N.oviee. V šolakem letu 1859 je bilo na Primorskem v 422 duhovnijah 527 kat. ljudgkih šol, med temi 24 poglavnih (5 s spodnjo realko). Učenikov je bilo 308, podučenikov 43, učenic 83, podučenic 33, obertnijskih učenic 91, šolskih pripravnikov 80. Naj večji zvon. Naj večje in težje zvonove imajo na Rusovskem. V samostanu presv. Trojicc v Trockoj pri Moskvi je zvon, kteremu pravijo, da je cesar vseh zvonov. V temu zvonu je 3500 centov kovine. VVb. Iz Kobleglave na Goriškem. Ljubi ,,Tovarš!" razglasi, da smo tudi pri nas 23. mal. travna odperli novo šolo, ktere še dosilimal nismo imeli. Zelo nas veseli, da se morejo otroci kaj učiti in izobraževati. Joi. Abram. Iz Zlblke. Berž kot ne. si sc preljubljcni moj ,,Tovarš" že z mnogimi kraji, ktere obiskavaš, dobro soznanil. Pozvej nekoliko tudi od naše skrite doliue! Krog in krog obsegajo to dolino raztcgnjeni griči z žlalino vinsko terto obsajeni, na severni strani pod imenom: Škofija", in na južni: ,,Bezgovica". Vsako leto se tu toliko vina pripravi. da ga nckaj v ptuje kraje poprodajo, drugo pa večiilel sami vživajo. Sosebno je našim mejašcm letošnjo pomlad od veselja in radosti serce kipelo, vidši vsak ters črersto poganjati. vsako drevce obilno cveteti; ali došli so snežni in neprijetni dnevi, in slana, ki je rastlinam mladičje obropati žugala, je tudi nam žalostnc nasledke obečala. Ali glej. čudo božje! mnogo rasllin je skoro neoskrunjenih ostalo. in še čverstejše od pred rastejo, in tako raste tudi zopet veselo upanje v naših sercih. Črički, ki svoje glase pri vinski terti povzdigujejo , so tudi pri nas zelo oživeli, ki me dan na dan huje mičejo tndi ljubi, dragi slovenščini svoj glas povzdigniti. Preljubljeni nTovai'š", kaj ne, da v sedanjcm času naša slovenščina tud! krepko svoje mladičje poganja in iz tolikanj pomnoženega cvetja laliko obilno žlahnega sadu pričakujemo ? ! Ali gorje! slušaj me nekoliko! Radost, ki jo marsikak učitelj na deželi v besedi in z djanjem do slovensčine pokazati hoce, jo precej silni sever nemškufarije hoče uničiti, in narn vsc lepo cvetje, ki se med učenci v šolah širi. osmoduje. — Sem ter tje se še dobe taki nezvestneži, da ubogim učiteljem odlašajo in utergujejo plačo ravno zato, ker ne učijo po nemški. Pred nekaj leti so imeli se v neki tukajšnih šol dolg laket, v kterega so bili te le besede vdolbene: ,,Schandholz fiir das VVindisclisprechen". Ta laket je mogel učenec domii nesti. če je v šoli kaj po slovenski zinil. Oj žalost! — Res je, da je zdaj že veliko bolje, toda gorje učitelju, kteri mora živeti pri takih ljudeh, ki ne vejo za drugo zvcličanje, kakor le po nemščini. Bog nam skoro pomagaj ! *) Sket. Iz Rlbnice. Veselo je viditi, da se po Slovenskeni, posebno na Krajnskem naša dornača reč čedalje bolj zbuja in veljavnost dobiva, in čc je tega kdaj treba, je gotovo treba v sedanjem času, ker imamo ne lc očitnih, teinuč tudi še skritih sovražnikov na kupe, ktori s sladko besedo strup rlivajo v nevedne in neskušene proste serca; toda, ako Bog da in sreča slovenska, jih bomo vendar že spoznali in serčno preraagali. — Povem naj veselo novico, da smo drugi dan maja imeli v Ribnici učiteljski zbor, kamur so se mnogi gosp. učeniki in tudi duhovni zbrali, da bi se kaj pogovorili o važnih učiteljskih zadevah.**) — Prečastiti gospod predstojnik šolskega okraja so nas res prav po očerovsko podučevali in tako prijazno in iskreno govorili, da ne morem popisati. Pa saj že večidel našili dolenskih bratov dobio pozna tega verlega gospoda, kako vneti so za šolo, kako ljubeznjivo gorore, bodi si z učenci ali z učitelji. Treba nam ni njih hvale razglasevati, saj jih že zlati križec za njih obilne zasluge časti. — Zbor je terpel od devete ure zjutraj blizo do dveh popoldne, in potem so nas naš ljubi gosp. dekan prijazno h kosilu povabili in prav dobro pogostili. — Po obedu nam je ondotni učitelj, gosp. Jože Raktelj, ves vnet mož za naše šole in za slovenščino, razkazoval prelepe šolske izbe ribniške šole. Vsa šolska oprava je pi'av lepo vredjena, in ni je reči, da bi glasno ne spričevala, koliko premore priden učitelj , ako si prizadeva svoj lepi poklic zvesto opravljati. Gosp. Raktelj nam po tem tudi odpre veliko omaro, rekoč: ,,Vidite , učiteljska knjižnica je to! Posodim vam lahko kaj bukev; izberite si jih, kakor vam je drago!" In skoro vsaki si je iz bogate knjižnice kaj izposodil. Druzega ne želim , kakor le to, da bi se ta knjižnica prav veselo množila in učenikoin veliko koristila. Ali bi se ne niogle tudi drngod napraviti take knjižnice, kjer jih še ni? Ako to lepo napravo podpira veliko učiteljev,v ni treba posameznim veliko dajati, ker se z združeno močjo veliko stori. — Še neko šolsko orodje smo vidili v ribniški šoli, kar smo prav vadovedno pregledovali, in (o je ,,telurium", ki so ga blagorodni gosp. Jožef Rudež šolski mladini v Ribnici podarili, S tem orodjem se učencom lahko prav jasno razklada, v kakšni zvezi sta solnce in mesec z našo zemljo , kako solnce in luna meikne , kdaj je mlaj, pervi in zadnji krajec i. t. d. Gospodu Rudežu so šole in učitelji zelo pri sercu, in prav lepo skerbe, da sc mladina kaj več uči in lepo odreja; tndi soderški in potoški šoli so že dosti dobrega slorili. Bog jim poverni! P-t-n. Iz Ljubljane. Po sklepu svitlega cesarja 16. velk. travna t. 1. je prečast. prošt gosp. dr. Anton Jarc šolski svetovavec in nadzornik srednjih (latinskih in reenih) in ljudskih šol na Krajnskem. *) Nikar ne bodite hudi, da smo Vaše daljne, sieer pravične jeremijade doina shranili. Ako bi jih vse na beli dan spravili, bi ž njiini znabiti kje vodo na krivičen mlin napeljevali, kar bi nam vee škodovalo, kakor koristilo. Poterpimo! Čas je preeudno kolo, ktero se neprcnehoma verti, in se večkrat tako oberne, kakor se nam pred nemogoče zdi. Vredn. **) Zel6 bi nam bili vstregli, če bi nam bili bolj na tanko razložili, o kterih šolskih zadevah, da ste se pomenkovali. Vredn. Iz I^jubljane. ,,Danica" pravi: TY sramolo Slovoncov morarno povedati, da se je slovensko-nemškega besednjaka le malo še spečalo. do 15. t. m. le 25« iztisov. Da bi sc ga ložrj tudi nianj premožni oskerbeli, je zdaj ccna tega velikega in tehtnega dela s 6 na 4 gold. znižana, po kteri se v škofijski pisarnici (v Ljubljani) dobiva." — ,,Učit. Tovarš" pa ta veliki in prebogati slovnik tudi vsem svojim tovarsem prav živo priporoča. Saj učiteljske knjižnice bi ga nikjer nc smele pogrešati.