Poštnina plačana v gotovini - december 2001 • Spedizione in a.p. art. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale di Trieste - dicembre 2001 ISSN 1124- 657X y ŠT.10 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 67 II 117 986 2001 900101314,10 DECEMBER 2001 L. 5000 € 2,60 Božič kot klic k Pristnemu .......01 Zvone Štrubelj: Drzne božje sanje o miru .... 02 Vladimir Kos: Njej, ki Je ne morem pozabiti .............02 Liljana Filipčič Corva: Skozi oči otroka................03 Vladimir Kos: Novi Daljni Vzhod . 03 Vladimir Kos: pesmi ..............04 Irma M. Ožbalt: Mavrice 05 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da ..................09 Maria A. Oppelt Oppelli: Baragova knjižnica v Avstraliji ......10 Peter Merku: Iz spominov na starše (XVI.) ............12 Ivo Jevnikar: Iz arhivov in predalov: Dva zapisa......14 Anica Perpar: Pesmi.........16 Mihaela Mravljak: Pesmi .... 17 Mitja Petaros: Razstava kovancev v naših krajih ... 19 Antena .........................21 Ocene: Knjige: M. Kambič, Doživetja sredi mojega stoletja (A. R.); Razni, Pisatelji za mir (N. Zaghet). Razstave: Galerija Cartesius v novih prostorih (M. Jevnikar); Kipar Matjaž Počivavšek v Benetkah (I. Žerjal); Zemlja, ogenj in... kava (M. Jevnikar) .............28 Knjižnica Dušana Černeta (št. 37).............32 Na platnicah: Za smeh; Listnica uprave Priloga: RAST 08 - 2001 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193 Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 5.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir. Tisk: Graphart sne - Trst NOVO! Tik pred Božičem so iz tiskarne prišle TRI NOVE KNJIGE TRŽAŠKIH AVTORJEV, KI JIH POSEBEJ PRIPOROČAMO NAŠIM BRALCEM | Vsem bralcem, naročnikom in sodelavcem I VOŠČIMO SREČEN BOŽIČ TER USPEHOV POLNO IN ZDRAVO , NOVO LETO 2002! r Uredništvo in uprava Mladike SLIKA NA PLATNICI: Cerkveni pevski zbor z Repentabra na letošnji Pesmi jeseni v organizaciji ZCPZ iz Trsta (foto KROMA) in božični motiv, ki ga je narisal Štefan Pahor. UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrljan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. 1 1 7986 Božič kot klic k Pristnemu Kristusovo rojstvo ostaja Kristusovo rojstvo, osrednja točka v zgodovini človeštva, a obhajanje tega praznika je različno. Prav posebna različnost bo zaznamovala tudi letošnji božič. To bo prvi božič po 11. septembru, datumu, kije, kot vidimo, usodno zarezal ne samo v dušo Združenih držav Amerike, ampak v dušo sveta. Vse kaže, da bosta njujorška dvojčka vrgla svojo tragično senco tudi na naše božično občutje, na naše krščanske jaslice. Na naše jaslice ali na njihovo lažno idiličnost? Tudi če pustimo ob strani tiste, ki Kristusa ne sprejemajo, se uveljavlja tudi med domnevnimi kristjani nekakšno lahkoumno, potrošniško doživljanje božičnih praznikov, v katerem izginja njihova pristna skrivnost. “Septembrsko občutje”, da ga tako imenujemo - novo občutje tragičnosti sveta in krhkosti vsega človeškega vključno z najmodernejšimi jumbojeti - jemlje našim jaslicam njihovo potrošniško idiličnost in jih vzpostavlja v njihovem bivanjskem realizmu. Prihod Bogočloveka se nam prikazuje v svoji dejanski zgodovinski resničnosti, kjer ni bilo nič idiličnega. To je bila resničnost mladega in ubogega zakonskega para, ki se je sredi zime zaradi birokratske dolžnosti odpravil kakih stotrideset kilometrov daleč peš. To je bila resničnost nekega prenočišča, ki ni bilo niti najskromnejše gostišče, ampak ovčji hlev. To je bila morasta resničnost n-ekega kraja, kjer je krvav star tiran prežal na Novorojenca. To je bila takoj potem krvava resničnost nekega pokola, nekega pobega ogrožene družinice v Egipt. V sanjskost se odevajo moderni miti, od marksizma do new agea: a kakor je polno realizma Kristusovo rojstvo, tako ostaja realistično, umerjeno na bistvene človeške mere, Kristusovo sporočilo. Tudi za našo slovensko zamejsko skupnost. Dejstvo je, da je slovenska zavest v zdomstvu, predvsem v Ameriki (da o argentinskem “čudežu” sploh ne govorim...), najdelj vztrajala tam, kjer je bila usidrana na krščanskih okopih. Ti so vzdržali najdelj, delj ob liberalnih in socialističnih. To stvarno pomeni: kjer je kopnela vera, tam je kopnela tudi narodna zavest. To je preverjena zakonitost, kateri ne more ubežati niti zamejska stvarnost, čeprav ji zemljepisna soseščina z matično domovino daje neko večjo psihološko zaslombo. Zato utrjevati krščansko zavest tudi v zamejstvu ne more pomeniti kaj drugega kot istočasno utrjevati narodno zavest. Za vrednoto ob vrednoti gre, za dve občujoči posodi, ki družno merita duhovno konzistentnost neke skupnosti. Krščanstvo ni samo vera. Je tako rekoč avtomatično tudi upanje, torej zaupajoč pogled v zasebno in narodovo prihodnost. Ta se kristjanu ne sme prikazovati kot kaotični vrtinec slepe slučajnosti, ampak kot sicer večkrat nedoumljivo, a v svojem bistvu smotrno dogajanje pod režijo Vsemogočnega, Vsevednega in Vseljubečega. Za zamejskega človeka, le prevečkrat obleganega ob občutka ogroženosti in nemoči, od objesti vladajočega nacionalizma in matičnega indiferentizma, nič ne more biti bolj zdravilno in poživljajoče kot vera v Njega, ki je rekel tudi zamejskemu slovenskemu kristjanu NE BOJ SE! Ob novem realizmu jaslic naj bi se zbudil tudi novi realizem sklepov za prihodnost: ne klatiti po oblakih, po praznem svetovljanstvu, ampak delati za krščansko in slovensko stvar tam, kamor Te je Previdnost postavila, v zvestobi slovenski šoli in slovenski cerkvi, slovenskemu odru in slovenski knjigi. Obojna zvestoba, krščanstvu in narodu, je prej zvestoba malemu kot velikemu, prej skritemu kot vidnemu, prej delovnemu kot nastopaškemu, prej ponižnemu kot protagonističnemu. Je zvestoba pristnemu. Tistemu Pristnemu, po katerem je zaklical naš veliki Srečko Kosovel. Alojz Rebula Božič 2001 Drzne božje sanje o miru “Pridite, pojdimo na Gospodovo goro.” S prerokom Izaijem smo tudi v letošnjem adventnem času stopili na pot pričakovanja. Pomagali smo prižgati sveče na adventnem vencu človeštva. S svetlobo upanja smo skušali zdraviti vojne rane človeške zgodovine. Ali nas bo letošnji Božič našel bolj zrele in bolj pogumne na dolgi poti upanja? Ali si upamo sanjati z drznimi božjimi sanjami? Bog nam po preroku govori, da gremo zagotovo naproti dnevu vesoljne sprave: “Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja” (Iz 2,3-4). Tudi stvarstvo željno pričakuje uro vesoljnega miru, tako kot je zapisal isti videc: “Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levček se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in komaj odstavljeni bo iztezal svojo roko v moclrasjo odprtino” (Iz 11,6-7). Odrešenje za človeka, za vse človeštvo in za vse stvarstvo, tako verujemo kristjani, prihaja v lezusu Kristusu. Kot pravi Janez Krstnik, njegov predhodnik: “On nas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem”. Krst v Svetem Duhu in v ognju je del skrivnosti Učlovečenja. “Bog je tako ljubil svet, da mu je dal svojega Edinorojenega Sina.” Dokler ogenj ljubezni ne bo použil nasilja, ki je v človekovem srcu in izničil leglo samoljubja, ki je vir nestrpnosti in vojne, ne bo miru. Ogenj, ki gori počasi. Počasi, vendar vztrajno, saj ga razpihava božji, Sveti Duh. Do takrat nam je namenjeno hoditi po romarski poti upanja in trdno verjeti božjim sanjam o odrešenem človeku in o uri vesoljnega miru. Do takrat tako kot Marija romamo na Gospodovo goro in pojemo v veselem pričakovanju: “Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.” Z njo rojevamo svetu Odrešenika, z njo prižigamo luči upanja. Tako kot Elizabeta blagoslavljamo drug drugega z besedami poguma: blagoslovljena naj bo tvoja pot, blagoslovljen tvoj napor pri ustvarjanju miru in sožitja, blagoslovljeno tvoje pričakovanje odrešenja: v sebi, v tvojih dragih, v človeštvu in v vesoljnem stvarstvu. Skupaj stopamo na Gospodovo goro, na goro upanja. To je milost letošnjega Božiča. Zvone Štrubelj Vladimir Kos Njej, ki Je ne morem pozabiti Skrbno Ga v jaslice iz rok polaga, ovojček vsak še enkrat Mu zrahlja. Obrne se, pokima tja na prag; pastirjev tropa v coklah tiho čaka. Smehljaje jim pokaže svoje Dete: kako zamaknjeni Ga gledajo! Golido mleka s hlebom sira vred bi skoraj pozabili nesti k ognju. En star pastir se komaj kclaj premakne, ne upa mrtvih si oči naprej. Za roko Ona vodi mu korak, roko mu vodi k Deteta odeji. In v tem trenutku slepi mož spregleda, na belo brado mu teko solze, Ni malce or osen še Njen pogled?... Mušico z Detetovih lic odžene. Marija, ne zameri mi te pesmi, saj v Svetem pismu teh detajlov ni. A Ti si zmeraj Mamica nebes -kot v noči betlehemskega Božiča. Skozi oči otroka Prebrala sem odlomek, kjer je pisatelj opisal mamino smrt, in hudo mi je bilo zanj. Ko jo je izgubil za vedno, je bil še otrok... Ni mi bilo težko sočustvovati z njim, saj vem, kaj otroku pomeni mama. Kako težko jo pričakuje, kako se je veseli, ko jo spet vidi in jo ima, vso zase. In kako zvečer mirno zaspi v njenem toplem objemu. Človeška tragedija danes pa je v tem, da je takih, srečnih otrok vse premalo. Vojne, revščina, izkoriščanje ropajo otrokom po celem svetu njihovo osnovno pravico: biti srečen. Zakaj sem se rodil? Zato, da trpim? In zakaj prav na tem koncu zemlje, kjer je en sam pekel? Otroci v Afganistanu bodo ta božič gotovo še najbolj prisotni v naših mislih. Otroci, ki so primorani prositi miloščino, zato da svojim družinam pomagajo za preživetje. Otroci, ki so prehitro izgubili svoje otroštvo, niso pa izgubili nasmeha. Res presenetljivo. Nasmeh je vendar odraz veselja. Oni pa nimajo za kaj biti veseli. In vendar, to je otroška duša. Stefan Pahor: »... in dali so mu ime Jezus.« Vladimir Kos Novi Daljni Vzhod Je Novo leto vredno nove pesmi? Kot vsako leto prvi januar v špalirju trdoživih vrst dreves se sklonijo bogovom na oltarju, v veliko skrinjo vržejo darove. Z dlanjo ob dlan udarijo v pozor, da jih zbude, bogove večnih snov. Le molk rosi iz njihovega dvora. A Novo leto na skrivaj prepeva z besedami šumečega morja. Oblaki stihe vežejo v pripev, ravnine se objemajo z gorami -ker Tisti, ki zares ne neha biti, vsak dan na novo daje moč stvarem. In kar s ponavljanjem nam jemlje vid, na novo isti stari kraj zavzema. O, Novo leto, praznik vseh novosti! Pobožal staro bom kamelijo, spoštljivo šel čez star, usločen most, poljubil na skrivaj bom kruha skorjo. Teh tristopetinšestdeset začetkov -bom v starem mestu doživeti smel? Še danes z molkom grem po star Obet, obrišem prah z domačega razpela. Zato je nemogoče, da bi človek danes ne verjel, da se je Jezus rodil za vsakega človeka, za vsakega nesrečnega otroka. Čeprav za Deteta rojenega v Betlehemu ne bodo nikoli slišali, On seje rodil, zato da jih odreši. Gotovo vojna in nasilje ne privedeta do dobrega. Dobro se rojeva v srcu, v srce pa naj stopi Dete, ki s svojim otroškim nasmehom prerodi dušo, misli in želje. Ni enostavno sprejeti Otroka. Ko pa ga sprejmeš, postane svet lepši. In betlehemski Otrok je edino naše upanje, da bo hudobija premagana, z njo pa vse nesreče, ki jih povzroča. Liljana Filipčič Corva (Prilogo sta pripravili Liljana Filipčič Corva in Nadja Roncelli) Vladimir Kos Svetonočna stava To pesem pojem tistim, ki smo sami. Med kamni sten in cest - na svet’ večer. Brez povabila: kam naj gremo, kam? Nocoj vsak dom smehljaje vhod zapira. In vendar pojem: nismo čisto sami. V srca že starem nabiralniku leži vabilo - k pravim jaslicam: prav blizu so in prav ob vsaki uri. Ko leščerbo srca na tla postaviš, se zlahka skloniš k drobnim jaslicam. Na slami spi, pokriva plašč Ga plav -morda je Jožefov, morda je Mamin. Za nas se je rodil, Smehljaj Ljubezni! Nekoč da strga krinko z lica Zla. In stavim, da bo nekaj kakor vez, od Njega vez, naš svet samot obdalo. Ob kandelabru japonskega poletja Ob oleander, rožni kandelaber, sloni poletja zadnji nasmehljaj. O, koliko prijetnih dni pozab poslavljajoči se vsak cvet obdaja! Se ena zdravica za Novo leto (v slogu japonske pesmi “tanka” z vrsticami po 5, 7, 5, 7, in 7 zlogov.) Srečen začetek vsem knjige prijateljem! Misli, ujete v vrč, poln zdravega vina, čakajo na svet objem. Nova oda naši stari veri Kot da tako bi res ne smelo biti, morje odnaša oleandru cvet za cvetom v svet globine, v molku skrit, kjer hrup na bregu ga ne more vzeti. Še z eno skrivnostjo Te smemo obdati, “ki sklanjaš nad srcem se Božjim, ljubeč”. Ni laž ne utvara, da naša si Mati -kdo pel bo o Tvoji ljubezni preveč? Na vzhodu zbirajo se v trop vetrovi, morda tajfun spet načrtujejo. A kandelaber z lučkami cvetov stoji uprt navdilj v visoko gori. Še zdaj stoji, čeprav so staro cesto za tok turistov asfaltirali, in oleander, že razpokan les, so vrgli v jarek pod tovornim tirom. S telesom in dušo uživaš nebesa, in vendar nas čuješ, ki vidiš zemljo: v nebeško svetlobo ne pada zavesa, ki smrtnim očem preprečuje nebo. A vera je luč, ki v zaveso prodira do Njega, do Tebe, do večnih stvari. In Tebi, Marija, to pesmico svira. In tiho si Tvoje priprošnje želi. literatura Majcena rdeča pika na sivo-modrem kvadratu. Sami kvadrati - pisani, vsak drugačen, umetno zloženi v mozaik. Mehak mozaik, napol izdelano pregrinjalo za posteljo. Shirley stopi s terase v kuhinjo in zmoči vogal brisače. Zbriše rdečo piko krvi v mozaiku. Na kvadratu je zdaj le majcen, moker madež. “Mmmm...” si zabrunda Shirley. Zeleno-zlato junijsko jutro. Trata, ki se po rebri spušča do jezera, se sveti, posuta z drhtečimi diamanti. Shirley razprostre prste, da ji sonce presvetli tudi diamante na enem od prstanov. Nasmehne se: mavrična rosa? Barve se prelivajo iz vijolične v zeleno, v rubinasto rdečo, svetlorumeno. Odsviti mavric štrkajo na pisano tkanino, ki leži na Shirleyevih kolenih. Še šivanka se bliska mavrično. “Shirley!” Rossov glas je napol zaspan, napol nestrpen. “Ja! Si vstal? Lej, kakšna rosa!” “Je kje kaj kosmičev?” “Seveda, ovseni, koruzni, kar hočeš. A ne bi najprej kave?” Ross pridrsa na teraso. Pidžama mu opleta okoli bokov, kot daje sposojena. Pidžama iz tankega, dragega egiptovskega bombaža. Zmršeni lasje, še zmeraj bujni, le tu in tam pretkani s sivimi nitmi, mu padajo preko namršenega čela na oči. Slabe volje je, ugotavlja Shirley. Že spet. Saj. “Ne. Prinesi mi kosmiče! Pa ne ogrevaj mleka!” Shirley porine šivanje na tapecirano klop ob leseni mizi in vstane. “Sladkor?” “Ne. Sirup.” Ross sede na mehki, rožasto tapecirani ležalni stol z visokim naslonjalom. Njegov stol. Shirley mu na hitro stlači za hrbet blazino, potem pa odhiti po hrano. Ross odloži palico. Copate so mu odveč, strese jih z nog. Noge so štrclji brez prstov, vse razjedene od brazgotin po neštetih operacijah. Revmatični artritis, ki mu je razžrl že vse sklepe telesa. Nič ni več njegovega, vsa ena sama plastika in jeklena proteza: rame, komolci, prsti na rokah, kolki, kolena. Prstov na nogah mu operacije niso mogle več rešiti. Ross, milijonar, ki mu na borzah v Montrealu in New Yorku delnice vsak dan na novo rojevajo kupe denarja. Vsak dan. Farmacevtsko podjetje, kjer je delal toliko let in ki mu je zapustil več svojih patentov, mu zdaj pošteno plačuje in tapecira njegovo upokojitev z zlato cingljajočimi delnicami. Ross z denarjem ne upravlja sam, za njegove finančne transakcije skrbi njegov drago plačani svetovalec - pravnik. Shirley se vrne s prtičkom in priborom. Potem prinese še tanko porcelanasto skledico, karton s koruznimi kosmiči in majhen steklen vrček z mlekom. “Po svoje si vzemi,” reče prijazno, nasmejano. Shirley je lepotica. Še zmeraj, čeprav jih ima že čez petdeset. Temni, valoviti lasje ji obkrožajo ovalni obraz, na katerem se le ob ustnicah začrtava nekaj komaj vidnih, bridkih gubic. Čelo in lica seji svetijo v olivnih odbliskih poletnega jutra. Njene prelepe, velike oči, ujete med dolge trepalnice, so ko ajdov med. Ross počasi stresa kosmiče v skledico. Počasi. Roke so mu zverižene v ribjim plavutim podobne sulice. Težko kaj prijema. A vztraja. Trmasto. Mleko malo polije. Shirley se ne vtika. Bo kasneje pobrisala. Sede in se zagleda nekam na vrt. “Glej jih no, kako se tepejo! Pa taki majhni, lepi ptički!” Ob terasi raste dvoje košatih jelk, na katerih vise krmilnice za ptiče. Okoli tistega podolgastega valja z raztopljenim sladkorjem se na rdečem podstavku prerivajo trije kolibriji. Rubinasto rdeči in smaragdni'se svetijo kot dragulji. Brnijo ko čmrlji. Drug drugega kljuvajo in ne puste do sladkorja. Shirley se nasmehne. Zmeraj je nasmejana. Zadovoljna, srečna. Zakaj bi ne bila srečna? “Prinesi mi kopalke, pa brisačo!” reče Ross. “Že zdaj? Ali ni še prehladno? Malo bi počakal, saj si komaj pojedel.” “Ne, grem takoj. Greš z menoj?” Seveda bo šla, čim ga bo oblekla. A plavat ne bo šla. Voda v jezeru je zanjo zmeraj premrzla. Sedela bo na pomolčku in čakala, da se Ross naplava. Po- Irma M. Ožbalt Mavrice literatura I tem mu bo šla naproti do peščine in mu bo podala palico. Lepo je doli ob jezercu. Majhno je, a njuno, privatno. Iz gozdiča, ki je tudi del njunega posestva s travnikom in staro, udobno adaptirano kmečko hišo, žubori potoček. Pod hišo, na dnu dolinice, se umiri v to jezerce, nad katerim se sklanjajo trepetlike. Kolikor jih je še ostalo po lanski gradbeni zagnanosti bobrov, ki so si ob iztoku iz jezera zgradili jez. Shirley pomaga Rossu vstati in gre z njim v hišo, kjer mu bo pomagala pri oblačenju. Svoje šivanje pusti na terasi. Šivanje, quilt. Prešita odeja. Izročilo rodov in žena vse od prvih doseljencev, pionirjev v Ameriki, žena, ki so nekoč delale odeje za družino iz ostankov starih oblačil, vreč, celo pletenih nogavic, razrezanih na pisane kose. Celi rodovi žena. Po naporih dneva so se ob večerih zbirale k skupnemu delu in vpletale svoje sanje o lepoti sveta v te koristne kose posteljnine. Debele, tople odeje. Zdaj pa se ženske učijo te stare obrti za zabavo. Zbirajo se v krožkih in obiskujejo tečaje. Nekatere postanejo prave umetnice. Quilte razstavljajo in nekatere tudi prodajo za visoke cene. Vsaka odeja je drugačna, čeprav so se nekateri vzorci ustalili iz starih časov: zvezde, poročni prstani, rože in venci. Shirley ustvarja quilte po svoji fantaziji. Vsa hiša je opremljena z njimi, seveda, ta hiša, na deželi. V modemi mestni hiši jih ne obeša in z njimi ne pregrinja ne postelj ne kavčev. Shirley ne reže svojih kvadratov, trikotnikov in apliciranega cvetja iz starih cunj. Kose blaga nabavlja v trgovinah s tekstilom, večinoma v Montrealu, pa tudi na Floridi, kjer zimujeta. Njene rože, cvetje, ptiči in pokrajine so izrezani iz svile, žameta, bombaža. Shirley šiva in veze kar naprej. Navadila se je v teh zadnjih letih, odkar z Rossom ne hodita več nikamor. Šiva, šiva. Ob dolgih večerih v mestu, med poletnim bivanjem ob jezeru. Potem, ko je uredila Rossa, seveda. Sam si za vse na svetu ne bi mogel obuti nogavic in čevljev in si natakniti srajce. Mučita se po celo uro, vsako jutro, in Ross je zmeraj slabe volje. Seveda, kaj bi ne bil... Dnevi pa mu minevajo kar hitro. Preživlja jih največ ob računalniku. Sledi rasti in padcu svojih delnic in se veselo muza, ko vidi, kako se mu kopiči kapital. Tako mu minevajo dnevi na deželi in v mestu. Tudi večeri. Na kake koncerte in v gledališče ne hodita, ker Ross ne more sedeti na normalnih sedežih. “Kaj pa sanjariš? Danes prvič vidiš, da se ptiči tepejo?” Ross je že spet nasršen, ker je Shirley obstala pod krmilnicami. Potem počasi drobita po ozki potki proti jezeru. Ross otepa s palico, daje ves moker od rose. Shirley tudi. Mavrice v rosnih kapljicah se razblinjajo in ugašajo druga za drugo. * * * Skozi razvejano brajdo kukajo in trepetajo zapla-tice dopoldanskega sonca. Grozdki so še majceni, jagodice kot zelene bucike. “Jože, jaz bi šla malo na njivo. Boš lahko sam?” “Sam, kaj bi ne bil! Le pojdi, le, saj vem, da komaj čakaš.” Smeh se mu zaleti in se sprevrže v siten kašelj. “Le po zelniku bom malo oplela, pa kake tri krompirje okopala.” “Pojdi že, preden pritisne vročina!” “Ja. Naj ti prinesem kruha? Je še gorak. Vrček vina? Da ne boš lačen in žejen.” “Ja, pa prinesi malo vina. Pa vode.” Ivanka skoči v kuhinjo in natoči vrček vode. Vsakokrat, ko zavrti pipo, se ji zdi kot majhen čudež. Vse od otroških let pa do zdaj, ko so v vas napeljali vodovod, je hodila po vodo na studenec pod klancem. Prinašala jo je na glavi, v škafu. Vina nalije v pollitrsko steklenico. Domačega vina, z Lisca, kjer žlahtne trte ne uspevajo. Kislo je, a ko nalašč za žejo. “Na! Če bi kaj rad, pa pokliči! Boš lahko zavpil, da te bom slišala čez vrt?” “Bom že, bom že, kar pojdi! Najbrž ne bom kaj dosti vpil.” Hudomušno pomežikne, najprej Ivanki, potem pa še soncu in trti. Ivanka pobere srpico in košaro. “Bom kmalu nazaj, če prej ne, ko bo zvonilo poldne,” reče, ko že odhaja preko sadovnjaka. Jože takoj natoči vina v debeli kozarec, ki ga je Ivanka postavila med vino in vrček z vodo. Popije požirek. Hladi. Okusa pa nima nobenega. Že več mesecev hrana in pijača Jožetu ne dišita več. Nasloni se nazaj in si popravi blazino za hrbtom. Tudi v blazinico pod noge dregne. Kot da bi mu bilo potem kaj bolj udobno! Pod nogo. Desno. Leve nima več. Amputirali so mu jo že pred dvema letoma. Boli nič. Sicer pa je ves nabit z morfijem. Proti bolečinam gangrene, ki mu razžira že tudi stopalo na dedni nogi? Proti raku, ki mu gloda pljuča? Kdo ve? O, saj mu ni nihče povedal, da gre za raka. Ivanka bi raje umrla, kot da bi mu povedala bridko resnico. A Jože ve, za kaj gre, saj zna brati... in brati med vrsticami, pisanimi ali izrečenimi. Vak dan pride proti večeru zdravnik z injekcijo. Ne gre za kako zdravljenje, kaj bi se slepil! Gre le za lajšanje bolečin. Jože se namuzne: me imajo res za trapastega! A se moram delati, kot da nič ne vem. Zaradi Ivanke. Pa zaradi deklet. Saj jih ni doma. Saj jih ni doma. Le ob koncu tedna obe prihitita iz Ljubljane. Študirata. Na univerzi. Jože se zdaj nasmehne zadovoljno in sproščeno. Njegovi hčerki na univerzi! Potem, ko je sam vse življenje garal na žagah, v gozdovih, na gradbiščih. Težak, z rokami otrdelimi kot hrastova skorja. Garač, vse življenje. No, saj to preljubo življenje ni bilo kaj dolgo. Šele čez nekaj mesecev bo star petdeset let. Prislužil pa si je invalidsko pokojnino, hvala Bogu! Z Ivanko kar rineta, posebno ker jima je domači zdravnik pomagal priti do dodatka, ki ga Ivanka dobiva kot prispevek k oskrbi bolnika. Bolnika? Jože se spet nasmehne, topot z bridko ironijo. Za hip zapre oči in izključi odsvite zlatega poletnega dne. Najprej kap. Komaj štirideset let mu je bilo. Kar na lepem, na žagi. Zdravniki so rekli, da se je popolnoma izgaral. Niso se mogli načuditi, kako shujšan, ves rebrast je bil, ko so ga premetavali tam po bolnišnici v Novem mestu. Štiridesetletnik, delavec, pa tako slaboten! Ležal je več tednov. Doma, seveda. Kar na kavču v kuhinji, daje Ivanka lahko poslušala vsak njegov dih. Govoril je nerazločno, z velikim naporom. Počasi pa se mu je govor le popravil, najbrž zato, ker je Ivanka zmeraj drezala vanj in ga kaj spraševala. Čez nekaj mesecev je preko vrta že tudi lahko stopil do Gregčevih, na kak moški pogovor in cigareto. Potem pa so se začele bolečine v nogi. Čedalje hujše, noga pa vsa modra. Čez nekaj mesecev se je začelo iz nje cediti, smrdeti. Še dolge mesece je spet poležaval v kuhinji na kavču, a nazadnje se je le vdal. Z rešilnim avtom so ga prepeljali v bolnišnico. Zdravniki so spet zmajevali z glavami. Jožetovih oči so se izogibali. Nazadnje pa so le povedali: gangrena. Če mu hočejo rešiti življenje, je treba nogo amputirati. Pa so jo. Jože je spet ležal na kavču v kuhinji. Vstajati ni mogel nič, včasih se je potegnil više na blazine s pomočjo jeklenega trikotnika, ki mu je visel nad vzglavjem. Ivanka mu je stregla noč in dan in mu pravila, kako bo, čim se rana zarase, dobil protezo in bo potem spet lahko hodil. Neumnica je mislila, da je ne vidi, kako hodi okoli štedilnika vsa solzna in da ne ve, zakaj se zmeraj obrne proč od njega, ko mu kaj odgovarja. Sčasoma pa so bolečine v levi nogi, ki je ni imel več, res prenehale. Počasi je že lahko sedel na po- stelji in čez nekaj mesecev mu je zdravnik, ki je bil zdaj že kar član družine, priskrbel - zastonj, preko zdravstvenega zavarovanja - invalidski voziček. Ko so mu prvič pomagali vanj in ga zapeljali na dvorišče pod brajdo, bi se bil Jože ob pogledu na prelepi svet in dobre ljudi skoraj razjokal. Pa se ni. Dosti je, da eden v družini zmeraj javka! Oh, ta Ivanka! Ta moja Ivanka... Minevala so leta. Jože se je navadil na svoj mali svet. Od zgodnje pomladi, ko so se na trti komaj napenjali rožnati brstiči, pa vse do pozne jeseni, ko so z brajde odtrgali zadnji zreli grozd, je posedal na dvorišču. Kadar na trti še ni bilo listja, ali pa kadar je že odpadlo, je preko sadovnjaka na bregu pod hišo videl vse do domače njive. Eno samo imajo, pa je Ivanka zmeraj tam. Njivo ima urejeno kot vrt: solate vseh vrst, pa rdeči korenček, prvi poletni krom-pir-kifeljček, zelje, tudi tisto modrikasto rdeče, pa grah, fižol in dolge vrste krompirja in koruze. Pridelek za vso zimo. Ivanka seje, sadi, okopava, pleve, zmeraj sama. Bog bodi zahvaljen za mojo Ivanko! Kako sem hvaležen za dobro ženo, pametne hčere, pa za kruh, ki nam zraste vsako leto! Pa za tole toplo sonce, ki mi zdajle ogreva odejico na desni nogi. Ja, desna noga zdaj tudi boli. Vem, kaj je z njo. In že od lanske zime je tudi v prsih vse narobe. Zdravnik pravi, da se mi maščujejo cigarete, ki sem jih kadil vse do pred nekaj meseci. Maščujejo, a kaj bi... Saj vem, zakaj zdaj morfij. Jože se presede, pravzaprav le pridvigne, za hip. Saj mu ni vroče, a vendar ga vse peče, kot da se je blazina, na kateri sedi, vnela. Nalije si vode in dolije vina. Olajšanje. Pomalem se mu zadremlje. Prevzele so ga tiste kapljice cvička, pa sončna luč in toplota, ugodje poletnega jutra. Že napol v spanju na glas razmišlja: “Kako mi je dobro! Tak udoben voziček, pa še vina, kolikor hočem, pa beli kruh, ki ga je spekla Ivanka, tako lepo diši, morda ga bom - - A ga ne. Sonce mu riše zelene vzorce po odeji, po debelem jopiču, po laseh, ki so še čisto črni. Jože je lep človek. * * * Topla potelja in od sadov zemlje obogatene jeseni minevajo hitro. Zima pa... za bolnike in invalide je ni in ni konca. Kot grozeči mrtvaški prt pokriva vse, jezera, polja, mesta in vrtove. literatura A zdaj je pomlad, tudi dolga kanadska zima se je morala brundajoče umakniti in vdati božjim mlinom, ki meljejo počasi, a pravično. Maj je in iz omehčane zemlje izhlapeva preostanek zimske zmrzali. Ross in Shirley sta na vrtu. Ross se opira na palico. Negotov je, saj pozimi ni stopal po zemlji in peščenih potkah. A danes ni namrščen. Na vrtu je rad, posebno spomladi, ko s Shirley nasajata novo cvetje in grmičje. Vsako pomlad se vozita od ene vrtnarije do druge in kupujeta redke, drage trajnice. Zemljo okoli in okoli hiše, pa široko gredo pod teraso jim prekoplje in pognoji človek iz bližnjega letoviškega mesteca, ki je mojster vseh del. Poleti jima kosi travo, prirezuje živo mejo, tudi streho popravi, če je treba, kaj pobeli. Gredice so nasute visoko, ker hoče Ross tudi sam brskati po njih. To dela z vilicami in lopaticami, ki si jih je dal nasaditi na dolge ročaje. Za garažo ima tudi zelenjavni vrt. Vse poskuša, od artičok do jajčevca, od špinače do špargljev. V jeseni sta nasadila šest grmičev malin. Vse kaže, da so prestali zimo nepoškodovani, ker že odganjajo. Če bo le kaj zraslo, si misli Shirley. Skoraj vsako leto Rossu vso zelenjavo požro zajci in srne. In čudno, Ross se na divjad nikoli ne jezi. Štrk, štrk, škrip, škrip, drega v gredico, kjer so pravkar pokukale iz zemlje majcene koničke česna in šalotke. “Shirleeeey!” Ko ga najde, leži Ross na peščeni potki med gredami, ves umazan od zemlje. Obraz siv, modrikast. “Kaj pa je, za božjo voljo?” “Noga. Kolk. Kar spodneslo meje.” “Boli?” “Boli, boli, kaj pa misliš? Pokliči rešilni avto!” “Oh, Ross. Daj, da ti pomagam vstati!” “Rešilni! Takoj! Pusti me na miru!” In tako. Še vrtnega orodja niso pobrali. Najprej mala bolnišnica v bližnjem mestu. Zdravniki so se spogledovali. S takimi primeri v tem letoviškem kraju, polnem zdravih, mladih ljudi, nimajo opravka. Navadno se ukvarjajo z ljudmi, ki so se opekli na soncu, morda s kako sončarico. Ko jim je Shirley razložila vse o Rossovem artritisu, so ga z rešilnim takoj odpremili v Montreal, v moderno Zidovsko splošno bolnišnico. “Ross...” šepeče Shirley, čeprav ve, da ne bo dobila odgovora. Ross je na kirurgičnem oddelku, v intenzivni oskrbi,- Že dva dni ne govori. Še bolje. Ko je še govoril, so bile njegove misli polne prividov in halucinacij. Zdravniki so svetovali Shirley, naj pokliče otroke. “Ross...” Otroci so šli nekam po kavo in sendviče. Že tri dni se vrstijo ob očetovi postelji. Ross pa zdaj le še molči. Shirley ne čuti potrebe po jedi in pijači. Čeprav je popolnoma izmučena, se ne premakne od moževe postelje. Nič ni zaspana, le tiho čemi. “Tiste investicije v New Yorku...” nenadoma spregovori Ross. “Joj, Ross, si zbujen?” Shirley se vsa trese. Morda se ji je sanjalo, morda je pa le spala. “Delnice... v New Yorku...” zahrope Ross. “Nikar, nikar, miruj, ne vznemirjaj se!” “Odrli te bodo za davke... morala jih boš...” Ross se strese, vzdihne in okameni. Shirley pozvoni medicinski sestri. Rossa ni več. “Ne jokajte, kaj je pa imel od življenja?” trdo pribije zdravnik, ki je prišel, čim ga je poklicala medicinska sestra. Rossu se je bil sesul desni kolk. Infekcija mu je dokončno razžrla tisti ostanek kosti v sklepu in proteza je ostala brez opore in izpadla. Artritis mu je že trideset let razžiral kosti in sklepe. Rane, prevezova-nja, vse to je vsak dan opravljala Shirley. Vse ena sama infekcija. Skoraj vsako leto kaka operacija. Doslej je vse prebolel. A topot se mu je zastrupitev razlezla po vsem telesu. Dokončno. “Ali bi hoteli, da vam mož v hudih bolečinah preživlja ostanek življenja v invalidskem vozičku? Bodite pametni! Saj je bil vendar star! Koliko ste rekli? Oseminsedemdeset?” tolče dalje kirurg. Shirley je tako zbita in presunjena, da se ji grobe zdravnikove besede zadirajo le v podzavest. Zavest pa ji deluje kot ubogljivo napeta struna. Treba bo poklicati pogrebni zavod. In kaj je bilo tisto o New Yorku, o delnicah? Bog se usmili, do zadnje ure je skrbel za denar... Shirley se skloni in pobere quilt, ki ga je šivala vse te dni ob Rossovi mrtni postelji. Zloži ga v torbo. Smrt. Nikoli več ne bo šivala quiltov na tisti sončni terasi nad jezerom. Nikoli več. Otroci so se vrnili od kosila in nemo obstali. Hči pojokava, ne ve, kaj bi. Še nikoli ni videla mrtvega človeka. Sinova pa brskata po nočni omarici ob postelji. Morda je imel oče kake papirje, dokumente? In denar, denar, gotovino! Da ne bi kdo kaj ukradel! Brž, preden pridejo tisti s pogrebnega zavoda in odnesejo mrliča! * * * Jože je po injekciji zaspal. Zdravnik sedi z Ivanko pri kuhinjski mizi. Pijeta kavo. Kaj le je še treba reči? Jože je v zadnjih dneh tako oslabel, da se mu je izmučeni obraz popolnoma udrl. Od telesa se pod lahko, tanko odejo riše le še njegov koščeni obris. Ivanka visi na zdravnikovih ustnicah in čaka obljube, rešilne besede, čudeža. Zdravnik, ki v zadnjem času tudi sam nekam boleha, se ji skoraj ne upa pogledati v tiste žalostne objokane oči. “Lejte, kako lepo spi! Bodite brez skrbi, nič ne trpi, nič ga ne boli,” pravi. “Mu bo kmalu kaj bolje? Bo do Binkošti, ko se bo malo bolj ogrelo, že lahko kaj pomalem vstal?” “Ivanka, saj veste, za kaj gre. V bolnišnici so storili vse, kar se je dalo. Na žalost pa zdaj ne moremo drugega, kot da mu lajšamo bolečine. Rad bi mu pomagal...” “Ne bo več vstal...” zahlipa izmučena žena. “Bog vam bo pomagal, boste videli. Jože pa bo rešen vsega hudega.” “Oh, nikar, gospod doktor!” Na kavču se bolnik premakne. Obrne se proti oknu in zahrope. Enkrat samkrat. “Jezus, Marija!” zavpije Ivanka. Zdaj ji ni treba več šepetati. Zdravnik se skloni nad Jožeta. “Zelo mi je žal, Ivanka.” Stopi do skrušene žene in ji položi na ramo mirno, tolažečo roko. “Pomirite se, pomislite, česa vsega je rešen!” Ivanka se počasi vzravna. “Pokličite Gregčevko, gospod doktor, prosim. Pa Malnarco.” “Naj telefoniram Jelki in Marici?” “Ne še, ne še... moji revici... sirotici... bom jaz...” Ivanka stopi do moževe postelje. Skozi kuhinjsko okno sije pomladni dan. Jožetov obraz je ves umit v njegovi svetlobi, kot da sije v milosti božji. Sinoči je bil previden, hvala Bogu! “Nekoga bo treba poslati v farovž. Da bodo zvonili. Pa na občino prijavit... Hvala Bogu, Jože je imel vse pripravljeno. Dovolj denarja bo za pogreb, za krsto, za pevce.” Ivanka se ozre po kuhinji. Žalovala bo kasneje, vse življenje. Zdaj pa je zadovoljna, da so kuhinjska tla poribana, ker bodo vsak čas prišle sosede. Potem pa še polno ljudi, vso noč, dve noči. V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da je dr. Puc, član slovenskega diplomatskega predstavništva v Pragi, po dolgem iskanju odkril na enem od praških pokopališč grob znamenitega koroškega narodnega delavca Matije Majarja Ziljskega (svoja zadnja leta je veliki domoljub, onemogočen na Koroškem, prebil na Češkem)... - da so Slovenci poleg Ircev in Libanoncev glede na število prebivalcev najštevilnejši narod, ki je v zadnjih dvajsetih letih obiskal Medžugorje... - da novi Slovenski pravopis, ki je pravkar izšel, obsega 300 strani pravil, ki jim sledi 1.500 strani slovarja, ta pa obsega več kot 130.000 besed oziroma besednih zvez v 90 slovarskih sestavkih... - da je na nogometno tekmo v Bukarešti med reprezentancema Slovenije in Romunije odšlo tisoč slovenskih navijačev in da so navijači, ki so jih čakali po vrnitvi na Brnik, s skakanjem na televizijski kombi naredili štiri milijone tolarjev škode... - da se je po 11. septembru v knjigarnah Združenih držav zelo povečala prodaja svetega pisma... - da je Janez Pavel li. rekel hrvaškemu frančiškanu p. Zovku (ta je študiral v Ljubljani in med njegovimi profesorji je bil dr. Rode), da bi bil že zdavnaj poromal v Medžugorje, ko ne bi bil papež... - da je po mnenju jezikoslovca Toporišiča danes slovenščina zmožna obsegati (po besedotvornih načelih) okrog 250.000 besed, kar da jo uvršča med razvite svetovne jezike... “Jože, Jože...” Še nekaj minut ga ima zase. Jožeta. Moža. Le še nekaj minut. Na mizici ob kavču stoji tisti debeli Jožetov kozarec. Skozi Ivankine solze se mu rob blešči v nebeški mavrici. Maria A. Oppelt Oppelli slovenski poldnevnik Knjižničarka Baragova knjižnica Kew-Melbourne V ictoria-A ustralia 1956-2001 aragova knjižnica, prva slovenska knjižnica v Avstraliji, je del aktivnosti Verskega in kulturnega središča Kew v Melbournu, Victoria, Avstralija. Njen začetek sega v čas prihoda patra Bazilija Valentina O.F.M. leta 1956. S seboj je prinesel knjige iz ZDA. Označil jih je, oštevilčil ter začel posojati Slovencem, ki so takrat prihajali v vedno večjem številu iz domovine. Začetek knjižnice sovpada tudi z začetkom verskega in kulturnega središča, v septembru 1960, ko je pater Bazilij dobil od nadškofije v uporabo takratno Padua Hall in jo preimenoval v Baraga House. Začetna zbirka je v seznamih z naslovi in imeni pisateljev štela okrog 300 oštevilčenih knjig. Zaradi nepopolne evidence se je v tem času žal veliko knjig izgubilo, vzrok je bil v nestalnosti prostorov in knjižničarjev. Pater je izrabil vsako priliko, da je ponudil knjigo tistim, ki so radi čitali. Ko je mesečno obiskal taborišče Bonegilo, ko je maševal po različnih cerkvah okoli Melbourna in po Viktoriji, South Avstraliji in Tasmaniji, je nosil knjige s seboj. Leta 1960 je dobil od škofije Padua Hall. Takoj je dodelil kotiček v kapelici za knjižnico. To je bil prvi stalni prostor. Knjižnica je bila zelo dobro obiskana, a na žalost še vedno mnogo knjig ni našlo poti nazaj. Večkrat je to omenil na sejah prvega slovenskega Kluba Melbourne, bil je član odbora kot socialni referent. Leta 1976 sta me p. Bazilij in p. Stanko vprašala, če bi sprejela nalogo urejanja knjižnice. Takrat sva imela z možem mlado družino, moj sedaj pokojni mož Marijan pa je vseeno pristal, da sprejmem novo obveznost. Začela se je delovna doba klasificiranja in katalo-giranja, to sem delala doma, ker v Kew še ni bilo urejenega prostora za delo in ne prostora za knjižnico. Vzelo je leto dni, da so bili prostori za knjižnico pripravljeni. Pater Stanko Zemljak je pridno vozil knjige na naš dom, najprej tiste iz kapelice, potem nešteto knjig iz kleti pod hišo. Mnogo knjig je bilo nemogoče popraviti, ker so bile zelo poškodovane od vlage. 18. maja 1976 je bila registrirana prva knjiga, kla-sificirana po sistemu DEWEY Decimal Classification System, katerega uporabljajo vse državne, občinske in šolske knjižnice. 3. oktobra 1977 je naš rojak senator Miša Lajovic uradno odprl preurejeno Baragovo knjižnico. Za to slovesnost je knjižnica pripravila tudi zanimivo razstavo zamejskega in zdomskega periodičnega tiska. Razstavljen je bil tudi faksimile prvega slovenskega tiskanega svetega pisma, Dalmatinove biblije iz leta 1584. Ob otvoritvi je knjižnica štela 950 urejenih knjig. Danes jih ima vpisanih 3.550 klasificiranih po DEWEY decimal sistemu. Poleg tega ima knjižnica na razpolago številne revije in periodični slovenski tisk iz Avstralije, Evrope in obeh Amerik ter oddelek avdiokaset, videokaset, raznih ansamblov in pevskih skupin, otroških pevskih zborov, povesti za otroke in odrasle. Potreba po pospeševanju slovenskega tiska se je dvignila zlasti, ko je slovenščina postala v Viktoriji priznani šolski predmet, vključena v poučevanje modernih jezikov v okviru državnega vzgojnega sistema - Department of Education. Knjižnica se je izkazala s svojim dobrim Referenčnim oddelkom v pomoč študentom, posebno tistim, ki so vzeli slovenščino za maturitetni predmet. Leta 1978 je Baragova knjižnica imela razstavo na letnem festivalu Moomba v Melbournu, Victoria. Baragova knjižnica je v avgustu 1981 sodelovala na seminarju knjižničarjev, ki gaje organiziralo vik-torijsko ministrstvo za etnične zadeve v državni Baragova knjižnica v Avstraliji knjižnici State Library of Victoria v Melbournu. Udeležilo se ga je okoli petdeset knjižničarjev, članov knjižničarskega sveta iz Melbourna in okolice. Poleg italijanskega, malteškega in litvanskega knjižničarja sem imela predavanje o naši knjižnici tudi jaz. Leta 1987 meje pater Bazilij vprašal, če bi zastopala slovensko skupnost pri Catholic Immigration Office, Melbourne. Sprejela sem, se udeleževala sestankov in sodelovala. 24. novembra 1987 sem imela predavanje o naši slovenski skupnosti. Orisala sem našo takratno zgodovino in naše delo in pričakovanja verskega središča. Imenovana sem bila za dobo treh let dvakrat od melbournskega nadškofa Sir Frank Little. Kot commisioner pri emigraciji sem imela možnost organizirati sprejem msgr. Lorenza Bellomija, tržaškega škofa, na obisku v Melbournu leta 1987. Pater Bazilij in delegacija Slovencev iz Trsta in okolice so bili zelo dobro sprejeti. Msgr. Lorenzo Bellomi je bil zelo vesel povabila patra Bazilija, za mašo in sprejem po maši, v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Kew, Melbourne. Škof Lorenzo Bellomi je maševal, somašnika sta bila pater Bazilij in pater Tone Gorjup, pridigal je tržaškim Slovencem v slovenščini, čeprav je bil italijanske rodbine iz Verone. Naučil seje slovenščine, ko je postal tržaški škof. Po maši je bil sprejem, obiskal je tudi Baragovo knjižnico. Na radiu SBS je imel pogovor z našo takratno napovedovalko Heleno Van Derlak. Leta 1997 so ACLI v Trstu izdali knjigo po letu njegove smrti. Vprašana sem bila za opis v italijanščini o obisku in sprejemu msgr. Lorenza Bellomija pri naši tržaški slovenski skupnosti. Knjiga je izšla pod naslovom DovrD essere come Cristo, pro-feta di verita - Testimonianze su Mons. Lorenzo Bellomi, Vescovo di Trieste. 12. oktobra 1990 smo imeli likovno razstavo v dvorani Verskega središča Kew, za finančno pomoč Baragovi knjižnici s stopetdeset likovnimi deli, olja, vodene (tempera) slike in pastele so prispevali člani McKinnon Art Group, katere član sem dolga leta. Razstava je dobro uspela. Kew Mayor Councilor Daryl Oldaker je razstavo uradno odprl 12. oktobra 1990. Bila je dobro obiskana, ne samo od slovenske, temveč tudi avstralske publike in lepo predstavljena v avstralskem časopisu Progress Press, članek je spremljala fotografija. Leta 1996 sem imela pogovor z novinarjem Slavkom Podbrežnikom o Baragovi knjižnici. Ko se je vrnil v Slovenijo je napisal članek v časopisu De- lo z naslovom “Med avstralskimi Slovenci - Prva slovenska knjižnica v Avstraliji”. Zgodba Tržačanke. Delo 5.2.1996. Baragova knjižnica se vzdržuje s prostovoljnim delom od vsega začetka, od priprave prostorov, omar, do rednega dela klasificiranja, katalogiranja, spopolnjevanja kartoteke, zavijanja knjig ter opravljanja rednega književnega dela s strankami. V darovane knjige pride zabeleženo ime darovalca. Leta 1977 je bila Baragova knjižnica prepoznana od Education Department Viktorijske vlade. Podelila nam je pomoč, omogočila nabavo lesa za omare, mize in stole. Druga taka pomoč je bila leta 1978 za nakup potrebnega pisalnega stroja. Tretjič pa nam je pomagala nakupiti nove knjige. Kasneje se je menjala vlada in zakon. V pomoč knjižnici smo od takrat enkrat na leto imeli srečolov za nabavo novih knjig. Posebno za letne izvode enciklopedije, slovenske in angleške, Mohorjeve in mnogo drugih, ki so izšle v Evropi, Argentini in Avstraliji. Baragova knjižnica ima danes 372 članov. Doživ-ljenjska članarina stane 0.50 cent AUS. Vedno bolj nas poznajo in priznavajo avstralske knjižnice, od katerih smo dobili lepo število slovenskih knjig, ki so pri njih predolgo neizposojene ležale na'policah. V naši novi domovini Avstraliji ima Baragova knjižnica vsekakor važno vlogo, da nam ohrani slovensko tiskano besedo, z njo pa tudi ljubezen do materinega jezika, slovenske tradicije in kulture, ne le za nas, ampak za novo generacijo, ki raste med nami. Kot del multikulturne Avstralije je naloga Baragove knjižnice, da posreduje preko našega knjižnega bogastva slovensko kulturo prav Avstraliji ter vsem njenim številnim etničnim skupinam. Zgodovina nam zgovorno dokazuje, da pisana beseda ostane. V dokaz so nam znameniti Brižinski spomeniki, naš najstarejši rokopis iz leta tisoč, ki se je ohranil in nam je v čast in ponos. Bodimo ponosni tudi na naše knjige, zbirajmo in hranimo jih! Naj bo Baragova knjižnica čuvaj našega jezika na peti celini, zato jo cenimo in podpirajmo ter se tudi radi poslužimo njene za razmere bogate zbirke. Zadnja štiri leta je Baragovi knjižnici priključen nov oddelek za nakup in prodajo knjig, avdio in videokaset. To objavljamo v naši mesečni reviji Misli. Zadnja leta postaja oddelek popularen med Slovenci, ki živijo po vsem avstralskem kontinentu. slovenski poldnevnik spomini 7 oktobra zjutraj se je mama kot ponavadi podala v šolo Morpurgo. Verjetno je utegnila dvigniti prepustnico za Avber pri Platzkomman- dantur šele popoldne. _________________ Zvečer smo, tudi kot po navadi, vsi skupaj mirno večerja- li. Govorili smo o bližnji vožnji do Avberja in o tem, kar smo malo časa prej tam doživeli. Zagotovo smo tudi govorili o mračnih perspektivah za bodočnost, če je mama bila mnenja, da smo do tedaj vendarle nekaj uživali. Verjetno je mislila na počitnice v raznih krajih in na izlete v Ljubljano, Gradec v Avstriji ali v bližnje kraje v Furlaniji, Sloveniji in Avstriji. Avta nismo imeli več, tako da ni bilo več upati na prijetne vožnje ali počitnice. Vseeno je bil večer tak, da nam je ostal v lepem spominu. Ob dveh ponoči je mama vstala na tiho, da bi nas ne zbudila, ker ji je šlo na bruhanje. To ni bilo prvič, da se je po operaciji osem let prej počutila slabo. Oče je že razglabljal, kako bi se dalo telefonirati kakšnemu zdravniku, ko je mama rekla, da ni treba nič ukrepati, češ da je kot po navadi in da se počuti že boljše. Pa ni bilo tako. Zelo zgodaj zjutraj se je njeno stanje vidno poslabšalo. Ne mi ne zdravnik, ki jo je poznal in kot anestezist spremljal že pri prvi operaciji, očetov bratranec Marcello Verč, nismo takrat Peter Merku Iz spominov na starše (xvu PLATZKOMMANDANTUR TRIEST PASSIERSCHEIN LASC1APASSARE Triest, den Inhaber dieses Ausweises II potMSS9£A-,di putno wohnhaft In . S1 residente * ist berechtigt, sich elnmaH^ * «utorlxmo a reearel mallg/stärttJTg » an« volts/jsl^ volt#, yw ü"tn* —• . nach zu begeben. 21640