Kaj je znanstveni termin danes
FRANC PEDIČEK
UVOD
V naslovu navedena snov predpostavlja oziroma zahteva najprej odgovor na vprašanje: KAJ JE TERMINOLOŠKO ZNAKOVJE V ZNANOSTI?
Naj bo pričujoče besedilo poskus odgovora nanj! Seveda se kot takšno ne more razvezati soodnostnosti z vse obravnavo praznostjo naše teorije znanstvene terminologije in hkrati vse vsebinske ter znakovne ncizčlenjenosti naše refleksije o postavljenem vprašanju.
Toda navkljub tem neprijaznim obravnavnim okoliščinam se gaje treba lotiti vpričo vse večje zahtevnosti po informatizaciji današnje (tudi naše!) znanosti.
To pa že opozarja na uporabo posebne "optike" pri odgovarjanju na vprašanje: Kaj je terminološko znakovje v znanosti?
To odgovarjanje namreč ne more biti zgolj lingvistično, niti zgolj lingvistično-semantično, temveč želi izčleniti ustrezni odgovor iz "znanstvene semantike", pomeni, iz področja semantike, ki pripada znanosti ali jo določuje znanost, podobno kakor določuje posebno semantiko umetnost, glasba, medicina in mnoga druga področja človekovega življenja in dela.
Torej gre za najširši teoretsko-semantični pristop v oblikovanju tega odgovora, ne pa za zgolj jezikoslovno ali lingvistično-semantičnega, po katerem so znanstveni termini le besedno-strokovne oziroma verbalno-znakovne pojavnosti, ne pa najširše in imanentne znanostno-znakovne sestave ali strukture.
Gre torej za obravnavani pristop, po katerem ne gre za zaseganje znanostnega znakovja z lingvistično izoblikovanim ("izlikanim"!) bcsedno-tcrminološkim znakovjem, temveč za osamosvajanje imanentnega znanostnega znakovja (seveda pa ob nujni pomoči lingvistične semantike!).
Pomeni, gre za pristop, po katerem je znanostno terminološko znakovje postavljano v široko razprto obravnavno luč semantike v znanosti, ne pa v "privito luč" le jezikoslovnega znakoslovja, to je lingvistične semantike.
SEMANTIKA ZNANOSTI
Vsako področje človekovega življenja in dela je določeno s samosvojo semantiko, natančneje, s samosvojo semantičnostjo ali znakovnostjo. Tako tudi področje znanosti, ki ga določuje znanostna semantika, natančneje, znanostna semantičnost ali znakovnost.Izoblikovanost te semantične ali znakove samosvojosti je eden temeljnih kriterijev identitete znanosti kot celote in vsake posebne znanosti ter posamezne njene discipline.
Takšno razsodilo pa je znakovje v znanosti in znanostih takrat, kadar ni le nabrani kup posameznih terminov, temveč kadar je to znakovje sistemska sestava oziroma integracija terminov. To velevnost znanostne semantike izraža pluralno oblikovana sintagma "terminološko znakovje", ne "terminološki znaki".
Toda področje terminološkega znakovja znanosti še ne vsebuje vsega znakovja znanosti. Lc-lo je namreč lahko po kriteriju narave znakov:
a)	grafično (skice, sheme),
b)	numerično (tabele, formule),
c)	besedno (termini).
Pomeni, znanost in znanosti določuje bogat zaklad znakovja, ki se neprenehoma razvija in spreminja, popravlja in čisti, dograjuje in bogati.
Podana razčlenitev znakovja v znanostih ali znanostnega znakovja razkriva, da zasegajo termini le njegovo besedno raven, ki je nujna integrativna sestavina avtentične povednosti znanostnega znakovja, širše, govorice (langage) znanosti in, ožje, posebnih znanstvenih jezikov (langue).
TERMINOLOGIJA ZNANOSTI
Terminološka razsežnost znanosti je torej ena izmed ravnin semantike znanosti. Gre potemtakem pri tem za besedno ravnino v znanostnem znakovju.
Značilno pa je, da besedna ali terminološka ravnina v cclosti znanostnega znakovja ni monolitna, temveč trosestavna ali trostrukturna.
Sestavljajo jo:
a)	področno besedje
b)	strokovno izrazje
c)	(znanstveno) terminološko znakovje.
Terminologija znanosti torej ne vsebuje le čistih znanstvenih terminov ter njihov sistem, temveč vključuje tudi dve znakovno nižje razviti sestavini, ki sta: področno besedje in strokovno izrazje. Prvo predstavlja znakovje za določeno življcnjsko-pojavnostno področje, a drugo znakovje za delovno-funkcijsko področje. Obe ti skupini, ravni ali vrsti besednega znakovja v določenih znanostih pa sestavljata temelj terminologij v znanostih.
Razsodilo nižje ali višje znakovne razvitosti je tu vsebina in obseg ter pojmovalnost in eksaktnost sporočilnosti znaka. Vse to je, mora biti, pri znanstvenih terminih najvišje.
1 F. PediCek, Slovenska pedagoška terminologija v luči kvalitativne analize znanstvene opredeljenosti in znanostne sporočilnosti, Anthropos, Ljubljana, 1988, It. IV, V, VI, str. 199-213.
Pri področnem besedju sme biti najnižja in pri strokovnem izrazju že zahtevano visoka in enoumna pri sporočanju in sporazumevanju v okviru določene delovne ali tehnične operativnosti.
Toda to je le fenomenološko-strukturna členitev terminologije v znanosti. Lc-ta pa še ni zadostna za odgovor na vprašanje, kaj je znanstveni termin kot element, prvina terminološkega znakovja v znanosti, kar vse kaže, da je za spoznavalni vpogled v naravo in vlogo znanstvenega termina potrebna poleg znakovne šc njegova vsebinska razčlenitev in določitev.
ZNANSTVENI TERMIN
Znakovna razčlenitev terminologije v znanosti razkriva, da zgolj semantična besedno-znakovna (jezikoslovna ali lingvistična) obravnava ne more prodreti v globjo bit znanstvenega termina, saj lc-ta ostaja le pri njegovi znakovno-besedni fcnomenološkosti in kdaj pa kdaj tudi epistemološkosti. Toda logos o znanstvenem terminu ostaja pri tem šc naprej zastrt oziroma zakrit.
Torej: kateri tcmatizacijski vidik je treba uporabili za njegovo odstranitev? Nobenega drugega kakor gnoseološkega! Pomeni, lingvistiki in semantiki znanstvenega termina je nujno treba pridružiti še njegovo gnoseologijo, če želimo in hočemo odgovoriti na vprašanje, kaj je znanstveni termin.
Ob gnoseološki obravnavni analizi znanstvenega termina pa se jc nujno treba spustiti v določeno teoretsko vzdolžnico in vodoravnico.
Ob današnjem vsesplošnem prečnem in vzdolžnem razvoju znanosti jc gotovo nezadostna zgolj logiška gnoseologija, to jc spoznavoslovjc, ki počiva na pojmu kot elementu mišljenja. Na tej podstavi jc počivalo pojmovanje znanstvenega termina od antične filozofije do novoveške znanosti. Gre pri tem za znano radona!istično snovano in pojmovano ter uresničevano gnoseologijo. Po njej jc znanstveni termin besedni znak za določen pojem.
Z novim vekom se racionalistična znanost zlomi v sebi in proti njej se postavi empirična ali pozitivna znanost, ki pa razvija in goji empiristično gnoseologijo na temelju občutka ali sensusa in izkustvenega dejstva ali fakturna. Če jc ta novovekovna senzualistično-empiristična gnoseologija v začetku bojno razpoložena proti logistično-racionalistični, pa se ta njen sentiment v razvoju obrusi in obe skupaj začneta sestavljati sklop dodanašnjega spoznavoslovja ali gnoseologijo. Element zdaj ni več zgolj le pojem temveč tudi empirično razkriti in ugotovljeni razumevek pojava proccsa, funkcijc in odnosa objektivne stvarnosti. Termin jc v novoveški znanosti poleg tega, da jc znak za pojem tudi znak za senzualistično-empirični razumevek o poedinem izčlenjenem pojavu, procesu, funkciji in odnosu.
Znano jc, da pa gre danes znanost skozi oster in razvojno pomemben paradigmatski lom, ki reže globoko tudi v njeno spccifično oziroma lastno spoznavoslovjc, ko ne gre več za spoznavoslovjc filozofije, temveč spoznavoslovjc znanosti.
Ob tem se zatorej pojavlja nujna distinkcija med mišljenjem, ki predstavlja funkcionalno (logiško) razkrivanje zvez med pojavi, procesi, funkcijami in odnosi na eni strani, ter spoznavanjem, ki pa predstavlja intcncionalno ugotavljanje teh pojavov, proccsov, funkcij in odnosov. Zveza med mišljenjem in spoznavanjem jc potemtakem
takšna, da jc mogoče v metafori reči, kako je mišljenje funkcionalno spoznavanje in je spoznavanje intencionalno mišljenje.
Celotno področje človekove refleksije stvarnosti do današnjega paradigmatskega loma znanosti torej obvladujeta logika in gnoseologija.
Vpričo novega in prihodnjega razvoja znanosti, ko gre za preseganje tako racionalistične kakor empiristične paradigme v okviru človekovega reflektiranja objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti, pa se dosedanjima procesoma mišljenja (logika) in spoznavanja (gnoseologija) pridružuje kot imperativno-razvojna norma proces integrativnega in globalnega uvidevanja, to jc zagledavanja bistva ali esenc (torej ne več le pojavnosti oziroma eksistenčnosti!) pojavov, procesov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti (kakor je to značilno za doslejšnjc mehansko-empiristično paradigmo v znanosti!).
Prvina ali temeljna sestavina celostncga uvidevanja stvarnosti in resničnosti pa ne more bili več le pojem (conccptus) kol abstrakt pojavov, procesov, funkcij in odnosov, pa tudi ne le empirično-fenomenološko in cksistcntčno snovani razumevek, vsebinsko določen s spoznanim parcialnim empiričnim dejstvom, temveč nov element kot njun integracijski (ne sumarni!) rezultat, to jc umevek kot "posoda" in okvir ter nosilec celostnega uvidevanja bistva ali esence pojavov, procesov, funkcij in odnosov objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti.2
Funkcionalno umevek ne predstavlja zgolj fenomenološkega empiričnega spoznanja o določenem pojavu, procesu, funkciji in odnosu, to jc le določene "gnosis" o njih, temveč nekaj dialektično več in višjega, cclostncjšcga in globjega, to jc določeno pripadno spoznavo ali "gnome" o njih. To pa tudi pomeni, da današnja paradigma znanosti, rojevajoča se iz preloma empirično-mehanistične v dialektično-holistično, nujno zahteva nadgraditev doslejšnjc klasične racionalistično-cmpirističnc gnoseologije z gnomclogijo, to jc naukom o človekovem postopku rcflcksijsko celostnega uvidevanja pojavov, procesov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti kot integraciji logiških abstrakcij (pojmovanj) in empiričnih razumevkov (spoznanj).
Spoznavc (gnome) torej niso več lc element mišljenja, pa tudi ne le "zidak" spoznavanja, temveč so "korpusi", integracijo obojega. Tako jc na tej osnovi ustvarjena nova spoznavalna sestavnost in kakovost, odlikujoča se s človekovo dialektično-holistično (razvojnocelostno!) in esenčno-vpogledno refleksijo o stvareh, pojavih, procesih, funkcijah in odnosih stvarnosti in resničnosti.
Ali drugače! Če predstavlja logiški pojem skupek abstraktov ali odmislckov pojavov, procesov, funkcij in odnosov predstavlja gnoseološki razumevek fcnomcnološko-cpistcmološki (cksistcnciološki) razvid o njih, pa predstavlja spoznava (umevek) bistvenostni (escnciološki) uvid v njihovo pojavost, procesnost, funkcionalnost in odnosnost.
In slednjič! Če jc znanstveni termin na stopnji ali ravni logike znak za znanstveni pojem in jc znanstveni termin na stopnji ali ravni senzualistično-empiristične gnoseologije znak za pozitivni razumevek, v podobi in vlogi empiričnega spoznanja pojava, proccsa, funkcije, odnosa, pa jc znanstveni termin na stopnji ali ravni dialcktično-holističnc gnomclogijc ali nauka o esenčnem uvidevanju stvarnosti in
F. Pcdičck, Hipotez« o umevku, Anthropos, Ljubljana 1983, St. III-IV, str. 400-405.
resničnosti znak za znanstvene spoznavc kol uvidnostne umevke pojavov, procesov, funkcij in odnosov objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti.
To pa jc na kraju listi odgovor na vprašanje, kaj jc današnji znanstveni termin, ki ga je bilo mogoče (in treba!) razviti iz logike in gnoseologije, to je iz ravni znanstvenega mišljenja in iz ravni znanstvenega spoznavanja do ravni današnjega znanstvenega uvidevanja narave in vloge pojavov, proccsov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti. In to za okvir oziroma v okviru današnje pojavljajoče se kakovostno nove, to je dialektično-holistične paradigme znanosti. V njenem zajemu se namreč prerazvršča današnje spoznavoslovjc iz racionalističnc (oblikovanje pojmovanj!) in empiristične (izkustveno preverjanje spoznanj!) ravni na informacijsko raven, na kateri gre za produkcijo in sporočanje celostnih spo/.nav o stvarnosti in resničnosti. Ti dve funkciji sestavljata in določujeta današnjo rojevajočo se informacijsko gnoseologijo.
V okviru te gnoseologije se človekovo spoznavanje stvarnosti in resničnosti "razakademizira" oziroma "razfilozofira", saj postaja - mora postajati - vse bolj stvar za izkušnjo in prakso človekovega vsakdanjega bivanja in delovanja. V vse bolj zapletenih pogojih in okoliščinah življenja in dela človek namreč nujno potrebuje spoznavoslovjc, ki ni zaprto v svojo "nadstavbno" filozofičnost, temveč jc vse bolj odprto v človekovo stvarno rabo in pomoč. V tej vlogi pa niso dovolj le refleksna pojmovanja in izkustvena spoznanja, temveč človek nujno potrebuje proizvajanje in sporočanje cclovitih spoznav o pojavih, procesih, funkcijah in odnosih stvarnosti ter resničnosti. Nosilci oziroma emitenti teh spoznav so različni znaki. Toda ne le verbalni, temveč tudi grafično-simbolni, pa matematični, računalniški itn.
Brez produkcije in sporočanja znakov o različnih globalnih spoznavah današnji človek ne more več ne živeti in ne delati. Na vsak korak so mu potrebni in nujni za zdanjc bivanje in nadaljnji razvoj, nadaljne spreminjanje stvarnosti in resničnosti ter njuno kakovostno novo "gnoseologiziranjc".
Komparativna prednost in nujnost informacijske gnoseologije torej je, da ne ponuja človeku le reflektivnih pojmovanj in izkustvenih razumevanj oziroma faktnih spoznanj, temveč mu nudi in sporoča globalne, integrativne spoznavc, v vsebini katerih dobiva človek spoznavalnc informacije o zelo kompleksnih izsekih stvarnosti in resničnosti.3
Informacijska gnoseologija je potemtakem spoznavoslovjc današnje informatizacijske dobe in človekove temeljne pravice, da zahteva njen sestop iz vase zaprte filozofičnosti in empirične znanstvenosti v pomoč in omogočanje, da sodobni človek lahko ustvarjalno biva in deluje. Integrativne spoznavc in znaki zanje, od oblikovnih, pisnih in besednih (termini!) do besedilnih, pa so nosilec njihovih sporočitev najširši "ljudski javnosti".
3 Npr.: Znak "kardiogram" nudi človeku zelo kompleksno spoznavo o funkcionalnosti srca in o vseh obkroXnih dejstvih ter procesih njegovega zdravja oziroma bolezni; prometni znak "stop" mu ne sporoča le ukaza, da se mora ustaviti, temveč zelo razsežno spoznavo o situaciji in posledicah neupoštevanja sporočitve o celotni zaledni spoznavi tega znaka; znak "inteligentnostni količnik" nudi spoznavo o zelo vldjučujočih danostih, pogojih in možnostih otrokovega razvoja ter šolanja itd.
SPOROČILNOST IN SPOZNAVANJSKOST ZNANSTVENEGA TERMINA
Čc jc narava znanstvenega termina v tem, da jc znak za določeno znanstveno spoznavo, pa jc njegova vloga v tem, da jc sporočilno funkcionalen in sporočilno uporaben. To oboje je namreč temeljni pogoj za pojav in proccs informatizacije današnje znanosti, ki se pojavlja kot integracija njene razvojne "logizacijc" in "cmpirizacijc".
Sporočilnostno funkcionalnost znanstvenih terminov jc mogoče dosegati in uresničevati v okviru določene današnje znanosti z oblikovanjem njenega terminološkega tezavra, ki mora biti v permanentnem dograjevanju in razvijanju.
Terminološki tc/.avcr kot znanstveno-znakovni zaklad in sistem jc lahko tudi mrtev kapital, čc ni grajen in vkl jučen v ustrezno obstoječo mrežo znanstvene informatike in v njene informacijske tokove ter poti.
Sporočilno uporaben jc znanstveni termin takrat, ko jc ustrezno zabeležen, razčlenjen in pojasnjen v okviru določenega znakovnega sistema in njegove ureditve. Vse to jc lahko uresničevano, ko jc znanstveni termin postavljen in vključen v terminološka enciklopedijo ene ali druge znanosti ali njene posamezne sestavne dele.
Terminološke enciklopedije pokrivajo oziroma vsebujejo celotno terminološko znakovno polje določene znanosti.
Kakor so posamezne področne znanstvene enciklopedije sistematičen in gcslovno urejen vsebinsko-spoznanjski pregled človekovega znanja (npr. medicinska, glasbena, likovna enciklopedija itn.!), tako so terminološke enciklopedije sistematičen in cclotcn gcslovno urejen in besedilno izoblikovan pregled besedno-spoznanjskega znakovja določene znanosti (npr. pedagoška terminološka enciklopedija!).
Po vsebinskem vidiku - in v skladu z (našim) izoblikovanim teoremom o treh strukturnih ravneh korpusa terminologije v znanostih! - sestavljajo terminološke enciklopedije: besednjaki področij, slovarji strokovnega izrazja, in leksikoni znanstvenih terminov.4
Prenos ali transfer teh treh sestavin terminološke enciklopedije v sporočilo-oblikovni oblikovni vidik - ki jc predmet slovaroslovja in v okviru katerega se vsebinsko-strukturni vidik dograjuje z nivojsko-obravnavnim! - nam tako ponuja tri, npr. pedagoške (cdicijskc) oblike:
a)	pedagoški (terminološki) besednjak, ki vsebuje opise ali deskripcije pedagoškega terminološkega znakovja,
b)	pedagoški (terminološki) slovar, ki vsebuje pojasnitve ali cksplikacije pedagoškega terminološkega znakovja, in,
c)	pedagoški terminološki leksikon, ki vsebuje analilsko-sintclskc tcmatizacijc pripadnega terminološkega znakovja.
Skupna vez teh treh (cdicijskih) oblik terminološkega znakovja v znanosti jc enotno oblikovan in dograjevan geslovnik; a razlikovalno razsodilnost jc treba iskali v ravni ali nivoju obravnave posameznih terminoloških znakov, sestavljajoči h terminološki geslovnik določene znanosti.
Sistem terminološkega znakovja v znanosti mora biti poleg tega, da jc sporočilno funkcionalen in ploden, tudi spoznavanjsko ploden ali fcrtilcn. To jc, ko jc tudi notranje
4 Piscc Hazarckcga slovarja tudi razlikuje podobne tri slovaroslovne obravnave: "azbučnik", "glosar" in "rečnik". (Glej: M. Pavič, Hazarski rečnik, Beograd, 1989, Prosveta, str. 286.).
sistemsko urejen, povezan in ustrezno odnosen (ne samo zunanje v besednjakih, slovarjih in leksikonih!).
Notranja, to je spoznanjsko-strukturna sistemskost terminološkega znakovja pa se pojavlja v vsaki znanosti v drugačni podobi in vrstitvi ali klasifikaciji. V pedagoškem polju je mogoče najti naslednje strukturno-sistemske ravni v "tcrminologizaciji" znakovja:
-	družbeno-idejna, na kateri se strnjujejo znaki, ki kažejo na temeljne smeri družbene filozofije o vzgoji in izobraževanju (npr. socializem, komunizem, demokratičnost, humanizem, pragmatizem, etatizem, manipulativnost),
-družbeno-pragmalična, katera razkriva znake o družbeno-ideoloških postavkah, s katerimi določena družba želi zaseči vso "svojo" vzgojo in izobraževanje (npr. rcproduciranjc oblasti, prisvajanja kadrovske politike),
-	vzgojno-aksiološka, ki označuje določeno vrednostno in tclcološko (smotrnostno) sestavino v vzgoji in izobraževanju (npr. vsestranskost razvoja osebnosti, svobodnost, ustvarjalnost),
-duhovno-kulturna, ki zajema znake, s katerimi jc mogoče odčitali sporočila o duhovni in kulturni usmerjenosti določene vzgoje in določenega izobraževanja (npr. oblikovanje in posredovanje duhovnih vrednot nasproti zgolj potrošniški vrednosti in narobe),
-	svetovno in življenjsko nazorska, ki jo napolnjujejo znaki o svetovno in življenjsko nazorski podstavnosti vzgoje in izobraževanja (npr. eksluzivno uporabljanje določenega filozofsko-nazorskega monizma v vzgoji in izobraževanju ter zapiranje dialoškosti, sporazumevalnosti v okviru pluralizma mišljenj ter pogledov),
-	šolsko-sislemska, ki jo določujejo znaki o značilnostih šolskega sistema (kot so prehodnost, vzdolžnost, prečnost, enotnost, dualizem, hermetičnost),
-	didaktično-mclodična, v okviru katere se pojavljajo znaki, ki določeno vzgojo in izobraževanje razkrijejo po pedagoški organiziranosti in operativnosti vzgojno-izobraže val nega dela (npr. didaktični postulati, oblike in metode vzgojno-izobraže val nega dela, vrednotenje znanja),
-	pedagoško-vedenjska, ki vsebuje znake, znakovje, po katerih jc mogoče ugledati slog ali stil vedenja, ki ga ima učitelj do učcnccv in učenci do učiteljev (npr. komuniciranje učiteljev z učenci, odnosi učcnccv do učiteljev, veljavni vzorci dialoga ob spornih vprašanjih),
-	vzgojno in izobraževalno-idcjna, na kateri se pojavlja kot glavni znak osrednja ali temeljna programska določenost vzgoje in izobraževanja (npr. znanstvenost, religioznost, marksističnost, moralnost, estetskost),
-	vzgojno in izobražcvalno-programska, na kateri se kažejo kot temeljni znaki tisti, ki služijo njenemu odčitavanju cdukacijske vsebnosti pri proccsncm uresničevanju določene vzgoje in izobraževanja (npr. razvojni nauk, analiza družbenih protislovij, religija, dialektika, kapitalizem, socializcm),
-šolsko-arhilekturna, ki vsebuje skoraj nezgrešljive pomenskosti znakov, po katerih jc mogoče določevali stavbe, ki služijo, so namenjene uresničevanju vzgoje in izobraževanja v določenem prostoru in času,
-	učno-tehnološka, katero zapolnjuje vrsta znakov, po katerih jc mogoče skoraj nezmotno določili stvari in priprave, ki so uporabljene pri šolskem pouku oziroma izobraževanju (npr. različna učila).
Povsem samostojna strukturno-sistemska ravnina pedagoške terminologizacije je tista, ki jo ustvarja, razvija, "nosi" in določuje logos pedagoške znanosti.
Gotovo bi bilo mogoče ugotoviti šc kakšno strukturno-sistemsko raven, ki določuje sklop terminološkega znakovja v okviru področja vzgoje in izobraževanja ter njune refleksije, a navedene jc vendarle mogoče sprejeti kot temeljne in nosilne vzvode današnje pedagoške terminologizacije.
Njihova temeljna vloga jc v tem, da prebujajo in usmerjajo spoznavalnost ali gnoseološkost oziroma uvidnost ali gnomeloškost pojavov, procesov, funkcij in odnosov v okviru vzgoje in izobraževanja.
SKLEP
Pričujoča obravnava predstavlja odgovor na temeljno vprašanje teorije terminologije v znanosti, ki jc usklajen z dejstvom paradigmatskega loma v današnji znanosti od mehanskega empirizma k dialektičnemu holizmu.
Pri tem jc bilo treba preseči doslejšnjo tematizacijsko zoženo lingvistično-semantično raven in se dvigniti do ravni znanostne semantike. Pa tudi na tej ravnini seje oblikovanje odgovora na vprašanje, kaj jc znanstveni termin, ustavilo, saj je bilo treba šc vstopiti v gnoseologijo znanstvenega termina in slednjič šc cclo v njegovo informatiko.
Znanstveni termin jc, sledeč podanemu diskurzu, znak za znanstvene spoznavc (ali: umevke!) kol integracijo mišljenjskih pojmov in empiričnih spoznanjskih razumevkov o pojavih, procesih, funkcijah in odnosih objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti.
Znanstveni termini pa niso samozadostne sestavine znanosti, temveč morajo bili sporočilno funkcionalni in sporočilno uporabni ter spoznavalno plodni. Prvo so s terminološkimi tezauri; drugo s terminološkimi slovarji; in tretje prek internih strukturno-sistemskih tcrminologizacijskih ravnin določene znanosti.
V vseh teh postavkah (tezaver, slovarji, sistem tcrminologizacijskih ravnin!) so strnjeni doslejšnji dosežki (našega) teoretskega razčlenjevanja in utemeljevanja terminologije v pedagoški in drugih znanostih.