List 26.
-—:----------MjgSS-fea«^—
Slovenci! povejte svetu,
na kaj se opirate, ko hočete in želite• prosite in zahtevate, da se vam upelje vas jezik v vaše učilnice in vaše pisarnice?
.... P. Slovenci imamo terdne vodila, kterih se zvesto deržimo in nobenega prestopiti nas volja ni. Nase omenjene želje se opirajo na zdravo priprosto pamet, na nepodkupljivo pravico in na cesarske postave. Kdorkoli bereš naslednje verste, tri priče: pamet, pravico in postavo izprašaj, in po tem sodbo izgovori.
Slovenci  se tako-le modrujejo:
1. Neskončno modri Stvarnik je tudi nam vložil čutila in dušne zmožnosti; gotovo pa ne, da bi spale v nas, temveč da se bude, blažijo, likajo in mikajo. Izobraženje je tudi naših učilnic cilj in konec; torej smo v tem, da se ustanove tudi pri nas učilnice, enih misli z vlado. Toda po svoji slabi pameti si učilnic nikakor ne moremo misliti v korist narodu, ako se nam nevednežem, kakor nas naši „kultuitraper- itt po svetu razglasujejo, vede in uki dopovedujejo v jeziku, kterega naše matere niso učile nas. Kar
206
ttič ne moremo zato, da Nemca ne razumemo, ako nemški 2, nami govori. Ali Nemec, Lah, Francoz Slovenca slovenski govorečega morebiti razumejo?! V ptujern jeziku nas učiti, ali pa nič! Mislimo toraj, da se naj Slovencom slovenski dopoveduje po učilnicah in tudi po pisarnicah. Povejte nam: ali zamore kdo, ki ima le še zdravo, če tudi še tako pri-prosto pamet, drugače misliti, želeti, sklepati, pričakovati in zahtevati? Saj naša pamet ne spozna, kako bi to drugače bilo. Slovenca v ptujern jeziku za življenje mu potrebnih vednosti učiti, ni učilnica, je pa mučilnica. Tudi Slovenci davke plačujemo, akoravno ne lahko, ker smo revni, vendar pa vselej zvesto; tudi tega nam menda ne bo odrekel celi svet. Plačujemo deržavne, deželne in srenjske davke. Iz teh davkov se plačujejo stroški za učilnice in pisarnice. Ker menda učilnic ne narejajo in pisarnic ne vravnavajo nikjer le zato, da bi preskerbeli uradnike in učnike s kruhom, jih tudi na Slovenskem ne. „Se ve da ne, učilnice so vam v prid — mi boste djali — in ne temu, ki v njih uči." — Ce je pa temu tako, nam naša pamet drugače kaže. V ptujern jeziku osnovana učilnica nam ne more biti v prid. Mislimo, da bi tudi Nemcom nič kaj ne ustregli, ako bi jim zato, da bi se tudi ptujega jezika naučili, slovenske učilnice in pisarnice osnovali! — Ali morebiti pa? Le poskusite!! Plačevati učilnice nemški osnovane pa vendar moremo; ali ni to v nebo upijoča krivica! Za naše denarje naj se nam šole ustanovijajo. Po tem mi hrepenimo; skazi nam kdo, da te pravice nimamo!
Kar sem do zdaj govoril od učilnic, velja tudi od pisarnic. Tudi o njih bi po svoji pameti smeli pričakovati, da bi smel vsaki deržavljau v njih govoriti v svojem jeziku, pisma vlagati v svojem jeziku, odgovorov pričakovati v svojem jeziku, v zapisnike narekati v svojem jeziku, ker se v njem zamore do dobrega dopovedati, kar ga teži, prositi, česar želi, pa tudi zvediti, česar gosposka želi od njega.
Nemški, laški, ogerski, hervaški in serbski deržavljaui te pravice vživajo, in kdor je količkaj prebrisane glave in brati in pisati zna, si marsiktere pisma do gosposke sam naredi in spiše, ali saj sam prebere. Le naši ljudje si morajo iskati kakega človeka, ki nemški zna, in si že zavolj tega tudi bolje plačati da; le slovenski deržavljau vabil, okiicov in razsodb, ki jih iz pisarnic dobiva, ako komu kaj ne plača, ne sme razumeti, brati, ker nemškega ne razume? — Oj pravica, kje si? — Ali je to ravnopravnost med deržavljani? Po svoji slabi, pa kakor se vam dozdeva, še nespačeui pameti, bi rekli, da ni. Ce pa vendar je, bi prosili, da bi nas kdo podučil, kako strinjajo to z zdravo pametjo?
Kar pa tiče tako imenovane srednje učilnice (gimnazije, realke) svoje želje opiramo še na pravice, ki nam jih dajejo same cesarjeve postave, iu tako-le mislimo:
Cesarska osnova gimnazijalnih in realnih učilnic od leta 1849 v pervo versto keršanski nauk stavi; koj za tem pa m a ter ni jezik, ki se uaj uči po teh učilnicah. Glejte, koliko važnost cesar maternemu jeziku dajejo! Sto križakov temu, kdor zamore po zdravi pameti in neskaljeni pravici drugače, kakor si Slovenci odgovor mislimo, odgovoriti na naslednje vprašanja: kteri narod na Kranjskem stanuje in prebiva? in: kteri jezik je na slovenski zemlji m u t e r n i jezik? — Ako pa Slovenci, ki slovenski govore, na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem, Isterskem iii Goriškem prebivajo, kako je to, da je slovenski jezik v naših učilnicah komaj le pasterk ? — Ali po pravični ravnopravuosti, in ne velikoveč po krivični kriwprav-nosti?
Ako se z vsemi cesarskimi ukazi tako ravna, kakor z vsem avstrijanskim narodom danim cesarjevim zagotovljenjem ravuopravnosti, se pač ni čuditi, da je prišla deržava naša v skorej nerešljive homatije. Po taki poti se ne more priti drugam.
Ali si upate pa morebiti reči. da presvitli cesar s tem zagotovljenjem niso resno mislili? Te misli bi nas Slovencov bilo strah, ker podkopava vse zaupanje, ki je deržavi in deržavljanom enako potrebno; mi Slovenci smo cesarju vedno zvesti bili in serčno udaui in nikakor ne moremo verjeti, da bi cesarja kdaj ne bila volja dati, kar obljubuje in zagotovlja.
Kako je toraj to, da se pri nas še ni spolnila in se tudi zdaj ne spolnuje omenjena osnova od leta 1849? Smo li mi tega krivi ali kdo? — Ali jo je morebiti kak pozneji ukaz preklical? To nam ni znano! Velikoveč nas misli, da tacega ukaza bilo ni, še danes poterjuje slavni ukaz od 8. avgusta 1859, kterega so „Novicea že tolikrat na pomoč klicale, in po kterem tudi slavni dr. Lovro Toman v deržavnem zboru poprašuje ministra Schmerling-a. — Brali smo omenjeni ukaz po „Novicah", ki so ga nesle po celem svetu, brali v deržavnem zakoniku, v kterega menda niso stavili ukazov, ki nimajo veljave; brali ga pa nismo med oklici, ki jih dobivajo učilniške vodaije* Kdo je tega kriv? Mar li mi? — Ali se to pravi, cesarskih  postav deržati se!
Verh vsega tega zdaj pa še navedamo cesarski diplom 20. oktobra 1860, podeljeno ustavo 26. februarja 1861 ia cesarjevi nagovor, s kterim se je 1. maja 1861 deržavni zbor pričel; povsod nam je zagotovljena enakopravnost vseh narodov, in vendar je pri nas ne najdemo; kako je to? — Ali preveč zahtevamo, ako želimo, da bi nam cesarjeva beseda bila saj enkrat resnica? — In vendar se najdejo krivičniki, ki nas gerdijo in tožijo pred svetom, da smo prenapeti, prešerni, krivični in Bog vedi kaj še! — Ako smo si sami kaj krivi, da se nam ni že spolnila cesarjeva beseda, smo krivi le v tem, da se je nismo koj do dobrega poprijel i. Luterani so drugače ravnali. Komaj je bila izrečena cesarjeva beseda »verska enakopravnost1', že so začeli kamenje lomiti, ter vlagati vogelnik svojemu Božjemu hramu, in  kmalo je stalo poslopje.
Enakopravnosti v jeziku bi se bili mogli mi Slovenci ravno tako terdo poprijeti. — Pa kaj, ker nam je poman-kovalo mož, ki bi bili umeli presvitlega cesarja, še bolj pa mož, ki bi bili hotli spolnovati njegovo besedo! Imeli smo pa može, ki so ukaz od 8. avgusta 1859 a d aeta djali, češ, da nas Slovencov ne zadeva, med tem, ko v deržavnem zakoniku stoji natisnjeno, da velja za vse kronovine in narode.
Mislili so menda ti možje, da slovenske dežele niso kronovine,   in   da   Slovenci  niso   narod! — Ali se drugače
v
zamore sklepati o tem? — Ce je pa temu tako, bi nam bili bolj ustregli, ako bi nam bili očitno povedali, da ne spoznajo kronovine kranjske, štajarske, koroške itd., in nas slovenskega naroda. Tedaj bi bili saj o kratkem zvedili, pri čem da smo in s kom se nam je boriti. Pa saj je zaper-seženih zopernikov naših zvijača ena, da tavajo po skrivnih potih in se očitno ne kažejo sovražnih; in tako ravnajo za to, ker dobro vedo, da je veliko težje boriti se s sovražnikom skritim, kakor s protivnikom, kteremu gledamo v oči. Slovenci so se po tem takem do zdaj borili za pravice dežele iu naroda, ki so jih bili jim zbrisali iz cesarstva av-strijanskega, morda tudi celo iz Evrope in sveta. — Taki boritvi ne more biti  uspeh.