Poštnina plačana v gotovini. PROSVETNI DELAVEC GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE Štev. 4 ^ Ljubljana 15. februarja 1950 Leto I. Ob II. kongresu Ljudske prosvete Slovenije V dneh od 28. do 31. januarja 1950 je bil v Ljubljani II. kongres Ljudske prosvete Slovenije, ki mu je prisostvovalo 616 izvoljenih delegatov iz vseh krajev naše republike in nad 120 gostov — predstavnikov oblasti, kulturnih in znanstvenih ustanov, JA ter zastopnikov izz^a meja živečih Primorcev, Korošcev ter Porabskih Slovencev. Na tem kongresu je poročal tudi podpredsednik Izvršnega odbora LPS tov. Franc Kimovec — Žiga o nekaterih osnovnih nalogah Ljudske prosvete. Najprej je poudaril značilnost časa, v katerem se vrši kongres. Z ekonomskimi in političnimi podatki je osvetlil sedanjo dobo in ugotovil predanost delavcev, kmetov in delovne inteligence stvari socializma. Potem, ko je dejal, da je organizacija Ljudske prosvete med dvema kongresoma delala predvsem na organizacijskih vprašanjih in pri tem često poenostavljala vsebino, kvaliteto in idejno borbo, je prešel na notranjo demokracijo v ljudskih prosvetnih organizacijah. Naglasil je, da je treba društvom zagotoviti možnost, da razvijajo lastno iniciativo v vseh smereh kulturno-umetniškega in splošno izobraževalnega udejstvovanja, da zberejo v svojih vrstah vse tiste, ki jih veseli katero koli področje in poleg teh še širok krog ljubiteljev posameznih panog kulturno-umetniškega udejstvovanja. Sile društev je treba sprostiti in jih ne vezati samo na direktive. Upravni odbor društva ne sme biti le boljši s}a!)?i izvrševalec direktiv, ki Jih dobiva od raznih usmerjevalcev, kajti to niso dobre osnove za razmah ljudske prosvete. V tem p gledu smo že doslej mnogo gredi zaradi preveč nekritičnega posnemanja vzorov iz SZ. Ljudsko prosvetno delo je med važnimi sredstvi, ki seznanja naše ljudi zlasti na deželi s socialistično stvarnostjo. Ljudsko prosvetni aktivisti so in bodo pri tem često naleteli na borbo mišljenj v celi vrsti kon-kretnilr vprašanj, pri tem pa so nekateri zamenjali argumentirano diskusijo s koniandiranjem, kpr je sicer mnogo preprostejše, zato pa tudi onemogoča uspehe. Osnovne važnosti za dober napredek kultur-no-umetniških društev je dober odnos kultu rno-prosvetnega aktiva do ljudi. Prisluhniti moramo razpoloženju množic, odkrivati in razvijati revolucionarne zamisli mnogih dobronamernih strokovnjakov, ki jim njihovo iniciativnost sem ter tja utesnjuje ozek, premalo razgledan aktivist. Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, da sloni vse delo Ljudske prosvete na dobri volji društvenih članov, zato pa vsako administrativno komandiranje, ki ni z ničemer utemeljeno, rodi odpor, ki se odraža v nedelavnosti društva. Kar se tiče tematike množične, narodne in partizanske pesmi, se ne razvija tako, kakor to zahtevajo potrebe delovnih ljudi. Toda dani ysiJ Pogoji, da se bo v bodoče tudi to izboljšalo. Razne oblike nase kulture in velika družbena odgovornost pri oblikovanju pra-veSf socialističnega človeka zahtevajo, da se v bodoče organizirajo temeljite kritične diskusije. Goriška oblast je posebno zgovoren primer, koliko škode prinaša birokratski centralizem in šablonsko prenašanje direktiv. Sicer ima-jno zdaj v goriški oblasti lOt društvo, toda to ne odgovarja realnim možnostim, saj jih je bilo pred prvo svetovno vojno skoraj 500. Kar se lice. listov, ima goriška oblast 1 tednik, ljubljanska 5 lokalnih listov, mariborska pa poleg dnevnika lokalna lista in kulturno-po-liucno revijo. Prav tako goriška oblast nima nobenega poklicnega m polpoklicnega gledališča, ljubljanska pa brez Ljubljane 4 in r snovanju _ se enega, mariborska oblast pa ima poleg opere in drame v Mariboru še ptujsko in ruško sindikalno gledališče. Tudi pri štirih republiških revijah SKUD so izvajalci iz goriške oblasti nastopili šele na četrti reviji. Za to smo vsi odgovorni in to moramo popraviti. Govoreč o kritiki je ugotovil, da je zlasti ni tam, kjer je najbolj Potrebna, to je v naših društvih pri Pripravljanju posameznih sporedov Id po izvajanih javnih nastopih. Kolikor je kritike, je z malo izjemami _ šablonska. Več kritike je nenapisane in ta je mnogokrat uničujoče kratka in mnogokrat ubija voljo za delo. Kritika mora izhajati z načelnih pozicij in se boriti proti oviram sovražnega idejnopolitičnega vpliva. Pri tem mora ločiti prave sovražnike, redke posameznike od ogromne večine dobronamernih, v svojih razmišljanjih mestoma nejasnih, a strastnih ljubiteljev posameznih panog kultur-no-umetniškega udejstvovanja, ki jim je treba pomagati, da se dokopljejo do pravilnejšega gledanja. Naši lokalni časopisi bi morali vsaj registrirati vsako količkaj pomembno kulturno-prosvetno prireditev, razen tega pa začeti s kritiko, četudi bo v začetku še nebogljena in nepopolna, da le ni maščevalna, ubijajoča in naši stvarnosti nasprotna. Naša kritika mora pomagati reševati predvsem dvoje osnovnih vprašanj napredka naših kulturno-umetniških društev — spremljati in usmerjati mora idejno politično rast celotne dejavnosti kulturno-umetniških društev, nenehno razvijati, izpopolnjevati in dograjevati umetniško raven interpretacije javnih nastopov s področja kultur-no-umetniškega udejstvovanja ter znanstveno in strokovno poglobljenost s področja izobraževanja. Vedeti moramo, da je treba za pravilno kulturno politiko razgibati najširše množice naših ljudi. Metode vodstva in usmerjanja morajo postati mnogo demokratičnejše, ker je zavest naših ljudi temu dorasla, kar očitno dokazujejo rezultati rasti ekonomskega socializma, to je izvrševanje nalog petletke. Nato je spregovoril o stanju knjižnic in njihovi problematiki in nakazal potrebo, da se v večjih krajih več manjših knjižnic združi, ker bi pod pametnim vodstvom lahko opravile zelo pozitivno vlogo. Govoreč o izobraževalnih tečajih je referent poudaril, da je te tečaje treba gledati kot sestavni del revolucionarnega procesa, ki se je začel v mnogih naših vaseh že v stari Jugoslaviji, se na široko razmahnil v naši ljudski revoluciji ter se nadaljuje danes v neizprosni borbi za socialistično kmetijstvo. Omenjajoč ljudske univerze kot višjo obliko posredovanja znanja širokim slojem delovnih ljudi, je tov. Kimovec ugotovil, da doslej še niso napravile večjega koraka dalje, čeprav imamo v tem pogledu nekaj deloma celo progresivne tradicije. Izkušnje nas učijo, da bo treba ljudskim univerzam dati trdno organizacijsko obliko, zlasti glede predavateljev. Glede na to, da so vsi uspehi ljudsko prosvetnega dela odvisni od pripravljenosti množic, je referent spregovoril o dolžnostih prosvetnega aktivista, ki se mora neprenehoma izpopolnjevati, vztrajno učiti sebe in množice, oborožiti se z vsem, kar nam naša stvarnost že nudi. Ljud-sko-prosvetni aktiv bi si moral ogledati vsaj vsako pomembnejšo gledališko predstavo v poklicnih gledališčih, se po možnosti udeleževati koncertnega življenja, obiskovati razstave, študirati kritike in organizirati diskusje o njih, da si bo izšolal okus, spoznal domačo in napredno svetovno kulturo in umetnost, vzljubil svoje delo in začutil še večjo odgovornost pred ljudstvom in zgodovino. Ni dovolj čitati »Obzornik« in se ravnati po pobudah. ki prihajajo v eni ali drugi obliki od raznih strani. Pri delu je treba misliti, mnogo misliti z lastno glavo ter iskati pobud pri največjih naših kulturnih velikanih. Nikoli ne smemo dopustiti, da nas prevlada samozadovoljstvo, ki pomeni konec vsakega napredovanja. Ko se odloča o tem, kaj bi igrali, peli itd., je treba poseči po resničnih umetninah najprej našega naroda, dalje ostalih narodov Jugoslavije, potem pa iz'zakladnice občečloveške kulture. Popolnoma je treba opustiti vulgalizatorje socialističnega realizma, ki so spremenili ljudi v plakate, ki govore samo še v parolah. Takih del smo v polpretekli dobi nekritično preveč prevedli iz sovjetske literature in igrali na naših odrih. Ne more dobro delati tak Ijud-sko-prosvetni aktivist, ki se ni poglobil v široko Ijudskodemokratič-no, pri tem pa strogo načelno linijo naše Partije, ki je obrazložena v referatu tov. Djilasa in izražena v sklepih resolucije IH. plenuma CK KPJ »O nalogah v šolstvu«. Govornik je tudi poudaril naloge Ljudske prosvete v odnosu na zamejske Slovence. V njihovem težkem in neenakem boju mora nuditi bratom čim več pomoči. Ljudsko prosvetno delo pri nas je po svoji družbeni funkciji del celotnega revolucionarnega procesa, ki ga danes preživljamo. Kdor misli, da naj Ljudski prosveta služi samo izobrazbi ali, samo izbranim kulturno-umetniškim učinkom ali samo zabavi, še danes ne razume njene vloge. Ljudska prosveta zajema vse to in še več, a ne pripravljeno kot jed enolončnico, marveč kot izbor skrbno izbranih, dobro, z ljubeznijo in znanjem pripravljenih jedi. Tovariš Kimovec — Žiga je na koncu postavil, da so Fronta in druge organizacije doslej premalo napravile za pravilno vrednotenje dela Ljudske prosvete ter širjenje in organizacijo društev posebno na vasi. Tega sicer ni mogoče doseči čez noč, vendar bomo s pomočjo našega vodstva tudi tu prišli 'do rezultatov, ki bodo vredni naših narodov. X oDenili oborov podružnic prosvetnlb delavcev V preteklem mesecu so imele občne zbore nešolske podružnice sindikata prosvetnih delavcev. V splošnem upravni odbori podružnic občnim zborom niso posvetili dovolj pozornosti. Priprave so bile površne, pravilnika o izvedbi občnih zborov ponekod sploh niso preštudirali, poročila so bila v več primerih malomarno sestavljena in preveč splošna, upoštevani niso bili vsi sektorji dela, niti ni bila v poročilih zajeta problematika posameznih ustanov. Delo podružnic večinoma ni bilo prikazano z gledišča političnih dogajanj, marveč je bilo naznačeno samo z naštevanjem suhoparnih dejstev. Diskusije so bile medle dn pomanjkljive in so le malo osvetlile sindikalno delo. Nekaj podružnic pa je le lepo pripravilo občne zbore. Dober primer dela za bodoče poslovno leto je nakazala podružnica Radia, ki je pravilno znala povezati resolucijo CK KPJ z nalogami svoje ustanove. Nekaj nalog Radia Vemo, da bodo v letu 1950 mnogi delovni kolektivi petletni plan že izpolnili, da so v tem letu nadvse važne naloge zvezane z našo kapitalno gradnjo, z dvigom življenjskega standarda in da je končno velik poudarek na ljudski prosveti. Vse to nam pove, čemu bo moral kolektiv na radiu posvečati največ pozornosti. Letos^ bo začel tudi obratovati nov, močnejši oddajnik. Z deset in pol urnim dnevnim programom bo kapaciteta oddajnika premalo izkoriščena. Vse to nam narekuje, da že letos podaljšamo radijski program tako, da bomo poleg jutranjega sporeda oddajali tudi še nepretrgoma od 12 do 24 ure. Ce hočemo izvesti to nalogo je potrebno; Po govorni plati zvečati število gospodarskih oddaj za dve tedensko, biti pri poročilih hitrejši, aktualnejši, originalnejši in k poročilom pripravljati posebne komentarje. Oddaja radijskega feljtona na programu tedensko, uvesti še eno predavanje v vrsti oddaj Ljudske univerze, pripravljati tedensko vesel večer, začeti s posebno oddajo, ki nas bo tesneje vezala s poslušalci, oddajo »Odprimo pošto naših dopisnikov« izboljšati in jo oddajati tedensko, nenehno skrbeti za kvalitetne oddaje, poglabljati in analizirati probleme in iskati nove oblike oddaj in hitrega poročanja, - zvečati število slušnih iger tako, da bodo vsak mesec po dve v našem programu. Po glasbeni plati povečati število oddaj, v katerih bodo sodelovali naši najboljši glasbeniki in pevci, poglobiti stik z izvajalci in vnesti v njihove programe več radijske programske politike, skrbeti za kvaliteto domačih ansamblov, začeti z vajami komornega zbora, povečati v celotnem programu procent lahke glasbe, oddaje resne glasbe pa napraviti zanimivejše in dostopnejše najširšemu krogu poslušalcev (s primernimi komentarji). Po organizacijski plati ustanoviti poseben umetniški svet, utrditi in razširiti mrežo dopisnikov ter postaviti stalne dopisne centre, organizirati stalne programske konference s predstavniki naših poli- Zahvala prosvel. delavcev odličnemu sekretarju OK KPS tov. J. Tramšku Dragi tovariš sektretar! Ko odhajaš iz Ljutomera, Ti okrajni odbor Sindikata prosvetnih delavcev v Ljutomeru izreka za delo, ki si ga izvršil za naše prosvetne delavce, iskreno zahvalo. V času, ko si bil sekretar okr. komiteja KPS v Ljutomeru, je naš sindikat s Tvojo pomočjo dosegel take uspehe, da ga je RO SPD za Slovenijo priznal za najboljšega v Sloveniji. Ti uspehi so bili mogoči zaradi tega, ker smo pri Tebi našli polno razumevanje za nujnost kulturnega dviga ljudskih množic in ker si vedno razumel potrebe prosvetnih delavcev ter se vsestransko trudil, da se jim je izboljšala življenjska raven. Vedno si nam nudil tudi pomoč pri našem ideološkem dvigu, kar se je seveda močno odražalo pri našem delu. Noben okraj v Sloveniji ni izdajal takih ukrepov v dobro prosvetnim delavcem kot, po Tvoji zaslugi, naš. Za vso Tvojo veliko skrb — hvala! Sindikat prosv. del. Okr. odbor Ljutomer tičnih forumov, ministrstva za znanost in kulturo, z glasbeniki, književniki in gledališkimi sodelavci, vzpostaviti čim tesnejše sodelovanje z vsemi našimi vidnejšimi znanstveniki in književniki. Posebne naloge pa čakajo vse naše člane ob dneh otvoritve novega radijskega doma in novega oddajnika, ko bomo organizirali razstavo. Vse gornje naloge za leto 1950 pa bo mogoče izvesti le tedaj, če bodo urejene študijske naprave in ojačevalnice, če bomo imeli zadostno število gramofonskih plošč in folij, magnetofonov in gramofonov in končno tudi zadostno število kvalitetnega kadra. Kader bomo do neke mere lahko tudi sami dvignili, saj so v načrtu stalni izpopolnitveni tečaji. Radijski program v številkah Marsikdo izmed poslušalcev radia si težko predstavlja, kaj pomeni tedenski program, ki ga radio oddaja. Deset in pol ure dnevno, to se pravi vsak dan 660 minut ob nedeljah pa 930 minut. Tedensko bi torej naši poslušalci lahko sedeli pri svojih apaialih 83 ur in 50 minut. Vsega vsi ljudje ne poslušajo, tudi ni namen radia ta. da bi vse poslušali, pač pa vsakdo tisto kar hoče in kar ga zanima. Pri radiu pa morajo ves ta program le pripraviti. Vsak teden morajo pripraviti uredništva ves program, ki razpade v govorni in glasbeni del. Glasba v sedanjem radijskem programu zavzema tedensko 60 ur 20 minut časa, govorni del pa 25 ur 30 minut (od tega je 3 ure 30 minut poročil Radia Beograd). Glasbeni del programa zahteva torej okrog 1300 plošč, oziroma krajših in daljših glasbenih del, pesmi. .. Govorni del pa bi težko prepisali na 5'00 normalnih strani, pisanih na stroj. Vse tekste, ki jih v enem tednu preberemo pred mikrofonom, bi težko spravili na 50 strani normalnega časopisnega formata naših dnevnikov. Približno tretjino tega so poročila, tretjina odlomki iz knjig in publikacij, tretjina pa originalni sestavki (predavanja, reportaže). ☆ Kljub nedelavnosti podružnice, moremo med razmeroma uspele občne zbore šteti tudi občni zbor »Triglav filma«. Z lelnega občnega zbora Triglav filma Sindikalno delo se med ljudmi od filma le počasi razvija. Vsako leto si obetamo izboljšanje, na letnih skupščinah pa ugotavljamo vedno iste pomanjkljivosti. Vendar je bila letošnja skupščina dne 26. januarja precej razgibana, čeprav ni zajela vseh sindikalnih problemov, med njimi celo takih ne, ki jih očitno nakazuje znamenita resolucija III. plenuma CK KPJ. Predsednikovo poročilo je bilo kratko, vendar je pogumno pokazalo na poglavitni vzrok mlahavega in brezperspektivnega dela organizacije: majhna politična razgledanost članstva, ki nima svojega izvora zgolj v famozni »apolitičnosti«, ampak predvsem v pomanjkljivi ideološki pomoči, ki jo dajejo oz. bolje ne dajejo politično razgledani tovariši, predvsem pa kulturniki. Tudi poročilo tajnice ni moglo mimo očitnih nedostatkov, ki so: pomanjkanje sindikalne zavesti, pomanjkljiva organizacija dela, premajhna skrb za zdravstveno in tehnično zaščito delavstva, nekoordi-niranje sindikalnega dela z delom uprave. In vendar je tajnica mogla naglasiti, da je s tem kolektivom delo možno, da je njegova večina delovoljna, da so mnogi posamez- niki, med njimi so trije udarniki, dosegli naravnost odlične rezultate. Posebno so se izkazali pri prostovoljnem delu, kjer je njihov prispevek nad 10.000 ur poleg 7600 delovnih ur na lastnem provizoriju, in pri znižanju polne lastne cene. Iz prav dobrega blagajniškega poročila smo posneli, da šteje danes podružnica 246 članov, ki pa dokaj neredno plačujejo članarino. Diskusija, ki se je razvila po poročilih, je bila dokaj živahna in je delno zajela tudi stvari^ ki smo jih v teh pogrešali. Žal pa so se oglasili le redki od tistih, ki sicer menda na vseh nepravih mestih diskutirajo o nepravilnostih. Eden od disku-tantov je celo ugotovil, da se v podjetju toliko časa ni nič napravilo, da se je marsikoga polotila resignacija in kaže sedaj svojo nezadovoljnost le še z nedisciplino. Diskutanti so ugotovili, da je obisk ideološkega kot tudi strokovnega študija minimalen, dočim je bil prva leta skoraj stoodstoten. Zakaj? Ker so bila predavanja zanimiva, točna in redna. Če pa popušča doslednost pri vodjih študija, je nujno, da popušča tudi pri ostalem članstvu. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila tarifna komisija neokretna, tovarišem ni pojasnjevala uredb in jih ni povezovala z upravnim vodstvom, ti pa se zato tudi ^ niso v dovoljni meri nanjo obračali, ko so ugotavljali, da izdane odločbe niso vse v skladu z uredbami. Novi predsednik ta-rifne komisije je ugotovil, da je komisija sodelovala vse do predloga uprave, toda potem so bile vse stvari spremenjene. Ker manjkajo k uredbi še pravilniki, so bile nekatere rešitve preuranjene. Diskutanti so nadalje grajali, da v poročilih ni bilo govora o racionalizaciji, konkretno pa še o tov. Tratniku, ki je izumil nov stroj. Prav tako so samokritično ugotovili, da vsota zelo številnih nagrad ni v pravem sorazmerju z opravljenim delom, ker plan dejansko ni bil izpolnjen. Tudi kvaliteta ni bila na zadovoljivi višini. Zelo tehtne in premišljene so bile pripombe tov. Drobeža. Minulo sezono je označil kot umetniško negativno; bila je nekam odmaknjena tudi od našega splošnega prizadevanja za izpolnitev nalog, ki jih zastavlja socialistična preobrazba. Boriti pa se nam ne bo treba toliko za nove oblike dela, kot za to, da se dasedanje dodobra preizkusijo in izpopolnijo. V podjetju se dela ogromna škoda. Nihče ne varuje ljudskega imetja, celo sindikalnemu radiu so bile ukradene žarnice. Mnogo več kolektivnega dela bo treba, več iskrenosti, manj nevoščljivosti in manj odmaknjenosti višje kvalificiranega kadra od srednje in nižje kvalificiranega. Sindikalno zavest je treba dvigniti s poglobljenim političnim delom. Zato pa je potrebna dobra organizacija. Saj se je prav zadnje čase pokazalo, da najdeš polno razumevanje in pomoč celo pri tistih, ki smo jih doslej šteli bolj k negativnim elementom, ako k njim pravilno pristopiš. Mnogo diskusije je bilo tudi okrog cene za drva in njih razdeljevanje. Zbor je sklenil, da bo to in pa tarifno vprašanje obravnaval še na posebnem sestanku. S sindikalnega stališča je pa treba odločno grajati izjavo, da letna skupščina ne bi bila primeren kraj za probleme te vrste, ker da ustvarjajo socialdemokratsko razpoloženje. Na občni zbor spada vse, kar zadeva v živo članstvo nekega sindikata, le da je naloga delovnega predsedstva, da debato konkretizira, ako se je ta izmaličila ali pa dobila sorazmerno prevelik obseg in napačen poudarek. To bi bila obenem tudi edina graja delovnemu predsedstvu na tem občnem zboru, ki je sicer prav vzorno in zares demokratično vodilo debato, izvedlo volitve in predlagalo sklepe in resolucije. Posnetek glasbeno-prosvetnega dela v Sloveniji v letu 1949 Glasbeno-prosvetna politika se mora ravnati po zakonitosti, da je za uspešno širjenje glasbe potrebno neprestano skladno medsebojno dej-stvovanje dveh činiteljev. To sta: na eni strani široka glasbena samo-dejavnost, na drugi pa ustvarjanje umetniško polnovrednih glasbenih del in umetniško polnovredno glasbeno izvajanje, namenjeno ljudstvu. Zakaj če bi vabili ljudi na koncerte in v opero, jih posajali na sedeže in jim izvajali vso glasbeno literaturo z uvodno besedo in razlagami, vse lepo po vrsti »od lažjega k težjemu«, bi zgolj s tem vendar ne dosegli ničesar. Saj je umetnost živa. »Razumeti« umetnost se pravi živeti v nji. Zaživeti v nji pa ne moremo, dokler ne začnemo sami nekje sodelovati, sami nekje ustvarjati. Da se nam umetnost približa, ji moramo priti najprej sami naproti, do koder moremo. Najprej moramo oživiti in razviti nastavke svojih lastnih glasbenih sposobnosti, da začnemo sprejemati glasbo. Od tod neobhodna potreba široke glasbene aktivizacije ljudskih množic samih, potreba po razvijanju glasbene sa-modejavnosti na vseh njenih področjih: z društvenimi zbori, godbami, orkestri, s solisti in prigodnimi skladatelji. — Obratno bi pa glas-beno-prosvetno delo, ki bi ga reševali zgolj v oblikah nestrokovniške samodejavnosti, spet kmalu obtičalo na mrtvem tiru, ker bi se samo iz sebe ne moglo razvijati. Gre pa vendar za to, da se glasbena samo-dejavnost tudi dviga, da postaja vedno bolj umetniška. Glasba je pač vselej in ob vseh pogojih umetnost in vrši n. pr. tudi svojo politično-propagandno vlogo tem uspešneje, čim bolj umetniška je. Zato je torej v glasbeno-prosvetnem delu neobhodna pomoč strokovnih glasbenikov, ustvarjalcev in izvajalcev. Njihova naloga je nuditi ljudskim množicam umetniško polnovredno glasbo in s tem vzgajati njihov glasbeni okus, stopnjevati njihovo umetniško zahtevnost. Sindikalni pevski zbor, ki si je na zborovskih vajah in nastopih pridobil odnos do zborovskega dela in ga zna vrednotiti, ga zna spremljati v podrobnosti, bo sila radoveden na nastop zbora Slovenske filharmonije, ki mu pride zapet morda prav tisto pesem, s katero je bilo v sindikalnem zboru največ truda. Poslušali bodo, razumeli, vprašali za nasvet in potem sami bolje delali. Ta-le ' razčlemba glasbeno-prosvetnega dela po njegovih dveh bistvenih činiteljih — samodejavnosti in strokovnosti — ni bila potrebna morda zaradi tega, ker bi se bilo bati. da bi ta ali drugi činitelj v glasbeni prosveti nenadoma izpadel, da bi nanj pozabili in bi ga ne bilo več. V resnici živita obe kompo--nenti svoje življenje na terenu popolnoma neodvisno od tega, ali se mi tega zavedamo ali ne, ali vanj posegamo ali ne. V resnici se na vsakem področju glasbeno-prosvetnega dela tudi tako tesno prežemata ined seboj, da ju v praksi nikdar ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kako sta se uravnovesili — ali druga drugo podpirata in si pomagata, ali se dušita. Če ne znamo odgovoriti na to vprašanje v vsakem konkretnem primeru, ne moremo razumeti, zakaj glasbena prosveta tod uspeva, ondi pa zaostaja. Razčlemba glasbeno-prosvetnega dela in jasna zavest o njegovih osnovnih gibalih je torej potrebna glasbeno-prosvet-nemu delavcu za to, da sploh vidi položaj na terenu in ga presodi, razbere dobro od slabega, usmerja delo s pravilnimi posegi. Čeprav se obe sestavini glasbeno-prosvetnega dela na slehernem njegovem področju neločljivo prežemata med seboj, je pa vendar v nekaterih oblikah tega dela bolj poudarjena samodejavnost množic, v drugih strokovno-umetniško delo. V prejšnji številki »Prosvetnega delavca« smo napravili prerez uspehov glasbeno-vzgojnega dela na področju ljudske prosvete v letu 1949. Na tem področju ljudske glasbene prosvete sta oba činitelja, samodejavnost množic in pomoč glasbenih strokovnjakov — še nekako najbolj izenačena med seboj. Čaka nas še to, da napravimo prerez uspehov, ki so jih v lanskem letu dosegli naši poklicni glasbeni umetniki s svojim terenskim delom v glasbeni prosveti. Pravilno je, da je to delo centralizirano, torej da se usmerja iz ene same vodilne ustanove. Ta ustanova je Koncertna poslovalnica pri Slovenski filharmoniji v Ljubljani. Če torej hočemo govoriti o delu in uspehih naših glasbenih izvajalcev, posameznikov ali skupin, moramo prikazati prav za prav delo Koncertne poslovalnice v preteklem letu. Tudi v predaprilski Jugoslaviji je poslovala redna Koncertna poslovalnica Glasbene Matice, ustanovljena 1. oktobra 1922. leta. Tudi to podjetje je imelo nalogo sistematično organizirati koncertno življenje pri nas. Vendar je bila nekje bistvena razlika v primeri z današnjim stanjem. Stara Koncertna poslovalnica je bila postavljena zgolj na pridobitniško osnovo. Njen edini stvarni namen je bil ta, da je prinašala dobiček. Zategadelj se njeni gospodarji niso spuščali v prirejanje koncertov na podeželju in so bili tudi pri prirejanju koncertov v Ljubljani zelo preudarni: domač umetnik je moral pogostokrat sam prevzeti riziko koncerta, ko ni bilo pričakovati, da bo napolnil dvorano; tujih, svetovnoznanih umetnikov rajši niso vabili, če so bili predragi. Tako se je naše koncertno življenje pred vojno razvijalo po načelih trgovine, nikakor pa ne po načelih kulturnih in prosvetnih potreb. Tedaj ni dvoma, da s svojo nenačelnostjo in nenačrtno-stjo ni pospeševalo naše glasbene kulture in da je prinašalo tudi mnogo škodljivih pojavov. Naj govorijo številke: od svoje ustanovitve do srede julija 1943, torej v 21 letih, je priredila stara Koncertna poslovalnica 1049 koncertov s 489.491 obiskovalci. Je to mnogo? V svobodni Sloveniji smo imeli v štirih letih 1241 koncertov in 566.064 obiskovalcev koncertov. To kaže že, da se vrši prirejanje koncertov danes po povsem drugačnih načelih in s povsem drugačnimi smotri kot nekoč, čeprav visoke številke same po sebi še ne pomenijo tudi visoke kakovosti in ne odločajo o uspehu dela. Zanimivo je slediti razvoju koncertnega življenja od leta do leta. V letu 1946 smo imeli 88 koncertov s 57.144 obiskovalci, torej že več kot je znašalo letno povprečje pred vojno. Vendar je bila velika večina koncertov (61 s 40.213 obiskovalci), v Ljubljani in je bilo samo 27 koncertov s 16.931 obiskovalci v drugih krajih Slovenije. To je bilo še kričeče nesorazmerje. Na 90% prebivalstva republike je odpadla samo dobra tretjina vseh koncertov. Toda to nesorazmerje je bilo takrat povsem opravičljivo. Če pomislimo na težavne prilike, v katerih se je koncertno delo takrat vršilo, spoznamo, da je bil že to uspeh. Da je bilo delo prav zastavljeno, nam pokaže tudi statistika naslednjega leta, v katerem se je tehtnica prevesila. V letu 1947 se je od skupaj 171 koncertov s 83.999 obiskovalci vršilo v Ljubljani 72 koncertov z 38.635 obiskovalci, drugod pa 99 s 45.364 obiskovalci. V drugih krajih je bilo torej število koncertov in njihovih obiskovalcev že večje kot v Ljubljani sami, četudi sorazmerno še ni ustrezalo številu prebivalstva na tej in na drugi strani. Bilo je pa t/eba ogromno truda, da se je ta premik vsaj izvršil. V letu 1948 opazimo končno že odločen preokret: od skupnih 444 koncertov s 199.001 obiskovalcem jih je bilo v Ljubljani 139 s 65.172 obiskovalci, v drugih krajih pa 305 s 133.829 obiskovalci. Skupno število koncertov se je torej strmo dvignilo, tako da je doseglo skrajno mejo zmogljivosti vseh sil, četudi še ni ustrezalo vsem potrebam; razen tega se je nesorazmerje med Ljubljano in drugimi kraji izdatno popravilo. Treba je pa pripomniti, da je bilo tako visoko število gostovanj in nastopov v krajih zunaj Ljubljane vendar pretirano, ker je preveč izčrpavalo izvajalce in škodilo kakovosti izvedb. To se je izrazilo tudi v statistiki naslednjega, 1949. leta, v katerem je skupno število koncertov in obiskovalcev sicer še poraslo, število koncertov zunaj Ljubljane pa padlo v primeri s prejšnjim letom. Očitno je, da smo dosegli mejo, ki jo po količini koncertov za zdaj ne bomo mogli več izdatno prekoračiti; to mejo nam postavlja število poklicnih izvajalskih kadrov in njihova zmogljivost, postavlja nam jo pa tudi sprejemljivost terena samega. Glasbeno-prosvetno delo na področju se ne da več reševati zgolj z razmahom koncertnega življenja v širino. Stojimo pred težjimi, bolj notranjimi nalogami. Več visoko kvalificiranih izvajalcev, poklicnih orkestrov, zborov, popolnejši tehnični pogoji (prevoz, prehrana, nastanitev), več primernih dvoran in instrumentov — to so zahteve. Leta 1949 je Koncertna poslovalnica priredila 538 koncertov, ki jih je obiskalo 225.920 ljudi. Od tega je bilo v Ljubljani 209 koncertov s 110.210 obiskovalci, drugod pa 234 koncertov z 78.756 obiskovalci. Vsekakor je zdravo, da so pri številu zunanjih koncertov rajši odjenjali in se niso pehali za tem, da bi za vsako ceno dosegli številko prejšn jega leta (305); že to samo na sebi gre v prid kakovosti izvajanja, zlasti pri simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije, ki je prišel tako vsaj malo do sape. Saj je opravil orkester lani kljub temu ogromno služili naši novi stvarnosti! Na iškopejo pa nikar ne mislite! Tisti, i vam je vcepil ta strah v srce, e ljubi naše domovine in ni pri-itelj napredka!« Čičigoj. »Vem,« se je zasmejal prosvetni inštruktor. »A vem tudi to, da ste bili pri študiju le malce nerodni. Genovefe pa ne poslušajte. Saj ste opazili, da se niti enkrat ni oglasila pri debati. Vendar zaradi tega tudi njej ne bo treba potovati v Piškopejo.« V Bobojedistanu živi odslej učitelj Čičigoj, človek, ki spoštuje stare ljudi, ljubi staro vino, bere novice in je prijatelj mladine, tiste, ki nam utira pot v lepše življenje. Z Genovefo pa je skregan. Lojze Zupanc Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Telefon 45-86. Letna naročnina din 80.—. Številka čekovnega računa 601-90603-15 Tiska Grafično podjetje MNZ Ljubljana.