SEZONA 2018/19 Gledališki trg 5, 3000 Celje Mag. Tina Kosi, upravnica Dr. Borut Smrekar, svetovalec upravnice Tatjana Doma, Alja Predan, dramaturginji Jože Volk, lektor Miha Peperko, tehnični vodja Jerneja Volfand, vodja programa Telefon +386 (0)3 4264 214 Telefaks +386 (0)3 4264 206 E-naslov jerneja.volfand@slg-ce.si Mag. Barbara Petrovič, Tilen Naraks, vodja marketinga in odnosov z javnostmi Telefon +386 (0)3 4264 205 in +386 (0)51 660 281 E-naslov tilen.naraks@slg-ce.si Urška Vouk, strokovna sodelavka urska.vouk@slg-ce.si +386 (0)31 670 957 Blagajna Urška Zimšek, informatorka-organizatorka Jerica Vitez, strokovna delavka Telefon +386 (0)3 4264 208 E-naslov blagajna@slg-ce.si (Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00 ter uro pred začetkom predstav.) Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje Letnik 68, sezona 2018/19, številka 2 Izdaja Slovensko ljudsko gledališče Celje. Vse pravice pridržane. Tajništvo Lea Toman, vodja uprave Telefon +386 (0)3 4264 202 Telefaks +386 (0)3 4264 220 Centrala +386 (0)3 4264 200 E-naslov tajnistvo@slg-ce.si Cena te številke je 2 EUR. Na podlagi 1. odstavka 94. člena ZDDV-1 DDV ni obračunan. Za izdajatelja mag. Tina Kosi Urednica Tatjana Doma Lektor Jože Volk Fotograf Uroš Hočevar Fotograf naslovnice Jaka Babnik Prevajalka Tina Mahkota Oblikovanje Biro11 Naklada 800 izvodov Celje, Slovenija, september 2018 Florian Zeller OČE Spletna stran www.slg-ce.si Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje. Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo RS. SVET SLG CELJE mag. Alenka Obrul, Zlatka Šošterič, Erik Safran (predsednik), Primož Pogelšek (namestnik predsednika), Manja Vadla STROKOVNI SVET SLG CELJE Simon Mlakar (predsednik), mag. Milena Čeko Pungartnik, Mojca Majcen, dr. Anton Šepetavc, Uroš Gorjanc VSEBINA Zasedba 3 Florian Zeller 5 Zame je gledališče prostor vprašanj in ne odgovorov 9 Intervju z avtorjem drame Oče Florianom Zellerjem Martin Rakuša 13 Ko spomini bledijo Neva Železnik 21 Oče ni »žleht«, bolan je Prvič v SLG Celje 28 Pripravljamo 30 Zasedba in vsebina predstave v angleščini 34 Florian Zeller OČE (Le Père) Tragična farsa Prevajalec Andraž Ravnik Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Tatjana Doma Scenografinja Urša Vidic Kostumograf Alan Hranitelj Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektor Jože Volk Oblikovalci luči Urša Vidic, Jernej Kobal, Uroš Gorjanc Asistentka lektorja Živa Čebulj IGRAJO Anne, Andréjeva hčerka, Ženska Manca Ogorevc André, star moški Branko Završan Moški, Pierre Andrej Murenc Laura, Ženska, Martine Lučka Počkaj Vodja predstave Anže Čater • Šepetalka Simona Krošl • Lučni mojster Uroš Gorjanc • Tonski mojster Drago Radaković • Dežurni tehnike Dani Les • Rekviziter Roman Grdina • Frizerki Marjana Sumrak, Andreja Veselak Pavlič • Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič • Odrski mojster Gregor Prah • Pomočnik tehničnega vodja Rajnhold Jelen • Tehnični vodja Miha Peperko • Upravnica mag. Tina Kosi 2 Branko Završan PREMIERA 28. SEPTEMBRA 2018 3 FLORIAN ZELLER Florian Zeller (1979, Pariz) je sodobni francoski romanopisec in dramatik, eden najbolj prodornih sodobnih francoskih avtor­ jev. Diplomiral je na Institut d'études politiques de Paris leta 2001. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike, nje­ gove igre pa igrajo v mnogih uglednih gledališčih po svetu. Napisal je pet romanov in enajst dramskih besedil, za katere je prejel številne prestižne nagrade tako doma kot v tujini. Med najugled­nejše gotovo sodijo literarna nagrada interallié in več najvišjih gledaliških nagrad molière. Njegova pisateljska pot je zgodba o uspehu. Svoj prvi roman Neiges artificielles je napisal pri dvaindvajsetih in zanj prejel ugledno nagrado fundacije Hachette. Z romanoma, ki sta sle­ dila, Les Amants du n'importe quoi (2003), zanj je prejel nagra­ do monaškega princa Pierra, in La Fascination du pire (2004), slednji mu je prinesel prestižno francosko literarno nagrado interallié, je pri petindvajsetih letih postal eden najbolj ugled­ nih imen francoske literarne scene. Pozneje je napisal še ro­ man Julien Parme (2006) in bolj uspešni La Jouissance (2012). Njegov zadnji roman je edini, s katerim je še zadovoljen, za svoje zgodnje romane pa pravi, da se v njih ne prepozna več. Po njegovem romanu Une Heure de Tranquillité je režiser Patrice Leconte posnel film, Zeller pa je roman predelal v filmski scenarij. Trenutno avtor pripravlja filmski scenarij po svoji drami Oče (Le Père, 2012), režija tega filma pa bo nje­ govo prvo srečanje s filmsko režijo. Čeprav je zaslovel kot romanopisec, se je izredno hitro uvelja­ vil kot izredno prodoren in prepoznaven dramatik. S svojim 4 Foto Laurent Hini 5 pisanjem se uvršča v sam vrh sodobnega dramskega pisanja in je eden najpomembnejših sodobnih francoskih dramatikov, ki dosega velike uspehe tako v domovini kot tujini. Tednik L'Express ga je označil za »najboljšega francoskega dramatika poleg Yasmine Reza«, dnevnik The Guardian pa za »najbolj zanimivega sodobnega avtorja«. Svoj nedvomni talent za dramsko pisanje je pokazal že s prvima drama­ ma L'Autre (2004) in Le Manège (2005). Dramo L'Autre je režiral sam leta 2007 v Comédie des Champs-Èlysées. Gledališče je odkril pozno, skoraj slučajno, ko so mu po uspehu njegovega prvega romana Neiges artificielles naročili libreto za opero. Takrat se je zaljubil v gledališče in se navdušil nad dramskim pisanjem. Leta 2006 je spet doživel velik uspeh v gledališču z dramo Si tu mourais, ki mu je prinesla nagrado francoske akademije, leta 2007 pa je bila uprizorjena še njegova igra Elle t'attend. Obe igri sta bili nominirani za nagrado molière. Sezona 2010/11 je bila zanj ponovno izredno uspešna, uprizorili so kar dve njegovi besedili, dramo Mama (La Mère), ki je glavni igralki prinesla nagrado molière za najboljšo igralko, in komedijo Resnica (La Vérité). Tragična farsa Oče je leta 2014 prejela kar tri nagrade molière – Forian Zeller za najboljše dramsko besedilo, Robert Hirsch za najboljšega igralca in Isabelle Gélinas za najboljšo igralko. Leta 2015 je Oče prejel še nagrado brigadier, igra pa je prejela tudi nominaciji za nagrado tony (najboljše dramsko besedilo in najboljšega igralca v glavni vlogi, ki je nagrado tudi prejel). Dramo je začel pisati za francoskega igralca Roberta Hirscha, ki je bil takrat star 88 let. Robert Hirsch ga je prosil, naj napiše nekaj zanj, pri čemer ni imel natančne ideje, o čem naj avtor piše. Tako je z mislijo na velikega igralca, na njegov glas in telo, napisal Očeta. Robert Hirsch je svojo kariero začel kot baletni plesalec, bil pa je tudi klovn in predvsem veliki igralec. Med pisanjem zanj je Zeller pomislil, da je izkušnja starosti trenutek, ko se povežeta tragedija in burka. Ideja o izgubi spomina ni bila osnovna tema pisanja, temveč je avtor tekom pisanja ugotovil, da glavni lik ne prepozna več drugih oseb. Izvirnost igre Oče je verjetno v tem, da gledalci z glavnim likom delijo njegove tegobe, saj ne vedo več dobro, kdo je kdo. V Očetu je ustvaril pretresljivo sliko človeka, ki trpi za de­ menco in ne loči več med realnostjo in domišljijo. Želel je, da bi gledalci doživljali zgodbo znotraj bolezni, ne pa da bi v igri govorili o demenci. Krstna uprizoritev je bila septembra 2012 v gledališču Hébertot v Parizu, predstava se je tam z velikim uspehom igrala do leta 2014, leta 2015 so jo prenesli v La Comédie des Champs-Élysées. Zelo učinkovita tehnika, ki jo je avtor uporabil tako v Očetu kot v predhod­ ni igri Mama, je malenkost spremenjena variacija istega prizora. »To je način, da bi ljudi pripravil, da bi razmišljali, kje so. Ko mislijo, da vedo, ugotovijo, da ne vedo, to želim izkusiti in deliti z ljudmi. To je le tehnični pripomoček, kako to doseči. Obstaja francoska beseda ›ludique‹. Zače­ tek pisanja je zame igriv, čeprav gre za črno komedijo, je še vedno igrivo.« Zellerjeva najnovejša drama Sin (Le Fils) je bila krstno uprizorjena v gle­ dališču Comédie des Champs-Elysées 3. februarja 2018 in je požela velik uspeh. Ko je Florian Zeller začel pisati tragično farso Oče, svoje sedmo dram­ sko besedilo, ni natančno vedel, da bo pisal o demenci. »Ko začnem pisati, ne poskušam nečesa povedati, šele na koncu odkrijem, kaj sem želel povedati. Na primer pri Očetu se nisem prepričeval in ni me skrbe­ lo, da pišem igro o demenci, ni se mi zgodilo na tak način. Pisal sem in potem je prišel lik … Skoraj na koncu sem presenečen ugotovil, da gre za demenco.« 6 7 ZAME JE GLEDALIŠČE PROSTOR VPRAŠANJ IN NE ODGOVOROV Intervju z avtorjem drame Oče Florianom Zellerjem Kariero ste začeli kot pisatelj, potem pa ste se strastno predali gledališkemu pisanju. Kakšno je vaše prvo srečanje z gledališčem? Zgodilo se je skoraj slučajno. Nisem dobro poznal gledališča, toda po izidu mojega prvega romana so me povabili k pisanju libreta. S to iz­ kušnjo sem vstopil v svet uprizoritvene umetnosti, kjer se mi je vse postavilo na glavo. V tistem času si še niti nisem mogel predstavljati, da bo gledališče nekega dne zavzelo toliko prostora v mojem življenju. Kaj vas je pri gledališču najbolj prevzelo? Najbolj me pri gledališču prevzema to, da gre predvsem za umetnost skupnega doživljanja. Vsak stopi v dvorano s svojo osebno zgodbo, in v vsakem bo zazvenelo drugače. A kadar stvari na odru dobro funkcio­ nirajo, čustva prepojijo dvorano in takrat je, kot da bi tudi gledalci postali del predstave. No, saj tudi postanejo. To je živa množica, ki ima dušo in ki je lahko, kakšen večer, tudi talentirana. Katere so najbolj usodne razlike med romani in dramatiko? Katere ustvarjalne izzive najdete pri pisanju dramatike, česar v pisanju romanov ni? Prva velika razlika je v tem, da je predstava skupinsko delo. Osebno zelo rad pišem, kadar imam v mislih prav določenega igralca. Rad imam igralce in občudovanje mi odpira marsikatera vrata. 8 Branko Završan, Manca Ogorevc Od kod ideja za Očeta? Ta tekst sem napisal za igralca, Roberta Hirscha, ki je bil v Franciji prava legenda. Takrat je bil star 88 let in njegovo telo, njegov glas in poseben 9 način bivanja v svetu so me zvabili v to, da napišem dramo o demenci. Na samem začetku nisem imel zelo jasnega namena. Začel sem pisati tekst, kot v sanjah, in pustil sem se voditi nezavednemu. Šele kasneje, ko sem jo končal, sem se zavedel, o čem res govori. Vas je problem demence zanimal že ob začetku pisanja te drame? Rad imam umetnost, ki postavlja resničnost pod vprašaj, ki nas spodbu­ di, da podvomimo v svoje dojemanje. Prav zato me je vprašanje demen­ ce zanimalo z umetniškega vidika. Vendar je nisem želel obravnavati preveč konvencionalno. Kmalu me je prešinilo, da bi bil prikaz izrazito subjektivne izkušnje lahko zelo zanimiva pripovedovalska pot. Kakor da bi gledalec sam začel dvomiti o tem, kaj je res in kaj ne, da bi se čutil ujetega v nekakšnem labirintu, od koder bi hotel pobegniti. Na splošno mi je bolj všeč, kadar so gledalci aktivno vpleteni v predstavo. Ne pripo­ vedujemo jim neke zgodbe: živijo jo. odvijajo, kakor bi želel, trpim, pretirano trpim. Se pa to razlikuje od igre do igre. Kakšno gledališče vas zanima? Ne maram političnega gledališča. Pa tudi nasploh ne maram preveč umet­nosti, ki včasih že prav didaktično razlaga, kaj si morate misliti o svetu ali kako čutiti. Rajši imam tisto umetnost, ki vas postavlja pred dvom. Zame je gledališče prostor vprašanj in ne odgovorov. S čim se trenutno ukvarjate? Trenutno pripravljam filmsko adaptacijo Očeta, in to mi jemlje ogromno časa. To bo tudi prvi film, ki ga bom režiral ... Spraševala Tatjana Doma Prevedla Živa Čebulj So vam izkušnje pri pisanju romanov pomagale pri pisanju za gledališče ali ste se morali nekako na novo učiti pisati? Ponavadi so romanopisci slabi dramatiki, saj preveč pripovedujejo, vse hočejo razložiti. Gledališki jezik pa je impliciten, ne izraža se določno. In ker nisem igralec, sem lahko delal zgolj intuitivno. Zelo rad imam glasbo ... Mogoče pa mi je glasba nekoliko pomagala pri tem. Preizkusili ste se tudi kot režiser svojih iger. Kakšne so bile te izkušnje? Užival sem, ko sem režiral nekatere od svojih tekstov, zato ker imam rad igralce, in to je bila priložnost, da delam z njimi. Ampak zdaj izjemno rad delam tudi z režiserji, ki jih spoštujem in ki lahko predstavo obogatijo. Včasih zna biti zanimivo, kadar kakšna režija nastaja »proti« predstavi. Hodite na premiere svojih dram? Kakšni so vaši občutki ob prvem gledanju? Se lahko sprostite in uživate ali pa ste ves čas na preži in si mislite: »To bi morali drugače narediti! Tega ni dobro odigral!« Ne, v resnici ne uživam. Sem pa popolnoma notri. Na nek način imam občutek, da sem na odru. Rekli so mi že, da se mi ustnice premikajo, kakor da bi tiho ponavljal tekst skupaj z igralci. In kadar se stvari ne 10 11 Martin Rakuša KO SPOMINI BLEDIJO Hči je pripeljala očeta v nevrološko ambulanto. Zadnjih nekaj mesecev opažajo, da pozablja. Ne zelo hudo. Včasih pozabi, da so zmenjeni za kosilo. Včasih, da so se pogovarjali o določeni temi, včasih se ne spomni besede med pogovorom. Vse te težave ga nekoliko ovirajo pri vsako­ dnevnem življenju, vendar ne toliko, da ne bi bil samostojen. Hčer in tudi njenega očeta skrbi, da je postal dementen. V čakalnici opazujeta druge bolnike in njihove svojce. Nekateri so zgovorni, drugi se držijo zase. Nekdo omeni tudi Alzheimerjevo demenco. Med premišljevanjem ju povabijo v ordinacijo. PRED 100 LETI … Zgodba o Alzheimerjevi bolezni se prične pred nekaj več kot 100 leti. V začetku 20. stoletja so k nemškemu nevropsihiatru dr. Aloisu Alzheimer­ ju pripeljali bolnico Augusto D. Bolnica je imela simptome redke bolez­ ni – bila je pozabljiva. Pri dr. Alzheimerju se je zdravila več let. Ko je umrla, so opravili obdukcijo. Dr. Alzheimer je pod mikroskopom pre­ gledal koščke njenih možganov in jih obarval z različnimi barvili. Pri barvanju z določenim barvilom je v preparatu opazil rožnate lise. Spremembe so ga spomin­jale na škrob, zato jih je opisal kot amiloid (podoben škrobu). Na koncu svojega znanstvenega članka je še zapi­ sal: »To je redka bolezen, ki je v prihodnosti ne bomo dostikrat videli.« 12 Lučka Počkaj, Branko Završan, Andrej Murenc … IN DANES Danes je demenca pogosta bolezen. Število obolelih iz leta v leto naraš­ ča. Leta 2040 lahko v Sloveniji pričakujemo toliko dementnih bolnikov, kot ima Celje prebivalcev. Poleg Alzheimerjeve bolezni poznamo še 13 druge oblike demence. Nekatere so lahko posledica možganske kapi ali Parkinsonove bolezni. Do svojih dejanj je vse manj kritičen. V zadnji stopnji bolezni je bolnik popolnoma odvisen od tuje nege in pomoči. V ordinaciji je nevrolog pričel pogovor. Predvsem ga je zanimalo, kakšne so bolnikove težave in kakšen vpliv imajo na bolnikovo življenje. Ali lahko še vedno poskrbi sam zase, plača račune, nakupi stvari, se znajde v mestu, si pripravi hrano, pospravi stanovanje, se obleče in skrbi za osebno higieno. ALZHEIMERJEVA BOLEZEN NI SAMO BOLEZEN SPOMINA … Nevrolog je bolnika in hčer spraševal tudi o njegovih osebnostnih lastnos­ tih. Ali se je bolnik morda spremenil? Se umaknil vase ali mogoče postal bolj nagle jeze? Kako spi, ali živo sanja ali ima celo nočne more? S temi vprašanji je hotel najprej ugotoviti, kako hude so bolnikove teža­ ve. Včasih se svojci in tudi bolniki bojijo demence. Če nekdo večkrat pozabi ključe ali zamuja na sestanke, še ni dementen. Omenjene te­ žave se lahko pojavijo tudi pri motnjah pozornosti ali depresiji. Kadar ima starejši človek težave z orientacijo v času ali prostoru, spominom, raču­ nanjem ali načrtovanjem in se tega ne zaveda, moramo na to postati pozorni. Pri starostniku se je lahko pojavila blaga kognitivna motnja, za katero so značilne omenjene težave. Pri tem lahko bolnik vsemu navkljub še vedno opravi vse dejavnosti, a za to potrebuje več časa. Glavna razlika med blago kognitivno motnjo in demenco je, da bolnik z demenco zaradi omenjenih težav ne zmore več samostojno opraviti opravil, ki jih je lahko pred pričetkom bolezni. Npr. naš bolnik tako po­ gosto pozablja vzeti zdravila, da mu jih mora dajati hči. ALZHEIMERJEVA BOLEZEN … Blaga kognitivna motnja je lahko tudi začetek Alzheimerjeve bolezni. Pri blagi obliki Alzheimerjeve bolezni so v ospredju težave s spomi­ nom. Bolnik se ne more spomniti dogodkov, ki so se zgodili pred krat­ kim, medtem ko se še dobro spominja dogodkov iz svoje mladosti. Ko bolezen napreduje, se počasi pojavijo še ostali znaki. Sprva se vedno težje spomni datuma, medtem ko se dobro znajde v prostoru. Dolgoroč­ ni spomin prične bledeti, govorica postane borna. Zaradi težav z raču­ nanjem se oseba izogiba plačevanju računov, vrnjenega denarja ne pre­ veri. Branje in pisanje postaneta težavni. Občasno ne prepozna svojcev. 14 Čeprav so osrednja težava bolnika z Alzheimerjevo boleznijo motnje spomina, so pogoste tudi duševne ali telesne težave. Drugi obraz Alzheimerjeve bolezni so duševne spremembe. Bolniki postanejo svojeglavi, ne želijo jesti ali piti, lahko so žaljivi. Dostikrat nehote hudo prizadenejo svojce. Včasih zamenjajo noč za dan in begajo. Zaradi težav z ravnotežjem padejo in se poškodujejo. Precej starostni­ kov si zlomi kolk. Njihova rehabilitacija je dolgotrajna ali celo nemogoča. Nekaj let po pričetku bolezni lahko postanejo agresivni in razdražljivi, proti koncu pa se povsem umaknejo sami vase. Razvijeta se lahko de­ presija in apatija. Tako kot pri telesnih je tudi pri duševnih težavah po­ membno, da o njih obvestimo zdravnika. Že blago dementni bolniki imajo lahko težave s požiranjem tekočin. Dostikrat pozabijo na zadostno uživanje le-teh, kar lahko privede do dehidracije. Po drugi strani pa se jim lahko pogosto zaleti, kar v najslab­ šem primeru privede do pljučnice in sprejema v bolnišnico. Menjava okolja po navadi še dodatno poslabša bolnikove kognitivne sposobnos­ ti. Čuti se ogroženega in ne razume, zakaj se mora podrediti drugačnemu redu ali kdo so ljudje v njegovi sobi. Bolniku z demenco lahko pomagamo na dva načina. Prvi zahteva pre­ cej potrpljenja in naporov svojcev. V primeru sprememb hranjenja je pomembno, da svojci oziroma skrbniki na nevsiljiv način opazujejo in bodrijo bolnika, naj dovolj je in pije. V primeru vedenjskih sprememb, ki so tako hude, da jih ni mogoče obvladati brez zdravil, je treba na to opozoriti osebnega zdravnika in 15 tudi zdravnika, pri katerem se zdravi zaradi demence (nevrolog, psihiater). Na voljo imamo kar nekaj zdravil (antidepresivi, antipsihotiki), s katerimi lahko bolniku pomagamo. Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, so na voljo tudi v obliki hitro topljivih tablet, tako da ni razloga, da bi z zdravljenjem prenehali. KAJ LAHKO NAREDIMO …? Bolnik in hči sta naredila prvi korak. V družini so se odkri­ to pogovorili. Pogosto se namreč zgodi, da težave za­ nemarjajo, jih pripišejo starosti, utrujenosti, stresu ali naporu. Bolnika je treba povabiti na pregled k oseb­ nemu zdravniku. Že to lahko zanj predstavlja stres. Sam je lahko prepričan, da je z njim vse v najlepšem redu. Osebni zdravnik se bo pogovoril z bolnikom in s svojci. Na podlagi pogovora se bo odločil za nadaljnje korake. Eden izmed njih so presejalni testi za demenco. V Slo­ veniji imamo na voljo dva takšna testa: kratek preizkus spoznavnih sposobnosti in test risanja ure. Rezultati tes­ tov kažejo na večjo oziroma manjšo verjetnost demen­ ce, nikakor pa ne služijo postavitvi diagnoze. ALI IMAMO ZDRAVILA … Odgovor na to je zahteven. Kljub vsem naporom nam zaenkrat še ni uspelo odkriti zdravila, ki bi ustavilo pro­ ces počasnega propadanja možganov, značilnega za Alzheimerjevo bolezen. 16 Branko Završan, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj Osebni zdravnik, nevrolog ali psihiater lahko v primeru, da oceni, da ima bolnik Alzheimerjevo demenco, pred­ piše eno izmed štirih zdravil, s katerimi lahko upočasni­ mo napredovanje bolezni. Predpisana zdravila ojačajo prenos signalov v možganih. Zdravila so na voljo le na 17 recept in jih ni treba doplačati. Pomembno je, da z zdravljenjem prične­ mo čim prej. Bolnik naj jih redno jemlje v najvišjem možnem odmerku. Občasno se lahko pojavijo stranski učinki, od katerih so najpogostejše prebavne težave. V lekarni lahko kupimo zeliščne pripravke, ki naj bi ugodno delovali na spomin, vendar rezultati velikih študij niso zelo trdni. Vsekakor ta zdra­ vila niso nadomestilo za zdravila, ki jih lahko predpiše le zdravnik. ENO IZMED ZADNJIH VPRAŠANJ … Po koncu pregleda je hči postavila nevrologu še zadnje vprašanje, ki je precej pogosto. Ali je demenca dedna? Nekatere oblike demenc so dedne. Vendar bolniki, ki imajo dedno obliko demence, po navadi zbo­ lijo pred 60. letom starosti. Glavni dejavnik tveganja za nastanek demence je starost. Nekateri dejavniki so enaki kot za nastanek možganske kapi – visok krvni pritisk, povišane maščobe in sladkorna bolezen. Najbolj so ogroženi moški, ki imajo visoke vrednosti sistolnega pritiska (160 mm Hg ali višje) in ne jemljejo nobenih zdravil. En človek kljub močni volji in veliki želji takšnega bremena ne zmore nositi sam. To še posebej pride do izraza, ko bolezen napreduje. Ob pričetku bolezni je dobro, da se družina dogovori, pri kom bo bolnik stanoval, kdo bo zanj skrbel podnevi in kdo ponoči. Pri tem si lahko pomagamo z organizirano pomočjo na domu. V kolikor vidimo, da sami ne zmoremo več, moramo zaprositi za domsko varstvo. Za nasvet lahko vprašamo osebnega zdravnika, nevrologa ali psihiatra. Obrnemo se lahko tudi na slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica ali na Inštitut Antona Trstenjaka. Čeprav je skrb za bolnika precej težko obdobje za družino, je bolnik tudi v poznem obdobju bolezni dojemljiv za čustva. Zavedati se moramo, da je pred nami naša ljubljena oseba, ki zaradi bolezni ne razume naših naporov in skrbi. Kljub temu je pomembno, da se z njim ali njo pogovar­ jamo in poskušamo biti potrpežljivi. Čeprav je dostikrat razdražljiv ali umaknjen vase, še vedno čuti ljubezen in toplino. Doc. dr. Martin Rakuša, dr. med., spec. nevrolog, je zaposlen na Oddel­ ku za nevrološke bolezni UKC Maribor. Med razvadami naše družbe velja omeniti kajenje in prekomerno uživanje alkohola. Tako imajo kadilci skoraj dvakrat večjo možnost, da zbolijo zaradi Alzheimerjeve bolezni, kot nekadilci. NA KONCU … Bolnik in hči sta zaključila s pregledom. Pred njima je še nekaj preiskav, s katerimi bo nevrolog čim bolj natančno postavil diagnozo in se nato odločil za ustrezno zdravljenje. Ne glede na prihodnje izvide ju je opozo­ ril, da demenca ni bolezen enega človeka, temveč bolezen vse družine. V skrbi za bolnika svojci pogosto trpijo in izgorevajo. V njih se menjajo čustva skrbi, jeze in nemoči, ki postanejo še močnejša zaradi utrujenos­ ti ob skrbi za ljubljeno osebo. Demenca je lahko včasih zadnja kaplja čez rob, ko so odnosi v družini skrhani že od prej. 18 19 Neva Železnik OČE NI »ŽLEHT«, BOLAN JE Na starost, mnogi pa tudi v mlajših letih, predvsem zaradi preza­ poslenosti, stresa, neprespanosti, raztresenosti, utrujenosti itd. pogosto kaj pozabimo ali pozabljamo. Tako iščemo ključe, očala ali imamo informacijo »na koncu jezika«, pa se je ne spomnimo ... Če sedemo, se umirimo in razmislimo, hitro najdemo iskani pred­ met ali se spomnimo iskanega imena, priimka ali podatka. Zato si ljudje, ki so prezaposleni, in takšnih je tudi v Sloveniji vse več, pišejo sezname nalog in opravil v svoj koledar, in tudi kam so kaj spravili. Da česa ne pozabijo. Kdaj pa kdaj si je pa treba vzeti tudi dan ali več oddiha, da takrat, kot pravimo, spustimo možgane na pašo. Tovrstne tako imenovane motnje ali blokade spomina imamo občasno vsi, a te ne ovirajo našega življenja. Za bolnike, denimo, s tipično klinično sliko Alzheimerjeve bolezni pa tega ne bi mogli reči. Oni se, četudi se umirijo in sedejo, ne bodo več spomnili, kam so odložili ključe ali očala, niti jim pomoč v obliki dodatnih informacij ne bo koristila, da bi se spomnili, kako je ime njihovi znanki itd. V napredovani fazi bolezni celo pozabijo, zakaj se ključi in očala sploh potrebujejo … Sicer pa se, ko je demenca v razmahu, ne morejo naučiti več ničesar novega. 20 Andrej Murenc, Branko Završan OČE Včasih lahko slišimo tega ali onega znanca, ki pravi, da je njegov oče, nekoč bister, umirjen, prijazen in bister možakar, postal »žleht«. Predvsem pa se kar naprej z vsemi prepira, jih vse ves dan utruja z istimi vprašanji, sam pa kar ves dan govori eno in isto 21 ter jih obtožuje, da so mu ukradli enkrat nove srajce, potem klobuk, rokavice ali denarnico, celo pohištvo. Prav tako se noče umivati, je po­ gosto zmeden, ne zna več vklopiti televizorja, če gre ven, se izgubi, tudi doma išče svoj dom itd. Ko mu omenijo, da bi ga peljali k zdravniku, postane nejevoljen, celo nasilen. Vsi zato obupujejo in strah jih je, da si bo kaj storil, ko bo sam. Bo zažgal hišo, ko si bo kuhal kavo ali si pogrel juho na štedilniku, ga bo povozil avto, če bo odšel ven ... Nikogar ni v družini, obupano pripove­ dujejo, ki bi bil lahko ves čas z njim, saj vsi hodijo bodisi v šolo bodisi v službo. V dom starejših noče, niti v nobenem zanj ni prostora, stalne javno organizirane pomoči na domu pa v Sloveniji tudi ni … DEMENCA Bolezen (ne le Alzheimerjeva demenca, ampak tudi demenca po mož­ ganski kapi, po Parkinsonovi bolezni itd.) se razvija počasi, zato jo je v prvi fazi težko prepoznati. Sicer gotovo veste, da so pri nas vse duševne bolezni, sploh pa de­ menca, stigmatizirane. In bolniki? V prvi fazi bolezni se navadno zavedajo, da je z njimi nekaj narobe, da niso več takšni, kot so bili. Vedo, da delajo nerazumne stvari in zato zelo trpijo, strah jih je, da bi jih imela okolica, ko česa ne bodo ve­ deli ali znali, za nore, in da bi se jim za hrbtom smejali. Zato se pogosto zapirajo med štiri stene, nekateri pa svojega stanja tudi ne prepoznajo kot problematičnega. Dejstvo je, da je vsak bolnik butik zase. Vse je odvisno od tega, kateri del možganov ima poškodovan. MOŽGANI Čeprav so človeški možgani majhni, predstavljajo sedež našega mišlje­ nja in so nadzorno središče za vse telo. Vse nadzirajo, z vsem upravljajo. Tako denimo upravljajo delovanje srca, dihanje, gibanje, občutenja (do­ tik, vid, sluh, voh, okus), mišljenje, z njimi govorimo, računamo, razmišlja­ mo in tudi sanjarimo. Iz možganov prihajajo vse naše misli, prepričanja, 22 spomini, vse, kar vemo, in tudi naše razpoloženje. Z možgani slikamo, pišemo pesmi in se zaljubimo. Toda možgani, kot vsi drugi naši organi in organski sistemi, lahko zbolijo. Med najbolj znane in pogoste bolezni možganov sodijo: glavobol (tudi migrena), motnje spanja, epilepsija, možganski tumorji, multipla skleroza, možganska krvavitev, Parkinsonova bolezen, možganska kap in tudi demenca. Obstajajo še številne druge. Med bolezni možganov sodijo tudi tako imenovane kognitivne oziroma spoznavne motnje. To so: motnje spomina, mišljenja, govora, branja, pisanja, računanja, pozornosti, pa težave pri orientaciji, razumevanju, nezmožnost naučiti se kaj novega, presoja je slabša itd. Možen je blag upad kognitivnih motenj, ki je lahko zelo zgodnja stopnja Alzheimerjeve bolezni, ko bolnik navaja blage težave z eno ali dvema ali več spoznavnimi funkcijami. Vendar bolnik še čisto normalno funkcio­ nira in lahko skrbi zase. Blage kognitivne motnje lahko napredujejo ali pa tudi ne. Pri težji obliki upada spoznavnih motenj pa so prizadete številne mož­ ganske funkcije, kot so: mišljenje, orientacija, razumevanje, računske sposobnosti, sposobnost učenja, govornega izražanja, presoja …, in bolnik že potrebuje pomoč, denimo, pri plačevanju računov, orientaciji po mestu itd. To že lahko predstavlja tako imenovano predstanje Alzhei­ merjeve ali katerikoli druge oblike demence. POZNAVANJE Ker postajamo Slovenci kot narod vse starejši in ker se bo vsakdo od nas enkrat postaral, če ne bo prej umrl, je dobro, da bi vsi poznali prve znake demence, da bi vedeli in se ves čas zavedali, kar je težko, da naš oče ali mama nista »žleht«, ampak sta zbolela! Torej bi morali vedeti, da so ljudje, ki kar naprej pripovedujejo ali sprašujejo isto, si zelo malo za­ pomnijo in mislijo, da jim kradejo, ki se zgubljajo, pozabijo pisati in brati, ki včasih ne poznajo več svojih otrok ali jih menjajo z možmi ali mamami, ki pozabljajo, da so že zajtrkovali, čeprav so jedli pred petimi minutami, 23 ki spravijo vroč likalnik v hladilnik itd., zboleli. Da so bolni, in da od nas pričakujejo predvsem podporo, razumevanje in veliko ljubezni. Ob tem je dobro vedeti, da si lahko star in nimaš demence, lahko pa zboliš, kar se sicer zgodi redko, že pred petdesetim letom. DEJAVNIKI TVEGANJA Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki predstav­ lja več kot 65 odstotkov demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Po pogostosti ji sledijo demenca z Lewijevimi telesci, demence zaradi možgansko-žilnih bolezni (vaskularna demenca), frontotemporalna de­ menca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, in demenca zaradi alkoho­ lizma, AIDS-a, redko pa jo povzročajo tudi hormonske motnje, tumorji ali okužbe. Starost je vodilni vzrok za demenco. Če dolgo živimo, se temu dejavniku tveganja ne moremo izogniti. Pred 65. letom zboli za demenco le en od­ stotek ljudi. Vzrok pri tistih, ki zbolijo prej, je navadno deden. Po 65. letu zbolevanje strmo raste. Pri osemdesetih ima demenco že vsak tretji posameznik oziroma posameznica, pri devetdesetih pa vsak drugi. Ženski spol je prav tako dejavnik tveganja. Med osebami z demenco je žensk dvakrat toliko kot moških. Nekateri znanstveniki menijo, da je tako zaradi upada hormona estrogena, ki ga je v menopavzi manj. Nekateri to pojasnjujejo tako, da ženske, ki so jemale ta hormon zaradi težav z meno, ne zbolevajo tako pogosto za demenco. Dokončne razlage, zakaj so takšne razlike v pojavnosti demence med spoloma, ne poznamo, sicer pa na to temo po svetu teče vrsta raziskav. Možgansko-žilne bolezni povzročajo vaskularno oziroma žilno demen­ co. Mednje sodijo: ateroskleroza, visok krvni tlak, povišan holesterol in možganska kap. Sladkorna bolezen tipa 2 prav tako predstavlja dejavnik tveganja za demenco. Downov sindrom: skoraj vsi, ki ga imajo, po 40. letu zbolijo za to ali ono obliko demence ... Znani vzroki so še: kajenje, alkoholi­ zem, drogiranje itd. 24 IN POTEM? Če pri svojcu opazimo znake demence, mora najprej k splošnemu zdravniku. Če noče v ambulanto, saj on vendar ni bolan, mu recite, naj on vas pospremi do zdravnika. Ker je strah vas. Prej pa zdravnika pokličite, da bo vedel, zakaj je svojec z vami. Če bo zdravnik posumil na demenco, bo vašemu svojcu dal napotni­ co za psihiatra ali nevrologa. Žal je čakalna doba katastrofalno dolga. Marsikje skoraj leto dni!? In če je očetovo ali mamino stanje res hudo, ga/jo lahko peljete na psihiatrično urgenco, ki je domala v vseh večjih slovenskih krajih. HUDO ZA SVOJCE Dejstvo je, da svojci demenco težko dojamejo in sprejmejo. Zato je pomembno, da svojci bolezen spoznajo in jo notranje posvojijo. Šele potem lažje zaživijo s svojim bolnim svojcem, sami s seboj in z okoli­ co. Dobro je vedeti še tole: ko bolezen napreduje, potrebuje bolnik 24-urno ljubečo skrb in nadzor. Sicer na svetu vsake štiri sekunde nekdo zboli za demenco, ki posta­ ja globalna bolezen 21. stoletja. Na svetu živi že okoli 47 milijonov ljudi z demenco, v Evropi 9 milijonov, v Sloveniji okoli 33 tisoč bolni­ kov. Najmlajši bolniki so stari med 30 in 40 let. Do leta 2050 se bo zaradi staranja prebivalstva število bolnikov podvojilo. Zastrašujoče je dejstvo, da število obolelih narašča hitreje kot razre­ ševanje te problematike v naši državi. Zato bo drama Oče francoske­ ga avtorja Floriana Zellerja gotovo naletela na velik odmev. Hkrati bo tudi opomin vsem zdajšnjim in bodočim slovenskim vladam ter dru­ gim pristojnim službam, da se končno zganejo, zgradijo več javnih domov tudi za osebe z demenco in po dvajsetih letih »priprav« sprej­ mejo zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo omogočal ob družbeni oskrbi seniorjem bivanje doma. Ne pozabimo, da smo vsi ljudje. Tudi osebe z demenco. In vsi si do konca življenja zaslužimo dostojanstvo in spoštljivo ter kakovostno obravnavo! 25 PRVI ZNAKI DEMENCE SO: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. postopna izguba spomina, težave pri govoru, osebnostne in vedenjske spremembe, nezmožnost presoje in organizacije, težave pri vsakodnevnih opravilih, iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari, težave s krajevno in časovno orientacijo, neskončno ponavljanje istih vprašanj, spremembe čustvovanja in vedenja ter zapiranje vase in izogibanje družbi. ALI LAHKO DEMENCO PREPREČIMO? 1. Vsaj trikrat tedensko bodite telesno aktivni po 20 minut in redno hodite v naravo! 2. Čim dlje umsko delajte! 3. Živite umirjeno in bodite družabni! 4. Zmanjšajte telesno težo, če ste pretežki! 5. Jejte čim več zelenjave in sadja in ne pretira­ vajte s soljo. 6. Pri alkoholu bodite zmerni, vsak dan pa popij­ te dovolj vode! 7. Po napornem fizičnem ali umskem delu si vzemite čas tudi za počitek. 8. Izogibajte se mastni hrani. 9. Nehajte kaditi! 10. Nadzorujte svoj krvni tlak, sladkor in holesterol! Neva Železnik je novinarka in avtorica knjige Temne sence demence. 26 Branko Završan, Andrej Murenc, Manca Ogorevc 27 LAREN POLIČ ZDRAVIČ, avtor glasbe Laren Polič Zdravič (1986) je leta 2009 diplomiral na Fakulteti za družbe­ ne vede Univerze v Ljubljani, smer Trženje in tržne komunikacije. Leta 2013 je pridobil certifikat Avdio inženiringa na SAE Inštitutu v Ljubljani, leta 2016 pa zaključil magistrski študij kompozicije za filmsko glasbo na Univerzi v Edinburgu (MSc Composition for screen). Je skladatelj sodobne elektronske in instrumentalne glasbe. Sklada glasbo pred­ vsem za gledališke predstave in filme (skupaj je napisal glasbo za 30 predstav, celovečerni film in nekaj kratkih filmov). Sodeluje z režiserji Anjo Sušo, Markom Čehom, Andrejem Jusom …, v zadnjem času z Aleksandrom Popovskim, Nino Šorak in Jernejem Kobalom. Redno sodeluje z Mestnim gledališčem ljubljanskim. PRVIČ V SLG CELJE Foto Uroš Hočevar Foto Lev Predan Kowarski PRVIČ V SLG CELJE ŽIVA ČEBULJ, asistentka lektorja Živa Čebulj je prevajalka iz francoščine, lektorica, redaktorica in literarna kritičarka. Diplomirala je leta 2013 iz slovenščine in francoščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je avtorica več knjižnih prevodov (Emmanuelle Pagano Jamski najstniki, Jérôme Ferrari Pridiga o padcu Rima, Mathias Enard Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih, Philippe Besson V odsotnosti moških, Jean Genet »ONA«). Prevaja tudi dramska besedila (Jean Genet, Andersson in Ulvaeus, Jean­ -Michel Ribes) in poezijo (Valérie Rouzeau, Pierre Soletti, Andrée Chedid). Kot gledališka lektorica je aktivna v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, kot lektorica in redaktorica pa redno sodeluje z Mestno občino Ljubljana ter s Hišo poezije in eBesedami (Modiano, Bobin, Maalouf, Svetina, Vel­ ter, Wolf, Makine). Je tudi avtorica več spremnih študij in esejev (Modia­ no, Pagano, Colette, Marceline Desbordes-Valmore, Philippe Besson, Lojze Kovačič in Nathalie Sarraute). Kot učiteljica slovenskega jezika na Francoski osnovni šoli v Ljubljani si je pridobila pedagoške izkušnje, ki jih sedaj uporablja pri pripravi različnih jezikovnih in govornih delavnic. 28 29 PRIPRAVLJAMO Svetlana Makarovič KOSOVIRJA NA LETEČI ŽLICI Predstava za otroke Režiser Matjaž Latin Wikivir o kosovirjih poroča takole: »Kosovir, mali (Cosovirius ferus ululans) je zanimiva žival, ki živi v Kosoviriji. Kosovirje delimo na radovedne in neradovedne. Imajo črn kožuh, ki se odlikuje po izredni mehkobi. Krasi jih dolg, košat rep, ki se navadno kon­ čuje v čopek. Kosovir ima v gobčku šestnajst ostrih zob, s katerimi razko­ sava paradižnike, ki so glavna kosovirska hrana. Kosovirji so večinoma ljubke in družabne živali, ne smemo pa jih dražiti ali celo prehitro zbujati iz spanja. Takrat pobesnijo, praskajo in glasno vreš­ čijo ter kosovikajo. Izjema so neradovedni kosovirji, ki pa so manj razširjeni. Obe vrsti prebivata v žlicah, na katerih rastejo paradižniki. Z žlicami se tudi premikajo po zraku. Bližnji sorodniki: skovir, polh, zvijavt. Daljni sorodniki: vse, kar je puhastega, toplega, živahnega in nagajivega, pa tudi lenuhastega. Deželo Kosovirijo je izredno težko najti, ker ni ustreznih prometnih zvez, razen tega tudi ni označena na zemljevidih iz preprostega razloga, ker je zdaj tu zdaj tam.« Svetlana Makarovič je legenda slovenske literarne scene. Diplomirana igralka se veliko večino svojega življenja preživlja kot prekarno zaposlena pisateljica, glasbenica in performerka. Enako dejavna je kot pesnica, pravljičarka in pisateljica za otroke in odrasle, kakor tudi kot družbeno angažirana zagovornica idej francoske revolucije. Generacijam otrok je podarila vrsto novih bitij, ki so v ponarodeli obliki prisotna v zavesti malih in velikih ljudi naše dežele. Sapramiška, Kosovirji, Gal iz galerije … je le nekaj njenih domišljijskih otrok, ki se bodo zanesljivo starali skupaj s prihajajočimi pokolenji naše rodne grude. Kosovirji so se rodili leta 1975, nastopajo v dveh knjigah in treh gledaliških igrah. PREMIERA 5. OKTOBRA 2018 Radovedna kosovirka Glili si nekega dne želi odpotovati proti severojugo­ vzhodu, kjer bi rada v živo spoznala čudna bitja, ki hodijo po dveh nogah, katerih mladičem se vidijo popki in ki sami sebi pravijo ljudje, živijo pa v Človekariji. S seboj povabi tudi prijatelja Glala. Popotne dogodivščine razposajena kosovirčka vodijo čez krokodiljo deželo preko Sovirije, kjer srečata Sovo, nato še Goske, Vohljačka, Cepetalo, Deževno teto itd., in se po razočaranem soočenju s »človekarji« vesela vrneta domov v Kosovirijo. 31 SPONZORJI IN PARTNERJI SLG CELJE V SEZONI 2018/19 SPONZORJI SLG CELJE Glavni medijski pokrovitelj Generalni radijski pokrovitelj PARTNERJI SLG CELJE ALPINA KOMPAS CELJE BROADWAY NYC FASHION LEKARNA HUS CAFFE STUDIO MLADINSKA KNJIGA CELJE GOSTILNA MATJAŽ OPTIKA SALOBIR CELJSKE LEKARNE OSREDNJA KNJIŽNICA CELJE Z VAŠO POMOČJO SMO ŠE USPEŠNEJŠI. HVALA! Lučka Počkaj, Branko Završan 33 Florian Zeller THE FATHER (Le Père) Tragic farce Translator Andraž Ravnik Director Jernej Kobal Dramaturg Tatjana Doma Set Designer Urša Vidic Costume Designer Alan Hranitelj Composer Laren Polič Zdravič Language Consultant Jože Volk Lighting Designers Urša Vidic, Jernej Kobal, Uroš Gorjanc Assistant Language Consultant Živa Čebulj CAST Anne, André’s daughter, Woman Manca Ogorevc André, old man Branko Završan Man, Pierre Andrej Murenc Laura, Woman, Martine Lučka Počkaj Stage Manager Anže Čater • Prompter Simona Krošl • Lighting Master Uroš Gorjanc • Sound Master Drago Radaković • Property Master Roman Grdina • Front-of-House Manager Dani Les • Hair Stylists Marjana Sumrak, Andreja Veselak Pavlič • Wardrobe Masters Melita Trojar, Mojca Panič • Head of Construction Gregor Prah • Assistant Technical Manager Rajnhold Jelen • Technical Manager Miha Peperko • General Manager Tina Kosi, M.A. OPENING 28 SEPTEMBER 2018 34 Written in 2012 by the French playwright of the middle generation Florian Zeller (b. 1979), The Father is an elusive account of a demented father and his closest relatives who are dealing and coping with his debilitating dis­ ease. The author has won several most prestigious awards for his play. The play has been staged all over Europe, including the West End in Lon­ don, and Broadway in New York. Due to his acuity and international success, Zeller has often been compared to the French theatre »star« Yasmina Reza. In The Father Zeller manages to lure us smartly into the world of a demented patriarch André by making us see the world through his eyes, and not through the eyes of his daughter Anne, her partner Pierre, or his caregiv­ er. André is struggling hard to make sense of his increasingly perplexing world. His condition, manifested at different levels, is rapidly deteriorating. As the story unfolds, it continues to undermine our expectations and oc­ casionally feels like a thriller, especially when perfect strangers show up in the father’s flat, giving it a touch of weird Pinteresque black comedy. As a result, one cannot say for a fact that we are in André’s flat. Likewise, one cannot be absolutely certain whether the father has one or two daugh­ ters. If two, why does his other daughter, Elise, never come to visit him? Does Anne live in London or in Paris? Who are the strangers entering André’s world? Are they seen only by the patient? How come we can see them too? The play skilfully manipulates with the notion of time, probably in a similar vein as time is perceived by sufferers from Alzheimer’s disease. On the other hand, it is fairly straightforward and seemingly uncomplicated. Nonetheless it makes us pose a Pirandellian question on the nature of the truth, and what is the reality of ours actually like. The Father is a proficiently written play tackling not only the problem of dementia or Alzheimer’s disease, but also the cruelty of love between parents and children and the boundaries of patience, as well as how a parent-child relationship becomes inverted in old age when a child becomes a carer, and vice versa. Not only is it challenging to deal with one’s parents’ mental decay, but it is even more frustrating when one has to take decisions for them, since the inverted roles of a caregiver and a person-in-care are neither obvious nor in our nature. 35