Mirko Kunčič                                             >
Božetkova storija
Ilustriral Fr. Godec.
Predstavljajte si v duhu čudaškega starčka s sivo brado, dolginii pre-divastimi lasmi, košatimi obrvmi,  dobrodušnim obrazom in  umnimi očmi, s  širokim,  od  sonca ožganim  klo-bukom, s peresom divjega petelina za  trakom in zakrivljenimi cokla-mi  na  nogah;   oblečenega   v  irho-vice in rdeč telovnik, z grčevko v desnici in zajetnim košem na rami.
Gotovo ste uganili: Aha, to je Božetek! Že, že, ampak ime samo 1— ki pa niti pravšno ni, marveč zgolj hudomušeri pritikljaj iz ljudskih ust — pove bore malo. Radi bi ve-deli, kaj je ta možic, s čim se ukvar-ja, kajne? Berite dalje in koj boste nekaj malega več vedeli in znali! —
Božetek je izmotal svojo tršato postavo izza debelih bukovih debel in coklal bliže in bliže. Gredoč je prepeval na vsa usta in spremljal svoje petje z živahnimi kretnjami. Ko je kar na lepem zagledal trumo otrok na Počivalniku sredi gozdnc -jase, je prijetno iznenaden načel novo pesem:
140
»Jaz sem Božetek gobar,          Dom moj je gozd pod goro,
v žepu cinglja mi denar,          streha — to božje nebo,
kadar vse gobe prodam,           postelja — raah. in bršljan,
kar jih v tem košu imam.        hrana — pest boba vsak dan.
Malo se je oddahnil, raztegnil usta v dobrohoten nasmeh, privlekel pest boba iz malhe, ga vsul v usta in začel zadovoljno žveoiti.
Otroci so ga obsuli kot foj čebel. Sitno so začeli riniti vanj in moledovati:
»Še, Božetek, še.«
Božetek se ni dal dolgo prositi. Nakremžil je obraz in potegnil neznansko veliko rdečo srarkljo iz žepa, kakor da bi si kanil brisati bridke solze. S tu-robnim glasom je nadaljeval:
»Sam sem na svetu, oh, sam.      naveek zaklenka, nikdo Kadar pri fari — bim, bam         jokal za mano ne bo.«
»Oh, kako je to žalostno,« je ganjeno vzdihnila rahločutna Tinca. V nje-nih očeh se je rosno posvetilo.
Tudi Anci se je starček grozno zasmilil. »Revež,« je sočutno zamrmrala in segla v svoj cekarček. Pomolila je Božetu polno pesT borovnic in mu velikodušno rekla: »Nale.« To je bila pač velika žrtev za sladkosnedo deklico...
Božetek je pohrustal jagode, kakor bi trenil. Gorjupa žalost na nje-govem obrazu se je sprevrgla v čudovito vedrino. Brž je vtaknil smrkljo nazaj v žep, zanihal z iztegnjenim kazalcem po zraku in široko nasmejano zapel četrto kitico:
»Pa še ne mislim na sinrt,         sonce nebeško z gora
ni še moj grobek odprt;             žilavo zdravje mi da.«
Tudi otrokom so se obrazi zjasnili. Zatvornice njihove zgovornosti so se spet odprle. Živžav je bil tolikšen, da ni bilo moči razumeti besedice.
Božetek, ljudski pesnik in pevec po božji volji, se ni dal motiti. Kakor da ne vidi in ne sliši ničesar okoli sebe, je zapel, prešinjen od notranjega ognja, svojo pesem do kraja:
»Jaz sem Božetek, gobar,           moje kraljestvo meja
borštov zelenih vladar;               spornih. še v snu ne pozna.«
Tinci, ki je zamaknjeno strmela vanj, je privrelo iz dna srca:
»Joj, kako ziiate peti, stric!«
»Bo že tako, bo že,« je samozavestno prikimal Božetek, videč same ob-čudujoče obraze okoli sebe. Razkomatal si je koš, ga postavil na tla in mo-gočno sedel na trhel štor sredi jase, kot kraij na svoj prestol. »Pa to še vse skupaj nič ni, otroci. Ko sem bil mlad. takrat sem jo urezal, takrat! Ali sem vam že pravil, kako sem samega zlodeja iz pekla privabil?«
»Še nikoli,« je zabrenčalo v zboru.
»Tak pa prisedite in poslušajte,« jih je povabil Božetek. Svečano je po-iegnil dz žepa čedro, gobo, kresilo, kamen in mehur s tobakom, ukresal ogen j. puhnil gost oblak dima v zrak in začel:
»Jeseni je bilo. Gob je bilo tisto leto kot listja in trave; kar gnoj se je delal iz njih. Bernjam. skozi hosto, nabiram gobe in pojem:
,Na Gorenjskem je fletno,          pa so bistri studenci
so visoke gore,                           in bele ceste.'
141
Kar ti zaslišim za seboj čudno lomastenje: škomp! škomp! škomp! in hud smrad mi udari v nos. Medved je! me vroče spreleli. Brž pograbiin gjpčevko, da bi ga po buči kresnil. Pogledam na desno, pogledam na levo — žive duše nikjer. Spomin je bil, si mislim, nekaj se bo zgodilo. In se spet vržera nad gobe. Sami pravšni jurčki so bili, veliki kot moja klofeta. Nabiram jili, po-lagam v koš in pojem: ,Na Gorenjskem je fletno, tani ajda zori, eno dekle ]o žanje, jo rokca boli.'
Kar ti spet zaslišim za seboj: škomp! škomp! škomp! Zavrtim se na peti kot blisk...«
»Božetek, ali se tudi blisk na peti vrti?« nm je ponagajal in zmešal nit pripovedovanja razposajeni Jurček.
»Zgaga nemarna, eno ti bom primazal, pa boš videl, kako se vrti!« je zarobantil starček in predrzneža pisano pogledal.
»V koš ga pobašite, stric, v koš,« ga je podžigala Tonca. »Bog prizanesi,« se je branil Božetek. »Takšnega Jurčka — pa v koš! Še druge jurčke bi mi garjavec okužil.«
»Šlek, šlek, pa si jo dobil pod nos,« se je Jurčku rogala Tonca in mu škodoželjno strga^a korenček.
Jurček, nepridiprav, pa ji je pokazal jezik — in bila sta bot. »Tak kje sem že ostal, otroci?« je pobaral Božetek, ko je spet prišel do sape.
»Pri blisku,« mu je povedala ustrezljiva Tinca.
»Aha, pri blisku,« se je spomnil Božetek in že je bil spet ves v ognju pripovedovanja. »Zavrtim se torej na peti kot blisk — in kaj zagledam, ljuba mamka božja?«
»Kaj, Božetek, kaj?« je v rastoči radovednosti hlastnila Tinca. »Zlo^de-ja,  sa-me-ga zlo-de-ja,« je počasi in s  strahotnim poudarkom zlogoval Božetek.
»Ježeš, Marija!« se je zgrozila Anca in se na hitrioo pokrižala. »Brrr!« se je kot šiba na vodi stresel Drejč.
Francek  pa je ves  izgubljen  strmel  v Božetka  in mukoma izjecljal, kakor da ne more in ne more verjeti: »Ali prav pravšnega zlodeja, stric?«
»Prav pravšnega, kakšnega pa. Mar misliš, da nagačenega?« se je ro-bato pošalil starček in začel peklenščka živo opisovati: »Kozje roge je imel na glavi, jastrebove kremplje na rokah, konjska kopita na nogah in takšen rep, da se je kar za njim vlekel. lzza debele bukve je molel svojo betico in kar požiral me je z žveplenimi očmi.« »Ježeš, Marija!« je zastokala Anca. »Brrr!« se je kot šiba na vodi stresel Drejč.
Francek je liotel to dognati do kraja. Dvignil je roko, kakor da bi hotel od Božetka izsiliti svečano prisego: »Ali za sto smrtnili grehov, stric?« Božetek ga je svareče pogledal in vzrojil:
»Grdavš netečna, ali misliš, da smo pred božjo sodbo? Takšne mi ne ziai več, če hočeš, da ostaneva prijatelja.«
»Kako pa je bilo potlej, Božetek?« je nestrpno podrezala Tinca, ki kar ni mogla dočakati konca.
Stari gobar se je važno odkašljal, si znova nabasal Čedro in se ne-utegoma spet vrgel v središče dogajanja:
»Hočem napraviti križ — ne morem; noge so mi težke kot klada. Hočem zaikričati: Vsi dobri duhovi hvalijo Boga! — pa se mi jezik vali po ustih kot slinast polž. Hočem pobrati pete — pa so mi noge kakor prismoljene k tlom. Zlodej  prilomasti  bliže  in  se  mi  začne   dobrikati  kot  priliznjen  maček:
142
,Božetek, Božetek, ti si pa kavelj! Poješ kot slaveek. Daj, nauči še mene, pa ti povem, kje cvete zaklad.' — Tako me je vical in peklil, skušnjavec lisičji. Jaz pa se zbojim za svojo dušo in ga maško usekam z jezikom: ,Prijatelj zlo-dej, iz te moke ne bo kruha!' — Zlodej me risasto pogleda, poskoči kot kozel in se tako peklensko zadere, da me je kar kurja polt oblila: ,He, he, |ie, če me nočeš, pa me ne. Še nocoj, grešna duša, greš z menoj!'
In se zažene proti meni in hoče zasaditi svoje kremplje vame...«
»Ježeš, Marija!« se je zgrozila Anca.
»Brrr!« se je stresel Drejč.                                              '        ''
Francek pa se je v napetem pričakovanju spet spozabil in hlastnil:
»Ali za sto smrtnih. grehov, stric?«
»Pokora nemarna, jezik se ti bo posušil, boš videl!« ga je v sveti jezi ozmerjal bogaboječi starček.
»Saj ne bom več,« je skesano obljubil Francek.
Božetek pa malemu grešniku ni privoščil nobene besede več. Ročno je napravil na pretrgani pripovedni niti vozel in spretno pletel dalje:
»Ljubi moj Božetek, zdaj ti je pa odklenkalo, si mislim in kar milo se mi stori pri srcu. Takrat pa ti sam Bog pricitra od nekod Palkovega Grogara, starega lovca iz Mojstrane. ¦— ,Oho, to bo pa lepa divjačina!' se zareži Gro-gara in brž sname puško. Prisloni jo k licu — takole, lejte — pomeri v zlo-deja — takole, lejte — pritisne na petelina — takole, lejie...«
Pumf! je ta hip počilo v goščavi. Divji lovec je streljal zajce...
Otroci so vreščeč planili na noge in prestrašeno strmeli v Božekov ka-zalec, kd ga je zbegani govorc* še zmefom molel predse kot puškino cev.
»Ježeš, Marija,« je kriknila Anca, »sprožil se je, zares se je sprožil, ka-zalec se vam je sprožil, Božetek!«
Božetek je ve« osupel strmel v kazalec in majal z glavo. »Jehata, saj se je menda res,« je po kratkem premolku zbegano izonegavil.
»Res, res,« se je v ognju bujne domišljije rotila Tonca. »Kar pokadilo se je iz njega.«
Božetek je še enkrat nezaupljivo ošinil urdčeni kazalec in zatarnal:
»Ti Ijuba mamka božja, kaj takega pa še ne! Gotovo ima sam bognas-varuj svoje kremplje vmes. Bo že tako, bo že.« Srepo je uprl oči v praznino in sunil z rokami predse, kakor da bi hotel pahniti od sebe nevidno pošast: »Bog in sveti božji križ — poberi se, hudobni duh!«
Komaj je zadnjo besedo izrekel, je izza bližnjega grma poskočil droben dolgoušec, ki je bežal pred divjim lovcem.
»Lejte, se je že pobral! V zajčkovi koži tiči, hudobec nemarni!« se je razigrano zadrl Jurček in se tolkel po kolenih. »Bo že tako, bo že.«
Otroci so se smejali, da nikoli tega, Božetek pa je debelo gledal za zajčkom in nekaj brundal v brke.
Ko se je veselost nekoliko polegla, je Drejč pocukal starčka za rokav in ga pobaral:
»Kako pa je bilo'potlej s tistim vašim zlodejem, stric? Ali ga je pihnil Palkov Grogara?«
Božetku se je povrnila prejšnja samozavest. Preudarno je pljunil in modro odgovoril:
»Ljuba duša, kako boš zlodeja pihnil, ko pa nima ne duše ne srca? Malo se je pokadilo, malo zasmrdelo — in ni ga bilo več. Pogreznil se je nazaj v peklenski ogenj.«
»Hvala Bogu,« je sproščeno rekla Anca in podjetno vsula v usta novo pest borovnic.
* Govorc = govornik, pripovedovalec.
143