Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 41, 1990, str. 121-134 POZNOLATENSKA ŽELEZNA ČELADA IZ LJUBLJANICE MITJA GUŠTIN Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Aškerčeva 12, YU-61000 Ljubljana 8. junija 1987 je Miro Potočnik1 med podvodnim topografskim pregledom pod izlivom Ljubije v Ljubljanico v rečnem muljnem nanosu odkril slabo ohranjeno železno čelado.2 Na pobudo Bojana Djuriča jo je avtor prispevka ob soglasju vodstva Posavskega muzeja v Brežicah junija 1988 izročil tamkajšnjemu laboratoriju v obdelavo. Želja najditelja, kakor tudi drugih, ki smo si najdeno čelado ogledali, je bila, da s pomočjo pravilno izvedenega strokovnega postopka iz slabo ohranjenega, močno korodiranega predmeta dobimo predmet z vsemi možnimi podatki za čim boljše vrednotenje ter da z ustreznim in dopustnim restavriranjem omogočimo njegovo predstavitev. Jože Lorber je svoje delo v laboratoriju Posavskega muzeja izvedel izredno strokovno: izluščil je prvotno podobo čelade s tehničnimi podrobnostmi, jo na podlagi teh rekonstruiral v celoto ter na ta način ustvaril dragocen eksponat (si. 1-2). Železna čelada je sestavljena iz gladke polkrožne kalote, na katero sta prikovana čelni in zatilni ščitnik. Oba ščitnika sta na stiku s kaloto okrepljena z iztolčenim rebrom, ki je bilo ponekod - ali pa v celoti - zalito s cinasto zmesjo, ki je trdnost rebra dodatno povečala. Ščitnika sta na robu opremljena s posebnim pločevinastim okovom, ki utrjuje čeladna krajca in obenem ščiti pred njunim ostrom robom. Zatilni ščitnik ima spodnji del še posebej stopničasto profiliran v obliki črke »V« proti zakovici na zatilju, kar je sorazmerno širok zatilni ščitnik okrepilo, hkrati pa je izdelovalec rebro dodatno okrasil z vrezano črto. Tudi sicer je čelado popestril z vzporedno vrezanimi črtami na izbočenem rebru, ki se nahaja na prehodu kalote v spodnji del čelade. Na čeladi so ohranjene tri polkrožne zakovice. Po ena na vsaki strani čelade pritrjuje trakasto zanko, ki nosi os naličnega tečaja, tretja drži podobno trakasto zanko na sredini zatilnega ščitnika. Ena ohranjenih zank, ki sodijo k tečaju za naličnico, je iz bronaste pločevine in kaže na popravilo čelade. Pri zanki je na levi strani ohranjen tudi del tečajne osi z odlomkom naličnice. Po vsej površini čelade so ohranjeni sledovi svetleče prevleke, ki kaže, da je bila čelada povsem pocinjena ali morda celo posrebrena. Čelada iz Ljubljanice sodi zaradi svojih tipoloških in tehničnih značilnosti med čelade vrste Novo mesto. Te je leta 1980 opredelil Ulrich Schaaff ob objavi v Mainzu restavriranega keltskega groba 169 z Beletovega vrta v Novem mestu.'1 V grobni celoti keltskega bojevnika je bila tudi železna čelada z maloštevilnimi ohranjenimi deli kalote ter obema naličnicama, okrašenima z živalskim, psu ali volku podobnim motivom (si. 3: 4).4 SI. 1: Ljubljanica - izliv Ljubije, železna čelada, 1: 3. Abb. 1: Ljubljanica - Miindung der Ljubija, Eisenhelm, 1: 3. Za oporo pri rekonstrukciji čelade, analizi njene izdelave ter definiciji te vrste čelad je bila sočasno restavrirana že na prehodu v 20. stol. izkopana podobna, v celoti ohranjena železna čelada iz groba 1656/58 v Mihovem (si. 3: 3). Obenem sta bili očiščeni tudi bronasti naličnici čelade z Vinjega vrha pri Šmarjeti, izkopane v zadnjem desetletju 19. stol. (si. 3: 2). SI. 2: Ljubljanica - izliv Ljubije, železna čelada pred restavriranjem (foto Carmen Narobe, junij 1988) in po restavriranju Jožeta Lorberja v delavnici Posavskega muzeja v Brežicah (foto Marko Mokorel, januar 1990). Abb. 2: Ljubljanica - Miindung der Ljubija, der Eisenhelm vor der Restaurierung und nach der Restaurierung durch Jože Lorber in der Werkstatt des Posavski muzej in Brežice. Dobro ohranjena čelada iz Mihovega ter naličnice iz Novega mesta in Šmarjete so Schaaffu omogočile primerjavo s sorodnimi čeladami drugod po Evropi. Na podlagi tehnoloških značilnosti je takole opredelil čelade vrste Novo mesto: čelada je izdelana iz treh sestavnih delov - polkrožne kalote ter čelnega in zatilnega ščitnika. Ščitnika sta posebej okrepljena z izbočenim rebrom na stiku s kaloto, na katero sta pritrjena s številnimi, drobnimi zakovicami. K čeladi sodita tudi dve svojstveno oblikovani naličnici s petdelnim tečajem, ki sta z dvema trakastima zankama in z dvema zakovicama pritrjeni na čelni ščitnik in praviloma okrašeni z reliefno iztolčenim živalskim motivom (si. 3). Ob pripravi gradiva za razstavo »Keltoi, Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije« so bili v Mainzu sestavljeni v celoto deli čelade z Vinjega vrha pri Šmarjeti: nekoliko deformirana bronasta ščitnika, obe bronasti naličnici in rekonstruirana kalota (si. 3:1). Z restavriranjem že leta 1886 izkopane železne čelade iz groba 5 na Idriji pri Bači, ki so ga tudi opravili v Mainzu, se je izkazalo, da gre prav tako za čelado vrste Novo mesto, vendar z razliko v izvedbi naličnic, ki sta drugače oblikovani in neornamentirani.5 Najdba železne čelade te vrste v strugi Ljubljanice, sicer s tridelnim tečajem s po eno zanko, pomeni logično povezavo med koncentracijo tovrstnih čelad ob Krki pod Gorjanci in oddaljenim primerkom iz Posočja (si. 4). Že Schaaff je opredelil čelade vrste Novo mesto kot značilnost zadnje stopnje keltske civilizacije, za kar je imel najboljšo oporo prav v inventarju groba 169 z Beletovega vrta v Novem mestu. Ta je ob čeladi vseboval značilno poznolatensko bojno opremo: meč poznolatenske sheme, okroglo ščitno grbo in nož z zaključkom ročaja v obliki zanke. Od noše sta se ohranili železna fibula vrste Beletov vrt in pašna garnitura iz železnih obročkov za nošnjo meča, zraven njiju pa še rdečkasta bikonična posoda z ozkim, močno izvihanim ustjem. Inventar uvršča grob v poznolatensko stopnjo La Tene Dl. V La Tene D sodi tudi, verjetno že nekoliko mlajši, grob 1656/58 iz Mihovega, ki vsebuje zgodnjo obliko rimskega gladija z ovalnim branikom, slabo ohranjeno sulično ost, nož in podobno bikonično posodo kot grob 169 iz Novega mesta. V ta časovni okvir uvrščamo tudi drugo poznolatensko železno čelado iz groba 1656/27 iz Mihovega, najdeno skupaj z mečem poznolatenske sheme, s sulično ostjo, z nožem in dvema poroznima lončkoma, okrašenima z metličastim ornamentom.6 V čas omenjenih grobnih celot s čeladami vrste Novo mesto sodi tudi čelada iz izredno bogatega groba 5 z Idrije pri Bači, ki ga na podlagi bronastega posodja, značilnih fibul idr. ter relativnega sosledja znotraj samega grobišča uvrščamo v predavgustejsko obdobje, v sredino 1. stol. pr. n. š. Tudi obe čeladi te vrste iz Šmarjete in iz struge Ljubljanice sta bili najdeni v okolju, ki je bogato s poznolatenskim gradivom, in sodita zanesljivo v 1. stol. pr. n. š.8 Pogled na karto razprostranjenosti čelad keltskega izvora oziroma čelad mlajše železne dobe (si. 4) razkriva - ob številčnosti, pestrosti in raznolikosti oblik -predvsem njihovo dvojno geografsko koncentracijo v jugovzhodnopredalpskem prostoru. Karta seveda zajema znotraj mlajše železne dobe različno stare primerke čelad: zgodnejše oblike se pojavljajo izključno na srednjem Dolenjskem, medtem ko mlajše pokrivajo tako Dolenjsko kot Posočje in področje Ljubljanice. Gostota odkritih in ohranjenih čelad mlajše železne dobe na tem območju je povezana s tradicijo uporabe čelad predhodnega obdobja kot sestavnim delom bojne opreme in izkazovanjem socialnega položaja v družbi, kar je poudarjeno tudi s prilaganjem čelade pokojniku v grob. Vzporedno z izumirajočo halštatsko družbo/ kulturo pa je v keltskem svetu prav čelada eden izmed simbolov rodovnih prvakov in v 5. in 4. stol. pr. n. š. sodijo prav čelade med vrhunske izdelke tehnične in umetniške ustvarjalnosti.10 SI. 3: 1 bronasta čelada z Vinjega vrha pri Šmarjeti, restavrirana v delavnici Rimsko-germanskega centralnega muzeja v Mainzu (foto RGZM Mainz), 2 naličnica z Vinjega vrha pri Smarjeti, 3 naličnica iz groba 1656/58 iz Mihovega, 4 naličnica iz groba Novo mesto-Beletov vrt 169 (2-4 po Schaaffu (op. 3] Abb. 7). Abb. 3: 1 Bronzehelm von Vinji vrh bei Šmarjeta restauriert in der Wcrkstutt des Romisch-Ger-manischen Zentralmuseums Mainz, 2 Wangcnklappe von Vinji vrh bo i Smarjeta, 3 Wangc-nklappe aus Grab 1656/S8 aus Mihovo, 4 Wangenklappo aus Grab 169 aus Novo mesto - Bcle-Garten. Železno čelado s Trbinca, s posebej izdelanim zatilnim ščitnikom, najdeno v skeletnem, po vsej verjetnosti še halštatskem grobu, moramo uvrstiti v čas intenzivnih keltskih vplivov druge polovice 4. stol. pr. n. š.,11 kamor sodi po tipu in dataciji v italskem prostoru tudi bronasta čelada vrste Filottrano iz Bele Cerkve pri Šmarjeti, čeprav jo navedeni spremni pridatek grobne celote uvršča v precej poznejši čas. Da smemo razmišljati v tem času o uvozu s keltskega področja, je dobro izpričano s pojavom keltskih mečev, pašne opreme in drugega v poznohalštat-skih grobovih na Dolenjskem, kar kaže, da je bila zamirajoča halštatska družba še dojemljiva za sprejem novih oblik oborožitve ter modnega nakita.13 Uvrstitev keltskih čelad s Trbinca in iz Bele Cerkve pri Šmarjeti v zadnjo stopnjo halštatskega razvoja temelji na slabo dokumentiranih najdiščnih okoliščinah. Gledano z drugega zornega kota bi čeladi zlahka pripisali času okrog leta 300 pr. n. š., v katerem so v Podravje in Posavje prišli prvi keltski zavojevalci. Tej generaciji prvih keltskih priseljencev smemo pripisati železno, svojstveno izdelano čelado iz groba 1656/35 iz Mihovega, ki sodi v izrazito vzhodnokeltsko družino čelad s trikotnimi okrepitvami na straneh in trikotno oblikovanimi naličnicami. SI. 4: Čelade mlajše železne dobe v Sloveniji: 1 Pridvor - bronasta konična čelada z gumbom (Joanneum, Graz - F. v. Lipperheide, Antike Helme [1896] 232 b); 2 Kovačevše - bronasta konična čelada z gumbom (Goriški muzej, Nova Gorica - D. Svoljšak, Goriški letnik 10, 1983, t. 5); 3 Sv. Katarina nad Solkanom - bronasti čeladi negovskega tipa, varianta Idrija? (izgubljeno - F. Stroh, Germania 28, 1944-50, 224 ss); 4 Idrija pri Bači, grob 18 - bronasta negovska čelada variante Idrija (Naturhistorisches Museum, Wien - M. Egg [op. 18]) 229 s, Abb. 189, Taf. 254; 255a) in grob 5 - železna čelada vrste Novo mesto (Naturhistorisches Museum, Wien - J. Szombathy, Mitt. prah. Komm. 1/5, 1901, 328 s, Fig. 138); 5 Reka pri Cerknem, grob 2 - fragment bronaste negovske čelade variante Idrija? (Naturhistorisches Museum, Wien - M. Egg [op. 18] 231 s, Abb. 192, Taf. 260a) in grob 11 -železna čelada vrste Port (Naturhistorisches Museum, Wien - Hj. Ubl, Rom. Osterr. 3, 1975, 198 ss, Abb. 6); 6 Ljubljanica-Ljubija - železna čelada vrste Novo mesto (M. Potočnik - si. 1-2); 7 Ljubljanica-Bistra - bronasta konična čelada z gumbom, najdena v Ljubljanici med izlivom Bistre in Borovnišnice leta 1985 (Narodni muzej, Ljubljana - neobjavljeno); 8 Trbinc, grob - železna zgodnjelatenska čelada (Narodni muzej, Ljubljana - S. Gabrovec, Arh. vest. 41, 1990, 105 ss, si. 6); 9 Novo mesto -Beletov vrt, grob 169 - železna čelada vrste Novo mesto (Dolenjski muzej, Novo mesto - si. 3: 4; U. Schaaff [op. 3]); 10 Mihovo, grob 1656/35 - železna zgodnjelatenska čelada (Naturhistorisches Museum, Wien - U. Schaaff [op. 14] 171; H. J. Windl, Ann. Naturhist. Mus. Wien 80, 1976, 884, Abb. 2); grob 1655/58 - železna latenska čelada (Naturhistorisches Museum, Wien - K. Vinski-Gasparini, Arh. rad. raspr. 1, 1959, 291, t. 2: 15); grob 1656/58 - železna čelada vrste Novo mesto (Naturhistorisches Museum, Wien - si. 3: 3; U. Schaaff [op. 3] Abb. 7: 2; 8, Taf. 19: 1) in grob 1656/27 - železna poznolatenska čelada (Naturhistorisches Museum, Wien - K. Vinski-Gasparini, l. c., t. 3: 16; U. Schaaff, Jb. Rom. Germ. Zentralmus. 33, 1986, 830 ss, Abb. 23: 2); 11 Šmarjeta - Bela Cerkev - bronasta čelada vrste Filottrano (Narodni muzej, Ljubljana - V. Stare [op. 8] t. 48: 1); Šmarjeta - Vinji vrh - bronasta čelada vrste Novo mesto (Narodni muzej, Ljubljana - si. 3: 1, 2; V. Stare, o. c., t. 14) . Abb. 4: Helme der jiingeren Eisenzeit in Slowenien: 1 Pridvor - konischer Bronzehelm mit Scheitelknauf; 2 Kovačevše - konischer Bronzehelm mit Scheitelknauf; 3 Sv. Katarina iiber Solkan - zwei Bronzehelme des Negauer Typs, Variante Idrija?; 4 Idrija bei Bača, Grab 18 -bronzener Negauer Helm der Variante Idrija und Grab 5 - Eisenhelm des Typs Novo mesto; 5 Reka bei Cerkno, Grab 2 - Fragment eines bronzenen Negauer Helms der Variante Idrija? und Grab 11 - Eisenhelm des Typs Port; 6 Ljubljanica - Ljubija - Eisenhelm des Typs Novo mesto; 7 Ljubljanica - Bistra - konischer Bronzehelm mit Scheitelknauf, gefunden in der Ljubljanica zwischen der Miindung der Bistra und der Borovnišnica im Jahr 1985; 8 Trbinc, Grab -friihlatenezeitlicher Eisenhelm; 9 Novo mesto - Bele-Garten, Grab 169 - Eisenhelm des Typs Novo mesto-, 10 Mihovo, Grab 1656/35 - friihlatenezeitlicher Eisenhelm; Grab 1655/58 -latenezeitlicher Eisenhelm; Grab 1656/58 - Eisenhelm des Typs Novo mesto und Grab 1656/27 - spatlatenezeitlicher Eisenhelm; 11 Šmarjeta - Bela Cerkev - Bronzehelm des Typs Filottrano; šmarjeta - Vinji vrh - Bronzehelm des Typs Novo mesto. Čelade te vrste so bile razen v Mihovem, najdene na keltskih grobiščih Batina, Apahida, Ciume?ti, upodobljena pa je tudi na reliefu s prikazom poraženih Keltov v Pergamonu.14 Vsekakor smemo čelade s Trbinca, iz Mihovega - morda tudi primerek iz groba 1655/58 - in Bele Cerkve pri Šmarjeti uvrstiti v širok časovni razpon, znotraj katerega je potekal zadnji velik premik keltskih plemen, identifikacijo s prvim keltskim naselitvenim valom na slovenskih tleh pa bomo morali prepustiti času, ki bo prinesel bolje dokumentirane najdbe zgodnjelatenskega obdobja. Poselitev jugovzhodnopredalpskega območja, predvsem podravskega in posavskega polja ter pomembnejših postojank ob Krki, je v srednjelatenskem obdobju izpričana s številnimi grobišči ter reprezentativnimi najdbami. Ob vsej oblici izkopanega gradiva tega časa v Sloveniji, pa tudi drugod, pa čelad, kljub dobro oboroženim bojevnikom, praktično ne najdemo. Z zadnjo razvojno stopnjo keltske civilizacije, ki jo istovetimo s pojavom poznolatenskih oppid, naraste število čelad tako v keltskem kot v avtohtonem lateniziranem svetu na obrobju. Pojavljanje čelad ni samo posledica razvoja, temveč je predvsem odgovor na agresivnost rastočega rimskega imperija in močno povezano s pogrebnimi običaji ljudstev južnoalpskega obrobja, ki so, v skladu s svojimi verovanji in običaji, v grob15 prilagala bojno opremo in tudi čelade. Še posebno se to kaže na območju Posočja in Dolenjske, kjer se na sorazmerno majhnem prostoru v 2. in 1. stol. pr. n. š. pojavijo kar štirje izvorno povsem različni tipi čelad (si. 4). Keltski rodovi na območju pod Gorjanci, ki jih pripisujemo plemenski zvezi Tavriskov,16 so v splošnem razvoju keltske oborožitve razvili lasten izdelek - čelade vrste Novo mesto s tehničnimi in likovnimi podrobnostmi, ki upravičujejo umestitev proizvodnje v porečje Krke pod Gorjanci. V poznolatenskem likovnem izrazu je bila reliefna upodobitev motiva vodnega ptiča oz. zveri (si. 3) svojevrsten pojav. Realistično upodobljeni motivi na naličnicah iz Mihovega, z Vinjega vrha pri Šmarjeti in iz Novega mesta so logično nadaljevanje keltske umetnosti zgodnjega in srednjega latena z antitetično postavljenimi stiliziranimi rastlinskimi, predvsem pa živalskimi motivi. Tako kot simetrija nasprotno postavljenih geometrijskih, rastlinskih in živalskih motivov na nožnicah mečev spominjajo tudi naličnice na motiv drevesa življenja ali podobne motive, kjer sredi nasprotno postavljenih živali ali pravljičnih bitij stoji božanstvo. Na čeladah je seveda prostor med naličnicama prazen, vsebino pa dobi, ko si lastnik čelado nadene. Iz italskega prostora, verjetno prek Ogleja, sežejo na rob Istre, v Pridvor, in na rob Krasa, v Kovačevše, ter seveda na mostišče Ljubljanice bronaste ulite čelade etruščansko-italskega porekla.11 V Posočju najdemo v poznolatenskem grobu 18 na Idriji pri Bači na poseben način - iz dveh ulitih polovic - izdelano čelado negovskega tipa. Temu tipu smemo verjetno pripisati tudi fragment podloge krajcev iz groba 2 na Reki pri Cerknem, ki sodi že v avgustejski čas, in obe čeladi s Sv. Katarine nad Solkanom, ki ju moramo na podlagi priloženih novcev uvrstiti v poznorepublikansko obdobje."1 Pojav te t.i. idrijske variante negovskih čelad kaže, da so to, v 5. in 4. stol. pr. n. š. tako na jugovzhodnopredalpskem kot na venetskem območju izredno priljubljeno obliko čelad v Posočju v poznolatenskem obdobju še vedno ali pa ponovno izdelovali. Grobovi z orožjem se v Posočju pojavijo šele v zadnji fazi halštatske dobe konec 5. in v 4. stol. pr. n. š. Intenzivnost pojava orožja v nasprotju s starejšimi obdobji je povezana s spremenjenimi religioznimi predstavami in običaji pokopavanja na tem prostoru, je pa tudi posledica spremenjenega vojaškopolitič- nega stanja v Evropi v 4. stol., ki ga povzročijo keltske selitve, v 2. stol. pr. n. š. pa ekspanzija rimske republike. Ob tradicionalni čeladi negovskega tipa se v grobovih v Posočju pojavijo sodobne oblike, kot, npr., varianta vrste Novo mesto v grobu 5 z Idrije pri Bači, kar moremo razumeti kot rezultat stikov s Tavriski na Dolenjskem, pa tudi čelada vrste Port v grobu 11 z Reke pri Cerknem, ki potrjuje povezavo Posočja z alpskim območjem.19 Razmeroma številne čelade, pa tudi oborožitev nasploh v poznolatenskem obdobju v Posočju priča o vojaški usposobljenosti prebivalstva, ki je posledica grozeče nevarnosti tako z vzhoda kot z zahoda. Povezana je z obrambno pripravljenostjo plemenske skupnosti, poleg tega pa verjetno tudi z udeležbo v vrstah republikanskih pomožnih čet, o čemer pričajo številni italski importi med grobnim inventarjem ter drugi podatki o novačenju rodov na vzhodni meji Italije. Ob pomanjkanju pisanih zgodovinskih virov in tehtnejših arheoloških pričevanj bo ostal status prebivalstva v Posočju, ki ga povezujemo s plemenom Ambisonti, v zadnjem stoletju pr. n. š. nerazrešen. Odprto bo ostalo vprašanje, kolikšen je bil pritisk na Ambisonte po letu 181, ko je bil ustanovljen Oglej, in kakšno je bilo razmerje sil po Cezarjevi intervenciji leta 50 proti Japodom in ustanovitvi postojanke Forum lulii v Furlaniji. Sistematično povezana obravnava skromnih zgodovinskih virov, do sedaj ovrednotena arheloška dediščina in usmerjena numizmatična raziskava bi po mnenju Jaroslava Šašla osvetile dogajanja na robu med Italijo in Balkanom. Spodbuda, ki jo je vedno znova dajal, ostaja želja in vodilo pri nadaljnjem raziskovanju tega izredno zanimivega zgodovinskega časa in prostora. 1 M. Potočnik, Arh. pregl. 27, 1986, 170 ss; isti, Arh. vest. 39-40, 1988-89, 387 ss. 2 Potočniku se na tem mestu zahvaljujem za pregled najdb iz Ljubljanice in za dovoljenje za objavo čelade. 3 U. Schaaff, Situla 20-21, 1980, 397 ss; primerjaj še isti, v: Antike Helme (1988) 302 ss. 4 Slabo ohranjeni naličnici novomeške čelade kljub izbornemu restavriranju ne dovoljujeta natančnejše opredelitve upodobljene zveri. Schaaff, I.e., 402, op. 25, meni, da gre za sedečega psa oziroma volka. Na prvi pogled moremo temu pritrditi, saj nam režeči gobec in priostrena ušesa govore za to. Motiv psa najdemo predvsem v vzhodnokeltskem svetu, npr. na posodi v srednjelatenskem grobu iz Labatlana na Madžarskem (M. Szabo, Folia arch. 24, 1973, 43 ss, Abb. 1-2, 4-6) ali na znamenitem poznolatenskem kotlu iz Gunde-strupa (A. O. Klindt-Jensen, Gundestrupkede-len [1979) Fig. 10-11; 22; 53). Za dokončno opredelitev psa oziroma volka nam na nalični-cah manjka rep, ki je na drugih upodobitvah te živali izrazit. Zato ostaja vprašanje zoološke opredelitve motiva pri novomeških nalič-nicah odprto; možno je, da gre za prikaz mitične živali. 5 Restavrirana čelada še ni bila objavljena; za podatek se zahvaljujem M. Eggu. 6 Vpogled v inventarje grobov iz Mihovega mi je ljubeznivo omogočil H. Windl, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 7 M. Guštin, Posočje v mlajši železni dobi, tipkopisna disertacija (Ljubljana 1987) 14. 8 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete (1973) npr. t. 7: 3; 11: 6; 23: 20-22, etc.; M. Potočnik, Arh. pregl. 27, 1986, 171 s, si. 4-5. 9 S. Gabrovec, Arh. vest. 13-14, 1962-1963, 293 ss; cfr. tudi M. Egg, Italische Helme (1986). 10 U. Schaaff, Jb. Rom. Germ. Zentralmus. 21 1974, 149 ss; isti, ib. 20, 1973, 81 ss. '' M. Guštin, Jb. Rom. Germ. Zentralmus. 31, 1984, 306 ss; Abb. 3; S. Gabrovec, Arh. vest. 41, 1990, 105 ss. 12 V. Stare (op. 8) t. 47: 10; 48; D. Božič, v: Praist. jug. zem. 5 (1987) 870. 13 M. Guštin (op. 11); cfr. tudi L. Pauli, Situla 20/21, 1980, 353 ss. 14 U. Schaaff, Jb. Rom. Germ. Zentralmus. 21, 1974, 171 ss. 15 Pokope s čelado pozna Tessin, še posebej na grobišču Giubiasco (R. Ulrich, Die Graber-felder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin [1914|), pa tudi v Liguriji (G. Barruol, G. Sauzade, Rev. Et. Lig. 35, 1969, 15 ss) in na Tirolskem ter v zahodni Furlaniji (U. Schaaff [op. 14) Abb. 4; 13). 16 Strabo IV, 6, 10; VII, 2, 2; VII, 5, 2. Cfr. tudi G. Dobesch, Die Kelten in Ostrerreich (1980); G. Zippel, Die romische Herrschaft in Illvrien (1877). " U. Schaaff, Arh. Korrbl. 11,1981,217 ss. 18 M. Egg, Italische Helme (1986) 229 ss. Za natančnejšo opredelitev cfr. B. Teržan, Ger-mania 67, 1989, 618. 19 U. Schaaff, Aquitania, supplement 1 (1986) 293 ss. 20 G. Ulbert, Cdceres el Viejo (1984) 59. DER SPATLATENEZEITLICHE EISENHELM AUS DER LJUBLJANICA Zusammenfassung AnlaBlich einer der topographischen Unterwasser-Untersuchungen hat Miro Potočnik1 am 8. Juni 1987 unter der Miindung der Ljubija in die Ljubljanica in der Schlammablagerung des Flusses einen schlecht erhaltenen Eisenhelm (Abb. 1-2) entdeckt.2 Der Eisenhelm besteht aus einer glatten halbkugeligen Kalotte, an die ein Stirn- und ein Nackenschutz angenietet sind. Beide Schutzvorrichtungen sind am Beriihrungspunkt mit der Kalotte durch eine getriebene Rippe verstarkt, die stellenweise oder zur Ganze mit einer Zinnmischung ausgefullt war, wodurch die Starke der Rippe zusatzlich gefestigt wurde. Die beiden Schutzvorrichtungen sind am Rand mit einer besonderen Blechfassung versehen, die als Verstarkung der Helmkrempen und zugleich als Schutz vor dem scharfen Rand der Schutzvorrichtungen dient. Der verhaltnismaBig breite Unterteil des Nackenschutzes ist noch besonders stufenartig in Form des Buchstabens »V« gegen die Niete profiliert, wodurch er verstarkt wurde. Zugleich verzierte der Verfertiger die Rippe mit einer eingeschnittenen Linie. Auch sonst gestaltete er den Helm abwochslungsreich mit parallel eingeschnittenen Linien auf der ausgebuchteten Rippe, die sich am Obergang aus der Kalotte in den Helmunterteil befindet. Auf dem Helm sind drei halbkugelige Nieten erhalten. Je eine dient an jeder Helmseite zur Befestigung der bandartigen Lasche, welche die Achse des Wangenklappenscharniers tragt, wahrend die dritte eine ahnliche bandartige Lasche in der Mitte des Nackenschutzes halt. Eine der erhaltenen Laschen, die zum Scharnier fiir die Wangenklappe gehoren, ist aus Bronzeblech und deutet auf eine Reparatur des Helmes hin. Bei der zweiten, auf der linken Seite, hat sich auch ein Teil der Scharnierachse samt einem Bruchstiick der Wangenklappe erhalten. Auf der ganzen Helmoberflache sind Spuren eines glanzenden Oberzugs erhalten, was darauf hinweist, daC der Helm ganzlich verzinnt oder vielleicht sogar versilbert war. Der Helm aus der Ljubljanica zahlt wegen seiner typologischen und technischen Merkmale zu den Helmen des Typs Novo mesto. Diesen hat im Jahr 1980 Ulrich Schaaff anlaBlich der Veroffentlichung des in Mainz restaurierten keltischen Grabes 169 aus dem Bele-Garten in Novo mesto definiert:' Im Grab des keltischen Kriegers befand sich auch ein Eisenhelm mit wenigen erhaltenen Kalottenteilen und beiden, mit einem hund- oder wolfahnlichen Tiermotiv verzierten Wangenklappen (Abb. 3: 4).3-4 Als Stiitze bei der Rekonstruktion des Helmes, der Analyse seiner Ausfiihrung sowie der Definition derartiger Helme wurde zugleich der schon am Obergang zum 20. Jahrhundert ausgegrabene ahnliche, zur Ganze erhaltene Eisenhelm aus Grab 1656/58 in Mihovo restauriert (Abb. 3: 3). Zugleich wurden auch die zwei bronzenen, aus dem nicht erhaltenen Grabverband aus Vinji vrh bei Šmarjeta stammenden, im letzten Jahrzehnt des 19. Jahrhunderts ausgegra-benen Wangenklappen gereinigt (Abb. 3: 2). Der gut erhaltene Helm aus Mihovo sowie die Wangenklappen aus Novo mesto und Šmarjeta ermoglichten Schaaff den Vergleich mit verwandten Helmen aus anderen Fundorten in Europa. Mittels Definieren der technologischen Unterschiede bestimmte er die Helme des Typs Novo mesto anhand folgender Eigenschaften: der Helm ist aus drei Bestandteilen verfertigt - der halbkugeligen Kalotte sowie des Stirn- und Nackenschutzes. Die zwei Schutze sind an der Beriihrungsstelle mit der Kalotte, woran sie mit zahlreichen kleinen Nieten befestigt sind, speziell mit einer ausgebuchteten Rippe verstarkt. Zum Helm gehoren auBerdem zwei eigenartig gestaltete Wangenklappen mit fiinfteiligem Scharnier, die mittels zweier Nieten an den Stirnschutz befestigt und in der Regel mit einem reliefartig getriebenen Tiermotiv verziert sind (Abb. 3). AnlaBlich der Vorbereitung des Materials fiir die Ausstellung »Keltoi, Kelten und ihre Zeitgenossen im Territorium Jugoslawiens« wurden in Mainz die Teile des Helmes aus Vinji vrh bei Šmarjeta zu einem Ganzen zusammengesetzt: die beiden etwas deformierten bronzenen Schutze, beide bronzenen Wangenklappen und die rekonstruierte Kalotte (Abb. 3: 1). Mit der Restaurierung des bereits im Jahr 1886 ausgegrabenen Eisenhelms aus Grab 5 in Idrija bei Bača, die ebenfalls in Mainz durchgefiihrt wurde, erwies es sich, daB es sich gleichfalls um einen Helm des Typs Novo mesto handelt; es besteht jedoch ein Unterschied in der Ausfiihrung der Wangenklappen, die anders gestaltet und unornamentiert sind.5 Der Fund des Eisenhelms dieser Gattung im FluBbett der Ljubljanica, zwar mit einem dreiteiligen Scharnier mit je einer Niete versehen, stellt die logische Verkniipfung zwischen der Konzentration derartiger Helme an der Krka unter den Gorjanci und dem Exemplar aus dem entfernten Sočagebiet dar (Abb. 4). Schon Schaaff hat die Helme des Typs Novo mesto als charakteristisches Merkmal der letzten Stufe der keltischen Zivilisation eingeordnet, wofiir er die beste Stiitze eben im Inventar des Grabes 169 aus dem Bele-Garten in Novo mesto hatte. Dieses Grab enthielt auBer dem Helm eine charakteristische spatlatenezeitliche Kriegerausriistung: ein Schwert vom Spatlate-neschema, einen runden Schildbuckel und ein Ringgriffmesser. Von der Tracht blieben erhalten eine Eisenfibel des Typs Bele-Garten und eine Gurtelgarnitur aus Eisenringen zum Tragen des Schwertes, daneben aber noch ein rotliches bikonisches GefaC mit enger, stark ausladender Mundung. Das Inventar reiht das Grab in die Stufe La Tene D1 ein. Der Stufe La Tene D gehort auch das vermutlich schon ein wenig jiingere Grab 1656/58 aus Mihovo an, das eine Fruhform des romischen Gladius mit ovalem Stichblatt, eine schlecht erhaltene Lanzenspitze, ein Messer und ein ahnliches bikonisches Gefafi wie das Grab 169 aus Novo mesto enthalt. In diesen Zeitrahmen wird desgleichen der zweite spatlatenezeitliche Eisenhelm aus Grab 1656/27 aus Mihovo eingereiht, gefunden vergesellschaftet mit einem Schwert vom Spatlateneschema, einer Lanzenspitze, einem Messer und zwei porosen, mit Besenstrichornament verzierten Topfchen.6 In den Zeitabschnitt der angefiihrten Grabverbande mit Helmen des Typs Novo mesto ist ebenfalls der Helm aus dem auBerordentlich reichen Grab 5 aus Idrija bei Bača zu zahlen, das wir aufgrund der BronzegefaBe, der charakteristischen Fibeln u.a. sowie der relativen Abfolge innerhalb des Graberfeldes selbst in die voraugusteische Periode, die Mitte des 1. Jahrhunderts vor u.Z. einstufen.7 Auch beide Helme dieser Gattung aus Šmarjeta und aus dem FluBbett der Ljubljanica wurden in einer an spatlatenezeitlichem Material reichen Umwelt gefunden und sind einwand-frei in das 1. Jahrhundert vor u.Z. zu setzen.8 Ein Blick auf die Verbreitungskarte der Helme keltischer Herkunft bzw. der Helme der jiingeren Eisenzeit (Abb. 4) verrat auBer der groBen Anzahl und der Mannigfaltigkeit der Formen - vor allem ihre zweifache geographische Konzentration im siidostlichen Voralpenraum. Die Karte umfaBt allerdings innerhalb der jiingeren Eisenzeit verschieden alte Helmexemplare, wobei die friihen Formen ausschlieBlich im zentralen Dolenjsko erscheinen, wahrend die jiingeren sowohl Dolenjsko als auch das Sočagebiet und das Gebiet der Ljubljanica umfassen. Die Dichte der entdeckten und erhaltenen Helme der jiingeren Eisenzeit in diesem Bereich ist mit der Tradition der Verwendung der Helme des vorherigen Zeitraumes als einem Bestandteil der Kriegerausriistung und der Bekundung der sozialen Stellung in der Gesellschaft verbunden, was auch durch das Beilegen des Helmes dem Verstorbenen ins Grab betont wurde.9 Parallel mit der aussterbenden Hallstattgesellschaft/Kultur war aber in der keltischen Welt eben der Helm eines der Symbole der Stammesoberhaupter und im 5. und 4. Jahrhundert vor u.Z. |*ehdren die Helme zu den Spitzenleistungen des technischen und kiinstlerischen Schaf- Der Eisenhelm aus Trbinc, mit besonders verfertigtem Nackenschutz, gefunden in einem Skelett-, hochstwahrscheinlich noch hallstattischen Grab, muB in den Zeitabschnitt der intensiven keltischen Einflusse der zweiten Halfte des 4. Jahrhunderts vor u.Z. eingereiht werden,11 wohin dem Typ und der Datierung im italischen Raum nach auch der Bronzehelm des Typs Filottrano aus Bela Cerkev bei Šmarjeta gehort, obwohl er durch die Begleitbeigaben des Grabverbandes in eine viel spatere Zeit eingereiht wird.1" DaB wir in dieser Zeit Import aus dem keltischen Bereich in Erwagung Ziehen diirfen, wird gut bezeugt durch das Vorkommen keltischer Schwerter, Giirtelgarnituren und anderer Gegenstande in den spathallstattischen Grabern in Dolenjsko, was darauf hinweist, daB die aussterbende Hallstattgesellschaft noch fur die Aufnahme neuer Bewaffnungsformen sowie modischen Schmucks empfanglich war.13 Die Einreihung der keltischen Helme aus Trbinc und Bela Cerkev bei Šmarjeta in die letzte Stufe der hallstattischen Entwicklung ist auf der Grundlage schlecht dokumentierter Fundum-stande erfolgt. Aus einem anderen Blickpunkt betrachtet, konnten die zwei Helme leicht in die Zeit um das Jahr 300 vor u.Z. eingereiht werden, als die ersten keltischen Eroberer in das Drava- und Savagebiet kamen. Dieser Generation der ersten keltischen Zuwanderer darf der eiserne, eigenartig ausgefiihrte Helm aus Grab 1656/35 aus Mihovo zugezahlt werden, der in die ausgesprochen ostkeltische Familie der Helme mit dreieckigen Verstarkungen an den Seiten der Kalotte und mit dreieckig gestalteten Wangenklappen gehort. Diese sind, auBer in Mihovo, in den keltischen Nekropolen Batina, Apahida, Ciume?ti vertreten, abgebildet findet man sie sogar auf dem Relief mit der Darstellung der besiegten Kelten in Pergamon.14 Jedenfalls diirfen wir die Helme aus Trbinc, Mihovo - vielleicht auch das Exemplar aus Grab 1655/58 - und aus Bela Cerkev bei Šmarjeta in die breite Zeitspanne einreihen, innerhalb derer die letzte groBe Wanderung der Keltenstamme erfolgte, die eigentliche Identifikation mit der ersten keltischen Besiedlungswelle auf slowenischem Boden werden wir jedoch der Zeit iiberlassen miissen, die besser dokumentierte Funde aus der Friihlatenezeit an den Tag fordern wird. Die Besiedlung des siidostlichen Voralpenbereiches, vor allem des Drava- und Savagebietes sowie wichtigerer Posten an der Krka, ist in der Mittellatenezeit durch zahlreiche Nekropolen und representative Fundi- belegt. Bei aller Fulle des ausgegrabeni-n Matt-rials dii-si-r Zeit in Slowenien finden sich, wie auch andernorts, trotz der sonst gut bewaffneten Krieger praktisch keine Helme. In der letzten Entwicklungsstufe der keltischen Zivilisation, die wir mit dem Erscheinen der spatlatenezeitlichen oppida identifizieren, wachst die Zahl der Helme sowohl im keltischen als auch im autochthonen latenisierten Randgebiet an. Das Auftreten der Helme ist nicht nur ein Entwicklungsanzeichen, sondern vor allem eine Antwort auf die Aggresivitat des anwach-senden romischen Imperiums und stark mit den Bestattungsbrauchen der Volker des siidalpinen Randbereiches verknupft, wo, im Einklang mit den Glaubensvorstellungen und Brauchen der Einwohner, die Kriegerausriistung, wie auch Helme, ins Grab beigegeben wurden.15 Dies zeichnet sich noch besonders im Bereich des Sočagebietes und in Dolenjsko ab, wo in einem verhaltnismaBig kleinen Raum im 2. und 1. Jahrhundert vor u.Z. nicht weniger als vier, ihrem Ursprung nach vollig unterschiedliche Helmtypen zutage kommen (Abb. 4). Die Keltenstamme im Bereich unter den Gorjanci, die wir dem Stammesverband der Taurisker zuschreiben,16 entwickeln ein eigenes Erzeugnis - die Helme des Typs Novo mesto mit technischen und bildlichen Details, welche die Herstellungslokation im FluBgebiet der Krka unter den Gorjanci rechtfertigen. Im spatlatenezeitlichen bildlichen Ausdruck stellt die Relief-darstellung des Motivs eines Wasservogels bzw. eines Raubtieres (Abb. 3) ein eigenartiges Phanomen dar. Die realistisch dargestellten Motive auf den Wangenklappen aus Mihovo, Vinji vrh bei Šmarjeta und Novo mesto sind die logische Fortsetzung der keltischen Kunst der Friih-und Mittellatenezeit mit antithetisch gestellten stilisierten floralen, vornehmlich jedoch zoomor-phen Motiven. So wie die Symmetrie der einander gegeniiber gestellten geometrischen, pflanzlichen und Tiermotive auf den Schwertscheiden, erinnern auch die Wangenklappen an das Motiv des Lebensbaumes oder an ahnliche Motive, wo inmitten der gegeniiber gestellten Tiere oder Fabelwesen eine Gottlichkeit steht. Auf den Helmen ist naturlich der Raum zwischen den Wangenklappen leer - er gewinnt einen Inhalt, als der Besitzer den Helm aufsetzt. Aus dem italischen Raum, vermutlich iiber Aquileia, reichen an den Rand Istriens in Pridvor und des Karstes in Kovačevše sowie ins Gebiet der Ljubljanica gegossene Bronzehelme etruskisch-italischer Herkunft.17 Im Sočagebiet wurde im spatlatenezeitlichen Grab 18 in Idrija bei Bača ein auf besondere Weise verfertigter - aus zwei gegossenen Halften zusammengefiigter - Helm des Negauer Typs gefunden. Diesem Typ diirfen wir hochstwahrscheinlich das Futterblechfragment aus Grab 2 in Reka bei Cerkno zuschreiben, das schon in die augusteische Periode gehoil. und die beiden Helme von Sv. Katarina iiber Solkan, die aufgrund der beigegebenen Munzen in den spiitrepu-blikanischen Zeitabschnitt einzureihen sind. Das Vorkommen dieser sog. idrisehen Variante der Negauer Helme verrat, daB diese, im 5. und 4. Jahrhundert vor u.Z. sowohl im siidostlichen Voralpenraum als auch im venetischen Bereich hochst beliebte Helmform in der Spatlatenezeit im Sočagebiet noch immer oder abermals verfertigt wurde. Graber mit Waffen erscheinen im Sočagebiet erst in der letzten Phase der Hallstattzeit Ende des 5. und im 4. Jahrhundert vor u.Z. Die Intensitat des Erscheinens von Waffen im Gegensatz zu den alteren Zeitraumen ist mit den veranderten religiosen Vorstellungen und Bestattungsbrauchen verbunden, ist indessen auch Ausdruck der veranderten militarpolitischen Situation in Europa im 4. Jahrhundert, bewirkt durch die keltischen Migrationen, im 2. Jahrhundert vor u.Z. aber durch die Expansion der romischen Republik. Neben dem traditionellen Helm des Negauer Typs kommen in den Grabern des Sočagebiets zeitgenossische Formen wie z.B. eine Variante des Typs Novo mesto im Grab 5 aus Idrija bei Bača vor, was als eines der Resultate des Kontaktes mit den Tauriskern in Dolenjsko aufzufassen ist, wie auch der Helm des Typs Port in Grab 11 aus Reka bei Cerkno, was die Verkniipfung des Sočagebietes mit dem Alpenbereich bestatigt.19 Mit den verhaltnismafiig zahlreichen Helmen, wie auch der Bewaffnung im allgemeinen auCert sich in der Spatlatenezeit im Sočagebiet die militarische Befahigung der Bevolkerung, was die Folge der drohenden Gefahr sowohl von Ost als auch von West ist, sie kann aber auBer mit der Verteidigungsbereitschaft der Stammesgemeinschaft auch mit der Beteiligung in den Reihen der republikanischen Auxiliartruppen in Zusammenhang stehen, was die zahlreichen italischen Importe unter dem Grabinventar sowie andere Angaben iiber die Soldatenaushebung in den Stammen an der Ostgrenze Italiens bezeugen.20 Wegen des Mangels an schriftlichen historischen Quellen und gewichtigerer archaologischer Zeugnisse wird der Status der Bevolkerung des Sočagebiets, die wir mit dem Stamm der Ambisonter verbinden, im letzten Jahrhundert vor u.Z. ungelost bleiben. Offen wird auch die Frage bleiben, wie stark der Druck auf die Ambisonter nach dem Jahr 181 war, als Aquileia gegriindet wurde, und wie das Krafteverhaltnis nach Caesars Intervention im Jahr 50 gegen die Japoden und nach der Grundung der Station Forum Iulii in Friaul war. Die Erorterung der karglichen geschichtlichen Quellen, zusammen mit dem bisher bewerte-ten archaologischen Erbe und einer gezielten numismatischen Untersuchung wurde nach Jaroslav Šašels Ansicht die Vorgange am Rande zwischen Italien und dem Balkan erhellen. Die Anregung, die er immer wieder gegeben hat, bleibt als Desideratum und Richtschnur fiir die weitere Erforschung dieses auBerordentlich interessanten geschichtlichen Zeitabschnitts und Raumes.