Balada.
I'revesa danes otožna stoje,
zlato je listje, steze šume, šume . . .
V rosah jesenskih kima zaspani park, —
o, kje ste, zaljubljene pesmi bledih princes samotark?
Mramorne vile objema mraz, kakor s solzami pada fontani glas ta čas; v bajarju — hladno, globoko nebo, tako kakor da sto let ni gledala vanj Margot . . .
Ali si vitez v srebrnem oklepu, obraz zastrt? Črno kobilo prijezdil v začarani vrt? — Le spomini še padajo z listjem vročih rož, ali blede princese so šle zamož . . .
v
Črna kobila ima tak tih korak, črna kobila ima pogled gorak, mehak, vitez v srebrnem oklepu jo je objel tesno in čudne in težke besede zašepetal v uho:
„Bilo je bilo . . . Nič več se ne vrne zdaj: padlo je listje, zbledel je maj, ugasnil raj . . . In svojo dušo ubogo zapisal sem zlim močem, samo da v žalostnih sanjah s teboj še biti smem . . ."
Vladimir Levstik.
(       Vs.      J)      )                             \
»Ljubljanski Zvon" 6. XXIX. 1909.
21