da smeš živega Boga spoštovati šele potem, kadar ti bo to bradati mož pismeno potrdil, da te je izpustil iz svojih krempljev. Malika ni mogoče odpraviti s tem, da podreš njegovo podobo, ampak le z živo vero, z izvrševanjem dolžnosti, s takim življenjem, kakršno zahteva tvoja vest, ki je božja, ki je od pravega, živega Boga.
Franjo Stojan.
Delu in zavednosti.
Vedno slišiš, slabi so časi in še slabši bodo, ker je svet postal neveren. Vprašujejo, kdaj bo boljše? Ali ne bomo dočakali tiste dobe?
Kdo govori te obupne in usodne besede? Delavci in kmetje. Čisto prav govorijo, saj je vse postalo neverno. Delavec in kmet ne verjameta ne v svoje delo, ne v svojo moč. Ne! Niso neverni, saj verujejo v nebesa, pekel in druge pravljice. Delavski narod je zbegan od raznih krivih organizacij, ako jih tako imenujemo. Vse kapitalistične sile so se vrgle na že izkoriščane, ker niso našle pri prvem naskoku odpora. Ne! Niso našle odpora, našle so še celo podporo pri delavskih zapeljivcih. Nezavedni delavci so obupali, namesto da bi začeli čistiti iz svojih vrst. Niso se zavedali, da oni so moč, da kar vidiš, je vse napravila delavska roka. Sedaj
pa delavec, zato kar si storil, bodi gladen, trpi, daj svoje ude, obupaj nad svojim velikim delom.
Ali misliš, da boš rešen brez dela za svobodo? Zakaj iščeš rešitve v cerkvi, samoubojstvo v alkoholu? Kdo je kriv tvoje bede, obupa? Ali nisi kriv tudi sam? Zakaj ne verjampš v svoje delo? Zavedi se! Rešitev je edino v razredno zavedni delavski organizaciji. Kmet ve dobro, da je klerus od države plačan in da še za svoje delo (krst, poroko, pogreb in mašo) zahteva nagrado. Ti nezavedni kmet pa mu še nosiš od ust pritr-gane prihranke zato, da prideš v nebesa in da bodo drugi siti, ti pa lačen. Ne vprašuj, kdaj bo boljše, temveč zavedi se, kaj delaš. Zavedi se in veruj v lastno delo.
Loterijske goljufije.
Tajništvo Kmetsko-delavske zveze v Celju.
Oprav. štev. 178/27.	,
P. n.
Gasilno društvo Kozje
v Kozjem.
Z odlokom št. 23.106/1 ministrstva za poljedelstvo in vode z dne 4. junija 1926 je bilo Vašemu društvu dovoljeno igrati efektno loterijo.
Pri žrebanju, ki se je vršilo dne 7. novembra 1926, je zadela številka 001189, katere lastnik je g. Jožef Pavlič, delavec v Hrastniku, dve posestveni parceli s kletjo v navedeni vrednosti Din 35.000.—.
Imenovani lastnik srečke pa sedaj ne more uživati niit tiste navedene vrednosti niti polovico od nje, ker je dotično posestvo obremenjeno z intabulacijo preužitka, kateri je tako visok, da ves pridelek komaj zadostuje.
Ker je Jožef Pavlič član naše organizacije, se obračamo v njegovem kakor tudi v našem imenu na p. n. naslov z nujno prošnjo, da predmetno zadevo takoj uredite, da more imenovani priti v posest zadetega glavnega dobitka, ker bi bili v nasprotnem slučaju primorani zadevo prijaviti ministrstvu, katero je izdalo dovoljenje za žrebanje, in obenem izročiti državnemu pravdništvu, ker vidimo v stvari namen goljufije, če je bilo posestvo obremenjeno že ob času, ko se je dalo- v žrebanje, ker v tem slučaju ne more več predstavljati Din 35.000 efektivne vrednosti.
Upamo, da boste v interesu humanega gasilnega društva stvar z lastnikom srečke pravično in pošteno uredili, predno hi bili mi prisiljeni celo zadevo izročiti merodajnim oblastim in javnosti potom časopisja.
Celje, dne 20. julija 1927,
Z odličnim spoštovanjem
Tajništvo Kmetsko Delavske Zveze , v Celju.
Tajništvu Kmetsko-delavske zveze
v Celju.
Na gornji dopis se poroča, da je Jožef Pavlič že napravil po nekem odvetniku iz Ljubljane v zadevi potrebne korake in je po izvedenih poizvedbah državno pravdništvo v Celju stvar ustvavilo, ker je uvidelo, da ni kaznjivega dejanja v stvari.
Gasilno društvo kot tako sploh v zadevi nima nima ničesar opraviti, ker sta zakonca Rok in Marija Bokalič, pos. v Belem, pošta Kozje, preskrbela vse dobitke in jih tudi sama ocenila in neizžrebane tudi nazaj dobila.
Torej je dalo gasilno društvo samo firmo. Posestvo, katerega je zadel Pavlič, smo pripravljeni vsak čas mi pogodbo podpisati, ali ga naj pa proda, saj je imel že 1000 Din zanje, za srečko je dal pa samo 10 Din.
Gasilno društvo v Kozjem, dne 31. julija 1927.
A. Špec, 1. r., tč. podnačelnik.
Vsaka loterija je goljufija. Računa na instinkt mase, ki si želi sreče in bi si jo rada po ceni kupila, ker je v nerednih razmerah- tako težko prislužiti si jo z delom. Za pošteno delo imaš samo tanek in suh kruhek, za loterijsko srečko za 10 dinarjev ti pa obljubljajo bogastvo, s katerim bi bil rešen vsakdanjih težav.
Nikogar ni, ki bi ne bil nikdar podlegel pri ponujanju srečk. »Morebiti ravno sedaj odganjaš srečo od sebe! V dobrodelne namene ne maraš dati 10 dinarjev, zato pa tudi dobitka ne boš dobil, ki ti je gotovo namenjen!« Če je žena zraven, je v takem slučaju srečka gotovo kupljena. Na tisoče in tisoče proletarcev da trdo zasluženi denar za problematično srečo, ki bo zadela samo enega, vsi drugi se bodo pa obrisali pod nosom. Srečni edinec pa ima svojo srečo od tisočev nesrečnih, ki nimajo denarja za najpotrebnejše, imajo ga pa za loterijo. Če bi se ti tisoči združili in svoje trdo zaslužene denarje prispevali za svojo skupnost ter jih sami upravljali za pravičnejšo ureditev delavnih razmer pri produkciji, bi bili ti zneski resnični blagor za vse — tako pa le iz enega napravijo ne srečnega človeka, ampak kapitalista.
Pri dobrodelnih loterijah pa ravnajo mnogokrat tudi slabodelno. V našem slučaju so obljubljali posestvo za 35.000 Din, ko je pa proletarec ta dobitek zadel, mu posestva ne dajo, ker je last drugih, zato mu pa ponujajo 1000 Din, češ, saj si dal za srečko samo 10 Din!
Zraven trdijo, da je zadevo že obravnavalo državno pravdništvo in da ni našlo nič kaznivega. Potrudili se bomo dognati, ali je taka dobrodelnost kazniva ali ne.
Svoboden tisk je povsod odprto oko ljudstva, je utelešeno zaupanje ljudstva v samega sebe. Je brezobzirna izpoved ljudstva pred samim seboj — in znano je, da je moč priznanja odrešujoča. Je duševno ogledalo, v katerem vidi ljudstvo samega sebe. Samega sebe opazovati pa je prvi pogoj modrosti.	Karl	Marks.
Prvi in glavni princip vseh izkoriščevalcev je delati na to, da ostanejo izkoriščani nevedni.
Avgust Bebel.
Družinske doklade.
Delavska zbornica za Slovenijo nam je pod številko 2000/27 dne 26. septembra 1927 poslala sledeči dopis:
Socialno demokratska stranka v Ljubljani
Ministrstvo za socialno politiko zahteva od podpisane zbornice s svojim dopisom od 9. septembra 1927, štev. 8281/IV, da zberemo od raznih organizacij (strokovnih in političnih) podatke, kakšno stališče zavzemajo napram družinskim dokladam delavcev in nameščencev v privatnih podjetjih.
Da moremo ugoditi nalogu ministrstva, Vas prosimo, da nam javite Vaše principijelno stališče napram omenjenim dokladam. V slučaju, da ste za družinske doklade, blagovolite označiti svoje mnenje, kdo naj bi nosil finančno breme teh doklad — država ali podjetja.
Ker je zadeva zelo nujna, prosimo čimprejšnjega odgovora.
Delavska zbornica za Slovenijo v Ljubljani:
Predsednik: M, Čobal.	Tajnik	v z.: Tokan.
Dekalisti so na ta dopis odgovorili sledeče:
Odgovarjajoč na Vaše pismo z dne 26. septembra 1927 oprav. štev. 2000/27, si usojamo najprej pripomniti, da iz njega ni razvidno, zakaj ministrstvo za socialno politiko zahteva zadevne podatke, zakaj konkretno gre, ali za odpravo ali za znižanje družinskih doklad, niti ni razvidno, v kaki zvezi se postavlja vprašanje, kdo naj te doklade nosi, država ali podjetje. Tako pojasnilo dati je bila brez dvoma Vaša dolžnost kot Delavske zbornice, da opozorite delavske organizacije na preteče nevarnosti.
Po našem mnenju se morajo vse delavske organizacije in zlasti tudi Delavske zbornice zavzeti za družinske doklade.
Z dosego družinskih' doklad se je začelo polagoma uveljavljati načelo, da se je treba ozirati na potrebe delavca in nameščenca, ne samo plačati ceno njegove delavne moči. Ohranitev družinskih doklad je koristna za delavce, v kolikor se z njimi njihove plače boljšajo in v kolikor se utrjuje važno socialistično načelo, da se morajo pridelki razdeliti med ljudi-delavce po njihovih potrebah. Družinske doklade zlasti manjšajo gospodarske ovire porok.
Družinske doklade naj plačuje podjetnik, kajti delavec dela za podjetnika, njemu ustvarja bogastvo. Naposled je družinska doklada le del plače in skupaj s plačo tvori le del vrednosti delavčevega dela, le del zaslužka, ki ga delavec ustvari podjetniku. Ako bi država plačevala družinske doklade, bi bila to direktna podpora kapitalistom.
Obstoja bojazen, da je pri obstoju družinskih doklad delodajalec bolj naklonjen neoženjenim delavcem in da skuša jemati v službo le neoženjene, oziroma take, ki nimajo otrok. Proti takemu postopanju bi morale voditi strokovne organizacije Specialen boj s ciljem, da podjetnika prisilijo, da sprejema v službo delavce po vrsti, po kateri mu jih pošljejo posredovalnice dela ali organizacije.
Pripominjamo še, da smatramo za dolžnost Delavske zbornice, da v takih slučajih izdela svoje predloge in jih pošlje vsem vprašanim organizacijam. Tako so odgovorili dekalisti in nam se zdi njihov odgovor zelo reformističen. Ne očitamo jim tega zato, ker smo tudi mi proti reformam. Nam se reformizem sam na sebi ne zdi neumen, neumne se nam zdijo le napačne reforme, ali pa želja s praznimi reformami odpraviti razredni boj in zavlačevati delavski napredek. Ker pa dekalisti zelo radi govorijo proti reformizmu, jih je treba opomniti, da so s tem dopisom zagrešili tisti greh; ki ga imenujejo reformizem.
Družinske doklade so kapitalistična krparija, zelo škodljiva delavskemu razredu in zelo koristna militarizmu. Zaslužki so po prevratu padli tako nizko, da je še celo kapitalistični izkoriščevalec uvidel, da jih je treba izboljšati. S pomočjo socialpatriotizma jih je izboljšal samo za tiste* ki skrbijo za hrano topovom, ni jih pa izboljšal mladim, da bi mogli uživati svoj prosti čas za potrebno izobrazbo in razvedrilo. In to naj ostane? O tem bomo še govorili.
Slovenjgradec. Medtem, ko še doslej nismo slišali, da bi naša pošta »Slov. Gospodarja« komu neredno dostavljala, se to pri naročnikih »Napreja« ponovno dogaja. Dobili smo vtis, da se take pomote namenoma izvajajo. — Tukajšnji narodni socialisti delo naše stranke radi odobravajo, a tudi za svoje strokovne organizacije jako vneto agitirajo. Pri tem so pa tako spretni, da se jih je začelo že vobče imenovati nerodne socialiste. — Upravnim organom tvrdke Steiner pa svetujemo, da pri ukazovanju za nadurno delo tudi povedo, po katerem zakonu so to upravičeni. Mi namreč ne maramo, da bi ravno kapitalisti s svojim postopanjem napram delavstvu in direktno za našo stranko agitirali, ker doživeli bi lahko, da jim v zahvalo zato pokličemo — na pomoč delavstvu — tudi kompetentne oblasti.	Kopriva.
Rudarski staroupokojenci bodo dobili vsaj tistih par kovačev letno, ki jim jih je izplačevala II. skupina rudarske zadruge. Rudarski glavar je namreč kot nadzorna oblast dovolil, da ta skupina lahko izplača sledeče podpore: Rudarski nadaljevalni šoli v Trbovljah 2500 Din, za zaščito dece in mladine v Trbovljah, Velenju, Gaber-jih, Prevaljah in Štorah 9000 Din, za staro-upokojence pa 40.000 Din.
Esperantski tečaj za začetnike bo otvoril celjski es-perantski klub v mesecu oktobru. Vsi, ki se zanimajo za ta v današnjem času prepotrebni mednarodni jezik in se ga žele po lahki metodi še to zimo naučiti, naj javijo svoj pristop k tečaju v knjigarni Goričar in Leskošek na Kralja Petra cesti.
Pletilni stroji najnovejšega patenta »Ideal«, nemškega izdelka, so edina in najugodnejša prilika za trajni in dober zaslužek. — Pouk in pojasnila daje: Franc Ko«, Ljubljana, Zidovska ulica štev. 5.
*
Žika je samo ena! Če hočete piti res dobro in ne predrago kavo, zahtevajte izrecno Žiko. Pazite na to ime radi številnih ponaredb!
Enako prepričanje. Popolnoma napačno je, če kdo misli, da morajo biti v socialno demokratični stranki vsi enakega prepričanja v vseh ozirih. Na enako prepričanje smo vezani le po strankinem programu, nič več. Tudi glede programa samega so mogoče različne razlage, ne da bi zato bilo treba dvomiti nad enotnostjo stranke. Enotnost je v nevarnosti šele takrat, kadar se komu njegov nazor prepoveduje, kadar se mu razlaga zabra-njuje, obramba onemogočuje. Poiskal si bo drugo pot in našel bo tudi pristaše, ki pojdejo z njim. Mnogokrat pojdejo z njim tudi taki, ki njegove razlage ne odobravajo, pač pa gredo z njim iz protesta, da mu je bila zabranjena svoboda prepričanja, svoboda govora ali tiska.
Tudi nune zbirajo pobožne prispevke »kar tako«. Proletarka nam piše: V trgovini sem našla usmiljenko, ki je zbirala milodare za cerkev ali nekaj podobnega. Dobila je od prodajalke 10 Din in ji je ponudila polo, naj ta svoj dar vpiše. Ko se je prodajalka vpisala, je začela nuna diktirati: napišite še Miha 10, Jože 12, Jaka 20, Magdalena 10 itd. — Naročeno je bilo, naj napiše vsako ime z drugačno pisavo itd. Ker je vsa vsota končno znašala samo 289 Din, nuna je pa hotela, da bo vsota znašala 300 Din, je diktirala še eno ime za 11 Din. Bog ve, če pride ta nuna v nebesa?
Načelo javnosti in privatne zadeve. Načelo javnosti se strogo privatnih zadev prav nič ne tiče. Če pa začnejo privatne zadeve dotikati se tudi interesov drugih, spadajo pred javnost. Zato je tu sledeča izjava: Po zgledu mnogih v tujini smatrava tudi midva za umestno naznaniti, kar se na Slovenskem običajno ne naznanja: Dne 6. novembra 1927 se nama je rodila hčerka, ki sva jo imenovala Vesna. — Iza Prijateljeva in Zvonimir Bernot.
Delavska telovadna in kulturna zveza »Svoboda« v
Ljubljani vabi na občni zbor, ki se bo vršil v nedeljo 11. decembra 1.1. ob 9. uri predpoldne v prostorih zveze v Ljubljani, Delavski dom, Marksov trg (Turjaški trg) št. 2/II. s sledečim dnevnim redom: a) volitev komisije za pregledovanje mandatov; b) sklepanje o poročilih zvezinega odbora in nadzornikov; c) volitev zvezinega ožjega in širšega odbora, nadzornikov in razsodišča; č) sklepanje o rednih in izrednih prispevkih podružnic in včlanjenih društev; d) sklepanje o prijavljenih predlogih in pritožbah; «) slučajnost. — Med prijavljenimi predlogi zvezinega odbora je posebne važnosti vprašanje reorganizacije s posebnim ozirom na razmerje podružnice ljudbljanske in mariborske pokrajine ter delavni program za bodoče leto s posebnim ozirom na podporo Delavske zbornice v Ljubljani. Podružnice se opozarjajo, da morajo naznaniti pismeno svoje delegate ter urediti pravočasno račune s centralo. Vsaka podružnica in društvo ima pravico delegirati največ 5 delegatov, ki imajo toliko glasov, kolikor zastopajo članov podružnice.
Delegati se morajo izkazati s poverili. Podružnica mora izkazati, da je z obračuni v redu, ker sicer nima pravice do glasovanja. Zvezin občni zbor je sklepčen le, če je na njem zastopana polovica članov. Če bi tega ne bilo, se vrši občni zbor eno uro pozneje, t. j. ob 10. uri, ob vsakem številu prisotnih in upravičenih delegatov.
11. novembra — 2400 izvodov.
Delavci pozor!
Po dolgoletnih izkušnjah se je iznašlo sredstvo „Jol“, za odstranitev kur]ih očes in trde kože na nogah brez bolečin in operacij. Naroča se: Laboratorimu Celje, Razlagova ulica 11.
Cena „Jolu“ 1 zavojček Din 8, ki zadostuje za odstranitev neprijetnega zla.
Sprejmemo
vajenko za čevljarno, prešivalko (šteparico). ^ Vstop takoj. — Prednost imajo hčerke ali sestre organiziranih sodrugov. Eventhalno se sprejme tudi izučena prešivalka Lastnoročno pisane ponudbe z očetovim ali va-ruhovim pristankom na Delavsko Čev- 'jT
1	jami o, Splošne prod. zadruge
„Naprej“ v Celju.	^
Pridite v našo prodajalno in zahtevajte čeoije z „ELilSTIli“ podplati!
■p1 A-'7'
I
n
Naročajte in širite „Naprej“!
i Trško-perilo I
£ za moške, žene in otroke, volna ■■ v raznih barvah, rokavice, noga- JJ ■■ vice, dokolenice, nahrbtniki za " m šolarje In lovce, dežniki, kiotl, m * Sifoni, žepni robci, palice, vilice, ™ *■ noži, škarje, potrebščine za šl-■ vlije, krojače, čevljarje, brivce ■* edino le pri tvrdki	L,
§ Josip Peteline =
£ ijualiana, £
JU blizu Prešernovega spomenika n ob vodi.	JJJ
5 Naj nižje cene! Ha veliko in malo. S
Violine od 95'- Din, gramofoni od 345— Din, ročne harmonike od 85-— Din, mandoline od 136 — Din, citre od 192’— Din, gitare od 207 — Din, lesena in pločevinasta pihala, tamburice i. t. d. v prvovrstni kvaliteti, po izredno nizkih cenah, direktno s tovarniškega skladišča.
8 dni na ogled!	Instrument,	ki	Vam ne bi ugajal vza-
memo nazaj. Veliki ilustrovani cenik zastonj! Zahtevajte ga takoj
Kleine! in Hernld, Maribor št. 103. T0,"‘
od tvrdke: Skladišče
mofonov, harmonik.
Ljudem
dela!
Obutev, namenjena za delo, se ocenjuje po tr-pežnosfi podplatov.
Posvetili smo vso paž-njo temu glavnemu delu obutve, kako bi potrojili njihovo vrednost in tr-pežnost.
Uspelo nam jel
V tej sezoni prinašamo našo vrsto 3967 z nepremočljivimi in neraztrglii-vimi „ELASTIK“ podplati.
Boljših čevljev in boljših podplatov ne moremo vam nuditi, niti če bi nam plačali petkratno ceno.
Kljub izboljšanju kakovosti prodajamo to vrsto i za naprej samo za Din
269-
” PT- Izšla Je
Blasnikova
m
1
1
m
I UELIHa PRATIKA
Tvornica dežnikov in solnčnikov
L. MIKUŠ, Ljubljana, Mestni trg 15
priporoča svojo bogato zalogo dežnikov v kakršnikoli velikosti po najnižji ceni.
Ustanovljeno leta 183 9.
m
@1
®
D
za prestopno leto 1928,
ki ima 366 dni. — Velika pratika je najstarejši slovenski kmetijski koledar, koji je bil že od naših pradedov najbolj vpošlevan in je še danes najbolj obrajtan. — Letošnja izdaja se odlikuje po bogati vsebini in slikah. — Velika pratika je najboljši in najcenejši družinski koledar.
Dobi se v vseh trgovinah po Sloveniji in stane 5 Din. Kjer bi je ne bilo dobiti, naj se naroči po dopisnici pri
]. glasnika naslednikih
®	tiskarna	in litografični zavod
i Ljubljana, Breg štev. 12.
®®B®B®®BBB®®151Hi]lI]®®[
m
®
i
s
tel
Izdajateljica in odgovorna urednica: IZA PRIJATELJEVA (v imenu Izvr. odbora JSDS in KDZ). - Za tiskarno »Slovenija«: Alojzij Hofler v Ljubljani