**x**lf V,vc Poštarina plaćena u 3LVT^>^. Vili. Broj 43. U Zagrebu, 23. oktobra 1936. Pojedini broj stoji dinara 1.50 Uredništvo i aprava £ A u K K t>, MnsarvKova 48a. Teleton 67-80 Uredništvo m uprava za Slovenijo in slovenski dei ulljske krajine Ljubljana. Erjavčeva 4a Gl AS! LO SAVEZA JUGOSIOVENSKIH EMIGRANATA IZ JMUJSKE KRAJINE OB VPOKOJITVI TRŽAŠKEGA ŠKOFA FOGARJA ŠKOF FOGAR JE DOČAKAL SEDEJEVO USODO Vatikan je žrtvoval zadnjega ško£a, ki je skušal biti pravičen tudi nasproti slovanskim vernikom TRŽAŠKI ŠKOF Prevedeno iz knjige W. Hammel-ratha »Srečanja«. Avtor skoraj vsako leto obišče naše kraje in je ena najzaniniivejših osebnosti povojne, v religijoznost in iskanje prave človečnosti usmerjene Evrope; vagabund, ki je raztrgal tri doktorske diplome in odšel v svet, živet od milosti božje. Prinašamo ta odstavek kot karakteristiko škofa-človeka, ki je dočakal Sedejevo usodo. O plemenitem človeku je težko pisati. Je kakor onečaščenje. In vendar moramo pripovedati tudi drugim, ker nas v to sili svetost, ki se hoče razodeti. Trst v Italiji. Zapuščen in nepoznan sem bil na cesti ne da bi vedel, kam s svojo utrujenostjo in lakoto. Ali me bo sprejel za noč eden izmed mnogih samostanov v kakem kotu, kjer bom lahko pustil preko dneva svojo tornistro? Pride mi na misel: Mestnega škofa naprosim, da mi pove za kak samostan. Škofova palača. Služabniki mi sprva ne puste vstopiti. Vendarle gre. Izbrano oblečeni prosilci za avdijenco — med njimi pa jaz kot potepuh, bos in gologlav. — Cez čas pridem na vrsto. Vitka postava sedi ob pisalni mizi, aristokratsko lepo izklesani obraz z mirnimi očmi se obrne k meni ko mu povem svojo namero (razume in govori zelo dobro nemški), se začudi, me vpraša odkod in kam in kako in pravi končno smeje: »Ostati morate pri meni!« Glas in besede so bile tako prijazne, da bi bilo obotavljanje krivično nezaupanje. Sam je šel s služabnikom, ki je bil zaradi vsega popolnoma zmeden, v odlično spalnico, ki naj ol bila moja. Štiri dni sem bil gost. Pri obedu je bil čas, ko sva se dobila in razgovarjala, kajti podnevi je bil preobložen z delom velike škofije, ki Je kot prejšnja avstrijska dežela veliko večja kot male italijanske škofije. Velika je njegova škofija in težka zaradi političnih in narodnostnih nasprotij in svojstev južnjakov. Slovani, Nemci in Italijani, fašisti, (tukaj na novo pridobljenem ozemlju posebno ostri) in komunisti velikega pristaniškega mesta, kmetje s Krasa in Alp in dalmatinski ribiči so bili njegovi verniki — težavna mešanica. Pogovori pri obedu so ga mi tako približali, da bom nosil v svoji duši njegov sijaj, dokler bom živel. Moral sem mu veliko pripovedovati, on pa je pripovedoval meni. Nekoč me je vprašal o cerkvi sovražnih komunistih. Pripovedoval sem mu o duševnih razlogih, ki marslkakega komunista pri nas napravijo cerkvi sovražnega >n mnogo delavcev odvrnejo od prijateljstva s cerkvijo. Govoril sem o obupni stanovanjski bedi in ugodnih duhovniških stanovanjih, o trpkem pomanjkanju kruha in udobnem samostanskemu življenju, pripo-vedoval sem mnogo, kar sem doživel. Molče je poslušal in nič jedel. Potem 'be je pogledal: »Hvala! Mnogo razumem. Pripovedoval vam bom o sebi.« In mi je Povedal, kako je svojo bogato dedščino razdal vso revežem tako, da so ga svojci 2elo kregali, kakor pa sedaj vidi, da mno-80 Premalo stori. Potem je premišljeval in rekel, kaj hoče še vse napraviti. Reveže 1)0 Povabil k obedu, stanovanja bo šel po-8ledat in še mnogo drugega. In — nepo-z®bno — vprašal me je smehljaje in svet-''h oči: »Kai mi svetujete? Mislite, da do-v°li storim? Kaj lahko še storim?« V tem trenutku sem bil tako vesel in °sramočen o preprosti velikodušnosti tega ''Prašanja, da nisem mogel odgovoriti. Tre-ba si je predstavljati: Škof, cerkveni knez VPraša pritepenega potepuha, ki ga sploh ne Pozna, ki je vendar lahko goljuf, za j*Vet in sodbo, kaj naj stori! Nič nisem re-,el’ Pač pa sem mnogo mislil. Takrat in De često, često! To škofovo vprašanje ne- °Znanemu potepuhu pri škofovi mizi je u'0 kakor plamteča zvezda, ki sveti ved- Q v moji duši Kakor se nam zatrjuje iz zanesljive strani, s prvim novembrom tega leta ne bo več mons. Alojzij Fogar škof tržaško-koprske škofije. Do sedaj ni bilo nobenega uradnega obavestila o tem. le zunanji listi so poročali o predstoječi izpremembi v vodstvu tržaško-koprskega ordinarijata. Od italijanskih listov je le tržaški »Piccolo« na kratko omenil, da je bil tržaški škof v Rimu in da bo zapustil svoje mesto Češ da mu je določeno drugo važno mesto v Vatikanu. Resnica pa je ta, da bo tržaški škof Alojzij Fogar, ki ima komaj nekaj čez pedeset in je popolnoma zdrav, vpokojen z neznatno plačo. Dobil bo sicer nov škofski naslov in zaposlitev v Vatikanu, toda to ie le samo pesek v oči javnosti. Neobičajni odhod tržaškega škofa z njegovega mesta je tem bolj značilen za razmere, ki vladajo sedaj v katoliški cerkvi v Italiji, ker je to v kratki povojni dobi že tretji škof, ki mora zapustiti to mesto. Že pred aneksijo Julijske Krajine, namreč leta 1919 so italijanski nacionalisti, iz katerih so se pozneje rekrutirala fašistična bojna krdela vdrli v palačo tržaškega škofa, uničili pohištvo in prisilili tedanjega škofa Andreja Karlina, da je podpisai Izjavo, s katero se odpoveduje svojemu mestu. Škof Karlin je moral zapustiti Trst in Julijsko Krajino in je nekaj let pozneje umrl kot škof mariborske škofije v Jugoslaviji. Na njegovo mesto je prišel vojni škof Angelo Bartolomasl. Za časa njegovega pastirovanja so se vršile krvave državnozborske volitve leta 1921., ki so prisilile škofa Bartolomasija, da je v posebnem pastirskem pismu obsodil fašistični teror. Obče znano je tudi apostolsko pismo, ki ga je pisal njemu tedanji papež Benedikt XV. in ki Je pomenilo Javno obsodbo nečloveških fašističnih metod od strane vrhovnega poglavarja katoliške cerkve. Sam Bartolomasi pa je kmalu spoznal, da kod priseljenec ni sposoben da vodi tr-žaško-koprsko škofijo, ki ima večino slovenskih vernikov. Radi tega se je odpovedal temu mestu in postal vrhovni kaplan fašistične milice. Njemu je sledil sedani! škof Alojzij Fogar, ki je po rodu Italijan iz furlanskega dela Goriške-Gradiščanske. Svojega italijanskega porekla ni nikdar zataii! in se ie vedno pokazal zavednega Italijana in lojalnega in vestnega italijanskega državljana. To pa ga ni oviralo, da ne bi skušal biti v skladu s načeli in naukom katoliške cerkve enako pravičen in nepristranski nasproti vsem svojim vernikom, ne glede na njihovo narodnost. Radi te svoje objektivnosti In pravičnosti in radi tega, ker Je hotel braniti načela katoliške cerkve. Je ponovno prišel v konflikt s fašist! In s političnimi In državnimi oblastmi. Njegovo stališče je bilo tem težje, ker sega tržaško-koprska škofija v več pokrajin. Nevzdržen na je postal njegov položaj po lateranskem sporazumu, ki je zopet združil Vatikan in Kvirinal. Od neštetih epizod težkega boja. ki jih je moral izvojevati škof Fogar, naj omenim samo najbolj dra- Isto se je ponavljalo drugi dan, ko sva govorila o mladinskem gibanju. On je pogosto slišal, da je mladina proti avtoriteti. Poskušal sem mu tudi tukaj pokazati na duhovna ozadja nasprotja do avtoritete, pripovedoval sem mu 0 voditeljih in duhovnikih, ki delajo samo s komando »moraš« in mislijo, da obleka napravi avtoriteto, in drugih, ki so resnični prijatelji m tovariši Pripovedoval sem, kako nekateri ne razumejo mlade duše in kljub vsem besedam vzbudijo le odpor, ne najdejo pa nobenega notranjega stika in kako drugi živijo z mlado dušo in pri tem ne rabijo m- kakih besed, ki bi jim pridobile zvestobo "^Tudi tukaj je molčal, premišljeval in poslušal Tat1' seda* 1,16 P°Sledal: »Hvala! Vse to razumem. Učil se bom!« In zopet ml Stične. Leta 1931 je moral zapreti cerkev v slovenski vasi Krkavci pri Kopru. V kratkem razdobju nekaj let je moralo sedem duhovnikov pod fašističnim térorjem zapustiti to župnijo. Fašisti in oblasti pa niso hotele dati škofu zadostnega jamstva, da bi se v slovenski župniji slovenski verniki nemoteno dalje posluževali svojega jezika, Ta korak tržaškega škofa je izzval naihujšo kampanjo fašističnih listov. Ko je škof Fogar leta 1934 v svoji funkciji kot cerkveni poglavar tržaško-koprske škofije posegel v nekatoliške razmere, ki jih je uvedel tedanji Administrator gcriške nadškofije Sirotti v duhovniškem semenišču v Gorici, ter je pozval se-meniščnike svoje škofije k slogi in toleranci, so fašistične oblasti s silo udrle v semenišče In aretirale ter konfinirale podravnatelia Rutarja in profesorja teologije Musizzo. Rektor semenišča, italijanski duhovnik Brumat ter slovenska profesorja teologije Dr. Pavlica in Dr. Tul pa so bili postavljeni pod policijsko nadzorstvo.. Samega škofa Fogarja pa so tedaj skušali obdolžiti, da je prejemal denar od nekega Štefanija, ki je bil v službi pri pre-mogokopni družbi “Arsa« in da je uporabljal ta denar za podpiranje Slovencev in za protufašistično agitacijo. Hujskanje proti škofu Fogarju je doseglo višek, ko se je škof Fogar v aprilu 1934 branil da bi blagoslovil spomenik atentatorja na cesarja Frana Jožefa Guglielka Oberdanka, češ Ja katoliška cerkve ne more blagosloviti morilca. Vsi senatorji in ooslanci in predsednik tržaške pokrajine tržaški podestat in vse fašistične avtoritete so se sestali na poziv fašističnega tajnika in zahtevali odstranitev škofa Fogarja. Do odstranitve takrat ni prišlo, pač pa so od tedaj politične in fašistične oblasti tržaškega škofa popolnoma bojkotirale, tako da dejansko civilno sploh ni več obstojal. Temu razpoloženju oficielnih krogov so Sve tršćanske novine, kao i one iz Pule i Rijeke donijele su kursivom 15. c. mj. slijedeću noticu: »U toku posebne audijencije kod Sv. Oca. odobrene mu pred malo vremena. NJ. Ekscelenca msgr. Luigi Fogar se obratio molbom Njegovoj Svetosti, da mu uvaži ostavku na biskupskoj časti tršćansko-koparske biskupije. Vrhovni Svećenik Je uvažio želju svijetlog prelata, iza kako ga ie dobrohotno zadržao na dužem razgovoru. Monsinjor Fogar ostavit će Trst Veliki njemački list »Munchner Neu-ste Nachrichten«, od 15 oktobra, pod naslovom »Smjenjivanje tršćanskog biskupa« donosi vijest svoga dopisnika, koji javlja da je tršćanski biskup dr. Fogar smjenjen sa svoga položaja i to ne iz crkvenih razloga,već na zahtje talijanske vlade. Biskup naime nije krio je pripovedoval o svojem delovanju pri mladini in zopet me je spraševal za svet in sodbo — škof potepuha. V Trstu ima priimek »mladinski škof«. Resnično, zasluži ga! Bil je mlad, a pred njim sem z veseljem molčal. Vsak večer sem pel ob kitari nemške pesmi. Želel je to. K temu pa je povabil vse svoje služabnike, ki so morali sesti in jim je sam postregel s sadjem in vinom, kakor so mu sicer oni stregli. O poljubu prstana ni hotel pri meni nič vedeti. Roko, ki jo je drugim ponudil v poljub, mi je dal namerno tako, da nisem imel prilike, da bi mu poljubil prstan. O hoji v cerkev mi ni govoril, ki je vsako jutro 'ob 6 maševal in s komur sem vsak večer ob koncu dneva bil tiho v njegovi kapeli. dali javno duška koprski fašisti v juniji 1935, ko so dejansko napadli škofa Fogarja na poti v cerkev in v cerkvi sami. ko ie prihitel v Koper, da podeli sv. birmo. Dejansko škof Fogar tudi ni mogel več posredovati za slovanske duhovnike svoje škofije ki so bili v posebno velikem številu proti koncu leta 1935 postavljeni pod policijsko nadzorstvo. Razmerje političnih oblasti do tržaškega škofa pa se je posebno ostro izrazilo v ukazu ki ga je izda' tržaški kvestor po nalogu tedanjega prefekta Tienga in očitno na vzpodbudo Graziolija ki je v tistem času nadomestoval fašističnega tajnika Pe-rusinija. S tem ukazom ie bila ukinjena raba slovenskega jezika pri pridigah, petju in molitvah v vseh cerkvah mesta Trsta in njegovih predmestij. Na proteste slovenskih vernikov iz Trsta na Vatikan je štiri mesece pozneje policijska oblast zopet preklicala to prepoved. Toda zato Je moral Vatikan žrtvovati zadnjega škofa, ki Je skušal biti pravičen tudi nasproti slovanskim vernikom. V drugi polovici meseca je zapustil Trsv prefekt Tiengo da nastopi svoje novo službeno mesto v Bologni. Prav tiste dni se ji vrnil z abesinskega bojišča fašistični tajnik Perusino in Grazioli je šel za političnega tajnika na Južno TiroNko. Pr°d kr-itk'm ie bil odstavljen fašistični tajnik Perusino in sedaj se mora umaknuti Uidi škof Foga/. Ni še znano, kdo bo njegov naslednik in tudi ne. kdo ga bo morda prehodno nadomestoval. Za usodo, k! čaka slovenske vernike v tržaško-koprskl škofiji pa Je zadosten dokaz dejstvo, da Je bil Imenovan za Peruslnovega naslednika kot politični tajnik tržaške pokrajine Emilio Grazioli. ki Je bil gotovo glavni krivec pri izdaji ukaza o prepovedi slovenskega Jezika v tržaških cerkvah, P. P koncem mjeseca i nastanit će se ii Vatikanskom Gradu, gdje će preuzeti neku važnu službu.« Drugo uišta. Sve jednako — što znači da ie Ministarstvo za štampu i propagandu dalo svima iedan te isti tekst i naredilo, da se od toga ne smije ništa oduzeti, ni ništa nadodati. Tako je Trstu i ostaloj Juliis.vOi Krajini tim lakoničkim izvještajem objavljena još jedna nepravda i ioJ jedno razočaranje. svoja prijateljska osjećanja prema Slovencima 1 suprotstavio se nastojanjima talijaniziranja i nije htio da ukloni slo-venački jezik iz bogosluženja. Jugoslovanska mrodna grupa u Italiji ovim gu-W l™sa Posljednjeg visokog svećenika. Slično javljaju svi veći njemački listovi. Aristokrat je bil, ne »amo po rojstvi in postavi, temveč tudi po duhu. Škof in duhovnik ne samo po obleki, temveč po duši. Slovo mu je bilo težko. »Morali bi tukaj ostati, jaz se moram še dosti učiti! Bog z Vami! Le Bog ve, zakaj ste morali sern in zakaj morate proč!« Škof se zahvaljuje potepuhu! Potepuhu le bilo težko, ampak sveto v duši! Podoba tega škofa me je spremljala čez morje, v puščavi, v Sudanu, živa je bila v snežnem gorovju Laponske in v nemškem sozdu in v nemškem velemestu. Veliko mislim na mesto ob morju in na njegovega škofa. Srečanja s takimi ljudmi so milosti, pri katerih se vedno samo tiho vprašamo: Kako smo take milosti zaslužili?! Wllll Hammefrath. Kako je tršćanska štampa otpremila biskupa Fogar a Njemačka štampa o uklanjanju biskupa Fogaiča IDEOLOŠKA STRANA NAŠEG POKRETA I IZVADAK IZ REFERATA DRA I.M. ČOKA| NA KONGRESU EMIGRACIJE U ZAGREBU Prije mog referata o radu Saveznog vodstva od poslednjeg kongresa na ovamo ja namjeravam da progovorim par riječi o ideološkoj strani našeg emigrantskog pokreta. To smatram potrebnim s razloga što su se s izvjesne strane i to iz emigrantskih krugova samih, čuli glasovi da ono što smo uzeli kao bazu i cilj naše organizacije, a to je naš iredentistički stav u pogledu sudbine Julijske Krajine, ne valja te da bi trebalo naš rad usmjeriti samo u pravcu zaštite manjinskih prava našeg naroda pod Italijom. Naš dosadašnji pravac, t. j. naš iredentistički stav bio je odobren u raznim sjed nicama direktorija pa i na raznim našim kongresima, a naročito svečano proglašen kao baza i cilj našeg pokreta na kongresu u Mariboru 2 septembra 1934 g., koji ga je jednoglasno i sa velikim oduševljenjem prihvatio. No s obzirom na glasove koje sam spomenuo, ja ovo pitanje ponovno iznašam u diskusiju da time pružim mogućnost kongresu da kaže svoje mišljenje da li treba taj naš dosadašnji stav potvrditi ili revidirati. Sto se mene lično tiče, dozvolite da vam kažem svoje mišljenje. Moram da istaknem da ja ostajem nepomično na dosadašnjem t. j. čisto iredentističkom beskompromisnom stavu i smatram da bi i koa gres i cjelokupna naša organizacija morala ostati vjerna tom stavu. Nema sumnje da je zaštita manjinskih prava našeg naroda pod Italijom jako ak-tuelna i hitna, ali svako koji poznaje prilike u Julijskoj Krajini i postupak talijan ske vlade sa našim narodom — a mi znamo kako Italija sprovadja denacionalizaciju našeg elementa, kako je dosljedno, sistematski i beskompromisno rješena da postigne svoj cilj — svako dakle mora priznati, da svaka borba koja bi išla za postignućem zaštite manjinskih prava u Italiji mora ostati bez ikakvog rezultata. 0 tome nam svjedoče i dosadašnja iskustva: f naš narod koji živ! pod Italijom sam je u toku prošlih 18 godina u tom cilju pokušavao sve što je mogao; pa i mi ovdje smo sa svoje strane pokušavali doprinijeti tom cilju a bilo je i drugih jakih i važnih faktora koji su svoj rad posve ili velikim dijelom posvetili pitanju manjina. Ja ću u vezi s time spomenuti Kongres evropskih manjina u kojemu je naš narod iz Julijske Krajine odlično zastupan u osobi samog pretsjednika toga Kongresa našeg g. dra Josipa Wilfana i u osobi dra Besednjaka. Ne samo mi, nego sve evropske manjine moraju im biti zahvalne za njihov dugogodišnji požrtvovni i plemeniti rad. Medjutim svi ti napori poduzeti od tolikih faktora nisu mogli uroditi željenim plodom, jer sve države u kojima žive narodnosne manjine otklanjaju svaki upliv sa strane zaklanjajući se za pitanje svoje suverenosti i prestiža, pa se zato stanje pojedinih manjina usprkos svemu nije nigdje poboljšalo, niti u zemljama sa demokratskim režimima, a kamo li u onim sa autoritativnim režimom i pogotovo ne u Italiji, gdje vlada i fašizam niti ne priznavajo da manjine uopće postoje pod Italijom. Evo iz svih ovih razloga ja smatram d? su na pogrešnom putu oni koji — ma da bi u drugim prilikama imali pravo — u našem slučaju traže zaštitu manjinskih prava i da je jedini put kojim treba da idemo onaj, kojim smo išli do sada. ——■%'%✓%.---- DVIJE ŽENE NA RIJECI UHAPŠENE, | ZATO STO SU SE TUŽILE NA SLAB ŽIVOT Rijeka, oktobra 1936. _ Dana 17 oktobra t. g. uhapsila je policija na Rijeci dvije majke, koje su na ulici javno kritikovale da nemogu nigdje kupiti ni za skupe pare mesa, brašna, makarone. mlijeka i drugih životnih namirnica, da prehrane djecu i muževe koji teško rade. Da je mnogo teže nego je bilo 1918 godine, kada su bili gladni i da se tek sada poznaju sankcije. Iz Jugoslavije da se ne može prenijeti niti najmanja količina životnih namirnica Ovo su čuli špijuni, koji su nesretne majke prijavili tajnim agentima, kojih je puna Rijeka te ih odveli na Kvestur u, te se do danas nisu povratile kući. Na Rijeci i uopće u pograničnoj zoni ne možete dobiti sada više od pola kile kruha 20 dkg kave i toliko šećera, a od ostalih stvari nije ni govora IDRIJSKI RUDAR ŠAKA ŽE PET MESECEV NA POMNO Beda bo uničila zadnjo generacijo nekdaj veselega in pridnega rudarja Idrija, oktobra 1936. (Agls). — Težke dneve preživlja prebivalstvo našega mesta, ki je v ogromni večini odvisno od rudnika. Posebno težko je našim ljudem ob spominu na nekdanje dni, ko si je delavec po odločni borbi pi’iboril primeren zaslužek, da je mogel dostojno preživljati sebe in svojo družino. Večina njih je imela tudi svoje, čeprav skromne domove. Po dovršenih tridesetih letih službovanja je rudar prejemal pokojnino, ki so mu jo izplačevali tako redno in je bila tolika, da je mogel mirno živeti na svoje stare dni. Sedaj tega ni več. Po italijanski okupaciji je Idrija izgubila pomen kot živosrebrni rudnik, kajti dobila je tekmeca v Monte Amia-ti, ki jo sicer prekaša po produkciji, toda po kvaliteti živega srebra daleč zaostaja. Razumljivo je, da je pod enotno upravo Idrija morala deliti prodajo svojega blaga z Monte Amiate. Radi tega se je skrčil rudniški obrat, ki je svo-.lečasno zaposloval do 2000 delavcev. Niso pa samo gospodarske razmere in sistem krive današnjega obupnega stanja. Veliko vlogo pri tem je igrala tudi fanatična raznarodovalna fašistovska politika. Fašizmu je bilo malo zakotno mesto tik za mejo s popolnoma slovenskim življem z lepo razvitim kulturnim življenjem in dobro stoječimi gospodarskimi institucijami trn v peti. Mnogokrat so oblasti poskušale z raznimi ak- cijami razbiti to enostnost toda, vedno so naletele na odločen odpor prebivalstva, ki je enodušno nastopalo v obrambi svojih pravic. Sele z ukinitvijo prosvetnih društev v letu 1927. je fašistično vodstvo našlo sredstva za preganjanje naših ljudi in je doseglo svoj vrhunec pod delovanjem znanega političnega tajnika Mutta, ki mu je bila dana neomejena oblast. Po njegovem prizadevanju je bilo v letu 1931. odpuščenih pre-kc 600 rudarjev. Med njimi je ogromna večina očetov z velikimi družinami. Odpuščeni rudarji so se deloma zatekli v Jugoslavijo. To je bila prva serija. Sledilo je v poznejših letih še toliko redukcij, da se je nekdanje število skrčilo na 400 do 500. Vsak najmanjši sum je bil povod za odpust. Zato ni čudno da so se naši ljudje zaprli vase in je mesto ko omrtvelo ter ni niti sledu več o nekdanjem in razgibanem življenju. K temu je seveda tudi pripomogla gospodarska propast naših ljudi, ki s skrbjo gledajo v bodočnost. Popolnoma verjetno je, da se je režim hotel znebiti naših najvplivnejših ljudi med idrijskim delavstvom. Toda ni samo to. S to svojo očiščevalno akcijo Je obenem hotel prikriti svoje slabo gospodarstvo. Radi tega so se seveda zaloge materiala kopičile tako. da je morala država produkcijo skrčiti na minimum. Danes, kot je že omenjeno, je od 2000 delavcev zaposlenih le še 400 do 500 in še ti le pet dni v tednu. Nekdaj je prejemal rudar 400 do 500 Ur mesečno, danes pa v najboljšem slučaju le 250 Ur, ne glede na številčno stanje družine tako. da je pahnjen v največjo bedo. Še slabši pa je položaj upokojenih rudarjev. Med njimi je mnogo takih, ki so bili predčasno upokojeni ter nimajo niti polne pokojnine. Upokojeni rudar s polno penzijo, kar je redkost, prejema danes mesečno od 170 do 200 lir. Toda niti ta skromna dajatev se jim ne izplačuje redno. V tem pogledu si pristojna oblast ne dela prav nikakih skrbi. Ni redek slučaj, da ubogi upokojenci. čakajo na trdo prislužen denar kar po pol leta. Tako niso nekateri tudi v zadnjih petih mesecih prejeli svoje pokojnine, ki jim jo iz meseca v mesec samo obljubljajo. Navedeno nam nudi pač jasno sliko o današnjem obupnem stanju našega rudarja, ki grozi, da ga bo uničil ne samo materijalno temveč tudi fizično, kajti težko in nevarno delo v jami med strupenimi plini zahteva zdravega in odpornega delavca. Naš bedni rudar sedaj hira ob slabi in nedovoljni hrani in jetika, neizprosna spremljevalka podzemskih pijonirjev bo uničila zadnjo generacijo nekdaj veselega in pridnega rudarja. U TRSTU JE PROSLAVLJENA STOGODIŠNJICA TRŠĆANSKOG LLOYDA U nedielju 18. o. mj. bila je u Trstu velika proslava stogodišnjice Tršćanskog Lloyda. Toga dana je u Trstu bio Duca di Genova kao zastupnik Nj. Carskog i Kraljevskog Veličanstva i ministar saobraćaja Benni kao zastupnik vlade. Ujutro toga dana je otvorena velika izložba Tršćanskog Lloyda, a svi listovi u Julijskoj Krajini su donijeli duge članke o Lloydu. Interesantno je da su svi ti članci skoro identični, čak su i naslovi skoro svuda isti. Po talijanskoj štampi donašamo neke podatke o Tršćanskom Lloydu: — Lloyd je bio ustanovljen pod firmom »Osterreichischer Lloyd* god. 1833. Lloyd je u početku bio osiguravajuće društvo, koje ie fuzijom šestih osiguravajućih društava, koja su se borila pomorskim osiguranjem, postalo parobrodarsko društvo. Tada je još Venecija bila pod Austrijom i bila ie najveći pomorski centar na Jadranu. Pri osnivani* Lloyda je sudjelovao i poznati austrijski državnik Beck. 2. augusta 1836. se u »Lloydu* razvila druga sekcija sa kapitalom od 1 milijun forinti, koja ie zapravo osnutak današnjeg »Lloyda«, jer ta druga sekcija je imala svrhu, da se bavi parobrodarstvom. Godinu dana po ustanovljenju je iz Trsta otplovio prvi parobrod »Lodovico Arciduca d’Austria*. Tim parobrodom je otvorena linija Trst—Smirna—Carigrad. Kako su se poslovi proširivali, Lloyd je nabavio 1 druge parobrode, kao »Kolo wrat«, »Giovanni Arciduca d’Austria*. Tari: ie Lloyd uveo linije Trst—Venecija, Trst—Ancona i redovne pruge s Istrom i Dalmacijom. To doba ie Lloyd obavljao l riječnu službu po Dunavu. God. 1848. je Lloyd uveo stalnu prugu s Egiptom. 1853. jt preuzeo službu na Padu i otvorio prugu s Albanijom. Iza te godine ie Lloyd proširio rad i van Sredozemnog Mora. Osnovao ie podružnice u Britskoj Indiji, a kada ie 1857. spojen Trst željeznicom sa svojim zaledjem, od tada ie Trst kročio rapidnim korakom, a s njime 1 Lloyd. Do godine 1891. bio je Lloyd austro ugarsko društvo, a tada Je promijenio naziv u Austrijski Lloyd. Lloyd je loš u prošlom stoljeću uspio da postavi linije s Japanom i Južnom Amerikom: njegovi brodovi su plovili oko Afrike 1 održavali veze s Bombayem i Ceylonom. Lloyd ie bio u Austriji neke vrsti pri-vilegovanog društva, a početkom rata ie tonaža svih njegovih brodova iznašala oko četvrt milijuna tona. Iza rata ie promijenio ime u Lloyd Triestino ali je počeo opadati. A ni uspostaviti stare linije niie mu uspjelo. Konkurenca Venecije, a naročito Genove, upropaštava malo pomalo Tršćanski Lloyd, a i novo zakonodavstvo ga uništava. A najveća propast za Tršćanski Lloyd je gubitak — zaledja. O svemu tomu smo, uostalom, već dosta pisali. KARABINJERSKI ODDELKI PREPLAVILI VSO MEJO 800 obmejnih karabinjer jev ob meji Po*tojna-Cerkno Idrija, oktobra 1936. (Agis). — Med tem ko so bili iz utrjenih predelov južno od Postojne pred nedavnim odpoklicani vsi tako zvani obmejni karabinjerji (carabinieri confinari), a na njihova mesta so prišli oddelki obmejnih vojakov, so bili poslani v vse obmejne kraje severno od Postojne novi oddelki obmejnih karabinjerjev, in sicer okrog 800 po številu. Vsaka majhna vas In celo vsako malo naselje od Postojne do Cerknega Ima danes karabinjersko postajo s šestimi, osmimi ali še večjim številom mož, ki so dodeljeni za stražo že dograjenim utrdbam in utrdbam, ki so še v delu. Ti ka- rabinjerski oddelki so popolnoma preplavili vso mejo tako, da so vojaške utr-jevalne naprave zelo dobro zastražene. Merodajni činitelji skušajo z raznimi varnostnimi ukrepi in dejanji, ne samo onemogočiti dostop nepoklicanih v bližino utrdb, ampak tudi preprečiti vsako možnost opazovanja. Vendar vsi ukrepi ne dosegajo željenega uspeha, kajti utrdbe se tod grade med naselji in sredi polj in je tako vse delo, če že ne od bliza vsaj od daleč zasledovano Prebivalstvo je zaradi tega izpostavljeno zasledovanju In šikaniranju. LIST LEONA BLUMA 0 NASILJU NAD BISKUPOM FOGAROM Pariški dnevnik »Populaire«, glavni11 premještanje čuvenog tršćanskog ore- 'SITT ŠpffI VlafiP T.ranno Tal,--, -j io ffaUf.Q T’Invarrò TTcnlftlo 4 __*■ , organ šefa vlade Leona B’-una,’ od 12 oktobra, donosi pod gornjim naslovom slijedeći dopis svoga posebnog dopisni-| ka iz Rima: »Saznajemo da je papa donio odluku da smjeni tršćanskog biskupa, monsi-njora Luigia Fogara. To smjenjivanje prelazi okvir svećeničkog neslaganja i istinski politički značaj. I pored svoga talijanskog porijekla, monsinjor Fogar bio je hrabar branilac prava slovenačke i hrvatske manjine u Italiji, protiv politike nasilne talijanizacije, koju sprovodi fašistički režim. Prije nekoliko mjeseci, rimska vlada bila je zabranila upo trebu slovenskog jezika u crkvama tršćanskih pređgradia. što je pretstavljalo očiglednu povredu konkordata sa Vatikanom. Zahvaljujući odlučnoj intervenciji kod Svete Stolice, monsinjor Fogar izradio je bio uspostavljanje slovenskog jezika u crkvama jugoslovenske manjine fekta Tienga. Usp eh njegovih nastojanja h je, razumije se, snažan udar zadan uslijed fašističkog režima u Julijsko! Krajini. Uslijed toga. Mussolini je zahtjevao od Vatikana da hrabri biskup bude uklonjen. Poznato je da Je papina okolina pođjeljenja u dva protivnička tabora: oportunistički, koji se poslušno pokorava fašističkom ' režimu, i univerzalistički, Koji se trudi da spreči potpuno potčln.lavanje Vatikana o Mussolinljevoj volji. Ovoga puta, pana se još jednom pridružio fašističkom taboru. Vijest o smjenjivanju biskupa Fo-gara izazvala je veliko iznenadjenje u talijanskim ) lu-roslovenskim krugovima On želi da talijanizira jugoslovensku manjinu služeći se katoličkom crkvom kao poslušnim sretstvom svoje politike kako bi izgradio čvrste temelje za tall-jansko nadiranje na Istok«. doslovno piše Blumov list »Po-pula.ro« u svom dopisu iz Rima , NA BAZOVICI STRIJELJAN JE U LEDJA JEDAN VOJNIK Trst, oktobra 1936. — Na dan 4 oktobra o. g. n 6 sati ujutro strijeljan je u ledja na Bazovici jedan talijanski vojnik, koji je 15 septembra o. g. ubio n* Gumane! (talijansko-jugoslovenska granica) svoga vodnog oficira Irmici Vladimira, poručnika pogranične straže (Corpo di frontiera). Presudu je izrekla komanda V korpusa u Trstu. „ISTRA NIJE U ITALIJI" PISE V TALIJANSKIM UDŽBENICIMA Puljski »Corriere istriano* od 15 o. mj. donala éuiljivu noticu o nekom BaroMu, koji je ove godine izdao neku školsku knji-gu (prirodopis i fiziku) za gradjanske škole. Knjiga je izašla u Bologni. »Corriera* se ozbiljno ljuti. Jer — taj Baroni kaie, nehotice, da Jetra nije u Italiji. Piiuii o buri, Baroni veli da ona hara po Istri i Dalmaciji, a dohvata i Italiju. »Corriere* citira doslovno taj odlomak, pa nastavlja: »Dohvata Italiju? Ali zaboga, u koju driavu stavlja auktor Istru? U Jugoslaviju? Ili u Bugarsku ili u Albaniju. Da li je mogute da se u jednoj knjizi koja se širi u hiljadama primjeraka po talijanskim školama nalaze tolike budalaštine (pravi izraz nam je ostao u peru da ne povrijedimo javni moral). Osamnaest godina iza oslobodjenia i u XIV faiistitkoj eri! »Corriere* iza toga spominje da te u zadnje vrijeme dogadja mnogo takovih budalaština po školskim knjigama, pa pozivlje ministra prosvjete da nauti pameti toga gospodina Baronia i njemu slične. Ne bi li se i gospoda oko »Corriere, istriano* isto tako već jednom opatneliln pa da uvide kako ti lapsusi kod talijanskih pisaca nisu na krivom mjestu. Zakaj je dobil mladi Mussolini srebrno kolajno ? Omenili smo ie, da je odlikovanje Mussolinijevih sinov vzbudilo v vojaških krogih precejšnje neraspoloženje, saj se itak nista izHazala v abes,usici vojni tako, da bi bilo vredna kolajn. Sedaj prinašajo Ušli motivaci Č?,.l8rebrn,° kolajno, ki je bila podeljena Viktorju Mussoliniju. V njoj po v elit u-]ejo junaštvo Mussolinijevega sina s tem. aa )e naredil 34 poletov s 130 urami nad sovra^nm ozemljem. Bes, da je letel nad abesinskim ozemljem, toda nikoli se ni sp