Lesovi.
Za marsikaterega obrtnika je važno, da nekoliko pozna razne lesove. Zaradi tega smo se namenili tukaj nekatere opisati, posebno take, ki imajo v obrtniji kako važnost.
Najprej omenimo javor. Javorjev les rabijo mizarji za razna dela. Javorjev je pa več vrst. Poljski javor (acer campestre Linne') raste po vsej Evropi na mokri, ilovnati zemlji v solnčnih legah. Ima peteroprtno podol-gato listje s celimi robovi in kosmatimi peclji. V maji naredi listje in ob jednem tudi začenja cveteti. Cvetje je rumenkastozeleno in združeno v nekake grozde. Ta javor hitro raste, seme rodi še le, ko je star 15 do 20 let. Cvetje dozori v oktobru in se po zimi raztrosi. Les tega javorja je posebno dober za strugarje, iz korenin delajo pipe. Ta javor raste po mejah.
Kolhiški javor (acer olchicum Hartweis) je prinesen iz Azije v Evropo, in ima jako lepe vrhove. Listje je nekoliko podobno prejšnjemu, samo da spodnji prsti doli vise čez peclje. Njegov les je precej podoben poprej omenjenemu in se tudi jednako rabi.
Italijanski javor (aces opulus Alton) je kake štiri ifletre visok, gosto vejnat, ima srcu podobne, okroglaste, gladko, peteroprstne, zgoraj temno, spodaj belkasto listje. Cvetje je belorumeno, sicer pa podobno drugim javorjem. Les se tako pogosto ne rabi za obrtne namene.
Spičasti javor (acer platanoides Linne') zraste do 20 toetrov visok in se nahaja po vsej Srednji Evropi in precej daleč na sever. Njegovo listje je svetlozeleno in cvetje rumenkasto zeleno. Cvete že v aprilu, še poprej, nego naredi listje. Raste hitro, posebno na vlažnih tleh. Njegov les je slabši, kakor les poljskega javorja, v njegovem soku je pa mnogo sladorja, in se da torej porabiti za napravo sladorja ali upijanljivih pijač.
Za mizarje je pa največjega pomena gozdni javor, ki doseže visokost 21 metrov v ugodni zemlji. Raste največ v gorah in raztresen v bukovih gozdih Njegovo listje je globoko zarezano in cvetje rumenkasto zeleno. Les tega javorja rabijo za mize, sedla, vretena, ure in žlice, če se pomladi deblo navrta, teče iz njega sladek sok, iz katerega se da narediti slador in vino.
Sladorni javor (acer saccharophorum Kork) ima še sladkejši sok, kakor do sedaj imenovana. Dal bi se torej dobro porabiti za pridobivanje sladkorja, da v ta namen sladorna pesa ne pride ceneji. Gotovo bi javorji imeli neki pomen za sladorno industrijo, da se ni izumilo na-rejati slador iz pese. Listni prsti tega javorja so bolj spičasti, cvetje je pa rumeno. Les tega javorja je jako svetel in malo rudečkast. Vlačen je, trden in trd ter se jako nerad kolje. Rabi se največ za hišno opravo, manj kot stavbeni les, ker ga radi razjedajo črvi. Letni krožci se pri   lesu tega  javorja  jako Jdobro vidijo.   Lub ima
v sebi strojilo in ga zatorej rabijo strojarji. Za funt kože je treba deset funtov tacega lubja.
Po naših drevoredih vidimo povsod divji kostanj (Aesculus hippostanum Linne'), katero drevo smo dobili iz severne Indije in Perzije v Evropo. Sedaj je znano po vsej Evropi in ima lepo, veliko temnozelend listje, in dolgo, belo, rudečkastolisasto cvetje. Sad je precej podoben navadnemu kostanju in je dobra krma za prašiče in jelene. Lub ima v sebi strojilo in se rabi za barvanje in za strojenje. Les je dober za mizarska dela in je precej podoben lipovemu lesu in se rabi za taka dela, kakor lipov les.
Podoben je temu divjemu kostanju divji rumeno cvetoči kostanj (aesculus pallida Wildonow), ki zraste le kacih 10 metrov visok in cvete v maji ali juniji.
Planinska jelša (alnus alpina) raste v planinah, raste kot grm in ima manjše listje kakor druge jelše. Les se rabi za kurjavo. Bradata jelša (alnus barbata Meyer) razširila se je iz Francije po vsej Evropi.
Italijanska jelša (alnus cordifolia Leddiges) raste po gozdih v Dolenji Italiji in je lepo drevo, ki doseže do 20 metrov visočine. Listje je temnozeleno, svetlo, srčasto, robčasto in spičasto. To drevo zahteva suha tla.
Črna jelša (alnus glutinosa), raste po vsej Evropi blizu bukovja vlažnih krajih, ima temnozeleno, zob-často listje, ki se prijema roke. Na spodnji strani je listje kosmato. Lub je rujavosiv in veje so jako krhke. Jelša cvete koncem marca in dozori seme v oktobru ter ga raznese veter. Deblo je ravno in okroglo. Les je dober za drva in za vodne stavbe. Lub je dober za strojenje in gabronke rabijo za rujave in črne barve.
Bela jelša (alnus incana) raste na bolj suhih in lahkih tleh in ima svetlosiv, gladek svetel lub, ter po-dolgasto, zobčasto, temnozeleno in spodaj kosmato listje. Raste jako hitro in se nahaja povsod v Evropi. Cvete v začetku marca in njen les je jako dober za kurjavo, za drugo porabo pa dosti ne velja.
------    439   ------
Obrtnija.
------   448    ------
Obrtnija.
Lesovi.
(Dalje.)
Breza (Betula pubescens) se nahaja največ v severnih deželah in daje dobra drva in če se zogoljeni, dobro oglje. Les rabijo kolarji, in veje pa sodarji za obroče. Breza rodi seme od petnajstega leta in se popolnoma razvije s kakim šestdesetim letom in učaka kacih 140 let. V mladosti raste breza hitro, a potem počasneje. Drevo je to redkokdaj ravno in le izjemoma meri 40 cm v premeru. Doseže 20 metrov visokosti. Breza je zadovoljna s slabo zemljo. Raste posebno rada na ilovčnato-peščeni prsti, če je presuho ali pa premokro, pa ne vspeva in ostane grm. Breza raste proti severu tako daleč kakor jelka. Solnčne gorkote dosti ne potrebuje. Pomladi že dela listje, ko imamo 7.5° toplote, jeseni pa zgublja listje, ko nimamo več te toplote. V severnih deželah, kjer je zeleno v letu le kake tri mesece, ne naredi breza nič drevesa, temveč je nizek grm.
V naših krajih raste breza navadno mej drugim le-sovjem, na severu pa imajo pogosto cele brezove gozde. Sploh je breza kaj zdravo drevo. Neugodne vremenske razmere jej dosti ne škodijo, pa tudi mrčesi se breze navadno ne lotijo.
Les je dober za razno orodje, za pipe i. t. d. Za stavbe pa breza ni, ker hitro trohni in se je črv rad loti. Veje se rabijo tudi za metle. Beli lub ima mnogo smole v sebi in mu zatorej voda ne škoduje in varuje celo drugi les pred močo. Tako se večkrat bruni, ki imajo priti pod vodo ovijejo z brezovim lubjem. Na severu pa rabijo lub tudi za obleko, zlasti pa za podlago rušnim streham. Brezov lub rabijo tudi strojarji, ker kože zmeči, da raje vse vzamejo strojilo.
Listje rade jedo ovce, a rabi se pa tudi za napravo rumene barve. Starejša debla dajo mnogo soka, ako se spomladi navrtajo. Iz tega soka se da napraviti nekako vino. Iz lubja korenin se dobiva brezov kotran in brezovo olje. Poslednje se rabi za strojenje juhte, za parfume
in tudi za zdravila.  Iz debla se da dobiti nekaka smola, katero rabijo v Rusiji za zdravilo proti protinu.
Gaber (Carpinus betelus) je kacih 12 metrov visoko drevo Srednje Evrope. Deblo je nepravilno razvito, gr-často in zvito, lub gladek, včasih z mahom porašen.
To drevo dela že nizko veje. Listje je jajčasto spi-často, jeseni močno rumeno. Gaber rodi seme od dvajsetega leta in cvete v aprilu, zori pa v oktobru. Gaber ne mara za premokra in preveč sprejemljiva tla in raste v nižavah in na hribih. Les je bel, jako gost in trd, se nerad kolje in ima v sebi mnogo strojila. Gaber zraste kacih 25 metrov visoko v ugodni zemlji. Bolezni skoro niso znane pri tem drevesu, tudi mu ne škoduje pozen mraz pomladi. Učaka starost kacih 300 do 400 let, a vendar začenja že na suhih krajih tudi s 100 leti hirati. Gabrov les se da lepo polirati, rabi se za mašinske dele, vobliče, kline, toporišča itd. Pri nas gaber raste navadno mej drugim drevjem, v Rusiji pa imajo tudi cele gabrove gozde.
Pravi kostanj (Castanea vesca) raste po vsej gor-kejši Evropi in ga je v nekaterih krajih cele gozde. Kostanj je lepo, visoko drevo z močnimi vejami. Listje je podolgasto, spičasto, zobčasto in na obeh straneh gladko. Cvete v maji ali juniji. Sad je v jezici in je dober kuhan ali pa pečen. Les je podoben hrastovemu in se rabi za škafe, sode in vodne zgradbe, v Angliji in Franciji ga rabijo za grajenje ladij. Tudi mizarji in strugarji rabijo kostanjev les. Sad ni le za jed, temveč ž njim tudi pitajo živino, kjer ga imajo veliko.              (Dalje sledi.)
457
Obrtnija.
Lesovi.
Bukev je sedaj znanih 16 vrst, od katerih jih trinajst raste v južni Ameriki. V Evropi poznamo le našo navadno bukev (Fagus silvatica Linne'). To drevo raste po vsej srednji Evropi in najbolje vspeva v močnih apne-nih tleh. Listje je gladko in svetlo zeleno. Bukva zraste 20 do 30 metrov visoko. Njeno deblo je ravno in visoko brez vej. Prvih deset let raste jako počasi in doraste v 120 letih. Od svojega petdesetega leta ima vsako leto seme, žir imenovano, ki dozori v oktobru. Bukev raste največ v gorah in ljubi hladen in vlažen zrak. Bukov les je dober za kurjavo in v trgovini velja za trda drva. Za drugo rabo ni toliko vreden. Rabi se semtertja za pragove pri železnicah, za stole in drugo hišno opravo in pri grajenji mlinov. V vodi je jako trajen, manj pa na suhem pod streho Kolje se rad in je precej težek, prožen in trden. Iz bukovega lesa se žge jako izvrstno ..oglje, pepel je jako dober za izdelavo pepelike. Žir ima v sebi škrob,
458
slador in mnogo olja. Iz njega delajo jako mastno olje. Dober je pa tudi za pitanje prašičev in perutnine. Preše žiro ve so pa posebno škodljive za konje, ki celo poginejo, ako se jim dajo. Pa tudi kravam se ne sme jih dosti dajati.
Bukva je bila nekdaj še bolj razširjena po Evropi, nego je sedaj, ko so jo jeli izpodrivati iglasti lesovi, kateri imajo za stavbo večjo vrednost.
Navadni jesen (Fraxinus excelsior L.) Je kacih 20 do 40 metrov visoko drevo, s podolgasto krono in črnimi brsti. Listje ima po pet listnih parov, ki so po-dolgasti in zobcasti. Cvetje je rumeno. Cvete v aprilu ali maji. Navadni jesen raste v dobri, rahli, vlažni zemlji, a potrebuje pa vendar solnčno lego. V senci ne vspeva. Jesen raste 200 do 300 let in od dvajsetega leta dalje rodi seme. Les je belorumen in se rabi za strugarska in kolarska dela, daje dobre vlačna kolesa, bilardne palice in obroče. Za drva pa ni posebne vrednosti. Mlad les je pepelnate barve. Listje rade jedo ovce in koze. Lub je grenek in pravijo, da je dobro zdravilo zoper mrzlico. Rabijo les tudi strojarji. Iz lubja izdelujejo se črne in modre barve. Seme se rabi za zdravila pri obistnih boleznih. Na jesenu žive španjske muhe.
Jesen raste daleč proti severu, a vendar mu pomladi škoduje pozen mraz. Posebno pa imajo v Angliji dosti lepih jesenov.
Korziški javor raste na Korziki in doseže visokost le kacih 10 metrov. Ta javor ima rumenozelen les. Cvete v aprilu ali maji.
V  Kalabriji in na Siciliji je posebno navaden evropski jesen, kateri daje, če se zareže neki sok, ki se mana imenuje in se rabi v zdravilstvu.
V Ameriki imajo pa še mnogo drugih vrst jesenov, kateri dajo nekateri jako dober les za hišno opravo.
Mizarji posebno cenijo orehov les. Navadni oreh (Junglans regia) je prinesen v Evropo iz Perzije in se je razširil skoro po vsej Evropi. Drevo zraste jako visoko in doseže 20 metrov visokosti in doseže precejšnjo debelost. Oreh postane jako star. Orehov les je rujav-kast, se da jako lepo politirati, je jako trajen, črv ga ne je tako, kakor druge lesove. Iz orehovih jeder se dela olje, iz zelenih luščin pa rujave in črne barve.
Dober les imajo razni brsti. Za kurjavo ni dosti slabši od bukovega, tako ga pa rabijo strugarji in ko-larji. Posebno delajo iz brsta puškina kopita. Listje bilo je dobro za krmo. Brst zahteva globoko, dobro, nekoliko vlažno in zvezno zemljo. Brst učaka visoko starost, samo trhljoba se ga rada loti.
Navadni brst (Ulmus campestris) raste po gorah in doseže 25 metrov visokost. Listje je bolj podolgasto in na obeh straneh kosmato. Cvete v aprilu in ima od štiridesetega leta dalje seme. |V Severni Nemčiji je posebno znan široki gorski brst (ulmus effusa Wildonou), kateri naredi posebno široke veje. Navadni gorski brst (ulmus montana) pa ima jako gosto listje in širok vrh ter gladko deblo.                                              (Dalje sledi.)
------    467    ------
Obrtnija.
Lesovi.
(Dalje.)
Jagneti ali topoli dajo v februvarji ali marci po palci dolge, stožčaste, spičaste popke, ki imajo nejednake luskine in so zunaj rujavorumene, smolnate, znotraj pa belozelene barve. Imajo prijeten duh, kakor balzami in dražljiv okus. Z etrom se lahko izvleče iz teh brstov olje in čebele nabirajo na njih tako imenovani snovni vosek.
Mlad topolov les je rumenkast in bel, osrednji les je pa rujavkast. Topolov les je le na polovico tako težek, kakor voda. Letni obročki tega lesa niso popolnoma okrogli. Njih les je mehak, rad trohni in črvi ga močno razjedajo.
Beli jagnet (populus alba Linne') cvete v marci. Pomnožuje se s koreninami ali pa zatiči in raste na mokrih lokah. Raste pa tudi na rahli globoki zemlji. To drevo zraste do 20 metrov visokosti, ima široko krono s srebrnobelimi vejami in okroglim lestjem. Listje je pri vejah globoko zobčasto in zarezano, zgoraj temno-zeleno, spodaj pa kosmato. Les je bel, vlačen in mehak. Rabijo ga kolarji in mizarji. V novejšem času rabijo ga tudi tovarne, ki izdelujejo celuzo. Za drva je pa le manj vreden, kakor bukov les. Lub ima na sebi neko grenko snov, ki se rabi za zdravilo, ako se komu voda zapira.
Imenovanemu jagnetu je precej podoben sivi jagnet (populus canascens Smith), ki ima podolgaste, globoko izdolbene liste, ki je spodaj kosmato ali pa tudi gladko.
Spičasti jagnet (populus fastigiata Desfontaines) je jako visoko drevo, ki včasih doseže visokost 40 metrov. To drevo ima pcdolgast, spičast vrh. Raste največ na Gorenjem Laškem. Cvete v marci in aprilu in ima ru-deče cvetne mačice.
Črni jagnet (populus nigra Linne') zraste do 30 metrov visokosti in meri včasih dva metra v obsegu. Raste v Evropi in Srednji Aziji. Veje in deblo so sivi, a pozneje globoko brazdasti in črni. Ima podolgasti vrh, malo srčastozobčasto listje. Cvete v marci ali aprilu in ima dolge mačice. Od drugih jagnet se loči potem, da njegovo listje ni spodaj kosmato.
Italijanski jagnet (populus pyramidali) jako počasi raste in ima pokonci stoječe meje. Nasajajo ga navadno v drevesnicah.
Trepetlika (populus tremula Linne') je veliko drevo, ki raste v Srednji in Prednji Aziji ter Severni Afriki. Lub tega drevesa je črnosiv in razpokan. Listje je okroglo, zeleno, na obeh straneh gladko. Ima dolge peclje in se zatorej strese, če le malo veter potegne. Trepetlika raste na suhih in ravnih tleh in ne doseže posebne starosti, ker rada trohni.
Črni trn (prunus spinosa) ima črn lub in je polen bodic. Listje je jajčastookroglo, spodaj malo kosmato, slabo zobčasto. Cvete v marci ali aprilu in je cvetje belo in lepo diši. Male jagode so tako velike kakor češnje, še le po zimi dozore, in so potem za jed, a imajo vendar zoprn okus. Nezrele rabijo se za črne barve. Lub se rabi za rudeče barve, ima grenek okus in je zdravilo proti mrzlici. Tudi les rabijo strugarji. Ta trn rabi se za plotove.
Bela vrba (šalit alba Linne') je lepo drevo in zraste do 30 metra visokosti injmeri včasih v obsegu 4 do 5 metrov, ima podolgasti vrh, podolgasto, spičasto, zobčasto, spodaj fino kosmato listje. Mačice so na majhnih vejicah in se pokažejo v aprilu ali maji. Raste največ in najhitreje ob potokih, na poplavljeni zemlji. Vspeva pa tudi na suhi zemlji. Stara ne postane, ker se je loti trohlji-vost. Šibe se rabijo za pletenje košaric. Les se največ rabi za kurjavo.
Mandeljnova vrba (salix amyg dalina Linne'.) Zraste k večjem osem metrov visoka in ima stožcu podoben vrh, in jako razširjene veje, in podolgasto, spičasto in nazobčano listje.
Vrba žalostinka (salix babylonica) je prinesena v Evropo iz Japana in Kitaja in ima podolgasto, ozko, fino zobčasto listje. Vrh je okrogel in veje močno doli vise. Pri nas se vidi po vrtih in pokopališčih.
Povsod po Evropi raste iva (salix caprea Linne'), ki zraste do deset metrov visoko. Ima gladke, zelene veje in okroglo podolgasto listje. Les daje dobro oglje za risanje in za smodnik. Lub se rabi za zdravilo proti mrzlici.
Oljkina vrba (salix elaeagnus)' je grm s svetloru-javimi vejami, ki raste po planinah v Švici in Franciji.
Erhlika  (salix fragilis)  raste  največ  ob   rekah in
-------    468    -------
potokih. Veje so razraščene in se rade lomijo. Listje je malo zobčasto in ima srčaste stranske liste, Lub ima v sebi salicin. Iz korenin se da napraviti rudeča barva.
Potočna vrba (salix helix Linne') zraste kake tri metre visoko, ima gladke, sive veje in nasproti stoječe listje. Cvete v marci ali aprilu.
Kosmata vrba (salix lanata) je na Škotskem navaden grm, ki ima kosmate veje.
(Dalje sledi.)
------    477   ------
Obrtnija.
Lesovi.
(Dalje.)
Hrastov je več vrst. V Evropi je 17 vrst hrastov, v Aziji 148 in v Ameriki 142. Afrika nima nobene posebne vrste. Ondu rastejo le hrasti, kakeršni rasto v južni Evropi. Avstralija pa hrastov niti ne pozna. Hrast najbolje vspeva v nižavah in gorskih dolinah. Potrebuje globokih, peščenih, ilovnatih tal s primerno vlažnostjo in milim podnebjem.
Hrastje se navadno ne izgaja z želoda, temveč se sade že dobro vkoreničene rastline, katere se pa vzgoje navadno pomešane z drugim drevjem. Dobro je, če se hrast nekoliko prej sadi kot drugo drevje, da se more primerno razviti. Da se popolnoma razvije, potrebuje hrast 150 let in rodi želod še le, ko spolni 50 leto. Hrastov les je jako težek in trden, ne trohni rad, zato ga rabijo za vodne stavbe in za sodarska dela. Mladi hrastov les rabijo tudi kolarji, staršega pa mizarji.
Dob ali gnilec (Quercus pedunculata) ima listje z jako kratkimi peclji. Želod pa ima po 2 ali 3 vkupe na jako dolgih pecljih. Deblo je v mladosti gladko, ko se postara, pa dobi močno razpokan lub. Vrh tega drevesa je jako gost. Glavna korenina seže 2 1j2 metra v zemljo, poleg tega pa ima ta hrast tudi več močnih stranskih korenin. Zato pa ta hrast hoče imeti debelo zemljo. Raste najrajši v nižavah na rahli prsti. Raste po vsej Evropi, v orijentu in severni Afriki. Tudi proti severju raste dalje kakor bukva. Da pomladi dela listje, zahteva nekolike večjo toploto, kakor bukva, to je kacih 12°, a jeseni pa zgubi šele listje, ko pade toplota na 2°. Zaradi tega raste bolj proti severju kot bukva, če tudi je njegov čas Utne rasti z bukvo blizo jednak, 5 ali 6 mesecev. Želod kali jako rad, a le prvo leto po dozoritvi. Mlade rastline prvih šest let jako krivo rasto, in še le po 15. letu se začno deblo stegovati. V srednji starosti najhitreje raste, v visoki starosti se pa letni obročki jako majhni.
V  starosti začne v sredi trohneti in ga potem podere kak vihar, ako se ne poseka. Da bi učakal 2000 let, kakor nekateri trdijo, je jako dvomljivo. Na tem hrastu se posebno drže kebri, ki mlajšim drevesom škodujejo, starejšim pa ne. Les tega drevesa se posebno rabi v grajenje ladij in za vodne stavbe, mnogo se rabi tudi za sode. Lub rabijo strojarji, in želod je dobra krma za prešiče. Hrastov lub ima v sebi 15 do 16% odstotkov čreslovine.   To drevo daje tudi jezice, katere rabijo stro-
•             • •             •               yt y1
jarji, m siske.
Cerovec (quercus eerris) ima dolge peclje pri listji in zraste visoko drevo. Les tega drevesa je jako trden in trd. Raste na srednji in južni Evropi, zlasti na Mo-ravskem, na Ogerskem, Srbiji in Aziji. Cerovec je boljši za kurjavo, kot dob.
Ježičevec (Quercus aegileps) raste po Grškem, Spanj-skem in Prednji Aziji, ter ima podolgasto listje. Ima debel želod, kateri je obdan z lesenimi luskinami ter prihaja pod imenom jezice v trgovino. Rabi se za strojarje in črno barvanje. Zraste tako velik kakor drugi hrast.
V  celih gozdih raste kostanjevec (quercus castanea folia) v Rumuniji, Bolgariji, evropski Turčiji in Mali Aziji. Doseže visokost 15 metrov. Listje tega drevesa je podolgasto   in   nekoliko  kostanjevemu   podobno.    Listje
v
ostane po zimi na drevesu in odpade še le pomladi. Želod dozori še le drugo leto, kakor tudi pri ježicevci in cerovci
Italijanski hrast (quercus esculus) raste   posebno v
-----    478    -----
Italiji in po balkanskem poluotoku. Sad tega hrasta je pa nekoliko kostanjevemu podoben in ga po nekod ljudje jedo.
Črepinjek (quercus ilex) je drevo srednje velikosti in doseže v premeru debelost 1/2 metra. Listje je vedno zeleno in zobčasto, Raste na južni strani Planin.
Šiškovec (quercus infectoria) je navadno le grm, in doseže le kaka dva metra visokosti. Raste v Rumeliji, na Grškem, v Mali Aziji, Sibiriji, Perziji in na Cipru. Na tem hrastu rasto najlepše Šiške, katere pridejo v trgovino pod imenom alepske Šiške. Šiške imajo v sebi mnogo strojila.
Razločuje se v več vrst šišk in sicer:
1.) alepske šiške, ki pridejo iz Smirne in Alepa in so zunaj zelenkastočrne, nimajo nobenih lukenj in so jako težke. Te šiške imajo v sebi največ strojila in se dajo le težko razbiti.
2.) Isterske šiške so precej slabše, gladke so in se rade razbijejo. Njih barva je svetlejša.
3.) Ogerske šiške so svetlosive, gladke in če se razbijejo, se dobi belorumenkast stržen. Vse šiške imajo v sebi šiškino kislino in neko rudeče, rumeno ali pa zeleno barvilo.
Kosmat hrast (quercus putescens) ima mlad na obeh straneh kosmato listje, star pa gladko in je manjši kakor naši navadni hrasti, ter raste v južni Evropi, Franciji in Angliji.
V pirenejskih gorah raste pirenejski hrast (quercus pyrenaica), ki zraste kacih sedem metrov visok.
Graden (quercus robur) je kacih 30 do 40 metrov visoko drevo, ki raste po južni Evropi in ima široke vrhove. Listje je deset centimetrov široko, ima kratke peclje. Cvete v maji in želod ima dolge peclje, les tega hrasta je dober za kurjavo in za stavbe. Grenak lub ima v sebi mnogo strojila (čreslovine), nekaj smole in voska. Ta hrast raste v severnih gozdih ter učaka visoko starost. Poganja štirinajst dnij pozneje, kakor drugi hrast.
Zimski hrast (quercus sessiflora Salisbury) je lepo drevo z okroglim vrhom. Raste v orjentu, Evropi in severni Aziji. Listje je klinasto in na dolgih rumenih pec-ljih. Take visoke starosti ne učaka, kakor drugi hrasti.
Korkovec (quercus suber) raste posebno v Španiji in okrog Sredozemskega morja, in preskrbuje vso Evropo s korkovino. Ljubje se vsacih deset let omaji, pa tako, da ostane ličje nepoškodovano in pride kot korkovina v trgovino.   Listje je podolgasto in mlado malo kosmato.
Tudi razni ameriški hrasti imajo pomen za obrt in trgovino. Nekateri imajo dober les, drugi pa dajejo dobre razne barve, ali jih pa rabijo strojarji. Kakor v Evropi se pa tudi v Ameriki ginejo hrastovi gozdi, posebno ko hrast le počasi raste.
(Dalje sledi.)