poštnina plačana v gotovini. MARIJIN LIST XXXVI leto 8 aprila 1940 MARIJIN LIST = PO DOZ EIM MESEČNI E15T = Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904, dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. JI«! nt Namen Marijinoga Jista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi. Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti. Cena: na sklipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno. Kalendar Srca Jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati. Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo, Vrednik: K L E K L J O Ž EF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina. Tiskarna Balkinyi Ernesta v Lendavi. ----DJVRI. — K podpornomi društvi „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih so pristopili in dariivali v din sledeči iz Vadarcov: po 2 din: Tanacek Franc št. 19, Tanacek Franc št. 90. Po 1 din: Vlaj Angela, Kovač Alojz, Benkič Josip, Žilavec Janoš, Sarkanj Marija, Režek Henrik, Mihalič Leopold, Perger Vilmoš, Lapoši Jožefa, Žilavec Alojz, Kerec Franc. Po 0'50 din: Sakovič Marija. Po 0'25 din: Flegar Janoš, Zokš Anton, Žilavec Frančiška. Na „Dom sv. Frančiška" so dariivali v din sledeči: Matko Marija, Odranci na čast sv. Anioni v zahvalo za srečno vrnitev iz Francije, 20, Zver Marta in Anika iz Ižakovec v zahvalo za srečno vrnitev iz Francije, 20, Klais Ana, Martjanci, 5.50, Karaš Treza nabrala v Martjancih 14. I. iz Martjanec, 10. — Oča sirot, povrni vsem obilno - Odbor. Leto 36. 8. aprila 1940._SlevllKa 4. Marija, ne zapusti nas. Marija! Kralica mira! Vidiš z nebes našo skuzno dolino? Vidiš tiidi curke krvi, ki se mešajo s skuzami? Čiiješ grmenje topov, brnenje letal? Čiiješ jok i bridko zdihavanje jezero i jezero ranjenih i vmirajočih? Vidiš strah i trepet milijonov i milijonov, ki se bojimo, da se ogenj bojnoga vihera razširi tiidi na naše mirne kraje, na ves svet? Da, Ti vse to vidiš, Ti vse to čiiješ. Marija! Naša Mati! Kak trepeče Tvoje srce za nas, Tvojo deco. Kak ti meč bolečin znova preboda srce, gda vidiš vse te grozote, ki protijo celomi sveti. Gda vidiš nedužno deco vmirati od krogle. Gda vidiš ženske i starce tak nesrečno se ločiti s toga sveta! • Ti, o Marija, si naša Mati! I to najbolša, najmilejša, pa tiidi najmogočnejša Mati! Mi verjemo, da Tvoje materinsko srce v teh strašnih časih bije samo za nas, tvojo deco. Verjemo, da si vse včinila, da se ta nesrečna bojna ne bi začela. A Tvojega glasa neso poslušali. Deca so svoje matere ne bogala. Vseedno nesi nas zavrgla. Posebno nas ne, ki se s Tebov vred žalostimo, da je do toga prišlo i s Tebov vred želimo, da bi se svet rešo kak najprle te strašne kaštige. V začetki, gda bi še pomagalo, so Tvojega materinskoga opomina ne poslušali. . . Zato se jim zdaj gvera. Zdaj trpijo. A proti nevarnost tiidi nam. Marija, če je mogoče, odvrni od nas to najvekšo nesrečo i reši nas. Če pa smo v božih računih tiidi mi na vrsti, če smo tiidi mi natejko razžalili svojega nebeskoga Očo, da nam ne ostane driiga pokora kak ta najvekša, polom, Marija, pa nam pridi na pomoč, da to pokoro i te boži opomin sprimemo z velkim srcom, da tiidi mi junaški doprinesemo svoj dug pred tron nebeskoga Oče, da se nas potom smiliije, da nam odpusti, da nas sprejme. . ' 0, Marija, kajkoli bo — prosimo Te nezapiisti nas. Po ločitvi ^CZZ2DCZZZDtr7rmc7rrr~tt ir^virmcsss imrp^srTrrvit sss Jr^?^r Prvi slovenski misijonar-duhovnik __na Japonskem___J Antolin Avguštin, misijonar na daljnem Japonskem, je rojen 22. maja 1911. v Beltincih. Oče Andrej in mati Ana Škafar še živeta. Ljudsko šolo je obiskoval v Beltincih, gimnazijo pa v Soboti in v Foglizzo v Italiji in na Radni pri Boštanju. V red S. S. je vstopil 1930. V noviciatu je bil eno leto v Moglia, Chieri v Italiji. Preoblečen 30. X. 1930. Zaobljube je naredil 17. IX. 1931. Na Japonsko odšel I. X. 1934. kjer je študiral bogoslovje v Japonskem glavnem mestu Tokio. * Gotovo vam je že znano, da je bil 16. marca t. 1. na Japonskem posvečen v mašnika. Tako smo Slovenci dobili spet enega misijonarja-duhovnika. Rad bi malo bolj seznanil slovenske rojake z gospodom novomašnikom, povedati želim zlasti reči, ki jih on sam ne bi nikdar hotel povedati. Gospod Antolin Avguštin je prvi slovenski misijonar-du-hovnik na Japonskem. Prišel je sem eno leto pred menoj. Njegovo misijonsko delo, ki ga je vršil tu v Tokiu kot bogoslovec, vam je sicer že precej poznano, a marsikatere stvari še ne veste. Zato naj vam malo opišem svojega sobrata, sorojaka in velikega prijatelja. Gospod novomašnik seveda govori zelo rad slovenski in tudi precej dobro zna. Naučil se je pa tudi več drugih _ jezikov, sam pravi, da se je moral že z dvanajstimi ukvarjati. In to mu vedno dobro služi. Tudi japonščine se ne boji preveč. Bogoslovje je študiral štiri leta v tokijskem zunanjem semenišču. Tudi tu se je dobro postavil, saj je pokazal, da tudi Slovenci nekaj zmoremo, ko je pred dvema letoma dosegel prvo mesto. A študij ni bil njegovo edino opravilo. Vsa leta, kar se nahaja na Japonskem, je redno poučeval na naši privatni višji gimnaziji. Bil je močna učna moč v fiziki, kemiji in drugih naravoslavnih vedah. Poleg tega je tudi dober glasbenik, igra klavir, gosli in še druge instrumente. Pred nekaj leti je vodil majhen salezijanski orkester, zdaj spet ustanavlja novega. Veščak je posebno v gregorijanskem petju. Na raznih akademijah nas večkrat preseneti celo s svojimi lastnimi skladbami. Če bi videli naše programe za razne svečanosti, bi videli večkrat tudi njegovo ime zapisano pred kakšno „Ave Marijo" za solo in orkester ali kakšno drugo pesmijo za štiriglasni bogoslovski zbor. Prav za praznik sv. Janeza Boska pripravlja novo Marijino pesem, duet s spremljavo majhnega orkestra, Za svojo in svojih tovarišev novo mašo je zložil aklamacije za triglasni moški zbor. V njegovih skladbah se odraža pravo slovensko srce, čeprav so nekoliko bolj težke. 0 tem vam lahko pišem, ker sam sodelujem pri zboru kot tenorist, pri orkestru pa kot klarinetist. Zaradi njegovih sposobnosti in nadarjenosti so ga gospodje predstojniki določili, da je eno leto pomagat tudi g. župniku v Mikavažimi. Z velikim uspehom je deloval med tamkajšnjo mladino. Zato se tudi slišijo glasovi, da bo g. Antolin ostal v Tokiju v bogoslovnici zaradi poučevanja bogoslovcev in mo-droslovcev. Toda on sam vedno govori o pravem misijonskem delovanju. Na vsak način hoče na misijonsko polje. Mislim, da se mu bo ta želja izpolnila. Morda ga bo zavedla misijonska pot doli na Južno Japonsko, na otok Kjušu, kjer so razmere še težje, kajti tam je še vse tako, kot je bilo pred 60 leti. Sicer pa kjerkoli bo, povsod bo potreben vaše molitve in gmotne podpore. Ne mislite, da sem hotel s temi vrsticami pretirano povzdigovati novomašnika. Ne, hotel sem le povedati, kar je res in česar on sam nikdar ne bi povedal. Vem, da me bo zaradi tega okregal, a takrat bo že prepozno. Le eno bi priporočal svojim dragim rojakom in misijonskim prijateljem: podpirajte tega mladega misijonarja, ki toliko dobrega obeta, da bo njegovo delovanje obrodilo veliko sadu. Vsem se bo izkazal zelo hvaležnega. Vsi mu želimo veliko uspeha in obilo božje milosti v njegovem duhovniškem misijonskem življenju. X. * - * * Pred zemljevidom ogromne Azije je stal deček, ki ga je rodila naša skromna mati. Neki skrivnostni glas ga vpraša: „Ali vidiš to ogromno otočje? Imenuje se Japonska. Ali veš, da v tej deželi živi 90 milijonov poganov? Ali ne bi šel med nje oznanjevat besedo Tistega, ki je rekel: Pojdite in učite vse narode?" Ta deček je velikodušno sledil skrivnostnemu glasu in Gospod vsega človeštva, tudi poganov, mu je pred kratkim dal veliko nagrado. Postal je njegov duhovnik. Postal je iz misijo-narčka pravi misijonar. Samo Bog ve, kako srčno si je želel to doseči. Mi vsi se ob tem velikem dogodku prav iz srca radujemo z g. novomašnikom in ž njegovimi domačimi. Dragi starši, velika razdalja med vami in vašim dragim sinom, vam ne sme greniti tega veselja. Saj ste ga dali nebeškemu Vrtnarju res velikodušno ravno v času, ko bi vam bil doma potreben. A dali ste ga. Vaša velika žrtev je žestotero krat poplačana in bo še bolj... * Prvi misijonar, ki je prišel na Japonsko, je bil sv. Frančišek Ksaverij leta 1549 z dvema drugima misijonarima. Vsi trije so bili Jezuitje. Za njimi so prišli frančiškani, dominikanci in avguštijanci. Dosegli so krasne uspehe. L. 1614. je bilo že 1 milijon kristjanov. Strahovito preganjanje je v 17 stoletju tO delo skoraj uničilo. Ko so prišli 1. 1865 spet prvi misijonarji na Japonsko, so našli še nad 60.000 starih tajnih katolikov iz 17 stoletja. Kako globoko je bila zasidrana krščanska vera v njihovih srcih, vidimo iz tega, da so se 200 let ohranili brez duhovnikov. Od 90 milijonov prebivalcev je danes komaj 250.000 katoličanov. Duhovnikov je na Japonskem 539 (od teh je 168 domačinov). Bratov pomočnikov je 286 (od teh 153 domačinov). Sester je približno 1070 (od teh 590 domačink). Katehetov je 1078, učiteljev pa 1206. Osnovnih šol imajo 145 s 14.230 učenci. Srednjih šol je 59 s 15.036 učenci. Cerkva in kapelic je 391. Velikih seminaristov je 112, a dijakov v malih semeniščih 276. Domov za zapuščene in sirote imajo 27 s 830 varovanci. V Tokiju je 1 kat. univerza. Bolnic vseh je 15. Na Japonskem je nakopičenih premnogo težav na poti kat. veri. Tudi take težave so, ki so v naših krajin neznane, ker izvirajo prav iz značaja japoskega naroda. Vsa druga verstva na Japonskem, ki so v nasprotju s kat. vero, bi se dala spraviti v tri skupine: 1. razne protestan-ske ločine, 2. brezverstvo sploh, 3.» budizem in državna vera-šintoizem. Ali so Japonci verni: Odgovor na to vprašanje je težek, saj je njihova miselnost čisto drugačna v tem oziru kot pa je naša. Japonec se bo na primer hitro ogrel za kako vero, potem pa bo čisto mirno spet prešel na svojo staro. Najdeš družino, v kateri vsak član pripada k drugi veri, ali pa različnim ločinam iste vere. Starši prepustijo svojim otrokom popolno prostost, da študirajo na kakršni šoli hočejo in da spoznajo vero, kakršno sami hočejo. Najdeš ljudi, ki se prav dejansko udeležujejo obredov več drugih ver. Tako res ne moreš uganiti, kateri veri kdo pripada. Zdi se, da niso s srcem vdani božanstvu, ampak je to le nekaj zunanjega. To ni nič takega v kar bi Japonec moral verovati, ampak opravlja to ali ono pobožnost, ker je taka navada, ker je tako že od nekdaj. Vlogo igra le čuvstvo in domišljija. V japonski veri ni nič tako določenega, kar bi jo bistveno ra-likovalo od drugih ver. Japonec obožuje naravo in njeno dobroto, zato ga boš videl, da ima svojega boga ob bregovih bistrih potokov, ob kaki divje razrvani pečini in ob košatem drevju. Na polju si zatakne v tla iz papirja izrezane podobe, da so strašilom v prahu podobne in tam opravi svojo versko ceremonijo. Zdaj se bo prav po otročje obnašal v teh obredih, zdaj spet z vso slovesnostjo v prelestnih templjih. Verske vsebine pravzaprav ni nobene. Le o tem je prepričan, da je Japonska dežela bogov, Japonci pa potomci bogov in zato deležni božje modrosti, torej srečni in nezmotljivi. Odtod taka razlika med nami in med njimi. Silno so ponosni na svoj rod. Svojim prednikom pa tistim, ki so domovino osrečili, zidajo krasna svetišča. Vera, čaščenje prednikov, domoljubje, vse to se prepleta in meša v nekaj nedoločenega, v nekaj meglenega, kakor je nejasna megla sama. To je torej Japonska. Zdelo se nam je potrebno in koristno za čitatelje, da te prilike na kratko opišemo, zlasti pa versko lice tiste dežele, v kateri biva naš predragi misijonar. Hoteli smo posebno poudariti ovire, ki se postavljajo na pot za pokristjanjenje japonske duše. Te ovire so ogromne. In tako bomo razumeli, zakaj število kristjanov ni večje. Bodoči napredek je predvsem v božjih rokah, pa tudi v naših. Pomagajmo misijonarjem z milodari, z molitvijo, z žrtvami, potrebno pa s tem, da jim vzgajamo in pošiljamo novih misijonarjev. R. J. Novomašni Križ za misijonar Ja A. Antoiina no Japonshem Člani prekmurskega akademskega društva ..Zavednosti" so imeli lansko leto in imajo še tudi letos svoje sestanke v dvorani pri gg. misijonarjih na Taboru v Ljubljani. Za eno predavanje pri teh sestankih je bil naprošen prekmurski rojak g. misijonar Matija Čontala, da bi predaval o misijonarjih iz Slov. Krajine, ki delujejo v poganskih deželah. Ker je bil pa gospod za določen dan zadržan je imel predavanje s slikami o prekmurskih misijonarjih misijonski strokovnjak g. Lado Lenček C. M. Ko je govoril o salez. misijonarju na Japonskem g. Avguštinu Antolinu iz Beltinec, ki se je pripravljal na maš-niško posvečenje, je predlagal, naj akademiki iz Slov. Krajine poklonijo svojemu rojaku novomašno datilo. Z navdušenjem je bil ta predlog sprejet in zjedinili so se v tem. da poklonijo misijonarju novomašni križ. Člani „Zavednosti" so darovali svoje prispevke s katerimi je bil kupljen novomašni križ in letošnjo zimo poslan na Japonsko. Križ nosi napis: „Zavednost" prekmurskemu misijonarju — Velika noč 1940. Križ je zelo lep. Dali so ga slikati. Sliko je priobčil misijonski list ..Katoliški misijoni". Sliko priobčujemo tudi mi. Z pošiljanjem križa so bile težave, vendar se je končno posrečilo, da je bil odposlan in mislimo, da ga gospod novomašnik misijonar ima že v rokah. Novomašni križ misijonarja Antoiina Avguština v Tokiu, dar ..Zavednosti", društva prekmurskih akademikov svojemu rojaku. _PeKeo. 1 ; . , -1 ( Zdaj bi si lehko što mislo, da bo v tak velkoj nesreči bar mala tolažba to, da v pekli človek ne trpi sam, nego v družbi vnogih. Zato se tudi vnogokrat čiije: 0, če pridem v pekeo, tam ne bom sam. 0, ti nore, bedak,'! Ka praviš ? Da ne boš sam ? Telko hujše za tebe. V pekli se ne boš mogeo pogovarjati, da bi ti to bilo v tolažbo; če se ne motim, bo ravno to najhujše, da ne bomo mogli najti ne pomoči, ne tolažbe, ne sočutja. V pekli si eden ovomi trplenje samo šče povekšajo. Tam so tak, da bi bili velka biitra trnja, ki se vkiip zvezani eden ovoga šče bole smicajo, kak pravi prorok Nahum. Ka te pomaga tam vnožina tovarišov. Ne so na pomoč, nego ešče breme, stisko, nered, zmešnjavo samo povekšajo; kelko bolše bi bilo, če bi sam bio. Istina je, zavolo besnosti, v šteroj gorijo eden do ovoga, si želejo družbo zato, da se med sebov preklinjajo, da se eden ovomi režijo. „V čemeraj Gospoda vojskinih trum bo meo liidstvo ognji za hrano;" zato „se brat brati ne bo milo," pravi Izaija: „vsakši bo grizeo meso svoje roke," to se pravi: „Manasses bo grizeo Efraima i Efmirn bo grizeo Manassesa." To je nazadnje, če se od bliže pogledne, dušno občutje puno sovraštva i posebno pogublenim ne more biti v olejšanje, zato ka se med sebov tak strašno sovražijo, da se njim trplenje, ki si ga eden ovomi povzročijo, vidi vsikdar premalo i bi si radi šče vekše povzročili, če bi si mogli; zato pravi prorok od vsakšega od njih: „0brne se na desno i bo lakoto trpo; na levi bo grizeo i ne bo sit. Če je že to sovraštvo, ki ga majo pogubleni eden do ovoga, obupno, kakše more biti to sovraštvo, ki ga majo pogubleni do hudih duhov, sovraštvo, ki je vzrok njihove nesreče. Strdšna miseo! Siromaki bodo videli, da so oni. ki so bili tak zviti, hinavski v skiišavanji, zdaj tak strašni, tak neizprosni v man-tranji; spoznali bodo, kak sramotno so bili izdani, zato pomislite, kakšo odvratnost bodo čutili do njih. I denok bo vsakši pogubleni, kak pravi Job, vido svojega izdajalca poleg sebe tak da bi ga obinjavao. Pustiti se bo mo-rao, da ga bo njegov jezik zbadao, da ga bo njegova roka mantrala; na driigoj strani se pa pogubleni niti ednok ne bo mogeo maščiivati nad hudičem. Hudič bo prišeo, da bo man-trao pogiiblenoga, ali pogubleni ne bo mogeo hudiča nazaj mantrati. • Denok se meni tiidi to trplenje ne vidi tak obupno v primeri z drugim, ešče vekšim, ki ga zdaj hočem omeniti. Kajti tiidi hudi diih ma omejeno moč pri mantranji, zato je tiidi sovraštvo, ki ga majo pogubleni do hiidih duhov, omejeno. Kakše mora biti sovraštvo pogtiblenih do zveličanih v nebesaj! To bo v pogiiblenih tak močno, tak globoko, tak neizrečeno grozo povzročalo, da se bodo sami sebe grizli kak da bi se jim mešalo. Neštetokrat zdignejo svoj pogled proti nebi; i videli bodo, s kakšim malim trudom bi tiidi oni lehko dosegnoli tisto blaženost, štero so zdaj za večno zgubili. 0, kakše preklinjanje, kakše obiipno kričanje se bo trgalo iz globočine njihovoga srca! Kda so Jakobovi sinovje videli, da njihovoga brata Jožefa oča bole ceni i ga bole liibi, se njim je do nedužnoga zbiidilo takše sovraštvo, da so njemi živlenje šteli vzeti. „Hodimo i ga umorimo". Pa s čim njemi je oča skazao vekše poštiivanje? Z nikeliko lepšov oblekov, z malo liibeznivejšim nasmehom, z nikelko sladkejšim kiišom. Kaj bodo pa občutili pogiibleni, kda bodo videli pri Bogi tak visiko podignjenoga ne samo svojega brata, nego mogoče tiidi kakšega svojega tekmeca, svojega neprijatela, ali kakšega, ki so ga v svojem živlenji prezirali i ga meli za nemaka? To mora v njih srcih takše srde zbuditi, da bi pogiibleni, če bi njim bilo dano na izbiro, da idejo v nebesa i se z blaženimi skupno veselijo ali pa blažene potegnejo dol v peklenske moke, raj napravili to driigo. To je toti nenaravna žela; denok se ne vidi nemogoča tistomi, ki zna kakša strast je nevoščenost. Sv. Ciprijan misli, da vsakša druga nevola ma kakšo olejšavo; nevoščenost je pa nema: „Neozdravliva nesreča je — srečnoga sovražiti". Ka je naznano Bog Heliji, ki si je zasliižo kaštigo? Da njemi odvzeme dohodke, da njemi vniči deco i zatre njegov rad? Ne je bilo to najvažnejše. Nego da je svojega nasprotnika morao gledati v templi v najvekšem sijaji. „Svojega nasprotnika boš gledao v templi v najvekšoj blaginji Izraela". Pa vzemimo svetopisemskoga bogatina i Lazara. Zakaj je bogataš v groznih mokaj Lazara želo, naj njemi on prinese kaplice vode. „Pošli Lazara". Ali ne bi bilo bolše prositi, naj njega tiidi ta dene, kde je Lazar, v nebeško veselje, kak pa prositi, naj Lazar stopi dol v to strašno trplenje? Zakaj ga vznemirjati, kda počivle v Abrahamovom naročji? Zakaj ga omenja? Ne čudite se, pravi sv. Peter Krizolog: Ka zdaj trpeči želi, to ne želi zavolo kakše nove moke, nego staro sovraštvo se njemi zbudi. „Bole ga je grizla nevoščenost kak peklenski ogenj". Ne mogeo videti v takšoj slavi tistoga, ki ga je na zemli meo za menje kak svojega psa. Njegova žela, da bi od Lazara dobo malo vode, ne tak velka žela, da bi Lazari po-vzročo trplenje. „Velka je njegova strast i neznosna jeza, gda je vido srečnoga tistoga, ki ga je tu prezirao; zato ne želo, da bi on mogeo priti k Lazari, nego da bi Lazar bio pripelani k njemi. Mislim, da če bi ga pri toj priliki mogeo dobiti pod svoje škrample, da bi se vrgeo na njega kak besen pes ali divja zverina. Nezahvalen za kaplico vode bi njemi iz dna srca vlejao v obraz celo morje ognja; probao bi njemi v ko-trige, v žile, v mišice vlejati ves pekeo. Kakši srd morajo tej nesrečni v srci občutiti, gda vidijo, da bo njihov nasprotnik na veke blaženi, čeravno oni škriplejo, čeravno tulijo, čeravno tak besno divjajo i njemi nemrejo nikdar niti najmenje škoditi, nikdar niti najmenje veselja skratiti, nikdar niti ednoga vlasa ne zmrsiti. Ali je ne to srd, ki vse čonte prešine? „Nevoščenost je gniloba za čonte". Novi svetniki i blaženi kal Cerkve Letos v poletji bodo sv. oča Pij XII. v časi od 2. maja do 2. junija dvignili na oltar dva svetnika i štiri blažene. Na Vnebozastoplenje 2. maja bo kanonizacija blažene Marije Pel-letier i blažene Gemme Galgani. Ti dve svetnici sta bili za blaženi razglašeni v maji 1933. leta. Marija Pelletier je bila redovnica iz kongregacije Notre Dame, ki jo je ustanovo sv. Janez Eudes. Ona sama je ustanovila kongregacijo Dobroga Pastira za slabe dekle. Gda je vmrla 1868. leta" v starosti 72 let, je zapustila 300 samostanov i nad 9000 redovnic nove kongregacije. Gemma Galgani je italjanska svetnica, rojena bluzi Lucce i je vmrla stara 25 let 1903. leta podugoj i hiidoj bolezni. Njeno živlenje je bilo malo poznano. Toda včasi po smrti je zaslovela po vnogi čiidaj i so se včasi začnola romanja na njeni grob. Na Risale 12. maja bo razglašena za blaženo častitliva Filipina Duchesne. Ta svetnica je bila misijonarka i je 34 let delala v Severni Ameriki i vmrla 1852. leta. Na svetek svete Trojice 19. maja bo k blaženim prišteta Španka Joahima Vedruna de Mas. Rojena je bila leta 1783. i se je poročila. V zakoni je mela 9 dece. Ko pa je postala vdo-vica, je 1826. leta ustanovila kongregacijo karmeličank od Bože lubezni, ki se je posvetila vzgoji mladine i dvorbi betežnikov. Vmrla je 1854. v Barceloni za kolerov. 26. maja bo k blaženim prišteta Marija Roza. Bila je ple-menitoga roda, doma iz Brescie v gornjoj Italiji. Postala je redovnica i ustanovila kongregacijo za podvorbo betežnikov. Vmrla je leta 1855. Končno bo v nedelo 2. junija k blaženim prišteja še Francozinja Emilija Rodat, redovnica i ustanoviteljica kongregacije Svete Družine. Rojena je bila 1787. leta i se je poznej kak redovnica izkliično posvetila pomoči siromakom i betežnikom. Vsi ti svetniki, ki bodo dosegnoli čast oltarja, so v pre-teklom stoletji vsaki na svoj način i vsaki v drugi razmeraj delali za pokristjanenje moderne družbe. Kongregacije, ki so je ustanovili, nadaliijejo njihovo delo. Cerkev viipa, da bodo novi svetniki mogočni priprošniki pri Bogi za moderno družbo, ki je ravno v denešnji dnevaj zablodila v tolikšno stisko. i-- Ali res pokojni mislijo na nas in se vračajo k nam? Večkrat ljudje po smrti kakega svojega sorodnika pravijo, da se je prikazal ali, da je na kak način dal znamenje, da je prisoten doma ali pa, da je bil doma. Bral sem že več knjig, kjer pisec opisuje, da se je prikazala duša pokojnika in. pustila za seboj sled. Tako n. pr. je neka duša pustila ožgano mesto, kjer se je dotaknila predmeta. Pisec pravi, da je to bila duša iz vic, ki je prišla prosit pomoči, da jo usmiljenje božje poprej reši trpljenja v vicah. Sveti Janez Bosko je videl nekega svojega sobrata po njegovi smrti, ki se mu je prikazal in mu naznanil, da ga je božja pravičnost ravnokar sprejela med ne-beščane. Tako stoji v njegovem življenjepisu. Teh dogodkov ne bom raziskaval, raje se pomudim pri vprašanju jeli to mogoče? V VIII. zvezku na 7 strani resne, češke revije (mesečnik) „Na hlubinu", razpravlja učeni češki pater — bogoslovec, dominikanec E. S. o tej stvari. Vprašanje ni lahko, ampak zelo delikatno in teško. Dante Alighieri, veliki srednjeveški italjanski pesnik, ki je veliko čital Sveto pismo in študiral bogoslovne vede, je v svoji veliki pesnitvi o Raju — o nebesih (De Pavadiso) napisal sledeče: Veličast Boga, pra-vzroka vseh gibanj, pronica v vse vesoljstvo. Vsaka stvar odseva mu slavo, ta bolj, ta manj. Zato nas tem bolj žeja mora . gnati, da čimprej ozremo tisto Bitje, ki božja v Njem in naša je narava (natura). Tam kjer Ono biva, tam ozremo, kar po veri tu imamo, tam vse spoznamo — tu na zemlji, prva počela (spoznanja) le imamo. (Div, Com. I. II. III.) Mrtvi torej, ko zagledajo nebesa, vse svoje spoznanje obrnejo na Boga in v Njem dobe vse zadoščenje in le po njem zahrepene. Toda evangelij nas pa potolaži — nas zemljane namreč. Tam zasledimo, da ranjki imajo neko zavest tudi o zemljanih, katere se poslužujejo. V 16 poglavju pri sv. Lukežu beremo govor Gospoda, ko bogataš naroča Abrahamu in ga prosi naj pošlje ubogega Lazarja v ojegovo hišo iz nebes in naj Lazar naroči njegovemu bratu, kako morajo živeti, da ne pridejo v pogubo, kajti ako pride na zemljo kdo od umrlih se bodo spokorili. Bogataš je bil sicer zavržen, a se je kljub temu zavedal tega kaj se godi na svetu in hoče vplivati na dogodke na zemlji. Tembolj upamo, da se zavedajo tega duše pravičnih, ki so v raju ali pa časovno v vicah. Gotovo pa je, da brez posebnega božjega dovoljenja ni mogoče stopiti na zemljo in po-posegati v življenje Zemljanov. Bogatašu je bila odklonjena celo prošnja, da bi kdo drugi šel na zemljo in ne on sam. Nikjer pa Gospod ni rekel, da ne bi mogel kdo drugi iti in posvariti ljudi. Sv. Tomaž Aquinski, največji cerkveni učenjak posveča razlaganju o možnosti vpliva nebeščanov na zemljane osem člankov, v svoji bogoslovni razpravi imenovani „Summa" I. 79. On pravi: „Duše čeprav so ločene od telesa, vemo, da imajo zavest ker bivajo in kar biva, ima svoji bitnosti odgovarjajoče delovanje". Imajo torej neko možnost spoznavanja, ki je nujna posledica bitnosti duha. Duše ločene od telesa so po bitnosti podobne angelom le, da so nižje stopnje od angelov. Zato so po zavesti in po spoznavanju podobne angelom, le v nižji stopnji. Angeli nimajo telesa zato vse spoznavanje dobivajo od Boga. Ko duše ločene od telesa ne morejo imeti čutnih zaznav več, dobivajo to od Boga. Toda ker je njihova duša od telesa ločena a je ostala ista, zato je tudi za grobom ohranila spoznavanje in duševno življenje. Lahko rečemo, da duša s smrtjo ni zgubila, ker je vedela na zemlji in ni ničesar pozabila in njeno življenje deluje naprej in misli na to kar je vedela in spoznala na zemlji. Sv. Tomaž pravi, da duša pozna Ie to, kar je že prej znala na zemlji, bodisi s čutom ali vrojenim razmerjem — to je po krvni vezi. Toda ker je od zemlje odtrgana in nima telesa se tudi ne zanima naprej za zemljane. Toda ker je prinesla s seboj svoje spoznanje, ki si ga je pridobila na zemlji, svojo ljubezen, zato misli na krvne vezi, na sorodnike, se zanima zanje, posebno za one, ki so ji prijatelji in sorodniki, starisi, bratje in sestre. Ugibati o Zemljanih more le na podlagi poprejšnjega spoznavanja, kajti po smrti nima več čutov in si nadalj-nega spoznavanja ne more več pridobivati. Toda čute ji neprimerno bolj spopolnjuje nekdo drugi — Bog. Bog daje angelom razsvetlenje o tem, kar se kje na zemlji godi in angeli vedo vse, tudi najmanjše podrobnosti, duše umrlih pa le deloma, ne tako popolno. Tudi tako popolnoma duše tega razsvetljenja ne morejo razumeti, ker so manj popolna bitja od angelov. Zdi se pa, pravi Sv. Tomaž, da vendar duše veliko vedo posebno duše pravičnih, kaj se na zemlji godi, toda se ne zanimajo. Radost, ki jo uživajo jih veže tako na Boga, da zemlja popolnoma odmre pred njihovo zavestjo. Le na ukaz božji se zanimajo za zemljane. Duše pa, ki niso v raju, o teh pa sv. Tomaž Akvinski misli, da je njih spoznanje tako nepopolno, da o dogodkih na zemlji ne vedo skoraj nič. Vedo sicer za svojce na zemlji, vedo kako se jim godi, toda zelo na splošno. Sv. Tomaž je mnenja, da duše po prirodnem spoznanju ne vedo, kaj se na zemlji godi, ker so po božjj volji ločene od nas in niso v ravnem neposrednem stiku z nami, zato se pa bolje spoznavajo z angeli in drugimi dušami. Z njimi se pogovarjajo in od njih dobivajo odgovore, v kolikor to dovoli božja volja, ki jo nebeščani na najbolj popoln način poslušajo in izpolnjujejo. Zdi se pa vendar močno verjetno, da duše pokojnih vedo nekaj o zemskem življenju, posebno o teh, s katerimi jih vežejo kake krvne vezi. Sv. Tomaž pravi: „po posebni božji odredbi se lahko prikažejo naši rajnki nam na zemlji in to osebno ali potom angela". Vendar je to izredna redkost, to ker ljudje pravijo, da so videli rajnkega je le privid povzročen po močni domišljiji. Moramo namreč vedeti, da duša, ki je ločena od telesa, popolnoma drugače sodi kakor mi tu na zemlji. Ze mi živeči drugače sodimo in gledamo na svet v zdravju, bolezni, nesreči a tembolj v smrtni nevarnosti a gotovo pa po smrti. Zroči dušo Bogi, pa boš srečen. Sto ne bi rad bio srečen? Si že gda srečao človeka,, ki bi sam sebi hudo želo? Takšega nega. Ščista razumlivo. Človeška narava se brani trplenja. Stvorjeni smo za srečo ne za trplenje, zato tudi srečo iščemo. Ali jo najdemo? Če smo stvorjeni za srečo, to je Stvoriteo Bog to srečo tudi morao poskrbeti, da jo človek lehko najde i dosegne. Ovak bi človek bio najnesrečnejše stvorenje. Za srečo bi bio stvorjeni, sreče pa dosegnoti ne bi mogeo. To bi bilo nesmileno. Kaj takšega neskončno modri Bog ne bi mogeo napraviti. Zato le vervlimo, da smo stvorjeni za srečo. Marsišteri bi tu z glavov skimavao i dvojio. Kak je mogoče, da je človek stvorjeni za srečo, a tak malo liidi najde srečo? Če samo malo gledamo okoli sebe, vidimo, da so liidje bole nesrečni kak srečni. Tak se zgovarja človek, ki živlenje gleda bole plitvo, ki ne pozna globine človeške duše, njenih skritih kotičkov, človek, ki ostane bole pri zviinešnjosti, pa celo že vere ne pozna, ali samo na pol. Razložimo si zato to važno pitanje človeške sreče, štero vsi iščemo. Povedati moramo, da je prava sreča ne to, ka liidje navadno majo za srečo. Liidje vidijo srečo v zemelskih stvareh, _ v prvoj vrsti v bogastvi. Meti lepo hišo, dosta zemle, dosta penez, te si šče pa kcoj spraviti čast, lepo sliižbo. To so stvari, štere si liidje postavijo za svoj cio. Miclijo si, ko bi svojo srečo dosegnoli, če bi vse to meli. Toda samo te zemelske stvari človeka ne napravijo srečnoga. V njih človek ne najde toga ka išče. Da je to istina, nam posvedoči vsakdenešnje živlenje. Poznamo liidi, lehko bi je z imeni navedli, šteri majo lepo hišo — palačo, majo peneze, krasno pohištvo, motor, velke službe, torej vse, ka liidje držijo za srečo, pa so denok nesrečni. Pa šče jako nesrečni. Poznamo pa zopet takše, ki nemajo nikaj takšega zemelskoga. Živijo v siromaškoj, s slamov pokritoj hižički. Majo nekaj podstačk njiv, par dinarov za najpotrebnejše, hrano sirofriaško, obleko siromaško — pa so denok ve- seli, srečni i zadovolni. Takših sliičajov je vse puno. To nam pa jasno kaže, da sreča ne v zviinešnjih zemelskih stvareh. Gotovo, da so te zemelske stvari dobre i človek če jih ma, se počuti ešče bolše, če najde pravo srečo. Ali vkano bi se, če bi mislo, da je glavna sreča v teh zemelskih stvareh. Tista sreča, za štero je človek stvorjeni, je Bog sam; Stvoriteo, ne stvari, štere je Bog stvoro. To je resnica, ki nas jo vera vči, ki pa je tiidi dokazana i potrjena s vsakdenešnjim živlenjom. Bog nas je stvoro za sebe. Samoga sebe nam šče dati. Gda Njega,najdemo i Ga mamo v svojem srci, te smo zaistino srečni. Če je pa naše srce prazno, brez Boga, se čutimo nesrečne. Nekaj nam menka, nekaj drugo kak bogastvo, hiša, penezi, čast, sliižba. Naša duša želi Boga. Njega šče meti. Tak jo je Bog stvoro, ka se neprestanoma nagible k Bogi, po Njem hrepeni, za Njim trepeče i je nemirna, nezadovolna, nesrečna, dokeč Ga ne najde. Tak kak riba, ki je stvorjena za vodo. Vzemimo ribo iz vode, pa jo denimo kamakoli, na posteo, na perje, na travo, v senco ali na sunce, riba se bo metala, dokeč bo mogla, zato, ka se počuti nesrečno, če ne v vodi. Pa jo nosimo v naročji i jo božajmo kakkoli, pa njoj davlimo jesti kakšekoli dobrote, ne vzeme nikaj, vsa je nesrečna, dokeč je ne spustimo nazaj v vodo. Za vodo jo je Bog stvoro, v vodi se počuti srečno, v vodi šviga se pa ta i se od veselja meče tiidi nad vodo. Tak je človeška duša stvorjena za Boga. V večnosti bomo Boga gledali iz oči v oči. Tam Ga bomo meli v istini tak kak je. To bo naša nedopovedliva sreča. Tii na zemli pa mamo Boga po posvečiijočoj milosti. Bog prebiva v duši po milosti. Milost mamo, če nemarno smrtnoga greha, ma vretino prave sreče. Če so liidje nesrečni, nezadovolni, je največkrat vzrok to, da v srci ne nosijo Boga, nemajo žive vere, ne trd-noga viipanja, ne goreče liibezni do Boga. Brez toga je pa človek kak riba brez vode. Kda tak prave sreče v srci nema, ne najde mira i išče, išče srečo v vseh mogočnih zemelskih stvareh. Edni ščejo najti veselje v penezaj, edni v pijači, edni v nečistosti itd. Zabadav iščejo mirii v teh rečeh, da ga ne najdejo. Nasprotno! Kem bole človek vživle te svet na nedovoljeni način, bole je daleč vkraj od Boga i zato tiidi bole nesrečen. Le poglejmo pijanca: bole pije, bole je vničeni, zgiibleni; poglejmo nečistnika: bole se vdavle nečistomi poželenji, bole njemi diiša joče, trpi. Ne najde prave sreče. Za srečo pa je stvorjeni i to šče najti. Srce ga vleče naprej k drugim stvarem, mogoče tam najde to, ka išče. Takši človek je podoben včeli, ki leče od cveta do cveta i išče med. Pa tak, da nebi najšla to, ka išče pusti cvet i leti na driigoga. Da bi človek samo malo premislo po svojoj zdravoj pameti, bi spoznao, da je nespameten vsakši, ki Boga zapusti, ki ne več prijateo' i se ne briga za bože zapovedi. Sam sebe je ločo od prave sreče i vse drugo njemi je ne more nadomestiti. M se pravi Bogi služili? # Ne dugo kak sem se pogovarjao z dečkom, ki ga je vno-gokaj težilo na srci, pa si sam ne znao dati odgovora. Tudi na vero sva prišla v svojem pogovori. I gda mi on razklada svoje mišlenje od Boga, od večnosti, od naše dužnosti do Boga, sem se čudo kak strašno mišlenje je meo on od Boga, od naše dužnosti. V Bogi ne vido nikaj lepoga, nikaj veseloga, nikaj sladkoga, nikaj liibeznivoga, nikaj dobroflivoga. Njemi je Bog strašen Gospod, s čemernim obrazom, ki ostro obrača svoje oči po nas siromačekih grešnikih i pazi, gda šteri kaj pregreši, da si ga te zapomni i gda pride vora obračuna, da ga te prime s svojov nesmilenov rokov i ga stisne. Tomi dečki tiidi ne šlo v glavo, kak se more človek zveličati. Človek da zato živi, da Bogi služi i se tak zveliča. Što pa je na zemli, ki bi sploj Bogi sliižo? Mogoče kakše sestre po samostanih ali kakši strogi redovniki. Po takšem se te ma-Iošto zveliča. Pitao sem ga, ka on misli pod tom „Bogi služiti". Pa mi odgovori, da moliti, v cerkvi biti, klečati. To je po njegovom Bogi služiti. Pa mi te tiidi včasi ovadi, da on toga ne zmore, zato pa raj nikaj ne moli i nikaj v cerkev ne hodi, tiidi k spovedi ne, nego živi i vživle, kde more i kak more. Siromaški dečko, kak se mi je milo. Ovak dobroga srca, ne grobjan, ne preklinjevalec, lepoga, vliidnoga oponašanja, ali od Boga i od človeških dužnosti tak strašno mišlenje meo, da se je sam sebe prestrašo i gda vido, ka on toga ne zmore, je raj vse ta nehao. 0, če bi te dečko poznao svojega nebeskoga Očo, njegovo dobrotlivost, liibezen, smilenost i njegove žele do nas, kak vse inači bi te svojo vero spoštiivao, jo cenio, kak inačiše veselje bi najšeo v veri i bi zato tiidi svoje živlenje vse inači obračao. Tiidi on bi začno Bogi služiti, pa bi v tom najšeo neizmerno več veselja kak pa zdaj, gda ga išče v posvetnih, grešnih stvareh. Pa sem si mislo, keliko je takših dečkov, pa tiidi moškov, dekeo i žensk, ki majo tak krivo mišlenje od Boga i od svoje dužnosti i ravno zato ne živijo prav. Što misli, da je Bog samo nekaj strašnoga, ki komaj čaka kak bi koga mogeo v grehi zadrobišati i ga nesmileno kašti-gati, tisti misli od Boga popolnoma krivo. Tisti Boga ne more rad meti, nego se ga samo jako boji i zato svojih dužnosti tiidi ne opravla iz liibezni do Boga, nego samo iz strahu. To je pa nikak ne krščansko mišlenje, tak je naš Gospod Jezuš od Boga ne govorio, nego ravno naopak. I kristjan, ki pred Bogom samo trepeče i beži pred njim, ne dela Bogi veselje nego ga žali. Bog žele, da ga držimo za takšega kak je v istini. I kakši je Bog v istini, nam najbole po pravici pravo Jezus, ki Boga najbole pozna. Jezus pa nam je Boga predstavo kak našega nebeskoga Očo. Oča naš, ki si v nebesaj . . . S tov rečjov: Oča — je najlepše povedano, ka nam Bog je. Če je On naš Oča, te smo mi njegova deca. I če to prav raz-mimo, te v Bogi vidimo nekaj najlepšega, najbolšega, najlii-beznivejšega, te v Bogi najdemo pravo, čisto veselje, s šterim se svetno veselje ne da primerjati. Oča naš ... Da to prav razmimo, si mislimo ednoga do-broga zemelskoga očo. Se razmi, da bo to samo edna med-lovna prispodoba, ali pomagala nam bo, da bomo bole razmili, ka pomeni Oča naš, ki si v nebesaj. Oča svojo deco liibi, zato jim samo dobro želi. Zeli, da bi deca bila srečna, zadovolna, vesela. Kelko on more tiidi vse napravi, da deca to svojo srečo dosegnejo. 1 se veseli, če so deca vesela, žalosti se pa, če deca trpijo. Dober oča svoje dete lvibi, zato skrbi za njega. Ne njemi je vseedno, gde_dete hodi, boji se, da se njemi ne bi zgodila kakša nesreča. Če svoje dete kama pošle, zna ob šteroj vori mora dete priti domov. I če ob tistoj vori ne pride, ga to začne skrbeti. I če deteta ešče le nega, ide oča vo na pot gledat, če dete ešče nejde domov. I če deteta šče le duže nega, se oča obleče i ide proti svoje dete iskat. Vsikdar bole se za dete boji. I gda ga zagleda, se ves razveseli i s srca se njemi skotne žmeten kamen skrbi. Svoje dete resno popita, gde je hodilo tak dugo, ka se njemi je zgodilo, da ne prišlo na voro domov i gda zvedi za vzrok, ga resno pokara, naj se driigoč pazi — i oba se napotita s skritim veseljom proti domi. Če že zemelski oča tak pazi na svoje dete, če že to malo srce zemelskoga oče zmore takšo lubezen do svojega deteta, kak nas te more liibiti nebeški Oča, ki ima neskončno liibezen do nas. Kak skrbi nebeški Oča za svoje dete, da se ne bi gde zgiibilo, zablodilo na nevarnih potih živlenja. Kak skrbno spremla ako nebeskoga Oče vse naše korake, da ne bi vodili v nevarnost. I gda vidi to nevarnost, ki je mi dostakrat šče ne opazimo, nas že na neviden način proba odvrnoti od nevarnosti. Dostakrat tiidi s silov, s tem da nam pošle kakšo driigo nesrečo, ki nas stavi, da nejdemo naprej do velke nesreče. Zaistino se svojemi nebeskomi Oči najbole mirno i gvišno lehko zaviipamo. On nas ne vkani, niti nas ne more vkaniti, zato, ka je Bog i nema v sebi hinavščine. Kak sladko je to razmiti i se te popolnoma vrči v naročje bože, tak se dete dostakrat vrže svojemi oči v naročje. Kak je veselo, če Boga tak pravilno razmimo, kak svojega najbolšega Očo. Takšemi Bogi služiti je radost, ne težava. V srci našem se najmre nujno viižge liibezen do Boga i ta liibezen nas sili, da vsikdar iščemo priliko, kak bi Bogi vgajali. Ne vidi se nam pretežka niedna žrtev, če le znamo, da z njov Bogi veselje delamo. I gda sem tistomi nesrečnomi dečki tak i podobno razla-gao, so se njemi oči samo zaiskrile. Nekše čudno čustvo ga je pohajalo. Začno je slutiti, kak dober je Bog, kak lepi je Bog, kak zaistino vreden, da se od posvetnih reči vkrej obrne i se Bogi zroči. Sliito je, da pri Bogi najde pravo srečo, ki ga do-zdaj v grešnom vživanji ne najšeo. Pa toga dobroga Boga on dozdaj ne poznao Skoro bi dobo veselje, da bi tudi on začno Bogi služiti tak, kak si je to on zamišlao: da bi se odpovedao sveti i se podao v samoto, gde bi samo molo, premišlavao, se z Bogom pogovarjao. Pa se začneva tiidi od toga pogovarjati: ka se pravi Bogi služiti. 0, kak so. njemi lica žarela, gda je čiio, da Bogi služimo z vsem, kajkoli delamo, da le ne delamo kaj pregre-šnoga i da delamo z dobrim namenom. Bogi lehko služimo vsakši den od zajtra do večera, vsakšo voro vsakšo minuto, vsakši hip, če le opravlamo to, ka je naša dužnost te den, to voro, to minuto. Tudi najbole zamazana dela so Bogi na čast, če jih le dobrovolno opravlamo. Gda zajtra češeš, zmetavleš, Bogi služiš, zato, ka opravlaš svojo dužnost. Gda kiihaš, svinje hraniš, posodo pereš, Bogi služiš, zato opravlaš svojo dužnost. Gda kosiš, orješ, sejaš, žagaš, hubliš, sekaš, kopaš, pa-seš, čteš, Bogi služiš, zato, ka opravlaš svojo dužnost. Se posebno je vse naše delo služba Bogi, če pred delom obudimo dober namen. Bar zajtra, gda stanemo i se v jtitra-njoj molitvi Bogi zročamo, pa zednim obudimo dober namen: Moj Bog, vse ka bom gnjes mislo, govorio, delao i trpo, naj bo Tebi na čast. Če to zajtra Bogi povem, te je ves den edna sama služba boža. Tiidi, če sedim, ali se sprehajam, ali jem — vse je Bogi dariivano, čeravno vsikdar na to ne mislim. Da sem le zajtra obiido dober namen — Bog je to čiio, On si to zapomni i ne pozabi, čeravno mi celi den več na to ne mislimo To se pravi Bogi služiti: svoje vsakdanešnje dužnosti lepo opravlati. I če zdaj to dvoje združimo, najmre miseo, da je Bog naš nebeški Oča, mi njegova deca i da On od nas nikaj drugo ne žele kak to, da opravlamo svoje vsakdanešnje dužnosti, Njemi verno i vdano — kak lepo je te življenje. Naša sveta vera je zaistino kak sunce, ki nam sveti pa tiidi segrevle. Samo žalostno je to, da poleg toga sunca vnogi v krnici blodijo i v mrazi zmrzavlejo.