1121
VPRAŠANJE IZBORA?
Jesen je že bila, ko nas je med kulturnimi srečanji Alpe-Jadran obiskalo Celovško mestno gledališče z Eyslerje-vo Mojstrico zlatarko. Srečanja seveda niso festivali, vsak ponudi sosedu in gostitelju pač tisto, kar se mu zdi najprimernejše ali najbolj dognano, zato je celota v najboljšem primeru pester in vabljiv mozaik. Celovčani so se torej odločili za Eyslerja in to je bil njihov prav. Predstava je tekla uglajeno, nemara so bili tudi mnenja, da nam ne bo škodovalo srečanje s skladateljem, ki smo ga na Slovenskem že zdavnaj pozabili in mu, kolikor vem, nikoli nismo  pripisovali posebne  veljave.  A
tudi to spričo smisla kulturnih srečanj ni nič slabega: Eyslerja sem se spomnil le v zvezi z našimi festivali, ki se zadnja leta vse bolj prevešajo v kulturne prireditve, nemara srečanja, kdaj pa kdaj samo revije, celo v semnje (kakor so nam že pred časom pojasnili na zagrebškem Glasbenem bienalu). Kajpak se zavedam, kako blizu in kako prepleteni so med seboj ti pojmi, koliko skupnih potez imajo, kako težko, pravzaprav nemogoče bi jih bilo natančno ločiti. Saj tudi ni potrebno. Za nekaj drugega gre: festivali že nekaj let sem niso več tisto, kar naj bi bili po vsebini besede in izročilu iz obdobja med vojnama. Sprememba je očitna: prireditev, ki bi z vsebinsko jasno zaokroženim, iz trdnega načrta in neomahljivega izbora pripravljenim sporedom res zaslužile ime slavnostnih večerov, je tako malo, da se v današnji poplavi »festivalov« dobesedno izgubljajo. Ne trdim, da jih ni več kot pred štiridesetimi, petdesetimi leti, zagotovo pa je njihov odmev, torej pomen in smisel, manjši, manj učinkovit, če ne kar manj pomemben.
Donkihotstvo bi seveda bilo začenjati papirnato vojno zoper tako značilno bolezen današnjega časa. Festivaloma-nija je' preplavila svet in kot mnoge druge manije smo jo dobili tudi k nam. Minila bo, zagotovo; uplahnila bo predvsem povodenj tako imenovanih zabavnoglasbenih festivalov, ki si s tolikšno samoljubno gorečnostjo (ali samoobrambnim nagonom) pripisujejo vzdevek tradicionalnega. Kako pa bo z našimi festivali — spet tako imenovane — resne glasbe? Razumljivo se nam zdi, da jih je neprimerno manj: to pač ni »za ljudi«, čeprav se v takšni, iz vsakdanje pogovorne rabe prevzeti frazi skriva dobršen del priznane krivde. Res razumljivo je tudi, da se precej razlikujejo med seboj, ne le vsebinsko (saj bi drugače ne obstali, ko pa ne gre za popevke), ampak kakovostno, po dovolj ali premalo jasnem in dognanem
1122
Borut Loparnik
izboru sporeda. Na srečo se lahko Slovenci v pičli beri svojih »resnih« festivalov pohvalimo kar s tremi, ki so si vsaj doslej še kar pomagali čez čeri in zapreke takih prireditev. Zdaj bolje zdaj slabše seveda, saj drugače sploh ni mogoče — poglavitno je, da je njihov program vselej sledil osrednjo usmeritev in ji skušal pomagati do prave podobe. Mislim na Festival komorne glasbe XX. stoletja v Radencih, ki se je po prvem desetletju le opogumil z nekoliko spremenjenim naslovom, kakor mu tudi pritiče, in je letos spet vzdržal visoko raven poustvarjalnega mojstrstva ter dovolj širokosrčno in razgledano mavrico sporeda brez »nepotrebnih« del. Mislim na Mladinski pevski festival v Celju, ki je že nekajkrat ponudil dragoceno primerjavo med tujim in domačim, na njegovo odpiranje obzorij prav tam, kjer jih je bilo najmanj, pa vendar so izredno nujna. Mislim tudi na Mariborski baročni festival, ki se hitro oblikuje v smiselno, pozorno izbrano zaporedje slogovno zaokroženih sporedov, vse bolj res samo baročnih in vse bolj izbirčnih pri odločanju za koncertante.
Poleg teh premoremo na Slovenskem samo še operni in baletni bienale v Ljubljani. Ta je bolj »splošen«, vsebinsko manj omejen in prav zato izpostavljen večjim nevarnostim. V domačih okvirih ga lahko še najbolje primerjamo dubrovniškim, beograjskim, ohridskim in zagrebškim prireditvam, čeprav je v njihovi družbi gotovo najožje usmerjen, tudi najkrajši (pa hkrati najbolj vabljiv za široko občinstvo). Letošnjega bi komaj lahko imenovali pravi festival: bil je le (nepopolno) srečanje ali revija jugoslovanskih opernih gledališč z dodatkom poljskih gostov. Naključen spored ni mogel izpričati nobenega vsebinskega vodila, ker ga kratko malo ni bilo, ne vodila ne razvidne zaokroženosti. Vendar primer ni samo naš, je precej širši. Kritična poročila z zadnjih (in ne samo zadnjih) Dubrov-
niških poletnih iger, z BEMUS (Beograjskih glasbenih svečanosti), z ohridskega festivala in Zagrebškega bienala so se marsikdaj lotevala istega vprašanja, ki se da preprosto strniti na skupni imenovalec nezadovoljstva zaradi neprepričljivega, površnega, premalo pozornega ali preveč popustljivega sestavljanja sporedov in izbiranja sodelujočih. Naš letošnji operni bienale potemtakem ni izjema. Predvsem bi mu težko očitali neprizadevnost prirediteljev: če so znali ujeti pravo mero in dovolj pester razpon v obsežnem programu poletnih kulturnih večerov, bi gotovo zmogli tudi izoblikovano zasnovo opernega bienala, saj je bilo težišče, ki terja udeležbo domačih gledališč, že dog-nano in preskušeno. Zakaj se jim torej ni posrečilo? Recimo preprosto: zavoljo denarja. Ni ga bilo, natančneje: bilo ga je (kakor smo brali v časnikih) mnogo premalo. Poenostavljeno bi lahko zapisal, da so ansambli nastopali na križev-niškem odru na svoje stroške — to pa seveda pomeni, da so nam pokazali, kar se jim je zdelo najbolj prav. Kajpak: festivalski program ni bil njihova skrb, zanj se potemtakem niso brigali, proste roke pa so verjetno imeli tudi pri presoji dognanosti svojih uprizoritev. Prireditelju — spet namenoma poenostavljam — torej ni ostalo drugega kot organizacijska plat gostovanj. O izboru del, o vrednosti predstav so odločali pravzaprav brez njega, v najboljšem primeru z upoštevanjem njegovih želja. Resen, pomemben festival je v takih okoliščinah seveda nemogoč.
Saj: kot vselej, je tudi zdaj najlažji, najbolj priročen nasvet tisti modro dvignjeni kazalec z vprašanjem, ali nam je festival sploh potreben. Potreben nam kajpak ni, če je potrebno le tisto, kar je nujno za golo življenje: brez festivala se bomo prav tako dobro prebili v jutrišnji dan .. . Ne bistveno drugačen je bolj iznajdljivi, pripravnejši nasvet: kjer ni, še vojska ne vzame. Če je   torej   izbor   jugoslovanske   operne
1123
Vprašanje izbora?
(po)ustvarjalnosti dosegljiv ljubljanskemu občinstvu le s popolno denarno pomočjo drugih mest oziroma republik, preimenujmo bienale v srečanje, revijo ali karsibodi, »uzakonimo«, kar tako in tako že imamo. Na mah bodo izginile skrbi, ki se z njimi po nepotrebnem otepamo, volk bo sit, koza cela, pa še za prihodnost bomo rešeni neprijetnih naporov. — Res je: konec dober, vse dobro, pravi ljudski rek. Nič
ni lažjega, kot vreči puško v koruzo, pozabiti dolga leta poštenih in težaških prizadevanj, odpovedati se doseženemu (saj je tako skromno) in živeti, kakor pač nanese. Ampak tudi to je res, da kulturna tradicija nima pri takšnem početju nobene cene, ker je početje nekulturno. In brez kulturne tradicije bi Slovenci ne bili, kar smo... in ne bomo, kar smo, če je ne bomo ustvar-jali tudi danes.        Borut Loparmk