260 Slovensko gledišče. Zdi se mi, da je Cankarja tu zapustila rahločutnost! . . . Značaji so vobče risani krepko, z jasnimi potezami, vendar pa imajo vse osebe, ki nastopajo v Cankarjevi drami, nekaj sličnega, kar moti. Kakor se nahajajo nekaki posebni, dostikrat seveda smešni znaki, po katerih spoznavamo neko vrsto ljudi, takozvane aristokrate, tako imajo tudi vsi Cankarjevi ljudje neko svojstvo, katero jih dela nekako sorodne. Vsi govore en jezik, vsi gledajo in zlasti molče takisto pomembno, molče v trenotkih, ko bi človek mislil, da bi morali govoriti i. t. d. Mislim, da niso zakrivili tega samo igralci . . . Seveda je poskrbljeno tudi za kontrast. Na učitelju Justinu in Dobnikovi hčeri Almi ne opazujemo tiste ponositosti, po kateri se odlikujejo vse druge osebe v Cankarjevi drami. Da je Cankar vedoma hotel imeti kontrast, o tem nas prepričuje zlasti učitelj Justin, kajti ta značaj je naravnost karikiran! Pa da že končam: »Jakob Ruda« je po moji sodbi prva slovenska drama, ki ni imela le v našem gledišču jako lepega uspeha, ampak bi si ga utegnila priboriti tudi na kakem tujem odru! Kdor je s kritičnim duhom čital moderne igre tujih pisateljev, zlasti pa nemških, pritrdi moji sodbi. S Sudermannom ali Hauptmannom Cankarja seveda ne moremo primerjati, a poznam nekoliko iger novejše nemške literature, katere je kritika prav pohvalno sprejela, a ki so komaj boljše nego »Jakob Ruda«! . . Nekoliko zasluge za to, da je »Jakob Ruda« tako lepo uspel, gre seveda tudi igralcem. Če bi ne bilo gospoda Borštnika, ki je igral naslovno ulogo, ali gospoda Inemrnna, kateremu je bila poverjena uloga Broža, ne vem, kako bi bilo. — Razen »Jakoba Rude« so bile v zadnjem Času še sledeče dramske predstave. Dne 18. februarja smo imeli popoldansko »jubilejsko predstavo«, pri kateri se je ponavljala »Županova Micka«. Dne 20. februarja pa je bila tretja, oziroma zadnja »slavnostna jubilejska predstava«. Igral je ta večer v »Rokov-njačih« naslovno ulogo gospod Ig. Borštnik, ki je dokazal, da se da tudi iz te uloge nekaj napraviti. Kot gost je nastopil gospod Borštnik tudi 26. februarja, t. j. pustni torek v Kotzebujevi pustni glumi »Vrban Debeluhar«, Dne 2. marca so igrali prvič v tej sezoni Ganglovega »Sina« in sicer predelanega. Bistvenih izprememb pri »Sinu« jaz nisem mogel zapaziti. Kolikor pa je gospod Gangl odstranil v njem nekatere kričavosti ter ugladil dialog, je to drami le na korist-Dne 8. marca pa je nastopila kot gost v »Pariškem potepuhu« gospa Ljerka pl. Šramova iz Zagreba. O dični umetnici smo pisali obširneje tistikrat, ko je bila baš v »Pariškem potepuhu« prvikrat nastopila na našem odru, in da bi se hoteli baviti temeljiteje z njeno igro i zdaj, bi morali le ponavljati hvalo, ki smo jo bili izrekli o njej ob tisti priliki. Z. II. Operne predstave. Šestmesečno sezono slovenskega gledišča je zaključila Bellinij e v a1) opera »Norma«. V reprizi tega iz prejšnjedobnega repertoarja slovenske opere dobro znanega dela je našel ljubitelj starejšega italijanskega žanra zaželjeni sladki bonbon, katerega mu je letošnja sezona do *¦) Vincencij Bel lini, roj, 1. 1801. v Kataniji v Siciliji, umrl 1. 1835. v Pu-teauxu pri Parizu, je zložil več oper izmed, katerih sta najbolj znani »Norma« in »Somnambula«. Italijani proizvajajo tudi še njegovi skladbi »I Capulettiedi Montecchi« ter »I Puritani«. Upodabljajoča umetnost. 261 zadnjega trenotka odrekala, drugim pa, ki jih je vzgojila modernejša faktura novodobnih oper k resnejšemu mišljenju, je pokazala veliki razloček med staro italijansko smerjo in novimi strujami, ki daleč nadkriljujejo ono po glasbeni vsebini, po čuvstvovanju in po umetniški ideji. Polna melodij, podaje »Norma« le melodije, orkester igra najneznatnejšo ulogo zanemarjanega spremljevalca. Melodijam manjka značaja in značilnega zabarvanja, vsega, po čemer stremi današnji okus. Vendar so pa melodije učinljive, in to po svoji neusahljivi živosti, ki jim ustvarja prav zabavno zunanjost, menjajočo se kot linije na bojastem, z žilicami prepletenem mramorju. V Normi gospice Carneri in njeni tekmovalki Adalgisi gospice Noemi smo spoznali imenovanih pevk lepa svojstva za kolo-raturni spev; zadostovali so tudi moški predstavljala gg. Desari, Pest-kowski in Lebeda, ki so se potrudili, da so kar najbolje izvedli staro italijansko opero. — Ob zaključku letošnje sezone z zadovoljstvom registrujemo najboljši uspeh prizadevanja, ki se je naklonilo napredku slovenskega opernega odra. Repertoar je izkazoval vseskozi odlična dela slovenske, češke, nemške, francoske in italijanske umetnosti; bil je vsestranski, težeč po gojitvi zlasti novodobne glasbene smeri. Svoj vzgojevalni smoter so s tem operne predstave slovenskega gledišča kot kulturnega zavoda hvalevredno dosegle. Kvaliteta proizvajanja oper je bila častna za slovenski narod in smelo v ponos glediški upravi, v radost občinstvu, ki je to svojo radost pač najbolje javljalo s trajno obilim in marljivim obiskovanjem gledišča. Opernemu osebju gre glasna hvala, njegovemu sodelovanju toplo priznanje; potrudil se je očividno vsak posameznik z vsemi svojimi močmi, in nobenemu ni smeti nikakor očitati nebrižnosti in pomanjkanja ambicije. Bil je vsak letošnji solist kos svoji nalogi in vsak si je bil v svesti časti polnega svojega poklica in dolžnosti, katerih vestno izpolnjevanje sme zahtevati občinstvo od resnega umetnika. Voditelju opernih predstav, g. kapelniku Hilariju Benišku, bodi še posebno priznanje. Njegova kapelniška spretnost in trudoljubna energija sta temeljna opora slovenskemu opernemu odru; njemu gre dobršna zasluga pri uspehih, ki jih je zabeležila kronika zadnjih opernih sezon. Mirno, a vztrajno njegovo delovanje je pridobilo slovenskim opernim predstavam ugled, njegovi uspehi so vzrodili v občinstvu zaupanje v našo opero in zanimanje za operno umetnost. S svojo težav se ne boječo trdno voljo je ugladil pot tudi težko izvedljivim proizvodom moderne muzikalne drame, in povzdignil je nedavno še nizki nivo delokroga glasbenih predstav na višino naprednjaškega stremljenja, po kateri mora krepko se razvijajoč narod težiti z neomahljivo voljo. — oe— Sternenov »Cesar na konju«. Nadarjeni naš mladi slikar, ki študira na slikarski akademiji v Monakovem, je naslikal za ljubljanski »Mestni dom« našega cesarja na konju. Slika je izvršena v naravni velikosti. Cesar jase na svojem arabskem vrancu proti gledalcu po nekem neravnem terenu. V ozadju dirjajo za njim častniki tudi na konjih. Ves prizor je posnet brez dvoma s kakih vojaških manevrov.