Štirska romanca.
vJ, kdor je vzljubil vas, gorice naše, ta lic device več ne zaželi; pred zidanico poje čare vaše in srka vaših trt božansko kri!
Obesit se je šel na reber solnčno obupnih misli poln študent Andraž in klel polje in klel nebo brezkončno in klel nezveste svoje ljube laž.
Od smeha se je loža zasolzila: „Pa bodi moj odslej! Jaz ne slepim in s komer sem ljubezni vez sklenila, do praga smrti več ga ne pustim!"
Ubogal je Andraž, zaklel se kupi in vinski hram je dom njegov postal; tam lečil je življenja strup gorjupi, tam knjige prašne je pod sod zagnal:
„Ti, časa jasna, bodi mi boginja, ti do resnice moj edini most; iz tebe le spoznanje se utrinja in sreča vsa, življenja vsa modrost!"
»Ljubljanski Zvon" 11. XXVI. 1906.                                                                                   41
Vojeslav Mole: Nočna pesem.
Andraž prebiva v zidanici beli in srčna rana več ga ne skeli; odkar življenja križe tak si celi, živ človek treznega še videl ni.
v
Ce pa nekoč se ljubica prijoče in z belim čelom skloni se do tal, ej, to se vam Andraže zakrohoče, ej, to se bo Andraže vam smejal:
„Odpustil, deklica, sem ti že davno; ljubezen, dekle, pa je davno preč: kdor pije vince tole naše slavno, še raja božjega ne mara več!
O, kdor je vzljubil vas, gorice naše, ta lic device več ne zaželi; pred vinskim hramom poje čare vaše in srka vaših trt božansko kri!"
Vladimir Levstik.
Nočna pesem.
iho je ugasnil dneva žar,
les zakrilo gluho je molčanje,
ogenj svet — bogovom zadnji dar —
vzplapolal v prostore je brezdanje . . .
Noč. Od zvezd gre tiho v dušo sen — sence plašne . . . davnih dni spomini . . . nem obraz z bridkostjo napojen . . . roke bele ginejo v temini . . .
Krik — vzkipela senca do neba, vzrasla v zvezde roka je proseča — in vse prazno, prazno v dnu srca . . . Kriknil ptič je, duša hrepeneča? . .
Vojeslav Mole.