številka 2 | 2013 | letnik VI. ^Sßavia (Centra (scn) issn 1855-6302 Izdaja Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Published by Department of Slavic Languages and Literatures Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.uni-mb.si/index.php?page_id=225 Glavni in odgovorni urednik — Editor-in-chief Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor — Editorial Board Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Jožica Čeh Steger (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA; urednik za jezikoslovje — linguistics editor), Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS), Ludvig Karničar (Karl-Franzens-Universität Graz - University of Graz, A), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), Istvän Lukäcs (Eötvös Lorand Tudomanyegyetem - Eötvös Lorand University of Budapest, H), Irena Stramljič Breznik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednik za literarne vede — literature editor), Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL) Tehnična ureditev — Technical editors Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Emily Hackmann (University of Kansas). Jezikovni pregled — Language Editors Marc L. Greenberg (angleščina - English), Natalija Ulčnik (slovenščina - Slovenian) Uredniški svet — Advisory board Eric P. Hamp (Chicago), Istvän Nyomärkay (Budapest), Ivo Pospišil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala), Zinka Zorko (Maribor) © Slavia Centralis (scn) SCN izhaja dvakrat na leto - SCN is published twice yearly Vključenost SCN v podatkovne baze — SCN is indexed/abstracted in: MLA Directory of Periodicals, Modern Language Association of America, New York; Ulrich's Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA; Linguistic Bibliography, The Netherlands Naslov uredništva — Editorial address Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 € TRR: 01100-6000020393 Cena posamezne številke: 6,80 € Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 € / 13,60 € Tiskano s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Slavističnega društva Maribor - Published with financial support of Javna agencija za knjigo Republike Slovenije and Slavistično društvo Maribor. Oblikovanje in prelom — Design and typesetting: Grafični atelje Visočnik Natisnil — Printed by: Tiskarna Saje Naklada — Circulation: 150 Vsebina / Contents Razprave / Studies 5 David C. Bennett, Grammaticalization, Lexicalization, and Frequency: Evidence from Clitics (Postscript to "Grammaticalization, Lexicalization, and Frequency: Evidence from Clitics" and Tribute to David C. Bennett by Marc L. Greenberg) / Gramatikalizacija, leksikalizacija in pogostnost - dokazi na področju naslonk (Marc L. Greenberg, Pripis k prispevku Gramatikalizacija, leksikalizacija in pogostnost - dokazi na področju naslonk in poklon Davidu C. Bennettu) 20 Peter Durčo, Matej Meterc, Empirične paremiološke raziskave tipov ekvivalentnosti in suprasemantičnih razlik v slovenščini in slovaščini / Empirical Paremiological Studies on Types of Equivalency and Suprasemantic Differences in Slovene and Slovak 37 Vjekoslava Jurdana, Život i stvaralaštvo Drage Gervaisa u hrvatsko-slovenskom kontekstu. Čudo djevice Ivane -Zgodba o Vodiški Johanci / Življenje in ustvarjalnost Draga Gervaisa v hrvaško-slovenskem kontekstu. Čudež device Ivane - Zgodba o Vodiški Johanci 53 Alexandra Medzibrodszky, A deontológiai prioritas. Gondolatrokonsag Ny. F. Fjodorov és a »korai szlavofilizmus« képviseloi között / Pomen deontologije: Podobne ideje N. F. Fedorova in zgodnjih slovanofilskih mislecev 65 Jožef Smej, Pismi Vilka Novaka s komentarjem / Vilko Novak: Two Letters with Commentary 79 Vida Jesenšek, Lenka Vankova et al.: Emotionalität in deutschen und tschechischen Medientexten 82 Andreja Pignar Tomanič, Vojko Gorjanc: Slovensko tolmačeslovje. Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje 84 Grant H. Lundberg, Gerhard Neweklowsky: Der Gailtaler slowenische Dialekt Feistritz an der Gail/Bistrica na Zilji und Hohenthurn/Straja vas 86 Polonca Šek Mertük, Marko Jesenšek: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika 91 Dejan Šinko, Janez Vrečko: Srečko Kosovel 96 Mojca Horvat, Mednarodna znanstvena konferenca 200-letnica rojstva Franca Miklošiča in Miklošičeva monografija 101 Navodila avtorjem 102 Guidelines for contributors Grammaticalization, Lexicalization, and Frequency: Evidence from Clitics David C. Bennett School of Oriental and African Studies (SOAS), GB - London - SCN VI/2 [2013], 5-19 - Prispevek obravnava problematiko naslonskega niza v slovenščini, bosanščini/hrvaščini/srbščini ter drugih slovanskih jezikih, in sicer z namenom odkrivanja osnovnega mehanizma za razvoj sprememb. Avtor obravnava gramatikalizacijo in leksikalizacijo kot povod za napredovanje. Gre za avtorjev zadnji prispevek, ki je ostal nedokončan. The paper treats the problem of clitic ordering in Slovene, Bosnian/ Croatian/Serbian and other Slavic languages, attempting to find an underlying mechanism for the progression of change. The author discusses grammaticalization and lexicalization as motivations for the progression. The work, which is the author's last, remains unfinished. Ključne besede: skladnja, naslonski niz, tipologija, diahronija, gra-matikalizacija, leksikalizacija Key words: syntax, clitic order, typology, diachrony, grammaticali-zation, lexicalization Two earlier papers on clitics (Bennett 2006, 2011), in which the clitics were exemplified largely by unstressed auxiliary verbs and unstressed object pronouns in various Slavic languages, referred to the diachronic progression in (1), where '2P' means 'second position'; and they had the ultimate goal of discovering the mechanism underlying this progression. (1) A B C D 2P clitics ^ 2P clitics ^ verb-clitics ^ verb-affixes (word-based) (constituent-based) Examples of the four stages A-D are given immediately below:1 (A) [La] [Populus [se] romanus] erexit people self Roman raised 'The Roman people raised themselves (i.e., their spirits)' (B) [Sl] [Iz neznanega razloga] [je] [vedno] [v mislil v], da ... out.of unknown reason aux.past always thought that ... 'For some reason he had always thought that ...' (C1) [Fr] [Chaque jour] [Marie] [les lui] [v donne v] every day Mary them to.him gives 'Every day Mary gives them to him' (C2) [Fr] [v Donnez v] - [les - lui] ! Give them to.him 'Give them to him!' (D) [Fr] J' espère qu' il ne [v [ parl- ] [ era] v] pas trop vite I hope that he not. speak future.3sg .not too fast 'I hope he won't speak too fast' It was argued that (1) represents a homogeneous diachronic process rather than three separate transitions and that it depends on the degree of 'lexicalization' (Lamb 1999: 163-70) or 'entrenchment' (Langacker 1999: 93-100, 121-5; 2008: 16-17) within particular 'host' + clitic combinations. After one presentation of relevant data, a questioner asked whether (1) would not be better described as illustrating 'grammaticalization'. The short answer to this question is that both lexicalization and grammaticalization are involved. The remainder of the present paper will expand on this short answer. Section 1 will discuss progression (1) in terms of grammaticalization. Section 2 will then discuss it in terms of lexicalization. Finally, section 3 will discuss the relationship between grammaticalization and lexicalization, first in relation to the progression in (1) and then more generally. 1. grammaticalization in relation to the progression in (1). Kurylowicz's (1975: 52) definition of grammaticalization is widely quoted: "grammaticaliza-tion consists in the increase of the range of a morpheme advancing from a lexical to a grammatical or from a less grammatical to a more grammatical status." Typical examples involve verbs meaning 'give' developing prepositional uses with meanings such as 'to' or 'for'; or future tense markers developing from verbs meaning 'want' or verbs of motion (e.g., be going to). Another approach within grammaticalization studies, represented by Givón (e.g., 1979: 209), discusses grammaticalization in terms of "cyclic waves, which may be characterized roughly as: 1 The examples are taken from Latin, Slovenian and French. The clitics are in bold italics in each case, as is also the verb-suffix in (D). Discourse ^ Syntax ^ Morphology ^ Morphophonemics ^ Zero." This approach, for instance, sees the syntactic notion of 'subject' as the grammaticalization of the discourse-pragmatic notion of 'topic'. Combining aspects of these two approaches, Traugott and König (1991: 189) write of "a continuum of bondedness from independent units occurring in syntactically relatively free constructions at one end of the continuum to less dependent units such as clitics, connectives, particles, or auxiliaries, to fused agglutinative constructions, inflections and finally to zero." The progression in (1) represents the middle of the chain of grammaticalization. The future-tense marker će in Croatian example (2), at stage A of (1), belongs to the paradigm ću, ćeš, će, ćemo, ćete, će, which are the unstressed truncated forms of the present tense of the verb htjeti (hoću, hoćeš, hoće, hoćemo, hoćete, hoće). As a lexical main verb, this verb means 'to want'. In other words, the Croatian (and Serbian) future-tense markers have already undergone grammaticalization of a lexical verb. (2) [Cr] [Moj [će vam] sluga] dati riječnik my will to.you servant give dictionary 'My servant will give you the dictionary' At the other end of the grammaticalization chain, the stage after stage D of (1) consists in the loss of affixes, as when in the history of English the dative singular inflection -e was lost from masculine and neuter nouns (OE cyninge 'to the king', scipe 'to the ship'). In at least two respects (1) represents progressively increasing grammatical-ization. At stage A, the clitics are positioned on a discourse-pragmatic basis, in accordance with the principle that 'given' information precedes 'new' information. In the case of pronouns, they are given in the sense that the speaker knows who or what they refer to, and assumes also that their reference is clear to the listener. They are thus available at the beginning of the structure in which they occur. Also, since not only pronouns have an 'antecedent' but also, e.g., past and future tense, in the form of a full specification of the time in question, auxiliary clitics may be treated in a parallel way to pronominal clitics. As for why the clitics do not occur in absolute clause-initial position, this would be possible if the clitics were 'proclitic', i.e., capable of being attached to a following accented word. The Croatian clitics that we are concerned with are, however, strictly 'enclitic', i.e., they need to be attached to a preceding accented word. This may well be related to the fact that in the truncation process, whereby unstressed ću 'I will' and ga 'him' are derived from their stressed counterparts hoću and njega, it is a preceding stressed syllable that is lost. (The status of the corresponding Slovenian clitics will be commented on in section 2.) At any rate, at stage A of (1) the clitics are positioned on a discourse-pragmatic basis. By stage C, on the other hand, where the clitics are being attached, not to whatever precedes them in first position but specifically to a verb, the clitics are being positioned on a grammatical basis. A second example of increasing grammaticalization involves stage C and what is known as "clitic doubling." In some languages with verb-adjacent clitics (as opposed to 2P clitics), a clitic pronoun attached to the verb agrees with an, also present, full NP object and is therefore an agreement marker rather than a pronoun. A relevant Macedonian example is given as (3): (3) [Ma] Marija go poznava Vlado Mary him knows Vlado 'Mary knows Vlado' Finally, verb-affixes at stage D of (1) are more tightly bound to their verb-stem than verb-clitics at stage C - e.g., the French clitics illustrated in the introduction have a greater degree of independence to the extent that they may occur either as enclitics or as proclitics, whereas the future-marker in the stage D example is tied to the suffix position. 2. lexicalization in relation to the progression in (1). The view of lexicalization invoked by Bennett (2006: 280-81, 2011: 57) was that of Lamb (1999: 163-70), i.e., that combinations of morphemes that frequently co-occur are likely to become stored in the brain as units. Langacker's (1999: 93-100, 121-5; 2008: 16-17) discussion of 'entrenchment' is very similar. Bybee (2010: 7) uses the term 'chunking' for the same concept and defines it as "the process by which sequences of units that are used together cohere to form more complex units." Repetition is essential in this process and all three writers assume that the more frequently a particular combination is used, the stronger its representation becomes, with the result that it is then more accessible in language production and comprehension. All three writers also use the term 'prefabricated expressions' for combinations that are retrieved as a whole from memory rather than created afresh from their constituents (Lamb 199: 169; Langacker 2008: 19; Bybee 2010: 15, 34, 60). Prefabricated expressions can undergo change on all linguistic levels, including semantically and phonetically - e.g., business is no longer semantically transparent, and its pronunciation has also undergone reduction. The definition of lexicalization in Brinton & Traugott (2005: 96) assumes that lexicalized expressions are necessarily idiomatic: "the new contentful form [has] formal and semantic properties that are not completely derivable or predictable from the constituents." Lamb, on the other hand, writes (1969: 164): "lexicalization comes about simply as a result of repeated occurrences, whether or not the combinations are semantically transparent." He suggests that, for most speakers of English, the word happiness (which is semantically transparent rather than idiomatic) is stored as a unit, rather than created afresh each time it is used, simply because it has been heard and said so many times (1969: 163). Croatian example (4) illustrates a stage-A 2P clitic - the (3sg) auxiliary verb je occurs after the first word of a complex constituent, moja ... sestra 'my sister', thereby interrupting it. (4) [Cr] [Moja [je] sestra] izrasla u prekrasnu djevojku my aux.past2 sister grown into very.beautiful girl 'My sister has grown into a very beautiful girl' A further example of an interrupted complex subject is given in (5), jedan ... od njih 'one of them', while in (6) the clause-initial interrupted constituent is an adverbial phrase: sljedeće ... godine 'next year'. (5) [Cr] [Jedan [ga je] od njih] udario one him aux.past of them hit 'One of them hit him with his fist' (6) [Cr] [Sljedeće [će se] godine] formirati next will self year form 'Next year one league will be formed' The Croatian clitics, or clitic clusters, that we are dealing with are strictly enclitic rather than proclitic - they need to be attached to a preceding stressed word rather than a following stressed word. The problem with clause-initial complex constituents is that they are often said on a separate intonation pattern from the remainder of their clause, which in turn means that they are sometimes followed by a brief pause. Clitics following such a pause would be proclitic to a following stressed word. However, other strategies are available for accommodating the clitics as enclitics, besides interrupting the initial constituent. For instance, the clitics can be placed in second position in what remains of a clause after its initial constituent. This strategy is on the whole preferred to placing the clitics immediately after the initial complex constituent. Thus (4a), (5a) and (6a) are in general preferred to (4b), (5b) and (6b). However, when the initial constituent is not particularly complex, it is by no means necessarily followed by a pause. Thus (4b), for instance, is also very acceptable. (4a) Moja sestra izrasla je u prekrasnu djevojku (4b) Moja sestra je izrasla u prekrasnu djevojku (5a) Jedan od njih udario ga je šakom (5b) Jedan od njih ga je udario šakom (6a) Sljedeće godine formirat3 će se jedna liga (6b) Sljedeće godine će se formirati jedna liga Example (7) is a rather more complex example beginning with two complex constituents. šakom with.fist jedna liga one league 2 The auxiliary je in (2) is a form of the present tense of the verb biti 'to be'. I have glossed it as 'aux.past' because it is used here in forming the past tense. 3 The final /i/ of the infinitive is omitted when it is followed by the unstressed forms of the future auxiliary. (7) [Cr] [Zbog nekog nepoznatog razloga] [telekran u dnevnoj sobi] [because.of some unknown reason] [telescreen in living room] bio je na neobičnom mjestu been aux.past at unusual place 'For some reason the telescreen in the living room was in an unusual position' It will be seen that the enclitic auxiliary verb is attached here to the third constituent, the participle bio 'been'. An alternative strategy in this example would be to interrupt either the first or the second constituent, as in (7a) and (7b). (7a) [Zbog nekog je4 nepoznatog razloga] [telekran u [because.of some aux.past unknown reason] [telescreen in dnevnoj sobi] bio na neobičnom mjestu living room] been at unusual place (7b) [Zbog nekog nepoznatog razloga] [telekran je u [because.of some unknown reason] [telescreen aux.past in dnevnoj sobi] bio na neobičnom mjestu living room] been at unusual place In fact, however, (7) was preferred to either (7a) or (7b) - the example comes from the Croatian translation of George Orwell's novel Nineteen Eighty-Four - and it is natural to speculate on why the translator opted for version (7). This is where lexicalization, or entrenchment, becomes relevant. Combinations such as happy + -ness are regarded by Lamb (1999: 169) and Langacker (2008: 19) as being retrieved from memory as prefabricated expressions. In a similar way, it seems likely that a Croatian combination such as bio +je is stored as a prefabricated expression and therefore readily available in the speech production process. The verb biti 'to be' is one of the most frequent verbs in the language. According to a Google search carried out on Croatian texts on January 20, 2012, the combination udario ga je '(did) hit him' - as in example (5a) - occurred c. 665,000 times.5 By contrast, bio je 'has been/ was' occurred c. 30,100,000 times. Moreover, not only is biti one of the most frequent verbs, but it also frequently occurs in its participial form bio/bila/bilo (and the corresponding plural forms) in clause-initial position followed immediately by a clitic auxiliary. In a c. 5,500 word sample of the Croatian version of Nineteen Eighty-Four there were 22 examples of clause-initial participle + auxiliary combinations, of which 9 involved the verb 'to be'. It would seem that the prefabricated expressions bio je, etc., are based on these clause-initial occurrences, where the clitic occurs at 2P. When, on the other hand, for reasons 4 The interruption of a prepositional phrase takes place within its noun phrase constituent, not between the preposition and the NP. 5 The shorter combination udario je '(did) hit' occurred c. 353,000 times. As for why this combination was less frequent than the longer combination with the pronoun ga 'him', it is possible that the object of the verb udariti 'to hit' is more often 'given' than 'new' and therefore more often than not indicated by a pronoun. of discourse structure, a participial form of biti occurs later in a clause, the existence of the prefabricated expression allows it to take its auxiliary along with it. In this way the auxiliary gets attached to a (later) verb rather than occurring at 2P. In the competition between attaching the clitic to whatever is in first position and attaching it to a later verb, the verb wins out in this instance because of the greater degree of lexicalization in the combination in question. Support for this account of the facts comes also from Polish. As reported by Andersen (1987: 35), Rittel observed for this language (1975: 120, 146) that the earliest participles to attract person-and-number markers away from 2P to a later position in clauses were: byl, zostal, miai, mógl and chcial, from the verbs meaning 'be', 'become', 'have', 'be able to' and 'want', which are among the most frequently used verbs in the language. Transition A ^ B in (1) implies that the ability for a language to interrupt a clause-initial complex constituent is gradually lost. Reinkowski (2001) investigated the use of clitics in Serbian and Croatian throughout the 20th century by carrying out textual analysis on Serbian and Croatian newspaper articles from the years 1905, 1935, 1965 and 1995. Specifically, her data consisted of 1,000 sentences from each year for each of Serbian and Croatian (8,000 examples altogether). Table 1 gives the figures for interrupted clause-initial complex constituents in her data. 1905 1935 1965 1995 Serbian 56 5 3 5 Croatian 164 114 57 215 Table 1. Clause-initial interrupted constituents in newspaper texts (based on 1,000 examples of clitics for each year and dialect/language) Reinkowski's figures reveal that, throughout the period in question, Croatian used more interrupted constituents than Serbian. This was supported by my own figures from the separate Serbian and Croatian translations of Orwell's Nineteen Eighty-Four, where corresponding 5,500-word passages containing approximately 400 clitic clusters yielded 7 examples of interrupted constituents for Serbian and 16 examples for Croatian. We see also that the use of interrupted constituents was gradually declining throughout the 20th century in both Serbian and Croatian, in accordance with transition A ^ B of (1), at least until 1965. The texts for 1995 (after the break-up of Yugoslavia) revealed a big increase in the number of interrupted constituents in Croatian. In an earlier paper (2006: 286-7) I wrote that awareness of the fact that interrupted clause-initial constituents are a feature of Croatian more than of Serbian may have encouraged Croatian writers, in the new political situation, to employ the structure in question as a way of differentiating themselves linguistically from Serbs. At any rate, it would seem that the natural tendency for interrupted constituents gradually to give way to other structures has been reversed, at least for the time being, in Croatian. Within the normal progression, however, whereby interrupted constituents are gradually lost, it must be the case that some structures die out before others; and an obvious hypothesis is that the most lexicalized structures would persist longest. A Google search on Croatian texts, carried out on August 1, 2009,6 suggested that interrupted versions of sve to 'all that' are lexicalized to a greater degree than interrupted versions of ta žena 'that woman'. Specifically, the non-interrupted structure ta žena je... 'that woman has (aux) / is ...' was 1/ times more frequent than the corresponding interrupted structure ta je žena. By contrast, the interrupted structure sve je to. (all has/is that.) 'all that has (aux) / is.' was 6 times more frequent than the corresponding non-interrupted structure sve to je. Thus in an example such as (8) - taken again from Nineteen Eighty-Four - it is natural to use the interrupted structure sve je to rather than sve to je. Moreover, since it seems likely that the combination utjerivalo je has a rather low degree of lexicalization/entrenchment, the possibility of attaching the auxiliary in this instance to the (later) participle is highly unlikely. As before, we can talk in terms of competition, and again the position with the higher degree of lexicalization wins out, which in this instance is 2P. (8) [Cr] sve je to u all aux.past that into 'all this was intimidating' čovjeka utjerivalo human.being drove.in strahopoštovanje awe Additional light can be cast on the issues with which we have been concerned by considering the situation in Slovenian. Translations of Croatian examples (4)-(6) into Slovenian are given in (9)-(11), respectively, and the versions in (9a), (10a) and (11a), which preserve the Croatian word order by placing the clitics inside the clause-initial complex constituent, are ungrammatical: (9) [Sl] Moja sestra je zrasla v prelepo dekle my sister aux.past grown into very.beautiful girl 'My sister has grown into a very beautiful girl' (10) [Sl] Eden od njih ga je udaril s pestjo one of them him aux.past hit with fist 'One of them hit him with his fist' (11) [Sl] Naslednje leto se bo formirala ena liga next year self will form one league 'Next year one league will be formed' (9a) [Sl] *Moja je sestra zrasla v prelepo dekle (10a) [Sl] *Eden ga je od njih udaril s pestjo (11a) [Sl] *Naslednje se bo leto formirala ena liga 6 The results are given in Bennett (2011: 63-4). Also, corresponding to the sentences of Orwell's Nineteen Eighty-Four translated into Croatian as (7) and (8), the Slovenian translation has (12) and (13), respectively, neither of which contains an interrupted clause-initial constituent. (12) [Sl] Iz neznanega razloga je bil telekran v dnevni sobi out.of unknown reason aux.past been telescreen in living room na neobičajnem mestu at unusual place 'For some reason the telescreen in the living room was in an unusual position' (13) [Sl] vse to je plašilo all that aux.past intimidated 'all this was indimidating' On the basis of such examples as (9)-(13), Bennett (2006: 280) concluded that Slovenian has already reached stage B of the diagram in (1), i.e., that it no longer has the possibility of interrupting clause-initial complex constituents.7 However, this opinion needed to be revised in view of subsequent information from a Google search on Slovenian texts. On the same occasion when Croatian texts were being searched for interrupted and non-interrupted occurrences of sve to 'all that' and ta žena 'that woman', Slovenian texts were also searched for the corresponding Slovenian expressions. Unsurprisingly, no examples were found in which the Slovenian for 'that woman', tista ženska, was interrupted by the clitic je. With regard to vse to 'all that', on the other hand, the results were unexpected. Although uninterrupted vse to certainly predominated (with c. 93,800 examples), there were nevertheless plenty of examples where this expression was interrupted (namely, c. 7,560). One such example is given in (14): (14) [Sl] Vse je to povezano s financami all is this connected with finances 'All this is connected with finances' Such examples indicate that combinations such as vse je to still have some degree of entrenchment in Slovenian. They represent the residue of what was once presumably a rather more frequent structure in Slovenian. See also, in this connection, Stone (1996: 217) for examples of clitics interrupting the first syntactic constituent of a clause in the earliest Slovenian texts, the Brižinski spomeniki (Freising monuments). 7 Since the corresponding diagram in Bennett (2006) allowed for 'independent words' as stage A, stage B of (1) was, in fact, stage C of the earlier diagram. SLOVENE CLITICS PROSODICALLY NEUTRAL [This section was left unfinished by the author. Op. M. L. G.] 3. the relationship between grammaticalization and lexicalization. REFERENCES Henning ANDERSEN, 1987: From Auxiliary to Desinence. Historical Development of Auxiliaries. Ed. Martin Harris & Paolo Ramat. Berlin: Mouton de Gruyter. 21-51. David C. BENNETT, 2006: The Evolution of Clitic Systems: A Lexicalization Explanation. LACUS Forum 32 , 279-88. —, 2011: Towards a Cognitively Realistic Account of Clitics. LACUS Forum 36, 55-72. Laurel J. BRINTON, Elizabeth Closs TRAUGOTT, 2005: Lexicalization and Language Change. Cambridge: Cambridge University Press. Joan BYBEE, 2007: Frequency of Use and the Organization of Language. Oxford: Oxford University Press. —, 2010: Language, Usage and Cognition. Cambridge: Cambridge University Press. Jerzy KURYLOWICZ, 1975: The Evolution of Grammatical Categories. Esquisses Linguistiques 2, 38-54. (Originally publ. in Diogenes 1965: 55-71.) Sydney M. LAMB, 1999: Pathways of the Brain: The Neurocognitive Basis of Language. Amsterdam: John Benjamins. Ronald W. LANGACKER, 1999: Grammar and Conceptualization. Berlin: Mouton de Gruyter. (Cognitive Linguistics Research, 14.) —, 2008: Cognitive Grammar: A Basic Introduction. Oxford: Oxford University Press. Christian LEHMANN, 2002: New Reflections on Grammaticalization and Lexicaliza-tion. New Reflections on Grammaticalization. Ed. Wischer, Ilse & Gabriele Diewald. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 1-18. George ORWELL, 1949: Nineteen Eighty-Four. London: Martin Secker & Warburg. —, 1984: Croatian translation by Antun Šoljan. Zagreb: August Cesarec. —, 1984: Serbian translation by Vlada Stojiljković. Belgrade: Beogradski izdavačko-grafički zavod. —, 1984: Slovenian translation by Alenka Puhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Teodozia RITTEL, 1975: Szyk czlonów w obr^bie form czasu przeszlego i trybu przypuszczajqcego. Wroclaw: Ossolineum. Gerald STONE, 1996: Word Order in the Freising Texts. Zbornik Brižinski spomeniki. Ed. Janko Kos, Franc Jakopin, Jože Faganel. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 213-24. Elizabeth Closs TRAUGOTT, Ekkehard KÖNIG, 1991: The Semantics-Pragmatics of Grammaticalization Revisited. Approaches to Grammaticalization. Ed. Elizabeth Closs Traugott & Berndt Heine. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. (Typological Studies in Language, 19). Vol. 1. 189-218. GRAMATIKALIZACIJA, LEKSIKALIZACIJA IN POGOSTNOST - DOKAZI NA PODROČJU NASLONK Nedokončan prispevek, ki je obenem avtorjevo zadnje delo, se osredotoča na postavitev naslonk v slovenščini in bosanščini/hrvaščini/srbščini v širšem slovanskem kontekstu, pri tem pa želi podati panhrono razlago razlik pri postavitvi elementov v obravnavanih jezikih. V predhodnih prispevkih je avtor obravnaval diahrono napredovanje v (1), kjer '2P' pomeni 'drugo mesto' s končnim ciljem odkrivanja mehanizma, ki je podlaga za razvoj. (1) A B C D 2P naslonk ^ 2P naslonk ^ glagol-naslonke ^ glagol-predpone (temelječ na besedi) (temelječ na stavčnem členu) Sledijo primeri štirih stopenj od A do D: (A) [La] [Populus [se] romanus] erexit ljudje se Rimljani povzpeli 'Rimljani so se povzpeli (npr. duhovno)' (B) [Sl] [Iz neznanega razloga] [je] (C1) [Fr] [Chaque jour] [Marie] [les vsak dan Marija jih |>] [vedno] [v mislil VL ' ] [v donne v] daje 'Vsak dan mu jih Marija daje' (C2) [Fr] [v Donnez v] - [les Daj jih 'Daj mu jih!' lui ] ! mu da ... (D) [Fr] J' espère qu' il ne [v [ parl- ] [ era ] v] Jaz upam da on ne. govoriti prihod.3.os.ed. .ne preveč hitro 'Upam, da ne bo govoril prehitro' pas trop vite Predpostavljeno je, da (1) predstavlja homogen diahron proces in ne treh ločenih prehodov ter da je to odvisno od stopnje leksikalizacije ali ukoreninjenosti v posebnem 'gostitelju' in kombinacijah naslonk. Zastavlja se vprašanje, ali ne bi bilo (1) bolje opisati kot gramatikalizacijo. Kratek odgovor na to vprašanje je, da sta prisotni tako leksika-lizacija kot gramatikalizacija. Preostanek prispevka temelji na razširitvi tega odgovora. V prvem delu je obravnavano napredovanje (1) v smislu gramatikalizacije, v drugem delu pa v smislu leksikalizacije. Tretji del, ki ni dokončan, je bil namenjen obravnavi odnosa med gramatikalizacijo in leksikalizacijo, sprva v povezavi z napredovanjem v (1), nato še na splošno. Postscript to "Grammaticalization, Lexicalization, and Frequency: Evidence from Clitics" and Tribute to David C. Bennett The preceding article is an unfinished work by David C. Bennett, who retired in 2002from a long and productive career as a researcher and lecturer at the famed School of Oriental and African Studies (SOAS), London, where he had served as head of the Department of Linguistics (1989-1993). He studied German and French as well as earned his MA in phonetics at the University College, London, and then went on to earn his Ph.D. in linguistics from Yale University in 1969. At Yale he learned Chinese and taught the structure of the language, as well as other subjects, there, at the University College of London, and finally, served more than 30 years at the SOAS (C. Bennett 2013).s * * * As a graduate student in Slavic linguistics moving from an interest in Russian and Czech linguistics to Slovene and (then) Serbo-Croatian, I used to scour journals in the UCLA research library for pedagogical and scholarly articles on these languages, which I was just learning, in the throes of youthful passion, almost simultaneously. Among the articles that I found that met both my language-learning and intellectual needs at the time was an article by David C. Bennett, "Towards an Explanation of Word-Order Differences between Slovene and Serbo-Croat" (1986, The Slavonic and East European Review, 64/1 (1986): 1-24), which struck me as a superbly lucid explanation of the knotty problem of clitic-ordering, a problem that is simultaneously a bane to the struggling language-learner and a rich area for investigation for the student of linguistic structure. Although David and I shared an interest in these two languages, we had never met, most likely because his intellectual circles were more general-linguistics oriented (he regularly attended meetings of LACUS, the Linguistic Association of Canada and the United States) and his language expertise ranged far beyond Slavic - among other things he was an expert in Chinese. I was both pleased and saddened to be surprised by receiving a friendly e-mail from him with the subject header "Accent-shift and clitic-status" in the summer of 2013, to be precise, on 30 June. Pleased because I was hearing, out of the blue, from one of my early linguistic heroes; saddened, of course, by simultaneously receiving the news that he was struggling with cancer. His letter immediately exuded personal warmth, while conveying matters both professional and personal. David was of that generation that had not yet forgotten the epistolary art: Dear Marc (if I may so address you), From one point of view this will certainly be the strangest e-mail you have ever received (but otherwise I think I shall be pretty lucid and able to ask you a question that you may well be able to answer, on the basis of your past research on Slavic languages). The strangeness: I am right now in a lot of pain. It is 03:00 in London, England, where I live, and I can't sleep. I need, therefore, to do something - anything - to keep me occupied, so that I don't just sit here in the middle of the night moaning with pain. It occurred to me to write to you! OK, so we should now both forget my pain, and I will outline my question. 8 Chris Bennett, David Bennett Obituary. The Guardian, 14 August 2013. Electronic edition. [http://www.theguardian.com/education/2013/aug/14/david-bennett-obituary] Background Although I worked, until retirement, at the School of Oriental and African Languages (of the University of London), a lot of my research has been on Slavic (or, as we Brits tend to say, Slavonic) languages. There's an easy explanation for this. My wife - from former Yugoslavia - had a Slovene father (from Gorenjsko) and a Croatian mother (from Sumartin, on the island of Brač). So for many of the summers of our 48-year (so far) marriage, we used to go on holiday in a camper-van (with our 4 kids, until they became too old to want to accompany us) to both Gorenjsko and Split /Brač. I wanted to be able to communicate with friends and relatives in both places, so had to try to learn both Slovene / Slovenian and Croatian. As a general linguist (first degree in German and French), I was obviously struck by systematic differences between the two languages, e.g., in word order. And the word order differences involved, for instance, clitics. /.../ What followed were several delightful (and at times heart-breaking) e-mail exchanges, from his side always in classic form and beautifully formatted (as though hinting at what I imagine would have been, some twenty years earlier, Edwardian penmanship on classic airmail stationery). We discussed his ideas about the relationship of clitic-ordering in Slovene and the diachrony of Slovene accent shifts (the professional reason for his e-mail), but also moved on to family matters and the remarkable parallels in our lives and careers - we had both married Slovene women and managed to combine our professional interests with bi-cultural family lives; and we shared a predilection for non-formal, non-Chomskyan approaches to linguistic problems, preferring more empirically-grounded work. Although it was obvious that he was in agony and taking heavy doses of painkillers, his prose remained lucid, upbeat, and focused - his strong intellect shone through brilliantly. On 2 July David responded to my message in which I attempted to give him some background on South Slavic accentology, along with some references, so that he could finish up the paper he had been working on. Dear Marc, What a fantastic, and lovely, reply - and sent off so (unexpectedly) soon! I had been trying to work out what the time might be in Kansas, and predict by when I might perhaps hope to get a reply. Brilliant that you are in Slovenia right now, and that you are already at your computer by 06:00. You say 'I don't have much in the way of reference material at hand' but you've nevertheless been able to send me a couple of PDFs and the Baerman citation; and, on the basis of your (obviously) very considerable general knowledge of the Slav(on)ic family of languages, you've already put me out of the misery of some of my (non-Slav(ic)ist's) shaky speculation. For instance, on the basis simply of my knowledge of the BCS and Sln pronunciation of lots of examples such as prijatelj, I had just guessed that Sln had undergone an accent shift, whereas BCS had just kept the 'original' position of the accent!! That was obviously naive. The situation is much more complex, because (as you have pointed out) BCS has also been affected by (e.g.) the neo-Štokavian accent shift. [From now, I'll stop my silly practice of trying to include both Brit. Eng. and Am. Eng. terminology. I'll stick with Brit. Eng.] As for 'flaws' of your ... Historical Phonology... book, I like books to have an index of topics, and it would have been nice if I could have checked at the outset whether terms such as 'clitic', 'enclitic' and 'proclitic' are discussed in it. Nevertheless, I have found your book instructive and useful. Also, points made in your reply have - as said above - rescued me from some of my naivety. With regard to accent shift, it's very sensible to use the (unambiguous) terminology 'to the left' or 'to the right'. (I may even have been confused over the meaning of 'advancement'!) In any case, what I had guessed was that in the history of Slovene there has been a shift to the right. Whatever may have occurred in Slovene, it seems that what was more important was a shift to the left in the history of Stokavian. /.../ What gave me the idea for the paper I am writing right now was a comment / question of one of the audience in a talk I gave at SOAS a couple of years ago on much of the material of the first paper. /.../The comment was: Isn't the progression A-D9 a case of 'grammaticalisation ' rather than 'lexicalisation '? I soon realised that it is BOTH. So the new paper starts by discussing the respects in which A-D involves grammaticalisation. Then it discusses the respects in which it involves lexicalisation. Then it tackles the question of the relationship between grammaticalisation and lexicalisation on the basis of my data. This part isn't yet written but I know what the crucial point will be, so it won't take long. In fairly obvious ways A-D involves grammaticalisation. However, the mechanism whereby, with time, 2P clitics become verb-clitics (ending with a system such as that of Bulgarian and Macedonian) is the frequency-induced lexicalisation process. So in the case of my data, lexicalisation triggers grammaticalisation. The final part of the paper (not yet considered at all) will look at other examples of grammaticalisation, to see whether they, too, might conceivably have been triggered by lexicalisation. It is no doubt a bit naive of me (again) to half-hope that this might be the case. However, should it by any chance be the case - which it probably won't be - I might finish the paper by writing that there's a vast literature by now on grammaticalisation but relatively little on lexicalisation ... yet, amusingly, lexicalisation is actually what triggers grammaticalisation. His "shaky speculation" and "naivety," were, of course, reflections of his polite modesty. Although he had spoken of collaboration on the paper, I felt far more unqualified on his territory than he on mine and I could not have done more than help with some contextu-alization. Our collaboration on the paper might have worked out, had he survived longer and we had had sufficient time to discuss and understand how each of our areas of specialization might have been brought together to help answer the questions that engaged him. However, after our exchange in early July, the next message revealed that the month of July had not gone well with his health. Nearly a month passed before I received the following message, dated 27 July: Dear Marc Many thanks for another lovely letter. I would like, after all, to avail myself of the possibility ofpublishing in your journal. Unfortunately, I will not be well enough to deliver the paper via Skype at the LACUS conference after all. I am currently in hospital and hoping to rebuild my strength in the coming weeks. I will be in touch again. Lep pozdrav, David 9 See the first page of his paper (Slavia Centralis 2013/2: 5) for the examples corresponding to A-D. The next message I received was from his son, Chris, who reported to me on 6 August that David had passed away on 1 August. Although I am pleased to be able to fulfil David's wish to publish his paper in Slavia Centralis (Chris was kind enough to retrieve it from David's computer), I regret that it remains unfinished and I was unable to know sufficiently well how he would have wished our collaboration to bring the problem to resolution. Nevertheless, the first half of the article lays out the problem well and was already polished (he was, as we have noted, a talented writer), and the seeds of his ideas are presented in the comments above. I am certain that David would share my wish that a future scholar will pick up the baton and run with it. Although our acquaintance was brief and mediated by electrons, I consider myself very fortunate to have had the opportunity to have an exchange of ideas and personal anecdotes with a person of great warmth and humor as well as a formidable intellect, whose creative spark continued to his final days. May his memory be bright. Marc L. Greenberg10 10 Marc L. Greenberg, Slavic Languages & Literatures, University of Kansas, 1445 Jayhawk Blvd., USA - Lawrence, KS 66045-7594, mlg@ku.edu Empirične paremiološke raziskave tipov ekvivalentnosti in suprasemantičnih razlik v slovenščini in slovaščini Peter Durčo, Matej Meterc Univerzita sv. Cyrila a Metoda v Trnave, Filozofickà fakulta, Nàmestie J. Herdu č. 2, SK - 917 01 Trnava; Univerzita Komenského v Bratislave, Pedagogickà fakulta, Račianska 59, SK - 813 34 Bratislava, durco@vronk.net; Jesenice, matej.meterc@gmail.com - SCN VI/2 [2013], 20-36 - Slovensko in slovaško paremiologijo primerjamo s pomočjo Durčeve tipologije frazeoloških ustreznic in medjezikovnih suprasemantičnih razlik. Osnova za primerjavo je paremiološki minimum petdesetih najbolj poznanih slovenskih pregovorov, ki je nastal s široko demografsko raziskavo. Pogostnost slovenskih enot in njihovih slovaških ustreznic smo preverili v jezikovnih korpusih. Razmišljamo, kako so tipi suprasemantičnih razlik medsebojno povezani. Slovene and Slovak paremiology are compared with the help of Durčo's typology of phraseological equivalents and interlingual su-prasemantic differences. The basis for the comparison is the paremio -logical minimum of the most well-known Slovene proverbs, which was determined with a demographic survey. The frequency of the Slovene units and their Slovak equivalents were checked in language corpora. The study also explores how different types of suprasemantic differences are interconnected. Ključne besede: paremiološki minimum, empirična paremiologija, pregovori, frazeološke ustreznice, suprasemantika Key words: paremiological minimum, empirical paremiology, proverbs, phraseological equivalents, suprasemantics 1 Ekvivalentnost in empirične raziskave Prednost nove tipologije frazeoloških ustreznic (Durčo 2012: 93) je v primerjavi z dosedanjimi tipologijami (Korhonen 2007: 575, Hallsteinsdótirr-Fare 2010: 126) v tem, da je zasnovana na modelu osnovnih logičnih odnosov oziroma ne izhaja le iz opazovanja naključno izbranih primerov. Ta model je na ravni leksikologije uspešno apliciral Dolnik (1987: 129-131). Osnovne tipe ekvivalentnosti, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju, lahko proučujemo v okviru enega jezika ali pa jih uporabimo za medjezikovno primerjavo, kot je to v našem primeru v okviru slovaške in slovenske frazeologije. Tem tipom je Durčo dodal nabor tipov suprasemantičnih razlik. Tipologijo bomo soočili s podatki, ki smo jih pridobili s široko demografsko raziskavo poznanosti slovenskih paremij1 s spletnim vprašalnikom na naslovu www.vprasalnik.tisina.net, ki je bil predstavljen na konferenci Europhras v Mariboru (Meterc 2013, v tisku). Izhodiščni korpus paremij za vprašalnik je bil narejen z upoštevanjem vrste metodoloških postavk (Grzybek, Baur, Chlosta 1996: 164-165). Izbira virov zanj ustreza primerljivi raziskavi v slovaščini. Durčeva raziskava (2002: 51-52) je zaradi večjega števila uporabnih virov zajela več (2834) enot kot slovenska, vprašanja pa so bila identična. Anketo je v celoti izpolnilo 42 oseb. V slovenski raziskavi smo 918 paremij izpisali iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Frazeološkega slovarja v petih jezikih iz leta 1960. Kljub temu da je bila obdelava frazeološkega gradiva v obeh slovarjih deležna kritike (Suhadolnik 1961: 205, Kržišnik 1988: 143-144, Logar 2001: 147), smo se zanju odločili zaradi pomanjkanja drugih slovarskih virov. Zbirke, kakršna je Bojčeva (1987), uporabljamo le kot sekundarne vire. Kot sekundarni vir uporabljamo tudi edine sodobnejše terensko zbrane podatke iz raziskave Marije Makarovič (1975). Ta predstavlja pomembno sondo, kot poudarja Grzybek (2008: 24-25), ocenjujemo pa, da tudi precej omejeno, saj izhaja le iz stotih intuitivno izbranih enot. Ta zamejitev je verjetno zmanjšala razpon enot, ki so jih dodali nekateri izmed 64 anketirancev. Naš demografski vprašalnik je od 21. aprila do 13. oktobra 2012, ko smo podatke zamrznili za prvo različico minimuma, ocenilo 316 oseb.2 Paremije smo anketirancem prikazovali v celoti po metodološkem principu FTP (full text presentation). Za prikaz polovice enote po principu PTP (part text presentation) se nismo odločili glede na razprave o prednostih in pomankljivostih teh dveh in sorodnih pristopov (Grzybek, Chlosta 2008: 97-98). Vsako enoto je anketiranec ocenil z enim izmed naslednjih odgovorov: 1. poznam in uporabljam, 2. poznam, a ne uporabljam, 3. ne poznam, a razumem, 4. ne poznam in ne razumem in 5. poznam varianto (z vpisom variante). Za vprašalnik nismo izbrali nobenega izmed obstoječih spletnih orodij, temveč smo pripravili lastno orodje, ki je potrebam raziskave prilagojeno tako, da lahko rezultate razvrščamo s filtri po enem demografskem podatku ali po več podatkih o anketirancih (starost, spol, izobrazba, narečna skupina ob rojstvu ter narečna skupina sedanjega bivališča). 1 Izhodiščni korpus za paremiološki minimum in optimum smo omejili na pregovore in reke. Ostale tipe paremij, npr. uganke, v raziskavo nismo vključili. 2 Najstarejši anketiranec se je rodil leta 1933, najmlajši leta 2000. Prihajajo z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva ter drugod iz tujine. Zastopane so vse stopnje izobrazbe od prve do osme. Prikaz šestnajstih osnovnih tipov ekvivalence bo temeljil na paremiološkem minimumu petdesetih najbolj poznanih slovenskih paremij in na njihovih slovaških ustreznicah.3 Ideja minimuma, ki jo je prvi predstavil Permjakov (1988: 143, 1989: 92-93), ostaja ena izmed osrednjih tem sodobne frazeologije, saj teži k razmejitvi aktivnega in pasivnega frazeološkega fonda. Različni raziskovalci k njej pristopajo različno. Cermäk (2003: 29-31) je tako minimum določil po pogostnosti enot v češkem korpusu, Grzybek in Chlosta (1996: 162-163) sta raziskala poznanost hrvaških in nemških paremij z anketiranjem, ruski fraze-olog Mokijenko (2012: 83) pa zagovarja tezo o gibljivem območju minimuma. Wolfgang Mieder (1997: 406, 2004: 127-129) poudarja, da je kljub množici različnih pristopov seznam aktivno rabljenih pregovorov v posameznem jeziku smiseln cilj. Pogostnost tristotih najbolj znanih pregovorov določamo v korpusu FidaPLUS, pogostnost enakega števila slovaških enot pa v SNK (Slovensky närodny korpus). Podatki o poznanosti in pogostnosti so ključni za raziskovanje suprasemantičnih razlik med frazeološkimi enotami, ki ga bomo približali v drugem delu razprave. Upoštevamo pomemben metodološki napotek sodobne frazeologije o poznanosti in pogostnosti kot dveh ločenih fenomenih s krožnim medsebojnim vplivanjem (Grzybek, Chlosta 2008: 96). Jedro gradiva za med-jezikovno primerjavo sta izhodiščna korpusa za slovaški (Durčo 2002: 52) in slovenski (Meterc 2013: 363) paremiološki optimum. Paremiološki optimum je Durčeva metodološka nadgradnja minimuma, saj prikaže presečišče najbolj pogostih in najbolj poznanih enot (Durčo 2006: 17). Dodatno gradivo črpamo s portala Sprichwort-Plattform ter iz slovarja Kràtky slovmk slovenského jazyka (v nadaljevanju: KSSJ). Opisali in prikazali bomo distribucijo tipov ekvivalentnosti med petdesetimi najbolj poznanimi slovenskimi enotami in njihovimi slovaškimi ustreznicami. Poleg pregleda osnovnih šestnajstih tipov medjezikovnih ustreznic in nekaterih tipov suprasemantičnih razlik, za katere smo podatke pridobili s pomočjo demografske in korpusne raziskave, želimo razmisliti, kakšne raziskave bi v prihodnosti lahko sistematično opisale preostale tipe suprasemantičnih razlik. 2 Sistemskolingvistična ekvivalentnost Frazeološke enote s sistemskolingvističnega vidika vstopajo v naslednje binarne opozicije oblike in pomena: identitete (I), privativne (P), ekvipolentne (E) ali gradualne (G) opozicije ter disjunkcije (D). Gradualno opozicijo smo izločili iz razmerij oblike in pomena ter jo vpeljali v suprasemantične odnose, saj gre ravno pri njih za mero intenzivnosti zaznamovanosti (Durčo 2012: 93). Razmerje med obliko in pomenom dveh frazeoloških enot se tako lahko pojavlja v naslednjih možnih kombinacijah: 3 Za minimum bi lahko izbrali tudi večje število enot, urejenih glede na njihovo poznavanje pri govorcih. Seznam petdesetih enot se nam zdi dovolj obsežen za prikaz distribucije tipov ekvivalentnosti. FI FI FI FI FPFPFPFP FEFEFEFEFDFDFDFD SI SP SE SD SI SP SE SD SI SP SE SD SI SP SE SD Na ravni oblike in pomena si pri nekaterih tipih stojijo nasproti enaki tipi opozicij, pri nekaterih bližnji, pri drugih pa nesorodni. Zato ločimo popolnoma simetrične, delno simetrične, delno asimetrične in asimetrične tipe. Podrobneje smo ta razmerja medjezikovne ekvivalence že opisali (Durčo 2012a: 93-94). 2.1 Slovenski paremiološki minimum in sistemskolingvistična ekvivalentnost s slovaškimi enotami Na najvišjem mestu v slovenskem minimumu je enota Kdor išče, najde, ki jo pozna 99,7 % anketirancev, na zadnjem pa enota Dobrota je sirota, ki jo pozna 98,4 %.4 Večini enot iz slovenskega paremiološkega minimuma (36 enotam) smo našli po eno ustreznico, devetim dve, dvema tri in eni štiri ustreznice. Skupaj smo jih našli 68. Med njimi jih je 12 iz nabora 50 najbolj poznanih slovaških enot, nadaljnjih 34 iz nabora 500 najbolj poznanih in 23 iz sekundarnih virov. K temu ne prištevamo dveh s frazemske strukturne ravni.5 Problem transformacij in njihove recepcije pri govorcih smo že obravnavali (Meterc 2012: 325). Enota paremiološkega minimuma FISI FPSI FESI FESP FESD FDSI FDSP FDSE 1. Kdor išče, najde. 1 2. Počasi se daleč pride. 1 3. Več glav več ve. 1 4. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. 1 5. Po toči zvoniti je prepozno. 2 6. Čas celi srčne rane. 1 1 7. Lepa beseda lepo mesto najde. 1 8. Zarečenega kruha se največ poje. 1 9. Klin se s klinom izbija. 1 10. Denar je sveta vladar. 1 11. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. 1 12. Jabolko ne pade daleč od drevesa. 1 2 13. Za malo denarja malo muzike. 1 4 24 anketirancev (7,6 %) je navedlo Kdor išče, ta najde, kar je signal, da v rabi prevladuje varianta z zaimkom. 5 Gre za frazema kut' železo zahorüca/kym je horüce ter prist' k niečomu ako slepà/slepé kura k zrnu iz KSSJ. 14. Pes, ki laja, ne grize. 1 15. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. 1 16. Kdor čaka, dočaka. 1* 1 17. Rana ura - zlata ura. 1* 3* 18. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. 1 19. Iz te moke ne bo kruha. 1* 20. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. 1* 21. Kdor se zadnji smeje, se najslajše. 1 22. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. 1 23. Prijatelja spoznaš v nesreči. 1 24. Boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi. 1 25. Enkrat ni nobenkrat. 1* 26. Vsi za enega, eden za vse. 1 27. Najprej štalica, potem kravica. 1 1 28. Vaja dela mojstra. 1* 1* 29. Bolje pozno kot nikoli. 1 30. Ljubo doma, kdor ga ima. 1 31. Pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven. 1 32. Ni vse zlato, kar se sveti. 1 33. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. 1* 34. Ne hvali dneva pred večerom. 1 1 35, Tudi slepa kura včasih zrno najde. 1 36. Brez muje se še čevelj ne obuje. 1 37. Saj nisva skupaj krav pasla. 1 38. Kuj železo, dokler je vroče. 1* 39. V tretje gre rado. 1 40. Kdor prej pride, prej melje. 1 1 41. Pametnejši odneha. 1 42. Vse ob svojem času. 1 43. Konec dober, vse dobro. 1 44. Kdor visoko leta, nizko pade. 1* 1 45. Pustimo času čas. 1 1 46. Laž ima kratke noge. 1 47. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. 2 1* 48. Ura teče, nič ne reče. 1 49. Hiti počasi. 1 1 50. Dobrota je sirota. 1 1 Legenda: Podčrtanim enotam smo našli ustreznice v slovaškem minimumu 50 najbolj poznanih paremij. Števila v poševnem tisku so ustreznice, najdene v sekundarnih virih izven nabora 500 najbolj poznanih slovaških paremij. Z zvezdico označujemo slovaške ustreznice z opazno diasistemsko razliko. 2.2 Posamezni tipi ekvivalentosti Z dosedanjimi raziskavami med slovaškim, ruskim in nemškim (Durčo 2012: 93-94) ter med slovaškim in slovenskim gradivom smo odkrili primere, ki so potrdili 14 izmed 16 teoretično možnih tipov. Iz primerjave slovenskega in slovaškega paremiološkega gradiva lahko približno ocenimo, kateri tipi so bolj pogosti in kateri manj. Bolj natančno sliko bo prinesla primerjava slovenskega paremiološkega optimuma s slovaškim. Ta primerjava bo omogočila ugotavljanje distribucije tipov po intervalih glede na pogostnost in poznavanje paremij hkrati. V okviru slovenskega minimuma in njegovih slovaških ustreznic smo našli polovico tipov (8 od 16). Med pogosteje zastopanimi tipi je največ leksikalno--transpozicijske variantnosti (21), sledita idionimija in sinonimija (obe po 18), ekstenzivna in intenzivna hipernimija (4), formalna variantnost (3) ter ekvi-polentna sinonimija (2), z enim primerom pa sta zastopani tudi specifikacija in neprava paronimija. 2.2.1 Idionimija (FI:SI) Idionimija je binarna opozicija formalne in semantične identičnosti frazeoloških enot. Obravnava jo tudi Čermak (1983: 210). Primer zanjo sta enoti Pes, ki laja, ne grize in Pes, ktory breše, nehryzie. 2.2.2 Formalna variabilnost (FP:SI) Formalna privativna opozicija in semantična identiteta pomenita, da se pomensko enaki enoti razlikujeta po obliki sestavin. Primera za to sta enoti Kdor visoko leta, nizko pade in Kto vysoko lieta, nizko pada. V slovaški paremiji sta oba glagola nedovršna. 2.2.3 Leksikalno-transpozicijska variabilnost (FE:SI) Pri leksikalno-transpozicijski variabilnosti gre za formalno ekvipolentno opozicijo in semantično identiteto. Paremiji Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje in Kto sa smeje naposledy, ten sa smeje najlepšie imata z vidika oblike razen skupnih sestavin tudi različne, pomensko pa sta identični. 2.2.4 Formalno-semantična specifikacija (FE:SP) Odnos formalne ekvipolentne in semantične privativne opozicije pomeni, da imata enoti razen skupnih tudi različne sestavine, pomensko pa se razlikujeta le v eni sestavini. Slovenska paremija Čas celi srčne rane v primerjavi s slovaško Čas všetko zahoji (dobesedni prevod: čas vse zaceli) izraža ožji pomen. 2.2.5 Prava medjezikovna sinonimija (FD:SI) Pravi sopomenski frazeološki enoti imata različno strukturo sestavin, pomensko pa sta identični. Primer sta slovenska enota Brez muje se še čevelj ne obuje in slovaška enota Bez prace nie su kolače. 2.2.6 Ekvipolentna sinonimija (FD:SE) Formalna disjunkcija in semantična ekvipolentna opozicija tvorita ekvipolent-no sinonimijo. Taka sinonima sta Lepa beseda lepo mesto najde in Ako sa do hory vola, tak sa z hory ozyva (dobesedni prevod: kakor do gore kličeš, tako z nje odmeva). Po obliki se popolnoma razlikujeta, imata skupne semantične sestavine (sorazmernost v človeških odnosih), poleg njih pa tudi razlikovalne (pri slovenski gre za govorno dejanje in poudarjanje vljudnosti). 2.2.7 Ekstenzivna ali intenzivna hipernimija (FD:SP) Formalna disjunkcija in semantična privativna opozicija nastopata pri različno motiviranih frazeoloških enotah, ki sta v razmerju nadpomenke in podpomen-ke. Obliki enot tega tipa se popolnoma razlikujeta, pomen pa le po eni sestavini. Slovenska enota Jabolko ne pade daleč od drevesa ima v odnosu do ustreznic Aka matka, taka Katka, taka cela jej čeliadka in Aky otec, taky syn, aké drevo, taky klin širši pomen, ker ne določa spola. 2.2.8 Neprava medjezikovna paronimija (FE:SD) Za ta tip je značilen odnos formalne ekvipolentne opozicije in semantične disjunkcije. Frazeološki enoti imata poleg enakih formalnih sestavin tudi drugačne, na semantični ravni pa nimata nič skupnega. Primer je odnos med slovenskim pregovorom Ko mačke ni doma, miši plešejo in slovaškim Nemaju myši každy den bal. V zbirki Zatureckéga (1896: 207) je slovaška enota navedena v poglavju »nestalnost sreče«. Je zastarela enota in po pomenu blizu slovenski Ni vsak dan nedelja/praznik. 2.2.9 Ekstenzivna divergenca (FI:SP) Binarno opozicijo formalne identitete in semantične privativne opozicije dveh frazeoloških enot lahko označimo kot medjezikovno ekstenzivno divergenco. Med prvimi petdesetimi najbolj poznanimi slovenskimi paremijami in njihovimi slovaškimi ustreznicami na ta tip (in na preostale tipe, opisane v nadaljevanju) nismo naleteli. Polisemantična enota Kakor ti meni, tako jaz tebi ima v slovaščini monosemantično ustreznico Ako ty mne, tak ja tebe. Ta izraža le negativno, medtem ko slovenska lahko izraža tudi pozitivno vrednotenje. 2.2.10 Intenzivna divergenca (FI:SE) Pri tem tipu gre za binarno opozicijo formalne identitete in ekvipolentne semantične inkluzije. Formalno identični enoti se delno razlikujeta v sestavi in naravi semantičnih sestavin. Slovaški pregovor Potkany opuštaju lod' opisuje strahopetnost ljudi v kritični situaciji in opustitev skupnega prizadevanja za rešitev, slovenski idionim Podgane zapuščajo ladjo pa pomeni tudi, da gre za strahopetno dejanje oseb, ki so odgovorne za nastalo situacijo. 2.2.11 Medjezikovna homonimija (FI:SD) Binarno opozicijo formalne identitete in semantične disjunkcije označujemo kot medjezikovno homonimijo. Razlikujemo pravo in nepravo medjezikovno homonimijo. Nepravi medjezikovni homonim je jezikovna vzporednica, ki je dobesedni prevod izhodiščne enote in ji v drugem jeziku lahko pripišemo zgolj potencialni pomen v konkretni govorni situaciji. Dobesedni prevod paremije Ked neprši, aspon kvapka v slovenščino Če ne dežuje, vsaj kaplja opisuje vreme, slovaški pregovor pa poudarja pomen skromnosti. Pravi homonimi so ustaljene jezikovne vzporednice z drugačnim pomenom. Primer poznamo iz primerjave nemških in slovaških paremij (Durčo 2012a: 97). Za primer homo-nimov v slovenščini lahko navedemo frazem (biti) osje gnezdo in osje gnezdo kot oznako za vrsto peciva. 2.2.12 Formalno-semantična mutacija (FE:SE) Odnos formalne in semantične ekvipolentne opozicije pomeni, da imata dve fra-zeološki enoti razen skupnih formalnih sestavin tudi drugačne sestavine, prav tako pa je s semantičnimi sestavinami. Pomen slovaške enote Kedje somàrovi dobre, ide na l'ad tancovat' (Ko je oslu dobro, gre na led plesat) je po KSSJ: človek si pogosto sam povzroča težave. Podobno situacijo opisuje slovenska enota Osel gre samo enkrat na led. To semantično jedro je pri slovenski enoti dopolnjeno s sestavino enkratnega dejanja, pri slovaški pa s trditvijo, da človek nepremišljeno ravna v situaciji, ko mu gre dobro. 2.2.13 Prava paronimija (FP:SD) Binarni odnos formalne privativne opozicije in semantične disjunkcije pomeni pravo paronimijo. Dve frazeološki enoti se formalno razlikujeta le po eni sestavini, s semantičnega vidika pa nimata nič skupnega. Odnos prave paronimije je med slovensko enoto Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica in slovaško Pravica nevie, čo rob^ 1'avica. Prva enota izraža napotek, naj se človek ne hvali z dobrimi deli, kar potrjujejo tudi primeri, najdeni v korpusu FidaPLUS. Druga enota opisuje neskladno delo. Primeru smo se posvetili v članku o antonimiji (Meterc 2013: 367). 2.2.14 Idiosinkrazija (FD:SD) Idiosinkrazija je nasprotje idionimije, saj se disjunkcija pojavlja tako na formalni kakor tudi na semantični ravni. Ko v jeziku obstaja frazeološki izraz, ki v drugem nima frazeološke ustreznice, ga lahko interpretiramo le eksplicitno. Tak je slovenski pregovor Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. Pogosto gre za enote s sestavinami, ki so vezane na specifična geografska okolja in zgodovinske okoliščine. Slovaški pregovor Zaživa v Bystrici, po smrti v nebi izraža sloves Banske Bystrice, ki je bila nekoč bogato rudarsko mesto. 2.2.15 Formalno-semantična modifikacija (FP:SP) Binarni odnos formalne in semantične privativne opozicije je situacija, ko se enoti formalno in semantično razlikujeta le po eni specifični sestavini. Po Dol-niku (1987: 132) gre v okviru leksikalnih enot za modifikacijo, ki privede npr. do kategorije deminutivnosti. Z večanjem števila raziskav se bo nabor primerov še povečeval. Zaradi ogromnega nabora nestavčnih frazemov in možnosti uporabe tipologije znotraj enega jezika, ni izključeno, da bosta v prihodnosti potrjena tudi ta in naslednji tip. 2.2.16 Formalno-semantična derivacija (FP:SE) Primer, pri katerem bi šlo za kombinacijo formalne privativne ter semantične ekvipolentne opozicije, bi označili kot formalno-semantično derivacijo. Enoti bi se formalno razlikovali le v eni sestavini, semantično pa bi poleg skupnih imeli tudi različne sestavine. Derivacijo na ravni leksikologije opisuje Dolnik (1987: 132) pri tvorbi glagolov, samostalnikov in pridevnikov s predponskimi obrazili. 3 Suprasemantična ekvivalentnost Primerjalno raziskovanje frazeologije je treba razširiti tudi na t. i. suprase-mantično ekvivalentnost. Pri raziskovanju ekvivalentnosti enot v diasistemu jezika ugotavljamo mero ekvivalentnosti v aktualni rabi, pri čemer uveljavljamo princip gradualne opozicije. Gre za razlike v intenzivnosti zaznamovanosti. Na osnovi raziskav, ki smo jih izvedli,6 lahko največ povemo o prvih dveh tipih suprasemantičnih razlik. Podatki o poznanosti in pogostnosti enot nam do določene mere pomagajo tudi pri ostalih tipih diasistemskih razlik. Razmisliti želimo, kakšne raziskave bi nam lahko pomagale pri bolj točnem določanju. 3.1 Diahrona razlika Pozorni smo na obstoj enot v sodobnem jeziku. Včasih je ena izmed ustreznic del aktivne frazeologije, druga pa zastarela in se v rabi pojavlja redko ali zanemarljivo malo. Takšna razlika je po naši oceni med enotama Rannà hodina, zlata hodina in Rana ura - zlata ura. Slovaška enota je zastarela, najdemo jo v delu Zatureckega (1896: 164). Izsledki vprašalnika kažejo, da slovensko enoto pozna in uporablja 80,7 % govorcev, pozna, ampak ne uporablja 18 %, eden (0,3 %) pa je navedel variantno obliko. 3.2 Diafrekvenčna razlika Frazeološki ustreznici se lahko bistveno razlikujeta po pogostnosti v rabi. To razliko lahko ugotovimo s primerjavo stanja v jezikovnih korpusih. Primer 6 Podatke navajamo glede na trenutni nabor odgovorov anketirancev (2. 6. 2013), saj se ta že razlikuje od stanja, v katerem je bila baza podatkov zamrznjena za prvo različico slovenskega paremiološkega minimuma (13. 10. 2012). Poleg tega upoštevamo odgovore vseh anketirancev - tudi tistih, ki vprašalnika niso izpolnili v celoti -, saj nam naključni prikaz enot v času izpolnjevanja ankete zagotavlja uravnoteženo distribucijo odgovorov na frazeološko enoto. 2. 6. 2013 je vprašalnik v celoti rešilo 369 anketirancev, enote pa so bile v povprečju deležne od 570 do 580 odgovorov. Upoštevamo tudi odgovore na zaključna vprašanja vprašalnika, v katerih smo anketirancem dali možnost, da naštejejo enote, ki jih po njihovi oceni ni bilo v jedru vprašalnika. sta paremiji Kakor se v gozd kliče, tako odmeva (Bojc 1987: 339) in Ako sa do hory vola, tak sa z hory ozyva. O dokaj veliki pogostnosti slovaške enote priča 58 pojavitev v korpusu SNK s pogojem [lemma=»volat'«][]{0,5}[lem-ma=»ozyvat«]. Slovenske enote v korpusu FidaPLUS nismo našli. Dvanajst slovaških enot, ki smo jih našli v sekundarnih virih, se diafrekventno razlikuje v primerjavi z ustreznicami iz slovenskega minimuma, saj smo jih v korpusu SNK našli v zanemarljivem številu ali pa jih sploh nismo našli. 3.3 Diaintegrativna razlika Ekvivalentnost frazeoloških enot primerjamo z vidika njihovega izvora. Predmet proučevanja je dihotomija domače : prevzeto. Zanima nas stanje, ko govorci čutijo, da integracija enote v jezik ni potekla. Enoto Len raz je ako nikdy smo v korpusu SNK našli le enkrat kot prevod ob nemškem pregovoru. Njeno slovensko ustreznico Enkrat ni nobenkrat pozna in uporablja 78,2 % anketirancev. Z 49 pojavitvami po pogoju enkrat//nobenkrat v FidaPLUS gre tudi za diafrekvenčno razliko. 3.4 Diamedialna razlika To razliko določimo z upoštevanjem ekvivalentnosti z vidika prevladovanja ustreznic v govoru ali v pisni rabi. Primer diamedialne razlike sta enoti Ista pašta in Jeden za osemnàst, druhy bez dvoch za dvadsat', saj se slovenska enota večinoma pojavlja v govoru, slovaška pa je pogosta tudi v pisni rabi. Enoti se poleg tega razlikujeta tudi dianormativno, ker je slovaška knjižna, slovenska pa pogovorna. V izhodiščnem korpusu je ni bilo, med dodatnimi odgovori se pojavi dvakrat, v korpusu FidaPLUS (iskalni pogoj #1isti_pašt*) pa le petkrat. Diamedialna razlika je bila ob določanju nemškega paremiološkega optimuma (Durčo 2006: 15-16) močno opazna pri 18 enotah, ki so splošno znane (od 86,07 % do 100 % anketirancem), hkrati pa kažejo nizko pogostnost (0 do 14 pojavitev) v jezikovnem korpusu. Znotrajjezikovno diamedialno razliko bomo lahko ugotavljali na podlagi primerjave lestvice najbolj rabljenih slovenskih pregovorov (razvrščenih glede na delež odgovorov št. 1) z lestvico enot, urejeno glede na pogostnost v korpusu. Pri enotah z občutnim razhajanjem bomo lahko sklepali, da enota prevladuje v govoru. 3.5 Diastratična razlika Pri določanju diastratične razlike opazujemo socialno pogojene razlike in razmerje enot do sociolekta. Enota Ista pašta bi lahko ustrezala tem merilom. Pogrešamo širše raziskave zvrstnosti slovenskih frazemov. Lahko bi ugotovili, kako je povezana z drugimi diasistemskimi razlikami. Domnevamo, da se odraža na diafrekvenčni in diamedialni razliki. 3.6 Diatekstovna razlika Pomembno je prevladovanje primerjanih enot v različnih tipih besedil. Paremija Duh je voljan, ali meso je slabo je v slovenščini heterosituativna, kar je sicer ena glavnih značilnosti pregovorov (Mieder 2004: 132). Ne uporablja se izključno v svetopisemskem kontekstu kot enota Duch je sice ochotny, ale telo je slabé v slovaščini. To potrjuje stanje v korpusih obeh jezikov. Zdi se razumljivo, da je diatekstovna razlika povezana z diafrekvenčno razliko, saj omejevanje rabe paremije na določen tip besedila pomeni tudi manjšo pogostnost. 3.7 Diatopična razlika Pri tej razliki raziskujemo dihotomijo vsenarodno : regionalno in ugotavljamo mero teritorialne razširjenosti ali pa narečnosti primerjanih frazeoloških enot. Take razlike sta na primeru angleških paremij v Kanadi in Združenih državah Amerike opisala Grzybek in Chlosta (1995: 76). Splošno razširjenemu slovaškemu pregovoru Nemému diet'at'u ani vlastnà mat' nerozumie odgovarja pregovor Mati molčečemu detetu niš ne veruje v belokranjskem narečju (Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada). Enota se med dodatnimi odgovori v vprašalniku ne pojavlja.7 V korpusu ga s pogojema »lastna_mati_ne« ter »#1nem_#1otrok« nismo našli. Diatopična razlika se zagotovo odraža v diafrekvenčni razliki, zaznavanje tega vpliva pa bi bilo nedvomno odvisno od strukture besedil v jezikovnem korpusu. Ker nam spletno orodje vprašalnika o poznavanju slovenskih paremij omogoča vključevati različne demografske filtre in med njimi tudi narečno skupino, v kateri je anketiranec odraščal in skupino, v kateri živi v času reševanja, bo v prihodnosti vsaj do določene mere možno raziskati znotrajjezikovno diatopično razliko. 3.8 Diafazična razlika Diafazična razlika je lahko razlika v ekspresivnosti enot (diaevaluativna) ali razlika v njihovem stilističnem uveljavljanju (diasituativna). 7 V odgovorih anketirancev se enote z narečnimi prvinami pojavljajo v manjšem številu, kot bi to glede na pestro razvejanost slovenskih narečij lahko pričakovali. Temu vprašanju se nameravamo posvetiti v ločenem članku. 3.8.1 Diaevaluativna razlika Diaevaluativna razlika je povezana z različno motivacijo enot, ki je lahko v enem jeziku bolj ekspresivna, v drugem pa manj. Pregovora Ne čohaj se, kjer te ne srbi in Nehas, čo t'a nepali (Ne gasi, kar te ne peče) imata različen status na osi pejorativno - nevtralno. Ta leksikalna varianta pregovora Ne praskaj se, kjer te ne srbi je tudi edini pregovor v SSKJ s kvalifikatorjem nizko. 3.8.2 Diasituativna razlika Raziskujemo lahko različno mero situacijske in funkcijske stilistične obarvanosti. Slovaška paremija Šuster drž sa svojho kopyta ima v slovenščini ustreznico Čevljar ostani pri svojem kopitu (Pavlica 1960: 50). Gre za očitno diahrono razliko, ki je razvidna tudi iz odgovorov v raziskavi. Pozna in uporablja jo le 8,2 %, pozna, a ne uporablja pa 25,6 %. V vseh dodanih variantah (8,5 %) so anketiranci zapisali enoto Le čevlje sodi naj Kopitar. Ta se od nje razlikuje s svojo citatnostjo, povezanostjo z leposlovjem ter biografskimi podatki Franceta Prešerna, ki so poznani večini slovenskih govorcev. Pozna in uporablja jo 67,4 %, pozna, a ne uporablja 29,7 %, dva anketiranca pa sta dodala pravopisno varianto z malo začetnico. 3.9 Dianormativna razlika Razlika med frazeološkima enotama se lahko kaže v primernosti z vidika socialne norme v navezavi na knjižni jezik. Primer take razlike sta sinonima Gliha vkup štriha in Vrana k vrane sada. V slovenskem primeru so vse leksikalne sestavine neknjižne. Domnevamo, da bi bilo zanimivo proučiti medsebojni vpliv diamedialne in dianormativne razlike, saj se neknjižne enote najbrž v pisnih virih pojavljajo manj v primerjavi z govorom. Tudi to razliko bo možno zaznati v podatkovni bazi vprašalnika med navedenimi variantami. 3.10 Diatehnična razlika Ekvivalentnost primerjanih frazeoloških enot lahko presojamo tudi z vidika njihovega uveljavljanja v splošnem ali strokovnem jeziku. Za diatehnično razliko bi lahko zaradi močne vpetosti v športni žargon šlo pri enoti Žoga je okrogla v odnosu do slovaškega nadpomenskega pregovora Stastie je vrtkavé (Sreča je opoteča). Idionimični izraz Lopta je okruhla se prav tako razlikuje od slovenske ustreznice. To razliko bi lahko potrdili šele z raziskavo v jezikovnih korpusih, ki omogočajo vpogled v sobesedilo. Najbrž se taka razlika odraža na diafrekvenčni razliki podobno kot diatekstovna. 4 Zaključki Ogledali smo si distribucijo tipov ekvivalentnosti po slovenskem paremiolo-škem minimumu v razmerju do slovaščine. Enajstim izmed petdesetih najbolj poznanih enot iz njega ustrezajo enote, ki se nahajajo v slovaškem minimumu petdesetih najbolj poznanih. Poleg njih smo še šestindvajsetim enotam našli slovaške ustreznice v naboru petstotih najbolj poznanih, ki jih je z demografsko raziskavo zamejil Durčo (2002: 52-53). Le trinajstim slovenskim enotam smo morali ustreznice poiskati izven tega seznama. O bližini slovaške in slovenske paremiologije priča 39 od 50 slovenskih enot, ki imajo vsaj eno enako motivirano ustreznico. Ostalim smo našli ustreznice, ki so motivirane drugače, primera idiosinkrazije pa ni bilo. Kot kažejo dosedanje raziskave, je stopnja idiosinkra-zije med slovenščino in slovaščino nizka v primerjavi z ostalimi zastopanimi tipi. To stanje bi bilo zanimivo primerjati z raziskavami med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki ter jeziki iz drugih skupin. Poleg razvrstitve po tipologiji smo upoštevali še diasistemski vidik. Vsaj pri desetih enotah iz slovenskega minimuma nam zaenkrat ni uspelo najti slovaške ustreznice, ki se ne bi močno razlikovala po suprasemantičnih lastnostih. Vprašanje diafrekvenčne razlike je zelo pomembno za dvojezično frazeografijo in frazeodidaktiko. Diafrekvenčna razlika je močno povezana z diahrono razliko. Obenem je pomembno vprašanje, na osnovi česa ugotavljamo diafrekvenčno razliko. Zaenkrat se lahko zanesemo le na dovolj obsežne pisne korpuse. Morda bodo nekoč tudi korpusi s posnetki govora služili temu namenu. Ugotovili smo še povezave diafrekvenčne razlike z diatekstovno, diaintegrativno, diamedialno in drugimi. Poleg omenjenih povezav smo izpostavili še možnost povezav med diamedialno in dianormativno ter med diamedialno in diastratično razliko. Za prihodnje raziskave je zanimivo vprašanje, kdaj ter v kolikšni meri gre za medsebojno vplivanje diasistemskih dejavnikov in kdaj ter v kolikšni meri za njihovo soobstajanje brez izrazitega medsebojnega vplivanja. Pri večini vprašanj v zvezi s suprasemantiko si bomo v prihodnosti lahko pomagali s podatkovno bazo vseslovenskega demografskega vprašalnika. Pri tem si lahko pomagamo tudi s stanjem v jezikovnih korpusih, vsekakor pa to ne more zadoščati. Potrebne bodo specifične raziskave, na primer pri ugotavljanju diastratičnih razlik. VIRI Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada: . (Dostop 2. 9. 2013.) Etbin BOJC, 1987: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Korpus slovenskega jezika FidaPLUS: . (Dostop 2. 9. 2013.) Paremiologicka databaza: . (Dostop 2. 9. 2013.) Josip PAVLICA, 1960: Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slovar slovenskega knjižnega jezika SSKJ: . (Dostop 2. 9. 2013.) Slovensky narodny korpus -prim-6.0-public-all. Bratislava: Jazykovedny ustav L. Stura SAV: . (Dostop 2. 9. 2013.) Sprichwort-Plattform: . (Dostop 2. 9. 2013.) Adolf Petr ZATURECKY, 1896: Slovenska prislovi, porekadla a ùslovi. Praga: Alois Wiesner. LITERATURA František ČERMAK, 1983: Lexikàlni opozice, paradigma a systém. Slovo a slovesnost 44, 207-219. —, 2003: Paremiological Minimum of Czech: The Corpus Evidence. Flut von Texten - Vielvalt der Kulturen. Ascona 2001 zur Methodologie und Kulturspezifik der Phraseologie. Ur. Harald Burger, Annelies Häcki Buhofer, Gertrud Greciano. Hohengehren: Schneider Verlag. 15-31. Juraj DOLNIK, 1987: Logické principy organizàcie slovnej zàsoby. Slovenska reč 52/3, 129-138. Peter DURČO, 2001: Bekanntheit, Häufigkeit und lexikographische Erfassung von Sprichwörtern. Zu parömiologischen Minima für DaF. Phraseologiae Amor. Aspekte europäischer Phraseologie. Ur. Annelies Häcki Buhofer, Harald Burger, Laurant Gautier. Hohengehren: Schneider Verlag. 99-106. —, 2002: K vyskumu sùcasnej živej slovenskej paremiológie. Prednašky XXXVIII. letnej školy slovenského jazyka a kultury. Ur. Jozef Mlacek. Bratislava: Stimul. (Studia Academica Slovaca, 31). 51-60. —, 2002a: Unterschiede in der (Un)kenntnis von Sprichwörtern in verschiedenen Lebensaltern. Spracherwerb und Lebensalter. Ur. Annelies Häcki Buhofer. Tübingen in Basel: Francke Verlag. 293-304. —, 2006: Methoden der Sprichwortanalysen oder Auf dem Weg zum Sprichwörteroptimum. Phraseology in Motion. Methoden und Kritik. Akten der Internationalen Tagung zur Phraseologie - Basel, 2004. Ur. Annelies Häcki Buhofer, Harald Burger. Hohengehren: Schneider Verlag. (Phraseologie und Parömiologie Band 19). 3-20. —, 2012: Diasystematische Differenzen von Sprichwörtern aus der Sicht der kontrastiven Parömiologie. Sprichwörter multilingual. Theoretische, empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie. Ur. Kathrin Steyer. Tübingen: Narr Verlag. (Studien zur deutschen Sprache 60). 357-377. —, 2012a: Typológia ekvivalentnosti vo frazeológii. Na priklade ruskych, slovenskych a nemeckych parémil Aspekty lexikalnej sémantiky - gramatika - štylistika (pragmatika). Ur. Klara Buzàssyovà, Bronislava Chocholovà, Nicol Janočkova. Bratislava: Veda. (Slovo v slovmku). 91-102. Peter DURČO, Kathrin STEYER, v tisku: Ein korpusbasiertes Beschreibungsmodell für die elektronische Sprichwortlexikografie. Tous les chemins mènent à Paris Diderot. Actes du Colloque international de Parémiologie, Université Paris Diderot 29 juin-2 juillet 2011. Ur. Natalie Übler, Jean-Michel Benayoun, Jean-Philippe Zouogbo. Hohengehren: Schneider Verlag. (Dostop 2. 9. 2013.) Peter GRZYBEK, 2008: Fundamentals of Slovenian paremiology. Traditiones 37/1, 23-46. Peter GRZYBEK, Rupprecht BAUR, Christoph CHLOSTA, 1996: Das Projekt Spri-chwörter-Minima im Deutschen und Kroatischen: What is worth doing - do it well! Muttersprache 2, 162-179. Peter GRYZBEK, Christoph CHLOSTA, 1995: Empirical and Folkloristic Paremiology: Two to Quarrel of to Tango? Proverbium 12, 67-85. —, 2008: Some Essentials on the Popularity of (American) Proverbs. Festschrift on the Occasion of Wolfgang Mieder's 65th Birthday. Ur. Kevin McKenna. Burlington: University of Vermont. 95-110. Erla HALLSTEINSDÓTIRR, Ken FAR0, 2010: Interlinguale Phraseologie. Yearbook of Phraseology 1. Ur. Koenraad Kuiper. 125-158. Erika KRŽIŠNIK, 1988: Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava 2, 143-162. Jarmo KORHONEN, 2007: Phraseme im Sprachgebrauch und in der Übersetzung. Phraseology. An International Handbook of Contemporary Resarch. Ur. Harald Burger, Dmitrij Dobrovoljskij, Peter Kühn, Neal Norrick. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 574-589. Nataša LOGAR, 2001: Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni frazeologije. Jezik in slovstvo 46/4, 137-148. Marija MAKAROVIČ, 1975: Pregovori, življenjske resnice. Ljubljana: Kmečki glas. Matej METERC, v tisku: Online questionnaire providing information on most well-known and well-understood proverbs in Slovene language. (Europhras; Frazeologija in kultura. Maribor, 27.-31. 8. 2012). Maribor: Filozofska fakulteta. - -, 2012: Transformacije frazeoloških enot in prepoznavanje transformacij v drugem slovanskem jeziku med slovenskimi in slovaškimi govorci. Individualna in kolektivna dvojezičnost. Ur. Petra Stankovska, Maria Wtorkowska, Jozef Pallay. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. (Slavica Slovenica). 323-329. —, 2013: Antonimija enako motiviranih paremioloških enot (primeri iz slovenščine in slovaščine). Slavistična revija 61/2, 361-376. Wolfgang MIEDER, 1997: Modern Paremiology in Retrospect and Prospect. Paremia 6, 399-416. —, 2004: Proverbs. A handbook. Westport, Connecticut: Greenwood Press. Jozef MLACEK, Peter DURCO, 1995: Frazeologickà terminológia. Bratislava: Stimul. Valerij MOKIJENKO, 2012: Russisches parömiologisches Minimum: Theorie oder Praxis? Sprichwörter multilingual. Theoretische, empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie. Ur. Kathrin Steyer. Tübingen: Narr. 79-99. Grigorij PERMJAKOV, 1988: Osnovy strukturnojparemiologii. Moskva: Nauka. —, 1989: On the Question of a Russian Paremiological Minimum. Proverbium 6, 91-102. Stane SUHADOLNIK, 1961: Josip Pavlica: Frazeološki slovar v petih jezikih. Jezik in slovstvo 6/6, 200-205. EMPIRICAL PAREMIOLOGICAL STUDIES ON TYPES OF EQUIVALENCY AND SUPRASEMANTIC DIFFERENCES IN SLOVENE AND SLOVAK The article uses the typology of equivalency based on the formal and semantic relations (relation of identity, of privative or equipollent opposition and the relation of disjunction) as it was developed in phraseology by Durčo. The article examines the paremiological minimum that consists of fifty proverbs marked as the most well-known by Slovene native speakers in a demographic survey conducted by Meterc in 2012 in the form of a full-text presentation (FTP). The first part of the article attempts to establish which types of equivalency occur in the relation between the Slovene paremiological minimum and the Slovak minimum represented by Durčo. This allows the authors to show the distribution of the equivalency types between the two Slavic languages along with the data on knowledge of the proverb. Not all the equivalents are present among the fifty and not even among the five hundred most well-known Slovak units. For this reason the Slovak units from secondary sources also had to be included. In the second part of the article, empirically gleaned data on proverb familiarity and data on proverb frequency based on the situation in Slovene and Slovak language corpora are used to shed light on suprasemantic differences. The authors are concerned with the diachronic, diatopic, diaintegrative, diamedial, diastratic, diatextual, diafrequent, diaphasic, diaevaluative, dianormative and diatechnic aspects of phraseological equivalency. The article mentions the possible causal connections between the types of suprasemantic differences as well as speculates on where further research is needed in order to prove them. Život i stvaralaštvo Drage Gervaisa u hrvatsko-slovenskom kontekstu Čudo djevice Ivane - Zgodba o Vodiški Johanci VJEKOSLAVA JURDANA Sveučilište Jurja Dobrile u Puli, Odjel za odgojne i obrazovne znanosti, Lokva 50, HR - 51415 Lovran, vjekoslava@hi.t-com.hr _ SCN VI/2 [2013], 37-52 _ Drago Gervais (1904-1957), pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in zgo -dovinar, v svojih delih izpostavlja številne zapletene odnose, značilne za hrvaški, slovanski in srednjeevropski kontekst, iz katerega je izhajal in v katerem je živel ter ustvarjal. Namen prispevka je z rekonstrukcijo tega konteksta kot okvirja pesniške usode osvetliti predvsem hrvaško-slovenske in slovensko-hrvaške odnose. Analizirana je Gervaisova manj znana tragikomedija Čudo djevice Ivane (Čudež device Ivane), ki s svojimi besedilnimi in nebesedilnimi elementi priča o bogatih hrvaško-slovenskih odnosih v avtorjevem življenju in ustvarjanju. Drago Gervais (1904-1957), a poet, prose writer, dramatist, essayist and historian, in his life and works focused on numerous complex relationships depicting the Croatian, Slavic and Central-European context in which he was brought up and in which he lived and worked. The scope of this paper is to shed light on these relationships, in particular on the Croatian-Slovenian relationships, by reconstructing the above-indicated context as a framework of a single poetic fate. Gervais' lesser-known tragicomedy Čudo djevice Ivane (The Virgin Joanna's Miracle) is analysed within this context as its textual and extra-textual elements witness the rich Croatian-Slovenian relationships in his life and work. Ključne besede: Drago Gervais, hrvaško-slovenski kontekst, Ivanka Jerovšek, Čudež device Ivane Key words: Drago Gervais, Croatian-Slovenian context, Ivanka Jerovšek, The Virgin Joanna's Miracle Uvod Drago Gervais (1904-1957), pjesnik, prozaik, dramatičar, esejist i povjesničar, svojim životom i svojim stvaralaštvom, ukazuje na mnoge složene relacije koje ocrtavaju slavenski i srednjoeuropski kontekst iz kojeg je ponikao, u kojem je živio i u kojem je stvarao. Nakana ovoga rada jest osvijetliti te odnose, napose u hrvatsko-slovenskim relacijama, re-konstruirajući upravo naznačeni kontekst kao okvir jedne pjesničke sudbine. Rođen noću, 18. travnja 1904. u Opatiji koja je tada etablirano ljetovalište Austro-Ugarske Monarhije, kršten kao Carolus Iulius Oscar Gervais, otpočeo je život na adresi Abbatia 227. Potekavši iz obitelji heterogenih korijena Gervais (1997) u svojoj Tobože autobiografiji kaže: U meni bi, naravno trebalo da bude i francuske krvi, čak i heretičke, hugenotske, jer su ti moji pradjedovi došli u Gorski kotar prije Napoleona, ali ta je moja francuska krv, sasvim sigurno, već odavno izvjetrila. I, uostalom ne tiče me se. I onda, bolje je ne istraživati svoje porijeklo, jer vrag ga zna što bi još moglo ispasti. Kada je buknuo Prvi svjetski rat, »brzo je zamračeno«, opisuje Gervais (1997), i već 1914., kuća se počela rasturavati. Jedna je tetka otišla s mužem i djecom u Češku, da se više nikad ne vrati, jedan je stric pošao u rat, a kasnije, poslije rata u drugo mjesto, i tetka za njim; starinsko je ognjište opustjelo. Raspadom Austo-Ugarske Monarhije, a potom i Rapalskim ugovorom preko 600.000 Hrvata i Slovenaca predano je Italiji. Gervais (1950: 698) kaže: Rapalski ugovor i aneksija Italiji potpuno mijenjaju sliku Istre. Iz Istre bježe ili preseljavaju u Jugoslaviju čitave obitelji, učitelji, profesori, činovnici, seljaci; Istra preko noći ostaje bez svojih intelektualaca. I Gervaisovi odlazi iz sada talijanske Opatije i žive kao prognanici u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. 1925., Drago Gervais, kao student prava, počinje surađivati u slovensko-hrvatskom časopisu Naš glas,1 te je, kako ističe Ante Rojnić (1959: 17), među važnijim i ujedno najmarljivijim hrvatskim suradnicima. Riječ je o suradnicima, uglavnom đacima i studentima iz Julijske Krajine - Istre, Trsta, Gorice i jednog dijela Kranjske. Dakle, uglavnom iz onih krajeva koji su Rapalskim ugovorom pripali Italiji. Ti mladi ljudi, zahvaćeni vrtlozima povijesti, izlaz iz situacije talijanske kolonizacije vidjeli su u jugoslavenskoj državi. Riječ je o slijeđenju one nacionalistički naglašene romantike jugoslavenske građanske ideologije, koja, javivši se 1917., vlada većim dijelom tiska, u kiparstvu, muzici, slikarstvu, a koja traje do tzv. Obznane 1920., od 1 Naš glas. Glasilo udruženja slovenskih srednješolcev v Italiji. Trst. Izdaja Roman Pahor, 1925-1928. Već 1927. Naš glas nadilazi omladinske okvire i razvija se u književno-kulturnu reviju širega tipa. 1928. je zabranjen, baš kao i druge hrvatske i slovenske periodičke publikacije u fašističkoj Kraljevini Italiji, Kraljevskim dekretom br. 384. koji je imao snagu zakona (Višnjić-Karković 2009: 53). kada se osjeća njena suvišna i dekadentna prisutnost (Vučetić 1960: 25-26). Tako članci, kao i fotografije, odnosno likovni prilozi u Našem glasu svjedoče 0 odjeku te već zakašnjele koncepcije jednog dijela poslijeratne omladine. Tekstovi hrvatskih suradnika pisani su latinicom, ali ekavicom, dakle onim jedinstvenim jugoslavenskim idiomom, odnosno pismom kojim su se u jednom dijelu svoga stvaralaštva služili i neki ugledni hrvatski pisci (Krleža, Cesarec, A. B. Šimić). U likovnom smislu (list je bogat likovnim prilozima i fotografijama) riječ je, u duhu spomenutog jugoslavenskog romantizma, o snažnom utjecaju Ivana Meštrovića. Već se u najranijim tekstovima, koje mladi Gervais objavljuje u slovensko-hrvatskom časopisu Naš glas, otkriva njegova snažna intencija da se otkrije, izrazi, očituje, pa se u tim studentskim (mladenački često nesređenim) zapisima otkriva snažna ispovjedna osobna nota (Rojnić 1959: 19). U tekstu O Slavenima, Gervais (1926: 49) govori o specifičnoj slavenskoj »titanskoj melanholiji« koja je »melanholija prvog čoveka kad je sam 1 bespomoćan lutao prašumom«? I ove Gervaisove rečenice ukazuju na stanje autora iz kojeg slika ono što zapaža, a zapaža ono što osjeća. Naime, »pisati o melankoliji ima smisla, za one koje melankolija pustoši«, kaže Julia Kristeva (1988: 240). Štoviše, »samo ako onaj koji o njoj piše dolazi iz melankolije«. Gervais (1926: 49) ističe da je ta melankolija »eminentna slavenska baština«, koju »radjaju stepa i šume, samoća i osećaj, da si zapušten«, ali je ona i »naše privatno vlasništvo«. Završivši u Zagrebu peti i šesti semestar, u listopadu 1926. preselio se u Ljubljanu gdje nastavlja studij, te i dalje surađuje u tršćanskom časopisu Naš glas, a 1927. pjesme objavljuje i u Istarskoj riječi u Trstu i u ljubljanskom časopisu Vez? 1929. tiskana je njegova zbirka pjesama Čakavski stihovi koja je do danas doživjela nebrojena izdanja, a njome Gervais postaje antologijski čakavski pjesnik. Za vrijeme Drugog svjetskog rata odlazi u Beograd i ondje živi kao istarski emigrant, pritajeno, u teškim materijalnim i obiteljskim prilikama. Od 1. travnja 1945. radi u Institutu za proučavanje međunarodnih pitanja pri Ministarstvu inostranih poslova FNRJ u Beogradu i to u svojstvu člana suradnika pa tako surađuje u sastavljanju knjige Oko Trsta. 1947. Gervais se, nakon gotovo dvadesetogodišnjeg izgnanstva, vratio u zavičaj. U posljednjem desetljeću svoga života počinje stvarati svoj dramski ciklus. Napisao je devet dramskih djela i jedan operni libreto. Dramski tekstovi su mu rado i često izvođeni na pozornicama diljem ondašnje Jugoslavije. Tako je komediju Radi se o stanu u 2 Spominjući Dostojevskog, Turgenjeva i Tolstoja (djela Idiot i Dim, Braća Karamazovi, Rat i mir), Gervais uz melankoliju govori i o pesimizmu Slavena, kao i patnji koja je najizrazitije ocrtana u Oblomskome, kaže Gervais. 3 U Vezu, Ljubljana, II/1927. br. 9, str. 68, objavljuje pjesmu Obed. O tom časopisu valja istaći sljedeće: 1926. pokrenuto je tiskanje hrvatskog ženskog lista, namijenjenog istarskim ženama. Donosio je razne upute za domaćinstvo i kućanstvo, ali i zabavno štivo i pjesme. Godine 1927. list je bio tako dobro uređen (urednik Ive Mihovilović) da su se prva tri broja morala nanovo tiskati. Nakon zabrane tiskan je prvo u Ljubljani, a zatim u Zagrebu. Početkom 1929. prestale su izlaziti u Kraljevini Italiji sve slovenske i hrvatske novine i časopisi pa se to dogodilo i Istarskoj riječi i Vezu (Višnjić-Karković 2009: 53). sezoni 1951./52. Mestno gledališče u Ljubljani, u režiji Lojzeta Potokara, izvelo 30 puta, a izvodilo ju je i kazalište u Celju (Antić 1964: 134, Višnjić-Karković 2009: 111).4 1952. Gervais se javlja svojom najboljom komedijom - Karolina Riječka čija je premijera izvedena istoga dana, 27. rujna u Rijeci i u Mestnom gledališču u Ljubljani gdje je s uspjehom izvedena 24 puta. 1954. postaje intendant riječkoga kazališta, a sve to crpi njegove snage. Prilikom sudjelovanja na proslavi 50-godišnjice ustanovljenja akademskog društva Balkan u Sežani, Drago Gervais je 1. srpnja tragično nastradao u padu s balkona te je preminuo na putu u ljubljansku bolnicu.5 Okolnosti toga događaja ni do danas nisu u potpunosti rasvijetljene,6 što ostavlja prostor za različita tumačenja.7 Iz Gervaisovih (posljednjih) pisama saznajemo da je pristao i na suradnju u realizaciji filma koji bi se djelomično snimao u Piranu, djelomično u Opatiji tijekom ljetnih mjeseci kobne 1957.8 U njima nije navedeno o kojem je filmu riječ, no 1961. Vladimir Pogačić snima Karolinu upravo u Piranu. Gervaisova djela su prevođena na mađarski, njemački, slovenski i talijanski jezik te na esperanto, a u rukopisnoj ostavštini postoje pisma koja svjedoče o namjerama prevođenja i uprizorenja Gervasiovih djela na češkom,9 kao i o pri- 4 O ljubljanskoj predstavi članak: M. Tretja premiera v ljubljanskem Mestnem gledališču: Nekaj misli ob uprizoritvi Gervaisove komedije Za stanovanje gre, Slovenski poročevalec, XIII, 1952. (23. I.), br. 19. 5 U Ostavštini Marija Glogovića u Opatiji, u listu naslovljenom Drago Gervais, Izvodi iz matičnih knjiga, pod odjeljkom Prijava o smrti piše da je Drago Gervais umro u 12,00 sati na putu iz Sežane za Ljubljanu. Zadobio je (presudnu)fracturu basae cranie, uslijed pada u Sežani s 8 metara visine. 6 Iz pisama Gervaisove prijateljice Lici Roland Gervaisovoj udovici Nadi saznajemo o događajima koji su prethodili tragičnoj smrti. Ona spominje pismo koje joj je Gervais u Njemačku pisao tijekom zime (Rolandova ističe kako je bio tada bolestan) i kaže da mu smrt nije više tako nepoznata. Pri njihovom posljednjem susretu u Kopru, u proljeće te godine, dok su sjedili na klupi, on je izrekao svoju slutnju kako osjeća da neće više dugo živjeti. Pismo Lici Roland, 5. IX. 1957. udovici Nadi (Jurdana 2009: 87-91). 7 Dr. Duško Wölfl, tvrdi (konzultirao je ljubljanskog liječnika dr. Janeza Rugelja) da je Gervais bio u stanju akutnog alkoholnog delirija. Gervais je u svojoj vili u Opatiji, zaklonjenoj visokim borovima i čempresima, kaže Wölfl, izašavši noću, najvjerojatnije zamijenio nizak balkon svoje vile s onim u Sežani (Jurdana 2009: 87). Uz to, kako pojašnjava akademik Petar Strčić, nakon Gervaisova pada i zadobivanja teških ozljeda, nastao je spor između hrvatskih i slovenskih nadležnih tijela o tome tko će platiti Gervaisov prijevoz iz Slovenije u Hrvatsku pa zbog te banalne birokratsko-novčane zavrzlame postoje različita tumačenja o mjestu Gervaisova preminuća. U cijeloj toj žalosnoj priči, složit ćemo se s Petrom Strčićem, ostaje utjeha kako bi sam Gervais iz takve »građe« načinio sjajnu komediju (Strčić 2007: 12-13). 8 O tome saznajemo iz pisma koje je Gervais pisao izvjesnom Marijanu, 3.VI. 1957. Ondje govori o scenariju, predlaže neke izmjene, kao i izbor čakavštine, te ističe da do 15. srpnja nije slobodan zbog obveza u kazalištu. Stoga predlaže da isti Marijan dođe početkom srpnja u Opatiju, ili da on dođe u Ljubljanu (Jurdana 2009: 98). 9 Riječ je o pismima koje je Gervaisu uputila Jasna Novakovà (Jurdana 2009: 110). jevodu na njemački jezik.10 Posebno valja istaći Gervaisove veze sa Slovenijom. Gervais je u Sloveniji studirao, a u Trstu je bio član Slovenskog akademskog društva Balkan}1 Kobne 1957. u Sežani, Gervais je bio upravo na proslavi obljetnice toga društva. U ostavštini smo pronašli niz pisama iz krugova slovenskih kulturnih radnika i književnika.12 Svoje je prve pjesme Gervais objavio, podsjetimo, u slovenskim glasilima (Naš glas i Vez). Na slovenski je, primjerice, prevedena novela Volovi dolaze.13 Osim prevedenih i izvođenih Karoline Riječke i Radi se o stanu (Karolina Reška i Za stanovanje gre), na slovenskom je objavljena humoreska Kuščar}4 U kontekstu svoje stalne preokupacije historijom, Gervais se bavio i epizodama slovenske povijesti, napisavši niz članaka. U prvome, pod nazivom Slovenska Koruška na braniku protiv germanizacije Slovenaca ističe: Ima mnogo sličnosti između povijesti Istre i povijesti Slovenske Koruške. Isto tako kao što je historijska uloga Istre bila u tome da bude na braniku protiv imperijalističkih i zavojevačkih težnji staroga Rima, Venecije i Italije, tako je i Slovenska Koruška stajala kroz vjekove na braniku protiv nadirućeg germanskog imperijalizma.15 Zatim je objavio i članak Doprinos Slovenske Koruške kulturnom razvoju slovenskog naroda16 te trilogiju završava još temeljitijim tekstom Slovenska Koruška, tiskanom u Istarskom zborniku}1 No, i u Rijeci Gervais ukazuje na slovensku nazočnost. Pa tako već 1948. piše o kulturnom doprinosu Slovenaca 10 Nikola Pribić iz Münchena, 5. III. 1957., u svom pismu moli Gervaisa da mu pošalje podatke za Lexikon der Slaven (dalje nečitko) u kojem je Pribić redaktor za srpske, hrvatske, slovenske i makedonske književnike i umjetnike. Pribić kaže: Ukratko bih i Vas htio uvrstiti kao predstavnika regionalne čakavske književnosti pa Vas molim da mi čim prije pošaljete podatke (Jurdana 2009: 111). 11 O vezama Slovenaca i Gervaisa piše Mario Glogović (1987: 87-92). Tako navodi izvještaj Zavoda za socijalno osiguranje u Rijeci od 5. travnja 1956., u kojem Gervais izjavljuje da je bio tajnikom Akademskog društva Istra, član Dijaške Matice (osnovana pri Društvu »Balkan« 6. siječnja 1923. sa svrhom da se novčano potpomažu slovenski i hrvatski đaci i studenti, a koju je tršćanski prefekt raspustio već 1927.) te član Dijaške zveze u Trstu. 12 Gervaisu pišu Izidor Cankar (1947. i 1955.), France Bevk (1948.), a tu su i pisma iz Mestnega gledališča ljubljanskega (1952.), drugo s potpisom Dušana Moraveca (Jurdana 2009: 111-112, Glogović 1987: 89-92). 13 Pod naslovom Voli prihajajo, objavljena je u Borec, II/1950, br. 3, str. 66-68, a tiskana je i u kalendaru OF STT-a za 1951. godinu (Koledar osvobodilne fronte slovenskega naroda za Tržaško ozemlje, Trst 1950., prijevod A. Budal). 14 Prevela A. O. Ratej. Humoreska govori o muško-ženskim odnosima, događa se u suvremeno doba. Započinje ovom rečenicom: »Ni kaj reči, ljubim ženske. I svojo i tuje. Takšna je moja narava, kaj ji moreš. Ali glejte, nimam sreče, vse se mi nekako skvari«. Zapravo je riječ o prijevodu Gervaisove humoreske Gušter (Jurdana 2009: 112). 15 Riječki list, I/1947, br. 244, 14. XII, 1947, str. 3. 16 Riječki list, II/1948, br. 25 (282), 30. I. 1948, str. 4. 17 Istarski zbornik, urednici Tone Peruško i Vlado Olujić, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb, I/1949, 79-83. Uz navedeni tekst uvršten je i Gervaisov članak Borba za oslobođenje Istre. Od Rapalla do 1941. godine. u Rijeci.18 Zatim, 1952. piše prikaz knjige o slovensko-hrvatskim odnosima u kontekstu talijanske prevlasti.19 1953. prevodi sa slovenskoga tekst Društvo sv. Mohora za Istru prema spisima goričke prefekture.20 No, u ovome radu usredotočit ćemo se na Gervaisov manje poznat dramski tekst Čudo djevice Ivane koji itekako ukazuje na prisutnost hrvatsko-slovenskog konteksta u njegovu životu i stvaralaštvu. Čudo djevice Ivane Prema klasifikaciji Nedjeljka Fabrija (1963: 15-16) dramski opus Drage Ger-vaisa podijeljen je u tri kruga,21 a dramski tekst Čudo djevice Ivane završna je komedija drugoga kruga i ujedno posljednje djelo koje je za života Gervais javno publicirao,22 iako nije nikada izvođeno na pozornici. Riječ je o zanemarenu tekstu u hrvatskoj književnosti i teatrologiji, kao i njezinom širem južnoslavenskom kontekstu, a koji, posebice kao preteča, odnosno suvremenik antologijske Glorije Ranka Marinkovića, zaslužuje pozornost. Ta Gervaisova drama polazi od događaja koji su se zbivali u povijesti grada Rijeke o čemu nas autor obavještava u uvodnom tekstu. Pri tom se snažno oslanja na feljton koji je u nastavcima pisao Nikola Smolčić u Riječkom listu od 18. rujna do 21. rujna 1952. pod naslovom Kako se prije četrdeset godina pojavila u Rijeci sveta Johanca. Smolčić pak piše svoj podlistak na temelju opširna prikaza koji je 1920. jedan riječki kapucin, skinuvši fratarsku halju, napisao pod imenom T. Dravski. Taj prikaz izlazio je u nastavcima u tadašnjim zagrebačkim Novostima. Gervais (1954: 125), obilno crpeći iz tog Smolčićeva podliska, odnosno navodeći T. Dravskoga, govori o Ivanki Jeroušek, odnosno »svetoj Johanci«, njezinom »krvavom znojenju« i ulozi kapucina u tome slučaju. No, taj kontekst valja podrobnije rasvijetliti. Ivanka Jerovšek rođena je u Repnju (Kamnik) 1887. godine. Došavši u Rijeku zaposlila se 1906. kod bene-diktinki u vili Poglajen, podopćina Pehlin. Navodno je prvi put osjetila muku i imala curenje krvi na prvi petak u Korizmi 1911. Na glas o tome Biskupski ordinarijat u Senju imenovao je komisiju koja je trebala ispitati značenje tih pojava. Spomenuta komisija je doista ustanovila da se u Ivanke pojavljuje krv 18 D. Gervais: Kritički osvrt na organizaciju slovenske književne večeri u Rijeci, Riječki list, II, 1948. (18. II.), br. 41, (326), str. 3. 19 DG: Rapotec, dr. Vinko: Praksa Italije s Slovenci in Hrvati 1918-1940., Riječka revija, 1952., br. 3, str. 185-186. 20 Lavo Čermelj: Društvo sv. Mohora za Istru prema spisima goričke prefekture. Sa slovenskog D.(rago) G.(ervais), Riječka revija, III, 1954., br. 1-2, str. 11-15. 21 Prvi krug (1949. - 1951.) obuhvaća drame Reakcionari, Brod je otplovio i Radi se o stanu. U drugom krugu (1952. - 1954.) su Karolina Riječka, Duhi i Čudo djevice Ivane te operni libreto Kastavski kapitan. U završnome krugu (1955. - 1957.) su Palmin List, Ujak iz Amerike i izgubljeni dramski tekst Revizor, odnosno Lažni ili pravi načelnik. 22 Komedija je objavljena u Riječkoj reviji, i to u dva navrata: 3-4, 1954., str. 123-144. i 1, 1955., str. 15.-21. te zaključuje: »imajući u vidu da je radina i marljiva, skromna i ponizna, treba joj vjerovati« (Bogović 1997: 29). Stipan Trogrlić (2005: 137) pojašnjava kako je ta komisija bila površna. Štoviše, kasnije se otkrilo da je Ivanka kroz gumene cijevi pumpala teleću krv. Iako je sam kapucinski provincijal Bernardin Škrivanić otkrio o čemu se radi i o svemu obavijestio javnost, ističe Trogrlić, Franu Supilu, predvodniku liberalnog tabora cijeli je slučaj dobro došao da napadne kapucine, Crkvu, vjeru, jednom riječju »klerikalni tabor u Rijeci« (Bogović 1997: 29-30). Govoreći o tim događajima, Igor Žic pojašnjava kako se zapravo početkom 20. stoljeća na području Rijeke zbiva trajni sukob ili niz sukoba između katolika i liberala. U jeku tih sukoba, u kojem se ističu napisi u Supilovu Riječkom Novom listu, i u Škrivanićevim Riječkim novinama koje počinju izlaziti 1912., počelo se pričati o čudnim pojavama vezanim uz Ivanku Jeroušek. No, finalni čin ove stvarne tragikomedije dogodio se 6. prosinca 1912. na »blagdan bezgriješnog začeća«, kako navodi Gervais/Dravski (1954: 126), kada je na Trsatu prikazivana predstava od strane »kćeri Marijinih« i u njoj je Ivanka predstavljala samu »majku božju«. Jer, ističe Smolčić (20. IX. 1952: 3), »to je trebalo biti apoteoza čudotvorne svete Johance«. I upravo kad je došla na pozornicu, došlo je do požara. Smolčić kaže da su se svi prestrašili, »no ozbiljnije vatre nije bilo, samo su se upalila neka bijela vela 'Kćeri Marijinih '«. No, to je poslužilo svima da se Ivanka proglasi nedostojnom svoje uloge, odnosno da se osudi i protjera. Ivanka je u svom rodnom mjestu nastavila sa 'znojenjem', ali je otkriven njezin trik s telećom krvi. U procesu, u kome su bili saslušani i riječki kapucini, Ivanka je preuzela svu krivnju i rekla da kapucini nisu znali za njezinu prijevaru. Nakon dvogodišnjeg zatvora, Ivanka odlazi u Varaždin, i tamo se upoznaje s nekim paterom Ferdinandom. Smolčić kaže: »Kad je izašla iz zatvora potražila je svog bivšeg riječkog kapucinskog ispovjednika Ferdinanda« (Smolčić 21. IX. 1952: 3). No, Ferdinand je premješten u Rijeku, a potom traži dopuštenje za izlazak iz samostana jer je »svetica u blagoslovljenom stanju, i to po nadahnuću duha svetoga, a on nevrijedni sluga božji, odabran je od boga, da bude hraniteljem i odgojiteljem ovog čeda što će se vrhunaravnim načinom začeti«. Međutim, završava Gervais, »kapucinima je ipak uspjelo da ovog modernog Josipa odvoje od Ivanke, koja je i dalje varala svijet sve dok nije umrla u ljubljanskoj bolnici« (Gervais 1954: 126).23 Gervais završava svoj uvodni tekst znakovitom napomenom: »Kronika T. Dravskog puna je priča o ljubavnim aferama otaca kapucina, pa čak i provincijala Škrivanića, starca od šestdeset godina, pa je ono što je autor u tom pogledu 'iskombinirao ' u svojoj komediji vrlo blago prema toj kapucinskoj crkvi«. Autor je očito bio vođen intencijom da prokaže »promućurnost crkve«, odnosno, čitava komedija trebala 23 Prema T. Dravskom N. Smolčić navodi kako Ivanka izašavši iz zatvora (također je riječ o dvogodišnjem razdoblju) odlazi u Varaždin da potraži fratra Ferdinanda, poznanika iz riječkih dana. Ovaj želi napustiti red, ali ga provincijal Odorik prebacuje u Rijeku. »Svetica« ga i tu nalazi i fratar Ferdinand objavljuje provincijalu Bernardinu svetičino blagoslovljeno stanje. Riječka policija tjera »sveticu« iz Rijeke, i ona uskoro umire u Ljubljani, dok se fratar Ferdinand vraća i konačno smiruje u samostanu. je biti »satira na crkvu«. Tom naumu pogodovao je i povijesni materijal za koji Nedjeljko Fabrio (1963: 125) ističe kako je Gervaisu »bio pružio nezamjenjivu priliku da iskaže sve svoje prirođene, angažirane, antiklerikalne, nacionalne i slobodarske porive«, no »Gervais to nije znao iskoristiti«. Jer, pojašnjava Fabrio (1963: 129), »dalekozor je brzo spušten i plovidba skrenuta u mnogo mirnije i bezazlenije vode. Bačeni izazov povučen je«. Ipak, Gervaisova dramska reinterpretacija zaslužuje znanstvenu obradu, kao i povijesni događaji i povijesna osoba koji su njezinim kontekstom. Sve do danas ne jenjava zanimanje za nju i događaje koje je prouzročila.24 Naime, Ivanka je, nakon Rijeke, 1913. izazvala u Sloveniji skandal stoljeća. Kao Vodiška Johanca prouzrokovala je tzv. vodišku aferu.25 No, ti su događaji povezani s Ivankinim boravkom i postupcima u 24 Uz knjigu Vodiška »svetnica«po resničnih virih sestavilKajtimar: Roman, 1-2. Ljubljana: Dan, 1913, u novije su vrijeme napisane mnoge knjige i članci o toj temi. Sociolog Franz Stanonik napisao je 1998. knjigu Afera »Vodiška Johanca« v družbeno-političnem življenju na Slovenskem v času pred prvo svetovno vojno. Damir Globočnik: Vodiški čudeži. Zgodba o Vodiški Johanci, 1999. Autor ondje (1999: 131) navodi ove podatke: Zgodbo o Johanci so obnovili Janez Zrnec v podlistku »Nesojena svetnica Johanca Vodiška«, ki je leta 1992 izhajal v Slovenskih novicah, Mihael Glavan v spremnem besedilu »Vodiški čudeži - slovenski cerkveni in politični škandal« kfaksimilnem ponatisu brošure »'Johanca ' ali vodiški čudeži« (1995) ter Janez Kajzer v drugi dopolnjeni izdaji svoje knjige »S tramovi podprto mesto«, ki je prav tako izšla leta 1995. Dobrodošel pripomoček za rekonstrukcijo vodiškega škandala so zlasti številni časopisni članki, čeprav so ti pisali o aferi protislovno in kar se da neobjektivno ter v njih pogosto naletimo na sistematično razširjanje nesmiselnih laži in podtikanj. Srečno naključje je botrovalo dejstvu, da je leta 1913 v Sloveniji izhajalo več dnevnikov, ki so bralce redno obveščali o najnovejših dogodkih v Vodicah: liberalna Slovenski narod (1868-1945) in Dan (1912-1914), socialdemokratska Zarja (1911-1914) in katoliški Slovenec (1873-1945). Zadeva se je veči del odvijala na Gorenjskem (Vodice so takrat sodile pod okrajno glavarstvo Kamnik), zato velja prisluhniti tudi kranjskima časnikoma, liberalni Savi (1913-1917) in nekdanjemu liberalnemu, od nedavnega pa katoliškemu Gorenjcu (1900-1916; 1934-1941). Zapise o Johanci najdemo tudi na drugih mestih, na primer v spominskih dnevnikih, saj se je uspela vriniti v vse pore javnega življenja. Također, Barbara Pance, Vodiška Johanca, dekle iz mesa in krvi, Slovenske novice 30. 4. 2011., 10-11. A tu je i dokumentarni film Špele Kuclar Čudežna Johanca iz 2008. 25 Ivana (Ivanka) Jerovšek, znana pod imenom Vodiška Johanca, slovenska prevarantka, rojena 4. decembra 1885 v Repnjah. Rodila se je v revno družino in že zgodaj osirotela, saj ji je najprej umrl oče, pri 18 letih pa še mati. Po smrti matere je zanjo in za njene tri sestre ter brata poskrbel vaški župnik Simon Žužek, ki je Johanco leta 1905 poslal v benediktinski samostan na Reko, kjer ji je preskrbel službo dekle. Leta 1913 je Johanca v Vodicah poskrbela za veliko senzacijo, saj naj bi videla kip, ki toči krvave solze. Tudi ona si je po telesu napeljala tanke cevi tako, da naj bi zgledalo kot, da ima Kristusove rane. Toda ona je imela telečjo kri, ki ji jo je dajal vaški mesar Ivan Košir. Tja so trumoma drli verniki, 12. septembra istega leta pa je časopis Slovenski narod razkril njeno prevaro, zaradi česar je bila deležna zasmehovanja. Se danes je izraz vodiška Johanca izraz za prevaranta. Vodiška Johanca, http://pgd.repnje.si/?page_id=398, posjećeno 16. 5. 2103. Rijeci.26 Tako Damir Globočnik (1999: 18) pojašnjava kako su nakon procesije na Trsatu riječki kapucini Ivanku, nezadovoljni njezinim ponašanjem, otpravili iz samostana, a ona »se je spoprijateljila s pobožnim reškim pekom slovenskega rodu Možetom, sosedom frančiškanov na Trsatu, pri katerem je prav tako uprizorila krvavenje«. Vijest o Ivankinom krvarenju dospjela je »do ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (1850-1937)« koji je odlučio »da jo pošlje v domače Vodice, da se ne bode v svojem 'trpljenju'po tujih hišah klatila«.21 Globočnik zaključuje (1999: 19): »Kakršne koli so bile okoliščine Johanči-nega odhoda z Reke, pred Božičem 1912 je, po eni interpretaciji, v spremstvu Jegličeve nečakinje, po drugi pa v spremstvu Možeta, prispela v vodiško žu-pnišče in s seboj prinesla veliko nesrečo in nič manjšo sramoto za slovenski katoliški svet.« Ivanka, »v želji, da bo župnik priporočil benediktinkam, naj jo sprejmejo v svoj red, se je naposled znova podala na staro pot. Novica 0 'čudežih ' v vodiškem župnišču se je hitro razširila. Johančine predstave so začele privabljati vedno večje množice vernikov in radovednežev. Vsi so prihajali gledat 'svetnico', ki je krvavela, kot je krvavel Kristus na križu.« Crkveno vodstvo je odlučilo pričekati da se stvar u tišini smiri i zanimanje za »čudesa« splasne, no liberalni Slovenski narod je razotkrio cijeli slučaj. Štoviše, pojašnjava Globočnik (1999: 30): Johančina sleparija je bila dokončno razkrinkana po zaslugi salezijanca z Rakovnika, doktorja teologije, nabožnega pisca in leksikografa Josipa Valjavca (1879-1959). Med Johančinimi nogami je opazil precej veliko temno steklenico iz gume, polno krvi, iz katere so bile napeljane cevke (»žile iz kavčuka«) na mesta domnevne krvavitve. Johanca je uhapšena, suđeno joj je, i osuđena je na deset mjeseci zatvora. Nakon toga radila je na raznim gospodarstvima, a 1918. pokušala je opet sa svojim »čudima« pa je kažnjena s dva mjeseca zatvora. Na koncu, našla je posao u Ljubljani. 1919. pri pospremanju sijena, hrđavim vilama se ozlijedila 1 umrla od tetanusa u teškim bolovima. Johancin tragičan kraj života ovako prikazuje Janez Zrnec: Zadnji zapis o njenem življenju najdemo v bolniški knjigi, ki jo hrani Državni arhiv Slovenije. Tam razberemo, da je bila 21. septembra sprejeta in vpisana pod zaporedno številko 9417. Na kmetiji, kjer je delala, se je namreč zbodla z vilami, v bolnišnico pa so jo pripeljali vso oteklo, z visoko vročino in v omedlevici. Zdravnik, ki jo je sprejel, je ob diagnozi tetanus traumaticus lahko zapisal le še 'prepozno'. Umrla je naslednji dan, 22. septembra 1919. Pripisano je še, da je bila poljska dninarica, samskega stanu in katoliške vere, z nestalnim bivališčem. Stroškov bolnišnice, ki so znašali 18 kron, ni poravnal nihče, saj svojcev ni bilo /.../ (Zrnec 1995/73, prema Globočnik 1999: 103) 26 Liberalne tiskovine Sava i Slovenski narod su upravo iz Riečkog Novog Lista preuzele podrobne opise Johančinih čudesa u Rijeci. 27 U kurzivu citirane rečenice iz članka Vodiška svetnica 'sveta Johanca' pred sodiščem, Slovenski narod, 1914/3. U tom kontekstu, u drami Čudo djevice Ivane, Gervais se zapravo usredotočuje na pojedinca, na njegovu priču naspram kolektivnih prizora velike povijesti. Štoviše, Gervais se i ovdje fokusira na ženski lik, u ovom slučaju Johancu koju je htio prikazati kao »naivno žensko čeljade od osamnaest godina, ne sasvim normalno (halucinacije) čiju je abnormalnost vjera potencirala. Ona je igračka u rukama fratara i od dobrog djevojčeta treba da postane umišljena, pokvarena, raskalašena žena, odana alkoholu i svim porocima« (Fabrio 1963: 119). Istaknuta rečenica predstavlja polazište ovome čitanju Gervaisova dramskog teksta. Naime, ona je temelj na kojem Gervais gradi još jednu dramsku kontra-biografiju, ispisujući tekst bogat feminističkim, kontrakulturnim implikacijama u kojem re-konstruira metateatralnu metaforiku ženskog tijela. Taj podrivački impuls artikuliran je dramskom formom, rastrganom između djela s burlesknim nanosima, mirakula i privatne drame s tragičnim akcentima (Fabrio 1963: 120). Štoviše, ističe Marin Franičević (1973: 327), ovaj dramski tekst krećući se između humornog i burlesknog, između mirakulskog i svakodnevnog, komedijskog i tragičkog, prije svega je trebao biti satira na praznovjerje puka i gramzivost nekih crkvenih redova. No, Gervais kao da iznevjerava i sebe i zadane smjernice žanra, pa tijekom odvijanja dramske radnje dolazi do naglih i nepredvidljivih promjena u perspektivama na kojima se gradi pojedini lik, što se osobito odnosi na protagonistkinju - Ivanu. Tek u trećem činu Ivana otkriva svoju drugost te ne pristaje biti »čudo« u rukama falogocentrične klerikalne ideologije pri čemu biva proglašena čudovištem: Onda ćemo obojica imati posla s policijom. (Šimun se ukočio od zaprepaštenja). Da, oboje, oče Šimune! (opet natočila rakiju, polagano pijucka) Ili zar niste vi prvi došli k meni, oče Šimune? Zar niste možda vi bili onaj koji je došao neukoj kravarici i učio je kako će varati neuki svijet? Zar niste vi, oče Šimune, bili onaj koju je neukoj kravarici govorio o nevinosti duše, a oduzeo joj nevinost... Što mislite, oče Šimune, što bi rekla policija na sve to? Šimun, posve nespreman na ove Ivanine riječi, kaže: »Ti si...ti si...pravo čudovište!« (Gervais 1955: 15, istakla V. J.). Problematizirajući granicu između čuda - čudovišta, Gervais problematizira tijelo kao sredstvo i žrtvu ideološke manipulacije. Otkrivajući da je riječ o proračunatom manevru, kako bi se zaradio novac i zadobila moć u lokalnoj sredini, Gervais prikazuje (žensko) tijelo, prožeto odnosima moći i dominacije. Radi se o podčinjavanju koje, kao što ističe Michel Foucault (1994: 25), proračunato, organizirano, tehnički promišljeno, može biti prepredeno, ne posezati ni za oružjem ni za zastrašivanjem, a da ipak ostane u okviru fizičkoga. Dok se Lojza križa, Ivana ide još dalje u svom osvješćenju: »Ne, oče Šimune, ja nisam nikakvo čudovište, ja sam samo jedna prevarena žena«. Tim snažnim iskazom Ivana iskazuje svoju osamljenu i zarobljeničku poziciju žene u mreži društveno hijerarhiziranih i kompetitivnih muških odnosa. I Ferdinand, u skladu sa svojom heretikom ljubavi, kaže »mirno i odlučno«: »A ja oče gvardijane, bez ideala i bez vjere ne mogu živjeti i zato ću ih potražiti na drugom mjestu« (Gervais 1955: 20). Ivana je odmah shvatila, primijetivši Ferdinanda, o čemu se radi, te ga zove, ali on je već nestao iz zidina samostana. »Najzad je zgrabila veo zajedno s mirtom, istrgla ga s glave, te njega i molitvenik koji je držala u rukama tresnula u glavu ocu Luki, a zatim istrčala iz parlatorija vičući neprestano, i onda kad je već ne vidi: Ferdinande, Ferdinande!«. Luka je potrčao za Ivanom, za njim i Šimun. Agneza kaže na kraju Bonifaciju: »Eto patre, to je čudo... ljubav!« (Gervais 1955: 21). Posljednja riječ u dramskom tekstu - ljubav ukazuje na to da je ljubavni jezik, kao i poetski, subverzivan po sistem, po jezik i simbolički poredak (Kristeva 1989: 23). Iako tekst djeluje nezavršeno, upravo zato što je posljednja riječ - ljubav, može se zaključiti da je to zapravo sretan završetak, da Ivana i Ferdinand zapravo pobjeđuju. Iz Gervaisovih nacrta za ovaj dramski tekst može se vidjeti da je predvidio drukčiji finale: Ferdinand (u nacrtu Ivan) neće se oženiti Ivanom. Izjavljuje kako Johanca njega nije dostojna, a na to Johanca ispija naglo čašu rakije i histerično se smije, dok zastor ne zamrači scenu.28 Štoviše, Gervaisova Ivana razlikuje se od stvarne Ivanke koja je bila, prema Smolčiću, »sasvim obična, već prilično ocvala djevojka s nekim dosta tupim izražajem lica, bez ikakve djevojačke ljepote, čara i privlačenosti« (Smolčić 19. IX. 1952: 3) te je ona u Gervaisa »vrlo lijepa crnaka« (Gervais 1954: 125). To se poklapa s podatcima iz knjige Damira Globočnika (1999: 32) koji ističe kako: »na fotografijah je Johanca videti mnogo zrelejša in starejša od 27 let, kolikor jih je imela leta 1913.«.. Sodobniki so jo opisovali kot lepo žensko, »ne prav veliko, vendar prijetno, lepega obraza«.29 Zaključak Gervais u svom dramskom tekstu Čudo djevice Ivane, kao i nešto kasniji Ranko Marinković u svojoj Gloriji, govori o ženskom tijelu koje razapinju muškarci, dakle govori o posjedništvu, seksualnom nadzoru i političkoj moći nad uporabom toga tijela kako bi se zadobila/zadržala (ideološka) moć u društvenoj hijerarhiji. Književnost ovdje otvara složeno polje odnosa različitih prikaza konkretnih događaja i konkretne povijesne osobe. Većina tih prikaza određena je odnosima moći koji uvjetuju perspektivu iz koje prikazuju zbiljski događaj i zbiljsku osobu. Svojim pak književnim dramskim ispisom Gervais izvršava prelaženje dihotomijskih kategorija Cistoga i Nečistoga, Zabrane i Grijeha, Morala i Nemoralnosti te preispituje borderline tijela kao zazornoga. On propituje hijerarhije moći unutar religijskih i društvenih institucija kao i njihove konstrukcije uključenja i isključenja pojedinca. Pobunjenički (heretički) ton prisutan u ovom dramskom tekstu, nastoji preformulirati ljubav, a riječ je o 28 Gervaisova ostavština u Muzeju grada Rijeke. 29 Globočnik citira: »Tako jo je Janezu Zrncu opisala Marija Kranjc, ki je Johanco videla igrati v neki igri v Vodicah« (po Janez Zrnec, V Vodicah jo še pomnijo / Nesojena svetnica Johanca Vodiška, Slovenske novice, 1992/285). rezultatu krize religije upravo na ključnome mjestu njezina zdanja - poimanju ljubavi. Žena je i ovom Gervaisovu dramskome tekstu, u odnosu na svoj društveni i politički položaj vječni disident, prognanik u odnosu na moć. Štoviše, Gervais ide i korak dalje pa žena kao prokazateljica te moći, ovdje postaje nadnaravna, demonska, vještička - čudovišna. Tu dimenziju svoga ispisa Gervais najavljuje već i samome naslovu: Čudo djevice Ivane, ukazujući na književnu re-interpretaciju i dekonstrukciju povijesnih događaja u kojoj usredištuje kao glavni lik ženu, žigosanu da je lažljivica, nemoralna i nenormalna. Upravo tim fokusiranjem, Gervais, već ranih pedesetih godina 20. stoljeća, uvriježene predodžbe i značenja stavlja u nove i ironične kontekste, čime itekako otvara vrata postmodernoj kolaboracijskoj kritici. LITERATURA Mile BOGOVIĆ, 1997: Crkvena povijest Rijeke od 1889.-1924. - Slučaj Ivanke Jerovšek - »sv. Johance«. Bernard Skrivanić i njegovo vrijeme. Zbornik radova. Ur. Darko De-ković. Rijeka: Matica hrvatska - Ogranak Rijeka. 29-31. Nedjeljko FABRIO, 1963/2007: Odora Talije. Teatar Draga Gervaisa. Književno-kaza-lišni razgovori, materijali i kontroverzije. Rijeka: Matica hrvatska, Pododbor u Rijeci/ Adamić. Michel FOUCAULT, 1994: Nadzor i kazna. Zagreb: Informator, Fakultet političkih znanosti. Marin FRANIČEVIĆ, 1973: Drago Gervais. Pavić, Balota, Ljubić, Gervais. Izabrana djela, Pet stoljeća hrvatske književnosti, knjiga 105. Zagreb: Zora - Matica hrvatska, 315-329. Drago GERVAIS, 1926: O Slavenima. Naš glas II/3-4, 46-49. - -, 1950: S Viktorom Carom Eminom. Hrvatsko kolo 4, 697-700. - -, 1954/1955: Čudo djevice Ivane. Riječka revija 3-4, 123-144 i 1, 15-21. —, 1964: Čakavski stihovi. Rijeka: Matica hrvatska, Pododbor u Rijeci. - -, 1997: Tobože autobiografija, u programskoj knjižici Duhi, kumedija va tri čini od Dragota Gervaisa,premijera 18. travnja 1997. Rijeka: Hrvatsko narodno kazalište Ivana pl. Zajca Rijeka, nije paginirano. Damir GLOBOČNIK, 1999: Vodiški čudeži. Zgodba o Vodiški Johanci. Radovljica: samozaložba. Mario GLOGOVIĆ, 1987: Drago Gervais i Slovenci, Prilozi za biografiju. Gervais kot čovek. Građa s okruglog stola održanog u Opatiji 23. svibnja 1987. Ur. Mario Glogović. Opatija: Općinska konferencija Socijalističkog saveza radnog naroda Hrvatske Opatija. 87-92. Horst HASELSTEINER, 1997: Ogledi o modernizaciji u Srednjoj Europi. Zagreb: Naprijed. Vjekoslava JURDANA, 2009: Povijest kao sudbina - život i stvaralaštvo Drage Gervaisa. Rijeka: Izdavački centar Rijeka. Julia KRISTEVA, 1988: Ponori duše. Razgovarala Dominique A. Grisoni. Quorum 4, 240-244. —, 1989: Moći užasa: ogledi o zazornosti. Zagreb: Naprijed. Amir MUZUR, 1997: Opatijska Zora, Priča o jednom simbolu. Opatija: Grad Opatija, Katedra Čakavskog sabora Opatija. Ante ROJNIĆ, 1959: Mladi Gervais. Tragom manje poznatih radova budućeg pjesnika i komediografa, (Nekoliko stranica iz života jedne naše predratne generacije). Riječka revija VIII/1, 17-25. Nikola SMOLČIĆ, 1952: Kako se prije četrdeset godina pojavila u Rijeci sveta Johanca. Riječki list, od 18. rujna do 21. rujna 1952., 3. Petar STRČIĆ, 2007: Politička komponenta u djelu Drage Gervaisa. Drago Gervais: Zbornik radova u povodu stote obljetnice rođenja (1904.-2004.) i pedesete obljetnice smrti (1957.-2007.). Ur. urednice Ines Srdoč-Konestra i Marija Trinajstić. Opatija-Rije-ka: Katedra Čakavskog sabora Opatija, Filozofski fakultet Sveučilišta u Rijeci. 11-33. Stipan TROGRLIĆ, 2005: Sukobi hrvatskoga katoličkoga pokreta i liberalizma u Rijeci i Sušaku na početku 20. stoljeća. Stoljetnica života i rada Milosrdnih sestara Svetoga Križa na Sušaku. Ur. Estera Radičević, Emanuel Hoško. Đakovo: Samostan Milosrdnih sestara sv. Križa, Rijeka: Adamić. 125-139. Višnja VIŠNJIĆ-KARKOVIĆ, 2009: Biobibliografija Drage Gervaisa. Rijeka: Povijesno društvo Rijeka. Vodiška Johanca. . Šime VUČETIĆ, 1960: Hrvatska književnost 1914-1941. Zagreb: Lykos. Igor ŽIC, 1998: Kratka povijest grada Rijeke. Rijeka: Adamić. PRILOZI Dio Gervaisova teksta O Slavenima, Naš glas II/3-4 (1926.), 46. Dokument o Gervaisovoj realizaciji dijela pravnog studija u Ljubljani (3. II. 1927.). Dopisnica s proslave u Sežani, upućena Viktoru Caru Eminu. Među potpisanima je i Drago Gervais. To je njegov posljednji zapis (1957). Poleđina dopisnice iz Sežane. Posljednja fotografija Drage Gervaisa, proslava u Sežani (1957). Nacrt (dio) za dramski tekst Čudo djevice Ivane (prijepis). ŽIVLJENJE IN USTVARJALNOST DRAGA GERVAISA V HRVAŠKO-SLOVENSKEM KONTEKSTU. ČUDEŽ DEVICE IVANE - ZGODBA O VODIŠKI JOHANCI Življenjska in pisateljska usoda Draga Gervaisa (1904-1957) je tesno povezana s slovenskim geografskim in kulturnim prostorom - študiral je v Ljubljani, bil je član hrvaško--slovenskih dijaških in študentskih društev, prve pesmi in dela pa je objavljal v slovenskih časopisih. Tudi kasneje, ko je že bil priznani avtor, izvrsten gledališki strokovnjak in pisec dram, je negoval številne zasebne in poslovne odnose s slovenskimi književniki in kulturnimi delavci, o čemer priča korespondenca iz njegove zapuščine. Tragični konec Gervaisovega življenja se je prav tako zgodil v Sloveniji in v prispevku so izpostavljene nekatere podrobnosti tega dogodka. Vse to je okvir za analizo Gervaisovega manj znanega dramskega besedila Čudež device Ivane, ki ga je napisal leta 1954. Kot predhodnik slavne postmodernistične Glorije Ranka Marinkovića to Gervaisovo besedilo zasluži celo večjo pozornost. Tudi kontekst dramskega zapleta še danes povzroča velika nesoglasja, glede na to, da obravnava intrigantno zgodovinsko osebo Ivanko Jerovšek iz Repnja v Sloveniji, ki je kot Johanca iz Vodic prikazovala lažne stigme najprej na Reki in zatem v Vodicah ter povzročila močne spopade družbeno in politično sprtih strani - konzervativnih ter liberalnih, in to z enako intenziteto v Hrvaškem primorju kot v Sloveniji. V prispevku te dogodke prikazujemo vključno z viri s hrvaške in slovenske strani z namenom, da bi se besedilo in njegove podrobnosti čim bolje razjasnile. Na podlagi raziskav se ponuja sklep, da gre za zapleteno in kontroverzno zgodbo, ki kot literarni artefakt in kot zgodovinski dogodek aktualizira in problematizira temeljne postmodernistične postulate. A deontológiai prioritas Gondolatrokonsag Ny. F. Fjodorov és a »korai szlavofilizmus« képviseloi között Alexandra Medzibrodszky MA student at Central European University (CEU), Department of History, Nädor utca 9, HU- 1051 Budapest; a.medzibrodszky@gmail.com _ SCN VI/2 [2013], 53-64 _ N. F. Fedorov (1829-1903) je eden najbolj izvirnih ruskih mislecev vseh časov, kljub temu da je bil v sovjetskem obdobju praktično nepoznan. Zgodnji slovanofilski misleci, kot so na primer Aleksei Ho-myakov, Ivan Kireevski in Konstantin Aksakov, so pogosto omenjeni kot možni vplivi na Fedorova, čeprav njihova intelektualna podobnost še ni bila podrobno analizirana. Članek izpostavlja podobne tematske ideje Fedorova in zgodnjih slovanofilov, hkrati pa preučuje posebno, idealistično rabo terminologije, ki je značilna za vse navedene mislece in ki ne poudarja ontologije - kar obstaja ali je obstajalo, temveč deontologijo - kar bi moralo obstajati. N. F. Fedorov (1829-1903) is considered to be one of the most original Russian thinkers of all time, although he was virtually unknown during the Soviet period. "Early Slavophile" thinkers, i.e., Aleksei Khomyakov, Ivan Kireevski and Konstantin Aksakov are frequently mentioned as possible influences on Fedorov, but their intellectual similitude has not been thoroughly analyzed. This paper identifies similar thematic ideas between Fedorov and the early Slavophiles and also examines the particular "idealistic" use of terminology that characterizes all of these thinkers and which puts emphasis not on ontology, i.e., on what exists or existed, but on the sphere of deontology, i.e., on what should exist. Ključne besede: N. F. Fedorov, slovanofili, A. Khomyakov, I. Kireev-sky, K. Aksakov, ruska filozofija, ruska intelektualna zgodovina Key words: N. F. Fedorov, Slavophiles, A. Khomyakov, I. Kireevsky, K. Aksakov, Russian philosophy, Russian intellectual history He 3Haw 6onee xapaKmepHo^o pyccKo^o Mbicnumenn, Komopbiü donweH Ka3ambCM uywdbrn 3anady". „Nem ismerek nàlànàl jellegzetesebb orosz gondolkodót, aki a Nyugat szàmàra nem lehet mas, mint idegen." (Ny. Bergyajev) Nyikolaj Fjodorovics Fjodorov (1829-1903) személyét rengeteg vita övezi, am abban szinte mindenki egyetért, hogy a valaha élt egyik legeredetibb orosz gondolkodóról van szó. Az eredeti szuperlativusza ez esetben nem pusztan azt jelenti, hogy az orosz gondolkodók között a legeredetibb, hanem azt is, hogy magat az eredetiséget, - szinonimaval a „sajatossagot" - emelte a felsofokra. A sajàtossàg mint fogalom a XIX. szazad óta fontos terminusa az orosz önre-flexivitasnak. A problémak0r rendkrvüli bonyolultsaga ellenére annyi megal-lapftható, hogy az eredeti, sajàtos jelzok valamilyen szinten az orosz identitas részévé, és ezaltal az orosz mint fogalom szinonimaiva is valtak és taplaltak az orosz mint messianisztikus nép képét. Ezaltal valhat Fjodorov sok kortars és késobbi gondolkodó vagy kutató szemében tipikus orosz gondolkodóva. Tudomänyos és értelmiségi körökben jelenleg is zajlik a forradalom elotti orosz bölcselet ùjrafelfedezése és ennek a keretében növekedett meg az érdeklo-dés Nyikolaj Fjodorov frasai irant is. Közös Ugyének1 központi gondolata azon-ban egyelore széles körben nem ismert, ezért fobb pontjait röviden ismertetem. Erre azért is van szükség, mert Fjodorov hatastòrténete soran „frasai mintegy gondolat-banyava valtak, amelybol mindenki kénye-kedve szerint kiaknazta (és ezaltal gyakran meglehetosen elferdftette) azt, ami szamara szükségesnek tünt ..." (Hagemeister 1989: 104). A közös ügy központi gondolata Fjodorov alapvetoen mindig ugyanarról beszél, mindent ugyanabból a nézo-pontból közeHt meg. Ahogy George Young, Nikolai F. Fedorov: Introduction 1 A szakirodalomban altalaban A közös ügy filozófiàjaként emlegetett tanitàsàt Fjodorov maga sohasem nevezte igy, nem o adta neki ezt a cimet. Gondolataira altalaban tamtàs-ként (yueHue), projektként (npoexm) vagy felhvvàskéat (npu3UB) utalt (Hagemeister 1989: 59). Gyakorta elofordul még a szupramoralizmus elnevezés. A közös ügy filozófiàja cimet kapta azonban Fjodorov halala utan megjelent iràsainak két kötete és ezért terjedt el ez az elnevezés. Az elso kötet 1906-ban jelent meg Vernijben (ma Alma-Ata); a masodik kötet 1913-ban latott napvilagot Moszkvaban; tervbe volt még véve egy harmadik kötet is, ez azonban sosem készUlt el. A két kötet Ny. P. Peterszon és V. A. Kozsevnyikov, Fjodorov két legközelebbi tanitvànya szerkesztésében jelent meg és a cimet is ok adtak neki. Érdekesség, hogy a masodik kötet eloszavaban a szerkesztok felhivjàk arra a fi-gyelmet, hogy Fjodorov feljegyzésein utólagos munkàlatokat kellett végeznmk, mivel azok tóredékes, kidolgozatlan formajukban nem voltak alkalmasak a publikalasra. Michael Hagemeister külön kiemeli, hogy a deklaralt szerkesztoi elvekbol az következik: a tanitvànyok jelentösen belenyültak a szövegekbe (Hagemeister 1989: 52-3). cimü k0nyvében megällapitja: Fjodorov iräsainak olvasäsa közben gyakran van az embernek „déja vu érzése" (Young 1979: 78). Tehät az, hogy Fjodorov mit mond, következetes és vältozatlan; az viszont, hogy hogyan mondja, éppen milyen kontextusba ägyazza, milyen tematikäval kapcsolatosan fejti ki, nagyon szines és vältozatos. Tehät alapvetoen van egy központi gondolata, amelyet különbözö módon mond el ùjra és üjra.2 Ez a központi gondolat tulajdonképpen egy mondatban 0sszefoglalható. Fjodorov kiinduló pontja, legfobb premisszäja az, hogy „[a]z élet jó, a haläl rossz." (II, 136)3 Ezért a legfobb cél, a haläl leMzdése, és ebbol következoen a halottak (minden egyes emberé) fizikai feltämasztäsa, melyet az ebbol a célból egyesült emberiségnek (minden egyes élo és halott nemzedék) erkölcsi k0telessége megvalósitani. Ez Fjodorov közös ügyének központi gondolata. A központi gondolat egyes elemei kör-körösen 0sszefonódnak, mindegyik ugyan-olyan fontossägü, s ha bärmelyik pillért ledöntjük, borul az egész felépitmény, amelyet mär egyébként is ellentmondäsok kusza häl0ja tart egyben. Központi gondolatänak a haläl legy0zése a kiindulópontja, fókuszpontja azonban az az erkölcsi kötelesség, hogy fizikailag feltämasszuk az elhunyt nemzedékeket. Ez az erkölcsi tòtelesség magäb0l a haläl egyetemes jellegébol fakad; abból, hogy ez mindenkit érint. Fontos kiemelni, hogy Fjodorov az elhunyt nemzedékek fizikai feltämasztäsät tudomänyos-technikai uton képzeli el, a tudomänyba vetett hite hatärtalan. Taras Zakydalsky, amerikai Fjodorov-kuta-tó härom jelzovel illeti Fjodorov feltämasztäs koncepci0jät: fizikai, immanens és egyetemes; s ügy gondolja, hogy Fjodorov tanitäsänak az eredetisége pontosan abból fakad, hogy ugyan „[m]äs gondolkodókban megfogantak a feltämadäsnak/ feltämasztäsnak (resurrection) különbözo vältozatai, amelyekre igaz valamelyik jelzo, de tudomäsom szerint, Fjodorovot megelozoen senki sem gondolt még olyan feltämadäsra/feltämasztäsra, amelyben jelen lenne mind a härom vagy akär a kombinäci0ja valamelyik kettonek" (Zakydalsky 1979: 62). Fjodorov közös ügyének központi gondolata - eredeti, unikälis, megismétel-hetetlen. Am nem szabad elfelejteni, hogy Fjodorov kétségkivtì sajät koränak szülötte; s alapveto meggyozodései, viMgképe abból a korból täplälkozik, amelyben megszületett, felnott, élt, tamtott és meghalt. Ezzel kapcsolatosan a szakirodalomban uton-utfélen megemlitik, hogy Fjodorov bizonyos meggyozodései emlékeztetnek a „szlavofilek gondolataira", az ilyen ällftäst azonban gyakran nem követik érvek és az sem mindig derül ki, hogy pontosan mely gondolatok hasonlitanak egymäsra. Ezért szükséges és érdemes a szövegkor- 2 Fjodorov gondolatainak talän leginkäbb „vegytiszta" összefoglaläsät a Szupramora-lizmus, avagy az egyetemes szintézis cimü iràsàban olvashatjuk. Az iràs egy részlete magyar nyelven is olvasható: Fjodorov, Ny.: Szupramoralizmus, avagy az egyetemes szintézis. Forditotta Baän Istvän. In: Filozófiai Figyelo XIII. 1991. 180-202. A fordi-täshoz Török Endre irt bevezetot. 3 A Ny. Fjodorovtól vett idézetekre az 1995-2000 között megjelent négy és egy kiegészito kötet alapjän hivatkozom. A római szäm a kötetszämot, az arab szäm az oldalszämot jelöli. puszokat közelebbröl megvizsgälni, hogy tisztän lässuk: Fjodorov és a szlavofil gondolkodók között vajon elszórt, véletlen egyezések vagy valós gondolatro-konsag all-e fenn. Ezen iräs keretein belül a szlavofilek elsö nemzedékének gondolataival vetem össze Fjodorov elképzeléseit, ezen a csoporton belül is elsösorban Alekszej Homjakov, Ivan Kirejevszkij és Konsztantyin Akszakov, tehät az 1840-es és 50-es évek „korai szlavofilizmusänak" fräsait vizsgälom. Gondolatrokonsag a „korai szlavofilizmus" képviseloivel - a tematikai sik Nyikolaj Fjodorov iräsai és a „korai szlavofilizmus" gondolatai több ponton is érintkeznek. Rengeteg tematikai hasonlósagot fedezhetünk fel4 a két szövegkor-pusz között, amelyekböl a következö, föbb pontokat szeretném kiemelni: (1) a Nyugatra jellemzö individualizmus és a személyek közötti viszonyt szabälyoz0 jog elvetése mint ideälis szervez0dési forma az emberiség szämära; (2) az em-berek szétvàtósa két részre: „müvelt tärsadalomra" és „népre" illetve fjodorovi nyelvhasznälatban „tudósokra" és „tudatlanokra"; (3) Oroszorszäg eltér0 - tehät sajätos - fejl0dési ùtja és az ebböl fakadó megvält0 misszió. A tematikai hasonlósàg föbb elemei (1) a Nyugatra jellemzö individualizmus és a személyek közötti viszonyt sza-balyozó jog elvetése mint ideälis szervez0dési forma az emberiség szämära Nyugaton az egész tärsadalmi és magànélet az individuälis, elkülönülö fUggetlenség fogalmän alapszik, amely az individuum elszigetel0dését feltételezi. /... / Minden egyes individuum - legyen az magänember, lovag, fejedelem vagy väros, sajät jogk0rén belül önhatalmü, nem korlätozza semmi sem, sajät maga alkotja a tórvényeit. Minden személy elsö dolga a tärsadalomba belépvén, hogy värat emel maga k0ré, és onnan belülröl foly-tatja le tärgyaläsait a többi, független hatalommal. (Kirejevszkij 1911: 113) Kirejeveszkij fentebbi megällapitäsa igazän képszerüen és kifejezöen mutatja be, hogy a szlavofilek elsö nemzedékének szemében miként jelent meg a nyugati viläg tärsadalma s azon belül az egyének között uralkodó viszonyok. Fjodorov szämära az ideälis szervez0dési forma valamiféle egy és oszthatatlan egység, a Szenthäromsäghoz hasonlatosan. Ebböl az következik, hogy az individualiz-musra, amelyet ö is a nyugati életmód jellegzetességének tart, az emberiség zsakutcajaként tekint. Egy megjegyzésében Kant filoz0fiäjäval kapcsolatosan a következöket mondja: O [Kant] és a nyugati ember ältalänossägban a legnagyobb jót a megosztottsägban (po3Hi>) lätja (az individualizmusban, a személyiségben) és a megosztottsägot a független személyiség és szabadsäg szükséges feltételének tekinti." (De a pusztän személyes szabadsäg - csak képzeletbeli szabadsäg; szabadsäg pusztän az értelmes lényektól - 4 Toväbbi tematikai hasonl0sägok felsoroläsät läsd: Sisak G. (1996). csak làtszat: a valósàgban - csupàn közös rabsàg az értelem nélküli erök alatt; rabsàg, amelyböl egyenként nem lehetséges a kiszabadulàs; mert az igazi szabadsàghoz nem a személy értékét védelmez0 megosztottsàg a szükséges, hanem a közös megvàltàs ügyében (geno) való egyestìés.)". (II, 93) Az individualizmusra épùló tarsadalomban az emberek közötti viszonyokat a jog szabalyozza. A jogról nagyon hasonló a véleményùk a korai szlavofileknek és Fjodorovnak. A szlavofilek szamara a jog mesterséges, külso kényszer ered-ménye és a Nyugat attribùtuma: „Nyugaton /.../ minden tarsadalmi viszony a megallapodason (ycnoeue) alapszik, vagy legalabbis törekszik e mesterséges alap elérésére" (Kirejevszkij 1911: 116). Ezzel szemben, a szlavofilek vélemé-nye szerint az emberek közötti formàlis, jogi viszonyok helyett az erkölcsnek kellenne az emberi kapcsolatokat meghataroznia: Minden erö az eszményben van. És mit érnek a feltételek és a szerz0dések, ha hianyzik a belsö erö? Semmiféle szerz0dés sem tarthatja vissza az embereket, ha nincs meg a belsö szandék. Minden erö az erkölcsi meggy0z0désben van. Ez a kincs megvan Oroszorszagban, mivel mindig hitt benne, és sohasem folyamodott sze™désekhez. (Akszakov 1861: 18) Fjodorov hasonlóképpen gondolkodik, mikor arról ir, hogy az emberek közötti kapcsolatok idealis allapotat a rokonsàgban (podcmeo) latja, am körbetekintve a vilagban ùgy gondolja, hogy a nem-rokonsàg (nepodcmeennocmb) az uralkodó, mely alatt a „testvériséget" helyettesitö „ällampolgärsägot" vagy „civilizaciót" érti. Az emberek között pedig következésképpen a nem-testvéri (neGpamcuoe) allapotok dominalnak, amely alatt Fjodorov „minden jogi-gazdasagi viszonyt, a rendiséget és a nemzetközi viszalykodast" érti. (I, 43) Itt érdemes megjegyezni, hogy mind Fjodorov, mind a szlavofilek viszonya a Nyugathoz bonyolult és paradoxonokkal terhes, bar különbözö okokból az. A „korai szlavofilizmus"5 képvisetói esetében Sisak Gabor kiemeli, hogy „[a] z idealis oroszorszagi és az empirikusan is tetezö európai „mùveltség" tartal-mukat tekintve eltéphetetlen kapcsolatban vannak egymassal, az oroszorszagi mùveltség mintegy az európai mùveltség betetözödése, legmagasabb rendù formaja" (Sisak 2008: 59). A szlavofileknek szüksigük van a Nyugatra, hiszen nem elvetik annak eredményeit, hanem elégtelennek nyilvamtjak, s ùgy gon-doljak a tanitvany, azaz Oroszorszag, majd tùlròvi mesterét és megvalaszolja az európai kultùraban megvalaszolatlanul maradt kérdéseket. Fjodorov esetében is azt latjuk, hogy egy alapvetö paradoxon köré épül a Nyugathoz való viszonya. Egyrészt, Fjodorovnak nincs jó véleménye a nyugati indusztrializacióról, mert az ipar mozgatórugójanak a szexualitast, a noért folyó harcot tartja és ez a küzdelem csak elfecsérli az emberek energiajat és a nyersanyagot tótónféle ^.^jatékok" elöäll^täsära és nem az elhunyt nemzedékek feltamasztasan munkalkodik. Fjodorovnal az ilyen „fecsérlö indusztrializació" 5 Sisak Gabor szóhasznalataban: „igazi szlavofilizmus" vagy az „1840-50-es évek szl-avofilizmusa" (Sisak 2008: 3-4). a Nyugat attributuma. Az ellentmondas abban rejlik, hogy ennek ellenére Fjo-dorovnak is szUksége van a Nyugatra, elsosorban a nyugaton zajló indusztria-lizació termékeire, hiszen az elodök feltamasztasat és a természet regulaciójat mindenképpen tudomanyos-technikai uton képzeli el. Tehat, példaul Fjodorov egyik dédelgetett alma, az „esofakasztas", melynek alkalmazasa képes lenne folyamatosan biztosftani a jó termést - nem valósitható meg a tudomany és a technika segitsége nélkùl. (2) az emberekszétvalasa két részre: „müvelt tàrsadalomra" és „népre", illetve fjodorovi nyelvhasznalatban „tudósokra" és „tudatlanokra A gondolat elszakadasa a cselekedettol Fjodorov szemében az egyik legsùlyo-sabb rossz: az összes megosztottsag közül a gondolat és a cselekvés szétvalasa /.../ alkotja a legnagyobb csapast, összehasonlithatatlanul nagyobbat, mint [az emberek] szétvalasa szegényekre és gazdagokra. (I, 41) A gondolat elszakadt a cselekedettol és ennek a manifesztalódasa az emberek elszakadasa egymastól, a két réteg - a tudósok (yuenue) és a tudatlanok (neyuenbie) - kialakulasa. Am ez a szétvalt tudas nem mùtòdoképes, mivel mindkét tipusü tudasból hianyzik az, amely a masikban megtalalható, tehat egymasnak komplementerei és ezért krvanatos az egyesftésùk: A belso diszharmónia a külso diszharmóniaban gyökerezik, abban, hogy a tudós és az értelmiségi osztalyok elkülönülnek a néptol. Az érzelmektol megfosztott tudas - pusztan az altalanos okok tudasa lesz, nem pedig a nem-rokonsag okainak a kutatasa; mig az akarattól megfosztott értelem - a rossz ismerete lesz, a tórekvés nélktì, hogy kiirtsuk [a rosszat] és a jó ismerete, a vagy nélkül, hogy elösegitsük [a jót]; tehat pusztan a nem-ro-konsag felismerése lesz, nem pedig a rokonsag helyreàllitàsànak a projektje. (I, 45) Sisak Gabor jogosan teszi fel a kérdést: „a fjodorovi gondolkodasra jellemzo „tudósok" és „tudatlanok" közötti szakadékban nem éppen ugyanaz a szakadék latható-e, amely a „nép" és a „müvelt tarsadalom" között hüzódott, amelynek lekùzdésén oly sokat gondolkodott Homjakov, Kirejevszkij és Dosztojevszkij?" (Sisak 1996: 389). Hogy valaszolni tudjunk erre a kérdésre eloször nézzùk meg, mit ir Homjakov errol a kettéosztottsagról, errol a szakadasról: Amennyire a tórténelmi fejlodés feltételeitol eltavolodott tarsadalom felsobb rétegei egyre inkabb beletemetkeztek az idegen alapelvekbol szarmazó müveltségbe (06pa30BaHH0CTt), amennyire az elszakadasuk egyre élesebb lett; a szellemi tevékenység az alsóbb rétegek között is gyengült. Szamukra nem létezik az elvont tudomany, az elvont tudas, szamukra csak az élet tózmuveltsége (o6^ee npocBe^eHHe) lehetséges, am ez a pusztan a gondo-latok allandó körforgasaban (amely hasonló az emberi test vérkeringéséhez) megjeleno közmüveltség ellehetetlenedik a tarsadalom szellemi struktürajanak kettéosztottsaga miatt. A felsobb rétegekben megjelent a tudas, de ez az élettol teljesen elszakadt tudas; az alsóbb [rétegekben] pedig az élet, amely sosem ébred öntudatra. (Homjakov 1900(1): 22) Fjodorov „tudós-tudatlan" között hùzódó szakadéka valóban sok hasonlósagot mutat azzal a szocio-kulturalis szakadékkal, amelyröl a „korai szlavofilizmus" képviseloi, vagy éppen Dosztojevszkij is sokat irt. Fjodorov altalaban követ-kezetesen a „tudósok" és „tudatlanok" terminológiajat hasznalja, de elöfordul, hogy ettöl eltér és nala is megjelenik a „nép" fogalma: „A német és ezaltal az egész európai filozófia tòrvényesitette, söt 0r0kkévalósagga valtoztatta a „két fajta ész" formajaban a két réteg létezését: a tudós osztalyét és a népét." (II, 87) Az is hasonló meglatas, hogy a tudósok, a felsöbb rétegek tudasa elszakadt az élett0l: Azaltal, hogy a tudomany közvetlenül, személyesen nem vesz részt a harcban, azaz magaban a hàborùban; valamint nem érintik a természetes csapasok, hiszen a termé-szettel közvetlen kapcsolatban alló parasztsag megvédi annak eröitöl; ezaltal a tudomany közömbös marad még a természetes eröforrasok elapadasaval és a kHmavàltozàssal szemben is. (I, 41) A hasonlósagok mellett meg kell emliteni két dolgot, amelyben lathatóan kü-lönbözik a „korai szlavofilizmus" nép-mùvelt tarsadalom felosztasa a fjodorovi tudós-tudatlan dichotómiatól. Fjodorovnal, a közös ügy feltamasztas projekt-jének egyetemes jellegéb0l adódóan, ez a kettéosztottsag nem korlatozódik az orosz földekre, hanem az egész emberiséget érinti. Tovabbi különbség, hogy Homjakov, Kirejeveszkij vagy akar Dosztojevszkij a tudós, müvelt tarsadalom rétegének néz0pontjaból nyilatkozik. Dosztojevszkij egy helyen példaul ezt irja: „Hiszen mi - ki kell mondanunk az igazsagot - nem tudjuk megszólitani a népet" (Dosztojevszkij 1998: 24). Fjodorovnak viszont feltett szandéka a „tudatlanok" oldalaról megszólitani a tudósokat. „A kérdés a testvériségr0l, vagy rokonsagról." cimü iräsänak az alcimében ezt szó szerint megfogal-mazza, hiszen sajät Iräsänak ezt a cimet adja: „Feljegyzés a tudatlanoktól a tudósoknak (kiemelés - M. A.), az egyhaziaknak és a vilagiaknak, a hivöknek és a hitetleneknek." (3) Oroszorszäg eltéro - tehät sajätos - fejlodési ütja és az ebböl fakadó meg-valtó misszió Az emberek közötti viszonyokról irva Fjodorov egy masik helyen kiemeli, hogy a jogi-gazdasagi rendszerek idegenek maradtak az orosz nép szamara, és ebböl a különleges helyzetböl adódik az orosz nép különleges feladata, azaz tóldetése: /./ megöriztük az obscsinat és részben a nemzetségi életformat, az ezeréves pangasnak köszönhetöen, amelyben kénytelenek voltunk benne ragadni, a vad és primitiv tarsadalom allapotaban; ezen minden nép keresztülment, ez alakftotta a természetünket, ennek a pangasnak hala szamunkra idegenek maradtak a magasan (?) fejlett jogi-gazdasagi rendszerek, amelyek az egész természetet, az emberiség örökbirtokat, jövedelmezö agazatta alakftottak at (utilitarizmus), a testvériséget felcserélték jogi megegyezéssel, melynek igazsagat sajat maguk sem ismerik el. ìgy alakult ki a mi természettnk, amely megkülönböztet minket a többi népt0l, ez adta nekünk a fizionómiankat és sùlyos kül-detésünket a közös ügyben, mely különbözik mas népek feladatatól. (I, 200) Az a gondolat, hogy azaltal, hogy Oroszorszag t0rténelmi fejlodése eltér Nyu-gat-Európatól lehetosége van annak problémaira valaszt adni mar Csaadajevnél felmerült. Csaadajev az Egy örült magamentsége cimü iräsäban elmélkedik Oroszorszag megvaltó sorsan, amely meglatasa szerint abból a helyzetböl fakad, hogy Oroszorszag nem jarta be azt az utat, amelyet a többi nép. Csaadajev abból indul ki, hogy „azért jöttünk masok utan, hogy amit teszünk, jobban tegyük na-luk" (Csaadajev 1980: 218). Ezaltal nem csak lehetósége nyüik Oroszorszagnak olyan fejl0dési ùtvonalat bejarni, mely mas népek szamara nem adatott meg, hanem ez a feladata, „hivatasa", azaz hogy utat mutasson a vilag többi részének. A szlavofil hagyomany is atveszi ezt a gondolatot, miszerint Oroszorszag fontos szerepet fog betölteni a vilag sorsanak alakulasaban, mert nem ùgy fejlödött, mint a többi nép, azaz a tòrténelme sajàtos. Tehat ez mindenképpen közös pont Fjodorov és a szlavofil gondolkodas között, raadasul ezt az elkép-zelésüket mind Fjodorov, mind a szlavofilek azzal magyarazzak, hogy az orosz népben olyan Fjodorov szavajarasaban adottsagok (3cdcmKu), a szlavofilek nyelvezetében alapelvek (umana) rejtöznek, amelyek eltérnek a nyugat-euró-pai fejl0dést0l, igy alternatrvat nyùjthatnak a jövöt illetöen. Ennek a tematikai hasonlósagnak a bemutatasa tùlmutat a puszta tematikai rokonsagon Fjodorov és a „korai szlavofilizmus" között, ezért ezen a ponton attérek a Fjodorov és szlavofilek közötti latasmódbeli hasonlósàgra. Gondolatrokonsag a „korai szlavofilizmus" képviseloivel - a latasmódbeli s^k Az a latasmódbeli hasonlósàg, amely athatja mind Fjodorov, mind a „korai szlavofilizmus" képvisel0inek szövegeit - hatassal van a szövegek értelmezési tartomanyara is, ezért fontos közelebbröl megvizsgalni a kérdést. Fjodorov és a szlavofilek irasait tanulmanyozva azt talaljuk, hogy magukban az emlitett orosz népben megörzödött adottsagokban, illetve alapelvekben talalunk némi atfedést („nemzetségi életforma" (podoeou 6um), obscsina), de a tartalmuknal talan hangsùlyosabb az, hogy a szlavofilek nem tekintenek ezekre az adottsagokra vagy alapelvekre ùgy mint az orosz népben kifejlödött, teljes valójukban létez0, megvalósult tulajdonsagokra, és ugyanez igaz Fjodorovra is, ahogy azt Sisak Gabor is megjegyzi labjegyzetben Fjodorov és a szlavofilek kapcsan (Sisak 1996: 389). Fjodorov példaul inkabb ùgy beszél ezekröl az adottsagokról, mint felfedezésre varó lehet0ségekr0l, amelyek egyelöre mélyen alszanak: Ha belegondolunk ezekbe az adottsagokba, amelyek az orosz népben rejlenek, az adott-sagokba, amelyeket még nem ismertek fel, mondhatni még bennük szunnyadnak... /./ Hinni szeretné az ember, hogy nem sok hianyzik ahhoz, hogy ezeket a szunnyadó adottsagokat felismerjék és felélesszék; hogy az orosz nép felébredjen és elinduljon egy nagy cél felé. (I, 202) Hasonló gondolatot olvashatunk Kirejevszkijnél, mikor azt irja, hogy: Hiszen Oroszorszäg mweltségének alapelvei sohasem mutatkoztak meg az életében a szemnek oly läthat0an, mint amennyire a Nyugat mweltségének alapelvei bontakoztak ki a nyugati történelemben. ^gy, ha meg akarjuk öket talälni, akkor kutatni kell öket, mert nem olyan szembetünöek, mint az európai mweltség. (Kirejevszkij 1911(1): 181) Homjakov is irt arról, hogy läthat0vä kellene tenni az orosz népben megörzö-dött alapelveket: az ösi Rusz nem tudta megvalósitani fontos feladatät, hogy läthat0vä tegye a szellemi élete alapjät képezö gondolatot és érzést. (Homjakov 1900(1): 241) A szlavofileknél a val0säg és eszmény közötti differencia nem korlätoz0dik pusztän az emHtett alapelvekre, hanem egyértelmüen elötünik egy erre épülö egész lätäs- és gondolkodasmód, amelynek lényege Sisäk Gäbor megfogal-mazäsäban az, hogy „a „korai szlavofilek" „idealista" szemléletében élesen elkülönülnek az eszmék, eszmények, alapelvek a belölük megvalósult, tetezö, fennäll0, tòrténetileg kialakult intézményektöl, formäkt0l. Következetes szó-hasznälatuk és metodol0giäjukb0l kifolyólag ez a megkülönböztetés az „igazi szlavofil" szövegekben jól nyomon követhetö" (Sisäk 2008: 72-3). Fjodorov gondolkodäsät is äthatja egy ilyen tipusü „idealista" lätäsm0d, s ezt älland0an észben kell tartanunk a fjodorovi szövegek olvasäsa közben. Fjodorovnäl ez olyannyira erös, hogy nem képes a dolgokat a jelen idöben lätni és értelmezni: „ahogy egyik szemével a tózépkorra tekint hätra, mig a mäsik szemét az elképzelhetetlentì tävoli jövöre szegezi, Fjodorov ügy tünik mindent lätott - leszämitva azt, ami a közvetlen és a jelen (immediate and present) (Young 1979: 151). Tehät Fjodorov bärmire, amire ranézett - elsösorban nem azt lätta ami, hanem azt ami lehetne, s amilyen funkciót betölthetne az adott dolog a közös ügy megval0sitäsäban. Ebböl kifolyólag, Fjodorovot ol-vasva Mtóròsképpen elövigyäzatosnak kell lennünk és egyes szavak esetében mindenképpen el kell rajta gondolkodnunk, hogy vajon körülbelül ugyanazt értjùk-e mi rajta, mint amit Fjodorov. Irasaiból több helyen is az derül ki, hogy gyakran nem ez a helyzet, räadäsul nem komplex fogalmak hanem egyszerü, mindennapi szavak esetében is igaz ez. Példäul a következö részletben, ahol Nietzschét marasztalja el, jól körvonalaz0dik ez a lätäsm0d: [Nietzsche] [e]gyältalän nem lätta az aktiv tórténelmet. Szämära a tórténelem olyan volt, amilyen - tehät tény - és nem pedig olyan, amilyennek lennie kéne - tehät a léthez szük-séges projekt. Ismerte a müzeumot, de csak olyannak, amilyen - nem pedig olyannak, amilyennek lennie kéne: egy olyan intézménynek, amely örzi az elhunytak emlékét és megalkotja a visszatérésUktóz szUkséges eröket és eszközöket. VégUl, a temetöt is csak jelenlegi formäjäban ismerte, mint a bomläs és a feledés helyét; nem pedig a szükséges formäjäban: az üjjäteremtés, az étók és a holtak egyestìésének helyeként; azaz mint a feltämasztäs szinhelye. (II, 130) Ezt a jelenséget Nyikolaj Bergyajev is kiemeli, Fjodorov önkényuralommal kapcsolatos nézetei kapcsän: Fjodorov önkényuralomról alkotott filoz0fiäja „tisztän projektiv. És az önkényuralom eme projektjének semmi köze sincs ahhoz, ami az önkényuralom volt a mültban (és ami a jelenben) (Bergyajev 2004: 444). Tehät Fjodorov közös ügye, szupramoralizmusa „a létezorol a kellore (doxMHbiü) az ontotägiärol a deontotägiära helyezi ät a prioritäst" (Szemjono-va 2004: 168). Avagy Bergyajev szavaival: Fjodorov „a sülypontot a létezo szféräjäból a kello szféräjäba, a projektivitäsba helyezi ät" (Bergyajev 2004: 427). Ehhez érdemes hozzäfüzni, hogy Bergyajev szemében ez a lätäsmódbeli sajätossäg „nagyon orosz": Fjodorov nagyon orosz gondolkodó a tudässal kapcsolatos tanitàsàban: ätveszi és foly-tatja az orosz gondolkodäs hagyomänyät; amely mindig is annak a tudäsära törekedett, aminek lennie kéne; amely lényegében mindig is projektiv és pragmatikus volt; s mindig is elfordult a tiszta, szemlélodo metafizikustól (és gnosztikustól.). (Bergyajev 2004: 433) És valóban, a „korai szlavofilizmus" Msaiban is megfigyelheto, hogy a létezorol a kellöre helyezik ät a hangsülyt, s ennek a figyelmen kivül hagyäsa félreértelmezésekhez vezethet. Példäul Sisäk Gäbor kiemeli, hogy a szlavofilek „idealista" szemléletének fényében „a „pravoszlävia" alatt nem az Oroszorszäg-ban és a többi, a keleti kereszténységhez tartozó orszägban fennäM egyhäz értendo, hanem az ideälis egyhäzi közösség, annak eszméje és eszménye. A fennäM oroszorszägi egyhäzat a szlavofilek éles kritikäval illették (Sisäk 2008: 73). Nyikolaj Fjodorov gondolatai mélyen az orosz bölcseleti hagyomänyban gyö-kereznek, de eredetiségének meghatärozó forräsa nem csak a sajätos szlavofil viMgkép, hanem maga a Mldetéstudattól terhes orosz lélek. Nem véletlen, hogy Fjodorovról az orosz gondolkodäs nagy formätumü képviseloi, mint példäul Fjodor Dosztojevszkij, Lev Tolsztoj vagy Vlagyimir Szolovjov mind tisztelettel és elismeréssel nyilatkoztak; annak ellenére, hogy egyikük sem ismerte vagy értette teljesen, illetve egyikük sem volt képes teljes mértékben elfogadni vagy magäénak vallani Fjodorov közös ügyét. Ez azért lehetséges, mert Fjodorov közös ügyében minden ellentmondäsa és tagadhatatlan utópizmusa ellenére - egy az orosz bölcseletet és irodalmat örökké izgató-nyugtalamtó probléma manifesztätädik - az orosz lélek vällära nehezedö végtelen felel0sségtudat, hiszen valóban jellemzo tulajdonsäga az orosz léleknek - az egyetemes megvàltàs ku-tatäsa, felelosséget vällalni mindenkiért. A nyugati ember könnyen megbékél azzal, ha sokak meghalnak. A nyugati ember nagyobb becsben tartja az értékek megszilàrditàsàt, mint az egyetemes megvàltàst. Az orosz léleknek azonban nehéz megbékélnie nem pusztän azzal, ha sokak meghalnak, hanem mär azzal is ha néhàny vagy egy. Mindenki felelosséggel tartozik az egész vilàgért és az összes emberért. (Bergyajev 2004: 426) S Fjodorov hozzäten^ - az összes valaha élt emberért. BIBLIOGRÀFIA Orosz nyelvü szakirodalom K. C. AKCAKOB, 1861: Uonme coßpaHue coHunenuü. Tom I. M. URL: . H. A. EEP^aEB, 2004: Penu^uM eocxpemenun („OHnoco^Ha o6^ero gena" H. O. OegopoBa) H. 0. 0edopoe: pro et contra. K 175-nemum co òhm powòeuuM u 100-nemum co òhm cMepmu H. 0. 0eòopoea : AHTonoraa. Kh. 1. Cn6: H3g-Bo PyccKoro XpHCTHaHCKoro ryMaHHTpaHoro HH-Ta. 424-468. —, 2010: PyccKan Eden. M.: „H3gaTentcTBo AcTpent". A. C. XOM3KOB, 1900: UonHoe coßpaHue conummù. Tom I. M. B. H. KHPEEBCKHH, 1911: nonHoe coßpaHue conummù. Tom I. M. H. O. OEflOPOB, 2004: H. 0. 0edopoe: pro et contra. K 175-nemum co òhmpowòeHun u 100-nemum co òhm cMepmu H. 0. 0eòopoea : AHTonoraa. Kh. 1. Cn6: H3g-Bo PyccKoro XpHCTHaHCKoro ryMaHHTpaHoro HH-Ta. —, 2008: H. 0. 0edopoe: pro et contra. K 180-nemum co òhm powòeHun u 100-nemum ebixoda e ceem moMa ,,0unoco$uu oß^e^o dena": AHTonorua. Kh. 2. Cn6: H3g-Bo PyccKoro XpHCTHaHCKoro ryMaHHTpaHoro HH-Ta. —, 1995-2000: ConuHeHun e 4-x KH^ax. M.: nporpecc; TpagH^Ha. —, 1985: 0unoco$un oß^e^o dena. 1-2. Lausanne: L'Age d' Homme. Lausanne. (Reprint.) C. r. CEMEHOBA, 2004: 0unoco$ ßy^y^e^o eem: HuKonaù 0eòopoe. M.: namKoB ^OM. Nem orosz nyelvü szakirodalom Pjotr CSADAJEV, 1981: Filozófiai levelek egy hölgyhöz. Budapest: Magyar Helikon. Fjodor M. DOSZTOJEVSZKIJ, 1998: A törtänelem utópikus értelmezése. Budapest: Osiris Kiadó. Nyikolaj F. FJODOROV, 1991: Szupramoralizmus, avagy az egyetemes szintézis. Fordi-totta Baan Istvan. Filozófiai Figyelo XIII, 180-202. —, 1990: What Was Man Created For? : The Philosophy of the Common Task. Honey-glen Publishing. L'Age d'Homme. Lausanne. Ilona KISS (ed.), 1992: A megvàltó Oroszorszàg. Vàlogatàs a szlavofil gondolkodók Msaiból 1839-1861. Budapest: Szazadvég Kiadó. Michael HAGEMEISTER, 1989: Nikolaj Fedorov. Studien zu Leben, Werk und Wirkung. München: Verlag Otto Sagner. (Dissertation, Universität Marburg). Gabor SISAK, 1996: Michael Hagemeister: Nikolaj Fedorov. Studien zu Leben, Werk und Wirkung. Marburger Abhandlungen zur Geschichte und Kultur Osteuropas, Band 28. Verlag Otto Sagner, München, 1989. 550 S. Studia Slavica Hungarica 41, 387-394. --, 2008: Az 1840-50-es évek oroszorszàgi szlavofilizmusa. EszmeWrténeti elemzés. Doktori disszertació. (Kézirat) Letöltve: . George M. YOUNG, 1979: Nikolai F. Fedorov: An Introduction. Belmont: Nordland Publishing Company. Taras ZAKYDALSKY, 1976: N. F. Fyodorov's Philosophy of Physical Resurrection. Bryn Mawr, Ann Arbor, MI, USA. (Ph.D. thesis.) POMEN DEONTOLOGIJE: PODOBNE IDEJE N. F. FEDOROVA IN ZGODNJIH SLOVANOFILSKIH MISLECEV N. F. Fedorov (1829-1903) je eden najbolj izvirnih ruskih mislecev vseh časov, kljub temu da je bil v sovjetskem obdobju praktično nepoznan. Po koncu Sovjetske zveze je Rusija začela ponovno odkrivati svojo predrevolucionarno intelektualno dediščino in Fedorovove ideje, najpogosteje znane kot »skupna naloga«. Zgodnji slovanofilski misleci, kot so na primer Aleksei Homyakov, Ivan Kireevski in Konstantin Aksakov, so pogosto omenjeni kot možni vplivi na Fedorova, čeprav njihova intelektualna podobnost še ni bila podrobno analizirana. Clanek izpostavlja podobne tematske ideje Fedorova in zgodnjih slovanofilov. Obravnavane so naslednje tri temeljne podobnosti: (1) zavračanje zahodnega individualizma in ideja, da je »zakon«, ki nadzorjuje odnose med ljudmi, idealna organizacijska moč za človeštvo; (2) delitev človeštva v dve skupini: izobražena družba in ljudje ali v Fedorovovi terminologiji - »učeni« in »neučeni«; (3) ruska »Sonderweg« (»posebna pot«) in njene mesijanske aspiracije. Poleg tematskih podobnosti članek preučuje tudi posebno, idealistično rabo terminologije, ki je značilna za vse navedene mislece in ki ne poudarja ontologije - kar obstaja ali je obstajalo, temveč področje deontologije - kar bi moralo obstajati. Pismi Vilka Novaka s komentarjem Jožef Smej Nadškofijski ordinariat Maribor, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor - SCN VI/2 [2013], 65-78 - V prispevku sta v prepisu in v originalu objavljeni ter podrobno komentirani dve pismi Vilka Novaka, ki ju je naslovnik Jožef Smej naključno našel med svojimi dokumenti. Prvo je bilo napisano decembra 1971 v Ljubljani, drugo februarja 1993 v Rožni dolini. Komentarji razkrivajo številne podrobnosti in okoliščine tistega časa. The article presents two letters by Vilko Novak addressed to the author Jožef Smej in both original and copied form, which were found among the author's documents by accident and commented on in great detail here. The first was written in December of 1971 in Ljubljana and the second in February of 1993 in Rožna dolina. The commentaries reveal a vast amount about the details and circumstances pertaining to that period. Ključne besede: osebna korespondenca, Prekmurje, Vilko Novak, Jožef Smej Key words: personal correspondence, Prekmurje , Vilko Novak, Jožef Smej V sredo, 8. oktobra 2003, se je v Duhovniškem domu Mane nobiscum, Lepi pot 26, Ljubljana, izteklo zemeljsko življenje univerzitetnega profesorja dr. Vilka Novaka. Bil je slavist in etnolog. Prav! Dodati moramo še: bil je tako rekoč brezmejni ljubitelj Prekmurja in dela Prekmurja, ki je na Madžarskem, tj. Porabja. In, seveda, bil je tudi vnet ljubitelj sleherne prekmuriane. V Slavistični reviji (prim. Smej 2005) sem poleg drugega zapisal, kar sem bil povedal v ponedeljek, 13. oktobra 2003, ob njegovem pogrebu (pokopališče, Ljubljana Vič): Če rečeš Prekmurje in njega del, Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel VILKO NOVAK. Pitagorovi učenci so svojega učitelja počastili z besedama autòs epha ('on je rekel'). Tako smo o Vilku Novaku rekli tudi mi, njegovi učenci.1 1 Bil je moj profesor slovenščine na murskosoboški gimnaziji, pozneje pa svetovalec pri mojih spisih. Kar je Dante zapisal o Vergilu, velja tudi za Novaka: Tu duca, tu segnore, e tu maestro; prevajam dobesedno: ti si vojvoda, ti pokazatelj in ti učitelj (La Divina Commedia, Inf. II, 140). Andrej Capuder prevaja: pastir, gospod in učenik (Alighieri 1991: 18). Vojvoda je v zvezi z besedo voj, kar pomeni manjša vojaška enota; torej vojvoda ni samo vodja, marveč tudi neke vrste zapovednik;2 segnore, tako se zdi, izhaja iz korena segno, it. znak, zato prevajam pokazatelj (segno, lat. signum, gr. sema, od tega beseda semafor). Tu naprej povzamem tri Novakova pisma, objavljena v zborniku Stopinje, in jih dopolnim s komentarjem. Začetek prvega pisma v Stopinjah (prim. Smej 2004): Ljubljana, 15. XI. 1983 Dragi prijatelj, Hvala ti za lepo povabilo in da si me uvrstil v program. Kakor je ginljivo in »iustum«, da pride Ivanocy na vrsto - tako me zadnja leta nič več ne vlečejo potovanja v tujino, bom pa skušal ustreči zaradi stvari /.../. Zelo dobro, da si povabil Küharja Z../3 Novak me naslovi s prijatelj. Naj tu poudarim, da Kristus uporablja besedo prijatelj (v grškem izvirniku philos) le za svoje najožje somišljenike (Jn 15, 14), medtem ko druge naziva s hetairos (Mt 22, 12). V besedi philos se skriva glagol philéo, ljubiti, rad imeti, v besedi hetairos pa tega ni; hetairos je bolj tovariš, zaveznik v političnem smislu. Tako že modri Sirah razločuje oba izraza: »Ali ni na smrt žalostno, če se tovariš ali prijatelj sprevrže v sovražnika?« (Sir 37, 2). V pravkar omenjenem pismu me Novak tika, medtem ko me v prejšnjih, doslej še neobjavljenih pismih, vika ter naslavlja z gospod kanonik in s pisatelj. Novakovo pismo se nanaša na čas priprave na Ivanocyjev simpozij v Rimu. Simpozij je potekal od 17. do 19. septembra 1984 v papeškem zavodu SLO-VENIK v Rimu. Na simpozij sem povabil tudi Novaka. V pismu Novak piše, da se bo odzval povabilu; na simpozij pa naj povabim tudi Janoša Küharja, župnika v Gornjem Seniku. Kühar mi je odgovoril, da je pred 58 leti bil v Rimu. Nekatere dokumente glede Ivanocyja mu je bil izročil rojak dr. Franc 2 Vilko Novak je študentu slavistike Štefanu Barbariču zapovedal: »V raziskovanju se loti prekmuriane, štajersko in kranjsko slovstvo pa prepusti drugim!« Jožefu Smeju pa je naložil dolžnost pisati o zagrebški škofiji. Glej Novakovo pismo Jožefu Smeju z dne 18. 2. 1993. 3 Na strani 195 (Smej 2004) je tudi faksimile pisma. Prim. tudi Ivanocyjev simpozij v Rimu, 1985. Janoš Kühar, rojen 24. maja 1901, Gradišče, župnija Tišina, v duhovnika posvečen 22. junija 1924, kaplan v Rabagyarmatu, katehet na mestni osnovni šoli v Sombotelu, župnik v Gornjem Seniku, kjer je v nedeljo, 6. septembra 1987, umrl, zadet od kapi, in sicer zjutraj v cerkvi na oltarnih stopnicah. Bila je to 23. nedelja med letom (krogotok A), ko je držal v roki knjigo, lekcionar, z berilom iz knjige preroka Ezekiela: »Tako govori Gospod: Sin človekov, tebe sem postavil za varuha .« (Ezk 33, 7). Zares, bil je varuh slovenske besede v Porabju in njen trden branitelj, zato so ga imenovali »prekmurski Čedermac«. Rogač, škof v Pečuhu. Te dokumente je poslal župnijskemu uradu na Tišino. Predavatelji na simpoziju jih bodo uporabljali, sam pa se ne bo udeležil simpozija. Piše, da je bil 13 let star, ko je Ivanocy umrl. Ivanocyju gre zahvala, poudarja Kühar, da je v Gornjem Seniku Božja služba samo v domačem jeziku. In na koncu še doda, da bo, kakor Ivanocy, tudi on domači jezik kot dragocen talisman hranil v svojih prsih do zadnjega zdihljaja (prim. Ivanocyjev simpozij v Rimu, 1985: 144). Drugo Novakovo v Stopinjah objavljeno pismo je na razglednici z dne 27. 6. 1990. Prednja stran razglednice prikazuje župnijo Tri fare pri Metliki - Žalostna Mati Božja, na drugi strani pa Novakovo pismo. Pismo z razglednice sem objavil v Stopinjah (Smej 2011: 81-83), in sicer pod naslovom Z razglednice prof. dr. Vilka Novaka (v naslov se je vtihotapila napaka: Z razglednico, namesto Z razglednice). Pismo skupaj s faksimilom pisma sem opremil s komentarjem, ki se ga tudi splača prebrati, posebej glede izjave pisatelja Miška Kranjca Vilku Novaku. Tretje (kronološko!) Novakovo pismo, objavljeno v Stopinjah, je z datumom: Ljubljana, Rožna dolina, na sv. Tri krala 91 (tj. 6. januar 1991). V pismu me spodbuja, naj nadaljujem z rokopisom o njegovem ujcu Ivanu Baši, ki je bil župnik v Bogojini od 1908 do 1931. Rokopis naj ponudim Mohorjevi družbi. Za enega od poročevalcev pa naj predlagam njega. Dal bo pozitivno oceno (prim. Smej 2007: 54-57).4 (Rokopis sem res izročil Mohorjevi družbi. Izdala ga je v knjigi Psalmi vaškega župnika; prim. Smej 1992). Za ta v Stopinjah objavljena pisma je zvedel redni univ. profesor dr. Marko Jesenšek in me naprosil, naj preostala Novakova pisma objavim v slavistični zbirki Zora. Jesenšek pogosto navaja Novaka. Samo en primer: v knjigi Prekmu-riana navaja ime (geslo) Novak, Vilko na 31 mestih (prim. Jesenšek 2010: 227). Tu objavim dve Novakovi pismi, po naključju najdeni med mojimi neurejenimi kupi raznih fotokopirnih listin in spisov. Prvo še neobjavljeno Novakovo pismo Dragi gospod kanonik, Ljubljana, 19. 12. 1971 Bog plati za lepi božični dar!5 Koliko sem dolžan in kam naj pošljem?6 Ne vem, katerih mojih zadnjih separatov niste dobili: madž. o vezeh prekm. pisateljev z Madžari, iz Slav. rev. o slovan. besedah v madž. in r. t. (ravno tako - op. J. S.) Temlinovo pismo? Rad bi Vam to poslal, če nimate. Veseli me, da ste se razvili v tako vnetega in plodnega posredovavca naše preteklosti. Naši duhovniki se tako malo zanimajo za vse to, kot naši dijaki, 4 Pismo je na str. 56. 5 Gre za prvi letnik zbornika Stopinje (1972), ki sem ga podaril dr. Vilku Novaku. 6 Novak sprašuje, kam naj pošlje prispevek za prihodnje Stopinje. ki jim v Soboti ničesar ne dajo. Zdaj bo vse to le koga prebudilo. Tu vodi g. Jože Zadravec7 študent. skupino in sem ga že opomnil na te tri publikacije, 7 Jože Zadravec, rojen 1. 1. 1939, Odranci, kot salezijanec 29. 6. 1966 posvečen v duhovnika; 1967 diplomiral na Teološki fakulteti, 1974 na Filozofski fakulteti v Ljubljani; 1978/79 se je na Mednarodnem inštitutu v Rimu specializiral v časnikarstvu; poučeval je na srednji verski šoli oz. gimnaziji v Želimljem; 1975-2006 je bil urednik in časnikar pri Družini. Sestavljal je učbenike za pouk slovenščine; kot pisatelj je napisal nekaj knjig. Biva: Salezijanski zavod, Rakovniška 6, Ljubljana. pa sam bom med njimi na to navezal. Žalostno, da med mladimi nihče nič ne dela - tudi ni prave pobude in vzgoje k temu. To je okolje! Najbolj sem vesel Vaše knjižice o soboških spomenikih.8 Kakor je nikoli nisem maral (namrečMurske Sobote - op. J. S.),9 pa mi je vse to lep spomin na vso našo Krajino; in to brezdušno mesto ste oživili z žarom davnine! Pošljite jo Sušniku10 na Ravne, on nas ima tako rad. V Stopinjah so izostali luteranski pomembni možje, ki so vsaj toliko vredni kot V. Š.11 - Dobro bi bilo le besedo dodati pri vsakem, npr. misij. Kerec12 itd. Tudi pri Kozarju13 bi moralo biti »pisatelj«, ne le živeči duh(ovnik). In A. Pavel (ne narobe).14 Vratuša15 je tudi s pisanjem vsaj enak V. Š-u.16 8 Prim. Smej 1971. 9 Zakaj Vilko Novak ni maral Murske Sobote, ni znano. 10 Franc Sušnik (Prevalje, 14. 11. 1898-21. 2. 1980, Slovenj Gradec), knjižničar, kulturni delavec; 1924 doštudiral germanistiko in slavistiko z doktoratom na zagrebški univerzi; od 1922 do 1941 poučeval na srednjih šolah, v Murski Soboti, Mariboru; 1945 postal ravnatelj gimnazije na Ravnah na Koroškem; med knjigami, ki jih je izdal, je za Prek-murce najbolj zanimiva Prekmurski profili (1929). 11 Vanek Šiftar (Petanjci, 26. 5. 1919-08. 11. 1999, Murska Sobota), pravnik, kulturni delavec; 1952 diplomiral in 1965 doktoriral na Pravni fakulteti v Ljubljani, po 2. svetovni vojni delal v političnih in raziskovalnih organizacijah; od 1965 do 1983 profesor na Visoki pravni šoli v Mariboru. Napisal je več samostojnih publikacij. V Stopinjah so v članku Cerkev v Pomurju (Puncer 1972: 67-86) v podnaslovih DekanijaMurska Sobota, Dekanija Lendava in Dekanija Ljutomer izostali evangeličanski pomembni rojaki, ki so vsaj toliko vredni kot V. Š., to je dr. Vanek Šiftar, omenjen pri župniji Tišina. 12 Puncer (1972: 72), kjer pri Jožefu Kerecu manjka »misijonar«. Jožef Keréc (Prosečka vas, 15. 10. 1892-27. 6. 1974, Veržej), duhovnik, misijonar, arhitekt, 1910 postal salezi-janec, 1921 odšel v misijone na Kitajsko, tam v Macauu 1923 končal teologijo in bil 26. 5. 1923 posvečen v duhovnika; v Hongkongu je kot prefekt salezijanskega zavoda 1931 diplomiral iz arhitekture; 1939 imenovan za apostolskega administratorja chaotungške škofije; 1952 izgnan iz Kitajske, nato deloval v Franciji in končno v Sloveniji. 13 Puncer (1972: 67), kjer pri imenu Alojzij Kozar manjka oznaka »pisatelj«. Lojze Kozar st. (Martinje, 11. 11. 1910-29. 4. 1999, Odranci), duhovnik, pisatelj. 1937 je diplomiral na TEOF v Mariboru, nato kot duhovnik deloval na raznih krajih. Napisal je več knjig, nekatere še zmeraj ponatiskujejo. 14 Avgust Pavel (Cankova, 28. 8. 1886-2. 1. 1946, Szombathely), jezikoslovec, literarni zgodovinar, etnolog, pesnik, 1909 je dipl., 1913 doktoriral na Filozofski fakulteti v Budimpešti. Bil je privatni docent za južnoslovanske jezike in književnost v Szegedu itd. Splošno poznan, zato, kot piše Vilko Novak, njegovo ime večkrat pišejo narobe: »Pavel Avgust« (gl. Puncer 1972: 67, kjer je, žal, tudi narobe zapisano), pravilno je torej »Avgust Pavel«. 15 Anton Vratuša. Pri župniji Sv. Jurij v Prekm. ni omenjen ak. dr. Anton Vratuša. Vratuša (Dolnji Slaveči, 21. 2. 1915), literarni zgodovinar, jezikoslovec, politik, diplomat; 1941 je z doktoratom končal študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Biva v Ljubljani. Prim. Puncer 1972: 69. 16 V. Š. je Vanek Šiftar, gl. op. 11. In Barbarič!17 Veber18 v Radgoni itd. Zdaj sem nekaj napisal za Slav. rev. o kajkavskih vplivih na naše pisatelje.19 To bom obširneje nadaljeval. Tu bom pogledal tudi soboške matice. Dobro bi bilo organizirati akcijo med duhovniki za zbiranje starih knjig. M. Küz-miča bibl. zgodbe 1796 ima le - lut. Škalič20 v Domanjševcih itd. Soboška knjižnica ničesar ne stori glede tega. Ali Škafarju21 ne bi mogli pomagati z manjšo faro, da bi laže delal? Omenil sem to pred letom g. škofu G. (Grmič - op. J. S.)22 Vzpodbujal njega šk. (škof? - op. J. S.), naj govori z Vami, pa ne vem, ali je.23 On ima toliko gradiva, da ga ne bo nikdar vsega obdelal, morali bi ga vsega oprostiti, ali vsaj te teže, ki jo nosi. 17 Štefan Barbarič (Turnišče, 19. 10. 1920-30. 6. 1988, Ljubljana), literarni zgodovinar. Iz slavistike je diplomiral 1948 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in 1975 doktoriral na univerzi v Zagrebu; bil asistent na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1955-1959), višji predavatelj na Filozofski fakulteti v Zadru (1965-1972), nato tajnik in urednik pri Slov. matici, od 1981 ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani, napisal je več znanstvenih člankov. Manjka med pomembnimi rojaki v župniji Turnišče. Prim. Puncer 1972: 80. O Barbariču je Vilko Novak napisal nekrolog v Stopinjah (Novak 1989: 180-183). Prim. tudi tu op. 2. 18 France Veber (Gornja Radgona, 20. 9. 1890-3. 5. 1975, Ljubljana), filozof. V Mariboru je nekaj semestrov študiral bogoslovje, nato filozofijo v Gradcu, kjer je 1917 doktoriral. Od 1920 je predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 1929 do 1945 kot redni profesor. Že med študijem ga je pritegnila predmetnostna teorija. Novak obžaluje, da ni bil omenjen med radgonskimi pomembnimi možmi v omenjenem Puncerjevem članku (gl. Puncer 1972: 83). 19 Prim. Novak 1972: 95-103. 20 Aleksander Škalič je bil evangeličanski pastor v Domanjševcih. Novak nam ga postavi za zgled v ohranjevanju najstarejših prekmurskih tiskov. Knjiga, ki jo ima Škalič, je Sztaroga i nouvoga testamenta szvete histórie ... Celotni naslov glej v Škafar 1978: 21. 21 Ivan Škafar (Beltinci, 6. 5. 1912-15. 2. 1983, Radlje ob Dravi), duhovnik, zgodovinopisec. Bogoslovje je študiral v Mariboru in bil 1935 posvečen. Pisal je o politični in cerkveni zgodovini ter o osebnostih Prekmurja. Med deli naj naštejem le: Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina (1937), Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1918 (1978). 22 Vekoslav Grmič (Dragotinci, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, 4. 6. 1923-21. 3. 2005, Maribor), teolog. 1950 posvečen v duhovnika, 1951 dipl. na TEOF, 1961 dokt. na TEOF v Ljubljani, župnik na Vranskem, predaval na TEOF v Ljubljani, 1968 posvečen v škofa, predaval kot redni prof. še na oddelku TEOF v Mariboru. Bil je tudi generalni vikar za personalne zadeve, zato se je Vilko Novak obrnil nanj. 23 Vilko Novak je govoril s škofom Grmičem leta 1970. Škof Grmič je vzpodbujal Škafarja, naj govori z menoj. Ne spominjam se, če je Škafar res govoril z menoj, da bi ga razrešili velike fare in ga postavili na manjšo župnijo. Župnija Radlje ob Dravi je res velika župnija. Želim Vam blagoslovljene svetke in enako v Bogu srečno novo leto ter prosim za Vaš memento!24 Prosim, da izročite moja voščila tudi dr. Ostrcu25 in Hrastelju,26 katerega rad berem v Druž(ini). Prisrčno Vas pozdravlja Vas Boganjčar27 Vilko Novak Moj spis o A. Pavlu imate? (iz Razprav SAZU)28 Drugo Novakovo še neobjavljeno pismo Rožna dolina, 18-2-1993 Dragi, Zahvaljujem se Ti za pismo in poslano boganjsko dragotino - sicer bi bilo lepše, ko bi slovenska ali vsaj kajkavska bila29 (ravno gledam drugič na HTV oddajo o Vrancu,30 katerega Postila je tudi v Dokležovju bila). Zdaj Ti 24 Memento je spomin pri sveti maši. 25 Dr. Alojzij Ostrc (Križevci pri Ljutomeru, 3. 4. 1900-13. 7. 1980, Maribor), posvečen v duhovnika 29. 6. 1924; promoviran za dr. teologije 28. 6. 1929 v Ljubljani; študiral na teološki fakulteti katoliške univerze v Lyonu in na Institut Catholique in Collège de France v Parizu. V Franciji je študiral cerkveno zgodovino in umetnostno zgodovino. 26 Franc Hrastelj (Zagorje na Kranjskem, 3. 11. 1894-20. 12. 1981, Maribor), posvečen v duhovnika 30. 6. 1917. Kaplanoval je na raznih krajih, nato ravnatelj Tiskarne sv. Cirila v Mariboru, škofijski arhivar, pisatelj; v Družini je izhajal njegov podlistek o Slomšku z naslovom Otrok luči. O Slomšku je napisal tudi romansiran življenjepis z naslovom Otrok luči (prim. Hrastelj 1999; ponatisa 2001 in 2005). 27 Boganjčar - Vilko Novak je nekako do svoje profesorske službe že od mladih let stanoval v Bogojini, v mojem rojstnem kraju, kjer je župnikoval njegov ujec, polbrat njegove matere, Ivan Baša (1875-1931). Kot pisatelja ga Novak navaja tudi v svoji knjigi Izbor prekmurskega slovstva (prim. Novak 1976: 93). Prof. dr. Jože Toporišič navaja prebivalca Bogojine Bogojinčan, pridevnik bogojinski in bogojanski (prim. Slovenski pravopis 2001: 275). Vilko Novak pa uporablja, kakor že od nekdaj domačini: Boganjčar. 28 Najbrž gre za Novakovo razpravo PàvelAgoston, a szlovén-magyar kapcsolatok üttöröje (Avgust Pavel, začetnik slovensko-madžarskih povezav) v Hungarológia Kózlemények (Hungarološke objave). Prim. Novak 1970: 78-87. 29 Bogànjska (tj. bogojinska) dragotina je Cehovski pravilnik iz leta 1779, opremljen z visečim svinčenim pečatom. To je ustanovna listina bogojinskih obrtnikov. Knjigo je našel moj bratranec Avguštin Pucko, ko je madžarski občinski tajnik aprila 1941 zapustil občinsko pisarno. Več o tem v Pucko 2002: 10. Avguštin Pucko mi je listino izročil, sam pa sem jo dal v pogled Vilku Novaku, ta pa domačinu Milanu Puhanu, dipl. psihologu v Ljubljani. Milan Puhan je listino prinesel v Bogojino. Listina je sedaj v Pokrajinski študijski knjižnici v Murski Soboti. Listino je prevedel Ivan Pucko (prim. Pucko 2008: 18-26); barvna fotografija listine je na str. 19. 30 HTV (Hrvatska televizija). Gre za Postilo Antona Vramca. Andrej Rogan nastopa v tej Postili s svojim rokopisom iz 2. polovice 17. stoletja. Več o tem glej Grah 2006. ovadim: kopijo je želel dobiti Milan Puhan31 - èged^ov, psiholog, sousid Koväčovih. No, kar prav, da je to sprožil, bo vsaj prišlo nazaj v Bogojino - je kar dobro tako. On bo šel tja čez dva meseca in bo odnesel. Nekoč sem videl (pred bòjon) take regule ceha v Beltincih, zdaj je najbrž v muzeju v S(oboti). 31 Milan Puhan, po domače ègedejsov, je bil sosed Kovačevih (tj. Puckovih) v Bogojini. Gl. op. 29. Ko bi hotel o tem kaj napisati, bi moral vse te pogledati v muzeju in primerjati s turniškimi šoštarskimi regulami v Kalendari.32 To naj Fujsova33 naredi. Zdaj se spomnim, na kar že dolgo mislim: za STOP(INJE) je treba članek o 900-letnici zagreb(ške) škofije34 in naše zveze z njo. To je pač Tvo (sic!) avtoritativna dužnost ino čést. Za kratek prikaz zgodovine naprosi pri kolegih v Zgbu kak članek (citiram pa: Kulturno-poviestni zbornik Zagrebačke nadbiskupije, 1944), o nas najdeš pri Zelku in dodaš kaj o knjigah in pesmih v kajkavščini v naših cerkvah in knjigah. Pa kakši kejp. Ad Klekl: hvala za zaupanje, pa ete teher35 naj ide od méne. Pripravljen sem preoblikovati tisti »okvir«, ki sem ga sklepau za Keréca,36 pa ni dober. Sicer bi pa pomagal Kozarju st., ki bi naj pisal o K(lekla st.) slovenstvu in voditeljstvu.37 To stalno čutim, da je o K(leklu) zelo težko govoriti, verno o teh sestavinah. Pri Ivanocyju imamo vse jasno napisano od njega samega. Pri Kl(eklu) se treba pregristi skoz vse publikacije in to Kozar lažje naredi, saj ima vse v Soboti in že njegov Zagovor,38 ki ga je treba komentirati in braniti pred obsodbami (Miško39 pa še kdo, Kokolj40 itn.?). Sam vem o Kl(eklu) zelo malo iz najinih srečanj, ko sem urejeval kratek čas (le 2 meseca, čeprav sem zapisan dalje) Novine, prej še Kalendar; ... postavitvi Küh. in Ivan. spomenika.41 Pa kak. stavek, ki ga je o njem povedal v^ek - kuma 32 Gre za Kalendar Srca Jezmovóga (1911), kjer je članek Jožefa Klekla ml. z naslovom Sostarszki ceh v Törniscsi (prim. Klekl ml. 1911: 67-73). Prim. tudi Jožef Klekl ml. Zbornik, 2012: 115. 33 Metka Fujs, kustodinja etnologinja v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti. 34 Novak naroča škofu Smeju, da je njegova dolžnost, »avtoritativna dužnost«, pisati o Zagrebški škofiji. Tudi tu se Novak razodeva kot zapovednik. Glej op. 2. O Zagrebški škofiji glej Smej 2001: 34 (kratica J. Sj.). Zagrebška škofija je bila ustanovljena leta 1094, zanimivo, da je Vilko Novak razmišljal o članku že eno leto prej, kot je bila 900-letnica škofije; članek naj bi objavil v Stopinjah za leto 1994. 35 »Ete teher naj ide od mene«, se pravi, »naj gre to breme od mene«; teher, madž. 'breme'. 36 O Jožefu Kerecu gl. op. 12. 37 Gre za Jožefa Klekla st. O njem glej Zver 1994/95, Zver 2000, Štumpf 2002. 38 »Zagovor« je v pravkar omenjenih delih, magistrska naloga in dve disertaciji, obdelan kot vir, naveden v izvirniku z naslovom Jožef Klekl st., A vas és zalamegyei szlovén-vidék ... in v prevodu Jožef Klekl st., Važnejši dogodki Slovenske pokrajine ... Prim. disertacijo Štumpf 2002: 272. 39 »Miško«, mišljen je Miško Kranjec (Velika Polana, 15. 9. 1908-8. 6. 1983, Ljubljana), pripovednik. 40 Miroslav Kokolj (Benkovac, Hrvaška, 17. 7. 1906-25. 5. 1989, Ljubljana), pedagog, publicist. Raziskoval je zlasti zgodovino Prekmurja in njegovega šolstva. Vilko Novak se ga je spomnil z nekrologom, objavljenim v Stopinjah pod kratico V. N. (prim. Novak 1990: 164-165). 41 Nejasno. Morda gre za spomenik Štefanu Küharju (Bratonci, 29. 7. 1883-24. 9. 1915, Bratonci). Bil je zbiralec ljudskega izročila. Na bratonskem pokopališču vidimo njegov spomenik. Ivan42 (dobro si jih »napèlau«, ka te zdaj maju za rešitela Psalmov!).43 Lujzek44 pa ima časa in zbranosti zadosta za tako delo, ne! To sem Ti že povedal, da so lani natisnili v Lj(ubljani) Pavlinsko pesmarico (ves zbornik) - Hrv(aška) akademija. Obračam jo, pa se še nisem odločil, kaj in kam bom napisal. Mislil sem najprej krajše poročilo za Slovenca. Moja dognanja o madž. virih pesmi so šla mimo njih. Prebiram Krečič(evo). knjigo o Plečniku45 in bom nekaj napisal za STOP(INJE). Žal K(rečič) ni prej videl mojega članka v Moh(orjevem) kol(endarju) pa piše »bogojinski« - in prav tu bi bila prilika ob tólikih omembah, da bi uveljavil -jan-, zdaj pa prepisujejo drug od drugega. Košičevo knjigo si dobil?46 Dr. Bedernjaku47 sem dal zate (mogoče imaš) Kleklovo poročilo, ki mi je prišla te dni ponovno v róke. Ti si v Vanekovih letih, jaz pa v Nencovoga dedeka Gjürija!48 Ne vem, kelko so se féàkali - Ne razumem duhovnikov, da raznim Rešekom49 prodajajo 42 »vuček - kuma Ivan«: gre za Ivana Bašo, ki je bil Novakov ujec, polbrat Novakove matere. Glej op. 27. - Dolgo časa je bil na bogojinskem pokopališču na grobu župnika Baše le preprost lesen križ. Ljudje so govorili, da je najlepši spomenik župniku Baši nova bogojinska cerkev. Sedaj stoji na pokopališču v Bogojini marmornati spomenik, ki ga je dal župniku Baši postaviti bogojinski župnik Jožef Gjuran (1913-1990). 43 Vilko Novak piše: »V prekmurščino so prevedli kakpsalm že v davnini, kot to dokazuje ohranjena Martjanska mlajša rokopisna pesmarica iz 18. stoletja. Upajmo, da bo kdaj kak naš rojak nadrobno preiskal vse rokopisne in tiskane prevode psalmov, jih primerjal z drugimi slovenskimi in tako počastil ljubezen, prizadevanje in uspeh naših davnih prednikov«. Prim. Smej 2005a: 211-227. 44 Gre za Alojza Kozarja st., glej op. 13. 45 Peter Krečič (Ljubljana, 25. 6. 1947), umetnostni zgodovinar, 1982 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, redni profesor za umetnostno zgodovino; o Plečniku je pisal od leta 1992. Glej Krečič 1992. 46 Ne vem, za katero Košičevo knjigo gre. Ne spominjam se, da bi jo prejel. 47 Prof. dr. Karel Bedernjak, roj. 28. 5. 1942 v Črensovcih, v duhovnika posvečen 29. 6. 1967 v Mariboru, doktor teologije, predavatelj na Teološki fakulteti (oddelek Maribor, od 1988 do 1996), nato župnik na več krajih in od leta 2010 duhovni pomočnik v Čren-sovcih. 48 »Ti si zdaj v Vanekovih letih,« mi piše Novak. Ne vem, na katerega Vaneka misli. O sebi pa piše, da je v Nencovoga Gjürija letih. Novak je svoja mlada leta preživel v mojem rojstnem kraju, v Bogojini. Spominjam se, da je prihajal v mojo rojstno hišo. »Nencov Gjüri« je moj dedek, Jurij Smej (1846-1928). Člančič o njem v Novinah 15 (1928), 8, 2: »Bogojina. Preminoči petek, 10. februarja 1928, so mrli Jürij Smej, eden izmed najbole poštuvanih moški v našoj vesi«. 49 Dušan Rešek (roj. 1932 v Beltincih), dipl. veterinar, mag., v pokoju. Od letos (2013) biva v Ljubljani, prej v Mariboru. Župnik Gjuran mu je prodal dva kipa iz stare bogojinske cerkve, kip sv. Štefana, kralja, in sv. Ladislava, kralja. Oba kipa je na mojo prošnjo zastonj vrnil bogojinski cerkvi. Sedaj sta na oltarju stare cerkve. Kot pisatelj je Rešek izdal več knjig, med njimi Sege in verovanja ob Muri in Rabi (prim. Rešek 1983; izšla tudi 2. dopolnjena izdaja). cerk. predmete. Tega nisem vedel, pač pa sliko iz veže farofa. najbrž manjši kipi so to, kar se spomnim velikih ob strani. da bo Rešek dal, dobro ga pritisni, mogoče jih bo daroval! Kajpada se veselim Tvojega namena, saj to ni bilo prav, da oltar.50 To so zdaj moje reči »nàduzi« o vsem. Prisrčno Te pozdravlja Vilko M(iloš) Mikeln v romanu v letu 1918 omenja cerkev in župnika - v Odran-cih.51 Kozarju sem ironično poročal o tem, česar doslej ni vedel. Pregledati je treba Svet ob Muri, kar je F(ranc) Zadr(avec)52 pisal o Mišku53 itn. ter zavračati očitke Bejek54 v S(lovenskem) G(ospodarju), F(erdo) Godina v B(elih) tulp(ikah)55 in ustno, ko se jim je zameril, ker prepovedal igro v 50 Novaku sem pisal, da imam namen obnoviti oltar v stari bogojinski cerkvi. 51 Miloš Mikeln (Celje, 23. 5. 1930), dramatik, pisatelj. Študiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti primerjalno književnost. V svojem delu Veliki voz (Mikeln 1992: 78-79) piše: »Julija 1919 sta se Štefan in Bara poročila. Poročil ju je komisar majhnega madžarskega boljševiškega oddelka /.../. Cerkvene obrede sta mladoporočenca preložila na poznejše bolj mirne čase, ko se bo mogoče brez strahu, da ti kdo na cesti vzame konja in voz, odpeljati skozi Melince v cerkev v Odrance, in si bo tudi župnik spet upal iz skrbno zapahnjenega župnišča vsaj tistih nekaj korakov do cerkvenih vrat. Tega svojega namena madžarskemu boljševiškemu komisarju, ki ju je poročil z besedami PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE, seveda nista omenila.« Ne župnika ne cerkve ne župnišča v Odrancih leta 1919 ni bilo (op. J. S.). 52 Franc Zadravec (Stročja vas, 27. 9. 1925), literarni zgodovinar, 1952 je dipl. iz slavistike, 1962 dokt. na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prim. njegov članek Miško Kranjec o sebi in svojem knjižnem delu (Zadravec 1958). 53 Miško (Mihael) Kranjec (Velika Polana, 15. 9. 1908-8. 6. 1983, Ljubljana), rodil se je kot peti izmed sedmih otrok očetu Mihaelu Kranjcu in materi Mariji, roj. Pucko. 54 Janez Bejek (Krog, 19. 12. 1904-11. 10. 1972, Murska Sobota), v duhovnika je bil posvečen 1931 v Mariboru. Župnikoval je v Pečarovcih. Pisal je tudi za Slovenca, predvsem pa je bil redni dopisnik Slovenskega gospodarja. Tako je leta 1934 pod člankom Razno iz Prekmurja napisal: »Dolžnost vsakega katoličana je, da si naroči katoliški list, in najboljši katoliški list v mariborski škofiji je ravno Slovenski gospodar«. Tako so mu Novine št. 28 na prvi strani odgovorile: »Naša zavržena Slovenska krajina je dobila čast, kot noben drug kraj na svetu; dobila je svojega papo (papeža). Poročevalec Slovenskega gospodarja je prekmurski papa«. Na ta račun se je tudi župnik Bejek velikokrat šalil. Bil je tudi podpredsednik Družbe sv. Rafaela (predsednik je bil Klekl). Namen družbe je bil ščititi izseljence, sezonce in zdomce Slovenske krajine, glasilo družbe pa so bile Novine. 55 Ferdo (Ferdinand) Godina (Dolnji Bistrici, 17. 10. 1912-14. 7. 1994, Ljubljana), slovenski književnik, partizan, komunist, politični komisar, aktivist borbe proti madžarskemu okupatorju v Prekmurju in prvoborec. V svojem delu Bele tulpike (roman) iz leta 1945 (in pozneje več izdaj; pri sebi imam izdajo iz leta 1963) Godina opisuje razmerje med Ne vem, kateri, Samo dvomim, so opustili tisti Domu, ko so peli En starček je živel ... To seve v raznih referatih. Kranjčevo pisanje v raznih delih. Vse to Lujzek56 utegne. Sklepne misli Vilko Novak mi je nekoč dejal: »Hvala Bogu, da imamo vsaj podpis Mikloša Küzmiča, če že ne njegove upodobitve, slike!« Tako bi na koncu rekel tudi jaz: Hvala Bogu, da so Novakova pisma, naslovljena meni, rokopisi, ne pa tipkopisi ali iz računalniške obdelave. V rokopisu živi duša, duh. Avtor rokopisa je živ, tudi če je umrl. V tem je bistvo grafologije. V pismih večkrat Novaka zanese. Začne kar na lepem pisati v prekmurščini. Je na tekočem o vsem, kar je pisano v Prekmurju. Biva v Ljubljani, njegov duh pa se sprehaja v deželi med Muro in Rabo. Ko sem mu dan pred smrtjo stisnil roko, je v njegovih očeh zablestelo domotožje, ne samo po Beltincih, kjer se je rodil, ne samo po Bogojini, kjer je preživel svoja mladostna leta, ampak po celotni Slovenski krajini (Tótsag 'Okroglina slovenska'), po Prekmurju (Terra transmurana). Moje zadnje besede njemu: »Vilko, ne bom te pozabil!« In njegov odgovor: »Hvala!« Da dragega nam Vilka nisem pozabil, je dokaz tudi tale pričujoči moj članek, ki se je glede na opombe razrastel v pravo razpravo. V Mariboru, 25. junija 2013, ko goduje sv. Viljem iz Vercellija, umrl 1143; po njem je Novak dobil krstno ime Vilko; v koledarjih je ta dan kot dan državnosti natisnjen rdeče. Ignacijem Godino (seveda pod psevdonimom) in Rahelo, judovskega rodu. Ignac Godina je bil duhovnik, bratranec Ferda Godine. Ferdo polaga Ignacu v usta: »Rahela je bila lepa, od tistega trenutka sem jo ljubil. Moja ljubezen do nje je bila tiste vrste, ki je Bog ne zameri. Alije za duhovnika greh ljubiti enega človeka bolj kot ostale?« (Godina 1963: 17). »Ob dekanovi desnici (dekan je bil Ivan Jerič, omenjen, seveda, pod psevdonimom - op. J. S.) je sedel plebanuš Cotlin iz črensovske fare« (Godina 1963: 24). (Cotlin je Jožef Klekl st., Ferdo ga omenja pod ponižujočim priimkom Cotlin, tj. Raztrganec - op. J. S.). Ignac Godina, rojen 3. 7. 1893 na Dolnji Bistrici, v duhovnika posvečen 23. 6. 1918 v Veszprému, umrl v Lendavi, 21. 3. 1961 (samomor v duševni zmedenosti). Pokopan na Dolnji Bistrici. V času mojega dušnopastirskega delovanja v Murski Soboti je bil Ignac Godina hospi-taliziran v murskosoboški bolnici. Medicinske sestre in strežnice so govorile: »Gospodu Ignacu moramo dobro streči. On je glavni junak v Belih tulpikah«. Meni pa je Ignac priznal: »Kar je moj bratranec napisal lepega v Belih tulpikah, je res. Drugo pa si je sam izmislil.« 56 Gre za Alojzija Kozarja st. Glej op. 13. LITERATURA Dante ALIGHIERI, 1991: Božanska komedija. Prevedel in z opombami ter s spremnimi besedami opremil Andrej Capuder. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Ferdo GODINA, 1963: Bele tulpike. Murska Sobota: Pomurska založba. Tatjana GRAH, 2006: Začetki prekmurskega knjižnega jezika. Rokopisni vstavek Andreja Rogana v Vramčevi Postili (1586). Diplomsko delo. Maribor. Mentor: Marko Jesenšek. Franc HRASTELJ, 1999: Otrok luči. Zgodovinska povest o Antonu Martinu Slomšku. Ljubljana: Družina. Ivanocyjev simpozij v Rimu. Ur. Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija, 1985. Marko JESENŠEK, 2010: Prekmuriana: fejezetek a szlovén nyelv történetéböl. Budapest: Balassi kiadó. (Opera Slavica Budapestina, Cathedra philologiae Slavicae.) Jožef Klekl ml. Zbornik. Ur. Franc Kuzmič. Dolenci: Župnija, 2012. Jožef KLEKL ml., 1911: Sostarszki ceh v Törniscsi. Kalendar Srca Jezušov0ga, 67-73. Peter KREČIČ, 1992: Jože Plečnik. Ljubljana: DZS. Miloš MIKELN, 1992: Veliki voz. Ljubljana: Mihelač. Vilko NOVAK, 1970: Pavel Agoston, a szlovén-magyar kapcsolatok üttöröje. Hunga-rológia K0zlemények 3, 78-87. —, 1972: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija 20, 95-103. —, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana. —, 1989: V spomin dr. Štefana Barbarič. Stopinje, 180-183. —, 1990: V spomin Miroslavu Kokolju. Stopinje, 164-165. Avguštin PUCKO, 2002: Od otroštva do upokojitve. Ljubljana: Tiskarna Kalipso. Ivan PUCKO (prev.), 2008: Bogojanska cehovska ustanovna listina iz leta 1779. Košičevi dneviXX. Ur. Jože Vugrinec. Bogojina: Kulturno-umetniško društvo Jožef Košič. 18-26. Franc PUNCER, 1972: Cerkev v Pomurju. Stopinje, 67-86. Dušan REŠEK, 1983: Sege in verovanja ob Muri in Rabi. Murska Sobota: Pomurska založba. Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Jožef SMEJ, 1971: Spomenikom domačije - zadnja ura naj ne bije! Maribor: s. n. —, 1992: Psalmi vaškega župnika. Celje: Mohorjeva družba. (Slovenske večernice, 142.) —, 2001: Zagrebška nadškofija. Enciklopedija Slovenije, 15. Ljubljana: Mladinska knjiga. 34. - -, 2004: Pismo dr. Vilka Novaka izpred 20 let. Stopinje 33, 194-195. —, 2005: V spomin prof. dr. Vilku Novaku (1909-2003). Slavistična revija 53 /2, 249-250. —, 2005a: O prevodih psalmov v prekmurščino od Martjanske pesmarice II do Pusz-taijeve Pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2, 211-227. —, 2007: Kadar pisma spregovoré. Stopinje 36, 54-57. —, 2011: Z razglednice prof. dr. Vilka Novaka. Stopinje 40, 81-83. Ivan ŠKAFAR, 1978: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1918. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Peter ŠTUMPF, 2002: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Doktorska disertacija. Ljubljana. Franc ZADRAVEC, 1958: Miško Kranjec o sebi in svojem knjižnem delu. Svet ob Muri 3, 171-188. Stanislav ZVER, 1994/95: Pomen Jožefa Klekla st. 1874-1948 v obrambi slovenstva med Muro in Rabo. Magistrska naloga. Ljubljana. —, 2000: Slovenstvo Jožefa Klekla st. 1874-1948 v medvojnih dokumentih 1941-1945 v luči predvojnih dogodkov. Doktorska disertacija. Ljubljana. VILKO NOVAK: TWO LETTERS WITH COMMENTARY The author presents and comments extensively on two as yet unpublished letters that he received from the late Prof. Dr. Vilko Novak. Novak was his former teacher of Slovene at the Murska Sobota classical high school and later served as consultant on much of his writing. The two letters were written in the 1970s and 1990s and were found by accident among the author's documents. The first letter was written on December 19, 1971 in Ljubljana and in it Novak thanks Jožef Smej for his Christmas present (i.e., the first year's issues of the journal Stopinje); he then writes about his and the addressee's work. He speaks very highly of Smej's work, but criticizes Pucer's article published in Stopinje as essentially flawed. He also states that it would be a good idea to encourage priests to start collecting old books. The second letter was written on February 18, 1993 in Rožna dolina. He starts by mentioning the guild rules from 1779 and then continues with his own plans and proposals for the future (referring to the reports that he intends to write etc.). Both letters can be understood by the broader public only when accompanied by commentaries, as these provide information on the names mentioned in the letters, the circumstances surrounding their writing, as well as explain the abbreviations used. Smej concludes by pointing out the value of both handwritten letters, adding his own observations on them. In terms of content, we are surprised at how well Novak knows the situation in Prekmurje (despite living in Ljubljana), while in terms of language it is interesting how he integrates the Prekmurje dialect into his writing. Lenka Vankovà et al.: Emotio- nalität in deutschen und tschechischen Medientexten. Ostrava, Universitas Ostraviensis, 2012, 207 str. Monografija prinaša 7 obširnih prispevkov o tematizaciji, izražanju in vzbujanju čustev in razpoloženj v nemških in čeških medijskih besedilih.1 S tematiko se med drugim ukvarja moderna pra-gmatično-besedilno usmerjena stilistika, ki govori o t. i. emocionalizaciji v jezikovnem sporazumevanju kot o posebni vrsti vrednotenja, pri čemer govorec v jezikovne/besedilne oblike vpleta svoja čustvena in razpoloženjska stanja in s tem pri bralcu/poslušalcu vzbuja ustrezne emotivne reakcije. Monografija prinaša vpogled v načine in oblike izražanja tovrstnih stanj, kot se kažejo v izbranih sodobnih medijskih besedilnih vrstah: pismih bralcev, nasvetih strokovnjaka, recenzijah, športnih poročilih, poljudno-znanstvenih in spletnih besedilih ter na facebooku. Izražanje emotivnosti je raziskovano na leksikalni, skladenjski in slogovni ravni, a tudi z vidika pragmatične funkcionalnosti posameznih besednih vrst in z ozirom na tip in namembnost medija (tiskani vs. spletni medij, resni vs. rumeni mediji), vzporedno pa sta opazovana tudi pomen in vloga never- balnih izrazov emotivnosti (odnos med sliko in besedilom, tipografija, barve, raba posebnih znakov). Uvodno besedilo Hane Bergerove (Zur Emotionalität in deutschen und tschechischen Jugendzeitschriften am Beispiel von Ratgeber-Texten) podaja izsledke raziskave o izražanju emocionalnosti v besedilih za mlade. Empirična podlaga za analizo so dialoška besedila tipa vprašanje za strokovnjaka in nasveti strokovnjaka v izbranih nemških in čeških časopisih za mlade. Avtorica uvodoma predstavi funkcijske in jezikovne značilnosti izbrane besedilne vrste in se natančneje posveti iskanju (vzorčnih) načinov izražanja čustev oz. čustvovanja, povezanih z besedilno zvr-stnostjo in/ali besedilnimi funkcijami. Izpostavi tipično besedilno vlogo vzpo -stavljanja empatije in/ali identifikacije z mladostniki s primerljivim čustvovanjem in značilne načine poimenovanja in ubesedovanja čustev oz. čustvenih stanj, predvsem poimenovanje z emotivno in evaluativno zaznamovanim besedjem in/ali z opisovanjem. Med vprašanjem in odgovorom so opazne razlike, saj je zadnji pomembno vpli-vanjsko usmerjen, k čemur v visoki meri prispeva raba ekspresivnih izrazov. Eva Cieslarovà (Emotionsdarstellung in Leserbriefen im deutsch-tschechischen Vergleich) opazuje sredstva in 1 Delo je nastalo v sklopu češkega raziskovalnega projekta Ausdrucksmittel der Emotionalität im deutsch-tschechischen Sprachvergleich, 2009-2013, Usti nad Labem, Brno), tematsko pa se uvršča med trenutno pogoste in primerljive (germanistične) objave o t. i. emocionalizacijskih lastnostih oz. zmožnostih besedil za izražanje, poimenovanje, vzbujanje in ustvarjanje čustvenosti. Prim. med drugim: Jahr, S., Emotionen und Emotionsstrukturen in Sachtexten, 2000, Berlin, New York; Bartsch, A. et al. (ur.), Audiovisuelle Emotionen. Emotionsdarstellung und Emotionsvermittlung durch audiovisuelle Medienangebote, 2007, Köln; Schwarz-Friesel, M., Sprache und Emotion, 2007, Tübingen; Vankova, L., Wolf, N. R. (ur.), Aspekte der Emotionslinguistik, 2010, Ostrava; Ehrhardt, H., I. Pohl (ur.), Sprache und Emotion in öffentlicher Kommunikation, 2012, Frankfurt; Pišl, M., Der Ausdruck von Emotionen in gegenwärtigen deutschen Dramentexten, 2012, Ostrava; Polajnar, J. (ur.): Emotionen in Sprache und Kultur, 2012, Ljubljana. načine ubesedovanja emocionalnosti v pismih bralcev oz. poslušalcev. Gre za eno prvih besedilnih vrst v zgodovini publicistike, ki omogoča odziv in dialog bralca z avtorjem in/ali z drugimi bralci besedila. Ta je v mnogočem povezan z vrednotenjem (pozitivna/negativna kritika, pohvale, želje, predlogi, vprašanja ipd.), ki predpostavlja in/ali vsebuje različne vidike čustvenosti (veselje, navdušenje, presenečenje, vznemirjenost, obžalovanje, žalost, jeza idr.). Analiza po sto nemških in čeških pisem bralcev pokaže, da se emocionalnost posredno izraža na leksikalni in skladenjski ravni (konotirano besedje, frazeloške zveze, velelniške, želelne, eliptične stavč-ne zgradbe) in neposredno s pomočjo leksemov za poimenovanje čustvenih stanj (Angst, Freude, Neugier ipd.). Bistvenih razlik med nemškimi in češkimi pismi bralcev avtorica ne ugotavlja, razen na področju metafore, ki je v če-ščini pogostejša. Na tem mestu bi bilo zanimivo nadaljevanje analize izbranih besedil: pomembno bi bilo ugotoviti, kateri dejavniki (jezikovni, tj. predvsem pragmatično-slogovni ali zunaj-jezikovni, tj. kulturološki, psihološki ali drugi vplivajo na primerjalno višjo stopnjo metaforičnosti čeških besedil. V prispevku Eve Marie Hrdino-VE (Der emotional beladene Diskurs in Bezug auf literarische Texte. Die Textsorte Rezension als Bestandteil eines Romans) se seznanimo z zanimivo tehniko literarnega pisanja češke pisateljice Irene Obermannove, ki besedilno vrsto recenzija umesti v avtobiografski roman (Panoptikum éeské, 2012). Gre za nadaljevanje kontroverznega romana Tajnä kniha (2011), ki je v javnosti spro-žil veliko zanimanja in hkrati odpora do avtorice, saj je v literarno pripoved prepoznavno vpet nekdanji češki predsednik V. Havel. Izbor kontroverznih recenzij, vključenih v besedilo romana, prinaša visoko mero emocionalnosti, ki jo Hrdinovä povezuje s tipom medijev, v katerih so bile recenzije primarno objavljene: intenzivnost izražene (negativne) emocionalnosti se viša sorazmerno z znižano strokovnostjo posameznega medija in/ali recenzenta in je opazna na leksikalni in skladenjski ravni. Martin Mostyn (Emotionalisie-rung in der deutschen und tschechischen Sportberichterstattung) poudarja vpliv ubesedenja in vzbujanja čustev pri športnih dogodkih in v poročanju o njih. Ugotavlja, da tako češko kot tudi nemško športno poročanje težita k emotivnosti, kar dosegata z rabo vseh razpoložljivih jezikovnih sredstev in strategij ubesedovanja (besedje, skladnja, pogovorni jezik, metaforika vojne, lova, tehnike, šova, spektakla, narativni postopki za ustvarjanje dramatičnosti in akcije). Med jezikoma ni pomembnih razlik, kar avtor utemeljuje s stičnostjo in kulturno sorodnostjo nemškega in češkega jezikovnega prostora, pa tudi s splošnimi lastnostmi opazovane besedilne vrste. Lena Vankovà (Zu Emotionalisie-rungsstrategien in der populärwissenschaftlichen Wissensvermittlung) izraz emotivnosti opazuje na osnovi poljudnoznanstvenih časopisnih besedil s področja medicine. Zastopa stališče, da emocije pomembno vplivajo na kognitivne procese pri pridobivanju novih informacij in so zatorej dobrodošle in potrebne tudi v strokovni oz. polju-dno-znanstveni komunikaciji. Na prvi pogled gre za paradoksalno izhodišče, saj naj bi veljalo, da v strokovnem in poljudno-znanstvenem pisanju ni mesta za izražanje in tematiziranje emocionalnosti. Rezultati avtoričine raziskave kažejo, da sta izraz in tematiziranje čustev v postopkih prilaganja znanstvenih besedil za poljudnoznanstvene namene vsekakor pogosta. Nastopata predvsem v funkciji vzbujanja zanimanja pri bralcu in posledično v funkciji vzbujanja emocij, ki izhajajo npr. iz redundantne rabe metaforike in emotivno-ekspresiv-nega besedja, skladenjskih posegov (ve-lelni, vprašalni stavki, ki nadomeščajo pričakovane povedne stavčne zgradbe), insceniranja narativnosti, ki v »zgodbo« pritegne tudi bralca, končno tudi iz rabe vpadljivega slikovnega gradiva. Dejavniki, ki vplivajo na intenzivnost omenjenih postopkov, so vezani na stopnjo »resnosti« poljudnoznanstvenega časopisa in tudi na jezik besedila, pri čemer avtorica višjo stopnjo emotivnosti čeških besedil povezuje s težnjo po prilagajanju heterogeni skupini potencialnih bralcev, kar vodi v t. i. bulevardizacijo tovrstnega tiska. Zanimivo bi bilo raziskati, ali je stopnja emotivnosti v tovrstnih besedilih razložljiva tudi kulturološko, torej glede na način obvladovanja sveta in okolja v okvirih posameznega jezikov-no-kulturnega prostora. Posebno mesto v modernih množičnih medijih zavzemajo raznolika in raznovrstna spletno dostopna besedila. Jlrlna Malà (Verbalisierung von Emotionen in Online-Artikeln) jih opazuje predvsem glede na izrazito opazno težnjo po mešanju besedilnih vrst v smeri t. i. infotainmenta, torej v smeri kombinacije obvestilnosti in zabavnosti, kar se kaže v očitni potrebi po inovativnosti, kreativnosti, originalnosti in je v bistvu nenehen boj za bralca, gledalca in poslušalca. S tem v zvezi je razumeti vedno višjo stopnjo kompleksnosti in teatralnosti medijskega sporočanja, ki jo omogočajo nove tehnologije. Multimedijske, nadbesedilno in modularno organizirane medijske vsebine tako z lahkoto povezujemo z emotivnimi stanji, kot so npr. pozornost, radovednost, osebna oz. intimna udeleženost, pristnost ipd. Monografijo zaključuje Milan Pišl z analizo sporazumevanja v okvirih fa-cebooka (Facebook und Emotionen). Facebook razume in razlaga kot novo možnost za izražanje in/ali vzbujanje emotivnosti, ki poleg jezikovnega izraza izrablja tudi druge znakovne sisteme (emotikone, smajle) in se igra s tipografijo oz. pravopisom ter s primeri ekstremne jezikovne ekonomičnosti. Pi-šlova najpomembnejša ugotovitev je, da glede na množično uporabo facebooka ne moremo govoriti o enotni sporazu-mevalni platformi; emocionalni obrazi facebooka so tako raznoliki kot je raznoliko človekovo emocionalno delovanje v realnem okolju. Kot je po kratki predstavitvi posameznih prispevkov razvidno, daje monografija dobrodošel vpogled v značilnosti in posebnosti sodobnega medijskega sporazumevanja, ki v vseh pogledih izkazuje pomembno stopnjo ubesedovanja in izražanja človekove čustvenosti. Analize izbranih besedilnih vrst napeljujejo k nadaljnjim raziskavam, za katere bi bilo najbrž smiselno, da bi izhajale iz bistveno spremenjenih funkcionalno-pragmatičnih danosti sodobnega sporazumevanja v množičnih medijih. Predvsem je potrebno že v izhodišču upoštevati spremembe v funk-cijskosti tradicionalnih medijskih besedilnih vrst, kjer gre za njihovo mešanje, prekrivanje, zlivanje, ki ga omogočajo sodobne komunikacijske tehnologije in s tem odločilno vplivajo na načine in oblike jezikovnega in nejezikovne-ga izražanja. Tovrstne spremembe so v pričujočem delu sicer nakazane, vendar odpirajo številna nova raziskovalna vprašanja o digitalnem in/ali spletnem medijskem sporazumevanju, ki bi predvidoma odkrila še več načinov in oblik izražanja človekovih čustvenih stanj (prim. npr. skoraj neomejeno možnost komentarjev k medijskim vsebinam, ki v spletnem okolju nadomeščajo pisma bralcev in so izrazito usmerjeni v emo-cionalizacijo). Ne nazadnje bi bile po vzoru predstavljene monografije truda vredne tudi kontrastivne študije slovenskega medijskega sporazumevanja. Vida Jesenšek Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru vida.jesensek@um.si Vojko gorjanc: Slovensko TOLMAčESLOVJE. PREVODOSLOVJE IN uporabno jezikoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. 240 str. Slovenska prevodoslovna stroka je zgodaj jeseni 2013 pridobila novo pomembno strokovno delo Slovensko tolmačeslovje v zbirki Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje, ki jo izdaja Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je nastala pod uredniškim vodstvom Vojka Gorjanca. Kot lahko razberemo, so v monografiji zbrani prispevki raziskovalnega dela, tesno povezanega tako z magistrskim kot doktorskim študijem prevodoslovja, in razvojnih projektov s področja tolmačenja, kamor so posredno ali neposredno vpeti sodelujoči sodelavci Oddelka za prevajalsko Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot poudarjata recenzentki Alenka Kocbek in Mojca Schlamberger-Brezar, je monografija prvo delo v slovenskem prostoru, ki sistematično predstavlja najpomembnejše raziskave in rezultate razvojnega dela na področju tolmačenja v Sloveniji, hkrati pa se prispevki z interdisciplinarnega vidika osredotočajo na razne potrebe po tolmačenju in predstavljajo razne oblike dela tolmačev: od tistih najprestižnejših, kot je že zelo dobro raziskano področje konferenčnega tolmačenja, pa vse do manj raziskanih in pogostih, pa vendar izredno pomembnih oblik tolmačenja, kot je tolmačenje za skupnost v azilnih domovih in na kriznih območjih. Zlasti pa ne gre zanemariti prispevka monografije k seznanjenosti širše javnosti z vlogo tolmača v sodobni družbi ter vpetostjo te dejavnosti v slovenski in širši evropski ter mednarodni prostor. Še vedno in vse prepogosto smo namreč priča posplošenim klišejem in predsodkom o tolmačenju in poklicu tolmača in povsem nejasnemu razločevanju 'pisnega' ter 'ustnega' prevajanja, kar potrjujejo tudi izsledki ene od analiz glede statusa konferenčnega tolmača v Sloveniji. Tako bi utegnilo prav s pomočjo te monografije tolmačenje in tolmačeslovje pridobiti večjo prepoznavnost, tolmači pa večjo opaznost in priznanje, ki jim spričo zahtevnega dela, ki ga opravljajo, vsekakor pritiče. Spričo dejstva, da je tolmačenje dokaj nov izraz za poklic 'ustnega prevajalca', tolmačeslovje pa povsem nov strokovni termin za samo disciplino, je za bralca toliko pomembnejša umestitev pojmov tolmačenja in tolmačeslovja v uvodu monografije. Avtorica uvodnega prispevka O tolmačenju in tolmačeslov-ju, Jasmina Markič, najprej pojasni rabo in pomen pojma tolmačenje in v nadaljevanju oriše zgodovinski razvoj dejavnosti in poklica ter navede različne oblike tolmačenje glede na namen, naročnika, ciljne uporabnike in obliko. Iz prispevka razberemo, kakšno tradicijo ima tolmačenje v Sloveniji, tako institucionalno - Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije je kot edino stanovsko združenje v Sloveniji nastalo leta 1972 - kot po izobraževalni plati, kjer so pri uvajanju samostojnega študija prevajanja in tolmačenja orali ledino na Filozofski fakulteti v Ljubljani že v študijskem letu 1997/98, še pred ustanovitvijo Oddelka za prevajanje, kasneje pa se jim je na tem področju pridružil Oddelek za prevodoslovje Filozofske fakultete v Mariboru (2008/2009). V drugem delu uvodnega prispevka se avtorica posveti še tolmačeslovju kot disciplini, ki se je kot predmet raziskovanja uveljavila šele v drugi polovici dvajsetega stoletja. Izpostavi bistvene znanstvene raziskave in dosežke te mlade discipline ter njeno interdisciplinarno povezovanje v mednarodnem prostoru pa tudi strokovne in znanstvene objave o tolmačenju v Sloveniji. Uvod sklene s seznami magistrskih, diplomskih in specialističnih del na FF UL in FF UM, ki kažejo, da je tolmačeslovje sicer mlada znanstvena veda, a tudi na Slovenskem že dobro znanstveno raziskana, zato se lahko postavlja ob bok mednarodni strokovni javnosti. Monografijo v nadaljevanju sestavljajo tri poglavja: (I) Izobraževanje tolmačev, ki se z različnih zornih kotov dotika poučevanja tolmačenja, (II) Konferenčno tolmačenje, ki prinaša dve domači raziskavi s področja konferenčnega tolmačenja, ter (III) Tolmačenje za skupnost, ki bralca seznani z značilnostmi tolmačenja za skupnost in osvetli zlasti njegov širši družbeni pomen. V sklopu prvega poglavja postavlja avtorica Amalija Maček v svojem prispevku v ospredje zlasti vpetost študijskega programa v mednarodno okolje in spremljanje kakovosti izobraževanja bodočih tolmačev. Matevž Pajek se dotakne vprašanja študijskih programov z vidika pridobivanja tolmaških kompetenc glede na vsebine študijskih programov ter predstavi snovanje programa in že izvedene izboljšave po prvih evalvacijah izvedb evropskega magistrskega študija konferenčnega tolmačenja na FF UM. Avtor izpostavi pomen sodelovanja tako teoretikov kot praktikov, ki z roko v roki razkrivajo ozadje zapletenega procesa tolmačenja. V nadaljevanju dva prispevka predstavljata primera dobre prakse. Helena Biffio Zorko predstavi svoj pogled iz prakse pri poučevanju konsekutivnega tolmačenja na FF UM in pojasni posamezne miselne premike in spremembe didaktičnih pristopov v teku izobraževanja. S spremljanjem napredka študentov ter z razmišljanji ob analizi napredka glede na različne strategije pri simultanem tolmačenju prvi sklop sklene Jana Zidar Forte. Drugo poglavje se posveča konferenčnemu tolmačenju in prinaša dve raziskavi s tega področja. Avtorica Lara Vidmar v svojem prispevku predstavi izsledke analize o statusu konferenčnega tolmača v Sloveniji, in sicer z vidika razumevanja poklica v širši javnosti ter glede na mnenje profesionalnih konferenčnih tolmačev in prevajalskih agencij kot vse pomembnejših deležnikov na trgu tolmaških storitev. Razpravo drugega prispevka je avtorica Romana Mlačak osnovala na analizi sodelovanja različnih deležnikov pri zagotavljanju simultanega tolmačenja v institucionalnem okolju Evropskega parlamenta. V analizi korpusa s plenarnega zasedanja z vidika izpusta v tol-mačenem besedilu in njegovega vpliva na posredovano sporočilo avtorica predstavi še druge elemente, značilne za tol-mačeni govor, kot denimo povzemanje, zgoščevanje informacij in kompenzaci- jo, hkrati pa se z novimi raziskovalnimi vprašanji ozira že v prihodnost. Poglavje o tolmačenju za skupnost uvaja razprava Vojka Gorjanca, ki poleg značilnosti tolmačenja za skupnost v ospredje postavlja še vprašanje nadnacionalne odgovornosti ter jezikovnih človekovih pravic v sodobnih medkulturnih okoljih. Še posebej velja izpostaviti sociološko vprašanje glede tolmaških situacij kot asimetrije pri porazdelitvi moči, kjer tolmač prevzema vlogo soustvarjalca interakcije in hkrati delno zmanjšuje razliko v razporeditvi družbene moči med družbeno šibkejšim, ki potrebuje tolmača za komunikacijo, in družbeno močnejšim. V nadaljevanju Alenka Morel osvetli tolmačenje za skupnost v Sloveniji s kritično analizo diskurza v tolmaški interakciji v azilnem postopku, kjer analiza jezikovnih sredstev dodatno razkriva razmerja moči med udeleženci v postopku mednarodne zaščite. Tatjana Balažic Bulc in Vesna Požgaj Hadži osvetlita pojav nove potrebe po tolmačenju za skupnost pri južnoslovanskih jezikih v Sloveniji. Izredno zanimiva je diskusija rezultatov analize, ki so jo v svojem prispevku predstavili avtorji Nike K. Pokorn, L. Felgner, M. Pokorn, B. K. Plesničar in u. Ahčan glede položaja tolmača in usmerjenosti njegovega pogleda v medicinskem okolju. Ugotovitve namreč kažejo, da ima veliko akreditiranih tolmačev izkušnje s tolmačenjem za potrebe zdravstva. Hkrati pa v slovenskem prostoru ne izobražujemo tolmačev za potrebe skupnosti in nimamo nobenega kodeksa ravnanja, ki bi postavljal standarde in določal postavitve tolmača v prostoru ali priporočal usmerjenost pogleda tolmača pri tolmačenju. Tako rezultati anket kažejo, da se tolmači največkrat ravnajo po svojih izkušnjah in najpogosteje kot najide- alnejšo postavitev v prostoru izberejo trikotno postavitev, sebe pa v tolmačenju za potrebe zdravstva vidijo le kot 'sredstvo', 'medij', 'tehnični pripomoček' ali 'orodje za sporazumevanje', ki mora 'ostati v ozadju'. Tretje poglavje sklene prispevek Roka chitrakarja s prikazom in razpravo o tolmaški interakciji na kriznih območjih. Monografija pomembno zapolnjuje vrzel na področju tolmačeslovja v strokovni literaturi na Slovenskem, saj na eni strani sistematično povzema bistvene že opravljene raziskave, njihove rezultate ter ugotovitve, na drugi strani pa odpira nova potencialna področja raziskovalnega dela in možnosti zaposlovanja tolmačev v prihodnje. In ne nazadnje je monografija tudi dragoceno študijsko gradivo. Če sklenem z mislijo urednika Vojka Gorjanca, pričujoča monografija ne bo ostala osamelec, saj se ji bodo v prihodnje pridružila še druga dela, ki bodo sistematično predstavljala razvoj tolmačeslovja v slovenskem prostoru. Andreja Pignar Tomanič Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru pignar. tomanic@um.si Gerhard Neweklowsky: Der Gailtaler slowenische Dialekt Feistritz an der Gail/Bistrica na Zilji und Hohenthurn/straja vas. Klagenfurt: Drava, 2013. 180 str. Dialect data are the raw materials for the reconstruction of the history of language. This is especially true for an area like the Slovene speech territory with a relatively young written language. It is regrettable that many Slovene dialects are not yet thoroughly described and that some of the most archaic forms are now being leveled and lost. The situation has been altered in recent years for the Carinthian Slovene dialect of Gailtal in Austria. In the last four years two significant monographs on Gailtal sub-dialects have been published. In 2009 Tijmen Pronk finished a valuable work in the dialect of Egg and Potschach, and now in 2013 Gerhard Neweklowsky has written a book on the closely related Gailtal dialect of Feistritz/Bistrica na Zilji. The timing is important because both authors claim that the dialects are only spoken by the oldest generation and close to extinction. The Gailtal dialect is on the very northwestern extreme of the Slovene speech territory. It is an area observed to be rich in archaisms, especially as regards the preservation of Slavic to-nemic distinctions. It is also a place where linguistic innovations might be expected because of significant contact with other language groups and because of the pressure of bilingualism. Newek-lowsky's new book addresses both of these issues and is a beneficial contribution to the study of Slovene dialects and to Slavic and historical linguistics. The monograph is the culmination of a summer seminar on Slovene dialectology at the University of Klagenfurt in 2010. It is in many ways a traditional approach to dialect description. The author is attempting, by means of a careful phonological description, to place this dialect within the Carinthian Slovene dialect continuum. This fresh dialect description is needed because much of the data from this area in the Slovene Linguistic Atlas is old, gathered between 1949 and 1969. Neweklowsky's study differs from others of its kind in that it is relatively light on nominal and verbal morphology, usually a substantial part of such a work. The explanation for this difference is that Pronk's book on Egg and Potschach, a different but closely related micro-dialect in the Gailtal region, came out just after the completion of the seminar. Pronk made a very thorough study of morphology. Because the morphology of the sub-dialects of the Gailtal area does not differ significantly, a repetition of this material was not needed. The first chapter is a short introduction to Slovene dialectology and an explanation of the place of Carinthian Slovene and especially the Gailtal region within the dialect picture. Chapters two and three provide basic statistical information on the area. There is a short but detailed discussion of the Slovene population, bilingualism and the percentage of the population claiming Slovene as their language of daily use. This provides the expected background of drastic decline over the past century. Some information regarding Slovene as part of the formal education system and in the Church is given here as well. Chapters four and five are the heart of the phonological description of the dialect. The description is brief but careful. It focuses on the vocalic system. The author provides prose analysis of phonemic oppositions and phonetic peculiarities with several dialect forms provided to illustrate each point. Particular emphasis is given to tonemic oppositions, understandable given the author's previous work on accent and tone in Carinthian dialects. The tonemic oppositions of the dialect are depicted using spectrograms and graphs of the word-level tone contour. Throughout the description of the vocalic and accen- tual system the author engages the work of other scholars, particularly Paulsen, Pronk, as well as the author's own earlier work on the subject. The dialect description is followed by an interesting discussion of the historical development of the dialect area and the implications of the described data for the linguistic history of Slovene speech territory. Although the author discusses a range of topics from phonetics to morphology and syntax, the focus is on accentual developments. Here again the author engages the work of other scholars, notably Pronk, Ju-rgec and Greenberg. This is the most interesting part of the study. Newek-lowsky uses accentual and vocalic archaisms and innovations documented in his work and in the work of other scholars to clarify the boundaries of the Gailtal dialects. The author closes this section with a discussion of interesting and little-known lexical items. The final chapters include several transcribed dialect texts with German translations and some selections of poetry written in the dialect as well as a 63-page dictionary of dialect forms. Neweklowsky's description and analysis of the Gailtal dialect is a timely contribution to Slovene dialectology and to Slavic historical linguistics. It adds new dialect material from an area with a disappearing Slovene-speaking population. It refreshes the data from this area available to the Slovene Linguistic Atlas, and it clarifies several internal dialect boundaries in Carinthian Slovene. It should be of interest to Slovene dialectologists as well as scholars working in Balto-Slavic accentology. Grant H. Lundberg Brigham Young University grant_lundberg@byu.edu Marko Jesenšek: Poglavja iz ZGODOVINE PREKMURSKEGA KNJIŽNEGA jezika. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora; 90). 390 str. (Znanstveni) preučevalci, govorci in ljubitelji prekmurskega (knjižnega) jezika smo hvaležni dočakali prvo znanstveno monografijo o prekmurskem knjižnem jeziku: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, avtorja dr. Marka Jesenška. Monografija je izšla v letošnjem letu (2013) pri Mednarodni založbi Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. To je že peta znanstvena monografija rednega profesorja dr. Marka Jesenška, zaposlenega na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Monografija Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika je zrelo in skrbno načrtovano delo - posamezni deli monografije so nastajali v časovnem razdobju skoraj dvajsetih let. Poleg tega so prekmurski pisci in stari prekmurski knjižni jezik ves čas v središču znanstvenega raziskovanja dr. Marka Jesenška. Da gre za znanstveno izjemno poglobljeno delo, dokazuje kar 471 navedenih enot virov in literature. V 390 strani obsežni monografiji je zbranih 25 samostojnih poglavij, ki so razporejena v pet vsebinskih sklopov oziroma razdelkov: I. Knjižne različice slovenskega jezika in jezikovno-zgodo-vinska dinamika prekmurskega jezika, II. Pogledi na prekmurski knjižni jezik, III. Prekmurski abecedniki in učbeniki, IV. Prekmurska publicistika in V. De-ležniško-deležijski skladi na -č in -ši v prekmurskem knjižnem jeziku. V mono -grafiji so predstavljene najpomembnejše točke razvoja prekmurskega knjižnega jezika, od njegovega nastanka (Temlin, 1715), do normiranja v prevodu svetega pisma (Š. Mzmič, 1771), katoliškega nadaljevanja (M. Küzmrc) ter njegovega razvoja v 19. stoletju in vztrajanja še v začetku 20. stoletja. Naslov prvega razdelka je Knjižne različice slovenskega jezika in jezikov-no-zgodovinska dinamika prekmurskega jezika. Dr. Marko Jesenšek je na začetek svoje monografije umestil poglavja, ki predstavljajo temelj za razumevanje prekmurskega knjižnega jezika in njegovega razvoja, posledično pa tudi temelj za razumevanje razvoja slovenskega knjižnega jezika. Poglavja v prvem razdelku dokazujejo obstoj dveh knjižnih različic slovenskega jezika do sredine 19. stoletja: osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurski in vzhodnoštajerski) knjižni jezik. Vzroki za dvojnični razvoj slovenske knjižne norme oz. za nastanek dveh samostojnih knjižnih norm so alpski in panonski jezikovni in kulturni razvoj ter zgodovinske in geografske razmere. Avtor opozarja, da so bila navedena dejstva v zgodovini slovenskega jezika pogosto spregledana oziroma premalo upoštevana. Govoriti o Trubarju kot začetniku slovenskega (ne osrednjeslovenskega!) knjižnega jezika bi pomenilo sprejemati tezo o enotnem slovenskem knjižnem jeziku od njegovih začetkov. Toda nujno je upoštevati dejstvo o obstoju dveh slovenskih knjižnih norm, ki sta se do začetka 19. stoletja razvijali samostojno (osrednjeslovenska od 16. stoletja, vzho-dnoslovenska pa od 18. stoletja), v prvi polovici 19. stoletja pa se začeli približevati in prepletati, dokler ni sredi 19. stoletja prišlo do poenotenja in normiranja novoslovenščine ali enotnega slovenskega knjižnega jezika. Dr. Marko Jesenšek pogumno opozarja na napačno razlago osredje- in vzhodnoslovenskega tipa jezika kot nasprotje med normativno, »slovensko«, pravilno, knjižno (središčno, tj. osrednjeslovensko) proti neknjižno, odklon, »neslovensko«, napačno (obrobno, tj. vzhodnoslovensko). Osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik se v glasoslovju, oblikoslovju, skladnji in besedju tako zelo razlikujeta, da vzhodnoslovenskega knjižnega jezika ne moremo in ne smemo označevati kot jezikovni partikularizem in odklon od knjižne norme, tj. od središčnega tipa slovenskega jezika. Monografija dr. Marka Jesenška opozarja na spre-gledanje panonske jezikovne tradicije in pomembno poudarja, da je vzho-dnoslovenski knjižni jezik sestavni del slovenskega jezikovnega in književnega dogajanja. Zlasti vzhodnoslovenski prekmurski knjižnojezikovni tradiciji je treba priznati pomembno mesto v slovenskem jezikovnozgodovinskem razvoju in jo kritično razmejiti od kaj-kavskega jezika. Prekmurski Slovenci so sicer v cerkvi do 18. stoletja namesto osrednjeslovenskih knjig raje uporabljali kajkavske prevode, saj jim je bila panonska kajkavščina bližja kot alpska slovenščina, toda kajkavščina (kajkav-ci so jo označevali kot slovenski jezik) jim je bila le nadomestni knjižni jezik. Prekmurski knjižni jezik so zato tudi formalno ločili s poimenovanjem čisti ali stari slovenski jezik. Prekmurski knjižni jezik se je v 18. stoletju oblikoval kot nadnarečna tvorba ravenskega in goričkega govora, v drugi polovici 19. stoletja pa so vanj začele vdirati tudi dolinske glasoslovne značilnosti. Njegov začetek predstavljata Temlinova priredba Luthrovega katekizma Mali Katechismus (1715) in abecednik neznanega avtorja Abecedarium Szloven-szko (1725), temeljno delo pa prevod nove zaveze Nouvi Zakon (1771) Štefana Mzmiča, ki je ponudilo jezikovno rešitev, zavezujočo tako za prekmurske protestantske (Štefan Mzmič, Bakoš, Mihal Barla, Janoš Kardoš) kot za katoliške pisce (Mikloš Küzmrc, Košič). Iz drugega razdelka monografije razberemo avtorjeve poglede na prekmurski knjižni jezik. Dr. Marko Jesenšek osvetljuje jezikovno politiko v Prekmur-ju v 18. in 19. stoletju. Prvi nastavki jezikovne politike in načrtovanja prekmurskega knjižnega jezika segajo v 18. stoletje, ko so se pojavile prve tiskane prekmurske knjige. Temeljne obrise za razumevanje jezikovno-kulturnih vprašanj med prekmurskimi Slovenci in nastavke za aktivno jezikovno politiko je postavil Štefan Mzmič v Predgovoru svoje knjige Vöre krsztsänszke kratki navuk (1753). Puristični nazor pa je v razmišljanja o usodi prekmurskega jezika prvi vnesel Mihal Barla (Krscsan-szke nove peszmene knige, 1823), ki je prekmurski knjižni jezik imenoval čisti slovenski jezik, torej »jezik brez primesi«. Nasprotoval je rabi prevzetih jezikovnih sredstev v prekmurskem knjižnem jeziku in s tem odprl vprašanje jezikovne kulture v prekmurskem jeziku. Protestantski pisci so (v nasprotju s katoliškimi) pri prekmurskem knjižnem jeziku (starem slovenskem jeziku) vztrajali vse do konca prve svetovne vojne in priključitve Prekmurja k matičnemu slovenskemu ozemlju, čeprav je jezikovna politika že sredi 19. stoletja narekovala jezikovno poenotenje osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika v skupen slovenski knjižni jezik (novoslovenščino). Tako tudi Kardoševa odločitev, da ne pristane na poenotenje slovenske knjižne norme (zaradi želje po ohranitvi evangeličanske vere med prekmurskimi Slovenci) pomeni neupoštevanje sodobnih jezikovno-kulturnih in političnih razmer, ki so nastale sredi 19. stoletja. Protestantski pisci še niso prepoznali narodotvorne vloge (enotnega) slovenskega knjižnega jezika, ki so jo začeli širiti katoliški pisci (Borovnjak, Borko, Klekl). In takšno zavestno razlikovanje prekmurske protestantske literature od poenotenega slovenskega knjižnega jezika je sredi 20. stoletja postalo osnova za razvoj t. i. vendske teorije, ki skuša prekmurski ali stari slovenski jezik prikazati kot neslovenski. Da bi to teorijo ovrgel, si je zelo prizadeval Avgust Pavel. Dr. Marko Jesenšek z drugačnega (novega) zornega kota prikaže odnos Avgusta Pavla do prekmurščine in njegovo zagovarjanje samostojnosti in upravičenosti posebnega prekmurskega jezika nasproti »avstrijski« slovenščini (tj. osrednjeslovenskemu knjižnemu jeziku), ki ne pomeni odpadništva, ampak stvaren pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. In s pomočjo avtorjeve osvetlitve tudi lažje razumemo Pavlovo odločitev (oz. pristanek), da napiše prekmursko (oz. »vendsko«) slovnico - z njo je v resnici zavrnil t. i. vendsko teorijo in prekmurski jezik imenoval za enega izmed južnoslovanskih jezikov, in sicer za osamosvojeno narečje slovenskega jezika. Pavlova slovnica je odgovorila na vprašanje o (ne)obstoju prekmurskega (knjižnega) jezika. In s tem je vendska teorija ovržena. V tretjem razdelku je govora o prekmurskih abecednikih in učbenikih. Najprej so na primeru abecednika Mikloša Mzmiča ABC kni 'sicza na narodni soul haszek (1790) prikazane besedoslovne lastnosti prekmurskega (knjižnega) jezika. V slovarčku (bolje rečeno zbirki slovenskih in vogrskih, tj. prekmurskih in madžarskih dvojic) je dvojezična predstavitev besedja, vendar brez (stalnih) besednih zvez, rekel in rečenic. Zbrane besede so splošno znane (osnovne) in uporabne, saj je bil abecednik namenjen za osnovno opismenjevanje in učenje branja. V drugem poglavju je predstavljen jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju. Do druge polovice 19. stoletja so bile prekmurske šole izključno verske ustanove (katoliške ali protestantske). Za učenje so uporabljale abecednike in katekizme iz osrednje Slovenije in (zlasti katoličani) tudi kajkavske lekcionarje. Učnih knjig, napisanih v prekmurskem knjižnem jeziku, ni bilo veliko. Prevladovali so abecedniki in čitanke, izšle pa so tudi tri slovnice »vogerskoga« jezika (Košič, Kardoš, Agustič); slovnico prekmurskega jezika je šele leta 1942 napisal Avgust Pavel, a je takrat ostala v rokopisu. Metodike predstavljajo Kardoševi tiski, prvi zgodovinski učbenik v prekmurskem knjižnem jeziku pa je priskrbel Košič. Za Prirodopis je poskrbel Agustič, žal izgubljen pa je učbenik prve pomoči. Ločevanje na katoličane in protestante je zahtevalo ločeno šolstvo in dvojne učbenike, toda jezikovna enotnost se je ohranila vse do druge polovice 19. stoletja. Prvi ohranjeni (protestantski) prekmurski abecednik je izšel leta 1725 (Abecedarium Szlovenszko). Na katoliški strani je prvi abecednik, Szlovensz-ki szilabikar, pripravil Mikloš Küzmrc (1780). Isti avtor je pripravil tudi prvo znano prekmursko berilo ABC knižica (1790), abecednik in čitanko hkrati, ki uči brati in pisati slovensko in madžarsko. Knjižica je dvojezična (na levi strani slovensko, tj. prekmursko, na desni pa madžarsko besedilo), s čimer je poudarjena prednost maternega jezika pred madžarščino. Protestanti so v prvi polovici 19. stoletja izdali Novi abecedar (Lülik, 1821). V drugi polovici 19. stoletja je bil vodilni protestantski pisec metodičnih učbenikov Janoš Kardoš, katoličani pa so takrat v svojih katoliških šolah uporabljali Murkovičev abecednik in Bagaryjevo čitanko, oba v gajici in jezikovno po normi in predpisih enotnega novoslovenskega knjižnega jezika. Za ohranjanje prekmurske slovenske jezikovne in narodnostne identitete konec 19. in v začetku 20. stoletja je bila pomembna tudi prekmurska publicistika (predstavljeno v četrtem razdelku monografije). Ko je začel izhajati prvi prekmurski časopis - Prijatel (1875), prekmurskega knjižnega jezika zaradi poenotenja slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja formalno ni bilo več. Toda prekmurski pisci (zlasti protestanti) so vztrajali v svoji knjižni različici. Agustič je z izdajanjem časopisa Pri-jatel želel dokazati, da je bil prekmurski knjižni jezik sredi 19. stoletja dobro razvit in sposoben za rabo v vseh funkcijskih zvrsteh. Prizadevanja za uveljavitev prekmurskega knjižnega jezika v publicistiki opažamo tudi v časopisih Kalendar Szrca Jezusovoga (Ivanocy), Marijin list in Novine (Klekl) še v začetku 20. stoletja. Jezikovno zamudni-štvo ter razhajanje med protestanti in katoličani sta v prekmurski publicistiki podaljševala prehod na skupni slovenski jezik. Omenjeno dejstvo je prikazano tudi z jezikovnimi analizami posameznih prekmurskih časopisov. Zadnji, peti sklop monografije predstavlja poglavje o deležniško-deležij-skih skladih na -č in -ši v prekmurskem knjižnem jeziku. Na primeru Küzm^e-vega prevoda Nouvega Zakona (1771) je predstavljen pojav deležnikov in deležij na -č in -ši, podrobno pa tudi tvorba deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši ter njihove pomenske funkcije (de-ležijska, deležniška in povedkovniška). Analiza obravnavanega gradiva kaže, da deležniško-deležijske oblike na -ši ne predstavljajo niti tretjine pojavljanja oblik na -č. To kaže, da oblike na -ši konec 18. stoletja v živem jeziku med Prekmurci niso bile razširjene. Deležniki in deležja na -ši so se obdržali »le še v knjižnem jeziku, kjer je bil vpliv slovanske tradicije (in najbrž tudi grškega jezika) dovolj močen« (str. 349). Pot prodiranja »Mzmičevih« deležniško--deležijskih oblik iz Nouvega Zakona v osrednjeslovenski jezikovni prostor je bila zanimiva: od češkega slovničarja Zlobyckega do štajerskega slovaropisca Popoviča, od njega h Kopitarju na Dunaj, ki prevod priporoči Čopu, potem pa Kopitar in Čop skupaj vedenje o prekmurskem prevodu Nouvega Zakona začneta širiti v osrednji slovenski prostor. Okoli leta 1815 je prevod prejel Ravnikar, ravno ko je prevajal Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (18151817). In tako je v svojem delu Ravnikar prvi (čeprav mestoma napačno) objavil »Küzm^eve« deležniško-deležijske oblike. Tako je omogočil soočenje dveh različnih slovenskih knjižnih norm, s tem pa posredno nakazal tudi kasnejše poenotenje slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. Z Ravnikarjem so deležniki in deležja na -ši kmalu postali modni in zelo pogosti v knjižnem jeziku, z Janežičevo slovnico pa celo normativni, znak višje pismenosti. Naslov monografije - Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika ustreza strukturi monografije. Dr. Marko Jesenšek zgodovine prekmurskega knjižnega jezika v monografiji ni predstavil časovno (kronološko), ampak po posameznih izbranih poglavjih. Toda kot celota monografija obravnava vse pomembne točke v razvoju prekmurskega knjižnega jezika, tako da je mogoče nazorno videti razvoj prekmurskega knjižnega jezika od njegovega začetka v 18. stoletju (Temlin, 1715) do njegovega normiranja v prevodu dela svetega pisma, nove zaveze (Š. Küzmrc, 1771), katoliškega nadaljevanja (M. Mzmič) ter razvoja v 19. in še v začetku 20. stoletja. Prikazana je pot prekmurskega knjižnega jezika od njegovega nastanka do normiranja in potrditve v vseh funkcijskih zvrsteh jezika (kot praktič-nosporazumevalnega, kot strokovnega in umetnostnega jezika v učbenikih in abecednikih ter kot publicističnega v publicistiki). Ker so posamezna poglavja v monografiji (z izjemo enega) sprva nastajala kot samostojne enote, kot posamezni prispevki o prekmurskem knjižnem jeziku, so na več mestih (predvsem na začetkih poglavij) večkrat ponovljene temeljne ugotovitve oziroma dejstva o (prekmurskem) knjižnem jeziku. To je, zlasti za tiste, ki svoje znanje o zgodovini (prekmurskega) knjižnega jezika šele odkrivamo, vsekakor priložnost za utrjevanje usvojenega znanja. V predstavitvi najpomembnejših poglavij prekmurskega knjižnega jezika v monografiji izstopata dve pomembni spoznanji: 1. na slovenskem narodnostnem ozemlju od 16. do sredine 19. stoletja sta obstajali dve knjižni normi: osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurska in vzhodnoštajerska različica) knjižni jezik; dvojnični razvoj je posledica alpskega in panonskega kulturno -zgodovinskega in jezikovno -geo -grafskega vpliva; 2. prekmurski jezik 18. in 19. stoletja ni bil narečje, ampak knjižni jezik. Ob branju avtorjevega prispevka o škofu dr. Jožefu Smeju me prešinja podoben občutek in hvaležnost do mojega učitelja dr. Marka Jesenška, ki mi (nam) - tudi s svojo zadnjo monografijo - pomaga poglabljati znanje o zgodovini slo -venskega knjižnega jezika. Polonca Sek Mertük Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru polonca.sek@uni-mb.si Janez Vrečko: Srečko Kosovel. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. (Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev, 13). (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 247). 555 str. Na prvem in častnem mestu zbirke Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev najdemo prvo knjigo Srečka Kosovela z letnico 1946 (druga izdaja 1964), druga knjiga je izšla leta 1974, tretja pa v dveh delih leta 1977. V letu 2011 je pri Založbi ZRC izšla dolgo pričakovana monografija k Zbranemu delu tega kraškega pesnika. Njen avtor je Janez Vrečko, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. S primerjalno zastavljeno monografijo o Srečku Kosovelu je razrešil mnoge vrzeli v razumevanju Kosovelove poetike. Z evropskimi zgodovinskimi avantgardami in s Kosovelovim pesništvom se Vrečko ukvarja že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je svojo doktorsko disertacijo v nekoliko spremenjeni obliki objavil pod naslovom Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem (1986). Vrečko nam uspešno razkriva zgodovin-sko-teoretične podlage Kosovelovega literarnega opusa, z zadnjo monografijo pa je v veliki meri potrdil in tudi dopolnil Ocvirkove teze o Kosovelovi konstruktivistični poetiki, le v primeru Integralov je moral dokazati Ocvirkovo zmoto. Vrečko dokazuje, da se je pesnik po slovesu od »baržunaste lirike«, ki je Kosovelovo ime za impresionizem, vidno loteval t. i. kompleksov, jih hitro zavrgel in se lotil konsov, na koncu pa z integralno poezijo stopil »v levo«. Vrečko opozarja, da je pri Kosovelu šlo za sinhroni razvoj različnih poetik, zato lahko na primer dejstvo, da je ustvaril najboljša ekspresionistična dela po seznanitvi s konstruktivizmom, hitro zavede nenatančnega raziskovalca, da zapiše napačen sklep. Monografijo je avtor razdelil na 34 poglavij in jim pristavil povzetek v angleškem jeziku, bibliografijo, stvarno kazalo in kazalo osebnih imen. V monografijo je vključil tudi 30 črno-belih fotografij dokumentarnega gradiva, izmed katerih so nekateri predmeti ali dokumenti objavljeni prvič. Monografija odpira prvo poglavje s pesnikovim življenjepisom, kjer med drugim izvemo, da si je Kosovel z izdajanjem glasila Lepa Vida nakopal dolgove in to le zato, ker je z njim hotel že takrat oponirati »hrupno ponavljajočima se futurizmu in dadaizmu« (Vrečko 2011: 15). Vrečko še dodaja, da so zaradi dolgov kasneje propadli Kosovelovi načrti za druge pomembnejše projekte, ki bi, če bi bili realizirani, pomembno vplivali na literarno dogajanje pri nas. Prav tako ni izdal svoje prve pesniške zbirke Zlati čoln, s katero bi se poslovil od mladostne »baržunaste lirike«. Kosovel je po Vrečkovem mnenju svojo najbolj ustvarjalno in najbolj dovršeno konstruktivistično fazo zasnoval na podlagi ruskega in nemškega konstruktivizma, ob tem pa poznal še vse druge evropske avantgardne smeri, ki jih je zaradi njihove umetniške samovšečnosti in odmaknjenosti od pravih življenjskih problemov vse po vrsti zavračal. Kljub omenjenemu dejstvu pa v poglavju o dadaizmu izvemo, da se je Kosovel po načelu znotrajliterarne polemike preskusil tudi v dadaizmu, nikakor pa ne v nadrealizmu, kot to poskuša po Vrečkovem prepričanju zmotno predstaviti Boštjan Turk. Z aktualnostmi iz ruske avantgarde naj bi Kosovela neodvisno od posredniške revije Zenit oskrboval prijatelj Ivo Grahor. Ravno nepoznavanje Kosovelove intelektualne širine in zgodovinskih ozadij pa je po Vrečkovem mnenju izvirni greh vseh tistih, ki Kosovelovo konstruktivistično poetiko napačno razlagajo kot futuri-stično, ekspresionistično ali nadrealistično. Po kratkem pregledu Kosovelove zapuščine posveti Vrečko štirideset strani pesnikovemu futurizmu, obdobju zorenja in zahtevnega študija med letoma 1922 in 1924, vrnitvi k impresionizmu in ekspresionizmu. Na približno sto straneh se dotakne smeri dadaizma in nadrealizma, razmerja med futurizmom in konstruktivizmom, pesnikovih integralov, pesmi v prozi, lepljenk, otroške poezije, javnega delovanja, scenarija za prvi javni nastop in Mladine, največji delež monografije pa nameni podrobni raziskavi in utemeljevanju tez o Kosovelovi konstruktivistični in konstruktivni poetiki. V tem delu pokaže Vrečko izjemno poznavanje zgodovinskih avantgard, pri čemer zna biti skrajno neizprosen in o svojih dokazih ne dvomi, »pa naj reče kdo, kar hoče« (Vrečko 2011: 332). Čeprav velja Kosovel za glavnega predstavnika druge generacije slovenske zgodovinske avantgarde, je sodeloval že s prvo, Podbevškovo futuristično skupino, ki jo je kmalu opredelil kot ek-stremistično in je bil ob tem prepričan, da ni mogla dati prave umetnosti. Hkrati pa mu je bilo žal, da se kljub »borbenemu plamenu« in brutalni prekinitvi s tradicijo iz Podbevškove skupine ni izcimilo kaj oprijemljivejšega. Vrečko pravi, da se je Kosovelu s kasnejšim pesniškim eksperimentom posrečilo to, kar Podbevšku ni bilo usojeno ustvariti. Kosovel ni čez noč doživel »prevrata v mišljenju«, hkrati pa ni nikoli zares zapustil svoje kraške impresije, svoje zasužnjene Primorske, saj je bila, tako trdi Vrečko, podlaga in izhodišče vseh pesniških eksperimentov ter zagotovilo, da se pesnik v svojih poetoloških prevratih ne bi izgubil. Impresionizem je treba razumeti kot notranjo konstanto, ki je prisotna v vseh treh poetoloških praksah: kompleksih, konsih in integralih. V konsih se kot avtocitatno gradivo pojavlja po načelu potujitve. Dodajmo, da ob vojnih grozotah njegov impresionizem ne more biti murnovski, čeprav je po Vrečkovem mnenju v njem našel »legitimiteto za lastni umik na Kras« (Vrečko 2011: 45). V poglavju o ekspresionizmu je Vreč -ko poudaril, da se Kosovel ni mogel močneje nasloniti na ekspresionizem, ker je ta egocentrično eskapističen, se zateka v vesolje in beži od vsakdanjih človeških tegob. Ravno nasprotno pa je konstruktivizem prenesel »metakoz-mične dimenzije na mikrokozmične« in s tem ustvaril nov svet, ki omogoča »re -šitev človeštva«, ne kot ekspresionizem, ki si prizadeva rešiti le »eno generacijo« (Vrečko 2011: 59). Za ekspresionizem je Kosovel trdil, da s svojimi »kretenski-mi kračicami« ne dela usluge evropski umetnosti. Kljub temu pa je Kosovel ustvaril vrhunsko ekspresionistično poezijo. Vrečko pravi, da se je Kosovel odločil za t. i. aktivni ali borbeni ekspresionizem. Najbolj travmatičen dogodek v zgodovini Primorske je prav gotovo fašistični požig Narodnega doma v Trstu leta 1920, za katerega je Kosovel v Ekstazi smrti zapisal »Komaj rojen, že goriš v ognju večera« (Vrečko 2011: 75). Vrečko pravi, da je Kosovel videl ta požig v negativni in pozitivni vlogi, kar pomeni, da je šlo ob vsej tragiki tudi za zametek protifašističnega delovanja. V poglavju o zenitizmu izvemo, da si je Kosovel dal v uredništvo Jutra naročiti revijo Zenit. Preko nje je stopil v stik s tujo avantgardo, ki je mladega pesnika pripeljala do izgradnje trdnega konstruktivističnega nazora. Zenit je sodeloval tudi z berlinskim Veščem, kjer sta urednika Erenburg in Lisicki želela povezati rusko avantgardo z za-hodoevropskimi umetniki. V te inter-nacionalistične pobude pa je vstopil s svojim manifestom Mehanikom tudi Kosovel. Pod vplivom zenitizma je Kosovel spoznal razlikovanje med predmetom in stvarjo (vešč), kjer je predmet entiteta preteklosti, stvar pa je nekaj na novo ustvarjenega. Revija Vešč je bila zasnovana arhitektonsko: črke v prostoru, masten tisk, navpično in diagonalno razporejanje naslovov in uporaba števil so elementi, ki jih je Kosovel uporabljal v svojih konsih. Vrečko zavrača trditev Janka Kosa, da se je Kosovel bal obtožbe epigonstva in zato konsov ni objavil. Ravno nasprotno, za svoje konstruktivne konse je načrtoval kar tri revije, Dinamiko, Konstrukterja in KONS, ter pesniško zbirko Ikarov sen. Vrečko za Kosovelov vrhunski in izvirni konstruktivizem predlaga pojmovno oznako konsizem (Vrečko 2011: 88). V poglavju Od barbarogenija do besed v prostoru se seznanimo s Kosovelovim zenitističnim poetološkim prelomom v konstruktivizem, kot ga poimenuje Vrečko. Pesnik tukaj stopi na pot čez »most nihilizma« (Kosovelov izraz) proti novi konstruktivistični človečanski etiki (Vrečko 2011: 93). Pri zenitistih je Kosovel ugotovil, da se radi »igračkajo«, zato je zenitistično poezijo poimenoval »zenitistični štrudelj«, kamor je prišteval svoje komplekse. Gre za neorganska, montirana dela in pomenijo temeljno nepoznavanje konstruktivistič-ne arhitektonike (Vrečko 2011: 93-94). Vrečko izpostavi še pomembnost logike paradoksa, za katere že Zadravec trdi, da pesnik z njimi ni duhovičil. Omeniti je potrebno še zenitistični izum »besede v prostoru«, h kateremu se Vrečko pogosto vrača, saj je po njegovem eden od glavnih temeljev Kosovelovih konsov. Vsebina izuma prihaja iz različnih tedanjih avantgard in jo je Kosovel kasneje povezal s poetiko Literarnega centra konstruktivistov (LCK) in odkril prostorsko razsežnost besed v območju »semantične dominante«, kar je moralo biti v skladu z načelom gruzifikacije (maksimalna obremenitev teme). Vrečko izpostavi, da je ravno LCK poskrbel za to, da je besedi, ki jo je futurizem prignal do skrajnih abstrakcij, vrnil pomen. To pa je temeljna Kosovelova zahteva, kajti »vse, kar je v pesemci, mora imeti gotov pomen« (Vrečko 2011: 102). Šele zdaj je lahko pesnik prešel h prostorsko-časovnemu in protigravitacijskemu konsizmu, k or-ganični umetnosti, kjer gre za sintezo vsebine in oblike. Vrečku se tukaj ponuja odgovor na vprašanje, zakaj je Kosovel ostro zavračal Černigoja in celo ignoriral njegovo razstavo v Ljubljani. Spopad med Kosovelom in Černigojem bi se po Vrečkovem mnenju umiril leta 1927, ko sta Černigoj in Stepančič s Konstruktivističnim ambientom v Trstu izkazala prehod k izvorom konstruktivizma. S kinetično umetnostjo (mobili) sta udejanjila tisto, kar je Kosovel zahteval od Černigoja že leta 1924, te iste zahteve pa je programsko opisal v pesmi Kalejdoskop. Zajetno poglavje Kosovelove definicije konstruktivizma in futurizma razdeli Vrečko na tri podpoglavja. V prvem govori o Kosovelovem predavanju Kriza (1925), kjer pesnik razliko med vsebino in obliko pošlje v muzej estetikov in kliče k organični obliki, kjer sta vsebina in oblika eno. Vrečko predpostavlja, da je Kosovel poznal razliko med kompozicijo in konstrukcijo. K prvemu, tradicionalnemu pojmu je Kosovel prištel tako impresionizem kot ekspresionizem, drugega pojma pa eksplicitno ne navede. Vrečko s pomočjo »rdečih umetnikov«, ki so se imenovali OBMOHU, razloži razliko med kompozicijo in konstrukcijo. Pravi, da jih je zanimala konstruktivna montaža različnih elementov, ne pa kompozicijski odnos raznih materialov. Konstrukcija stopa v interakcijo s prostorom. Dosledno je konstrukcijo izpeljal Tatlin v Spomeniku III. internacionali, za njim pa je Moholy-Nagy izdelal Svetlobno--prostorski modulator (Vrečko 2011: 125-126). Slednji je bil po Vrečkovem prepričanju pobuda za nastanek Kosovelovega Kalejdoskopa. V podpoglavju Organska konstrukcija izvemo, da je spirala, ki ima umetniške začetke v da Vincijevem načrtu za francoski grad Chambord, nujni element konstrukcije, zato je Tatlinov spomenik spiralast. Vrečko pravi, da je Kosovel imel priložnost videti ta stolp v Zenitu in ga zato omenja v svojih pesmih. Nasprotje temu organičnemu stolpu pa je Eifflov stolp, ki predstavlja zmago človeka nad naravo in spomenik tehnični civilizaciji brez etičnega naboja, čemur je Kosovel ostro nasprotoval, kar Vrečko opisuje v posebnem poglavju (Futurizem ali konstruktivizem?). Iz tega poglavja naj omenimo le Kosovelov ambivalenten odnos do tehnične civilizacije: razumel jo je kot novost, ki pretrga s tradicijo, in kot oblastnika, ki mehanizira človeka in uniči medčloveške odnose. V naslednjem podpoglavju Organič-no: identiteta vsebine in oblike izvemo, da je Tatlin izdelal leteči stroj na človeški pogon, kjer je stopnjeval organsko sintezo in s svojo konstrukcijo ponudil neposredno pomoč za izboljšanje človeškega življenja in zmanjšanje onesnaževanja okolja. Gre za primer, ki po Vreč- kovem mnenju ne more bolje potrditi nasprotovanja konstruktivistov abstraktni in človeku odtujeni umetnosti. V to smer naj bi se napotil tudi Kosovel, ki je menil, da mora umetnost človeka napajati s »fluidom življenjskega« (Vrečko 2011: 142). Vrečko trdi, da Kosovelovi konsi ne morejo izhajati iz italijanskega futurizma in njegovih parol in libertà, saj so konsi lahkotne sinkretične in pomensko razvidne konstrukcije. Semantika pesniškega materiala pa je, kot smo že videli, za Kosovela ključna. Po konsizmu se je Kosovel obrnil k integralom in se s tem želel približati »ideji konstruktivnosti novega človeka«, ki bo v »rdečem plašču« prišel z Vzhoda (Vrečko 2011: 149). Gre za Kosovelovo razmerje do revolucije, za katero se dolgo ni mogel odločiti in je ni nikoli zares sprejel. Pesnik pravi, da se je ves čas čutil bolj na levi strani, čeprav ni mogel v celoti priznati nobene diktature. V pismu Obidovi je še zapisal, da ne bo nikoli postal »ortodoksen« in da je »pamet boljša od slepe vere« (Vrečko 2011: 330). Vrečko navaja, da se je pesnikova nova pot začela najprej v prozi, zato je treba govoriti o Kosovelu tudi kot o socialističnem pisatelju, čeprav je že jeseni 1925 prešel v social-norevolucionarno poezijo. Znotraj tega preobrata je treba razumeti »okupacijo« Mladine, kjer bi šlo za pisanje s področja »ekstremnega« v revolucionarnem smislu (Vrečko 2011: 324-325). Pri tem pisanju pa se je Kosovel moral odreči arhitekturni prostorskosti in potujitve-nemu efektu, za katera Vrečko pravi, da sta temeljna postopka, ki ju je pesnik v konsih izvirno združil. Dodaja še, da se je v poezijo vrnilo mimetično načelo, preprostost je zamenjala oteženo formo, integralnost pa montažni princip. Ob integralih naj spomnimo na Ocvirkovo napačno sklepanje, da so Integrali povezani s pesnikovo preusmeritvijo v konstruktivizem, čeprav jih je, tako meni Vrečko, po drugi strani pravilno povezal z aktivizmom. Tako so leta 1967 izšli Integrali '26, ki nimajo nič skupnega z načrtovanimi Kosovelovimi Integrali. Po Vrečkovem mnenju je šlo za Ocvirkovo čisto samovoljo, ki je zavedla prenekaterega odličnega poznavalca Kosovela. V poglavju Analiza konsov je Vrečko analiziral in interpretiral devet konsov: Kalejdoskop, Sivo, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Predmeti brez duše, Na ulici, Majhen plašč, Kons Ikarus in Kons (tiger). V posebnem podpoglavju je opisal svetlobno-prostorsko modulacijo konsov na podlagi umetniškega stroja Moholy-Nagya. Če povzamemo Vrečkove ugotovitve, gre v konsih za ukinitev evklidskega in uvedbo ein-steinovskega prostora in časa, nadomestitev pasivnega odnosa do sveta z vitalno konstruktivnostjo, relativnost zamenja absolutno, nedoločeno določeno, gibanje statičnost, besede postanejo osvetljene in gibljive, črke pa začnejo organično »rasti v prostor«, kar omogoča enost vsebine in oblike. Izjema, ki potrjuje pravilo, pa je kons Na ulici, kjer gre za vedutno oblikovanje mesta, česar v avantgardistični liriki naj ne bi bilo. S takšno interpretacijo je Vrečko pokazal, da je bil Kosovel nedvomno soustvarjalec evropskega konstruktivizma. Kosovelove pesmi v prozi je imel Ocvirk za osnutke večjih zamisli, podobno kot so o Baudelairovih pesmih menili francoski literarni zgodovinarji. S tem nas Vrečko uvede v poglavje Pesmi v prozi in nadaljuje, da je Ocvirka zanimalo le to, kako se je Kosovel seznanil s to zvrstjo, ne pa dejstvo, da je prišel pesnik do takšne odločitve na podlagi svetovnonazorske spremembe. Kosovel naj bi celo načrtoval Zve- zo proletarskih pisateljev, ob tem pa se spraševal, »ali je revolucija kulturi nasprotna ali ne« (Vrečko 2011: 432). Kosovelovo snovanje romana Krašev-ci naj bi ustrezalo tedanji zahtevi po drobnih oblikah, ki so bolj elastične in dostopnejše proletariatu. Po Vrečkovem mnenju je spodbuda spet prišla iz ruskega konstruktivizma. Zdaj Kosovel ni več verjel v svoje kulturno, ampak v svoje revolucionarno delovanje. Kosovel je v Zagorju že nastopil revolucionarno in s tem postal sumljiv političnim oblastem. Po prebranem poglavju lahko ugotovimo, da se je Vrečko naslonil izključno na angažiranost pesnika, samih umetnin pa se ni dotaknil. Na koncu s kratkim odstavkom navaja le Ocvirkovo urejanje pesmi v prozi v Zbranem delu. Kosovelih črtic Vrečko v monografiji ne omenja. Lepljenka, etimološko kolaž (fr. collé - lepilo), kot nam to razloži Vrečko, raz -kriva sam postopek lepljenja posameznih slojev materiala na slikovno podlago (Vrečko 2011: 439). Vrečko razlikuje kolaž kot žanr in montažo kot postopek. Po Vrečkovem mnenju so Kosovelove lepljenke na nižji razvojni stopnji kot konsi. Temeljijo namreč na montažnem principu, ki ne upošteva sinteze vsebine in oblike. Tako konsi kot lepljenke pa veljajo za citatne. Gre za avtorjevo zavestno sklicevanje na tuje predloge, ki jih bralec zaradi zgodovinskega konteksta lahko prepozna (Vrečko 2011: 445). Lepljenke po Vrečkovem mnenju ravno zaradi nižje razvojne stopnje niso nadaljevanje konsov, kot to trdi Matevž Kos, ampak so nastale kot plod »Kosovelovega novoletnega igračkanja« (Vrečko 2011: 460). V Zbranih delih Kosovelova otroška poezija ni bila postavljena na vidno mesto, ker je urednik Ocvirk menil, da ne dosega moči ostale Kosovelove poezije. Tudi Vrečko ji proti koncu monografskega dela namenja le šest strani, kar ni niti polovica obsega poglavja, ki govori o scenariju za Kosovelov prvi javni nastop. Kljub temu pa Vrečko trdi, da je otroška poezija pomemben del Kosovelovega opusa, s katerim je mladi pesnik deloval za svoje Primorce. Po Grudnovem zgledu je otrokom pa tudi starejšim, ki so mnogokrat prvi bralci takšne poezije, omogočal stik s slovenskim jezikom, jih narodno prebujal in pozival k uporu proti fašizmu in srbski prevladi. Otroštvo za Kosovela ni le čas vzgoje, ampak čas harmonije med človekom in naravo, medtem ko je čas odraslosti čas odtujenega mehaniziranega človeka. Tudi šola po njegovem mnenju ni spodbudna, ampak »ubija igro« in preprečuje »produktivno fantazijo« (Vrečko 2011: 483). Monografija z veliko natančnostjo predstavlja Kosovelov pesniški razvoj in poudarja njegov izvirni prispevek v evropsko zgodovinsko avantgardo. Po Vrečkovem mnenju je razrešena največja dilema v zvezi s Kosovelovim zeni-tističnim in konstruktivnim konstruktivizmom, vendar nas monografija ravno zaradi poglobljene analize te poetike priganja v seznanjanje z mnogimi podrobnostmi evropskega konstruktivizma. Poraja se tudi občutek, da avtor ne dopušča veliko prostora drugačni interpretaciji. To seveda izhaja iz perspektive raziskave, ki združuje prvi dve metodološki paradigmi. Nobene krivice ne bi storili Kosovelu, če bi ga mestoma brali tudi drugače. Monografija nedvomno postavlja visok raziskovalni standard, mimo katerega odslej ne bo mogla več nobena resna študija o Kosovelu. Dejan Sinko dejan.sinko@gmail.com Mednarodna znanstvena konferenca 200-LETNICA ROJSTVA Franca Miklošiča in Miklošičeva monografija. Ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. Marko Jesenšek. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, 2013. 487 str. V Ljutomeru, v kraju, pet kilometrov oddaljenem od Radomerščaka, rojstnega kraja Franca Miklošiča (1813-1891), je ob počastitvi dvestoletnice Miklošičevega rojstva od 18. do 19. novembra 2013 potekala mednarodna znanstvena konferenca, ki je bila odlična priložnost za nove jezikoslovne, zgodovinske in kulturološke raziskave Miklošičeve dediščine, ki še zdaleč ni izčrpana. Znanstveno srečanje je potekalo v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Občine Ljutomer in Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Konference so se udeležili raziskovalci iz osmih držav, tj. iz Slovenije, Avstrije, Češke, Hrvaške, Makedonije, Nizozemske in Poljske. Ob dogodku je izšla tudi monografija z naslovom Miklošičeva monografija (urednik Marko Jesenšek), ki predstavljene referate združuje v šest tematskih sklopov. Dvodnevno dogajanje se je pričelo z raznoterimi dogodki, ki so se zvrstili v Domu kulture Ljutomer: otvoritev razstave Miklošičeva zapuščina, predstavitev knjig Miklošičeva monografija in Pravljice iz Bukovine, otvoritev mednarodnega simpozija s pozdravnimi nagovori predstavnikov organizatorjev dogodka, plenarno predavanje Mirana Puconje, nekdanjega profesorja slovenščine in filozofije na ljutomerski gimnaziji in dobrega poznavalca jezikovnih in družbenih razmer Miklošičevega časa, z naslovom Dvesto let jezikoslovca Franca Miklošiča v luči vloge slovanske filologije danes, v katerem se je dotaknil Miklošičevega pojmovanja obli-koslovne in skladenjske klasifikacije, njegovega slovarskega in etimološkega prispevka ter podal nekaj družbeno-kritičnih misli. Otvoritveni del se je zaključil s predvajanjem kvalitetnega dokumentarnega filma o Miklošiču, ki je nastal v režiji Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Referati mednarodne znanstvene konference, ki je potekala v prostorih Golarjeve domačije v neposredni bližini stavbe gimnazije in doma kulture, so se zvrstili v drugačnem zaporedju, kot si sledijo v monografiji, tukajšnja predstavitev zaradi tematske povezljivosti sledi zaporedju v monografiji. Prvi tematski sklop predstavlja šest referatov, ki Miklošiča osvetljujejo skozi prizmo prostora (Gradec, Dunaj), časa (19. stoletje) in družbenih razmer, v katerih je ustvarjal. Miran Puconja (GFML) v referatu Franc Miklošič - človek in znanstvenik oriše Miklošičevo izobraževalno, znanstveno in politično pot s poudarkom na jezikoslovnih dosežkih. Z Miklošičevim družbenopolitičnim pomenom se je ukvarjala Katja Sturm-Schnabl (Univerza na Dunaju), ki posebej izpostavlja Miklošičev prispevek k zavzemanju za enakopravnost manjših in nepriznanih narodov znotraj habsburške monarhije ter za potrditev njihove individualne identitete. Vlasta Stav-bar (Univerzitetna knjižnica Maribor) je prikazala Miklošičevo osemletno delovanje v Gradcu (1830-1838), pri čemer ga izpostavlja kot filološko in slavistično avtoriteto ter orisuje njegovo prijateljevanje s Stankom Vrazom oz. njuno udejstvovanje v različnih organiziranih družbah. Družbenopolitična vloga Miklošiča kot rektorja dunajske univerze in Seilerja, prvega dunajskega svobodno izvoljenega župana, rojenega v Mariboru, so prikazane v prispevku Staneta Kocutarja (RTV SLO, Radio Maribor). V prispevku Alenke Doležal-Jensterle (Filozofska fakulteta, Karlova univerza v Pragi) je Miklošičeva veličina prikazana skozi doživljanje njegovega učenca Matije Murka, ki je pod močnim Miklošičevim vplivom deloval vse od študijskih začetkov dalje in od katerega se je učil znanstvene skromnosti, preciznosti in objektivnega prikaza raziskovanega problema. Prvi tematski sklop zaokroža referat poljskih raziskovalcev Božene Pikala-Tokarz in Emila Tokarza (Šlezijska univerza v Katovicah), katerega namen je prikazati vpliv Poljakov na Miklošičevo oblikovanje odnosa do slavističnih vprašanj, s katerimi je prišel v stik v Gradcu, kamor so se zatekli številni vidnejši Poljaki, med njimi plemič Wladyslaw Ostrowski. Drugi sklop sestoji iz treh referatov, izmed katerih se dva Miklošičevega dela dotikata le posredno (področje primerjalnega (slovanskega) jezikoslovja). Z genetolingvistično klasifikacijo zahodnoslovanskih jezikov se ukvarja Matej šekli (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), tako da so za posamezne jezike (poljščina, pomorjan-ščina, polabščina, češčina, slovaščina in lužiščina) podane njihove definicijske lastnosti, ki jih ločujejo od sosednjega jezika in razmejujejo znotraj širšega areala. V prispevku Tijmena Pronka (Inštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje, Zagreb) je na podlagi slovanskega gradiva za števnike od enajst do devetnajst in dvajset, trideset in štirideset prikazan razvoj praslovanskih glasoslovnih sklo -pov *in, *im, *un in *um, ki so nastali iz ide. zlogotvornih zvočnikov. Vanda Babič (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) v prispevku Prva - Miklošičeva - izdaja Supraseljskega zbornika iz leta 1851 obravnava najobsežnejši starocerkvenoslovanski cirilski spomenik iz 11. stoletja, ki ga je Miklošič po metodi rekonstrukcije pripravil na podlagi Kopitarjevega lastnoročnega prepisa. Slovansko (makedonsko, albansko, češko) in neslovansko (italijansko in nemško) gradivo Miklošičevih razprav in monografij je analizirano v tretjem tematskem sklopu. Bece^hhka .Haepocka (Inštitut za makedonski jezik Krste Misirkov, Univerza Sv. Cirila in Metoda v Skopju) primerja makedonsko leksiko v albanščini, kot jo je evidentiral Miklošič pred več kot sto leti s sodobno leksiko, pri čemer ugotavlja, da je ta v albanščini v pogovornem jeziku, ne pa tudi pisnem še vedno prisotna. Prav tako je makedonski jezik tema še enega referata, kjer ^hmhtap Hah^eb (Filološka fakulteta Blaže Koneski, Univerza Sv. Cirila in Metoda v Skopju) izpostavlja tri oblike določnega člena in glagolski prislov kot posebnosti, značilne za makedonski jezik, ki jih je evidentiral tudi Miklošič. Italijansko gradivo, vključeno v Miklošičevo slovnico Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen, je analizirano v prispevku Roberta Grošlja (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), ki to gradivo deli na kontrastivno-primerjalno in raz-lagalno-utemeljevalno, obe skupino pa na besedoslovno in slovnično. Miklošičevo slovaropisje, slovničar-stvo in pedagoški prispevek ter primerjava njegovih ugotovitev z aktualnim stanjem je tema četrtega tematskega sklopa. Iztok Mikulan (Filozofska fakulteta Univerze v Amsterdamu) si za cilj zastavlja pregled diahronega razvoja dveh nesestavljenih preteklikov, tj. aorista in imperfekta od pozne praslovan- ščine do sodobne slovenščine (narečja), obenem ga zanima njuna funkcija ter čas, do kdaj sta bila v rabi. Poskusa rekonstrukcije makro- in mikrostrukture Miklošičevega neohranjenega 4-zvez-kovnega rokopisnega slovensko-nem-škega slovarja se je s pomočjo Pleteršni-kovega Slovensko-nemškega slovarja (1894-1895), kamor je pri 4924 iztočnicah vključeno Miklošičevo gradivo, lotila Irena Orel (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani). Marko Jesenšek (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) predstavlja Šumanovi slovenski slovnici (Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, 1881 in Slovenska slovnica za srednje šole, 1884), ki sta nastali po Miklošičevi Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, in sta bili zaradi izhajanja iz primerjalnega jezikoslovja in ne iz slovenskega jezika označeni kot neprimerni in neuporabni za šolsko rabo. Na le eno besedno vrsto, tj. na glagol, se v referatu Glagol v Miklošičevi Primerjalni skladnji slovanskih jezikov osredotoča Polonca Sek Mertük (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), ki želi na slovenskem gradivu prikazati Miklošičevo obravnavo glagola. Poleg slovničarstva in slo-varopisja je Miklošič kot sestavljavec gimnazijskih beril pustil svoj pečat tudi z didaktičnim prispevkom - Natalijo ulčnik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) zanima delež, vloga in struktura paremiološkega gradiva v Miklošičevih berilih, ki ga obravnava z vidika izvora, jezikoslovnih značilnosti in funkcije, obenem pa Ulčnikova preverja (ne)ohranjenost tega gradiva v sodobni slovenščini. Tematski sklop zaokroža referat Marije Bajzek Lukač (Filozofska fakulteta ELTE, Budimpešta), ki prikazuje položaj prekmurščine kot knjižnega jezika v Miklošičevem času, ki za ta idiom pomeni hkrati obdobje razcveta in počasnega zatona; opisani so nazori posameznih vidnejših Prek-murcev (Košiča, Agustiča, Kardoša) in njihovo razumevanje pomena ob prek-murščini obvladovanje jezika monarhije, tj. madžarščine. Povezava aktualnega narečjeslovne-ga gradiva z Miklošičevim konceptom, teorijo in besednim gradivom rokopisnega slovarja je tema petega sklopa, v katerem se združuje pet razprav. Alenka Šivic-Dular (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) razlaga Miklošičevo razumevanje slovanske dialek-tologije, kjer najprej skuša predstaviti Miklošičevo terminologijo in njegovo naziranje, nato njegov pogled na razvoj slovanskih jezikov na sploh, večji delež pa je namenjen narečjeslovni problematiki, kakor je razvidna iz Miklošičevih del. Primerjava prvin oblikoslov-ne ravnine pri Miklošiču in v govorih štajerskih Slovencev v Avstriji je tema referata Zinke Zorko (SAZU) in Anje Benko (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru), kjer so sklanjatveni tipi treh krajevnih govorov (Radvanje, koz-jaški govor, Žetinci) obdelani primerjalno z Miklošičevimi vzorci. Leksična ravnina je v referatu Mihaele Kole-tnik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) osvetljena s predstavitvijo Miklošičevega slovarskega gradiva, tj. prleškega besedja s pomenskega polja človek, izluščenega iz Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja. Šesti sklop monografije predstavljajo tri razprave s področja besedo- (z besedotvorjem in frazeologijo) in be-sediloslovja, izmed katerih je bila na konferenci predstavljena le ena: Irena stramljič Breznik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) predstavlja rezultate raziskave, v kateri so jezikoslovno različno izobraženi anketiranci prepoznavali iz Miklošičevih del izpi- sane tvorjene besede, ki imajo sinhrono manj ali neproduktivna obrazila. Strukturno in vsebinsko zanimivo je tudi zadnje poglavje monografije, naslovljeno Dodatek (437-482), kjer referatu Mirana Puconje, ki je zapisano plenarno predavanje, sledijo predstavitev osebnega Miklošičevega fonda iz arhivskega gradiva v Pokrajinskem arhivu Maribor, tj. zasebna in uradna pisma, čestitke, plakete, ki ga je predstavil Jure Maček (Pokrajinski arhiv Maribor). Poglavje dopolnjujejo povzetki nekaterih referatov, ki jih prijavljeni do konference niso uspeli pripraviti: Varja cvetko orešnik: K metodologiji jezikoslovnega vidika raziskovanja romščine, Mojca Horvat: Fitonimi v prekmurskem knjižnem jeziku druge polovice 19. stoletja na primeru Agustiče-vega učbenika Prirodopis s kepami za nàrodne šole, Janez Marolt: Miklošič - cenzor knjige Poezije doktorja Franceta Prešerna (1847), Majda Merše: Miklošičev prikaz imperativa in stanje v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Marko snoj: Miklošič kot albanolog in Jožica Škofic: Primerjava fonološke ravnine govorov Ljutomera v Sloveniji (SLA T374) in Banfija na Hrvaškem (SLA T407). Šest referentov na konferenci ni nastopilo, pač pa so njihovi referati objavljeni v monografiji: Mateusz War-chal (Filozofska fakulteta, Univerza Bielsko-Biala): Edukacja interkulturo-wa w Europie - aspekty metodyczne i funkcje jgzyka, Janusz Banczerowski (Filozofska fakulteta, ELTE, Budimpešta): Nazwa »dusza« we frazeologii polskiej i wfgierskiej, A^ekcah^p CEPrEEBHH Tep^ (Državna univerza v Sankt Peterburgu): Es Ha6mdenuü Had neKCUKOü CMoeeHCKUx meKcmoe XVI eeKa Ha ^pKoeHocnaexHCKOM $OHe, Istvan Nyomarkay (Filozofska fa- kulteta, ELTE, Budimpešta): O preve-denicama (pouzdano određivanje uzoraka, ponašanje prevedenica u jeziku - primatelju), Petr Karuk (Filozofska fakulteta Masarykove univerze v Brnu): Supinum v destine in Alja Lipavic Oštir (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru): Pogled na Miklošičevo delo Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen z današnje perspektive. V času konference so imeli referenti priložnost obiskati Miklošičevo rojstno hišo v Radomerščaku in ob tem začutiti prostranost, lepoto in optimizem slikovite prleške pokrajine, ki je ob Miklošiču rodila za slovenstvo številne pomembne osebnosti. V sklopu obeležja ob dvestoletnici Miklošičevega rojstva so na Glavnem trgu v Ljutomeru ob zaključku konference odkrili doprsni kip Franca Miklošiča, v Domu kulture Ljutomer pa priredili Slavnostno akademijo, kjer je zbrane nagovoril minister za kulturo RS Uroš Grilc. Slavnostna govornica je bila Martina Orožen, ki je v referatu Miklošič, veleum 19. stoletja predstavila Miklošičev pomen za razvoj sodobnega jezikoslovja nasploh, predvsem pa za slavistiko in slovenistiko. Njen prispevek je bil objavljen v: Pogledi, 11. 12. 2013, št. 23-24. Organizatorji so se na obeh konferenčnih dnevih zelo uspešno trudili za zagotavljanje prijetnega in razgibanega vzdušja, predvsem pa za dobro počutje udeležencev konference, ki so tako v Miklošičevem mestu imeli priložnost podeliti svoja lastna spoznanja s kolegi iz slovenske in širše evropske znanstvene sfere. Mojca Horvat Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU mojca.horvat@zrc-sazu.si Navodila avtorjem Slavia Centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini. Recenzijski postopek Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo. Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev. Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom: - gre za še neobjavljene prispevke; - oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@uni-mb.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice. - razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov; - sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 5 do 8 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed; - povzetek naj obsega 20 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini; - pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5; - format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča); - opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane); - literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk; - če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja; - če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b); - v seznamu literature navajamo: ■ monografija: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). ■ članek v reviji: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ članek v monografiji ali zborniku: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke; - mednaslovi so v polkrepkem tisku; - ponazarjalni zgledi in daljši navedki (brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni) so v ležečem tisku; - natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici; - naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture; - korekture je potrebno opraviti v desetih dneh. Guidelines for contributors The journal Slavia Centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English. Refereeing process SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If an article is accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys the requested emendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author. The content and format of the articles must conform to the following criteria: - The work must not have been published previously. - Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalija.ulcnik@uni-mb.si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI - 2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor. - Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters. - The English abstract should be 5 to 8 lines; it should include 4 to 6 keywords. - The summary should contain 20 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene summaries. - Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5. - Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or on North America letter-size paper with one-inch margins on all sides. - Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written. - Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e.g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article. - If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes. - If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e.g., (2007, 2007a, 2007b). - Citation format: ■ Monograph: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). ■ Journal article: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ Article in a book or anthology: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering. - Subtitles should be in boldface. - Examples and longer quotations (without quotations, 10 point, with paragraph breaks) should be in italics. - Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor. - The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs). - Proofs must be corrected and returned in ten days.