št. 4 ,.S L O V E N K A" Str. 3 Otroška psychologija. (Zapiski iz pogorskega življenja). Bratec iii sestrica sta bila, zdrava kakor riba, in čvrsta da je bilo veselje gledati ju. Deček je imel jedva štiri leta, a deklica nekaj čez pet. ?)ila sta nekaka posebnost med otro.škim drobižem. Lepi. nedolžni obrazek, črne, velike, umne oči, prirojena živahnost in že zgodaj se javljajoča nadarjenost, vse to ju je prikupilo vsakemu na prvi mah. Čudovito rada sta se imela; drug brez druzega nista mogla ostati dolgo. Najuzornejši komunizem je vladal med njima : igrače, sladčice, sadje, vse sta imela in uži- vala skupno. Če je paglavček jokal (kar se je zgodilo le redko), takoj je pritegnila še deklica ; če se je sestrica zasmijala, tudi bratec je udaril v smeh. Kar je bilo šc bolj čudno, druge družbe nista ma- rala. Niti pogledala jih nista, kamoli se pridružila vaškim otrokom, ko so se shajali na vasi, in šo kričali, tekali, veselili se, lase si pulili in jokali. Vedno le doma, ali v obližji, vedno sama, a vendar vedno vesela in živa. Zvečer pa, ko so bili vsi domači zbrani v topli izbi, sta toliko razgrajala in uganjala toliko otročjih burk, da je bila prava .komedija«. Seveda, na teh zabavni Ji večerih zadnja točka na vsporcdu je bil vedno le — zaspanec. Vez dan, če se jima ni ljubilo razsajati, zatekla sta se na kakov priljubljen prostor, vzela v roke igrače, in se mirno pogovarjala in važno igrala .veliko življenje". Ker sta vse opazovala pri velikih, sta tudi vse po- snemala. Kazala sta bistro glavico, osobito malček, in za njuna leta sta bila čudovito razvita. Nekaterikrat bi ju bil zapazil do smešnosti resna, s temnim pogledom in z nagubanim čelom. Takrat sta imela po glavi kaj nenavadnega in zelo resnega ; igrala sta n. pr, „gospodarja in gospodinjo". Če si poslušal, ne da bi te videla, slišal si pri- bližno lake pogovore : — Veš ti, rekla je zdihujć deklica, da sera v ve- likih skrbeh radi punice. Vsa peče in gori v lice. Sirotče, kako je bolno! In negovala je svojo nerodno punico napravljeno iz cunj. — Bolna je, praviš? skuhaj jej kave; svetoval je mali — Neče je : morda jo trebušček boli. — - Ali joče ? — Ne, ne joče. — Pa bolna ni. Stepsti jo je treba. Vidiš jo, sit- nost razvajena ! — Ne, ubožica, tepel je ne boš, ne ! — Daj, da jo pogledam. — Zdaj ne; tiho bodi, ker spi. — No pa, bom spal tudi jaz. Sedaj bo noč, hočeš ? — Da; in lunica tudi pride. — Tista zlata '? — Da ; in polno, polno lučic gori visoko, visoko. — Kdo jih prižge ? — Bog. — Je-li da Bog ima rad male otroke ? — Gotovo, če vbogajo mamico. — Pa ti nisi vbogala ; tebe nima rad. — Ali jaz sem velika. — Jaz tudi bom velik; kedaj bom velik, a? — Jutri boš ti velik. — Jutri bom velik V Kakšno bo to „velik" ? — Takšno. Pojdi, zdaj greva delat na polje. — Žito bova sejala, ne-li V — Da ; in kopala bova zemljo. — In travo kosila. — Veš ti, delavcev bo treba ; a troški so, troški ! Bog pomagaj ! in letina kaže slabo. Kuko plačamo davke ? — Da, kako plačamo mačke? — Kaj ? ! ne mačke, davke sem rekla. — Mačke, mačko. — Ne mačke. Vidiš pa ! . . . — Mačke, mačke, mačkeeee ! je gromko zaklical deček in se zasmijal ter tekel proč kakor mala srnica. In tako sta se pol resno, pol šaljivo pogovarjala; a sprla se nista nikoli ; vedno sta si bila dobra. Otroci se radi jokajo za vsako malenkost, često- str. 4 ,S L O V E N K A" Št. 4 krat iz golega dolzega časa, ker ne vedo kaj driizega početi. Naša drobna znanca sta redkokedaj jokala ; po- sebno dečka ni bilo slišati tako z lehka. Nekcdaj sta se zabavala na nekaj senožeti ne daleč 'od doma. Deklica je brala cvetice in zraven pela, kar jej je bilo posebno priljubljeno ; malček pa se je trudil z neko korenino, katero je liotel izruti, pa ni mogel. Upiral se je in upiral. Z nožicama v zemljo uprt, z malim životom sključen, pulil je z rokami in pulil ; pa mu le ni šlo. Kri se mu je že prikazovala u mladi pesti. A nič ni delo le srčno naprej ! Dolgo se je trudil brez uspelia ; a čim bolj je dr- žala korenina tem bolj trmasto jo je deček vlekel. Jel je naposled kričati in srditi se. — Da bi te.... čakaj ti !.... grdina, uh !... ih., ii ! — Na zadnje mu je šlo na jok od samega srda, ker ni mogel zmagati. — Kaj ti je V vprašala ga je deklica. — Noče, vidiš, noče ! glej, noče, vidiš, uh, ili ! -• Čakaj ti pomagam. In res mu je pritekla na pomoč. Upirala sta se še malo trenotkov zajedno. Naposled se mlada korenina nagloma vtrga, in oba otroka se za- valita na hrbet po tleh in se potačita nekoliko po malo strmej senožeti. Pobrala sta se od tal vsa potolčena in razpraskana nekaj časa se tipala molče tu in tam, kjer je bolelo, pogledala se se solzami na trepalnicah, in oba mahoma udarila v glasen smeli. A deček, ki je še vedno tiščal v krvavečej roki iz- ruvano korenino, je začel ž njo udrihati ob zemljo in se ji rogati : — Aha, Aha ! sem te ! Ti se boš ustavljala V ubo- gaj, ubogaj, aha ! sem te 1 Vračaje se s polja sta večkrat natrgala cvetlic, ovenčala se ž njimi, napravila lesen križec in se vračala domu v »procesiji', pojoča: kerje lejson, kirje lej nas! amen ! — in deček je še dodal svoj zveneči U-liu-hiij ! — Jaz sem kaplan, je pripovedoval malček mami, prišedši domu. — Da, da ! kokošji kaplan si ti. — Oh, oli ! coh, ooli ! kokošji kaplan ! Koko- dék, kokoko-dék, ko-dék .... In smeha in skakanja ni bilo ne konca ne kraja, dokler naposled ni prišla navadna antifona : — Mama, lačen sem; mama, lačna sem. — Ali sta bila pridna 'i — Pridna, pridna ! In jedla sta z največjo slastjo, in lica so jima ža- rila, in dobra mamka je gledala z zadovoljstvom in s pravičnim ponosom svoja dobra malčika. Pri sosedovih so imeh tudi otroke, kateri so sku- šali večkrat privabiti v svojo družbo naša znanca. Pa to se je le redko kedaj zgodilo, kajti ona nista marala za nje. Navadno so ostali eni in drugi na svojih tleh, ter se gledali in pogovarjali le tako preko meje, če ni prišlo kedaj kaj burnega vmes, da so jo prestopili in se malo zlasali in stepli. Neka tiha, nezavedna antipatija jc vladala med njimi, najbrže zato, ker je vladala že med njihovimi družinami. Kakoršni starisi, taki navadno tudi otroci ; saj se otrok, posebno na maternili kolenih, nauči marsikaj do • brega, pa se ne navzame tudi dosti slabega. Sosedovi otroci so imeli že vsejane v mlada srca kali bahatosti in zavisti ob enem, in bili so povrh na- gajivi in poredni. Naša dva pa sta pridno reagirala. Večna človeška narava že v mladi koži ! Začel je pogovor n. pr. eden izmed sosedovih tako : — Naš atej ima nov klobuk. .Odgovor je prišel takoj od nasprotnega taborja, in kmalu se je razpletlo med obema živahno otročje tekmovanje. — Pa naš ima nove hlače. — Pa naš ima črevlje. — Naš ima pa böte (škornje.) — Pa naša mama peče kolače. — Naša pa nam da orehov. — Pa naša — — pa naša je kupila kokoš. — Pa naša jih kupi pet. — Pa mi imamo lepo mačko in lovi miši. — Pa imamo psa, in lovi muhe. — Naša mačka ima rep. — Pa naša ima dva. — Lažeš, vem da jih nima ! — Pa jih ima ! — Pa jih nima ! — Pa jih ! . — Pa naša ima ostre kremplje, in dolge, dolge brke. — Pa nLša ima oči velike, in luč notri ima. — Pa naša ima rep. — Pa naša ima zobe. — Pa jaz jo vjamem in jej jih izbijem. — Pa jaz jih izbijem tebi in tvoji mački in tvojmu ateju in mami. — Semkaj pridi, bomo videli ! — Pa jih, pa jih, pa jih ! — Oh, oh, ti, hlačar ! — Uh, uh, ti srajčnik! — Pa ti si vjokanik. — Ti pa si vmazanik. — Pa nisem: — Pa si, vaša mama te ne umiva. — Pa nisem ; ti si, ti si ! — Ti si, ti si, ti si ! —----— In pri besedah „ti si' je nastal navadno hudomušen duvet in zmerjanje in pretenje, dokler ni prišlo do fak- tičnega boja in.se niso zlasali. Tedaj pa so prišle skrbne matere na razdraženo bojišče mirit vzburjene duhove. In dočim je modra mamka naša dva razposajenca posvarila, pokarala, in tudi stepla, če je bilo treba, soseda se je navadno hudo razsrdila na njo in na njene otroke, a svoje podražila, da bi se drugipot bolj junaško obnesli. št. 4 „S L 0 V E N K A- Str. 5 Ah, inamka, mamka ! ki tako zgodaj seješ v mlade, nezavedne duše seme razpora in sovraštva!---- Ob lepem, toplem vremenu nista ostajala naša raz- posajenega doma, ampak stari oče ju je peljal kam na polje. Po poti je sledilo prašanje za prašanjem. — Oče, kaj je to? — oče, kaj je tam uno? — oče zakaj to? Oče in oče brez konca in kraja. In potrpežljivi oče je na vse dobrohotno odgovarjal. Ona sta si pa lepo zapomnila vse, da sta potem doma pravila in razlagala, ter sta razvila v priliki svojo učenost in pokazala svoje razširjeno obzorje za dražilo bahastim sosedom. Ala, sta bila prava ! Škoda za priljubljena malčika 1 Ure so jima bile štete. Na lepi, pogorski cvetki tako lepo se razvijajoči je nenadoma pala morilna slana !.. .. * * Tu in tam po hribih se je slišalo o otročjih bo- leznih. V najbližji vasi so bili že pomrli nekteri, in mrt- vaški zvon od cerkvice na gori se je pogosto oglašal in žalostno donel ter odmeval po dolinicah. Materam je srce v prsih trepetalo. Smrt ni bila daleč ! Prvi njeni leden, moreč dah je s tajno grozo prišinil malo vas ! Izmej prvih je bila na vrsti naša deklica. Mahoma je izgubila prirojeno ji živahnost. Vtihnila je. V globo- kih, umniii očeh se jej je bralo nekaj posebnega ; mirna otožnost se je razlila po lepem obrazcu. Bolezen jo je „lovila" ! — ,Oče', vpraša vsa zamišljena starega očeta, — ali so ljudje v nebesih ? — Seveda so. — In mali tudi? — Tudi. — Ali je lepo tam gori? — Tako lepo, in tako lepo, da si ne moreš mi- sliti. Bog je gori, in Mati Božja lepa in svetla kakor solncc, in angeljci krasno pojo in lete na zlatih krilih. — Na zlatih? —^ Da ; v nebesih je vse zlato. — So li rože v nebesih? — In pa še kake ! — In sladčice tudi imajo in jabolka, neli, oče ? — Dakako ; vse imajo kar je dobro. — Ali zebe? — Oh, ne ! solnce prijazno in toplo sije. — Zakaj ne gremo gori ? — Pojdemo o svojem času. — Oče, jaz hočem takoj ; in mama pride, in atej, in vsi pridemo, in bo lepo. — Ti imaš še časa. Uboga deklica je govorila, kakor da bi slutila bližnjo smrt. Kmalu je legla, zgrabila jo je davica ! Teden dni je grozovito trpela. Vročica jo je vidno uničevala. Bredlo se ji je veliko. Grlo ji je bil hudo oteklo. Prišel je za njo poslednji dan ! — Mama, mama ! je težko izpregovorila. Videla sem . . . toliko rož . . . toliko lepih ! Tam . . . glej !. . vidim ... na mizi . . . pri oknu. Vidiš? Potem za nekoliko časa se dostavila : — ^lama, grem . . . gremo . . . — Kam, sirota moja, kam ? — Na polje , . . Oče, pokaži solnce ! . . . Kje je ? Potem je nepopisno milo zaječala. — Mam.a, boli . . . boli ! , . . A uboga mati jo je negovala, ter zraven žalovala, ¦ obupavala! Jok jej je silil v oči in jej stiskal drhtajoče grio .... Vsaka pomoč je bila brez uspeha. Zadnji dan ni mogla več dihati. Davilo jo je strašno. Zvijala se je u posteljici, stresala se in zdaj pa zdaj se krčevito dvigala ter zopet padala polumrtva. Oči je imela izbuljene, motne ; lice zateklo, pekoče ; ustnice zažgane bledovišnjeve. — Mama . . . piti . . . žejna! In kapljico po kapljici so jej vodo spuščali v za- sehla usta; a bilo je kakor da bi padala na razbeljeno železo. Deklica se je vsakipot silno stresla, ko je očutila hladno vodo v ustiii in jo ni mogla požreti. Bolečine so bile neznosne. Mahoma se je malce pomirila ; motno je izpregle- dala in, spoznavši mamo, težko uprašala : — Mama ! — Kaj, srček moj, sirota ! — So, ali so ... so hiše . . . ii nebesih ? — Da, zlate palače, duša moja! Molči, molči, dete ; moje ! — Ali boli gori? — Ne boli, sirotica ; gori je vse dobro. Zopet je zamižala in umolknila. Dihala je hitro in težko. Bleda je bila. Kmalu potem jej sapa zopet zastane. Zvije se stra- hovito, vzpne se kviško in zopet pade kakor kamen, in usteca se jej zapenijo. Sapa jej je piskala skozi zateklo grlo. Neznosne muke, zadnje muke ! . . . Bilo je že pozno na večer. V sobi se je slišal jok in vzdiliovanje. Notri so bili vsi domači in nektere ženice. A proti svršetku noben ni mogel ostati navzoč ; ceh) bolničin otec je zbežal iz sobe, tako se je vsem deklica smilila. Edina mati se je krčevito tiščala male posteljice in z nadčloveško močjo vztrajala do konca. Zunaj je bila najkrasnejša noč. Ščip je seval nizko na obzorji, a zvezdice so veselo migljale, in med listna- tim drevjem je šumel hladni vetriček. Mala bolnica je umirala. U poslednjih mukah je obupnim, srce trgajočim glasom, nezavestno v enomer klicala mamo. — Mama ! mama ! mama ! mam . . ! mam ... ! ma . . ! ma . . ! ma . . ! . . In tako neprenehoma vedno slabeje skoro pol ure. Uboga mati je pa jokala, vila roke in mrla v bo- lesti in v obupnosti, ker ni mogla pomagati detetu, ki jo je do zadnjega dihljaja klicalo na pomoč ! . . . str. (i ,S L 0 V K N K A" St. 4 Naposled je deklica utihnila za vedno. Zvezdice so se smejale, in vetrec jc šumel in šumel v gluho noč, ko je mala duša odplula u nebesa. V sobi je brlela mrtvaška luč, malo, izmučeno, mrzlo trui>lo je počivalo in onemogla mamka jc v neza- vesti ležala na podu pri hčerkini jiosteljici........ A malček ! Takoj od začetka so ga bili poslali od hiše k so- \ rodnikom : a tam so imeli velik križ ž njim, ker ni bilo mogoče vtolažiti ga brez sestrice. Po njeni smrti, ko so bili doma že vse lepo preka- dili in očistili radi bolezni, se ¦ je vrnil z nado. da se bode zopet igral z deklico. A ni je bilo. Klical in upraševal je ; a ni je bilo ! Mamka ga je tolažila, ali izguba mu je bila neznosna. Seveda ni vedel kaj je smrt ; a klical je in jokal in kričal vse dni za sestrico. V malem srcu je vendar slutil nekaj nedo- ločnega, groznega, in zvečer se je tiščal le matere. Zanj ni bilo več nobenega tolažila. In vendar otroci tako lahko vse pozabijo ! Naš deček pa ni mogel. Niti jesti se mu ni ljubilo več. Srdil se je in kričal, da je postajal že silno siten. Domače je začelo že skrbeti radi njega. Po srdu in po kričanji se je zatekel v kakov kot žalosten in utrujen ter tam jokaje klical in klical sestrico, dokler ni zaspal v solzah. Neka dobra deklica, katero sta prej trpela zdaj pa zdaj v svoji družbi, se mu je enkrat približala, da bi ga tolažila. Vbogemu dekletu se je revček smilil. Milo se ji je storilo, vide ga v solzah. — Molči, molči ! mu je rekla. Ne jokaj več, saj bom jaz pri tebi, da bova skupaj igrala. Deček se je srdito razkoračil pred njo. pesti stisnil, zamižal, glavo stresel in zakričal na vse grlo: — Kedar te nečem, kedar te nečem! Hotel je reči : Kedar pravim, da te nečem, te ne- čem ; a ni znal sirota ! Deklica je silila s tolažbo, a on razkačen se je zagnal v njo, suval jo in tepel. Deklica, dobra deklica, užaljena do duše, je nesla obe pesti k očem, skrivila usta in udarila v glasen jok. Počasi in jokaje se je pobrala domu. A deček vide jo tako, se je vendar upokojil, nesel prste k ustecam, glavo sklonil nekoliko in gledal izpod lobja za deklico. Naposled je prišel konec tudi žalosti, kričanju, sol- zam in malčeku ob enem. Bolezen ga je zgrabila kar čez noč. V štirindvajse- tih urah ga je umorila med groznimi bolečinami..... In konec je bilo drobnemu življenju. Žal obeh !.... Kje je zdaj materino veselje? kje nje nada in ponos? Kje veselo kričanje? kje zgodnje modrovanje, kje šala, kje šumni smeh, razlegajoč in zveneč kakor glas zrebr- nega zvončka?.... Črni oblak nesreče se neprestano vlači sem ter tja in ne ujtrašuje kodi projektira temno senco. Smrt divja od vrat do vrat. Slepa je in neizprosna ; vsejedno je zanjo, če zadene osemdesetletnega onemo- glega starca, ali pa komaj povojev oproščenega bujno cvetočega malčika !... . Ah ta smrt !.... uh