URN_NBN_SI_DOC-PZZI57AJ

DUNAJSKA DVORNA KNJIŽNICA IN NJENI SLOVENSKI KNJIŽNIČARJI* Bruno Hartman Knjižnica je v nenehnem vzajemnem odnosu z ljudmi, ki jo snujejo, množijo in urejajo; bogatejša ko je, tehtnejše ko je njeno gradivo, bolj ko so duhovno gibki tisti, ki ga zbirajo in uporabljajo, večje ko je njihovo znanje, toliko plodovitejši je njihov vzajemni odnos s knjiž­ nico. Vse to velja tudi za avstrijsko nacionalno, nekoč dvorno knjižnico na Dunaju. O njej domneva dr. Josef Stummvoll, njen dolgoletni rav­ natelj, da je stara šest sto let.1 Gotovo sodi med najbogatejše srednje­ evropske knjižnice pa tudi med najpomembnejše velike knjižnice na svetu sploh. Zasnovana je bila kot reprezentančna knjižnica vladarske hiše Habsburžanov, a se je kasneje razvila v osrednjo državno knjiž­ nico; v tem svojstvu je v svojih fondih zaobsegla tako rekoč literarno in umetnostno ustvarjanje vseh narodov in dežel& avstro-ogrske mo­ narhije. Med svojimi dragocenostmi hrani tudi mnogo gradiva iz slo­ venskega kulturnega prostora. Od tega gradiva navedimo le Trubarjev abecednik in katekizem iz sredine 16. stoletja; kot edina ohranjena primerka štejeta med dunajske cimelije. Novejši fondi, ki so se v dvomi knjižnici zbirali od uvedbe obveznega primerka, sicer niso tako častitljivi, so pa vendar dragoceni. Novejše slovensko slovstvo (do leta 1918) je v avstrijski nacionalni knjižnici zbrano v tolikšnem obsegu kot le malokje, zlasti časopisje. Kljub globokim spremembam v svetu je današnja avstrijska nacionalna knjižnica (novo ime je dvoma knjiž­ nica dobila 6. avgusta 1922), čeprav so se njene razvojne možnosti predrugačile, še zmeraj sila pomembna za preučevanje slovenske pre­ teklosti. * Predavanje na mednarodnem kulturnozgodovinskem simpoziju v Mo- gersdorfu (Avstrija) 11. julija 1970.