Miran Jarc: Iz nežnega pobočja rasto — Ferdo Kozak: Sem žejen . . .
Miran Jarc / Iz nežnega pobočja rasto
Iz nežnega pobočja rasto v mladoletno sinje nebo tri bele veje ... Belina! Kako slepi oči! Sinjina! Kristalno daljno zveni! Zastrem pogled si s sanjami.
Nebo in breg in tenko drevo:
med zimo in vesno kot čudež rasto...
Med slutnjo in gledanjem zvonka se misel
trese kot solnčni pramen
in se v vesoljstvo razprši...
V miljonih draguljev drobno se odsvit njen iskri...
Ferdo Kozak / Sem žejen ...

Sem žejen, potnik, srečanj, ki jih sen rodi, besed cvetočih —
v ljubezni dan oblakov potujočih —; obrazov žejen sem, ki ne bero jih le oči, so večni znanci, glas, ki v tajnih strunah spi. Razlilo bi srce se v vrelce vročih melodij, kot sneg na toplih tleh se v sok stopi, pa proži le odmev samotne bolečine, ki tiho orje polje mlade radosti.
O, žejen sem — zaradi solnca — ne temin.
Kot vodni cvet, ki iz srca obraza blesk si pije,
da tih in plameneč nad temnimi gladinami zašije.
Noči mu rosa vere moč oživlja,
vsak dan zamišljeno kipeči kelih najde,
ki vanj skrivnost svoj večni lek odliva
in ga studencev le najvišjih slast zaliva.
280
y4     -