3 1971 Leto XIX kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XIX. letnik Ljubljana 1971 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka Bogo Grafenauer: Poglavitne poteze slovenskega zgo- dovinskega razvoja in položaja. II. Mesto kmečkih uporo-v v slovenski zgodovini — Stran 129 Vlado Habjan: Celjsko-avstrijska vojna od leta 1438 do 1443 ali vojna za Ljubljano in Istro — Stran 137 Josip 2ontar: Vloga in pomen Ptuja v mednarodni trgovini poznega srednjega in zgodnjega novega veka — Stran 149 Vlado Valenčič: Gospodarska in poklicna struktura krakovskega prebivalstva — Stran 152 Jasna Fischer: France Zeleznikar in pariška komuna — Stran 158 Peter Ficko: Rudarsko Velenje do ustanovitve stare Jugoslavije — Stran 166 Janko Prunk: Škof Jeglič — poilitik, II. del — Stran 169 ToneZorn: Pregoni tujih državljanov iz območja dravske banovine — Stran 178 Iz dela naših zavodo-v in društev — Stran 181 Nove publikacije — Stran 182 Na ovitku Pečat velikega grofa Urha ali Orlika-Konfederatlvnega Celjskega iz leta 1443 (Hrani Staatsarchiv na Dunaju) Ureja uredniški odbor Glavni urednik dr. Pavle Blaznik Odgovorni urednik dr. Jože Sorn Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za občo in narodno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo In uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III — Tekoči račun pri SDK podružnica 501-8-87/1 (Ljub- ljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 25 din, posamezna številka 10 din ZA VASE UDOBJE IN DOBRO RAZPOLOŽENJE SODOBNE STILNE POHIŠTVENE TKANINE EVROPSKE KVALITETE TOVARNA DEKORATIVNIH TKANIN LJUBLJANA Ljubljana, Celovška cesta 280 — Telefon 51 866 Telex 31-305 yu dekor POGLAVITNE POTEZE SLOVENSKEGA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA IN POLOŽAJA BOGO GKAFENAUER n. MESTO KMEČKIH UPOROV V SLOVENSKI ZGODOVINI« Ob petstoti obletnici prve »kmečke zveze« slo- venskih kmetov (1474) in ob štiristoti obletnici hrvatskoslovenskega kmečkega upora (1573). Z naslovom našega prispevka se postavlja dvojno vprašanje: z ene strani je to vprašanje zavesti o dejstvih slovenske preteklosti, kot se izraža v zgodovinopisju, z druge strani vprašanje o dejstvih samih, seveda zopet, kot se nam vidijo po njihovem današnjem pozna- nju in presoji njihovega medsebojnega učin- kovanja. Oboje je tesno povezano med seboj, kajti pogled na kmečke upore je najbistve- neje odvisen od širine in metodološke usmer- jenosti zgodovinopisja. Za zgodovinopisje, usmerjeno predvsem v politično zgodovino, so bili kmečki upori sicer opazni dogodki, toda le kot slučajnost, ki ni bila povezana s poglavit- nim tokom življenja. Za zgodovinopisje, usmerjeno predvsem v gospodarsko in druž- beno zgodovino, pa so kmečld upori najožje po- vezani s temeljnim zgodovinskim dogajanjem, kot najizrazitejša in naj ostrejša oblika druž- benih nasprotij, ki tudi sicer v fevdalnem re- du nikdar ne prenehajo, marveč vplivajo s svojim močnejšim ali slabšim pritiskom na obstoječe družbene strukture v marsičem na celotno zgodovinsko dogajanje. Dalje: doklei se je zgodovinopisje opiralo v prvi vrsti na vire z značajem »poročil« o dogodkih (bodisi v obliki zgodovinopisnih virov, bodisi v ob- liki »-poročil-« v aktih ali pismih itd.), je bilo neizogibno odvisno tudi od pogledov njihovih avtorjev na dogodke, o katerih so poročali (ne le zaradi naravnost izraženih sodb, marveč že zaradi njihovega »izbiranja-« dogodkov pri pi- sanju, določenega po teh sodbah); šele s po- stavitvijo dokumentarnih »preostankov« živ- ljenja na prvo mesto med viri se je zgodovi- nar — koHkor so mu takšni viri v zadostni meri na razpolago — res osvobodil vsaj ne- posredne odvisnosti pri presojanju dogodkov od svojih »poročevalcev«. • Prim. Kroniko XVI/1968, str. 129—136. Ves ta razvoj se kaže tudi v počasnem spo- znavanju mesta kmečkih uporov v slovenski zavesti, izraženi v zgodovinopisju. Razumlji- vo je, da so zgodovinopisci, ki so živeli za časa uporov, upornike obsojali bodisi zaradi prepričanja o božjem izvoru vsake oblasti (duhovniki) bodisi, ker so bili sami graščaki (plemiški pisci). Na takšno stališče do uporni- kov ne naletimo le pri ljudeh, zoper katere se bili neposredno nam er j eni kaki kmečki upori (kot npr. pri vetrinjskem opatu Janezu v zve- zi z uporom 1482 ali pri Žigi Zoisu v zvezi z upiranjem kmetov gospoščine Brdo pri Kra- nju 1781-1783), marveč tudi pri takšnih pode- želskih župnikih, ki so bili s kmečkim pre- bivalstvom v tako ozkem vsakdanjem stiku kot župnik pri Št. Martinu na Dholici Jakob Unrest, ki je uporabljal kot najpomembnejši vir za opisovanje dogodkov v naših deželah v zadnjih treh desetletjih 15. stol. »splošno go- vorico« (gemeine Sage). Tudi on pa ni le opi- soval upora 1478 na Koroškem kot ponazorilo, »koliko zlobne zvijače in nezvestobe je skri- te v srcih hudobnih kmetov«, marveč je hva- lil boga, ko so se uporniki razpršili zaradi turškega vpada, češ da je njegova pomoč »ka- znovala kmečko nezvestobo z nevernimi Tur- ki..., da ne bi nezvesti uporniki prelivali krščanske krvi«. Tudi pri najkrajših zapiskih sodobnikov (npr. pri Juriju Spalatinu, pri Žigi Herbersteinu, v dodatkih Celjski kroniki, v Vramčevi kroniki ali v Dietrichsteinovi rod- binski kroniki) je mogoče čutiti obsojanje uporniškega ravnanja in vsaj popolno nepri- zadetost pri okrutnem maščevanju gospode nad njimi. Značuno je, da je celo Primož Tru- bar, sam kmečki sin in človek, ki ga je brez dvoma navdajala iskrena in močna »ljubezen« do slovenskega ljudstva (izražena že v psev- donimu na njegovi prvi slovenski knjigi: »Philopatridus lUiricus« — »Peryatil vseh Slouenzou«) in ki je gotovo obsojal graščin- sko nasilnost nad podložniki, kmečke upore obsojal in jih krščanskim vernikom prepove- 12^ doval kot »dvuje grehe«, od katerih »obeden prez štrajfinge ne ostane«, kar je ob neki pri- ložnosti ponazoril s kmečkimi upori na Slo- venskem (1515, 1528, 1573), ki »so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni«. Kolikor obsežnejši so taki opisi, toliko izrazitejše je obsojanje upornikov. To se kaže tako pri žolnirski pesmi o bitki pri Celju 1515, kot pri zgodovinarjih 17. stol. (npr. Istvanffy, Megiser, Valvasor itd.) in 18. stol. Kot primer naj navedem le Valvasorja, čigar zgodovinsko pisanje skuša biti navadno sorazmerno nepristransko, ob tej priložnosti pa ni le označil puntarje za »pobesnelo drušči- no«, »krvoločneže« z »razprtimi morilskimi kremplji« in »ničvredne podpihovalce nemi- rov«, marveč je opisal dogodke na Mehovem 1515 celo drugače, kot jih opisujejo viri, ki jih je zagotovo imel v rokah. Dokler se je opiralo zgodovinopisje v prvi vrsti na to vrsto virov, se je seveda težko ^ otreslo njihovih sodb o uporih. To ne velja le za Antona Krempla (Dogodivšine Štajerske zemle, 1845, 158, 164), mrveč tudi za prvo do- končano Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal gotovo liberalno usmerjeni Janez Trdina (rokopis 1848—1851, izšlo 1866). Ves njegov opis se lomi med obsojanjem graščin- skega nasilja in upoštevanjem kmečkih te- žav z ene strani ter med končno obsodbo z druge strani: »Da se s puntarijo malo doseže, pokazalo se je, v teh kmečkih vstajah. Kdor se ne zmeni več za postavo, proti temu se obr- ne postava, in ne bo nikdar odšel zasluženi kazni« (89). Miha Verne v prvi »Občni po- vestnici... narodu slovenskemu« (1863) kmeč- kih uporov niti omenil ni. V slovenski knji- ževnosti se je že od Prešernovega Sonetnega venca naprej — »od tod samo kervavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije« — uveljavilo prepričanje, da spadajo kmečki upori med redke pomembne dogodke sloven- ske zgodovine, kar je pozneje še ostreje izra- zil Ivan Cankar: »Vsaka ped svobode, ki si jo pribori ljudstvo, je korak naprej v kulturi. Tisti obupani, v svojem obupu do blaznosti po- gumni kmetje, ki so požigali graščine in ki so se upirali cesarski vojski s kosami, cepci in vilami, tisti kmetje, ki so obešali valpte in gnali graščake pred plug, niso bili manjši de- lavci na polju slovenske kulture nego Trubar in Dalmatin... Trubar in Dalmatin sta zapi- sala v knjigo spomenik slavnega svojega dela, puntarski kmetje so ga zapisali v kamenito slovensko zemljo s svojo vročo krvjo... Za- kaj doletela jih je tista usoda, ki je usoda ve- like večine kulturnih delavcev: poginili so v sramoti, njih delo pa so pokončali z ognjem in mečem« (ZS XI, 332 sL). Podobno prepričanje se kaže tudi v delih Simona Jenka, Josipa Jurčiča, Antona Aškerca, Ivana Preglja, Franceta Bevka, Bratka Krefta in Jožeta Pa_ horja, pa še različnih manj pomembnih pisa- teljev, v delih, ki skušajo oživiti podobo po- sameznih kmečkih uporov. Čeprav je po vi- rih dostopna resnična podoba teh uporov še mnogo dramatičnejša kot te drame in mnogo bolj napeta in polna kot ti romani, vendar so se podobna spoznanja o pravem pomenu kmečke uporniške misli in bojev prebijala v zgodovinopisju počasneje kot v literaturi, pa tudi z manjšo jasnostjo presojanja. Za »dam- natio memoriae« kmečkih uporov med ljud- stvom (vsaj po koncu 16. stol., ko je spomin na velike kmečke upore še mogoče dokazati) je značilno razmerje med pomenom turških vpadov in kmečkih uporov v ljudskem pripo- vednem izročilu: o turških vpadih so se ohra- nile ljudske pesmi in pripovedke, o kmečkih uporih oboje molčijo. Večjo težo kmečkim uporom so pripisovali zgodovinarji, ki niso samo izvirali iz kmečkega. rodU; kot skoraj vsi slovenski izobraženci še v drugi polovici 19. stol., marveč so bili zve- zani s kmečkim ljudstvom bodisi po vsak- danjem življenju, bodisi po političnem delo- vanju in usmerjenosti, bodisi po obojem. Po- deželski župnik Janez Parapat, ki je kot prvi slovenski zgodovinar podrobneje pisal o kmečkih uporih (LMS 1869), je vzporejal gra- ščake kot »sovražnike ... tlačenega in zatira- nega kmeta« s »krutimi Turčini«. Pri tej spre- menjeni oceni uporništva so brez dvoma veliko tehtali viri o Tahiju in o njegovem ravnanju s podložniki, zlasti s podložnimi ženami in de- kleti, ki so opravičevali upor tudi na ravni katoliške moralke. Prav leto poprej jih je ob- javil Fr. Krones v eni izmed publikacij, v ka- terih so med 1868 in 1883 zlasti on, Franjo Rački in Franz Martin Mayer z objavo pre- cejšnjega dela arhivskih virov postavili zna- nje o uporih 16. stol. na nove temelje in sku- šali v svojih razpravah na novo razčistiti tu- di vnanjo — »dogodkovno« — stran uporov 1515 in 1573. Na njihovih dognanjih je v glav- nem slonelo prikazovanje in presojanje kmeč- kih uporov v slovenskem zgodovinopisju — z redkimi izjemami — prav do let pred drugo svetovno vojno. Najobsežnejši prikaz kmeč- kih uporov po teh in poznejših rezultatih raz- iskovanja je v slovenskih delih uvrstil v svo- jo Zgodovino slovenskega naroda Josip Gru- den (441—449, 753—766, 883—894), opraviču- joč jih s »tedanjimi nevzdržnimi razmerami, ki jih je bilo le s silo spremeniti« (758), ven- dar tudi z omilujočo trditvijo, da se »socialni ' boji slovenskih kmetov ob koncu srednjega- veka še niso bojevali za osvoboditev kmečke- - ga stanu, ampak so imeli le namen, olajšati • mu neznosno breme« (442). Kljub obsežne j- ' šim virom in boljšemu znanju o poteku upo- rov pa je šlo v teh ali drugih delih (npr. v - različnih deželnih zgodovinah ipd.) le za opi- sovanje dogodkov in njihovih neposrednih, 130 povodov (kot Tahijevega postopanja na nje- govih treh gospoščinah), ki seveda za ves koncept gledanja na upore pri katoliških kon- servativnih zgodovinarjih niso biU brez por sebnega pomena (v enostranskem obravnava- nju teh sestavin poti v upore in v zanemarja- nju splošne j ših in širših potez krize fevdalne družbe v tem času se včasih čuti dediščina tega zgodovinopisja prav do našega časa). Li- beralno in socialno-demokratsko usmerjeno zgodovinopisje je skušalo poudariti pomen teh dogodkov posredno, v njihovem povezovanju z drugimi sodobnimi, po njihovi zgodovinski koncepciji pomembnejšimi gibanji. Najpogo- stnejše je bilo takšno domnevno povezovanje — postavljano le z uporabo splošnih obrav- nav uporov v deželnih zgodovinah in drugi li- teraturi, pa brez vnovičnega lastnega pregle- dovanja virov — usmerjeno v vplive refor- macije na kmečke upore, pri čemer so brez dvoma vplivala razmerja te vrste v nemški kmečki vojski 1524—1526 (Pre- peluh. Prijatelj, Lončar), včasih tudi v zvezi z moderniziranjem reformacije v smi- slu liberalnih idej 19. in 20. stoletja (Ilešič) in z njimi zvezano trditvijo, da je mogel prine- sti kmetu rešitev »edino miren gospodarski in socialni razvoj evropskega ljudstva« (Pivko, podčrtal on sam), s čimer se zanika vsak šir- ši zgodovinski pomen kmečkih uporov. Do časa neposredno pred drugo svetovno vojno je ostalo omejeno znanje o uporih slo- venskega kmeta v glavnem na podobo, poda- no pri Grudnu; ne tako redke obravnave v knjižni obliki (Erjavec, Zalaznik, Mravljak, itd.) in še pogostnejše v različnih razpravah ter člankih pa so skušale povezovati to znanje v različnih variantah z domnevami in sodbam.i liberalnega in socialno-demokratskega zgodo- vinopisja ali publicistike. Le dva zgodovinarja sta skušala brez posebnih teoretičnih koncep- tov in le s podrobnim raziskovanjem domače- ga razvoja dognati širši okvir družbenega in gospodarskega položaja kmeta na Sloven- skem, v katerega se uvrščajo veliki kmečki upori 16. stoletja kot njegov bistveni sestavni del in ne le kot zanimivi osamljeni dogodki. Anton Kaspret, prvi slovenski zgodovinar, ki je posvetil vse svoje delo skoraj samo zgodo- vini slovenskega kmeta, je razkril ob aktih iz arhiva blejske gospoščine predzgodovino slo- venskega kmečkega upora 1515 na Gorenj- skem z razpravo, ki je na široko obravnava- la tedanji kmečki položaj (MMK 1889) ter po- sledice tega upora za vaško samoupravo (CZN 1907), v več razpravah pa je pokazal ob upo- rabi aktov štajerskega deželnega arhiva uvod v upor 1572/73. na Statenbergu (CZN 1909, gl. tudi GZN 1911) ter opozoril na prisilno uva-r Janje kupnega prava ab izdatnem plačilu kmečkih podložnikov.zanj na deželnoknežjih gospoščinah v notranjeavstrijskih. deželah okrog 1570, kar je prav tako budilo kmečko ne- zadovoljstvo z novo dajatveno zahtevo (1903). Prav tu je zastavilJanko Polec (ZZR 13, 1937), ki je iskal širše družbene premike, ki so vo- dili v upor 1572/73, prav v širšui nemirih med kmeti, ki jih je povzročila ta prisilna preved- ba njihovega hasnovalnega prava do zemlji- šča ter dajatev zanjo. Kratko zatem je pod- prl to mnenje še Stanko Jug v zvezi s teda- njim razvojem davčnega sistema (posebej v zvezi z vinskim dacom za vinogradnike 1570, GMS 1942), medtem ko je Kaspretovo pre- iskovanje gospodarskih in družbenih razmer v radovljiškem kotu do upora 1515 razširil in dopolnil njegov nekdanji zasebni učenec v zgodovinskem delu, Ljudmil Hauptmann (ZC 1952/1953) v eni izmed svojih zadnjih vzornih razprav. Moja študentska razprava o uporih 1515 in 1573 (CZN 1939) je bila obratno po- svečena le poteku »dogodkov«, vendar pa je pomenila pol stoletja po Mayerjevi obravna- vi dokaz, da je tudi v tem pogledu treba celo za poglavitne poteze te strani uporov vnovič pregledati vse vire in poiskati k njim še nove. Druga smer, ki je skušala povezati kmečke upore v širši družbeni okvir, se je ooirala na eni strani na znanje o njih po dotedanji lite- raturi (zlasti po Grudnu), z druge strani pa na doenanja o kmečkih unorih v evropski zgodo- vini, wsebei ob En^elsovem delu o nemški kmečki voiski. Ta način dela — značilen zla- sti za studile Bratka Krefta. Vita Kraigherja in Borisa Ziherla (1937—1939) — je imel te- žišče na splošnih potezah družbenega in go- spodarskega razvoja, v katerem so bili udo- rabljeni rwdatki o naših uporih predvsem kot ponazorila in primeri, tako da gre tu bolj za teze in slutnie, ki bi jih mogla dokazati šele vnovična podrobna obravnava uporov, ki jo je Bratko Kreft po pravici od zgodovinarjev s poudarkom tudi zahteval. Spričo tega so tu- di v prvi izdali Speransa (1939), v kateri je prikazan družbeni pretres 16. stol. pri Slo- vencih v prvi vrsti v zvezi z reformacijo, ob- ravnavani kmečki upori sicer z vsem poudar-^ kom kot »težišče revolucionarne energije slo- venskega ljudstva« (v 17. in 18. stol.), pa ven- dar preveč v okviru reformacije kot njena priprava in nadaljevanje, predvsem kot posa- mezni »nešteti upori«, ki »so se razkropili po krvavih spontanih akcijah brez jasnega ci- lja«, oz. kot »vrsta lokalnih revolucionarnih akcij z zelo omejenimi cilji, ki so le redko segale preko meja reform v okviru fevdalne družbe«. Tudi v tem se izraža pač dejstvo, da zgodovinopisje dotlej še ni spoznalo pove- zanosti notranjega dozorevanja kmečkega uporniškega gibanja med 1478 in 1573, vzpo- rednega z reformacijo in neodvisnega od nje, ter radikalnosti programa zlasti obeh največ- jih kmečkih uporov 1515 in 1572/73, ki je v ostrem nasprotju z družbenimi nazori in te- 131 danjimi političnimi težnjami temeljne smeri reformacije v slovenskih deželah. Prelom v smeri raziskovanja je pomenila v resnici moja disertacija, posvečena »sloven- skemu« kmečkemu uporu 1515 (tako ga ime- nujejo že tedanji viri; Boj za staa?o pravdo, 1944), v kateri sta bila že jasno izražena dru- gačna teza in program dela: »Kmečki uiporl niso le osamljeni dogodki v kmečkem življe- nju, marveč izraz splošnega družbenega in go- spodarskega položaja in razvoja kmečkega stanu na Slovenskem, najožje povezani z nji- ma in le v zvezi z njima razumljivi. Marsika- terega vprašanja glede položaja srednjeveške- ga kmeta sicer najbrže ne bo nikoli mogoče rešiti (množina pridelkov, odstotek dajatev, obseg zadolžitve, vprašanje trga). Pa tudi si- cer bo mogla popolno rešitev nakazanega pro- blema podati šele celotna zgodovina sloven- skega kmeta v poznem srednjem veku in v začetku novega veka, ta pa bo zahtevala še mnogo zamudnega dela«. Po skoraj dveh de- setletjih obravnavanja teh vprašanj v manj- ših in časovno omejenih razpravah sem sku- šal zgornjo tezo pokazati in dokazati — kolikor to dopuščajo že znani viri — v knjigi, ki je posvečena celotnemu vprašanju »kmečkih uporov na Slovenskem« v fevdalni dobi do 1848 (1962). V Zgodovini slovenskega naroda (3—5, 1956—1961) in v drugi knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije (1959) je dopolnjena te- za o notranji sklenjenosti kmečkih uporov (posebej v njihovi klasični dobi v 15. in 16. stol.) še z drugo, da sta namreč vsaj v dobi velikih kmečkih uporov — in enako v revo>- lucijskem letu 1848/49, v manjši meri pa v 17. in 18. stol. — prav v kmečkih uporih iz- ražena družbena borba in kmečki odpor zo- per fevdalne omejitve tako v gospodarstvu kot v družbenem pogledu tedanji temeljni zgodovinski proces, ki je v marsičem odločal o vseh drugih zgodovinskih procesih »krat- kotrajnejšega« značaja in o zgodovinskih »dogodkih« (po Braudelovi zgodovinski ter- minologiji), ne le o reformaciji, marveč tudi o priklonitvi plemstva pod oblast deželnega kneza v 17. stoletju ter celo o meri, v kateri kljub politični zmagi reakcije ni bilo mogoče umakniti zmage revolucije 1848, izražene z odpravo fevdalnega režima zemljiškega go- spostva, ki je bila za »revolucijo« vendar naj- bistvenejši del. V obliki teze v zvezi z anali- zo celotne slovenske zgodovine so bUi poleg tega kmečki upori postavljeni že 1945 (Slo- venski zbornik 1945) in vnovič ob petindvaj- seti obletnici Osvobodilne fronte (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966) kot prva korenina revolucionarne misli in giba- nja, ki se je končalo med drugo svetovno voj- no z narodno osvobodilnim gibanjem in soci- alistično revolucijo, hkrati pa kot edino gi- banje, ki ga je mogoče skoraj v vseh pogledih vzporejati z narodnoosvobodilnim bojem, ši- rino udeležbe slovenskega ljudstva v njej in tveganjem, zvezanim s tem za vsakega posa- meznika, ki se je odločil za boj za socialno svobodo. Navedene teze so dopolnjevale in dograje- vale razprave, ki so jih posvečali naši zgodo- vinarji v zadnjih desetletjih gospodarskemu in družbenemu razvoju na Slovenskem med 14. in 17. stoletjem. Ferdo Gestrin je pokazal v svojih obravnavah družbene podlage refor- macije ter v številnih delih o neagramem gospodarstvu, posebej o trgovini na dolge razdalje, Josip Zontar pa v podrobnem ob- ravnavanju podeželske trgovine v 16. stol. in borb za njeno pravno omejitev in ureditev, kako so v gospodarskem pogledu naraščali vplivi, ki so bili izvzeti iz vplivov zemljiških gospodov in slabili moč graščine. Pavle Blaz- nik je pokazal na primeru loškega gospostva prav v 16. stoletju velik skok kajžarjev (raz- merje med gruntarji in kaj zarji 1501 12:1, 1590 pa 3:2), torej sloja, ki je s svojim preživ- ljanjem navezan v dobršni meri na zaslužek iz neagrame dejavnosti. Sergij Vilfan je prispeval k družbenemu ozadju velikih kmeč- kih uporov morda najpomembnejše spoznanje, namreč da je oblast zemljiškega gospostva nad podložniki močno oslabela, kar se izraža v samovoljnem odhajanju kmečkih sinov s področja zemljiškega gospostva ter v mož- nosti odkupa izpod oblasti zemljiškega gos- postva (»svobodniki«); moč graščine se je obnovila šele po njeni zvezi z okrepljeno oblastjo deželnega kneza v 17. stol. Končno so različni zgodovinarji podrobneje preučevali tudi posamezne kmečke upore (Blaznik, Vilfan, Jože Som, Jože Žontar), posebej pa je treba poudariti, da se je razširilo delo te vrste tudi v proučevanju hrvatskoslovenskega upora, kjer so se pokazale podobne širše poteze ozadja upiranja hrvatskih kmetov, kot so se kazale že v naštetih slovenskih delih (npr. Rudolf Bioamič, Nada Klaič, zlasti pa Julijan Bromlej in Josip Adamček). 2e sredi tega preiskovanja je Sperans-Kardelj v drugi izdaji (1957, 3. izd. 1970) Razvoja slovenskega narodnega vprašanja v smislu novih raziskav bistveno razširil in tudi spremenil stališča o mestu kmečkih uporov v oblikovanju slo- venskega naroda. Končno je prav letos prvi del Gospodarske in družbene zgodovine Slo- vencev (Zgodovina agrarnih panog, Prvi zvezek: Agrarno gospodarstvo) vnovič v mar- sičem razjasnil procese, ki stoje v ozadju uporov. Kratek očrt, v katerem bom skušal podati dognanja slovenskega zgodovinopisja o mestu kmečkih uporov v slovenski zgodo- vini, pa se opira delno tudi na že pripravljene rokopise za drugi zvezek tega kolektivnega dela, ki bo posvečen družbenim razmerjem v agrarni proizvodnji. 132 II. je bilo ob velikosti kmetij in tedanji agrarni tehniki poljskih pridelkov premalo za pre- življanje; kmetje so s"i morali v veliki meri pomagati z živinorejo. Obojega pa je bilo dovolj le za oddajanje dajatev graščini do 1/3 pridelka ob odštetem semenu) in zelo skromno preživljanje, tako da so si kmetje vsaj od 13. stoletja naprej iskali zaslužek tudi zunaj zemljiškogosposkih razmerij, v pode- želski trgovini. Izhodišče je bila naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih, ki je v drugi polovici 15. stoletja dosegla letno v obe smeri skupno do 200.000 tovorov (okrog 34.000 ton). Na Kranjskem je bilo kmetom že konec 15. stoletja dovoljeno tudi v trgovini na večje razdalje izvažati kisla vina iz dežele na sever in uvažati boljša južna vina. Prav tako jim je büo dovoljeno uvažati že- lezo, svobodna je bila zanje trgovina s soljo in izvoz žita v Italijo, uvoz živine z vzhoda in njeno prodajanje. Tudi živino, platno, sir in mast, kar so sami pridelali, so smeli izva- žati v Italijo. Po meščanskih pritožbah so v 16. stoletju tovorili nepretrgoma s 4000—6000 konji, trgovali s soljo in žitom na Kranjskem, Štajerskem, Slavoniji in drugod, pa tudi s suknom, žeblji, železom, platnom, s krdeli ogrskih volov, s prašiči in drobnico. Na Koroškem so smeH kmetje kupovati v pode- želju žito in ga voziti na trg v mesta in trge, pač pa so smeli gospodje svoj pridelek izvar- žati zunaj dežele, in v tej obliki se je vselej mogla skriti tudi kmečka trgovina, ki so jo opravljali podložniki hkrati s tisto za gospode. Štajerski kmetje so bili v tem pogledu precej bolj omejeni po svojih pravicah ali možnostih. Druga povezava z neagrarnim gospodarstvom je bilo delo (žganje oglja) in tovomištvo za potrebe fužin; ponekod pa se je začelo uve- ljavljati tudi založniško razmerje z velikimi trgovci, ki so organizirali podeželsko obrtno proizvodnjo (npr. v 17. stoletju platnarstvo na loškem ozemlju). Le s tem razvojem je mogoče razložiti sunkovit dvig kajžarskega prebivalstva v 16. stoletju. Vse to pa pomeni v gospodarstvu na vasi napredovanje tistih oblik, ki so bile zunaj graščinskih razmerij in so pospeševale težnje po osvoboditvi iz vezi graščinske oblasti. Naj navedem Vilfanove rezultate o družbe- nih izrazih tega razvoja: »Zgodnji kapitalizem je načenjal v bistvenih temeljih fevdalno družbo in deloval na osebni položaj (podlož- nikov) v smislu sprostitve. Fevdalna družba pa je imela še toliko moči, da je v reakciji proti temu uveljavljala tudi nasprotne ten- dence, skušala oživiti stare plemiške privile- gije in preprečevati prostost gibanja kmetov. Močneje kot prej so se s pomočjo uporov in latentno upornostjo uveljavljali tudi kmetje kot aktivni razvojni faktor. 133 Angleški historik Lovett Edwars je sklenil kratko označbo slovenske zgodovine (1954) z besedami: »Resnično, najbolj čudovito pri Slovencih je, da obstoje kot narod po tolikih stoletjih tuje oblasti«, to je po izgubi politične svobode (Karantanija 745 oz. 820 z odpravo domačih knezov, 874 s propadom Kocljeve Spodnje Panonije) in po uveljavljenju fran- kovsko-nemške oblike fevdalnega reda (od 9. do 11. stol.), v čigar vladajočem plemiškem družbenem sloju je mogel slovenski del uve- ljaviti svoje težnje in tradicije le še do konca 9. stoletja, od okrog 1000 naprej nastajajoče deželno plemstvo pa ima kot družbeni sloj nemški oz. v delu Primorja tudi romanski značaj. Danes sicer vemo, da do 16. stoletja to ne izključuje pri plemstvu znanja sloven- skega jezika (zaradi občevanja s podložniki) in da so v mestih, ki so nastajala na slovenskih tleh od okrog 1100 naprej, razen v primorskih mestih z močno romansko večino, med prebi- valstvom številčno gotovo prevladovali Slo- venci, nemška pa je bila povsod le mestna pisarna. Kljub temu pa to ne spremeni dej- stva, da je od konca 11. stoletja naprej izra- zito slovenski del prebivalstva v slovenskih deželah le vaško kmečko prebivalstvo, ki je bilo — posebej zaradi prevlade tujega jezika med plemstvom in v vseh odločujočih meš- čanskih krogih v 17. in 18. stoletju — pravo izhodišče izoblikovanja slovenskega naroda od srede 18. stoletja naprej. Zato pomenijo kmečki upori konec 15. in v 16. stoletju v resnici eno izmed temeljnih prelormiic v slovenski zgodovini. Z njimi se je pojavilo slovensko ljudstvo po šestih sto- letjih tihega življenja pod oblastjo deželnega plemstva prvič kot pomemben aktivni poli- tični dejavnik na svojih tleh. Po dolgih sto- letjih zatišja so se s svojimi upori vključili slovenski kmetje v zgodovinski razvoj obe- nem kot zatirani družbeni sloj in kot pred- stavniki slovenskega ljudstva, ki je odtlej naprej postajalo vse razločnejši usmerjevalec razvoja na teh tleh. Tako se kažejo veliki kmečki upori konec 15. in v 16. stoletju kot prvi korak do rezultata slovenskega nacional- nega prebujenja v 19. stoletju in narodno- osvobodilnega boja sredi našega stoletja. Prav ker je prvi korak v takšnih dolgih zgodo- vinskih procesih najbolj presenetljiv in ne- redko tudi najtežji, se postavlja vprašanje poti, ki je pripeljala prav tedaj do tega izbruha silovitega podložniškega boja zoper fevdalni družbeni red. Kolikor danes že moremo domnevati o kmečkem gospodarskem računu — razmerju donosa kmetije, bremen in stroškov za pre- življanje (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I/l, 1970, 625—629) — se zdi, da Glede na prevlado ene ali druge izmed obeh nasprotujočih si silnic razpada doba med 15. in 18. stoletjem v dve razdobji; razlika med njima se kaže v prostosti gibanja kmeta in njegovih potomcev kot glavnem me- rilu za omejitev prostosti. Proti koncu 15. sto- letja je pod prvim navalom zgodnjega kapi- talizma in njegove potrebe po prosti delovni sili nastopila neka nestalnost in negotovost v osebnem položaju, ki je trajala nekako do druge polovice 16. stoletja. Gospodarske razmere so praktično nudile mnogo možnosti za premik podložnikov. Po- sebno tovomištvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in njihovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala moč njihovih zemljiških gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v domačih krajih, so nekateri postali kaj zarji ali gostači in jih zemljiški gospodje očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služili njim. Kranjski stanovi so 1570 zahtevali, naj bi smel podložnikov sin stopiti v tuje službe samo tedaj, če njegov gospod ne bi imel sam potrebe po delovni siH. Iz tega izhaja, da so še tedaj podložniški sinovi dejansko odha- jali, kamor so hoteli, da po odhodu gospodje niso imeli praktično nikakega vpliva nanje. (Podobni so podatki tudi glede Štajerske v istem obdobju). Vsaj že v 15. stoletju so se kazale posledice dejstva, da na gorskih zemljiščih ni nastala osebna odvisnost njihovega hasnovalca. Pod- ložnik, ki se je naselil na njih, je postal svo- boden imetnik zajma; zato so se začeli prebegi na taka zemljišča množiti... Posebno v bližini beneške meje pa podložniku tudi ni bilo težko prestopiti na beneško stran, kjer so zaradi še trajajoče kolonizacije veljali razmeroma ugodni zajmi. Zato je osebna odvisnost med kmeti na habsburški strani meje praktično malo pomenila, kolikor se je pravno sploh še vzdrževala« (iz rokopisa za 2. zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, Zgodovina agrarnih panog). Gospodarski razvoj in njegovi družbeni izrazi so torej težili v družbeno osvoboditev kmečkega sloja. Vprašanje, zakaj so se začeli kmečki upori prav konec 15. stoletja, je raz- loženo delno že s tem, delno pa odgovarjajo nanj še drugi in drugačni premiki. Najkasneje v 15. stoletju je število odraslega moškega vaškega prebivalstva že preseglo število kmečkih gospodarstev. Gospodom se ni bilo treba več ozirati na kmeta (kot v prejšnjem obdobju kolonizacije, ko so morali vabiti kmete s posebnimi ugodnostmi), ker so imeli za izpraznjeno kmetijo takoj na razpolago nove obdelovalce. Nastanek sorazmerno enot- nega podložniškega sloja (z izenačenjem daja- tev in, njihovih oblik) je do 15. stoletja raz- merje med gospodi in podložniki zelo poeno- stavil in posplošil, ker so odpadle družbene razlike med skupinami vaškega prebivalstva. Položaj kmetov pa se je prav tedaj občutno poslabšal tako zaradi turških vpadov in v 15. stoletju pogostnih bojev med fevdalci, posebej pa zaradi nastajanja nove državne in vojaške organizacije ter potreb obrambe zoper vnanje nevarnosti (turški vpadi, vojna z Ogri, v začetku 16. stoletja vojna z Bene- čani), zaradi česar se je graščinskim dajatvam pridružilo še breme deželnih davkov in občasno tudi vojaška dolžnost za del podlož- nikov pri deželni obrambi. Vse to je delovalo kot sprožilo in delno celo kot napotek za kmečko vojaško organizacijo pri velikih kmečkih uporih. Od 1478 do začetka 18. stoletja se j e zvrstilo pet velikih kmečkih uporov, ki naj jih — brez opisovanja njihovega poteka — označim le glede njihovih dimenzij: Koroški kmečki upor 1478 je zajel preko 2000 km^ in je trajal pet mesecev, vendar upornost mimo odpovedi dajatev in prevzemanja oblasti v podeželju ni pripeljala do oboroženega obračuna s fev- dalci. Slovenski kmečki upor 1515 je zajel preko 20.000 km- veliko ozemlje in menda ob višku v uporniških oddelkih do 80.000 upor- nikov; upor je trajal pet mesecev. Hrvaško- slovenski kmečki upor 1572/73 je zajel z glav- nimi boji okrog 5000 km*, z odmevi vred pa blizu 20.000 km*; v osrednjem delu upora se je udeležilo bojev okrog 12.000 upornikov, nekajkrat večje število pa so zajele priprave ali samostojne akcije, s katerimi so začeli kmetje na vzpodbudo izbruha upora; široki upor je trajal le dva tedna, predigra zanj in krajevno upiranje pa skoraj leto dni. Sloven- ski kmečki upor 1635 je zajel okrog 15.000 km* in je trajal dva meseca, podatka o številu upornikov nimamo. Tolminski kmečki upor 1713 je zajel okrog 2500 km* (720 kmečkih sosesk) in je trajal dva meseca. S temi upori bi v nekaterih pogledih mogli primerjati še uporniško gibanje 1848, ki je zajelo okrog 20.000 km* in je trajalo pet mesecev, vendar se je povzpelo do kmečkega oboroženega nastopa le v posameznih krajih. Poleg teh velikih uporov je znanih doslej do 1848 še preko 100 uporov srednjega obsega ali lokal- nega značaja (v 14. stoletju 1, v 15. stoletju 16, v 16 stoletju 24, v 17. stoletju 45, v 18. sto- letju 15 in v 19. stoletju 12). Tudi ta pogo- stnost upiranja kaže moč, s katero so ta gi- banja zajela slovensko kmečko prebivalstvo. Za presojo kmečkih uporov je posebno po- memben še razvoj uporniškega programa pri velikih uporih 15. in 16. stoletja, v katerem srečamo v resnici postopen dvig njihove druž- bene dozorelosti. 2e načrti koroških, uporni- kov 1478 pomenijo v svoji končni ob-, liki obračun s fevdalno oblastjo nasplohi Uporniki so mesec dni po začetku upora od-;. 134 rekli pokorščino zemljiškim gospodom, pol- drug mesec za tem pa so ustvarili enotno uporniško organizacijo, z vodstvom, v kate- rem so bili predstavljeni po svojih zastopni- kih uporniki iz vseh deželskih sodišč, ki so se pridružila uporu. Kmečka zveza je združeva- la kmete, podeželske obrtnike in rudarje, za- htevala je pravico do odločanja o davkih in njihovem pobiranju, pravico do višjega in nižjega sodstva in do odločanja o tem, kateri duhovnik naj bo župnik v kakem kraju. Poleg tega je organizirala svojo vojsko. V uporu 1515 se je že pred začet- kom odprtega upora z orožjem pojavila zahteva, da mora odločati o deželnih dav- kih namesto deželnih stanov kmečka zve- za. Organizacija je imela tokrat podoben ustroj, kot se je izoblikoval proti koncu ko- roškega upora 1478, le da ponekod (spet na Koroškem) z nekoliko bolj poudarjenim vo- jaškim značajem in s to razliko, da je imela vsaka dežela svoje vodstvo upora. Obračun s fevdalno gospodo pa je prišel sedaj že nekaj mesecev po začetku upora (maja in junija) do bistveno močnejšega in kakovostno višjega iz- raza: uporniki so na ozemlju, ki ga je zajel upor, uničevali graščine, prevzemali »cesarske pravice, mitnice, carine, duhovska in svetna sodišča« (zadnje pomeni sodišča v rokah cer- kvenih in posvetnih fevdalcev), osvajali gra- dove v svojem in cesarskem imenu in gnali koroške deželne stanove vzdolž veUkega dela dežele od Velikovca mimo Šentvida do Be- ljaka ter od tega mesta zahtevali izključitev stanov iz mesta, da bi jih mogli pregnati ali uničiti. Ostala pa je še vedno za fevdalne raz- mere značilna omejitev organizacije kmečke zveze na posamezne dežele. Upor leta 1573 zopet začenja že z načrtom, kakršnega so ime- li uporniki 1515 šele ob koncu svojega upora, delno ga pa celo presega. Predvsem je tokrat odpadla omejitev uporniške organizacije ter vojaškega načrta po pokrajinah, zahteva po svobodnem trgovanju pa je bila, če že ne po- polnoma nova, vsaj bistveno bol] jasno po- stavljena. Ze od začetka so mislili kmetje na kmečko cesarsko namestništvo v Zagrebu, ki naj bi odločalo o davkih in skrbelo za njihovo pobiranje, prav tako tudi za obrambo zoper Turke. Zopet se pojavlja kmečka zahteva o od- ločanju o župnikih. Upor je združeval v svo- jih načrtih hrvaško ozemlje s slovenskimi po- krajinami »do morja«. Prav notranja pove- zanost pri postopnem notranjem razvoju uporniškega programa dovolj jasno dokazuje, da je živelo v 16. stoletju v slovenskih deže- lah precej trdno in samostojno izročilo kmeč- kih puntov in puntarskih namer, ki se je spre- minjalo in dopolnjevalo predvsem pod težo udarcev in pritiskom teženj samega kmečkega življenja (poseg podložnikov v trgovino, ne- posredna pritegnitev podložnikov v vojsko, težnja po družbeni osvoboditvi, ki jo je pod- piral gospodarski razvoj), ne kaže pa v svojih programih od začetka (1478) naprej nobenih bistvenih vsebinskih vplivov, ki bi jih zanesla vanj druga sodobna gibanja (npr. protestan- tizem). Vsekakor pa ni slučajno, da nasprotni- ki kmečkega uporniškega gibanja (Vrančič, Trubar, freisinški škof Vid Adam) in upor- niki sami (Sterc) povezujejo v širšo celoto skoraj vse upore, katerih vpliv je mogoče za- slediti v programu njihovega najvišjega vzpo- na 1573. Za presojo mesta kmečkih uporov v sloven- ski zgodovini velja pregledati še njihov »uspeh« in jih končno primerjati z najzrelej- šim revolucionarnim gibanjem v slovenski zgodovini, z Osvobodilno fronto in narodno- osvobodilnim bojem. Neposrednega uspeha kmečki upori dolgo niso dosegli. Zmeraj so bili puntarji pobiti, upori zadušeni. Samo pri majhnih lokalnih uporih vidimo včasih tudi delne uspehe. Vendar je osvoboditev kmeta — najprej odprava osebne nesvobode (v reform- nem obdobju 18. stol.) in nato zemljiška odve- za (1848) — tako slovenskega kmeta kot tudi kmeta v drugih avstrijskih deželah v svojem bistvu pravzaprav uspeh tega velikega kmeč- kega uporništva, boja za družbeno in gospo- darsko svobodo, ki se ga je po pričevanju vi- rov slovenski kmet udeleževal bolj intenzivno kakor kmetje v drugih avstrijskih deželah. Prav te spremembe pa so bile pogoj za izob- likovanje drugih slovenskih družbenih slojev in s tem za dozoritev slovenskega naroda. Med vsemi širokimi ljudskimi gibanji v preteklosti, ki jih je mogoče pri Slovencih predstaviti kot historične predhodnike Osvo- bodilne fronte pri uresničevanju uporniške misli, je gotovo Osvobodilni fronti najbližje veliko revolucionarno gibanje slovenskih kmetov v 15. in 16. stoletju, čeprav je res, da je bil puntarski program omejen samo na go- spodarska in družbena vprašanja. Na politič- na področja je segal le posredno z vpraša- njem oblasti kmečke zveze v slovenskih po- krajinah, na nacionalna prav tako le posredno s konceptom o ustvaritvi posebne hrvatsko- slovenske politične enote. Ta je bila le izraz povezanosti teh dežel zaradi skupne obrambe zoper turško nevarnost in skupnega trgovanja, ki je seglo od Hrvatov do morja in naprej. Sicer pa se kažejo vzporednice z Osvobodilno fronto v celi vrsti potez. Tako glede obsega: dva največja upora (1515 in 1573) sta zajela dejansko skoraj vse slovensko ozemlje. Glede intenzivnosti gibanja je dovolj spomniti na število upornikov 1515 — do 80.000 na ozem- lju, ki je tedaj štelo le okrog 500.000 prebi- valcev. Glede organizacije »države v državi« (čeprav je prevzem oblasti v pogojih lokalne »samouprave« v fevdalni družbi pač lažji kot ob modemi državni organizaciji): kmečka 135 zveza je prevzemala vso oblast glede sodstva, pobiranja davkov itd., torej celo vrsto pravic, ki so pripadale državni organizaciji in ki jih je ta do upora tudi izvajala bodisi po svojih neposrednih zastopnikih bodisi po fevdalcih kot svojih posrednih predstavnikih. Končno so bili glede revolucionarnosti kmečki upori edino širše gibanje v naši preteklosti, ki je šlo v revolucionarni zavzetosti tako daleč kot > Osvobodilna fronta, namreč, da so bili kmeč- ki uporniki pripravljeni žrtvovati za tisto, kar so hoteli osvojiti, tudi glavo in življenje. Prav to vzporejanje nemara najjasneje po- kaže, kako bhzu sta si v marsičem prvi in zadnji korak v boju za zagotovitev življenja slovenskega naroda, vseskozi zvezanem ne le z revolucionarno mislijo, marveč tudi z bojem za njeno uresničenje. 135 CELJSKO-AVSTRIJSKA VOJNA OD LETA 1438 DO 1443 ALI VOJNA ZA LJUBLJANO IN ISTRO (Odlomek iz rokopisa I. knjige: Državnostni kneževini Celjanov in Goriških ter podeželski punti) VLADO HABJAN Majhen uvod v opis celjsko-avstrijske voj- ne je potreben že zaradi habsburške hiše le- opoldinske vrste. Vojvoda Ernest Železni je potem, ko so mu Švicarji ubili očeta Leopolda II., »vladal« deželam jugovzhodno od Alp, to- rej tudi na širšem Slovenskem. Ernest je bil dvakrat poročen s »Slavankama«, drugič s kneginjo Cimburško-Mazovsko (Piast). Ob Er- nestovi smrti (1424) je bil njegov starejši sin Friderik šele deset let star. Zato je imel stric Friderik IV. Tirolski nad njim va- ruštvo do 1435. Prvorojenca Friderika V. (še- le kot cesar je bil III.) so z dopolnjenim dvajsetim letom hkrati z mlajšim bratom Al- brehtom VI. razglasili za polnoletnega. Pri- šlo je do »delilne« pogodbe. Albreht VI. je imel le tisto oblast, ki mu jo je podelil starej- ši brat. S tem se je Albreht čutil oškodovane- ga. Prikrajšani je zato kmalu prišel s Fride- rikom v spor. Albreht VI. je dobil zaveznike v Celjanih. To se ni zgodilo naključno: en vzrok za to je bUa še ne obvladana širša Slo- venija. Friderik se je naselil v svojem glav- nem mestu Gradcu. Iz Gradca je želel pred- vsem obvladati Štajersko, Koroško, Kranjsko in Istro, saj je bil po delilni pogodbi »šef« na- vedenih dežel. »Šef« je bil zelo pogojno, kajti tu sta biU tudi posesti dveh neodvisnih držav- nostnih kneževin: Goriških in Celjanov, če o drugih delno odvisnih gospostvih sploh ne go- vorimo. Za obvladovanje širše Slovenije se je voj- voda Friderik Avstrijski opiral na del senj- sko-modruških Frankopanov, zlasti na Štefa- na II. (ustanovitelj ozaljske veje, ki je umrl 1480.) V strahu proti Celjskim je Avstrijec postavil Štefana II. za kranjskega deželnega glavarja. Kar zabavno: Frankopan sUi na Kranjsko, Celjski pa brišejo »rimsko« mejo proti Sloviniji (Slavoniji) in podkolpski Hrva- ški. Štefan II. je bil od 1433 do 1437 ban Hr- vaške in Dalmacije. Tačas je bil v hudih spo- rih s Celjani, povsem neomejenimi gospodarji Gornje Slavonije, od Samobora do Štrigove. Del Frankopanov jim je bil še vedno zelo so- vražen. Tako je Štefan obljubil Habsburža- nom za boj proti Celjanom pomoč 1000 obo- rožencev. Seveda le obljubil. Saj — po Klaiču — vsi Frankopani »ob koncu Sigismundove ¦ vlade še niso zmogli banderija s petsto vo- jaki ...« Leto 1439 je zelo važno za nadaljnji razvoj na širšem Slovenskem. Vojvoda Friderik je okoli 1439 postajal »rimski« cesar. Neposred- nega napada na Celjane ni tvegal do 1437, ko je še živel cesar Luksemburžan Sigismund. Tudi Sigismimdov zet, kratkotrajni kralj Al- breht V. Habsburški bi ga lahko oviral, če- prav sta 1. majnika 1438 podpisala »kom- promis« proti knežjima Celjanoma. Vendar že pred 1439 je vojvoda Friderik podpihoval zoper njiju Johanna Scholdermanna, XXX. ko- roškega (krškega) škofa (1432 do 1453). Povod za to so bUi posestni spori s krško škofijo ta- ko na Koroškem kot v širšem Posavinju. Voj- sko je začel škof Johann Scholdermann, kate- remu je avstrijski knez na skrivoma poslal proti Celjanom vojsko in mu pomagal...«' Za vsem tem se skriva zemljepisno inte- resno in meddeželno obvladovalno povezova- nje. To kaže, da so tudi Habsburžani Ijudsko- jezikovno zelo malo čutili ali pa sploh ne. Lep dokaz za to je v »napol Slovanu« Frideriku V. (III). Slej ko prej pa je veljalo pravilo: na- rodna pripadnost vladarjev so njihovi interesi! Brez pomena za prihodnost pa ni prevladu- joč idejni in kulturni tok: pomislimo le na splošno intemacionalnost habsburških pose- sti in zlasti na itaUjansko-španski kulturni vpliv na dunajski dvor vse tja do leta 1848, ko ga preplavi novejša nacionalna zavest z nemškega matičnega ozemlja. Narobe je pri Celjanih. Njihova prevladujoča temeljna po- sest je na slovensko-kajkavsko govorečem prostoru. Od tod je domačin potencialno lahko vplival na nemško (latinsko) pisarno v Celju in v Gorici, ni pa mogel na Dimaj. Slovenski potencialni vpliv pač ni presegal našega matičnega ozemlja. Avstrijsko-celjska vojna je seveda vezana na zgodnejše spore med rodovoma. V teh tren- jih se avstrijstvu odteguje celo zadnji ptuj- ski gospod Friderik, čemur je vzrok tudi nje- govo prijateljstvo s Celjani, če ne kar sorod- stvo? ... Leta 1433 je »stric Herman-Mogoč- ni« (pridevek po listini patriarha Antonizsa II.) pomagal Ptujčanu, da je sploh še dobil fevde od Salzburga. Ptuj canova sestra Ana pa je bila poročena z Jurijem Schaunbergom. Ta se je bolj navezoval na Habsburžane leopol- dinske vrste. Slednje je Schaunbergom pripo- moglo do dedovanja, ko je svak Friderik umrl brez potomcev 1438. Izumrtje Ptujskih je ogrozilo celjsko pot v Štrigovo pa vse Medžimurje in dalje na Ogrsko, kjer se je naglo uveljavil Urh ali Orlik-Konfederativni (pridevek zaradi števil- nih knežjih konfederacij). S štrigovskega 137 poskus približne posestnt^poUUČne razmejitve na širšem Slovenskem, Gornji Slovlnijl (Slavoniji) in Hrvaški med leti 1420 In 1456 oziroma do miru v Požarnicl (Pusarnitz) 1460 (po vojni za celjsko dediščmo) Legenda- 1. Državnostne posesti celjskih knezov od 1379 oziroma 1420 do 1457 (vključno s cerkvenimi »večnimi« fevdi in državnostno enklavo Z^^^^ Legenda, i- a ^ Nakazuje temeljno posestvo zasidranost med točkami: Falkenstein-Legrad-Krk-Falkenstem - 2. Drzavnostoe PC-sestl Goriških do mini v PiSamici 1460 - 3 Wallseejsko-devinske posesti. - 4. Habsburžanl sredi XV. stolet a. - 5. Slovimja (Slovanljai Hrvaška in Ogrska. - ™ Benetke -7 c1?'kvene po7Ilu: salzburške briksenške, bamberške, krake, freisinške. - 8. Trst in njegovo ozemlje + posesti Pujskih (s ^Iz- hnršMmi »večnimi« fevdi) ta zelo groba orientacija posesti Banffijev z Lendave. - 9. Trajni sedež ogljeskega patriarha. - 10. Sedež oglejskega burskimi »večnimi« levai) m ^eiu gioua u j i J,„^'^„„i,„„„„„ ,„ „<,r=vr, trnn,f> tpr «al^hiirSko nadškofllo in oglejsko patriarhljo. 138 mostišča se leta 1440 ne veže s sovražnim Štefanom Banffijem, temveč s Pavlom Ban- ffijem iz Lendave. Ta Banffi je bil pomem- ben posestnik v Prekmurju, v vsej žalski županiji in zahodni Ogrski. Ključna točka na tej smeri je gospostvo Ptuj. Po letu 1438 je to gospostvo nekaj časa brez pravega gospo- darja, a ščitili so ga Celjani (posebno v vojni proti ogrskim Hunyadijem v letih 1441 do 1446). Dolgotrajno tesno sodelovanje gospodov Ptujskih z gospodi Walsee j sko-Devinskimi in obojih s Celjani zahteva še eno stransko pot. Hugon VI. (zadnji) Devinski je bil od leta 1373 poročen z Ano Walsee. Najmogočnejši Walseejcan (Ens) Reinpreht II. (1364—1422) je bil trikrat poročen. V tretje je šel 1406 v zakon s Katarino, eno izmed hčera Hugona Devinskega. Zato lahko govorimo o Walseej- sko-Deyinskih....... „. ._____ „ Doin, Duin, Dovin, Dvin itd. so imena, ki označujejo devinske gospode. Uveljavili so se predvsem na devinski skali. Do leta 1362 so bili vazali oglejskih patriarhov in Goričanov. Po letu 1362 so samo na pol vazali habsbur- ški; upirajo se jim ob pomoči drugih velikih podomačenih fevdalcev In tako so do izumrtja domala neodvisni, tudi v celinskih posestih in fevdih, kot sta bila na primer Slovenj Gradec in Maribor. Tudi devinski gospodje pobijajo teorije, da nismo imeli podomačenih fevdalcev. Najprej — malce nezanesljiv — vendar zanimiv po- datek. Gre za naravno oblikovano stožčasto skalo pod devinskim gradom, ki ji pravijo tudi »kip devinske nune«. Po ljudskem pri- povedovanju naj bi to bila s pajčolanom pre- krita grajska Elizabeta Devinska, sestra Hugona Devinskega, kdo ve kdaj razglašena kot najlepša v vsej deželi. Legenda ob »kipu« nad morjem je spletla prav bogata dopolnila. Zde se čudno v sorodu z našo narodno pesmijo: Lepa Vida je pri morju stala tam na produ si plenice prala ... Legenda nazorno pripoveduje, kako so se devinski gospodje v skalnati »Lepi Vidi« (ne glede na tuje vplive v pesmi) povsem vrasli v slovansko preteklost. Dodajmo podatek, ki ga je laže preveriti. Pred XVI. stoletjem se je na željo teh graščakov ustalilo nekaj slo- venskih podložnikov ob grajskem zidu. Na- stalo je prvotno naselje Devin. Pridružil se je še bolj južni vasi Štivan, ki je bila do XVI. stoletja mali »emporij« goriških knezov. Tako sta Štivan in Devin skupaj s podomačenimi fevdalci zakoličila ogelni mejnik na sloven- skem narodnostnem jugozahodu. Poroka Ka- tarine, ene izmed hčera Hugona VI. (zadnjega) Devinskega z Reinprehtom II. Walseejskim je napravila Walseejske (Ens) za nekake na pol domače plemiče. Posestveno — čeprav razdrobljeno — so segali od Češkega gozda do Reke v Kvarnem. Gospodarske posebnosti širše Slovenije pa tudi »prepihna« lega in vse drugo jih dela za vedno hujše separatiste. Tiha zaslomba pri sorodnikih Ptujskih, Celja- nih in Luksemburžanih povzroči spopad med Habsburžani in Walsee j sko-Devinskimi že v letih od 1411 do 1417. Paolo Santonino nam 1487 za nazaj poroča o tej vojni in o gradu s tremi zaporednimi vhodi in petogelnim stolpom v Konjicah. »Po lepoti prekaša vse druge gradove v pokrajini Savniji...; postavljen je na nezavzetno točko in zelo utrjen... Neki avstrijski vojvoda (Ernest Železni, op. V. H.) ga je svoj čas z močno vojsko polni dve leti oblegal, vendar branilcev ni mogel z ničemer pregovoriti ne premagati.. .«* Sovražnosti od 1411 do 1417 med Walseejci in Habsburžani tudi celjske fevdalne posesti Slovenske Bistrice ne puščajo ob strani: saj jo je ogrožal vojvoda Ernest. Walseejci so bili celjski sorodniki in štajerski področni zavez- »Klp devinske nune« pod razvalino devinskega gradu. Pečina naj bi bila po ljudskem pripovedovanju iz XIV. stoletja 139 niki. Važni so zlasti zato, ker so imeli v trajnem fevdu Pazinsko grofijo v Istri. Dve dovolj pomembni enklavi pa tudi v beneški Istri. Prva je Momjan pri Bujah, druga pa Završje (Piemonte). Završje ob reki Mirni so Walseejsko-Devinski v desetletjih po teh sovražnostih prepustili Celjanom.^ Walseejsko-Devinski so državnostno neod- visni gospodje v pristaniškem mestu Reki in v več drugih krajih Kvarnera. Prav tako v območju jadransko-kraškega Devina... Iz trdnjavskih Konjic se uveljavljajo kot trajni fevdniki posesti Slovenj Gradec in zlasti Maribora. Nastanek Maribora sega v X. stoletje, ko je rimsko-nemški cesar Oton I. ukazal utrje- vati državo zlasti proti Ogrom. Poleg grofij na vzhodni meji so na pomembnih točkah zrasli utrjeni gradovi, med drugimi tudi na Krčevinskem hribu, novejša Piramida. V listi- nah je utrdba prvič omenjena leta 1164 pod imenom »Castrum Marchburg«, grad v Marki. Rast selišča, ki se je razvilo v mesto Maribor, so za Selško-Breškimi pospešili koroški Spanhajmi. Ze leta 1243 je naveden mestni sodnik, a 1257 se izrecno navaja »civitas«. Pod gra- dom je torej nastalo mesto in prevzelo ime utrdbe na griču March-Maribor. Grad so do leta 1378 upravljali gospodje Mariborski. Ko je rod izumrl, je grad prevzel kranjski plemič Viljem Ostrovrhar. Leta 1386 ga je dobil v fevd Hugon VI. Devinski. Za njim je posest prevzel v fevd zet Reinpreht II. Walseejsko-Devinski. Rod novih gospodarjev je utrdbo obnovil v protihabsburško in se pri tem hudo zadolžil. Po izumrtju 1466 in po cesarjevi zakupniški politiki je utrdba 1469 prešla v upravo plemičev Graben iz Gradca. Za Walsee j ci gradu ni menda nihče več po- pravljal. Zapisnik neke komisije iz leta 1611 poroča: »Grad je pust in gol in leze na kup. Glavni zidovi in oboki so tako na široko razpokam, da jih je treba podreti do tal, če naj se postavi nov zid. Vhod in vrata so brez ključavnic, peči in okna so razbita. Zidovje je ceniti največ na 25 tisoč goldinarjev. Tudi pristava je docela pusta; razklano zidovje je kvečjemu 300 goldinarjev vredno. Walseejci so kajpada veliko manj zasidrani v širši Sloveniji kot Zovneško-Celjski ali Go- ričani. Ne glede na to je vendar bilo treba pokazati nanje. Bolje se vidi, koliko so bili ustaljeni fevdalci mnogostransko in tudi družbeno razvojno povezani z deželo. Za večjo osamosvojitev pa so seveda Walseejci izrabljali nasprotja med češkimi Luksembur- žani in avstrijskimi Habsburžanl. Nasprotja med avstrijsko in češko hišo so bila še posebno živa za vlade Sigismunda. Sigismundov starejši brat Vaclav je leta 1395 podelil Ortenburžanom (Radovljiškim) dežel- no-knežjo pravico do krvnega sodstva na vseh njihovih posestvih, kar 1420 v celoti dedujejo Celjani. S pravico do krvnega sodstva je Sigismund 1434 ustregel tudi Devinsko-Wallseejskim. A ti so, kot že rečeno, od 1411 do 1417 in naprej ob podpori Luksen- buržanov uhajali habsburški vojvodski nad- oblasti na Srednjem in Slovenskem Štajer- skem. Sovražnosti so se odvijale zlasti okoli konjiškega gradu, torej na poti proti morju in Istri. Brž ko so Walseejsko-Devinski prišli da posesti na širšem Slovenskem (Devin, Kras, Pazinska knežija z Završjem-Piemontom ob Mirni), se kaže pri njih želja, da se po celj- skem vzgledu povzpne j o med prave kneze. Dokaz za to je zlasti njihova nova cerkvena politika. V srednjem veku nisi vladar-knez, če nisi zaščitnik vrsti far, samostanov in če le mogoče tudi škofij, ali celo patriarhije, kakor so bili celjski knezi prehodno Ogleju in Zagrebu. ^ ^ ^ V Avstriji so imeli Walseejsko-Devinski spore s salzburško nadškofijo, ki je bila habsburška varovanka. Se bolj zanimiv je primer s pičansko škofijo v Istri. Rein- preht II. si v primerjavi s predniki ni lastil samo far na posestih na Primorskem, temveč je hotel vplivati tudi na škofijski sedež (od 524) v Pičanu — Novem Ptuju. Pičan je bil v (pazinski) knežiji, ki jo ima v trajnem fevdu. Na 12. februarja 1417 je imenoval Šta- jerca brata Pavla, avguštinskega meniha z Reke (mesto je last Devinsko-Walseejskih) za škofa v Pičanu. Pavel je bil »detto Styrius«. (Iz tega moremo ugibati, če ni morda govoril slovensko?) Izbor je, kot kaže, naletel na ugovor pri papeškem stolu. Leta 1418 je sedel brat Pavel še vedno kot episcopus electus doma v reškem samostanu. Vendar v letih 1423-26 je Pavel generalni vikar patriarha Ludvika II. (Tecka), ki je imel zlasti do 1431 svoj emigrantski sedež v Celju. A v Pičanu stolu j e Gregor Korošec (Gregorius de Carin- tia), ki je hkrati Teckov namestnik za širšo Slovenijo. Gregor Korošec je »1425 postavil elegantno gotsko kapelo v Gračišču« med Pičanom in Pazinom. Umrl je pri celjskih varovancih v samostanu Bistra pri Vrhniki. Tu je imel — patriarhov namestnik — poleg Gornjega gradu nekak pomožen sedež, kadar ni bil v Pičanu. Leta 1430 ali 1436 pa se zdi, da se je brat Pavel vendarle polastil škofije v Pičanu kakor tudi podružnic v samostanu Bistri pri Vrhniki in pri benediktincih v Gornjem gradu. 140 škofijski dogodek iz leta 1417 se ne more samo naključno ujemati s tem, da Celjan in Ortenburžan postavita 1412 sorodnika Ludvi- ka Tecka za oglejskega patriarha. Vseh šest istrskih škofij spada pod Oglej, po letu 1420 pa pravzaprav pod Celje. Saj tu stoluje pregnani Teck. Od tod Walseejcem vzorec, ko postavljajo svojega človeka za škofa v Pičanu. Krog je jasen: Celjan Herman Mogočni je v letih 1411-1432 očitno delal na tem, da pride do večjih posesti na Primorskem in v Istri. K dokazom, ki so že bili zapisani, bomo navedli še pogodbo Hermanovega vnu- ka Urha ali Orlika-Konfederativnega v dvo- stranski oporoki s Habsburžani. Od njih si je izgovoril v primeru, da prej izumrjejo kot Celjani, (kar se seveda ni zgodilo) Postojno in Pazinsko knežijo. Od Walseejsko-Devin- skih pa še posebej Reko. Poblisk naprej je bil potreben, če hočemo imeti boljši pregled nad Walseejsko-Habs- burškimi sovražnostmi od 1411. do 1417. leta. Upor Walseejskih je pri vedel do kompromisa 1417 in večanja walseejske moči. Z letom 1434 so bUi z luksenburško pomočjo izvzeti od habsburške deželno knežje oblasti. Po- nosno se hitro zatem med drugim naslavljajo »Gospodje Devina in Krasa (della Car sia) «. Ustanove tudi svoje deželne urade. Poroki obeh otrok iz zakona s Katarino Devinsko sta izrazito proti Habsburški. Sin Rainprechta VI. se je oženil s Katarino Rosemberg (1418-55), hčerjo Henrika. Katarina je bila iz rodu južnočeških Rožemberških, spet mnogostran- sko povezanih z Urhom-Konfederativnim Celjskim.* Takšno odtegovanje Walseejsko-Devinskih je docela ogrozilo habsburško naprezanje po letu 1335 na širšem Slovenskem. Saj so Walseejsko-Devinski sorodstveno vezani na Ptujske, Goričane in še posebno na Žovneško- Celjske. K starejšim sorodstvom sodi novejše. Katarina Devinska (vdova Walsee) je imela tudi hčer Barbaro, po Doblingerju je dobila to ime iz hvaležnosti do celjske Barbare. Mlada Devinka je 1428 šla v zakon z Orlikom, bratrancem in vazalom Nikolajem Franko- panom. Doto 9000 zlatnikov ji je 15. septem- bra 1438 vpisal na posesti Basan in Ribnik na Hrvaškem. Ob tej poroki in ob dejstvu, da Frankopani vrnejo Celjanom kvamerske po- sesti leta 1435, je že vidna nova zveza Orlika z delom frankopanskih bratrancev, saj delno postanejo njihovi vazali. Sovražen ostane v glavnem le Štefan s svojo tako imenovano ozaljsko vejo. Sovraštvo ni toliko zvezano na stari spor kot na »kranjski zalogaj«. Dišal je tako Ozaljčanu kot Orliku-Konfede- rativnemu. Proti Frideriku Habsburžanu so šli vsi državnostni fevdalci na širšem Slovenskem in Istri. Avstrijec res ni smel več čakati, kakor hitro je umrl Sigismund. Pogajanja v letu 1438 ne prinesejo soglasja. Tako je krški škof Johann Scholderman moral po kostanj v žer- javico. Prvi del dolgotrajne celjsko avstrijske vojne je prinašal Celjanom številne nove posesti, zlasti v Posavinju in na Dolenjskem. Istrani in Postojnčani, ki so spadali pod Avstrijca, so morali nad Lož, na celjski poti v Istro! Ložani so jih zapodili v beg. Velik del so jih polovili in pobili. Ko je vojska Avstrijca spet prodrla proti Ložu, ga je zasedla in požgala, a je utrpela veliko škodo. Enega izmed poveljnikov, Krištofa Smledniškega je potolkel neki (loški) čevljar. Edino osvojitev pa mora Avstrijec kmalu vrniti. Med vojno je prišel v celjsko službo »neki Ceh« Jan Vitovec. Ta je iz Krapine udaril proti Mokronogu in premagal (škofa) Krčana in Avstrijca, kjer se je v Vitovčevem odredu izkazal neki Bosanec. Dogodki v Slavoniji in na Ogrskem se značilno ujemajo, saj je v letih 1441 do 1446 divjala tudi prava celjsko-ogrska vojna. Celj- ski vazal Jost Fürteneg je napadel trdnjavo Ozalj pod Kolpo. Pripadala je tačasnemu kranjskemu deželnemu glavarju Štefanu Frankopanu-Ozaljskemu. V tihem boju za Kranjsko je Avstrijec dovolj spretno podtak- nil Savinjčanom frankopansko zavoro. Po zapisu iz 8. februarja 1439 se Frankopan maščuje. Štefanove ... »sile so sovražno na- padle celjskim knezom pripadajoče mesto in grad Zagreb in njim podrejene vasi in prista- ve, od koder so odvlekli meščane, kmete, živino in cele črede .. .«* Celjani so 1425 oblegali bamberški Beljak in Wolfsperg v Labotski dolini. Zaradi vmešava- nja Habsburžanov ju niso mogli zavzeti. Do- bili pa so velike posestne zamenjave v dolini Drave med Pohorjem in Kobanskim. Torej kamen k želji obvladati Dravo od Legrada do Dravograda in Ortenburga pri Špitalu. V V Labotski dolini tli že star spor Celjanov s šentpavelskim samostanom. Prerekali so se za davne pravice za izumrlimi sorodniki Vov- beržani in grofi (Peccah) Pfannbergi. Šlo je za Guštanj — Ravne na Koroškem, Falo itd. pa tudi zaradi plemičev Rabensteinerjev. (Kraj Rabštajn je ročno onstran avstrijsko- slovenske meje in je v drugi polovici XIX. stoletja še povsem slovenski). Grof Herman Celjski je leta 1399 razsodil proti samostanu. Ob ponovnem sporu je bilo ukazano, da »v trgu (Sentpavlu) opatovi ljudje ne smejo nositi kopij, pa tudi Rabensteiner ne. Samo opatov oskrbnik s svojimi hlapci jih sme po. starih običajih nositi v trgu — z izjemo teh; pa nihče, naj bo kdorkoli. Iz tega smemo pre-^ 141 vidno domnevati, da so bili tržani upravičeni nositi in imeti orožje...« Tako dovoljenje pravic tržanom bržčas ni bilo pogodu Celja- nom. V gornjem delu Labotske doline so pro- dali do 1436 važno prehodiščno posest oziro- ma trdnjavo Valdenstein. Grad je obvladoval prehod iz Labotske doline čez prelaz Viere Tore na Srednje Štajersko. Po drugih kupninah, perspektivnih dedo- valnih pogodbah in konkretnih zavojevanjih vidimo, da so opuščali postojanke v povsem nemškem govornem ozemlju in se osredotočili na zaokroževanje svoje državnosti južno od porečja Drave. Prostrano posest grad Muto, mitnico in trg je z letom 1425 pridobil že ve- liki grof Herman. Sočasno vemo po Fresa- cherju, da je Celjan 1425 oblegal bamberški Beljak in Wolfsperg. S tem in še s čem je pri- silil dva zaporedna bamberška škofa, da sta obupana predajala, (čeprav ne prodala) vse posesti na Štajerskem, Koroškem in tista pod goriškimi grofi. Državnostno zaokroževanje kneževine se pod Urhom nadaljuje. Seveda se na tem vi- šjem nivoju spušča tudi v velike poteze knež- je konjederativnih zvez v Podonavju, Balkanu in celo Gornji ItaUji. Naglašali smo že, da delujejo Habsburžanl s salzburško in bamberško cerkveno dopol- nitvijo. Celjani pa nasprotno z drobečo se oglejsko cerkveno ureditvijo. V zvezi z bene- diktinskim samostanom v Sentpavlu v Labo- tski dolini na vzhodnem Koroškem je važen še tale citat: »Kasnejši cesar Friderik III. (1440—1493) se je prepiral s celjskimi grofi na Štajerskem. Johann (I. Poschenbenter, opat 1432—1446, op. V. H.) je bil najbrže prisilno na strani dežel- nega kneza. S tem si je nakopal sovraštvo grofov Friderika in Urha Celjskega. Po viru: De fundatione opata Hieronymasa so prišle njune čete 31. majnika 1439 v Labotsko do- lino, ki so trg (Sentpavel), farno cerkev Sent- erharda in posesti v okolici zažgale.« Premoč celjskih vojaških sil je očitna. Cez dobro leto po opisanem dogodku je prišlo v Hainburgu do premirja od 23. avgusta 1440 do 1. aprila 1442 (Po Celjski kroniki in dru- gih virih vemo, da okoli 1440 vzplamti tudi celjsko-ogrska vojna, v kateri je »celjski knez« 1. marca 1441 pri Samoboru pod Gor- janci p>ovsem potolkel Ogre.). Sentpavelski menihi pa kljub temu niso dolgo uživali obljubljenega premirja. Ze 1442 so odredi celjskih grofov še enkrat pridrli, da so oplenili in v drugič zažgali trg na dan 3. oktobra tega leta.' Trg Sentpavel je v letih 1440-50 premogel slabih petdeset, šestdeset hišnih posestnikov. Po dvakratnem uničenju si je razmeroma na- glo opomogel. Opati in menihi so izvirali iz južne Nemčije: iz Hirsaua na Wüttemberskem. in posebno iz Svabske. Iz svoje domovine so pridno priseljevali obrtnike, uradnike itd. Navzlic temu je po takratnih virih še veliko slovenskih imen pri tržanih kot v krajevnih oznakah. Nič pa tu ne zvemo o celjskih pra- vicah do trga. Bržčas so jim pripadale kot de- dičem za izumrlimi sorodniki po ženski plati za grofi Pfannbergi (Prvotno so se pisali- »Bekah«, »Peccah« in »Peggau«. Izvirali so še s karantanskega obdobja). Tudi Pfanbergi so si kot advokati lastili velike pravice do Sent- pavla.'' Kakor so stvari Celjanom dobro kazale, ni- so Avstrijcu. V širšem Podonavju se od za- četka avstrijsko-celjske vojne splete vrsta neugodnih okoliščin za Friderika. Predvsem, je tu rojstvo Ladislava Posmrtnika 22. febru- arja 1440. Rojstvo je načelo vprašanje okoli posesti, ki so mu pripadale v Dolnji in Gor- nji Avstriji, Ogrski in Češki. Novi momenti so Frideriku Habsburžanu in obema Celjanoma narekovali predah. »... Premirje je veljalo od že omenjenega 24. junija 1441 do Mihaelovega. A na dežel- nem zboru v St. Pöltenu je bilo podalj- šano od 1. novembra do aprila naslednjega leta 1442«. V torek po Mihaelovem 1442 je škof iz Krke (začetnik vojne), Johann Schol- dermann, izročil grofu Frideriku II. Celjske- mu grad Rogatec, potem druge gradove v gro- fiji Celje, tako: Pilštanj, Podčetrtek, Bizeljsko in Mokronog kot vojno odškodnino. Kljub premirju je Celjan preganjal vazale Auerja, Steiner j a in Lambergerja, ki so se zatekli k vojvodu (Frideriku).8 Bogata vojna odškodnina priča o zmagoval- cu v tej vojni. Postojanke domala v »Pragoz- du« so knezi že tako imeli v trajnih fevdih. Ti trajni fevdi so tudi bili glavni kamen spo- tike s škofom v Krki, sufraganom Salzburga. Prenos plena pa moti drugo poročilo: v letih »... 1441—1445 je prepustil škof (krški) svoja tri (manjša) spodnještajerska gospostva dežel- nemu knezu (Frideriku). Delno je to storil za- radi vojne proti celjskim grofom, delno zara- di vdorov z Ogrske ...«'. Poznavalec zgodovine že ve, da je večina obravnavanih trajnih fevdov del nekdanjih Heminih — državnostnih — posesti med Dra- vo in Savo, ki jih deduje škofija Krka. To se pravi, da so po letu 1442 vse ključne po- stojanke širšega Posavinja v rokah knezov. Tako so trajni fevdi od cerkvene gosposke sčasoma povsod prešli v posvetne roke. Iz politike dajanja posesti v zakup je zelo razvid- no bistvo sporov. Kažejo se v zavezništvu Salzburg-Krka s Habsburžanl zoper Oglej. Oglej je bil za patriarha Tecka (umrl 1439) povsem vezan na Celje. Uspešno povezovanje posavinskega zaledja s kajkavskim Zagorjem je kneza spodbudilo še za Ljubljano, avstrijski tujek med velikima celjskima posestvoma 142 Ljubljana od zahodne strani, kakor jo je Pieroni upodobil okoli 1650, torej 200 let po celjskem obleganju Radovljico in Kočevjem (z Gerovim), dalje pa Trsat in Krk (v lasti samo pol otoka). Ljubljano so Avstrijci po Celjskem oblega- nju Beljaka leta 1425 ukazali še bolj utrditi. Se posebno so jo utrdili 1448, že po obravna- vani vojni. Zakaj, bo kmalu jasno; zanesljivo tega niso delali proti Bošnjakom, ki do 1469 niso bili nevarni. Zoper Friderika V. (III) je tudi mlajši na pol »Slovan« vojvoda Albreht VI. A šentpavelsko premirje je poteklo 1. aprila 1442. Albreht VI. Habsburžan in Ce- ljan sta hitro po omenjenem premoru, torej že aprila ali maja zbrala »... precej veliko vojsko in prodirala proti Kranjski. V tej deželi sta se bojevala za mesto Ljubljana. Dolgo sta jo oblegala in napadala s topovi in samokresnimi puškami in sta hotela mesto prisiliti k predaji. Ker pa jima naklep ni uspel, sta se odpravila spet nazaj po de- želi . .¦ .«1» Kar neverjetno: ravno Ljubljana je bUa pre- trd oreh za dokončno oblikovanje srednjeve- ške knežje državnosti na slovensko-kajkav- skem in le delno nemškem jezikovnem pro- storu južno in vzhodno od Alp. Ob habsbur- ško zvesti Ljubljani nas prešine spoznanje: osrednji in najbolj revni del Kranjske ni ni- koli premogel deželno državnostnih fevdalcev. Zato barjanska Kranjska ni nikoli dala no- benih antirimskonemških cepilcev. Te so ved- no dajala bogatejša obrobja. Prepričali se bo- mo in če začnemo pri Spanhajmih, Vovberža- nih, Walseejsko-Devinskih Celjanih, Gori- ških tja do Baumkircherja. Celo pri Erazmu Tattenbachu (rodbina se je skozi več stoletij zelo podomačila) in goriškemu grofu Thurn- Walsassina 1670 ni drugače. Pa tudi pri ljud- skih uporih je v bistvu isto, doma so na boga- tejših obrobjih. Puntarska središča pri sta- rejših in mlajših podeželskih pun tih so do- mala bila zunaj poljedelsko revne Kranjske. Zlasti v njenem središču, na Ljubljanskem barju z obrobji, res ni bogastva. In dogodki leta 1442? Po sredi je bilo več okoliščin od obrambne učinkovitosti Ljub- ljančanov do napadalne neuspešnosti Celjana in Albrehta, da sta na kresni večer ob dnevu sv. Janeza Krstnika (24. junija) preusmerila operacije proti Novemu mestu, potem ko sta uničila stolp v poznejšem Tivoliju. Stolp je bil last poveljnika ljubljanske obrambe po imenu Jurija Apfaltrerja. Ta kranjski plemič (doma severozahodno od Litije) je čez čas po- stal mogočni dvorni upravnik (predsednik vlade) pri Celjanih. (Potopisec Santonino le nekaj desetletij pozneje poroča (1487) o vnukinji ali nečaki- nji Jurija Apfaltrerja (hči Volfganga), ko go- vori o lepi Amaliji, poročeni z gradnikom na Majšperku, Hermanom Homeggom (HoHe- negg). Gradnik je »s svojimi hlapci prepeval 143 nekaj pesmi v svoji materinščini«. Santonino tu ni dovolj jasen: gre za Slovenščino ali nem- ščino? Vendar je mogoče iz konteksta domne- vati, da ima v mislih slovenščino. Se posebno, ker je Amalija, rojena Apfaltrer, »enako do- bro govorila nemško kakor slovensko.« Itali- jan Santonino ni znal nobenega od teh dveh jezikov. Svoje ugotovitve je lahko preverjal le po zagotoiviMh prisotnih in razlikah ob križno dvojezičnem govorjenju.)'' Okoli Ljubljane so se vojskovali od aprila ali maja do 24. junija. Cel mesec obleganj ja- sno govori, da ni samo Herman Mogočni z vo- jaškimi posegi skušal povezati svojih ozemelj južno od Alp, temveč sta to počela naslednika Friderik in Orlik še v večji meri. Cas je bil ugoden, ker je bil Friderik Habs- buržan »odšel iz Gradca v gornje kraje, kjer navadno kronajo (nemške) kralje...« Voljeni so namreč bili v Frankfurtu ob Mainu, kro- nani pa v Aachenu. Ob taki priložnosti, ki je pomenila daljšo odsotnost, bi bilo tako za Al- brehta, kakor za Celjana bolj logično, da bi napadla »prestolni« Gradec, zlasti, če bi bil Albrehtov vpliv močnejši. Ker ni bil, so šli nad Ljubljano in Novo mesto, zadnji resni oviri za celjsko oblast od Drave do Istre. So- vražnosti bi se lahko imenovale: celjsko voj- skovanje za Ljubljano in za Avstrijčeve dele Istre, Kranjske in Koroške. Prinesla je že omenjene zaokrožitve v Posavju z »večnimi« fevdi od škofije Krka v »Urvaldu« in Mokro- noga na Dolenjskem, čeprav Novega mesta Albreht VI. in Celjan nista mogla zavzeti. Po- tem ko je bil Avstrijec že kronan za kralja, je zveste Ljubljančane svojevrstno nagradil. Do- delil jim je pravico, da so uporabljali rdeč vo- sek pri pečatenju in izdajanju meščanskih pi- sem. Slično formalno »priznanje« so za pri- vrženost Avstrijcu dobili tudi Novomeščani. Neuspeha okoli Ljubljane in Novega mesta sta nekatere zgodovinarje navdahnüa, da so zmanjševali težo nekaterih drugih celjskih uspehov, predvsem pa prezrli slovensko sre- dotežni pomen teh akcij. Hkrati so taki ob- navljalci povečevali pomen zaveznika Albre- hta VI. Da je bil delež tega Habsburžana ob- roben, nam bo pokazal že sam nadaljni razvoj dogodkov. Trdovratno naprezanje Celjanov za Ljubljano je prisotno še naprej, neposredno že v tem, da slabe ljubljansko obrambo. Saj kmalu narede vodjo za svojega »mogočnega dvornega upravnika«. Misel na Ljubljano je očitna v programskih pogodbah za Istro, Po- stojno in Vipavo. Prisotna je v enklavnih »va- seh in srenjah« Komen (in Štjak na Krasu). Kmalu pa tudi v novo pridobljeni državnostni enklavi Završje (Piemonte) ob Mirni v Istri. Na Kras je bila najlažja pot skozi ljubljan- ska vrata. Do posesti v Kvarnem je bila tudi najpreprostejša pot skozi Ljubljano na Lož in čez Cabar na Trsat, Vinodol in Krk. Preden zaključimo sodbo o vojni Celjanov proti Habsburžanom, ki jo bijejo predvsem za Ljubljano in Istro, poglejmo še na Koroško. Posebno s tem, kar se je dogajalo v boju s šentpavelskim samostanom in še čem se je rojevala pozno srednjeveška celjska »nacional- nost«. Kakor povsod v tem času, je to v bi- stvu zaokroževalna vojna. Ustvarjala je ob- čutek pripadnosti določeni oblasti, ki skozi stoletja prerašča v deželo, narod — državo. Dokaz je celjski kronist. Habsburžanl so, ne glede, za katero med seboj sprto stran gre, zanj Avstrijci! Narobe so celjske sile, celjske, naše, domače! Pojem: Nemčija, na Nemškem, mu je širši in blizu ideje o vesoljnem »rim- skem« cesarstvu, kjer so tudi nenemška Bel- gija, Češka, ostaline v Italiji itd. Celjani kot Avstrijci so v letu 1442—1443 zasledovali mnogostrane uresničitve. Zato je prišlo 16. avgusta 1443 v Dimajskem Novem mestu do premirja s Friderikom III. in med- sebojne dedovalne pogodbe. Dan za tem sta vojvoda Albreht in Sigismund, kneza iz Av- strije, skupaj z »rimskim kraljem« Frideri- kom priznala pokneženemu grofu Frideriku, Urhu Celjskemu in potomcem naslov: državni knez. Z naslovom državni knez je postala kneže- vina Celjanov enakovredna Avstriji, Češki, Bavarski, Svici, Firencam, itd. Se bolj jasno: postajala je zgodovinska dežela. (Torej: dr- žavnostna izoblikovanost, ki jo pozneje tako pogrešamo! Retrospektivno se le lahko vpra- šamo, ali nam Celjska in Goriška državnost 1848- pa tudi 1918 in 1945 res ne bi nič koristili, če bi ju znali prav pojasniti mejnim komisijam...?) Poseben dodatek k državnemu kneštvu je »večna zveza« 21. septembra 1443 v Gradcu, kar je dejansko konfederacija! Konfederacija dobršnega dela širše Slovenije z Avstrijo!... Dedovalna pogodba med Avstrijci in Ce- ljani je pomenua cel političen zaokroževalni program. V primeru, da bi prej izumrli Habsburžanl, bi Celjani dopolnili svoja ozem- lja s habsburškimi posestmi. V ta seznam je spadala »knežija Pazin z vsem, kar pripada habsburški hiši v Istri. Dalje knežija Metlika (torej Bela Krajina z Zumberkom in Vivo- dino, op. V. H,) z gradom Mehovo, Novo mesto v Slovenski marki, Kostanjevica, Laško, Vojnik, Postojna in Vipava«.!^ Posesti, kot so Mehovo, Kostanjevica, Laško, Vojnik in Žalec, so že tako bile v trajnem celjskem fevdu. Metlika in Postoj- na pa le delno. Večino Postojne in Vipavo je Herman sporazumno vrnil okoli leta 1432; ohranil je le neke prostorno neopredeljene »vasi in srenje (Suppen) imenovane Comoyn«. (Verjetno Komen ali kaj v smeri poznejše Čičarije). Nepretrganost celjske posestne politike se kaže zlasti pri Pazinski knežiji. 144 Završje (Piemonte) ob Mimi v Istri. (Enklavna posest Celjanov v beneški Istri, ki je šele 1535 priključena Benetkam.) Albert IV. Goriško-Pazinski, ki je vladal od 1342 do 1374, je bil nazadnje poročen s Ce- Ijanko Katarino, ki mu ni dala potomcev. Spričo dedovalne pogodbe s Habsburžani vza- mejo Avstrijci pred nosom Celjanom dedi- ščino. Pazinska izguba je proti koncu XIV. stoletja ohladila habsburško-celjsko sodelo- valno »ljubezen«. Zdaj — 1443 —, skoraj po sto letih, so Celjani znova segali po Istri. Delno v pogodbi s Habsburžani. Za Reko, Kastav itd. se potegujejo 1451 v pogodbi z Walseejsko-Devinskimi. Od teh tudi dobe enklavno posest Završje (Piemonte) ob Mirni v beneški Istri. Poseg v Istro nas navaja, da se ozremo po nekaterih kulturnopolitičnih posebnostih v tej deželi. V odlomku »Istrskega razvoda«, ki ga bomo takoj citirali, zasledimo letnico 1195. To naj bi bil čas, ko naj bi nastala — domnevna — najstarejša osnova za zapise »Razvodov«, ki so jih našli okoli 1850. Jezik v odlomku je bolj težko opredeljiv za hrvaški. Kvečjemu je na pol hrvaški, na pol slovenski — pač istrski! Obhke, kot na primer: »niže imeno- van« in še kaj, je dobeseden prevod nemške fraze v slovenščino. Primer: »I ondi gospodin Menart sluga naprid sta i pokaza listi prave v keh se udržahu zapisani razvodi i kunfini meju Sovinjakom z Vrhom i Blzetom, ki bihu pisani na let Božih 1195. ke listi ondi pred nas trih nodari postaviše, keh ta gospoda izbira: jednoga latinskoga, a drugega nimškoga, a tretoga hrvackoga, da imamo vsaki na svoj oriinal pisat, poimeno od mesta do mesta, kako se niže udrži po vsi deželi. I tako mi niže imenovani nodari preda vsu tu gospodu pročtesmo, kako se v nih udrži, i tako onde obe strane se sjediniše i kuntentaše, i kordaše i razvodi svojimi zla- meni postaviše, i jednoj i drugoj strani pisaše listi jezikom latinskim i hrvackim, a gospoda sebe shraniše jezikom nemškim.« (Podčr- tal V. H.)>3 V odlomku preseneča izrazito poudarjanje dosledno enakopravne trojezičnosti: latinski, nemški, hrvaški! Poimenovanje Hrvat se v Istri do pomladi narodov (1848) malo upo- rablja. Natančnejše študije bodo morale do- končno odgovoriti, ali je »Razvodu« verjeti. Potem bo tudi jasneje, ali je »hrvat« v Istri XV. stoletja pomenil živinorejca. V prejšnjih poglavjih smo nadrobneje navajali možen izvor in prvotni pomen besede hrvat iz poklica pastirja, varovalca čred. Izključeno pa tudi ni, da je »jezik hrvacki« v »Razvodu« le oznaka za glagolsko pisavo. Saj so Lahi in zlasti Nemci do nedavna na gosto označevali vse, kar je bilo južno od Karavank in Koban- skega, a so slabo poznali, s preprosto poeno- stavitveno oznako: hrvaško! 145 Vrnimo se v obdobje okoli 1195. V Ogleju, ki je Istri takrat vladal, je patriarh Peregrin II. Zanj gospodujeta v Gorici in Pazinu Majn- hart m. (1183—1232), ki je oženjen z Adelajdo (rojeno Tirolsko), in Engelbert III. (1197— 1221). Ta se je poročil z Matildo-Pazinsko, hčerjo Bertolda Andeškega s Kamnika, ki je bil tudi mejni grof Istrski. Zgodovinarji in slavisti omenjajo še 5. majnik 1325, ko naj bi nastala možna osnova za poznejši prepis (?) leta 1546. V letu 1325 gospodari Henrik 11. (Areh) Goriški in njegov brat Janez Albert (1327-32). Patriarh je Bertold Andeški iz kranjsko-istrskega plemstva, kar terja še po- sebno preučitev. Ponovimo: 1195, 1275 in 5. majnika 1325 naj bi torej zapisovali — domnevne — osnutke za obnovo »Razvoda« v letu 1546, Nujno je primerjati še letnice, ko se pojavijo prvi go- riški urbarji. Od 1299—1304 je nastal temeljni primerek. Tako imenovani mlajši goriški urbar je bil sestavljen v letih 1380—1381.'* Primerjava z letnicami dovolj nazorno odgovori: Istrski razvod ni običajna fevdalna obveznost, zapisana v urbarju. Saj jih okoli 1195 na širšem Slovenskem še ne poznamo. Po tem takem pri Istrskem razvodu ne more- mo govoriti o nekaki zgodnji urbarialni listini, temveč o možni mednarodni politični listini. Zakaj možni? Pač zato, ker je še zaslediti nekatere dvome. Listina še ni, lahko bi rekh, kaj več jezikovno raziskana. Vendar ker je možna, je jasno, da ni bila mogoče brez državnostnih Goričanov, kar pa jih osvetljuje s sentimentno zamolčane strani v slovenskem zgodovinoslovju. Nikakor nam- reč ne gre sumničiti ostalo glagolsko dejav- nost, zlasti cerkveno. Ta spet ni bila mogoča brez patronov (zaščitnikov) zlasti Goriških, tudi Celjanov in Walseejsko-Devinskih. Zve- ze so menda jasne. Kljub temu bomo še malo ponavljali iz II. poglavja. Glagolica kot pisa- va je nastala v IX. stoletju v Bizancu oziro- ma v Bolgariji. Kmalu jo spodriva mlajša in prikladnejša cirilica, razen v Dalmaciji in na Slovenskem. V dosedanjih poglavjih smo pretresali novo mnenje Maksa Miklavčiča. Po njegovem se glagolica ni širila le iz Dalmacije v Istro, temveč je šla tudi v obratni smeri (celo iz Benetk). Mimo Istre je bila zelo doma na Krasu, Vipavi in celo med furlanskimi (be- neškimi) Slovenci, če ne ponavljamo, da so jo vsaj delno uporabljali vse do Drave. Konec XIII. stoletja zaznamuje velik vzpon glago- lice. Svoj procvit doseže v XV. stoletju (re- cimo Traščičev psalter po naročilu duhovnika Matija iz Kubeda, 1463, ki je ohranjen na Dunaju). Temeljno središče najde glagolica v gori- ški knezi j i Pazin, drugo jedro je v slovensko- kajkavskem Buzetu. Tudi tu Imajo Goričani oglejske fevde. Na teh posestvih naj bi nastal tako imenovani »Istrski razvod«, v predelih med »Sovinjakom z Vrhom i Blzetom (Bu- zetom)«, kjer so Goriški in Devinski advokati oglejske patriarhije do 1420. Čeprav Istran Božo Milanovič ne pozna nove razlage Maksa Miklavčiča, jo po svoje potrjuje, ko pravi; glagolaški središči v Pazinu in Buzetu »segata v Trst in prodirata do Gorice. Tako je bilo v srednjem veku vse zemljepisno področje slo- venske Istre v jeziku in pisavi enotno..., ne oziraje se nä krajevne naglase...« Neprikladna glagolska pisava je kljub ne- spornem vzponu v XV. stoletju slaba per- spektiva za prihodnje obdobje. Ni bila spo- sobna za boj v pogojih nastopajoče renesanse in izumom tiska (1440). To bodo dokazale že knjige iz Trubarjevega reformatorskega kroga. Tisk, zlasti latinske črke so pomenUe de- janski propad glagolice, tako rokopisa kot kurzivne prilagoditve. Tiskanje knjig v gla- golici je bilo preprosto predrago za izolirana jedrca s svojo izolirano in pretežavno pisavo. Koraka z latinico ni mogla zdržati. Preblizu je bila modernim renesančnim tokovom z lah- kotno latinico. Kljub temu se je glagolica brez podpore političnih oblasti in škofij še lep čas upirala odmiranju nekako tja do 1848. Vseka- kor zanimiv primer brezupnega boja, ki je bil kljub '60 knjigam, (tiskanim tudi v Benet- kah), že vnaprej izgubljen, ker glagoljaši ni- so pravočasno prešli k latinizaciji pisave. Prav tako slabo pa je bilo, da niso prešli k resnični ljudski govorici, temveč so delali večje ali manjše kompromise z nekako »staro slovan- ščino«, ki je ni nihče govoril. Ob bežnem opisu razvoja glagoljaštva je ja- sno, da ni moglo še bolj vplivati na podomačen oblastniški in kulturni tok. Ta je s propadom Celjske in Goriške državnosti v požamiškem miru (1460) vedno mogočneje prihajal s cen- tralističnega Dunaja in Gradca, oziroma na zahodno Istro iz Benetk. Vendar najprepro- stejša kemija nas primerjalno pouči. Razvoj pri istrski glagolici je šel tako pot, ker so bili splošni vplivi na okoliščine take, kakršne so büe. Dovolj ugodne pod Oglejem, Goriškimi in celo Walseejsko-Devinskimi do 1466. Manj znane, a dovoj pomembne so ostaline na po- sestvih Celjanov. Glagolico so očitno dopu- ščali na državnostno enklavni posesti Završje (Piemonte), kjer je v bližini znameniti Opr- talj. Cepič in Predloka ob enklavi Rožar ter v ->vaseh in srenjah Komen«. Miklavčič navaja številne brevirje z nekdanjih celjskih posesti na Gorenjskem, dalje v Beli Krajini, a 1447 uvedejo glagoljaše celo v medžimursko Štri- 146 govo. Tako so ravnali knezi s širše Slovenije, povsem drugače pa dunajski Habsburžani. Zanje je bila celjska in goriška državnostna ostalina po usodnem miru v Požarnici leta 1460 le zakupniška provinca, od koder je cen- ter izmozgaval presežno vrednost. (Na »neke progresivne elemente« knezov v družbenem pomenu je opozoril že Edvard Kardelj-Sperans, čeprav ni nadrobno obdelal važne razlike med »čistim« fevdalizmom Celjskih (Goriških) — in Habsburžani ki so z zakupništvom »izvažali« kapital s širše Slo- venije v Avstrijo.) Se ena važna stvar je v Istri, ki jo je treba posebej naglasiti. To je Pičan (Novi Ptuj) s škofijskim središčem od leta 524. Leta 1420 Benetke zasedejo ostaline držav- nostne patriarhije Oglej. V oglejski Istri si podvržejo vse od Buzeta do Raspa v Oičariji z izjemo enklav Završje (Piemonte) in Mo- mjan pri Piranu. Zatem Pičan versko uprav- lja skoraj vso Slovenijo južno od Drave. (To stanje traja za dobršen del Slovenije do usta- novitve Goriške škofije 1749. Pičanska ško- fija je ukinjena 1788, a 1791 je priključena Trstu. Leta 1830 je podrejena »ilirski cerkve- ni provinci« z nadškofijskim sedežem v Go- rici.) Tako je bil Pičan dolgo mali slovensiM Rim. Gruden in drugi so dovolj obdelali ta več stoletni vpliv na številne fare na širšem Slovenskem... Tri leta po celjsko-avstrijski dedovalni pogodbi ali 1446 dobi patronstvo nad škofijo Friderik III. Zato je še bolj ra- zumljivo, zakaj bi mu Celjan rad iztrgal mali slovenski Rim; saj je rod že skoraj sto let se- ^ po vzhodni Istri. Po vseh obrobnih osvetlitvah se lahko vpra- šamo: Ali je bila dedovalna pogodba s Habs- buržani res tako naključna in nenačrtna? Ali je bila delana brez proučitve širšega zemljevi- da in brez upoštevanja glagolice? Brez upo- števanja temeljnega pogovornega jezika in brezbrižno do človeka, ki ga je govoril? Ne, ker je v pogodbi zaobjeto vse tisto, kar sta drugje rodili renesansa in reformacija, nam- reč: naoija, narod, državnost! Knezi ne iščejo posesti v izrazito nemških krajih. Zanje se Habsburžan ni nič bolj bal, kakor za ozemlje ki so mu zapirala pot do morja. Pogodba HOCFECIT.MAGISTER — (klesarsM znak) DECRAIN- i BURG — ali znak In podpis »Mojstra s Kranja«, ki je j zidal Jurjevo farno cerkev v Oprtalju ob enklavni po- i sesti Završje ob Mirni v Istri Škofijski sedež Pičan nad Cepiškim poljem v vzhodni . Istri — mestna vrata. ! Meje škofije so se domala ujemale z osrednjim ozera- i Ijem pazinske knežije. Zaradi vpliva škofov na sloven- ' ski del Ogleja Je bil Pičan »naš mali Rim« od sred- J nJega veka — tja do 1749 jasno kaže celjansko obvladalno željo: od Drave čez Savo, dol do Bakra v Kvarnem in do Pazina je ali mora biti vse naše! Izjema bi ostala le Ljubljana in njena prehodna kotlina. S celjanskim Polhovim Gradcem, Igom, Smlednikom, Ihanom in drugimi posestmi na Gorenjskem in širšem Kočevskem je Ljub- ljana že bila v obroču... Ali pogodba je tudi določala: v primeru, da prej izumre moška li- nija Celjanov — kakor se je zgodUo — dobi sopodpisnik vse posesti, ležeče v območju »rimskega« cesarstva. Dolgotrajne politično zaokroževalne name- ne z Goričani dokazujeta nevesti Katarina in Elizabeta Celjski. Za njima sestrična Kata- rina Gorjansko-Celjska, ki je pomagiala do dedne pogodbe z Goričani iz 1437. Uresničitev nadaljnjih pogodb je bila velikega pomena. Da ne bi nič ušlo, so mladega »koroškega pa- latina« Janeza kar deset let vzgajali na Žov- neku. Na 15. aprila 1453 je v Varaždinu pod- pisal: Urhu Celjskemu pripada vse, kar mu je zapisal njegov (ostareli in alkoholu vdani) oče Henrik IV.» Toliko o pogodbah s Habsburžani in Gori- škimi. Za Urha ali Orlika Konfederativnega 147 je segala po širši Sloveniji še obojestranska de- dovalna pogodba leta 1451 z Walseejsko-De- vinskimi. Poleg Dravograda, Konjic, Ivnice in Statenberga na Slovenskem Štajerskem bi jim prepustili mesto Reko z vsem, kar mu pripa- da v primeru, če bi brata Wolfgang in Rein- precht Walsee po moški plati izumrla. Iz- umiranje se je začelo res kmalu: leta 1466. Vendar že deset let za Celjanom. Tako so na- mesto Celjanov dedovali Habsburžani Wal- seejsko-Devinske posesti: Devin, Senožeče, Prem in Gotnik na Krasu pa mesto Reko, Ka- stav in Veprinac ter Moščenice v Kvarneru. Vse to je bUo »rimskemu« cesarstvu skoraj neposredno podrejeno. In prav zato še toliko več vredno za osamosvojitev. Pazinska kne- žija, trajni fevd Walseejsko-Devinskih, je bila na Celjskem perspektivnem traku že v omenjeni dedovalni pogodbi s Habsburžani v letu 1443. Za vsemi pogodbami je čutiti jasno idejo zavestnih oblikovalcev državnostne dežele (če dvomimo v obnovo nekdanje Karantanije). Težili 90 za neoviranim gospostvom vsega za.- ledja nad severnim Jadranom in do besede pri škofijah na tem prostoru. Doikazi so tu, ne glede na to, da je smrt izigrala načrte... Knežji Celjani (zadnji trije) so vsak za svoje obdobje z navedenimi prežanji in pogodbami izpovedali svoje zaokroževalne nagibe. Za temi nagibi ne smemo pozabiti ozemeljske in jezikovne povezanosti onkraj, predvsem for- malne, ne pa toliko dejanske »-rimske« meje proti kajkavskemu Zagorju in Varaždinu. Isto velja za podgorjanski Samobor in vse ozemlje tja do Trsta in kvamerskega Bakra. Prezrli niso takorekoč nič z usodno izjemo slabe toč- ke v tekmi s Habsburžani: na otroke! Zastran otrok so bili Avstrijski veliko na boljšem. Celjski hiši je devet let po dedovalni pogodbi s Habsburžani, se pravi 30. julija leta 1452 pobrala smrt dvanajstletnega Hermana IV (Jermana). Leta 1455 umre petnajstletna Elizabeta. Tako je bila Frideriku III. Habs- buržanu pot do Jadrana še pred OrUkovo smrtjo »odprta«, pa čeprav so bili odredi kne- žjih Celjanov dejanski zmagovalci v vojni z Avstrijci. Prav tako so bili zmagovalci v so- vpadajoči vojni z ogrskimi Hunyadiji (1441- 46). V vsej tisočletni zgodovini Slovencev so bili Celjani domala edina domača sredotežna sila, ki je uspešno branila izvor svoje moči, svojo deželo. Branili so jo lahko, ker sredo- težnost ni pomenila deželno osamitev, ampak temelj za Urhove konfederacije. Do razpleta konfederativnih povezav pa je samo še nekaj let in vmesnih dogodkov. OPOMBE 1. Celjska kronika v prevodu L. M. Golie, ro- kopis; in H. H. St. Wien. — Rep. XXXIV. — 97. —¦ 2. Paolo Santonino: Die Reisetagebücher 1485 -1487, Celovec 1947, str. 139, 169. — 3. A. Gubo: Geschichte der Stadt Cilli, Gradec 1909, str. 153. — 4. Primerjaj: M. Doblinger: Die Herren von Wall- see. Arhiv für österreichische Geschichte, Dunaj 1906, 95. zvezek, II. str. 395, 425, 429, 442, 443, 501, 566; in Camillo de Franceschi: Storia... di Pisi- no. Atti e Memorie, Benetke 1949, str. 227, 326 itd. — 5. H. H. St. Wien, Rep. XXXIV. — 539, 97. — 6. W. Fresacher: Geschichte des Marktes St. Paul in Lavanthal, Celovec 1961, str. 19, 20, 63. — 7. H. Pirchegger: Landesfürst... in Steiermark, Gradec 1951, XII/I, str. 131, 135. — 8. A. Gubo: Geschichte der Stadt Cilli, str. 122. — 9. H. Pir- chegger: Die Herrschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen Südsteiermark, Archiv für vater- ländische Geschichte und Topographie, 49. Band, Celovec 1956, str. 18. — 10. Celjska kronika v prevodu L. M. Golie, rokopis. — 11. Primerjaj: J. Koropec: Srednjeveški Majšperk, Časopis za zg. in nar. Mar. 1970-6/1. — 12. H. H. St. Wien Rep. XXXIV. — 109, 110, 111, 112, 113, 114. — 13. Knjiga o Istri, Pazin, 1969, str. 136. — 14. E. Klebel: Die Grafen von Görz... Carinthia 1935/1, str. 245. — 15. H. H. St Wien, Rep. XXXIV. — 128, 129, 130. 148 VLOGA IN POMEN PTUJA V MEDNARODNI TRGOVINI POZNEGA SREDNJEGA IN ZGODNJEGA NOVEGA VEKA JOSIP 20NTAR Zadnja leta je naraslo zanimanje za zgodo- vino Ptuja in njegovega okoliša. Objavljena je bila vrsta tehtnih razprav iz naselbinske, gospodarske, politične in umetnostno-zgodo- vinske preteklosti Ptuja*. Deloma je dalo za to povod slavljenje tisočdevetstoletnice prve omembe tega mesta. Iz gospodarske zgodo- vine je orisal Ignac Voje trgovske stike Du- brovnika s slovenskimi kraji v drugi polovici 15. in v začetku 16. stoletja^. Posebno važna je študija Ferda Gestrina. Ob edinstvenem po- znavanju italijanskih virov je opozoril na usodni vpliv tujih, nemških in italijanskih trgovcev, na gospodarski položaj slovenskih mest in trgov v 16. stolet j u.^ Zdi se mi primemo in potrebno, da pove- žem ugotovitve naših zgodovinarjev z raz- iskovanji inozemskih (nemških, avstrijskih in madžarskih) historikov. Tako utegne postati vloga in pomen Ptuja v mednarodni trgovini obravnavane dobe jasnejša. Rihard Klier (Nürnberg) je prikazal stike Nürnberga s Ptu- jem v 15. stoletju*. Skrbno zbrani podatki potrjujejo njegovo ugotovitev, da je bil Ptuj ob koncu srednjega veka eno najznamenitej- ših mest jugovzhodne Srednje Evrope v tr- govini na daljavo. Ta pomen je obdržal Ptuj še v 16. stoletju kljub svoji legi ob meji, ki so jo ogrožali Turki. Ptujske meščane je bogatila predvsem trgovina z ogrskimi voli in volovskimi kožami. V Benetke so gonili na leto 20.000 do 25.000 ogrskih volov po »-pravi-« cesti preko Ptuja— Celja—Vranskega—Ljubljane in Gorice. V manjši meri so jih spravljali preko Križev- cev—Zagreba—Novega mesta—Postojne in Gorice. Poskusi Benečanov, da bi jim dobav- ljali turški trgovci iz Temešvara in Pečuja vole v Zader, so se izjalovili zaradi težav pri krmljenju živine na Krasu in v Zadru, pa tudi zaradi nevarnega pomorskega prevoza iz Zadra v Benetke. Po isti poti Ptuj—Ljub- ljana je šlo tudi 10.000 tovorov volovskih kož na Reko, v Trst in Benetke. V nasprotni smeri pa je prenesla živina enako število tovorov raznega trgovskega blaga iz Neaplja, rimske Marke in Benetk preko Ljubljane in Ptuja na Ogrsko. Turška okupacija večjega dela Ogrske nikakor ni ovirala izvoza volov in volovskih kož preko Ptuja.^ Dosedanje mnenje, da meščani Ptuja in nekaterih drugih mest Notranje Avstrije po svojem premoženju in obsegu trgovskih poslov niso bili kos eliti gornjenemških in italijanskih veletrgovcev, je treba docela opustiti. Po Klieru naj navedem le dva pri- mera. Leta 1472 se je preselil iz Ptuja, v Nürnberg trgovec Janž Thumer. S svojim : premoženjem 100.000 gold, je štel med najbo- gatejše meščane tega državnega mesta. Nje- gova hči Ehrentraud se je poročila leta 1493 ! z znamenitim Jakobom Welserjem. Posebno : zanimivo je slediti rod ptujskega trgovca j Ladislava Swetkowitza (najbrž Cvetkoviča). i V Nümbergu in Regensburgu je naložu del j svojega premoženja (27.000 gold.) v »večne j rente«.' Njegova sinova Adam star. in Janž i sta posodila Maksimilijanu I. večje vsote : denarja. Vladar jima je zastavil vrsto deželno- ; knežjih gospostev in uradov na Štajerskem. Adamov nagrobnik se hrani v levem stran- skem koru dunajske stolnice sv. Štefana.' Njegov sin Adam ml. se je udejstvoval v \ dvorski službi. Bil je komornik Ferdinanda I. in nadvojvode Maksimilijana. Leta 1558 so mu zastavili pazinsko grofijo za 45.000 gold. ; Prejel je plemstvo, leta 1561 postal svetnik ! dolnjeavstrijske komore, po smrti Žige ' Herbersteina leta 1566 njen predsednik. Poro- čil se je s Katarino, vdovo hrvatskega bana ; Franca Batthyanija. Maksimilijan II. ga je ; poslal leta 1565 na Angleško, da sporoči smrt i Ferdinanda I. in vrne insignije reda podveze. : V zaupnih pogovorih je moral obravnavati ; delikatno zadevo: načrt poroke angleške kra- I Ijice Elizabete I. z nadvojvodom Karlom Notranjeavstrijskim. V teku poslaništva, ki je trajalo od maja do avgusta 1565, so prišle do izraza številne Elizabetine zahteve in po- goji, ki bi dali bodočemu soprogu precej poni- ževalni položaj in bi mu tudi v verskem po- gledu ne dajale svoboščin. Zato Adamova di- plomatska misija ni dala končnega uspeha in Maksimilijan II. je zavzel odklonilno sta- lišče.a Pri obeh ptujskih rodbinah (Thumer in | Swetkowitz) srečamo splošno znani pojav. : Bogati meščanski trgovci nalože v trgovini ; pridobljeno premoženje v zemljiško posest, i Nato bolj in bolj opuščajo trgovsko udejstvo- ; vanje, se umaknejo na svoja zemljiška gos- ; postva in preidejo v plemstvo. S tem pa je ; izgubilo meščanstvo svoje najsposobnejše j zastopnike, obenem tudi znatne kapitale. j Še globlje je segel v gospodarsko zgodovino j Ptuja Otmar Pickl (Gradec) s številnimi štu- ! dijami.9 Posebnega pomena je njegov spis i o »borbi Ptuja za svojo skladiščno pravico i (1520—1535)i<.'' Kakor je znano, je imela »skladiščna ali skladalna pravica-« (Nieder- lags-, Stapelrecht) kakega mesta troje kom- ; ponent: obveznost tujcev, da prodajajo pri- i peljano blago meščanom, intenziviranje \ tržnega prometa in prenočevanje tujcev, ki 149 so prisiljeni dlje časa bivati v mestu; to pa je pospeševalo gostinsko in živilsko obrt. Ze člena 53 in 54 ptujskga mestnega prava iz leta 1376 sta vsebovala določbo, da smejo tuji trgovci samo ob torkih (tedenskem tržnem dnevu) kupčevati med seboj, sicer pa le s ptujskimi meščani." Proti koncu 15. stoletja je prešel salzburški Ptuj pod dejansko oblast Habsburžanov. Tedaj zvemo prvič o večjem sporu med Ptujčani in trgovci iz Ljubljane ter Kranjske sploh (rokopis B 527 = Böhm, Supl. 416, fol. 37^ -40, drž. arhiv, Dunaj). Ljubljančani so se pritožili pri Maksimili- janu I., da jim meščani Ptuja ne dovolijo po starem običaju kupčevati vsak teden z drugi- mi tujci, marveč jih hočejo omejiti na letne sejme, tj. o binkoštih, sv. Ožbaltu (5. avgusta) in sv. Katarini (25. novembra). Štajerski vice- dom je razpisal narok, ki se ga naj bi ude- ležili zastopniki Ptuja in kranjskih trgovcev. Prišli so pa samo Ptujčani in izjavili, da so ustanovili trgovci Ljubljane trgovsko družbo in se nočejo držati predpisov ptujskega mest- nega prava. Posebno važna se mi zdi njihova trditev, da so se povezali trgovci Székesfe- hérvara s trgovci Ljubljane, da sklepajo ve- like kupčije za blago v vrednosti okoli 20.000 gold. Tega Ptujčani niso dovolili in so ustavili meščanom Székesfehérvara z arestnim postop- kom prevoz ogrskega blaga (1499, dec. 19.; 1500, april 8.) Kranjski komisarji so sporo- čili prošnjo, naj odgodi vladar obravnavo. Meščani Ptuja so zahtevali, da vladar ne pu- sti tujim trgovcem kršiti starih mestnih pra- vic. Maksimilijan I. je ugodil Ptujčanom in 14. avgusta 1503 odobril mestu obsežnejši skla- diščni privilegij. Vsi tuji trgovci, ki pripeljejo blago z Ogrskega, ga morajo tu shraniti in ga smejo prodajati drugim tujcem šele ob na- slednjem letnem sejmu. Le s ptujskimi me- ščani smejo stalno kupčevati. Ako bi se bila ta svoboščina v celoti uveljavila, bi prido- bili meščani Ptuja monopolni položaj za pre- kupčevanje v trgovini z Ogrskega v Italijo podobno, kot so ga uživali nekaj časa Dunaj- čani'^ Salzburški škof je odkupil mesto Ptuj na- zaj in leta 1513 potrdil ter reformiral mest- ne pravice. Želel je ohraniti trgovski mono- pol meščanom, tako da bi smeli tujci le ob torkih kupčevati med seboj, ostale dni pa le z meščani trgovati. Nadalje je prepovedal Ptuj- čanom, da bi sklepali trgovske družbe s tuj- ci in jim tako omogočili, da obidejo omenjene predpise. Trgovci Ljubljane, Trsta in Reke pa niso mirovali. Leta 1519 so ponudili mestu Ptuju znatno vsoto denarja, ako jim dovoli ne le ob torkih, marveč vsak dan opravljati trgovske posle s tujci. Peščica ptujskih vele- trgovcev je dosegla proti volji preprostih meščanov, da je bila ponudba odklonjena. To pa je moralo zaostriti razmerje do navedenih deželnoknežjih mest. Komaj je zavladal Ferdinand I., so potožili meščani Ljubljane, Trsta in Reke, da so se dotlej ukvarjali vsak dan v Ptuju s trgovski- mi opravili in ne le ob tedenskem tržnem dnevu. Sedaj pa jim tega nočejo več dovoliti. Ako jim ne omogočijo rednega kupčevanja, bo prešel trgovski promet, ki poteka sedaj preko Ptuja, na Hrvatsko in na dalmatinsko obalo. To pa bo močno škodovalo deželnoknežjim fi- nancam. Dejansko te nevarnosti ni bilo. Trgovska pot z Ogrskega preko Zagreba v Senj in Bakar je bila kmalu močno ogrožena po Turkih. Zato se je trgovski promet bolj in bolj strnil na varnejši cesti iz Ptuja v Gorico. To je olajšalo ptujskim veletrgovcem, da so izločili nekaj velikih italijanskih tekmecev (Bartolottija iz Benetk, Pira Pittija iz Floren- ce in Baptista Manatija iz Pesara), ki so imeli dotlej trgovino z Ogrskega preko Hrvatske v Italijo v rokah. Ptuj ni več užival prejšnje zaslombe pri vladarju. Zato je ugodil dolnjeavstrijski regi- ment leta 1523 meščanom Ljubljane, Trsta in Reke, češ da gre za dnevno trgovino na debe- lo. Monopol prekupčevanja meščanov Ptuja je bil s tem zlomljen. Na pritožbo Ptujčanov je potrdil kralj Ferdinand I. leta 1535 obsto- ječe stanje: tu—in inozemski trgovci smejo v Ptuju vsak dan zunaj letnih in tedenskih sej- mov kupčevati le na debelo, trgovina na drob- no pa je pridržana ptujskim meščanom*'. Kljub turškim ofenzivam v letih 1529 in 1532 je naraščal trgovski promet na cesti iz Ptuja v Gorico. Trgovsko-politični pomen Ptuja je še rastel. Mesto je obdržalo svoj iz- redni položaj kot prekladališče za Ogrsko in italijansko blago. V mestu so se naseljevali zastopniki tujih trgovcev in trgovskih družb, pridobivali meščanstvo, postali s tem deležni posebnih trgovskih pravic ter izpodrivali do- mačine, kakor je to prikazal Ferdo Gestrin'. OPOMBE 1. Npr. B. Grafenauer, Ptuj v srednjem veku, Zgodov. časopis XXIV (1970) 157—175; M. Kos, Meja proti Ogrski in Hrv. v štajerskem Podravju Poetovio-Ptuj 69—1969, Zbornik razprav ob tisoč- devetstoletnici, Maribor 1969, 83—91; B. Sana, Pettau Entstehung und Entwicklung einer Sie- dlung im deutsch-slowenischen Grenzraum, Zeit- schrift d. histor. Vereins f. Steiermark, Sonder- band lo, Graz 1965. — 2. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 5 (Bašev zbornik), Maribor 1969, 221—227. — 3. Prispevek k gospodarski zgo- dovini Ptuja v prvi polovici 16. stoletja, ravno- tam, 228—235. — 4. R. Klier, Beziehungen Nürn- bergs zu Pettau im fünfzehnten Jahrhundert, Südostdeutsches Archiv X. Bd. (1967) 83—101. B. Saria je dodal: Die wirtschaftliche Bedeutung Pet- taus im 15. Jahrhundert im Spiegel der erhalte- nen Denkmäler, ravnotam, 102—107. — 5. Zsig- 150 mond Pai Pack, The role of east-central Europe in international trade, 16th and 17*1 centuries, Studia historica Academiae scientiarum Hungari- cae 70, Budapest 1970, zlasti 220. — 6. O rodbini Swetkowitz gl. poleg študije R, Kliera še O. Pickl, Geadelte Kaufherren, Blätter für Heimatkunde 44, Graz 1970, 20 sl. — 7. Sliko gl. österreichische Kunsttopographie Bd. 23. Wien 1931, 477. — 8. K. Diemer, Die Heiratsverhandlungen zwischen Königin Elisabeth von England und Erzherzog Karl von Innerösterreich 1558—1570, disertacija Tübingen 1969. — 9. Die iVIemminger Handelsge- sellschaft Funck und ihr Handel mit dem Süd- osten, Südostdeutsches Archiv X. (1967) 108—131, Handel und Wandel am »Hofzaun des Reiches« um 1550. Beiträge zur Handels- und Wirtschafts- geschichte von Leibnitz, Radkersburg und Pet- tau, Zeitschrift d. hist. Vereins f. Steiermarlt. Sonderband 16 (1968) 172—187, Die bürgerlichen Vermögen steirischer Städte und Märkte im 16. Jahrhundert, Joannea 3. Bd. Innerösterreich 1564 -1619, Graz 1969, 371—408. Die Auswirkungen der Türkengefahr auf den Handel am Hofzaun des Reiches, Bericht über den 10. österr. Historikertag in Graz, Wien 1970, 183—198. —10. Pettaus Kampf um sein Niederlagsrecht (1520—1535), ein Beitrag zur Handelspolitik Ferdinands I., Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichtsforschung LXXVIII. Bd. 1970, 432—443. — 11. F. Bischoff Das Pettauer Stadtrecht vom Jahre 1376, Sitzungs- berichte der k. Akademie der Wiss., phUos. histor. Klasse 113. Bd. Wien 1887, 711. — 12. O tem prim. T. Mayer, Der auswärtige Handel des Her- zogtums Österreich im Mittelalter, Forschungen zur inneren Geschichte Österreichs, Heft 6, Inns- bruck 1909, — 13. Prim, tudi F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, 64 sl. 151 GOSPODARSKA IN POKLICNA STRUKTURA KRAKOVSKEGA PREBIVALSTVA VLADO VALBNCIC I. Urbar nemškega viteškega reda v Ljubljani iz leta 1490 navaja v Krakovem 38 podložni- kov z domci in vrtovi.' Kot priimki so pri nekaterih označbe, ki kažejo njihovo gospo- darsko dejavnost oziroma njihov poklic. Pet Krakovčanov je bilo označenih za ribiče (Vi- scher), šesta je bila verjetno vdova po ribiču (Vischerinn). Po eden je bil naveden kot lon- čar (Hafner), tesar (Ziimerman), kramar (Cra- mer) ter krznarica (Kursnerinn), najbrž kr- znarjeva vdova. Mogoče so kakšno določeno dejavnost predstavljali tudi trije »Ziecher« (vlačilci čolnov?). Seveda je možno, da je bila ena ali druga navedenih označb pravi priimek in ne gospodarska dejavnost, vendar bi bilo to izjema v času, ko so priimki šele nastajali. Po podatkih urbarja je bilo za gospodarsko usmerjenost Krakovega tedaj značilno vrtnar- stvo; z vsakim domcem je bil združen vrt. Kot druga posebnost v poklicni strukturi pa se pojavlja ribištvo. Posamezni Krakovčani so se ukvarjali tudi z rokodelstvom. n. Popolnejši podatki o poklicni dejavnosti krakovskih prebivalcev so iz 18. stoletja. Viri za njen prikaz so davčni seznami, popis pre- bivalstva in seznami hišnih posestnikov. Se- znam zavezancev mesnega krajcarja od 31. maja 1706 navaja v Krakovem 100 družin- skih poglavarjev ali poglavarjev gospodinj- stev, ki so jüi popisali zaradi odmere te dav- ščine.2 Pri večini je naveden poklic. Po teh navedbah je bilo v Krakovem 33 ribičev, 15 velikih čolnarjev, 2 voznika, 13 raznih obrt- nikov, 3 dninarji ter po en gostilničar, kme- tovalec, trgovec in deželni uslužbenec. Nada- lje je v seznamu omenjenih 10 gostačev in gostačk, 2 ženi plemiških uslužbencev, 9 vdov in 9 oseb brez označbe dejavnosti ali socialne- ga položaja. Po seznamu iz leta 1706 je bilo v vsej Ljubljani 34 ribičev, razen enega, ki je bil v Trnovem, so vsi živeli v Krakovem. Čol- narjev je biLo tedaj v Ljubljani 45, v Krako- vem tretjina, drugi v Trnovem. Leta 1737 je v Krakovem plačalo mestu obrtni davek ra- zen ribičev še pet čevljarjev, trije krojači, po en tkalec, mizar, sitar, mesar in pek ter sedem vinotočev.^ Ob prvem ljudskem štetju leta 1754 so našteli v Krakovem 81 družin in 634 oseb.* Pri 172 osebah je bU naveden poklic ali kakšna druga označba, ki kaže na njihov druž- beni položaj. Med njimi je bilo 47 ribičev, 20 čolnarjev, 37 rokodelcev, 9 dninarjev, 2 sto- lonoši, 10 gostačev iin gostačk, 42 služkinj ter ^ po en hlapec, kočijaž, komendski uslužbenec, invalid ter beračica. Med rokodelci je bilo 17 zidarjev, 6 čevljarjev, 4 krojači, 3 mesarji, 2 tkalca in še posamezni, drugi obrtniki. Leta 1754 so bili vsi ljubljanski ribiči šteti v Kra- kovem, poleg krakovskih je bilo še 59 čolnar- jev v Trnovem. Leta 1789 je bilo v Krakovem 45 ribičev, 7 čevljarjev, 7 zidarjev, 4 krojači, po trije vlačilci čolnov, gostilničarji, tesarji in vozniki, po en stolonoša, sfarinar, stražnik, sel, mesar, dežnikar, mizar, paznik, tovarniški de- lavec ter dva navadna delavca.' Ti podatki pa niso popolni, saj se čolnarji ne omenjajo, dasi so predstavljali eno izmed močnejših po- klicnih skupin. Seznami hišnih posestnikov omenjajo v le- tih 1782 do 1798 v Krakovem 26 ribičev, 21 čolnarjev, 7 zidarjev, 5 krojačev, po tri krč- marje in dninarje, dva voznika ter po enega lovca, prodajalca soli, tesarja in tkalca.' Ti podatki kažejo le poklicno strukturo 71 hiš- nih posestnikov ne pa vseh oseb, ki so živele v Krakovem in se ukvarjale s kakšno gospo- darsko ali drugo dejavnostjo. m. Veliko število ribičev in sorazmerno šte- vilni čolnarji pričajo, da je Ljubljanica tedaj še odločilno usmerjala poklicno dejavnost krakovskega prebivalstva. Z nalovlj enimi ri- bami so krakovski ribiči zalagaH ljubljanski trg. Potrošnja rib je bila zaradi števunih post- nih dni velika, zato je mogel ribolov zaposlova- ti večje število oseb. Zaslužek je dajala Ljub- ljanica tudi s svojim tedaj zelo velikim pro- metom, ki so pri njem dobili zaposlitev čol- narji in nakladalci ter razkladalci blaga v pristanu. V prvi polovici prejšnjega stoletja je v tem pogledu prišlo do znatnih sprememb. Po osušitvi Barja, ki se je pričela z Gruberjevim prekopom, se je spremenilo vodno stanje Ljub- ljanice ter njenih pritokov, vodna gladina se je znižala. Nove vodne razmere niso več dopuščale prejšnjega ribjega bogastva, ribo- lov je začel pešati. Nemška viteška komenda, ki je imela pra- vico do ribolova na Ljubljanici in njenih pri- tokih, je bila upravičena za izkoriščanje te pravice imeti 44 ribičev. Po davčnem registm iz leta 1815 jih je bilo v Krakovem 3S; od konca 18. stoletja se je njihovo število zmanj- šalo. Za dosmrtno ribolovno pravico so kra- kovski ribiči plačevali komendi letno 8 gld 22 1/2 kr. Zaradi poslabšanja ribolovnih raz- mer v zvezi z osuševalnimi deli na Barju v dvajsetih letih se Krakovčani niso več pote- 152 govali za ribolov in komenda ni mogla oddati vseh ribiških mest. Tedaj je imela le 15 do 18 ribičev. Leta 1831 se je s svojimi krakovskimi ribiči dogovorila, da jim ribolova ne bo več oddajala dosmrtno, marveč samo za eno leto za staro dajatev." Ribiči so ponovno prosili nemški viteški red za znižanje zakupnine na polovico; mestni magistrat je njihovo prošnjo priporočal, ker so se dohodki iz ribolova ob- čutno skrčili.** Uspeha te prošnje niso imele, komenda ni pristala na znižanje dajatve za ribolovne pravice. Po naročilu križevniškega vodstva se je komendsko upraviteljstvo leta 1834 obrnilo na magistrat z zahtevo, naj komi- sija za osuševanje Barja plača odškodnino za zmanjšano komendsko ribolovno rento. Osu- ševalna dela so bila vzrok, da sta se na Barju leta 1826 pogreznila oba bregova Ljubljanice, podsula sta velike množine rib in za vedno so bila uničena ribja vališča in prostor, kjer so se ribe zadrževale. Stari jarki, ki so bili polni rib, so bili delno izsušeni, delno je voda v njih dobila pri iztoku tako močan padec, da ribe niso mogle več vanje. Prej je bilo na Barju mnogo za ribolov zelo izdatnih mlak, tudi te so bile izsušene. Za ribolov ni več zanima- nja, mladi ljudje se za zakup ribolova ne po- tegujejo, ker se ne morejo več z njim preživ- ljati. Ko bodo stari ribiči pomrli, bo ta do te- daj pomemben dohodek zaradi osušitve Barja za komendo popolnoma usahnil. Pred osuševa- njem je ta prejemala od 44 ribičev na zakup- nini 368 gld 30 kr, v začetku tridesetih let je prejemala od 17 ribičev 147 gld 15 kr, torej 221 gld 15 kr manj. Poleg te zakupnine je ko- menda prejemala še zakupnino od gospostvu pridržanih vod, ki jih je od časa do časa da- jala v zakup. Tudi ta zakupnina se je zmanj- šala za 30 do 40 gld, tako da je ribolovna renta za 250 do 260 gld letno manjša, kot je bila pred osušitvijo. Komenda sicer priznava, da je bila osušitev izvedena v splošno korist, toda ne zdi se ji pravilno, da bi se bremena le enostransko razdelila. Križevniški red je že tako bil obremenjen s prispevki za osuševal- na dela, poleg tega pa mora trpeti, da so nje- gova zemljišča prekopana z jarki. S temi raz- logi je utemeljeval svojo prošnjo za letno od- škodnino, ki naj bi prvo leto znašala 250 gld, v bodoče pa bi se določila konec vsakega leta.^ V svojem odgovoru komendi je magistrat pri- znaval, da so bile z osuševanjem občutno pri- zadete njene vrhovne lastninske pravice in koristi, izjavil pa je, da magistrat ni organ osuševalne komisije in ni upravičen, da bi se dogovarjal glede odškodnine.'" IV. Kot za ribištvo so se poslabšali pogoji tudi za drugo v Krakovem pomembno, na Ljub- ljanico navezano gospodarsko panogo, za čol- Krakovska ulica s Krakovskega nasipa (iz fototeke MALj) narstvo. Prevoz s čolni ter nakladanje in raz- kladanje blaga v pristanu na Ljubljanici je bUa pravica Krakovčanov in Trnovčanov. V teh poslih so bili podrejeni mitniškemu, po- zneje carinskemu uradu, ki je zanje vodil po- seben urbar. Enotni čolnarski ceh se je okrog leta 1708 razdelil na ceh malih in ceh velikih čolnarjev. Veliki čolnarji so prevažali kame- ralno in trgovsko blago na velikih državnih ladjah, mali čolnarji pa so imeli manjše čolne in so oskrbovali prevoze za dnevne potrebe meščanov." Krakovci so bili, kot je pokazal seznam zavezancev mesnega krajcarja, veliki čolnarji. V prvih desetletjih osemnajstega sto- letja urejena tržaška cesta je pritegnila nase del prometa, ki je prej šel po Ljubljanici. Za čolnarje je bil to prvi udarec, začutili so, da je njihov gospodarski obstoj ogrožen. Najbrž iz tega razloga so si mali čolnarji zaželeli za- ščite; na njihovo prošnjo so bili privilegiji ve- likih razširjeni tudi na male čolnarje, ki naj bi jih bilo 30 v Ljubljani. Na podlagi privi- legijev so čolnarji hoteU uveljaviti svoj mo- nopol in so branili zunaj mesta živečim pod- ložnikom, da bi s svojimi čolni do vazali les, seno in druge pridelke v mesto.*- Leta 1756 so bili privilegiji in čolnarski red na novo po- trjeni. V Ljubljani je smelo biti 40 velikih čolnarjev na štirih velikih ladjah; privilegij iz leta 1535 je dovoljeval deset ladij. Veliki čolnarji naj bi opravljali nakladanje, razkla- 153 danje ter prevoz blaga. Čolnarski red je na- ročal višjemu mitniškemu uradu, naj v pri- meru smrti čolnarja sprejme njegovega sina, ki je vešč čolnarjenja, in ga vpiše v urbar; v primeru, da takega ni, pa najstarejšega čol- narskega hlapca.'^ Po seznamu mesnega kraj- carja je začetek 18. stoletja živelo v Krako- vem 15 velikih čolnarjev. Ob štetju leta 1754 so našteli 16 čolnarjev med hišnimi posestni- ki ter štiri med drugimi stanovalci. Ni pove- dano, kakšni čolnarji so to bili, toda, ker je ta poklic prehajal od očeta na sina, jih smemo uvrstiti med velike čolnarje, kakor so bili iz- kazani nekaj desetletij prej. Čolnarska organizacija, ki je imela izključ- no pravico do prevažanja trgovskega blaga in je nalagala svojim članom razne omejitve gle- de čolnarjenja v posameznih okoliših, je sča- soma postala ovira za promet in trgovino. Za- to jo je Jožef II. odpravil in velikim čolnarjem ni potrdil cehovskih pravic.'" Nekdanja insti- tucija velikih čolnarjev je prenehala, veliki čolnarji so ostali le carinski nakladalci in raz- kladalci (fakini) blaga v pristanu. Določena je bila tarifa, ki so po njej smeli zahtevati od trgovcev in drugih strank plačilo za svoje de- lo.'" S to preureditvijo je bil Krakovcem kot nekdanjim velikim čolnarjem odvzet njihov delež pri prometu na Ljubljanici. Ko so mali čolnarji, ki so še nadalje opravljali prevoze s čolni, hoteli pod zaščito svojega ceha zvišati prevozne cene, jim je kresija to preprečila. Odredila je, da sme vsak čolnar prevažati po dotedanji ali tudi nižji tarifi ter da sme vsa- kdo uporabljati za prevoz izvencehovske čol- narje ali pa sam imeti čoln in s svojimi hlap- ci prevažati blago na vodi. To je pomenilo uki- nitev čolnarskih predpravic; čolnarji so po- pustili ter s trgovci leta 1789 sklenili spora- zum glede prevoznih pogojev in prevozne tarife. Trgovci in prevozniki so se zavezali, da bodo prevoz blaga za Vrhniko prepu- stili čolnarjem. Po sklenjenem sporazumu, ki je nanj pristalo 37 čolnarjev, so ti prevzeli solidarno jamstvo za vso morebitno pri prevozu nastalo škodo." Tako se je dejan- sko ohranila še naprej čolnarska cehovska or- ganizacija, čeprav njeni privilegiji niso bili več potrjeni. Zdi se, da se trgovci niso več dr- žali sklenjenega sporazuma, potem ko je pre- teklo nekaj let. Leta 1802 so mali čolnarji prosili magistrat, naj trgovcem prepove imeti čolne za prevoz blaga. Magistrat je menil, da od Marije Terezije izdani čolnarski privile- giji še vedno veljajo. Po teh privilegijih nihče razen privilegiranih čolnarjev ne sme imeti čolnov in najemati čolnarje. Vse Trnovo in velik del Krakovega živi od čolnarstva, nihče ni upravičen, da odvzame tem čolnarjem nji- hov zaslužek. Ni mogoče govoriti o monopolu, kajti vsakdo mora za prevoz blaga izbrati ti- stega čolnarja, ki mu zagotovi pravilno oprav-, Ijeno delo. Ne more pa se zameriti čolnarjem, da zvišujejo prevozne cene in s tem svoj za- služek, od katerega je pri naraščajoči dra- ginji odvisno njihovo preživljanje. Za čolnar- je govorijo njihovi privilegiji, ki sicer res ni- so potrjeni, toda trgovci ne morejo dokazati, da smejo imeti čolne in prevažati spedicijsko blago. Kresija je soglašala z magistratovo ar- gumentacijo in ni priznala trgovcem pravice, imeti čolne in prevažati blago." Pri tem ni dolgo ostalo, cehovskih pravic ni bilo mogoče uskladiti z gospodarskim razvojem. Z dvor- nim dekretom od 21. septembra 1804 je bilo čolnarstvo na Ljubljanici proglašeno za pro- sto in ceh malih čolnarjev ukinjen. Magistra- tu je bilo naročeno, naj po nalogu deželne vlade razglasi, da čolnarske pravice za vse čolne podeljuje glavni carinski urad, ki se mu je treba prijaviti ter plačati bankalni čolnar- ski ter obrtni davek. Brez dovoljenja deželne vlade ni smel carinski urad nobene prijave zavrniti. Da so se preprečile nezgode, so mo- rali lastniki čolnov imeti izvežbane čolnarje. Organizacija čolnarjev pa kljub razpustu ni zamrla, magistrat je še naprej dajal dovolje- nja za včlanjenje v čolnarsko družbo.'^ V času francoskega medvladja je prenehala institucija fakinov, čolnarstvo pa je postalo navadna prosta obrt, neodvisna od carinskega urada. Promet na Ljubljanici je ostal živahen tudi v tej dobi. Dnevno je prihajalo v Ljub- ljano v najslabšem času vsaj 6 čolnov z Vrh- nike, pozimi ko je bil promet močnejši, je pristajalo na Bregu od 16 do 20 pa tudi do 24 čolnov. " Po avstrijski reokupaciji so nekda- nji fakini zopet prevzeli svoje posle pri carin- skem uradu, ne da bi bila vzpostavljena prej- šnja organizacija. Tedaj jih je bilo 11 iz Kra- kovega in 2 iz Trnovega. Sele leta 1823 je bil izdelan načrt reda za nakladalce; predvide- val je v Ljubljani 60 fakinov, ki bi volili svo- jega predstojnika in dva odbornika. Nakladal- ske posle so morali opravljati osebno in ne po najetih hlapcih; izjema je bila dovoljena le vdovam fakinov, katerih sinovi za fakinske po- sle še niso bUi fizično sposobni. Ta določba je bila le malo časa v veljavi, na prošnjo fakinov so jim po nekaj letih dovolili, da so smeli imeti hlapce, ki so namesto njih opravljali delo.^" V času svobodnega čolnarjenja so si nekateri trgovci nabavili čolne in z njimi prevažali svoje in spedicijsko blago. Za pravico čol- narjenja so se potegovali fakini (nekdanji ve- liki čolnarji). Da jih ne bi kakšna konkuren- ca oškodovala v gospodarskem obstoju, so si čolnarji prizadevali za obnovitev starih pri- vilegijev z izključno pravico za prevoz bla- ga.2' Tega niso dosegli, čolnarski red, naprav- ljen obenem z redom za nakladalce, je imel čolnarstvo za prosto policijsko obrt, ki ni zanjo potrebno nobeno posebno dovoljenje. Plovba po Ljubljanici je bila svobodna, vsak , 154 je smel imeti čolne in prevažati trgovsko in drugo blago od Ljubljane do Vrhnike in na- zaj. Moral se je le prijaviti svoji okrajni go- sposki in plačevati predpisani davek ter do- kazati, da je vešč čolnarjenja ali pa imeti v tem poslu veščega hlapca. Čolnarji v Ljublja- ni so morali izvoliti iz svoje srede predstoj- nika in njegovega namestnika. Manjše čolne za prevažanje tovora in za svoje gospodarske potrebe je smel imeti vsakdo, ne da bi jih bil dolžan prijaviti gosposki.^^ V primeri s sredo 18. stoletja je število čol- narjev nazadovalo, leta 1815 jih je bilo v Kra- kovem 6, v Trnovem 39.^' Čolnarjem se je krčil zaslužek, zato je njihovo število kopnelo. Ko je bil leta 1824 dograjen šentjakobski most — za zgraditev so se Krakovčani in Trnov- čani sicer prizadevali — so čolnarji izgubili precejšen zaslužek od prevozov čez Ljubljani- co. Tudi je most s stebri sredi reke postal ovira nemotenemu čolnarjenja. Večji razvoj prometa na vodi je zavirala visoka vodna mitnina; ker so bile istočasno ukinjene ne- katere pristojbine za uporabo Tržaške ceste, druge pa znižane, so prevozu blaga na cesti dajali prednost.^* V. V naslednjih dveh desetletjih se je število ribičev in čolnarjev naglo krčilo. V konskrip- cijskih polah, ki se nanašajo na razdobje od 1830 pa nekako do srede stoletja, je med pre- bivalci Krakovega omenjenih sicer 26 nakla- dalcev (fakinov), toda le 12 ribičev in trije čolnarji, naraščati pa je začelo število roko- delcev, javnih in zasebnih ulužbencev ter de- lavcev.2* Obrtni registri iz istega časa kaže- jo, da je od 43 vpisanih čolnarjev iz Kra- kovega in Trnovega 20 črtanih, bodisi da so umrli ali pa opustili čolnarjenje.^* Ljudsko štetje iz leta 1857 je ugotovilo v Krakovem še 7 ribičev, dva sta bila hišna posestnika, 24 nakladalcev oziroma fakinov, eden je bil hi- šni posestnik; čolnarja ni omenjenega nobe- nega. Ribištvo in čolnarjenje sta za Krakov- čane tedaj že izgubila svoj nekdanji pomen, pri 46 krakovskih hišnih posestnikih ni bila ugotovljena nobena posebna gospodarska de- javnost. Med stanovalci Krakovega so bili šte- vilneje zastopani rokodelci in drugi obrtniki, njihovi pomočniki in vajenci ter dninarji.-' Leta 1857, ko je bilo to štetje, je bila tudi do- grajena in odprta železniška proga od Ljub- ljane do Trsta. Promet trgovskega blaga na Ljubljanici je prenehal. Večina čolnarjev je izgubila delo in zaslužek; nekdanji fakini, ki so bili zaposleni pri carinskem uradu v pri- stanu, so bili sprejeti v železniško službo in so se preselili na kolodvor.^« Nekateri Kra- kovci so odšli kot železniški nakladalci v Na- brežino.^' Poleg omenjenih nakladalcev je ži- velo v Krakovem še 5 drugih železniških, uslužbencev, ki so verjetno prišli v železniško službo kot nekdanji nakladalci. Po podatkih štetja iz leta 1857 precejšen del takratnega prebivalstva ni bil domačega po- rekla, temveč se je priselil od drugod. Kot je mogoče ugotoviti, od 73 hišnih posestnikov jih 19 ni bilo iz Ljubljane; od 123 stanoval- cev, največ družinskih poglavarjev, jih je 64, torej več kot polovica, bilo priseljen- cev. Zanimiv je primer hišnega posestni- ka in čevljarskega mojstra, imel je 6 pomoč- nikov, 3 vajence in 6 hišnih poslov, ki so vsi bili iz tujih občin. Mnogi izmed priseljenih prebivalcev so pozneje pridobili domovinstvo v Ljubljani. Rezultat tega razvoja je bil, da so priseljenci imeli vedno večji delež med prebi- valstvom. Krakovo je leta 1857 štelo 833 pre- bivalcev, to je skoraj 200 več kot sto let prej. Spreminjanje družbene strukture, ki se je po- kazalo v naraščanju števila pripadnikov me- ščanskih poklicev, v povečanju števila prise- ljenega kakor tudi vsega prebivalstva, je bilo v zvezi s spremembami Krakovega do Ljub- ljane. Prej gospodarsko samosvoje naselje, ki je z značilnimi na Ljubljanico navezanimi de- javnostmi dopolnjevalo mestno gospodarstvo, se je spremenilo v predmestje Ljubljane, ka- terega prebivalstvo se je povečini vključilo v gospodarsko življenje mesta. Pri naslednjem štetju 31. decembra 1869 je bilo vprašanje po poklicu, zaposlitvi in zna- Krakovskl vrtovi z Emonske ceste (iz fototeke MALj) ^ 155 čaju dejavnosti določneje postavljeno. Osebe brez določenega zaslužka so morale navesti, od česa živijo; zajeto je bilo tudi delo oseb, ki so pomagale družinskemu poglavarju pri njegovi pridobitni dejavnosti. Zato prihaja v rezultatih štetja za Krakovo v precejšnji meri do izraza vrtnarstvo, ki je tudi bilo značilna stara krakovska gospodarska panoga.'" Šest krakovskih hišnih posestnikov je navedlo kmetijstvo ali poljedelstvo, pet pa vrtnarstvo kot svoj poklic; pri dveh je označeno, da živi- ta od vrta in hiše. Hišni posestniki, pri ka- terih je bilo navedeno vrtnarstvo kot njiho- va poklicna dejavnost, so bile ženske, tudi 14 družinskih članov, ki so v vrtnarstvu poma- gali družinskemu poglavarju, so bile ženske. S poljedelstvom in vrtnarstvom se je verjetno ukvarjal tudi eden ali drugi izmed 18 hišnih posestnikov, ki sicer niso navedli posebne de- javnosti. Ribiče so našteli med krakovski- mi hišnimi posestniki le še tri ter dva nji- hova sinova, med drugimi družinskimi pogla- varji so bih štirje ribiči. Trije hišni posestni- ki in en njihov družinski član so bili nakla- dalci; tudi ta, najprej na promet na vodi, po- zeje na železnico navezana dejavnost je med Krakovci izumirala. Zadnjo sled povezave s prometom predstavljajo železniški uslužben- ci, ki jih je bilo med družinskimi poglavarji osem. Zelo se je pomnožilo število rokodelcev in drugih obrtnikov; med hišnimi posestniki jih je bilo 10, med najemniki okrog 50, ter število javnih uslužbencev. V razdobju 1857- 1869 je število prebivalstva naraslo za 127 oseb, na skupaj 960. Od tega števila je odpad- lo 319 oseb na družine hišnih lastnikov, 641 na družine drugih stanovalcev. Od 60 hišnih lastnikov, drugi niso živeli v Krakovem ter so v njihovih hišah stanovali le najemniki, je bilo 17 rojenih zunaj Ljubljane; hišno posest so držali domačini povečini v svojih rokah. Med najemniki so prevladovali tujci, od 140 se jih je 83 priselilo iz drugih krajev. VI. Ob štetju 31. decembra 1910 je živelo v Krakovem 1047 oseb, med temi 234 hišnih la- stnikov in z njimi skupaj živečih oseb ter 813 najemnikov in članov njihovih gospodinj- stev.'* Le 51 krakovskih hišnih posestnikov je živelo v svojih hišah, drugi so jih oddajali v najem. V drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo nekoliko hiš zgrajenih, prezidanih ali nad- zidanih; predvsem na Emonski cesti na Zoiso- vi cesti ter na Krakovskem nasipu se je sta- novanjski prostor povečal. Od leta 1869 do 1910 je število prebivalcev omenjenih treh krakov- kih obrobnih ulic naraslo za okrog 250 oseb. Nekatere izmed hiš so postale prave najemni- ške kasarne z mnogimi strankami in desetina- mi stanovalcev. Število prebivalcev v ulicah znotraj Krakovega pa je celo nekoliko naza- dovalo. Jedro naselja, ki je bilo v gradbenem pogledu le malo prizadeto, ni bilo udeleženo pri splošnem naraščanju prebivalstva. Podatki štetja leta 1910 o poklicni strukturi krakovskih hišnih posestnikov kažejo, da so nekdanje na Ljubljanico navezane gospodar- ske dejavnosti popolnoma izumrle, ribičev in nakladalcev kot naslednikov nekdanjih čol- narjev ni bilo več. Pač pa je od 51 hišnih lastnikov deset, med njimi šest žensk navedlo kmetijstvo ali vrtnarstvo kot svoj glavni po^ klic. Med drugimi je bilo 10 obrtnikov, 6 bra- njevcev in trgovcev, 6 državnih uslužbencev, 2 železniška uslužbenca, 3 državni upokojen- ci, 3 delavci, 4 hišni in zemljiški posestniki, 2 izvoščka in 2 zasebnika, drugi poklici so bili zastopani le s posameznim primerom. Za leto 1910 je ugotovljena poklicna pri- padnost 543 v Krakovem štetih oseb; to so bili prebivalci, ki so opravljali kakšno gospo- darsko ali drugo dejavnost, ter osebe označene kot zasebniki. Niso upoštevani družinski člani, zaposleni le v gospodinjstvu, dijaki in učenci ter otroci. Po teh ugotovitvah je bilo v Kra- kovem 64 javnih uslužbencev, 23 javnih upokojencev, 57 obrtnikov, 73 obrtnih pomoč- nikov, vajencev in pomožnih delavcev, 22 tr- govcev, kramarjev, branjevcev in raznih drugih prodajalcev, 30 trgovskih pomoč- nikov, učencev, kontoristinj itd., 29 raznih zasebnih nameščencev, 71 delavcev, 43 dninarjev, dninaric, postrežnic itd., 22 v kmetijstvu in vrtnarstvu zaposlenih tei- 38 zasebnikov. Hišnih poslov je bilo 34, 31 služkinj in dekel ter 3 hlapci. Posle so imeli predvsem v gospodinjstvih državnih in drugih javnih uslužbencev ter v gospodinjstvih, kjer so se ukvarjali z vrtnarstvom in polje- delstvom. Pripadniki drugih poklicev so bili le maloštevilni, med njimi je bil en samcat ribič, ki je bil stanovanjski najemnik, pri nekem družinskem poglavarju-zasebniku, označenem za očeta hišnega lastnika, pa je pripomba, da je bivši ribič. Glavno zaposlitev v kmetijstvu in vrtnar- stvu je imelo le malo krakovskih prebivalcev; samostojnih je bilo v tem poklicu 18, od teh je 12 obdelovalo lastna zemljišča, 6 pa zem- ljišča, vzeta v zakup. Pri štirih osebah je pripomba, da delajo oziroma pomagajo v kme- tijstvu. V kmetij sko-vrtnarski stroki so pre- vladovale ženske. Statistika gotovo ni zajela vse vrtnarske dejavnosti v Krakovem, mnogo- krat je ostala zakrita kot postranski poklic hišne gospodinje. V nekaterih poklicnih panogah so imele ženske znaten delež. Tako je bilo med obrtniki ter obrtniškimi pomočniki in vajenci 31 šivilj. Tudi med delavstvom so bile ženske močno zastopane, v tobačni tovarni je delalo 42 de- lavk in 8 delavcev oziroma uslužbencev, 156 poleg tega sta živeli v Krakovem tedaj še dve upokojeni delavki tobačne tovarne. V tej tovarni, po številu zaposlenih največjem industrijskem podjetju v Ljubljani, je poiska- la delo marsikatera Krakovčanka, toda tudi tobačne delavke, ki so se v Ljubljano pri- selile, so si mnogokrat našle stanovanj e v bliž- njem Krakovem. Krakovski domačini so sestavljali le manjši del prebivalstva. V Ljubljani je bilo od 234 oseb v gospodinjstvih hišnih lastnikov komaj 101, od 813 oseb v gospodinjstvih stanovanj- skih najemnikov pa je bilo 347 rojenih v Ljubljani. Razvoj poklicne strukture se je v naslednji dobi nadaljeval v smeri pomeščanjenja in opuščanja posebnih poklicnih značilnosti. Ob štetju leta 1931 so v Krakovem našteli 196 družinskih poglavarjev.'^ Od teh je 73 bilo zaposlenih v obrti, gostinstvu in trgovini, 31 jih je bilo v javnih službah, 28 je bilo posest- nikov, rentnikov in brez navedbe poklica, 22 raznih upokojencev, 20 delavcev, 6 post- reščkov, postrežnic in peric, 1 študent, 4 polje- delci in 1 vrtnar; ribiča in čolnarja ni bilo več nobenega. V poklicni strukturi krakovska vrtnarska in poljedelska dejavnost skoraj ne prihaja do izraza, saj jo je zastopalo komaj 5 družinskih poglavarjev. Toda tudi od 19 posestnikov se jih je nekaj ukvarjalo z vrt- narstvom, saj so v tej skupini prevladovale ženske, v katerih področje je vrtnarstvo sodilo. Med lastniki krakovskih hiš in zem.- Ijišč je bilo še 9 obrtnikov, 5 rentnikov, 4 trgovci, 4 železniški uradniki, 3 gostilničarji ter posamezni pripadniki raznih drugih po- klicev. Krakovske hiše, 77 po številu, so bile tedaj v lasti 69 lastnikov. Od teh jih je 28 bilo rojenih v Ljubljani in so v Krakovem živeli; to so bili dejanski domačini, 32 jih je bilo rojenih zunaj Ljubljane, 8 lastnikov ni živelo v svojih krakovskih hišah; mestna občina je büa lastnik štirih hiš, treh starih in leta 1874 zgrajene šole na Grabnu. Ob štetju leta 1931 so našteli v Krakovem — v primeri s prejšnjimi štetji niso upoštevane hiše na Emonski cesti št. 4, 6, 8 in 10 — 767 stalno in 35 začasno prisotnih oseb. OPOMBE 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane, XII. zvezeli, Ljubljana, 1968, str. 2 sl. — 2. AS, Stanovski arhiv fase. 61; V. Valenčič, O gospodarski struk- turi ljubljanskega prebivalstva v začetku XVIII, stoletja, Kronika V/1957, str. 5 sl. — 3. I. Vrhov- nik. Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 89 sl. — 4. Kapiteljski arhiv v Ljubljani, fase. 128/1,6; V. Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika II./1954, .str. 191 sl. ~ 5. Vrhovnik, n. o. m. str. 89 sl. — 6. V. Fabjančič, Knjiga hiš, VII, del: Krakovo, tipkopis v MALj. — 7. MALj, Reg. I fasic. 308, list 597 sl. in 617 sl.; Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 8. MALj, Reg. I fase. 308, list 597 sl. in 623. — 9. MALj, Reg. I fase. 308, list 597 sl. — 10. MALj, Reg. I fase. 308, list 599. — 11. Vrhovnik, n. o. m. str. 61 sl.; S. Rutar, Zur Schiffahrt an der Lai- bach, MMVK V/1892, str. 68 sl.; A. Müllner, Die Zukunft der Stadt Laibach, Argo IX/1901, stolpec 9, 27 sl. — 12. Vrhovnik, n. o. m. str. 51; Müllner, n. o. m. stolpec 27 sl. — 13. Rutar, n. o. m. Str. 79; Müllner, n. o. m. stolpec 43 sl. — 14. MALj, Reg. I fase. 14, lista 38 in 220. — 15. MALj, Reg. I fase. 14, list 87 sl. ter fase. 142, list 410 sl. — 16. MALj, Reg. I fase. 14, listi 237 in 241 sl. — 17. MALj, Reg. I fase. 142, list 390 sl. — IS. MALj, Reg. I fase. 142, listi 400 si.; Vrhov- nik, n. o. m. str. 62. — 19. MALj, Reg. I fase. 165, listi 844 sl. — 20. MALj, Reg. I fase. 181, listi 164 si., 185 si., 194 si., fase. 269, listi 142 si.; Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 21. MALj, Reg. I fase. 211, listi 632 si., 643 si., 647 sd. — 22. MALj, Reg. I fase. 181, listi 203 sl. — 23. MALj, Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 24. MALj, Reg. I fase. 236, listi 44 sl. — 25. MALj, Varia Lab. XII, Konskripcijske pole Krakovega. — 26. MALj, Cod. XX/2, fol. 121 sl. — 27. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. oktobra 1857, mapa Krakovo. Navedeni podatki tega in nas- lednjih štetij so zbrani in preračunani iz popis- nega gradiva. — 28. Vrhovec, n. o. m. str. 69. — 29. Gl. op. 27. — 30. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. decembra 1869, Krakovo. — 31. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. decembra 1910, Zoisova cesta .št. 1, 5, 9, Emonska cesta št. 4, 6, 8, 10, 11, 25, vse hiše v Gradaški, Kladezni, Krakovski ulici, na Krakovskem nasipu, v Rečni in Vrtni ulici. — 32. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. marca 1931, Zoisova cesta št. 1, 5 in 9, Emonska cesta 11 in 25 ter vse hiše v drugih krakovskih ulicah kot pod op. 31. 157 FRANCE ZELEZNIKAR IN PARIŠKA KOMUNA JASNA FISCHER V slovenskem zgodovinopisju se že od vsega začetka pri raziskovalcih, ki so se ukvarjali s problematiko začetkov delavskega oziroma socialističnega gibanja na Sloven- skem, pojavlja v zvezi z osebnostjo Franceta Zeleznikar j a trditev, da je, ali prisostvoval velikim dogodkom v Parizu marca do maja 1871, ali pa celo v njih tudi sam aktivno sodeloval. Prvi, ki je o tem začel dvomiti, je bil Dušan Kermavner. Ne eni in ne drugi za to niso imeli nobenih otipljivih dokazov. Vsi so upali, da bo problem pojasnjen, ko bo pregledano gradivo procesa v Celovcu iz de- cembra leta 1884, ko so bili zaradi veleizdaje postavljeni pred porotno sodišče vodilni člani ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva. Med akti, ki jih je v preiskavi proti obtožencem zbralo državno pravdništvo v Ljubljani, sem res našla nekaj uradnih dopi- sov, protokolov zaslišanj pri preiskovalnem sodniku in Zeleznikarjeve rokopisne zapiske, ki problem nekoliko bolj osvetljujejo. Ivan Prijatelj se v svoji obširni Slovenski kultumopolitični in slovstveni zgodovini 1848—1895 v poglavju Socialistično gibanje med Slovenci ne ukvarja veliko s Francetom Zeleznikarjem kot morebitnim udeležencem pariške komune, ugotavlja le na podlagi govoric, ki so zašle tudi med strani takratnih slovenskih časnikov, da je Zeleznikar bil navzoč pri »teh svetovno važnih dogodkih-«. Ko Prijatelj piše o procesu v Celovcu, še enkrat navaja, da je bil Zeleznikar za časa komune v Parizu, da pa se ni udeležil bojev na barikadah v Parizu in Lyonu. Prijatelj je to svoje poročilo o poteku obravnave skoraj v celoti prepisal iz Slovenskega na- roda.* To poročilo pa je Slovenski narod posnel po obsežnem članku v Klagenfurter Zeitung, ki je izšel v petih nadaljevanjih de- cembra 1884. Dopisnik Slovenskega naroda namreč omenja stroge varnostne priprave ob začetku obravnave in zaradi tega ni mogel priti v sodno dvorano. To pa je očitno bilo dovoljeno novinarju Klagenfurter Zeitung, verjetno zato, ker je pač proces bil v Celovcu in ne v Ljubljani, kot bi to bilo normalno. Poročilo v Klagenfurter Zeitung v kratkem. Zeleznikar j evem življenjepisu v uvodu članka navaja le, da je bival v Franciji v času francosko-pruske vojne in pariške komune. Narodov podatek, da je Zeleznikar bil za časa komune v Parizu, je torej le samovoljna pre- interpretacija njegovega dopisnika. Dosti bolj določen je Fran Erjavec s trditvijo, da se je Zeleznikar »bojeval za časa pariške komune na tamošnjih barikadah«^, medtem ko Anton Kristan piše le, da je »oboževal na primer pariško komuno in komunarde, revoluci- onarje je ljubil z vso nežnostjo nepokvarjene duše«.' V letih 1952 in 1953 je Ferdo Gestrin objavil dve krajši razpravi, v katerih je ob- delal odmeve in vplive pariške komune na Slovenskem. V sestavku, ki ga je objavil v Delavski enotnosti, poudarja močan vtis pariških dogodkov na Zeleznikarja, ko jim je prisostvoval v času svojega bivanja v Parizu in njihov vpliv na njegovo delovanje po vr- nitvi v domovino ter ga je zato imenoval slovenski komunard.* V drugem pregledu je zapisal po podatkih, ki jih je dobil od Rudija Kyovskega, da se je Zeleznikar »boril na barikadah in je bil v boju ranjen v levo ramo, s čimer se je ponašal pred svojimi prijatelji, kar pa je seveda zanikal na procesu proti sebi in tovarišem« ter da je Zeleznikar bil »v pravem smislu besede učenec pariške komune. Francija in pariška komuna sta mu pomenili višek svobode. Povsod je hvalil pa- riško komuno in rdeča zastava mu je bila znak poguma«.^ Vrsto krajših prispevkov za zgodovino začetkov delavskega gibanja je napisal tudi Rudi Kyovsky, ki je najbolj vnet in prepričan pristaš trditve, da je Ze- leznikar aktivno deloval v borbah pariške komune.* Ko je Dušan Kermavner pripravljal ko- mentirano izdajo Prijateljeve zgodovine, se je moral poglobiti tudi v študij problematike socialističnega gibanja v Ljubljani v sedem- desetih in osemdesetih letih. Rezultat tega študija je dodatek z naslovom Socialistično gibanje med Slovenci (od začetkov do leta 1895) v opombah k Prijateljevi slovenski kul- tumopolitični zgodovini V, ki jim je dal skupen naslov Slovenska politika v letih 1879 do 1895." Tu je prvič odkrito podvomil v tr- ditve dotedanjih raziskovalcev. Premišljati mu je dalo dejstvo, da se je Zeleznikar vrnil iz Francije leta 1875, kot aktivnega člana ljubljanske obrtniško-demokratične skupine in ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva pa ga lahko zasledimo šele v letih 1880—1881. Dejansko se Zeleznikar pet let po vrnitvi iz Francije ni pozanimal za ob- stoj in delovanje delavskega izobraževalnega društva v Ljubljani. Nadalje Kermavner ugo- tavlja, da »socialističnih nazorov pri Zelezni- karju ni opaziti nobenih, iz Francije je pri- nesel s seboj samo radikalni demokratizem in v okviru tega je postal duša obrtniško demo- kratične skupine v Ljubljani«.^ Nekoliko bolj utemeljuje Kermavner to ugotovitev v pole- mičnem zapisu k Goulouhovim spominskim zapiskom, ko piše: »Navdušenje ga (Golouha) je tako zaneslo v »Pripisu« (str. 406—407), da 158 je v prvi povečevalni vročici povzdignil Fran- ceta Zeleznikarja . .., v ,člana mednarodnega revolucionarnega proticarističnega komiteja' in v jborca v vrstah pariških komunardov', ki da ,je presadil na naša tla miselnost baku- ninizma in blankizma, bojev na barikadah, stalne revolte, vso ekstremistično vsebino pr- vih začetkov mednarodnega socialističnega gi- banja', in mu je pripisal avtorstvo Kebrovega anarhističnega letaka iz leta 1883 s parolo: ,dinamit in petrolium'. Dejansko so se tak- šna ,gesla' takrat sejala ,na naša tla' iz radikalnosocialističnega gibanja v sosednjih avstrijskih deželah in iz londonske Mostove »Freiheit«, medtem ko nikakor ni videti, da bi jih bil mogel prinesti iz Francije Zelezni- kar, ki je bil tam pristopil k nekemu republi- kanskemu (ne pa ,komunardskemu' aü celo anarhističnemu) slovanskemu komiteju, a je bil celo petletje po vrnitvi v Ljubljano v tem pogledu docela brezbarven!«' France Zeleznikar se je rodil 1. decembra 1843 v Ljubljani. Dve leti je obiskoval mest- no ljudsko šolo. Po končani petletni učni dobi pri krojaškem mojstru Agricolu je od leta 1860 do 1868 delal v Gradcu, v Ljubljani, na Dunaju, v Mariboru in Trstu. Leta 1868 se je vrnil v Ljubljano in bil zaradi udeležbe pri pretepu z ljubljanskimi turnarji v Vevčah ob- sojen na 6-tedensko zaporno kazen. Leta 1869 je spet odpotoval v tujino, v Švico, v Ženevo in nato v Francijo, kjer je delal v Montlugonu Lyonu in Parizu. O njegovem bivanju v Pa- rizu je znano le to, da je postal leta 1873 član odbora republikanskega krožka v Parizu in je podpisal letak skupno z Radochovim, Mak- simoffom, Priczejem in Bouddo, naslovljen na vse Slovane, v katerem jih pozivajo, naj ne nasedejo »poskusom plačanih panslavistov, ki se hočejo pod visokim vodstvom policije v Petrogradu, Berlinu ali Dunaju polastiti jav- nega mnenja v slovanskih deželah« in raz- glašajo, da je bodočnost Slovanov v slovanski federaciji, ustvarjeni s svobodno privolitvi- jo svobodnih narodov.'" Na zaslišanju pri pre- iskovalnem sodniku Rachbachu dan po svoji aretaciji 22. aprila je Zeleznikar povedal, da je v Parizu bival od leta 1869 do sredine leta 1870, v času nemškega obleganja Pariza, in nato znova odšel v Lyon. Zeleznikarju se je tu pripetila očitna spominska napaka. Pruske čete so namreč začele oblegati Pariz šele ko- nec oktobra 1870. Na ponovnem zaslišanju 6. maja je še enkrat ponovil, da je bil v času pariške komune v Lyonu. Ker je bila tudi v Lyonu od 22. do 25. marca ustoličena komu- na, je razumljivo, zakaj je Zeleznikar trdil, da se ni udeležil bojev na barikadah v tem mestu. Iz dopisa avstroogrskega generalnega konzulata v Parizu z dne 8. avgusta 1884 je razvidno, da se je v Pariz povrnil leta 1872 in ga zaradi pomanjkanja dela zapustil maja , 1873. Generalni konzul pa ni mogel potrditi Zeleznikar j eve navedbe, ki jo je dal preisko- valnemu sodniku, prav tako ni mogel dati no- benega drugega podatka o njegovem bivanju v Franciji. Ko sem letos poskušala na podlagi morebitnih ohranjenih policijskih prijavnic ugotoviti datume njegovega gibanja v posa- meznih krajih Francije, sem dobila iz Pariza, Lyona in Montlugona odgovore, da v tamkaj- šnjih arhivih niso našli nobenih podatkov o Ze- leznikarju, ker prijavnice bivanja iz tega ob- dobja niso več ohranjene. Ob tem naj opozorim še na eno dejstvo. Zeleznikar je bil na procesu sojen zaradi zločina veleizdaje, žaljenja ce- sarja in kaljenja javnega reda in miru. Ob- tožnica državnega pravdništva v Ljubljani mu ne očita delovanja med njegovim biva- njem v Franciji, ker za to ni bilo mogoče zbrati trdnih dokazov, čeprav oba dopisa av- stroogrskega generalnega konzulata iz Pariza in dopis ljubljanskega župana Grassellija dr- žavnemu pravdništvu v Ljubljani iz novem- bra 1882, priložen zbranemu dokaznemu gra- divu, v katerem Grasselli trdi, da ima Zelez- nikar stike s Parizom in Londonom, od koder tajno dobiva prepovedane letake, dokazujejo, da se je namestnik državnega pravdnika Pajk trudil, da bi preveril tudi obtožbe te vrste." Gotovo bi mu dokazano dejstvo, da je bil Ze- leznikar bivši komunard, olajšalo delo pri prepričevanju porote, da je Zeleznikar v res- nici nevaren anarhist. Leta 1875 se je Zeleznikar vrnil v Ljublja- no in odprl krojaško delavnico. Prvič zasle- dimo njegovo delovanje, ko se pojavi med sklicatelji ljudskega shoda 28. oktobra 1880 skupaj s Francem Potočnikom, Josipom Reg- galijem, Jakobom Škerbincem in Janezom Dolharjem, na katerem je nastopu, tudi kot govornik. V ljubljanskem delavskem izobra- ževalnem društvu začne delovati, kot kažejo spisi o društvu, šele sredi leta 1881.'^ Konec leta 1881 se je Zeleznikar zelo aktivno ude- ležil priprav za ustanovitev obrtniškega dru- štva za Kranjsko in je bil izvoljen tudi v za- časni odbor, ki naj bi izdelal pravila. Na usta- novnem zboru v začetku decembra pa je pri- šlo do razkola, zmagala je struja, ki se je za- vzemala za to, da bi bilo društvo nepolitično. Zeleznikar si je prizadeval nato s svojimi so- mišljeniki ustanoviti novo politično obrtniško društvo, vendar deželna vlada pravil tega društva ni potrdila. Kljub temu porazu se obrtniškodemokratična skupina ni razbila in v letih 1883—84 je glavno oporišče svojega delovanja prenesla v ljubljansko delavsko izobraževalno društvo. To vedno uspešnejše sodelovanje je pretrgala aretacija Zeleznikar- ja aprila 1884. Obenem z njim so zaprli še čevljarskega mojstra Ferdinanda Tumo, med preiskavo pa še vrsto osumljencev. Sredi sep- tembra je bila le-ta končana in v zaporu so 159 ostali le Zeleznikar, Turna, krojaški mojster France Sturm, knjigoveški pomočnik Edvard Kriegl in čevljarski pomočnik France Dhii. Proces proti njim se je začel v začetku de- cembra 1884 pred porotnim sodiščem v Celov- cu. Po 6-dnevni obravnavi je bila izrečena za obtožene Tumo, Šturma, Kriegla in Dhüja oprostilna sodba, France Zeleznikar pa je bil obsojen na 8-letno in pozneje po pritožbi na 10-letno težko ječo. Poslan je bil v kaznilnico Suben v Gornji Avstriji in tam odsedel 8 let, nato pa je bil na lastno prošnjo pomiloščen in v Ljubljano se je vrnil januarja leta 1893. Začel je delovati v socialnodemokratski stran- ki, vendar brez vidnejšega uspeha. Februarja 1903 je napravil samomor. Mislim, da gre pri obravnavi tega proble- ma za dve stvari: eno je vprašanje Zelezni- karjeve udeležbe v pariški komuni in drugo vpliv njenih idej na njegovo delovanje v Ljubljani od 1880 do 1884. Iz zbranega gradi- va se da na podlagi Zeleznikar j evih izjav zak- ljučiti, da ni mogel biti komunard, ker v ti- stem času sploh ni bil v Parizu, temveč v Lyonu. Pojavi pa se vprašanje, od kod je za- šla v slovensko zgodovinopisje trditev, ki je okoli Zeleznikarjeve osebnosti ustvarila le- gendo o pariškem komunardu in borcu bari- kad. V gradivu za proces sem našla v zapis- niku zaslišanja čevljarskega mojstra Bartola Žitnika iz Ljubljane z dne 5. maja 1884 nje- govo izjavo, da mu je Zeleznikar sam v nje- govi delavnici pripovedoval, da je bil v Parizu in da je bil takrat ranjen v levo ramo.*' Na ob- ravnavi v Celovcu pa je Žitnik še povedal, da sta bila z Zeleznikarjem na svetovni razstavi v Parizu leta 1878 in ob tej prliki naj bi mu Zeleznikar pokazal ulico, »kjer so v pariški vstaji padali mojstri«.** Ko je bila prvi dan obravnave prebrana obtožnica, je Zeleznikar kot glavni obtoženec nastopil prvi. Takrat je med drugim izjavil, da »ni sodeloval v bari- kadnih bojih v Lyonu in Parizu in tudi ni dobil nobene strelne rane; če je pa kdaj kaj takšnega pripovedoval, je bilo to le v šali in iz neumnosti«.*^ Tako je priznal, da je to res razlagal, čeprav je pozneje zašel z zanikanjem Zitnikovega pričevanja, ko je trdil, da tak- šnih izjav nikoli ni dajal, v protislovje. Mi- slim, da je treba v teh dveh izjavah — Zitni- kovi in Zeleznikar j evi — iskati razlago za dejstvo, da se je v zavesti kroga ljudi, v ka- terem se je gibal Zeleznikar, ustvarila ta predstava, se pojavlja ob prilikah političnih spopadov v časopisju in se zasidrala v slo- vensko zgodovinopisje. Nedvomno je res, da je imel Zeleznikar v svojem značaju eno po- tezo — bahavost, povezano z željo po druž- beni uveljavitvi. Razumljiva je zato izjava Matije Kunca na sodišču, ki je Zeleznikarja dobro poznal, da ga ima »zaradi njegove pre- napetosti in nedoslednosti za na pol norega. ki bi bil iz .samoveličja pripravljen biti tako predsednik republike kot katoliške družbe^<. Zeleznikar se gotovo ni samo enkrat hvalil o svoji preteklosti med bivanjem v Franciji znancem in prijateljem, bodisi v ožjem krogu, bodisi za širšim gostilniškim omizjem. Na dru- gi strani pa je lahko kak napad po časnikili, ki je samo namigoval na to, da bi bil komu- nard, izzval pri njem ostro reakcijo. V Slo- venskem narodu iz decembra 1881 najdemo tri članke te vrste, ki sovpadajo s sporom ob ustanavljanju obrtnega društva in s prizade- vanji obrtniško-demokratične skupine po po- razu na ustanovnem zboru tega društva v za- četku decembra, da sama ustanovi svoje po- litično društvo, ki naj bi se imenovalo »Prvo kranjsko ljudsko društvo v Ljubljani«. Dne 18. decembra 1881 je v Slovenskem narodu izšel uvodnik — avtor je po Kermavnerjevi ugotovitvi dr. Ivan Tavčar —, v katerem je ostro napadel člane obrtniško-demokratične skupine in je po Kermavnerju pomenil »višek Narodove (dr. Tavčarjeve) gonje zoper obrt- niške demokrate«." V uvodniku med drugim piše: »Brez šale, v središču Slovenske, v beli Ljubljani hotela se je zadnje čase organizirati socialnodemokratična stranka, in če smo do- bro poučeni in poskušali bodo nekateri eksalti- rani krojači in mizarji tudi v prihodnje, da bi ideje, katere so rodile Komuno v Parizu ter povzročile dozdaj toliko krvavih pretepov mej delavci in policijo, zasejati tudi mej nas Slo- vence ... Narodna stranka ne bode prav nikake izgube trpela, če se za vedno otrese teh sloven- skih komunardov, ki jih je nosila do zdaj s sabo.« Med Zeleznikar j evimi rokopisi se je ohranila »Izjava« z dne 22. decembra 1881, za katero je Kermavner pravilno ugotovil, da je to Zeleznikar j ev odgovor na napad Sloven- skega naroda, ki pa je ta list ni hotel objavi- ti.*' Zeleznikar je na zaslišanju pri preisko- valnem sodniku Ecklu 5. septembra 1884 po- jasnil, ko mu je predložil ta sestavek, da se ga je »ob priliki ustanavljanja obrtnega društva lotil Slovenski Narod, ne sicer poimensko, vendar na dvoumen način« in ga »med dru- gim označil kot socialnega demokrata in ko- munarda«. Povedal je, da je zato dal sestavi- ti Petru pl. Radicsu to pojasnilo, da bi ga javno razglasil.*^ Iz uvoda razberemo, da sta ga v tem napadu zbodli predvsem besedi social- demokrat in komunard in piše nato dalje: »Ker v tem natolcevanju omenjajo slovenski listi neko prejšnje bivanje v Parizu in obisk Dunajskega mesta, domneva se mi, kakor bi vse to naravnost cikalo na-me, ne glede na to, da je obče znano moje stališče kranjskega obrtnijskega društva sedanjim voditeljem na- sproti. Ker nadalje o v listih tiskanih besedah socialdemokrat in komunard ne le jaz, tem- več vsakdo, komur je natančneje znano, kako se je snovalo kranjsko obrtni j sko društvo, so- 160 diti mora, da so neposredno napred merjena na-me in jih tudi v istini na-me obračajo, prisiljen sem tu izjaviti, da o d 1 o č n o zavra- čam od svoje osebe imena socijaldemokrat ali celo komunard, zavračati jih morem, ker jaz nikdar socialdemokrat niti komunard b i 1 n i- sem in nikdar ne bode m.« V oči pade tu predvsem Zeleznikar jeva trditev, da je ne le njemu ampak tudi drugim jasno, da sta besedi socialdemokrat in komunard namenje- ni prav njemu. To potrjuje domnevo, da se je o tem po Ljubljani takrat dosti govorilo. Nato Zeleznikar utemeljuje še razloge za svo- je delovanje in »Izjavo« zaključuje: »Jaz kot obrtnik ostanem kar sem: prijatelj delavcem in ljudstvu; socijalista in komunarda pa vsi listi tega sveta iz mene stvorih ne bodo.« Ze- leznikar je ob tem nepomirljivem napadu, ki ga je Tavčar prav krvoločno končal, da je tre- ba »te pričetke socialnodemokratskih pričet- kov mej Slovenci streti, kakor se s peto stare strupena golazen sredi pota«, ugotovil, da je s svojim hvalisanjem gotovo šel predaleč, pre- strašil se je in zato hotel s tem odločnim za- nikanjem in obrazložitvijo principov svojega delovanja odvrniti od sebe takšne obtožbe kar pa mu ni uspelo, ker pač Slovenski narod nje- gove izjave ni hotel objaviti. Ostala dva član- ka gotovo ne po naključju sovpadata z Naro- dovo gonjo. V dopisu iz Ljubljane z naslovom »Naši komunardi«'* je neznan pisec, ki se je podpisal »ljubljanski narodni obrtnik«, na- padel štiri člane obrtniško demokratične sku- pine, ne da bi jih imenoval. Napadi so leteli, kot je ugotovil Kermavner, na Josipa Rega- lija, Franceta Zeleznikarja, Ferdinanda Tu- mo in Franca Sturma.^" Posebej o Zeleznikar- ju je pisec zapisal: »Kar se tiče drugih treh oznanjevalcev nove vere (to je Zeleznikarja, Tume in Šturma), sili se v prvo vrsto nek krojaški obrtnik, kateri misli, da je zatega- delj, ker ga je slučajno zanesla sapa v do- movino res prave francoske svobode, uže po- klican politično modrost učit ves slovenski narod, posebno pa ljubljanske obrtnike.« Dva dni kasneje je Slovenski narod objavil še »Poslano«, odgovor ljubljanskih obrtnikov Kunca, Žitnika in Sumija, ki jih je Zeleznikar napadel v Slovencu nekaj dni prej, ki ga pod- pisniki posmehljivo končujejo: »Furor Pari- sien! Mast se topi!«-' Značilno je tudi, da se je Zeleznikar konec leta 1883 spustil v tožbo zaradi razžaljenja časti proti Mihi Končarju, ker da ga je imenoval ob neki priliki komu- nard. Zeleznikar je trdil, da so komunisti le še v ječah, ker so nevarni, in po tej logiki naj bi bil tudi on nevaren. Po prvem zaslišanju pa je od obtožbe odstopil, po lastni izjavi pred sodiščem, zato ker so ga opozorili, da beseda komunist ni obrekljiva.^^ Med Zeleznikar j evimi rokopisnimi zapiski vzbujajo med sicer zelo neurejenimi drobci iz- piskov z vseh vetrov v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku, v katerih piše o delo- vanju inkvizicije v Španiji, Italiji, na Nizo- zemskem, o papeštvu, religiji, o ruskem ni- hilizmu, o položajih malih obrtnikov, o tajno- sti pisem itd. posebno pozornost trije: kratek sestavek o Delescluzu, ki ga označuje za mu- čenika pariške komune, ki je »vse svoje živ- ljenje posvetil boju za zmago republike in re- volucije, kraljestvo in cesarstvo sta büa zanj permanenten umor«, v nemščini napisan Te- stament pariške komune in revolucionarno pesem, prav tako v nemščini, z naslovom Allons enfants de la patrie in ta verz se po- navlja ob koncu vsake kitice. Zeleznikar je na zaslišanju zatrjeval, da so to prepisi in prevo- di iz francoskih časopisov, ki jih je prebiral v ljubljanskem Slonu, v glavnem iz časopisa RépubUque frangaise, da bi se vadil v franco- ščini. Na ugotovitev preiskovalnega sodnika, da je bil Testament pariške komune objav- ljen v 11. številki Mostove Freiheit leta 1882, je Zeleznikar odgovoril, da je tudi ta zapis sam prevedel iz nekega, ni se mogel spomni- ti, katerega francoskega časopisa.''^ Ker so ti rokopisi zelo neurejeni, se ne da ugotoviti, kdaj so nastali, ne kakšen je bil pri tem Ze- leznikarjev namen, vsekakor pa osvetljujejo, kam sta bila obrnjena njegovo zanimanje in njegova pozornost. Dokazujejo, da se je Ze- leznikarju v kasnejšem času vsekakor zbudilo zanimanje in navdušenje za pariško komuno. OPOMBE 1. I. Prijatelj, Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina, V DZS, Ljubljana 1966, str. 384 in str. 426; Slovenski narod št. 283 z dne 9. decembra 1884 in Klagenfurter Zeitung št 283 z dne 7. decembra 1884. — 2. F. Erjavec, Pregled slovenskega socialističnega gibanja med Sloven- ci. Socialna misel V/VI, 1926/27, str. 138. — 3. A. Kristan, O delavskem in socialističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve JSDS (1848—1896), Ljubljana 1927, str. 111. — 4. F. Gestrin, Pod vplivom pariške komune je delavsko gibanje hi- treje dobUo socialistično smer. Odmev pariške komune na Slovenskem, Delavska enotnost XI, št. 18-19 z dne 1. maj 1952. — 5. F. Gestrin, Pr- vi koraki delavskega gibanja in odmevi Pariške komune na Slovenskem, Socialistična misel I. 1952/53, str. 360. — 6. R. Kyovsky, Narodno vpra- šanje ob prvih začetkih socialističnega gibanja med slovenskim delavstvom. Socialistična misel II, 1954, str. 13. — 7. D. Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, DZS, Ljubljana 1966, (dalje navajam Kermavner, Dodatek). — 8. Prav tam, str. 643. — 9. Primerjaj R. Golouh, Pol sto- letja spominov, IZGD, Ljubljana 1966 in D. Ker- mavner, Ob spominskih zapiskih R. Golouha: o tržaškem anarhizmu in o nekaterih črtah slo- venske socialne demokracije, zC XXII, 1968, zv. 1-2 str. 118/119. — 10. R. Kyovsky, navedeno delo, str. 13—16. — 11. Dopisa avstroogrskega 161 generalnega konzulata v Parizu z dne 5. in 8. avgusta 1888, št. 6822 in št. 6859, dopis župana Grassellija državnemu pravdništvu v Ljubljani | 14. novembra 1882, št. 7912/A 1959, obtožnica dr- žavnega pravdništva v Ljubljani z dne 30. sep- tembra 1884 št. 5546/4 295 in protokol zaslišanj Franceta Zeleznikarja št. 20. — 12. Policijsko poročUo Vončine z dne 8. avgusta 1884 o meseč- nem zborovanju društva, št. 11465/III. — 13. Pro- tokol zaslišanja Bartola Žitnika št. 62. — 14. \ Zapisnik sodne obravnave v Celovcu, št. 677/13994.. — 15. Prav tam. — 16. Slovenski narod št. 288 z dne 18. decembra 1881 in Kermavner, Dodatek, str. 678. — 17. Kermavner, Dodatek, str. 687. — 18. Protokol zaslišanj Franca Zeleznikarja št. 20. — 19. Slovenski narod št. 292 z dne 23. decembra 1881. — 20. Kermavner, Dodatek, str. 683—684. — 21. Slovenski narod št. 294 z dne 25. decembra 1881 in Slovenec št. 140 z dne 17. decembra 1881. — 22. Ali je beseda »komunard« razžaljenje časti, Slovenski narod št. 284 z dne 12. decembra 1883. — 23. Protokol zaslišanj Fr. Zeleznikarja št 20. 162 RUDARSKO VELENJE DO USTANOVITVE STARE JUGOSLAVIJE PETER FICKO UVOD Zaradi svoje sodobne urbanistične urejeno- sti povsem novega naselja je Velenje kot ru- darsko mesto privlačno za številne obiskoval- ce. Toda na zunaj lahko komaj opazimo, da je to mestece zraslo iz premoga ali bolj kon- kretno, iz trdega dela in znoja rudarjev, ki iščejo pod zemljo to dragoceno rudo. Šele v zadnjem času se v velenjskem gospodarstvu dogaja, da preraščajo rudarstvo druge dejav- nosti. Vendar je rudarstvo še vedno najvaž- nejša gospodarska osnova za življenje našega mesta. V širšem smislu se z velenjskim rudarstvom doslej še nihče ni ukvarjal. Glede virov so te- žave, saj je za Velenjski rudnik na razpolago le tehnični in gospodarski arhiv, medtem ko je bil upravni arhiv ob bombardiranju konec leta 1944 uničen. Precej fragmentarnih zapi- skov najdemo v lokalnem časopisu »Rudarju« in nato v »Šaleškem rudarju« izpod peres raz- ličnih avtorjev. Ti so slikali in prikazovali razne dogodke o rudniku in kraju samem. Pr- vi, ki je zbral vse omenjeno gradivo ter naj- več spregovoril o velenjskem premogovništvu, je Janko Orožen v prispevku, Zgodovina pre- mogovnika v Velenju, v Celjskem zborniku leta 1960. Poleg njega je v svojih obsežnih znanstvenih razpravah o slovenskem premo- govništvu vključil značUnosti našega rudnika tudi Jože Sorn. Predvsem sta pomembni raz- pravi »Premogovništvo na slovenskem ozem- lju do srede 19. stoletja«. Zgodovinski časo- pis, 1964, ter »Premogovniki in njihovi ru- darji v obdobju 1848—1918«, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1968—1969. V obstoječih virih in literaturi je precej podatkov o lastništvu, značilnostih proizvod- nje, največ pa zvemo o tehniki jamskega dela. Dosti manj napisanega o življenjskih raz- -merah delavcev, pogojih dela neposredno na delovnem mestu, združevanju delavcev in njihovem boju za delavske pravice. Prav malo zvemo o življenju delavcev v prostem času idr. 1. ZNAČILNOSTI ZAČETKOV RUDARSTVA V drugi polovici 18. stoletja so začele avstrijske oblasti na vso moč propagirati pre- mog kot energetski vir. Vzroki za to so bili različni. Tistim, ki so odkrili premog, so dajali nagrade, tako tudi vsem lastnikom fu- žin, ki so pričeli izkoriščati pri pridobivanju železa nov energetski vir in opuščali starega: oglje in les. V taHo ugodnih razmerah za razvoj premo- govništva je uspešno iskal premog na Spod- njem Štajerskem pater Steiz, ki je prejel za svoja odkrivanja tudi zlato medaljo. Leta 1767 je prišel na naše področje v bližino Šoš- tanja, kjer je naletel na premog. Nanj so ga verjetno opozorili domačini, saj tedanje znan- je geologije še ni dovoljevalo, da bi Steiz sam odkril velenjske sloje premoga. Premog so domačini kopali in uporabljali v prvi polovici 19. stoletja. Tako omenja Pl. GadoUa v svojem rokopisu, da je najemnik graščine Turn Matevž Saj o vie v tridesetih le- tih pri »Cementušu« (verjetno Oremušu) in pri »Kurniku« kopal premog za potrebe gra- ščine. Navaja tudi, da so dobivali premog tudi v Pes ju. Med leti 1829-1840 je izkoriščal velenjski premog v Pesju Anton pl. Bonazza, tedanji lastnik sto let starih fužin v Mishnju, znan kot najbolj napreden železar na Spodnjem Štajerskem, ker je med prvimi vpeljal pre- mog kot energetski vir pri kurjenju železar- skih peči. Temu podjetniku so dajali več pre- moga rudniki zahodno od Starega trga pri Slovenj Gradcu, Kotljah, Vitanju, Zrečah in Laškem, kot pa rudnik v Pesju, saj je tod nakopal leta 1829 z maloštevilnimi delavci komaj 678.80 q premoga. Za Bonazzom se pojavi kot lastnik pre- mogovnika najprej Franc Rahor iz Prevalj na Koroškem, za njim Viktor Ruard, ki je imel v posesti več rudnikov na Slovenskem, vendar ne za dolgo, ker je rudniško posest kmalu prodal Jožefu Atzlu. Ta si je želel, da bi nakopal mnogo premoga, vendar za to ni imel dovolj sredstev. Da bi organizirano in načrtno usmerjal proizvodnjo, je leta 1842 v Zagorju ustanovil Zagorsko rudarsko druž- bo (Gewerkschaft am Savestrom). Rudnik v Pesju pride leta 1846 v last omenjene druž- be. Tu sta sprva delala samo dva delavca in nakopala 338 q premoga. Poleg tega zvemo, da je 1844 rudarsko glavarstvo v Leobnu podelilo dve dvojni jamski meri (dvojna jamska mera je tvorila pravokotnik, daljša stranica je imela 424 m, krajša 212 m; enojna jamska mera je bila pol ožja) družbi kot lastniku na področju Skal. Kmalu za tem (1852) je moralo rudarsko gla- varstvo v Leobnu, ustreči ponovni prošnji družbe za razširitev eksploatacijskega območ- ja. Podelilo ji je v Hrastovcu dve enojni rudarski meri. Omenjena rudarska družba je verjetno na- letela na ovire, sicer ne bi že leta 1852 vso svojo jamsko posest v Šaleški dolini prodala Francu in Venclju Pavlicu. Komaj sta ta dva lastnika prejela rudnik, sta ga že tudi prodait^^ 163 leta 1853 ponovnemu lastniku Jožefu Atzlu in njegovi ženi. Podjetni Atzel, tedaj tudi last- nik rudnika svinca in cinka v Puharjah pri Šoštanju, se je dela v premogovniku kmalu naveličal. Zato je tudi ta leta 1867 vso svojo rudarsko posest prodal Jožefu Toplaku in ta že 1869 spet Mariji Miller. Z njenim lastniš- tvom pa je za nekaj časa verjetno zamrla dejavnost v velenjskem rudniku. Z mnogo volje in resnimi nameni se je prijel dela spet leta 1875 Franc Mages z Gor- njega Štajerskega. Ta je kupil vso jamsko posest. Toda iz podatkov, ki so na voljo, lahko spoznamo, da je Mages več truda posvetil raz- iskavam in sledenju premoga, kot pa eksplo- ataciji. Zato premogovnik tudi v njegovih rokah ni zaživel, kot bi moral. V času, ko spoznavamo premogovništvo na našem območju, so kopali tod tudi kovin- ske rude. Železo je potrebovala fužina v Mi- slinju. Ko je začelo zmanjkovati železove rude v neposredni bližini, je prenesel Bonezza glalvno dejavnost železovega rudarstva na južno stran Paškega Kozjaka. Precej časa so od tod vozUi največ železove rude železarni v Mislinju. Medtem ko so na vzhodni strani Šaleške doline kopali železovo rudo, so na zahodni, v soteski Pake v Skornem (Puharju), dobivali svinčeno in cinkovo rudo. Čeprav vemo, da so tod rudarili, preden je Zagorska rudarska družba odobrila koncesijo, je rudnik zaživel v njenem okviru, toda le kratko, od 1845 do 1852. Prenehati je moral zaradi premajhne količine kovine v rudi. Ko je omenjena druž- ba skupno z velenjskim premogovnikom pro- dala tudi rudnik v Skornem že znanemu last- niku Atzlu, je ta še nekaj časa kopal svinec in cink. Toda verjetno je moral prav tako prenehati z dejavnostjo iz istega vzroka kot vsi pred njim: zaradi premajhne vsebine ko- vine v rudi. Ob tem je vredno omeniti, da je v virih dobro ohranjena tehnična opremlje- nost svinčeno-cinkovega rudnika v Skornem. V tem prikazu premogovnega rudarstva na velenjskem območju smo spoznali, da so se lastniki rudnika neprestano menjavali. Poleg tega je bila proizvodnja nizka, tudi število rudarjev, kot kažejo skopi podatki, ni bilo veliko. Brez dvoma, da ti pojavi kažejo na neugodne razmere za razmah velenjskega rudnika. Teh ovir ni mogla premostiti niti Za- gorska družba niti Mages, ki sta se najresneje lotUa dela. Zaradi pomanjkanja sredstev, ki so verjetno glavni vzrok, da se rudnik ni normalno razvijal, so opustili misel o nje- govem povečanju in modernizaciji. Ta stvar pa je büa zelo nujna, saj so bile jame pros- torsko razmetane in komunikacijsko nepove- zane, kar je vplivalo na visoke stroške proizvodnje in to je v glavem odvračalo podjetnike od trajnejšega lastništva. 2. RAZRAST VELENJSKEGA PREMOGOVNIKA OD 1885—1914 Za obstoj velenjskega premogovnika ima brez dvoma velike zasluge Franc Mages, ker je več časa in dela posvetil raziskovanju premogovnih slojev kot sami proizvodnji. Ko je začel leta 1875 delati prve vrtine, je naletel pod 103 m sedimentirane gline na 38 m debelo plast premoga. Ker Mages ni imel dovolj ka- pitala, da bi se v širših zamahih lotil eksplo- atacije premoga — investiranja v rudniške naprave so büa za takšne namene nujna — je velenjski rudnik prodal leta 1885 Danielu pl. Lappu. Lapp je bil po poreklu Bavarec, lastnik graščine Horeegg pri Gradcu in gradbeni podjetnik. Ker se je pri gradnji arlberške že- lezniške proge izkazal, ga je avstrijski cesar povzdignil v plemiški stan. Kot lastnik rudni- ka se je dela lotil z vso resnostjo. To potrjuje redosled in širina zasnovanega dela. Tako je nadaljeval z začetimi Magesovimi razisko- vanji premogovnih slojev. Na njihovi osnovi je širil svojo rudarsko posest in jo pravno uveljavljal. Zavedal se je pomena tehnične izpopolnitve rudnika, zato je tudi v tem po- gledu moderniziral svoje podjetje. Tako je postavil jaške, izvozne proge kakor tudi jamske komunikacije osredotočil, tako da bi kopanje povečanih količin premoga in izvoz rude do separacijskih naprav, ki jih je prav tako zgradil, potekalo organizirano in smo- trno. Tako je bil Lapp prvi, ki mu je uspelo, (če se tako izrazim), obrtniškemu rudarskemu obratu dati industrijski značaj. a) Razširite« rudarske posesti. Novi lastnik je najprej začel s preiskovalnimi in priprav- ljalnimi deli. Tako so pri raziskovanju pre- mogovnih slojev — vrtali so na 16 krajih — prišli do pomembne ugotovitve, da je od roba premogovne kadunje proti sredini, kjer so sloji premoga vedno bolj nagnjeni in debe- lejši, jamski zaklad zelo bogat. Na enem mestu so celo odkrili 115 m debel sloj pre- moga, nad katerim pa je büo 196 m gline. Na osnovi teh raziskav so ugotovili, da je pod površino 4,2 km^ okrog 800 mUij. ton premoga. V tem času je verjetno velenjski premog doživel tudi prvo kemično analizo, ki so jo izdelali na tehnični visoki šoli v Gradcu in rudarski akademiji v Leobnu. Prav te zelo ugodne geološke ugotovitve so Lappa nepre- stano silüe, da je večal svojo rudarsko posest. V času svojega lastništva je zato kar trikrat zaprosil pristojne rudarske oblasti za pode- litev jamskih polj in je v svojih prošnjah vedno uspel. Tako je prvič zaprosil za kon- cesijo štirih jamskih polj leta 1887. Ta so dobila ime po tedanjem vladarju kot Jamska polja Franca Jožefa. Prostorsko so zajemala svet vzhodno od naselja Skal, vzdolž stare 164 ceste Velenje—Šoštanj in južno, severno in vzhodno od sedanjega turistično urejenega jezera in so segala na obdajajoči gričevnati svet. V zapiskih prvič najdemo, da ta polja sestavljajo »Premogovnik Šaleška dolina«. 2e naslednje leto je lastnik rudnika dobü še štiri jamska polja. Prostorsko so obsegala svet med Staro vasjo in Pes jem, do sedanje železniške proge na južni ter na severni strani do stare ceste Velenje—Šoštanj. Tretjič in zadnjič, to je leta 1889, je Lapp dobil nadalj- na štiri jamska polja. Ta so na površju segala na ravnico, kjer je stala zelo stara vasica Skale, s svojim središčem in na gričevni svet njenega zaledja, kjer so bile raztresene posa- mezne kmetije. Tedaj verjetno še nihče ni slutil, da bo ta poslednja Lappova koncesija vzrok, da bo vasica Skale kasneje propadla in izginila z zemeljskega površja. »Premogovnik Šaleška dolina« si je tako ustvaril obsežno eksploatacijsko območje (Jamsko polje cesarja Franca Jožefa), ki ga je sestavljalo 46 dvojnih in dve enojni meri in še obe enojni stari rudarski meri v Hras- tovcu. Leta 1913 so Lappovi dediči (Daniel pl. Lapp je umrl 1910), njegovi otroci (4 sinovi in 2 hčeri), dobili štiri jamska polja kot na- daljevanje obstoječega eksploatacijskega ob- močja proti vzhodu, na področju Sv. Brici. Ta jamska polja so imenovali v spomin umrlemu lastniku —Danielova polja. V pro- storskem pogledu so bila Franc Jožef ova polja v katastrskih občinah Skale in Velenje, medtem ko so Danielova polja segala deloma še v Skale, in še v katastrsko občino Sv. Brie, deloma Velenje, Pako in Salek. Poleg notranje posesti je za rudarsko dejavnost po- trebna tudi površinska zemljiška posest: za rudniške naprave, stanovanja in komunika- cije. V te namene je Lapp kupoval zemljiško posest le v primeru, kadar jo je nujno potre- boval. To potrjuje znano dejstvo, da Lapp ni razpolagal z zadostnim kapitalom. Tako je kupoval zemljo za potrebne tehnološke na- prave in najnujnejša stanovanja, aH kadar je bila zemljiška posest preveč poškodovana. b) Tehnične značilnosti rudnika in proiz- vodnja. Lapp je najprej poglobil in uredil prestolonaslednika jašek (globok 90 m), nas- lednje leto, 1888, pa je zgradil osrednjo tehnično napravo: izvozni jašek, ki mu je dal ime Franca Jožefa jašek (globok 156 m in ši- rok 4X4 m). In spet leta 1894 je zgradil še en jašek na Glini. Izvozni jašek je bil na sre- dini eksploatacijskega območja. Ostala dva, namenjena zračenju jame, sta stala: Rudol- fov na vzhodni in Glinškov jašek na zahodni strani Franc Jožefovega jamskega polja. Podjetni lastnik se je zavedal, da urejene ko- munikacije v rudniku še niso vse in da so za uspeh rudnika ravno tako pomembne makroprometne razmere. Zato je bil med pr- vimi za to, da bi zgradili Savinjsko železnico. Želel si je povezavo s Celjem. Zaradi tega se je povezal z železniškim strokovnjakom Edvardom Klemensiewiczem. Z njim je za- prosil pristojne oblastvene organe, da izdajo dovoljenje za gradnjo in obratovanje na nor- malnotimi progi Celje—Šoštanj—Velenje, ka- kor tudi za subvencijo iz državne blagajne. Na političnem polju in v idejnem pogledu je pomemben Miha Vošnjak kot poslanec, ki je delal za koristi svojega naroda. Pomemben cilj mu je bil doseči izgradnjo železnice. Tako je uspelo vsem skupaj navdušiti občine in okraje, skozi katere bi šla proga, da bi vpli- vali na višje oblastvene organe in jih pre- pričali o življenjski pomembnosti železnice. Uspeh je bil dosežen tako, da je deželni od- bor prevzel gradnjo železnice, Lapp in Kle- mensiewicz pa sta mu morala prepustiti kon- cesijo in projekt. Z gradnjo železnice so začeli aprila 1891, otvoritev proge pa je bila še isto leto,27. decembra. Pri vsem tem je zanimivo še to, da je moral Lapp podpisati odločbo, kjer zagotavlja deželnemu odboru letni do- hodek od železnice 115.000 goldinarjev. V pri- meru, da ta dohodek ne bo dosežen, mora plačati razliko do te vsote. In res, skoraj vsako leto je moral plačati razliko. Leta 1892 je začel rudnik v celoti obrato- vati, kajti do tedaj so bila vsa dela in na- prave, ki si jih je Lapp začrtal, dokončane. V tem času so bile izgotovljene tudi razisko- valne proge. Te so potekale od Franc Jožefa izvoznega jaška na vse strani (imele so profil 3X3 m),vse do konca premogovnih skladov. V času pripravljalnih del je bila proizvodnja zelo nizka. Tako imamo podatek, da so leta 1888 nakopali le 12.059 ton premoga. Toda od leta 1892 proizvodnja občutno narašča in doseže višek v vsem času Lappovega podjet- ništva leta 1896, ko je izkopal kar 124.473 ton premoga. V glavnem pa se je letna proizvod- nja gibala pod 100.000 ton, enkrat več, drugič manj. Kot v skupni proizvodnji se spremin- jajo podatki tudi pri delovnem učinku kopača v jtemi, ki ne kažejo progresivne rasti. Največ je prišlo na kopača 3,2 ton, najmanj pa 1,6 ton na dnino. Število zaposlenih rudarjev se je gibalo v času Lappovega lastništva med 110 in 400. Premog, ki so ga pripeljali iz izvoz- nega jaška, so sortirali na suhi separaci j i, saj je že iz jame prihajal čist, nato pa so ga od- lagali na skladiščni prostor (deponijo). Za hitrejši odvoz premoga so leta 1905 do depo- nije iz Pes j a, od glavne proge, zgradili rud- niško železnico. Vse kaže, da Lapp ni bil zadovoljen s tem, kar je napravil. Hotel je povečati kalorično vrednost lignita, da bi ga lahko prodajal po višji ceni. Zato je leta 1901 zgradil v bližini 165 izvoznega jaška tovarno briketov ali sušilnico premoga. Vendar se ta ni obnesla in je med prvo svetovno vojno prenehala z delom. Vemo pa, da so stroji izdelali v 24 urah 5 do 5,5 vagonov briketov. Njihova kalorična vrednost je znaSala 4280 kalorij. Izkušnje in bistrost duha sta lastnika pri- vedla do spoznanja, da bo uporaba lignita naj rentabilne j ša za proizvodnjo električne energije. Zato je leta 1909 zgradil kljub po- manjkanju sredstev majhno termoelektrarno v neposredni bližini zunanjih rudniških obra- tov. Ta elektrarna je dajala komaj toliko električne energije, da je zadoščala za pogon izvoznega jaška in za razsvetljavo zunanjih obratov. Iz zapiskov še zvemo, da je imd Lapp z elektriko še večje načrte, ki pa jih ni mogel uresničiti zaradi pomanjkanja kapitala. Čeprav je Lapp vložil dosti truda in sred- stev za tehnično opremo rudnika, je bUo samo kopanje premoga v jami še dokaj enostavno Od raziskovalnih prog so segale na vsako stran odkopna polja. V ta so izkopali smerne (izvozne) proge. Te so premogovne sklade oblikovale v ležeče stebre, široke 12—24 m. Premog pa so kopali v etažah od zgoraj nav- zdol v smeri izvoznega jaška. Rudarji-kopači so kopali ročno s preprostim orodjem, za tem ko so strelci razstrelili debele sklade premoga. Do leta 1893 so prižigali razstrelivo še z od- prto rudarsko svetilko. Ker pa je tedaj prišlo do dveh velikih nesreč, so uvedli zažiganje z vrvico in leta 1912 so začeli zažigati z elek- triko. Metan in ogljikov dioksid sta delala rudarjem velike težave, ker sta se nabirala v nezasutih jamah in se tudi vžigala. Zato so leta 1893 po rudarski nesreči uvedli zaprte svetilke. Iz tega vidimo, da je bila v jami razsvetljava zelo preprosta. Prazne jame brez rude so zasipali s preprostim rušenjem krova. Zaradi tega so na površju zemlje nastale ugreznine, lepo vidne v okolici turistično ure- jenega jezera in severovzhodno od Novega jaška, kjer je stala vasica Skale. Posebne geološke razmere v velenjski jami so narekovale določene odkopne metode. Do uspešnega načina odkopavanja premoga so prišli z dolgotrajnimi poizkusi in večkratnim menjavanjem odkopnih metod in šele tako so našli primemo obliko, ki je dajala zadovoljive količine premoga. Proizvodnja premoga je predvsem odvisna od pravilno izbrane od- kopne metode. Ze omenjena nihanja pro- izvodnje so brez dvoma tudi vzrok nepri- mernih odkopnih metod. Tako je Lapp začel sprva uporabljati metodo bočnega odkopava- nja, za tem komorno metodo, s katero pa ni bil zadovoljen. Zato se je spet povrnil k bočni metodi, nekoliko spremenjeni, ki je dajala od vseh preizkušenih načinov odkopavanja najbolj zadovoljive proizvodne uspehe. c) Značilnosti življenja rudarjev in delav- cev. Premogovniki so zelo nevarni zaradi pli- nov predvsem zaradi vnetja metana (ch4). Z nesrečami tudi velenjskemu premogovniku ni bilo prizanešeno in sta se v letu 1893 pripetili dve hudi rudarski nesreči, da manjših niti ne omenjamo. O njih sta obvestila širšo javnost, »Slovenski narod« in celjska »Domovina«. Kot vzrok navajata pri obeh nesrečah vnetje me- tana. Prva nesreča je büa 30. januarja. Poro- čila o smrtnih žrtvah niso enotna. Skalska mrliška knjiga beleži, da je našlo smrt v ja- mi deset mdarjev. Druga, mnogo hujša nesre- ča, se je dogodila 20. februarja. O tej je jav- nost zvedela več. Toda najzanesljivejši vir o številu žrtev je spet škalska mrliška knjiga, ki navaja 21 mrtvih rudarjev. Celjska »Domo- vina« piše 25. febmarja o tej nesreči: »Straš- na nesreča se je zopet pripetila v premogov- nih jamah g. pl. Lappa v Skalah pri Velenju. Drugič se je užgal plin in usmrtil šestnajst do osemnajst delavcev, šest jih je težko, a pet- najst lahko ranil. Tuga in žaJost je velikan- ska, še večja pa je siromaščina, kajti ubiti de- lavci so bili večinoma oženjeni in so zapusti- li po tri do štiri otroke«. Vzrok teh dveh ve- likih nesreč moramo iskati v pomanjkljivih varnostnih napravah v jami. Tako piše »Slo- venski narod« 23. februarja: »Veliko delavcev je zapustilo rudnik, ker se bojijo v njem de- lati. Za varnost je v rudniku premalo preskr- bljeno. Ventilacije ni nikakršne in izhod je samo eden, tisti, ki služi za izvažanje premo- ga.« Vzroki so še v neizkušenosti rudarjev, predvsem pa v lastnikovi težnji kot kapitali- stu, ki ni polagal važnosti na tehniko var- nosti in strokovni izobrazbi rudarjev. Delovni čas je sprva trajal 12 ur na dan, kmalu pa so uvedli osemurni delavnik s tremi izmenami. Zanimivo je, da je imel Lappov rudnik malo poklicnih rudarjev, tako da so kopanje premoga opravljali v glavnem kmečki bajtarji, mali kmetje in njihovi sinovi, medtem ko so poklicni rudarji raje odhajali v nemške rudnike, kjer je bil zaslužek večji. Za rudarje in delavce, ki niso izhajali iz ag- rame okolice, je lastnik dal zgraditi rudniške stanovanjske hiše. Štirje stanovanjski perso- nali so staH v Pesjem na Lilij skem griču. Tu je bilo 57 enosobnih delavskih stanovanj, medtem ko so bile ostale delavske rudniške hiše bližje rudniku, večja v bližini sedanjega turistično urejenega jezera in nekaj manjših v nekdanjem starem jedru vasice Skal. Ru- darske družine so prebivale tudi na kmetijah, ki jih je Lapp odkupil. Vodstvo rudnika pa je stanovalo v upravni zgradbi rudnika v nepo- sredni bližini Franc Jožefovega jaška ozi- roma sedanjega Starega jaška. Kot je bi- lo običajno tedaj tudi pri drugih rudnikih, je Lapp ustanovil za svoje delavce lastno tr- govino in dve gostilni. Rudarji, večinoma 166 pazniki, so bili člani Bratovske skladnice, ki je imela penzijsko in bolniško blagajno. Vemo, da delavci s svojim položajem niso bili zado- voljni in so se zaradi tega pridružili delav- skemu gibanju. Istega leta, to je 1889, ko so stavkali rudarji v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku, so se uprli tudi velenjski rudarji. Stavka velenjskih rudarjev je bila sicer krajša, ker so se pogodili z lastnikom. Na zborovanju rudarjev avstrijskih alpskih dežel v Köflachu, ki je imelo namen zdru- žiti vrste rudarjev, je bil tudi predstav- nik iz Velenja. Leta 1904 so se velenjski ru- darji priključili rudarski Uniji s središčem na Češkem, ki je združevala rudarje vseh avstrijskih dežel. Zreli pogoji za stavko pa so bili že pred letom 1889, saj so bile plače nizke in se je z njimi moglo zelo skromno živeti, toda vodstvo rudnika jih je znalo pre- pričati. Tako so leta 1893 odpustili vozača Karla Sontaga, ki je nameraval organizirati stavko. Prav tako ni smel več v jamo leta 1894 Janez Rihtar. Očitali so mu, da je ru- darje pridobival za socializem. Zelo napeta vzdušje je bilo v rudniku leta 1895, ko so odpustili nekega rudarja. Okrog 300 stavka- jočih delavcev je zahtevalo, da ga sprejmejo nazaj na delo, ob tem pa so zahtevali še povišanje zaslužka. Lastnik rudnika je naglo ukrepal, rudarjem je popustil in ti so šli spet na delo. Lappovi sinovi in hčere niso imeli interesa, da bi se resno ukvarjali z rudarstvom tako kot njihov oče, zato so sklenili prodati rudnik erarju (državni zakladnici). Kupna pogodba je biLa sklenjena 30. junija in 15. julija 1914, medtem ko je za datum prevzema veljal 1. julij. Poleg vseh rudniških naprav na površju in v jami so prodali erarju skupno 65,5628 ha zemljiške posesti. Novi lastnik je sicer name- raval rudnik tehnično izpopolniti, a je vse načrte prekrižala vojna. 3. VELENJSKI RUDNIK V OBDOBJU STARE JUGOSLAVIJE Po končani prvi svetovni vojni je postal velenjski rudnik last erarj* kraljevine Jugo- slavije. Sprva se tehnične razmere v rudniku niso spremenile in so bile takšne, kot so jih zapustüi prejšnji lastniki. Kmalu pa je vod- stvo rudnika spoznalo, da delovne naprave ne ustrezajo več zahtevam tedanjega časa, da je način dela zastarel, kar je imelo za po- sledico nizko produktivnost in visoke proiz- vodne stroške. Zato so se odločili delo v jami mehanizirati in so izdelali sanacijski načrt, ki so ga začeli izvajati leta 1928. Najprej so jamo elektrificirali, električni tok so napeljali do kopačev, leta 1929 so vsa delovna mesta v jami razsvetljevali s posebnimi reflektorji. Potrebno električno energijo je dajala nova termoelektrarna, ki so jo zgradili v letih 1927-1928 in je imela 5,5 MW moči. Tako so ukinili ročno in uvedli strojno vrtanje in sicer leta 1929. V letih 1930-1932 so mehani- ziran j e rudnika nadaljevali, na odkopu so nadomestili ročno zasekovanje s strojnim, ki so ga opravljali štirje zasekovalni stroji. S temi deli so proizvodnjo močno racionali- zirali in omogočili večjo proizvodnjo. Tako je npr. rudar z ročnim vrtanjem napravil le 6,47 cm vrtine na minuto, medtem ko s stroj- nim 41,4 cm. Vrtali so z električnimi vrtalnimi stroji, ki so tehtali 12,5 kg. Ob tem so meha- nizirali tudi transport premoga z brezkončni- mi vrvmi. Tudi drugod je prišlo do pomemb- nih sprememb. Tako so šele leta 1930 ob jamskem požaru ugotovili, da se ogenj naj- uspešneje zaduši z zamuljevalno metodo. Prav tako so ugotovili, da je med vsemi odkopnimi metodami za razmere v velenjski jami naj- uspešnejša stebričasta odkopna metoda z odkopno širino 8—9, višino 9 in dolžino 14— 16 m. Take mere odkopa uspešno zadržujejo pritisk in tudi uporaba lesa za opažanje je manjša. Zaradi čistosti premoga prvotne se- paraci j e niso menjali, šele ko je tržišče zahte- valo premog različne vehkosti, predvsem drobne vrste, so leta 1934 dali v pogon nov drobüec, ki je lahko zdrobil na uro 40 ton premoga. Kljub opisani novi mehanizaciji in pove- čanju proizvodnih zmogljivosti se zaradi objektivnih razlogov proizvodnja premoga v tem času ni dvignila. Vzroki so v tedanji splošni gospodarski krizi, ki je močno priza- dela premogovnike. Prizadela je zlasti tiste, ki so kopali premog nizke kalorične vred- nosti, med katere sodi tudi velenjski premo- govnik. Premog ni šel v prodajo in letna proizvodnja je bua enaka tisti količini, kakr- šno je imel Lapp ob koncu prejšnjega stoletja. Zaradi omenjenih dejstev rudnik ni mogel zaživeti in dajati tiste količme premoga, ki bi jo lahko glede na doseženo modernizacijo. Velenjska termoelektrarna, ki je bila pomemb- na za tedanje celotno slovensko gospodarstvo in je dajala tok Šaleški in Savinjski dolini, Ljubljani in Trbovljam, je letno porabila le okrog 30.000 ton premoga. Ob tako majhni potrošnji termoelektrarne glede na proizvodne zmogljivosti rudnika ni bilo mogoče priča- kovati, da bi premogovnik doživljal normalno rast. Zanimivi so podatki o proizvodnji, ki najbolj zgovorno pričajo, da je rudnik živel v neugodnih razmerah. Tako je znašala pro- izvodnja leta 1925/1926 (od 1. aprila do 31. marca) 120.190 ton, za tem raste in doseže vrh leta 1929-1930 s 165.201 tonami. Od tedaj pa neprestano pada. Tako doseže leta 1932/1933 padec na 100.730 ton, a leta 1935/36 nakop- Ijejo celo samo 71.267 ton premoga. Vzporedno z nihanjem proizvodnje niha tudi število zaposlenih rudarjev in delavcev. 167 v rudniku je bilo povprečno zaposlenih okrog 500 delavcev, od tega polovica v jami. Čeprav gospodareke razmere niso bile ugodne, stanovanjska gradnja ni zastala. Po- večanje števila delavcev v primerjavi s šte- vilom zaposlenih pred prvo svetovno vojno je zahtevalo nova stanovanja. Zato so zgradili 1 desetstanovanjsko, 2 tristanovanjski, 1 štiri- stanovanjsko hišo in Delavski dom. Poleg tega so nakupili še nekaj hiš in jih preuredili v stanovanja, modernizirali so rudniško bol- nišnico, ki je imela 12 do 15 postelj. Pred gospodarsko krizo so bile razmere, v katerih je živelo delavstvo, kolikor toliko znosne, z nastopom krize pa so se občutno poslabšale. To velja predvsem za leta med 1928-1938. Tedaj so delavci večkrat v tednu delali samo 2—3 dni. Da so lahko živeli, so si pomagali z obdelovanjem zemlje, ki jim je dajala najnujnejše življenjske dobrine. Ru- darji so se v tem času vključevali tudi v poli- tično in kulturno dejavnost. Odmevi in pobuide oktobrske revolucije ter naša mlada komuni- stična partija so našli svoje pristaše tudi v Velenju. Leta 1920 so velenjski rudarji podprli železničarje s stavko, ki so jo izvedli zgolj iz solidarnosti do njih. Ustavili so za nekaj časa delo. Takrat so tedanje oblasti aretirale le železničarje, ne pa tudi rudarjev. Z Obznano je politično delo zastalo, zato so se rudarji posvetili bolj kulturnemu delu. Tako so ustanovili leta 1924 v Velenju Svo- bodo, ki je imela svoj sedež v rudarskem Pesju. Tu je deloval pevski zbor, igralska skupina in knjižnica. Imeli so tudi telovadno vrsto. Pevci, igralci in telovadci so nastopali največ v Pesju. Običajno so se ob sobotah člani Svobode zbirali na sestankih in med drugim razpravljali tudi o marksističnih temah. Na sestankih so se pojavili kot pre- davatelji Jože Lampret, Lovro Kuhar, dr. Dušan Kermavner in drugi. Toda žal že leta 1935 so Svobodo razpustili in posebno vidne člane pozaprli. Toda že naslednje leto, 1936, so velenjski rudarji ustanovili pevsko društvo Zarjo, za njim Vzajemnost in tako nadalje- vali svoje kulturno in politično delo. Pri tem velja omeniti, da so mnogi člani kulturnih združenj ki smo jih omenili, aktivno sodelo- vali v NOV. OPOMBE 1. F. Rolle: Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Ehrenhausen, Schwanberg, Windisch-Feistritz und Windischgraz in Steie- mark. Jahrb. Geol. R. A. Wien, 1857. — 2. AS, celj. okrož. sodišče, Bergbuchs- Urkunden 1851-54, št. 905 in 1529 de 1854, št. 3513 in 6274 de 1885, št 5129/1887, št. 1574/1888, št 6369/1889. — 3. J. Som: Premogovništvo na Slovenskem ozemlju do srede 19. stol., ZC XVIII, 1964. — 4. J. Som: Premogovniki in njihovi rudarji v obdobju 1848- 1918, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. Institut za delavsko gibanje, VIII—IX, Ljubljana 1968-1969. — 5. J. Orožen, Zgodovina premogovniica v Velenju, CZ, 1960. — 6. J. Sorn: Vzpon in zaton Spadnještajerskega fužinarstva. Kronika, 1962. — 7, J. Jenko: Savinjska železnica, Kronika, 1962. — 8. Šaleški rudar: Glasilo SZDLJ občine Velenje, 26. avgusta 1965 - leto I, št 9. — 9. Inž. Stare: Razvoj odkopnih metod pri premogovniku Vele- nje. — 20. Tehnični in gospodarski arhiv rudnika Vedenje. 168 ŠKOF JEGLIČ — POLITIK II. del JANKO PRUNK , JEGLIČ V PRVIH LETIH JUGOSLAVIJE DO SPREJETJA VIDOVDANSKE USTAVE Jeglič v novi državi ni nehal politično delovati, čeprav so se zunanje okoliščine spremenile. Spremenilo se je le področje nje- govega političnega delovanja. V stari avstro- ogrski monarhiji je bil Jeglič človek, ki je zaradi svojega položaja imel dostop do ce- sarja, zato je odločilno sodeloval pri strankini »zunanji politiki-« in imel dober vpogled van- jo. V novi državi kot katoliški škof in pristaš opozicijske stranke, ni mogel hoditi k pravo- slavnemu kralju in ni imel kontakta s cen- trom državne politike Beogradom in ni mogel usmerjati politike SLS v odnosu do Beograda in vlade. Vso strankino zunanjo politiko je dobil absolutno v svoje roke strankin načelnik dr. Anton Korošec, ki se je tudi pretežno gibal po Beogradu in bil v vsej SLS najbolje po- učen o beograjskih političnih igrah. V tem oziru je Jeglič sledil Korošcu. Toda o notra- nje političnih zadevah v SLS in v Sloveniji je še vedno samostojno presojal. Kakor se vidi iz njegovega dnevnika, je izredno na- tančno in intenzivno spremljal notranji raz- voj in vanj tudi odločilno posegal. Bil je brez dvoma neosporavana avtoriteta SLS, čeprav ni bU. v nikakršnem njenem vodstvu. Ravno tej avtoriteti, ki je nepristransko razsojala med različnimi sprtimi strujami in skupina- mi v stranki, gre verjetno pripisati, da je SLS ves čas njegovega škofovanja ostala kljub različnim notranjim napetostim enotna in močna. V prvih letih v novi državi Jegličevo poli- tično delo, ki ga je najlepše moč slediti po nje- govem dnevniku, kaže natančno vso politično pot, vse družbeno politične dileme in akcije klerikalne SLS, saj je skoraj z vsemi tesno in aktivno povezan. Ob samem vprašanju zedinjenja Jeglič ves čas aktivno sodeluje. V dnevniku piše, da je šel 20. novembra v Zagreb k nadškofu Bau- er ju, da bi se bolj informiral o političnem po- ložaju. Tu se je srečal s srbskim podpolkov- nikom Milanom Pribičevičem, ki ga je infor- miral o položaju; govoru je tudi z »inteligent- nim liberalcem« Albertom Kramer jem, čla- nom Narodnega veča. Oba sta mu povedala naslednje: »Položaj je neugoden za repubUko; pa tudi volitve za predsednika bi biLe težke, ze- diniti se ne bi mogli, pa bi nastale hude borbe in kdo bo ukrotil ljudske mase, ki se vedno bolj poprijemajo boljševizma; posebno ker ni- mamo armade ne na Hrvaškem ne na Sloven- skem ... mora priti monarhija, kateri bi bil na čelu Alekander. Sestaviti se mora skupno ministrstvo pod regentom Aleksandrom. Ima naj nalog organizirati armado in pripraviti volitve za konstituanto.«' Jeglič piše, da je na Kramer j evo željo te- lefoniral v Ljubljano prelatu Kalanu, naj na shodu zaupnikov SLS 21. novembra v držav- nopravnem oziru ne sklenejo nič definitivne- ga. Ker mu je prelat Kalan odgovoril, da bo to težko šlo, je Jeglič pohitel v Ljubljano, da bi sam prisostvoval shodu in vplival. Med po- tjo pa se mu je pokvaril avto in je zamudil shod. Zapisek zaključi z mislijo, da je verjet- no tako prav, kajti na shodu so se vnemali za republiko in tako tudi sklepali.^ Jeglič sprejme 1. december kot dejstvo, s katerim se je treba sprijazniti in vanj takoj vživeti, v nasprotju z drugim katoliškim epi- skopatom v Jugoslaviji. Ob slovesnostih v po- častitev proglasitve zedinjenja 15. decembra- naroči svojim duhovnikom,« ... da ne bi pre- več škodoval svojemu ugledu, ugledu duhov- nikov in Cerkve, da naj se »adresa vlade in odgovor regentov« prečita s prižnice, prepri- čan, da je to malum minus. Kako bi završalo in kako bi nasprotne stranke naskočile mene in narodno vlado, ko bi jaz vpričo nje zapo- vedi iz Beograda preziral. Moj metropolit me je zato pokregal v pismu, ki sem ga včeraj prejel privatnim potom«.^ Tudi v svojem novoletnem pastirskem pi- smu je zadovoljen z Jugoslavijo in njej in vladarju zagotavlja lojalnost. Poglejmo si ne- kaj misli iz tega njegovega zanimivega nasto- pa. Avtentičen tekst je objavljen v 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista, nekaj iz tega pa že decembra v dnevnem časopisju: »... Do- godki so se sami tako vrstili, da imamo zdaj regenta, ki je povsem demokratičen, pravičen do nas vseh in ki že sedaj neumorno skrbi, da se Jugoslavija prizna od antante... Glede avtonomije in centralizacije se mi dozdeva, da se išče neka srednja pot, ne po- polna centralizacija, ker posebnih delov ni mogoče zednačiti in po istem kopitu vladati, in ne popolna avtonomija, da ne bomo preveč razkosani in za srečen začetek premalo enotni. Glede razmerja med katoliško cerkvijo in dr- žavo mi škofje pričakujemo pravično uredi- tev po konkordatu s sv. očetom. Glede na cer- kveno premoženje smo škofje rekli, da ne bo- mo protestirali, ako se cerkvena posestva pro- ti primerni odškodnini razdele... Ne vem, od kod čuden predsodek zoper pra- voslavnega regenta in zoper pravoslavno lju- dstvo. Bral sem konkordat, ki ga je sv, Stolica 169 ravno pred vojsko sklenila s Srbijo. Katoli- ški cerkvi so zajamčene vse prostosti.. Pismo govori na koncu še o naših prihod- njih nalogah. »Politika: Danes se vse prekucuje. Sploš- ni položaj se vsak dan menja. Izredno težko nalogo imajo gospodje, kateri so pri vladi in kateri vodijo naše politično življenje... po božji in naravni postavi smo dolžni priznati in spodobno spoštovati ono oblast, ki ima v rc>- kah upravo in vodstvo družbe. Zato smo sedaj dolžni spoštovati začasno narodno vlado v Sloveniji in vrhovno vlado v Jugoslaviji in to tem bolj, ker smo po postavni poti prišU do ujedinjenja Jugoslavije in so sedanjo vlado določili zastopniki ljudstva... Možje pri naši narodni vladi so j ako spretni in izredno delovni v splošni prospeh ljud- stva ... Ce vse to resno preudarite, ali si boste upali obsojati voditelje in njihovo poli- tiko? Jaz je ne bi upal, akoravno sem blizu njih in me v marsičem informirajo. Zarotim. Vas, ne delajte politike vsak na svojo roko. Nekateri gospodje so tako neprevidni, da go- vore zoper vodilne kroge, govore o položaju in ga presojajo popolnoma napačno... Jaz se bom v teh borbah zadnjih let preiz- kušenih mož držal. Ako mi ne bo kaj všeč, se bom z njim pogovoril. Duhovnike pa nujno prosim, da sledite meni, ki sem od najvišje cerkvene oblasti, in upam, da tudi po božji milosti postavljen, da vodim škofijo...«° JegUč ve, da bo SLS lahko vodila odločno katoliško poHtiko in se ji ne bo treba bati na- sprotnikov, če bo gospodarsko in socialno mo- čna in če bo reševala vprašanja na teh dveh področjih. Zato je v tem času zelo zaskrbljen: »V zadružništvu strašen polom. Centrala, ki se je po prizadevanju Šušteršičeve stranke (početkom leta 1917) odcepila od zadružne zveze, je po nesrečnih in nedopuščenih špeku- lacijah zabredla v grozen deficit: najmanj 5 milij. kron. Ker je pri njej dve tretjini kranj- skih posojilnic, kjer imajo kmetje svoje pri- hranke naložene, bo strašna razburjenost zo- per duhovnike, ki so na čelu. Bojim se za stranko sploh, da jo nasprotniki, uporabivši te dogodke, razbijejo. Naši gospodje se močno trudijo, da bi izvedli sanacijo.«" Poleti 1919 Jeglič ob priUki birmovanja povsod sjwdbuja duhovnike, naj se potrudijo v zadružništvu in v prosvetnih društvih.' Tudi za delavsko krščansko organizacijo JSZ poskrbi Jeglič v začetku leta 1919. Po- skrbi ji tajnika kaplana Komljanca, ki s svojo iniciativnostjo in idealizmom res požene delo organizacije. Vodstvu SLS tajnik delavske or- ganizacije ni všeč. Prof. Remec pri Jegliču sicer zoper takšnega delavnega delavskega tajnika takoj protestira in ga dolži avantu- rizma in nevarnih nazorov,^ toda Jeglič taj- nika podpira. Pri boju za slovenske meje je Jeglič tudi zraven. Ko mirovna konferenca v Parizu od- loči za Koroško plebiscit, se vzburi vsa slo- venska politična javnost, ki je do tedaj pri- čakovala, da bo mirovna konferenca sloven- sko Koroško podarila Jugoslaviji. Na velikem zborovanju vseh slovenskih političnih, kultur- nih in strokovnih organizacij 12. maja 1919 v ljubljanskem magistratu »je knezoškofa Je- gliča, ko je došel v dvorano, iskreno pozdravil župan dr. Ivan Tavčar in se mu zahvalil za udeležbo. Navzoči pa so mu priredih prisr- čne ovacije.«' Jeglič je bil konec maja tudi v reprezenta- tivni delegaciji slovenskega naroda (dr. J. Brejc, škof Jeglič, dr. Triller, dr. Ravnikar, Prepeluh in Golouh), ki je poskušala še posled- nje, odvrniti antanto od plebiscita na Koro- škem. Delegacijo je 30. maja sprejel Wilson, se z njo dalj časa pogovarjal, toda ta pogovor ni vplival na odločitev konference, le da je bila Mežiška dolina brez plebiscita priključe- na Jugoslaviji. Jeglič pa je potem na svojo ro- ko obiskal maršala Focha, ki je bil znan ka- tolik, in pariškega kardinala Ametteja.'" Mar- šal Foch se je potem res zavzel, da je blejski in bohinjski kot z jeseniško železnico, katero so zahtevali Italijani, ostal v Jugoslaviji." V letu 1920, ko se medstrankarske strasti na Slovenskem znova do kraja razplamtijo, je Jegliču SLS stranka, ki v politiki in jav- nem življenju zastopa katoliška načela, zato ji pomaga s pastirskim pismom za vohtve v konstituanto, kjer vernikom priporoča SLS. Na shodu dekanov razpravljajo po njegovem nalogu o poživitvi in boljši kvaliteti časopisja Liberalci se v predvolilni borbi poslužujejo vseh mogočih sredstev, da bi kompromitirali SLS in njene voditelje; ker dobro vedo, kaj pomeni Jeglič za klerikalno gibanje v Slove- niji, se spravijo tudi nanj. Jeglič piše novembra v svojem dnevniku: »Čudno, kaj se more dogoditi! Včeraj mi je predsednik deželne vlade prinesel službeno dopis hrvaškega bana Laginje, v katerem spou roča Komandi IV. armijske oblasti v Zagrebu, a) da se čuje, da bo stranka Radičeva vstala na nasilen odpor in doda b): »U klerikalnoj stranci postoji jaka struja za kidanje svih ve- za sa Beogradom, a ta struja pot ječe od nad- škofa Jegliča, s kojom je strujom u vezi i bu- duče povlačenje njihovih ljudi iz javne poli- tike, koja održava veze sa Beogradom«. Ker bi ta tožba mogla imeti za mene, za na- šo stranko in še za Cerkev težkih posledic, sem danes Banu uradno pisal, naj prijavi do- kaze za te grozne trditve in sicer dotični ko- mandi in meni; ako pa dokazov nima, ve sam, kaj je dolžan storiti po svojem poštenju in katoliškem prepričanju. Ker je pred nekaj dnevi tudi velikosrbski list Balkan ravno tako uroto razglasil, da jo jaz . 170 trajno snujem, se mi zdi, da za temi objavami tiči agitacija naših nasprotnikov, da bi nam za volitve zvezali roke. Zato sem zadevo spo- ročil ministrskemu predsedništvu v Belgrad. Poslal sem obtožbo, moj dopis Banu in sem še dodal, kako bi bilo mogoče kaj takega trdi- ti, ako se pogleda moje delovanje ... Naročil sem, naj ministerstvo zahteva dokazov za vsa- ko obtožbo proti meni.«'^ Ker se je ban Laginja izvijal, da ni nobene njegove ovadbe, je dal Jeglič v Slovencu ob- javiti številko in datum taanovega dopisa na IV. armijsko oblast. Ban Laginja se je bil potem prisiljen opra- vičiti in pojasniti, da je bilo njegovo poročilo pomota, svoje pismo Jegliču je dal ponatisniti tudi v časopisu »Hrvat«. Jeglič piše, da je s tem zadovoljen, kajti klerikalna stranka in »njena dotična struja sta očiščeni«.'* Po volitvah za konstituanto, ki so se razme- roma slabo izšle za SLS, si je Jeglič prizade- val, da bi stranka ne opešala. Katoliško ti- skovno društvo je imelo precej deficita in je hotelo ukiniti delavski Večerni list. Delavski voditelji pa so se temu upirali. »Voditelji de- lavcev so zborovali, Komljanec, Gostinčar etc. in so koj zasnovali društvo, ki naj skrbi za denar, ki bi omogočil izdajanje dnevnika za delavce; list naj bi bil popolnoma neodvisen in zares njihov list. Oglasilo se je okoli 70 navdušenih mož, ki bodo mesečno prispevali po 100 kron. Ker je ta list izredno važen za delavsko gibanje, sem obljubil tudi jaz prispe- vati in sicer mesečno po 10.000 kron ... Duhovi so precej pomirjeni. Bojim se pa, da bo Slovenec trpel škodo; imel bo manj naroč- nikov in zmanjšala se bo njegova veljavnost. Nevarnost preti, da bi pri »Novem času« pre- več radikalni postali in se morda od stranke odcepili. Bog nas varuj hudega!«'^ Na aprilskem shodu dekanov 1921 postavi Jeglič kot glavno točko analizo vzrokov aa klerikalni neuspeh na volitvah za konstitu- anto, vzrokov, zakaj se socialna demokra- cija in komunizem razširjata, in način, kako bi se širjenje zavrlo. Referent o tem vprašanju je tajnik JSZ Komljanec Poda dobro analizo vzrokov za razšir- janje komunizma. Protiukrep komunistične- mu širjenju vidi samo v dobri in močni kr- ščanskosocialistični organizaciji, ki naj zaja- me vse kategorije delavskega prebivalstva." Izredno zanimiv zaključek na dekanskem sho- du, če vemo, kako večina duhovščine in vod- stva SLS ni imela nikakršnega posluha, ozi- roma je celo nasprotovala kakršni koli večji in bolj samostojni delovni organizaciji v SLS. Jeglič je slutu, kakor se vidi iz poznejšega pisanja, da je treba delavce organizirati v lastnih vrstah in jim dati njihove pravice, to- rej takoj reševati njihovo socialno vprašanje, kajti samo na tak način jih je moč obdržati v okvirih katoliške cerkve, kar je za Jegliča kot vnetega katoličana najvažnejše. Od tega osnovnega izhodišča Jeglič potem nikoli več ne odstopi in kljub vsemu nasprotovanju kon- servativnega vodstva SLS vseskozi podpira delavsko organizacijo in ji s svojo avtoriteto daje veliko pomoč v njenem boju s konserva- tivno desnico v stranki. SLS v BOJU ZA REVIZIJO VIDOVDANSKE USTAVE IN JEGLICEVA SKRB ZA MOCNO IN ENOTNO KATOLIŠKO STRANKO DO SREDE LETA 1927 Od srede leta 1921, ko je v Beogradu ob nasprotovanju večine Hrvatov in Slovencev izglasovana centralistična vidovdanska usta- va, se v Sloveniji ponovno krepi SLS, ki na- sprotuje centralistični ureditvi in zahteva za Slovenijo avtonomijo. Prvi pokazatelj obnov- ljene klerikalne premoči v Sloveniji so občin- ske volitve aprila 1921, komaj pol leta po vo- litvah za konstituanto, ki so prinesle SLS 60 % vseh glasov in sorazmerno temu občinskih od- borov. SLS skuša potem to svojo politično pre- moč v Sloveniji izrabiti za to, da bi prepričala Beograd, da je ona edini odločujoči politični dejavnik v Sloveniji, s katerim naj Beograd računa. Pripravljena je sodelovati v vladi, če bi ta izpolnila njene zahteve, to je avtonomijo Slovenije s pretežno oblastjo SLS. SLS mora svojo močno družbeno politično pozicijo v Sloveniji ves čas braniti, kajti li- beralne stranke vseh vrst si na vse načine prizadevajo, da bi s pomočjo njim naklonje- nih vlad v Beogradu zrušili v Sloveniji kleri- kalni politični monopol. Stranka uspešno kljubuje vsem takšnim poskusom in čvrsto združuje v svojih vrstah najširše sloje sloven- skega naroda predvsem kmete pa tudi pre- cejšen del delavstva. Pri tem prizadevanju za močno stranko, ki naj združi vse družbene sloje in tako kljubuje nasprotnikom, igra ves ta čas pomembno vlogo škof Jeglič. Tako piše v dnevniku poleti 1922: »Doma je prenehal izhajati list »Novi čas«. Ko sem na- prošen posredoval, da bi zopet izhajal, sem tole zvedel: List se je zavezal poravnati dolg mesečno ob koncu meseca; primanjkljaj je po- krivalo vodstvo SLS. Urednika Kremžar in Terseglav sta na svojo roko delala politiko. Mnogokrat sta netaktno postopala in zato po- vzročila v Beogradu tisto mržnjo, ki jo imajo do nas. Tudi sta delavce le preveč nahujskala, da so kar predrzni postali. Pri nedavnem kar nepotrebnem štrajku so bili najhujši naši kr- ščanskosocialni delavci. In ko se pripravlja- mo za volitve v oblasti, zahtevajo na večih krajih kar polovico zastopnikov, ako so v ve- liki manjšini. Tudi sta začela Terseglav in Kremžar stranko trgati ter od nje cepiti ko- čarje etc. Zato je stranka prispevke ustavila. To sem danes stranki poročil in jo prosil naj zadevo uredi. O vsem tem gibanju si ne upam 171 soditi, ker sem morebiti le strankarsko pou- čen. Zdi se mi, da sta v stranki naši dve struji v političnem in socialnem oziru. Ena bolj mo- narhična, druga bolj republikanska, ena soci- alna, druga bolj socialistična z dr. Gosarjem na čelu. Razlika v mišljenju nič ne škoduje, samo naj se vsaka stran tako premaguje, da se ne razcepi, ampak ostane edinstvena in složna.«" Ta zapis nam zelo veliko pove, da sta v SLS jasno izoblikovani dve struji, ki imata precej različne družbene in politične koncepcije. O taki notranji polarizaciji je tožil že dr. Ko- rošec v pismu Bogomilu Remcu konec leta 1920; »Sedaj je po mnenju te klike najvažnej- še z republikanstvom razdirati stranko. Fak- tum je, da je že danes za monarhijo v konsti- tuanti nad 200 poslancev. Ostanemo torej si- gurno monarhija. Zato je po mnenju te klike sedaj »najpametnejše« ustvarjati katoliško re- publikansko stranko, da bo vsak demokratski lump lahko pljuval na to stranko kakor bo hotel. Ce se stranka uda v ta tek, potem se- veda ne bodo trpeli Kremžarji, Besednjaki in advokatski koncipienti, a trpela bo organizaci- ja kat. cerkve, trpele bodo naše srednješolske organizacije, naši Orli, osobito njihov naraščaj po ljudskih šolah, trpeli bodo naši zavedni kmetje po sodnijah in glavarstvih .. .«'^ Iz tega se vidi, da je Jegliča v primeru »No - vega časa« informiralo vodstvo SLS, ki je na vsak način hotelo čim bolj ukrotiti levičarske in delavske elemente v stranki in jim tudi ukinilo časopis. Vidi se tudi, da je Jeglič v tem pogledu mnogo širši in dovoljuje obe stru- ji in njene koncepcije, samo želi, da ostane stranka enotna. Leta 1922 je moral Jeglič reševati izredno delikaten politični problem. V domovino se je namreč vrnil iz emigracije bivši šef SLS dr. Sušteršič, ki naj bi po liberalnih računih raz- cepil klerikalno stranko. Grozila je nevarnost, da se mu res pridružijo nekateri duhovniki, njegovi bivši pristaši, ki so se tajno organizi- rali. To bi SLS razcepilo. Jeglič zasluti ne- varnost in zapiše v svojem dnevniku: »Te dni sem zvedel, da se vrne v domovino dr. Sušter- šič, ki bo stanoval v palači Ljudske posojilni- ce; zbral bo nezadovoljneže, na čelu naj bi bili naši »starini« duhovniki. Denarja je dovolj, imeli bodo svoj list — Bojim se hujšega raz- cepa med duhovniki. Nameraval sem štirim ali petim prepovedati vsako politično in gospo- darsko sodelovanje in sicer prepovedati sub obedientiae (zaradi neposlušnosti). Toda gene- ralni vikar in kancler sta mi odločno od- svetovala, mene pa vendar notri nekaj na ta korak nagiba. Danes sem čul, da je v zvezi s Pucljem in da se bo naslonil na SKS. V tem slučaju pa gotovo ne bo mogel uspeti. Nedavno je imel s svojimi shod v Brucku na Štajerskem. Bili so žup- nik Anton Oblak, župnik Strajhar in odvetnik Pegan. Menda tudi župnik Piber in župnik Brešar. Molil bom in sicer iz globočine srca, naj bi jih gospod osramotil." Iz tega odseva pravi politični temperament, ki sluti nevar- nost in analizira. Jeglič je te duhovnike po- tem res opomnil-" in Sušteršič je doživel po- poln neuspeh. Dne 3. decembra 1922 so se za ljubljanske občinske volitve povezali SLS, komunisti in del socialistov, da vržejo liberalce. Jeglič gre volit to koalicijo in nikjer ni videti, da bi ji nasprotoval, kot so pisali liberalni časopisi. Februarja 1924 ugotavlja v svojih zapiskih, »da so naši mladi inteligentje vedno bolj s Slovencem nezadovoljni. Ima sicer dobre in poučne članke, vendar je zaostal in zastarel. V uredništvu ni sloge, ni discipline. Medtem pa dobiva vedno več čitateljev nevarno Jutro, ki je izborno urejevano za radovedne čitatelje.«'^' Zato je postavil problem Slovenca na dnevni red na shodu dekanov 23. aprila 1924.^^ Poleti 1924 je Jeglič rešil Katoliško tiskarno in s tem vse časopisje SLS pred izredno per- fidnim liberalnim manevrom: »Naši demo- krati in or j unci so hoteli d jati pod sekvestor »Jugoslovansko tiskamo« s pritiklinami, ker je bila lastnina tiskovnega društva in bi dru- štvo razpustili, tiskarni pa vrinili svojega ko- misarja. Izbrali so dr. Sušteršiča. Ko bi se to zgodilo, kaj bi bilo z našimi listi in njihovimi uredniki, kaj z našim tiskom nasploh. Naši so ob pravem času to zasledili. Dotično notico so nasprotni listi že sestavljeno imeli. Naši so brž poklicali dr. Brejca, ki je nevar- nost uvidel in je prav zadnjo uro prepreču s tem, da je sestavil spise in je storil korake, da sem tiskamo z vsemi pritiklinami kupil jaz in je vse od sobote moja lastnina. Zato so na- sprotniki zelo togotni. Zakričali so »Ti hudiči so nam zadnjo uro ušli«.. P Ves ta čas so politični nasprotniki, pred- vsem liberalci. Jegliča v svojem časopisju os- tro napadali in ga tožili celo v Rimu, da pak- tira s komunisti. Najhujšo gonjo so zagnali nanj v začetku leta 1925, da bi njega in kato- liško duhovščino kompromitirali in onemogo- čili za državne volitve 8. februarja 1925. Tako je pisal Slovenski narod 23. januarja 1925 v uvodniku »Vatikan in naš klerikalizem« ... Pri nas v Jugoslaviji, zlasti v Sloveniji, se je politična strast duhovščine razpasla do take podivjanosti, da uporablja ne samo svoj prosti čas v direktno agitacijo od človeka do člove- ka, marveč celo sv. cerkvene obrede, spoved- nico, pridigo in službo božjo. To politično de- lovanje, ki ga imenujemo klerikalizem, posta- ja pri nas zelo grdo, ker se obrača s svojim političnim programom direktno proti državi in nacionalni ideji, proti konsolidaciji naših not- ranjih razmer, proti ljudski prosveti napred- 172 ku v gospodarstvu in se druži s prevratnimi elementi in izrazito svobodomiselnimi stran- kami ... Naš klerikalizem ni samo protidržaven in ne kali samo razmerja slovenskega ljudstva do nove nacionalne ideje, on ustvarja splošen prepad med katolicizmom in pravoslav- jem.. .«24 Ali isti list nekaj dni pozneje v članku: »Škofov list o deliriju«: »Kako huda prede klerikalcem, kaže najbolj današnja številka Slovenca, ki ni več izliv posurovele in podiv- jane katoliške duhovščine, marveč dokaz deli- rija, ki se je lotil škofove okolice ... Ce kdo v Sloveniji, bi ljubljanski škof Jeglič, ki tiska v svoji tiskarni »Slovenca«, ter dopušča, da pod njegovim nadzorstvom ta bogokletnik in ruši- lec morale, zaslužil, da se mu obesi mlinski kamen okoli vratu. Toliko zla Slovencem še ni prizadejala človeška duša kot ta visoki cer- kveni dostojanstvenik s svojim posurovelim in podivjanim časopisjem. Mi se le čudimo, da more državna oblast mirno trpeti, da zagleda tak Ust, kakor je Slovenec, še beli dan .. .«^' Vse to žolčno pisanje Slovenskega naroda pa liberalcem ni nič pomagalo. Na volitvah 8 februarja 1925 so bili temeljito poraženi. Izgu- bili so celo ljubljanski mandat, ki ga je dobil Korošec. Tu se je javno pokazalo, da sloven- sko ljudstvo ne odobrava unitarističnih in or- junaških pogledov. Škof Jeglič in sarajevski nadškof Šarič pa sta zaradi prvega članka — uvodnika tožila Slovenski narod, ker jima je očital protidr- žavno stališče. V pravdi, ki je trajala dve leti — škofa je zastopal dr. J. Brejc — je bil časopis obsojen na globo 10.000 din, pisec članka na zapor za mesec dni in na preklic svojih trditev.^* Decembra 1926 pred pokrajinskimi volitva- mi se je bila politična borba zopet zelo razži- vela. Slovenska kmečka stranka, bivša Samo- stojna kmetijska stranka, ki sta jo v tem času vodila Pucelj in Prepeluh in je paktirala z Ra- dičem, je hotela postaviti na svojo kandidatno listo nekatere duhovnike (nekdanje Sušterši- čeve pristaše), da bi kmečkim volücem doka- zala, da je krščanska. Ce bi se duhovščina raz- klala, bi bilo za SLS zelo nerodno, ker ne bi mogla pred vernimi volilci nastopati kot edina stranka, ki v javnem življenju in politiki za- stopa katoliška načela. Jeglič je to dobro ve- del, zato je razumljiv njegov odločni nastop proti temu manevru SKS! »Pred dnevi je pri- šel k meni Prepeluh, samostojni kmetij ec, in me vprašal, če dovolim, da bo v Kranjskem srezu nosilec njihove liste župnik Piber. Ker ta stranka edinost razdira, SLS škoduje in jo slabi, pa bi lista z župnikom nosilcem liste be- gala, sem pismeno odgovoril, da na to željo ne morem pristati.«^^ Dne 3. decembra je bü. nato pri Jegliču sam minister Pucelj, ki je prosil škofa, da bi smeli duhovniki kandidirati na listi SKS. Jeglič se ni dal ujeti v politično zanko in je na Pucljevo vprašanje, če ima zoper to kak- šne politične razloge, odgovoril samo: »Ako jaz to storim, izgubim vso veljavo pri večini duhovnikov in pri večini ljudstva, sam sebe pa ubiti ne maram .. . Kaj se hoče! Tudi ta nastop je v programu božje previdnosti. Vem, da bom od nje dobil za stvar (za SLS op. J. P.) koristen izid: za mojo osebo naj bo, kar že. Ako bi se moral odpovedati škofijstvu, pa se bom. Današnji dan je bil izredno kritičen: mislim, da sem ga dobro prestal in sem Bogu hvaležen za prave besede in nenavadno od- ločnost.«28 Jeglič je potem tudi ukrepal proti nedisci- pliniranemu kranjskemu dekanu Koblarju, ki je agitiral na SKS in Radica. Razrešil ga je dekanske časti in službe.^' Še v eno zelo važno zadevo je posegel Jeglič konec leta 1926. Skušal je zgladiti spor v vodstvu SLS. Desničarsko vodstvo SLS, Korošec s svojimi zvestimi oprodi v Ljub- ljani Natlačenem, Remcem, Adlešičem, Avse- nakom. Rožičem, Basajem itd. ni hotelo priznati kandidatske liste ljubljanske kra- jevne organizacije SLS za pokrajinske volitve, katere nosilca bi bila dr. Ivan Stanovnik, načelnik ljubljanske organizacije SLS, in Franc Terseglav. Težko je natančno reči, kaj vse se je skri- valo za tem sporom. Iz poznejšega političnega razvoja se da sklepati, da je Stanovnik-Ter- seglavova skupina predstavljala v vodstvu SLS nekako levo strujo, ki je bila za sodelo- vanje s krščanskimi socialisti, torej za bolj socialno in bolj levičarsko politiko, bila je tudi za dosledno avtonomistično politiko do Beograda. Med Stanovnikom in prvaki SLS pa so bili še osebni spori. Jeglič o tem piše v svojem dnevniku sledeče: »Silne težave in nevarnosti v SLS. Ljubljanska organizacija je na svojem sestanku v sredo 1. novembra imenovala kandidate za volitve v oblastno skupščino. Nosilec liste naj bi bü. dr. Stanov- nik, potem urednik Terseglav, industrijec Regina in še dva druga. Stanovnik je spreten voditelj ljubljanske organizacije in more držati skupaj razne skupine. Posrečilo se jim je, da so tudi delavsko skupino organizirali in rešili socialistov. Zato je bil soglasno in z navdušenjem izbran za nosilca liste. No, vodstvo SLS pa je na zaupnem sestanku pred par dnevi njega kratko malo zavrglo in zahteva njegovo glavo. Sestavilo je svojo lis- tino, katere nositelj je bil dr. Adlešič. Danes je prišel k meni Stanovnik in mi stvar potožil. Reče, da se osebno žrtvuje, organizacije pa ne more, ona ga je izvolila, zato mora ostati, dokler organizacija drugače 173 ne odloči. Za vzrok imajo prepričanje, da Stanovnik zlohotno zoper stranko ruje in ima svoje namene. On pa trdi, da tako ni res.. .«^^ Naslednji dan je bil pri Jegliču podpred- sednik SLS Marko Natlačen, ki je povedal, da je Stanovnik pogostokrat nastopil in pre- komerno kritiziral delo SLS, da je v govor- jenju nasilen, razdražljiv in nekako oblasten. Vodstvo da se je zavedalo, da bo zaradi njegove odstranitve Korošec v Ljubljani izgu- bil nekaj glasov, toda so kljub temu sklenili, Stanovnika ne«. Jeglič zaključi zapis: »Ko sem položaj pre- mišljeval, sem rekel, da se v te zadeve ne bom več vtikal, le dr. Stanovniku bom sveto- val, naj se umakne in podloži, kar bi bilo najbolje zanj in za stranko.«'* SKOF JEGLIČ IN KRŠČANSKI SOCIALISTI a) Do abdikacije Leta 1927 pride v politiki SLS do nenadnega čudnega preobrata. Korošec se poleti 1927 poveže s srbskimi radikali — Vukičevičera, s tako imenovanim blejskim paktom. Pristane na vidovdansko ustavo, torej se nekako tiho odpove avtonomizmu in gre v vlado. Kaj je SLS napotilo v ta korak, še vedno ni pojas- njeno. Verjetno bi lahko pojasnili ta problem enostavno s tem, da se je opozicijska SLS pač naveličala opozicije in si zaželela v vlado, kakor si želi vsaka politična stranka. SLS se v opoziciji tudi ni imela s kom resno vezati. Njen nekdanji opoz. partner Radič jo je že enkrat leta 1925 pustil na cedilu, ko je stopil v vlado. SLS je izkoristila ugodno politično situacijo in prešla v vladni tabor. Ni nam namen tu kaj več pojasnjevati ta korak SLS, ki je potem za dolgo časa določil strankarsko povezovanje v Jugoslaviji z malo izjemo do njenega konca. Gre nam le za to, da pogledamo, kakšen odmev v Sloveniji, predvsem v SLS, je imel ta korak njenega vodstva. Nekako najsploš- neje lahko konstatiramo, da je imel ta korak usodne posledice za SLS. S tem korakom je vodstvo SLS pokazalo, da mu je predvsem za oblast, da se je povezalo z reakcionarnim velikosrbskim kapitalom. Vse to je nagnilo demokratične elemente v SLS, predvsem pa krščansko socialistični sindikat, v opozicijo vodstvu, ki je po letu 1929 prešla v pravo odkrito negodovanje in pozneje v razcep. Pri tem so odigrali največjo vlogo krščanski so- cialisti, ki so ravno v tem času notranje precej dozoreli in se pomaknili v levo. Za nas je zanimivo, kakšno vlogo je pri tej notranji polarizaciji igral škof Jeglič. Lahko rečemo, da je skrb za krščanske socialiste, za JZS in Krekovo mladino poleg skrbi za katoliško akcijo misel, ki je najbolj izpolnjevala zadnja leta Jegličevega življenja. Poglejmo, kaj pravi konec leta 1927 o Kre- kovi mladini: »Krekovci so me povabili k da- našnji prireditvi. Odzval sem se hoteč spoznati njih in njihovo življenje. Imeli so tri govore. Najprej je govoril Marinček o temi: Krekovci in svet. Govoril je mnogo o socializmu, mili- tarizmu, nacionalizmu etc., o razrednem boju, o prekuciji, ki naj poruši sedanji družbeni red. Govoril je vse povprek brez sistema. Povedal je nekaj resničnega, pa tudi precej napačnega. Drugi je govoril Langus o: Kre- kovci in človek. Imel je nekaj reda v mislih razpravljajoč o razmerju človeka do sebe in do družbe. Vendar razprava ni dosti vredna. Tretji je govoril Kocbek o: Krekovci in Bog. Govoril je v modernem stilu: Jaz ga nisem razumel, kako bi ga pa razumeli mladi delav- ski sloji? Moral bom ob priliki načelnika poučiti«.'^ Dva dni nato ponovno zapisek v dnevniku: »Danes sem Krekovi mladini pisal in jim povedal svoje misli o govorih. Rekel sem: Marinčkov govor brez notranje zveze, o vsem mogočem; začetek korekten, zadnji del popol- noma boljševiški. O govoru Kocbeka, da vmes ima nekaj resničnih misli, toda v modernem, meglenem slogu, pa ga gotovo ni nihče razu- mel. Kaj tak govor koristi. Marinčkov škod- ljiv mladini in v okviru krščanskega soci- alizma. Manjka jim znanstvene podlage, poiščejo naj si svetovalca in vodnika.«" V začetku leta si Jeglič zelo prizadeva, da bi zgladu. spor med vodstvom SLS in dr. Sta- novnikom. Piše Korošcu v Beograd, vabi k sebi na razgovore podpredsednika SLS dr. Natlačena. Natlačen se ne da v tej zadevi nič pogovoriti; ob vsaki priliki pa toži JZS in Krekovo mladino, da so boljševiki. Jeglič je v stalnem stiku s krščanskimi socialisti in pazno zasleduje njihove ideje, ki precej vplivajo nanj: »Krekovi mladini sem napisal Hst z ozirom na »Ogenj«. Dal sem jim nekoliko nasvetov: a) naj pišejo mirno in blago. Naj ne hujskajo na sovraštvo; b) pojem razredni boj naj vzamejo v splošnem pomenu: »boj delavcev zoper kapitaliste«, ne pa v drugem svojem pomenu, ker s tem delajo zmešnjavo; c) naj ne prezirajo uspehov okrož- nice Leona XIII, dela Krekovega in naših orga- nizacij in nasvetov dr. Gosarja; d) naj ne simpatizirajo z boljševiki; e) naj delavstvu tudi o dolžnostih govore etc .. .«'* In kmalu nato še en karakterističen zapisek v dnevniku »V 3. številki lista »Ogenj« raz- laga Jugoslovanska strokovna zveza« pojem »razredni boj« v smislu »boj za pravice de- lavcev«. Upam, da se ne bomo razšli. Med tem časom je prišla 2. številka lista »Križ«, ki je dobra in korektna, akoravno nekateri gospodje že mrmrajo. Pa je že tako, da gibanja (med akademiki: Križ, med de- lavci »Ogenj«) ne bomo mogli zatreti, pač pa 174 bi ga mogli uravnavati, da se drži v pravih mejah«.^^ Nekaj dni pozneje zopet omenja prepad, ki se širi med krščansko socialistično mladino in starimi klerikalci: »Sinoči je bila akade- mija Krekove mladine. Udeležil sem se oseb- no, želeč, da ostanem z njo v stiku in morem kaj vplivati. Razpored je bil posebno dobro zasnovan. Od načelnikov SLS ni bilo nobe- nega zraven. Bojim se, da se prepad med mladimi in starimi razširi.. .«s« Kaže, da so tedaj najbolj reakcionarni klerikalni krogi sklenili, da se morajo zne- biti škofa Jegliča, ki jim je bil ovira pri njihovem ostrejšem nastopu zoper levičarje v stranki. Verjetno so ga oni tožili v Rim, da dopušča v svoji škofiji list, ki je poln krivih naukov zoper katoliško cerkev. JegUč piše, da je dobU od sv. oficija pismo, v ka- terem ga le-ta vprašuje, kako da je v njegovi tiskarni lahko izhajal »Križ na gori«. Jeglič pravi, da bo lahko odgovoril, kako je bolj z očetovskim privatnim nastopom dosegel, da je na jesen ta list prenehal in se namesto njega pod novo redakcijo tiska list »Križ«, kateremu se po njegovem mnenju ne more nič očitati.^' Zaradi sekundiranja vodstva SLS veliko- srbski buržoaziji in njeni vladavini so bili Hrvatje zelo ogorčeni nad slovenskimi kle- rikalci. Zanimivo je pismo, ki ga je poslal Jegliču za Novo leto 1929 njegov bivši pri- jatelj, sarajevski nadškof dr. Sarič, vnet podpornik politike HSS. »Zanimiv odgovor mi je poslal iz Sarajeva nadškof Šarič! On piše, kako želi, da bi Slovenci Hrvate ljubili, kakor poprej. ,Ali ta politika nesretna danas, koja ne vodi ka dobru. Ja se još uzdam u Vašu svetu molitvu. Ne uzdam se nista u slovenački rad u Beogradu. Ta j rad je pro- mašen'. Njega hvalijo in poveličujejo (na Hrvatskem op. J. P.), ker se je za sedanjo hrvaško politiko zavzel in jo očitno odobrava. No, ta hvala ni napredek krščanstva, ker ne prihaja iz verskega prepričanja, ampak iz politične zlorabe.«ä8 2elo zanimiv Jegličev komentar! V letu 1929 je imel Jeglič veliko skrbi, kako obravnavati organizacijo Orel in cerkev pred diktaturo. V tem času se je počasi pri- pravljal na abdikacijo. Pozorno je spremljal boj med krščanskimi socialisti in vodstvom stranke, ki se je v zadnjem letu njegovega škofovanja, 1930, izredno zaostril. V dnevniku ima zabeležene vse te spopade in vse akcije, ki jih je sam povzemal, da bi spor zgladü. Pri prikazu njegovega delovanja smo se držali njegovega dnevnika, kar podaja najboljšo sliko; na kratko ima zabeleženo najvažnejšo svojo korespondenco. Do origi- nalne njegove korespondence ni moč priti. Verjetno se hrani v ljubljanskem nadškofij- skem arhivu. Po časopisju pa tudi ni moč slediti vseh stvari, posebno ne tistih zaupnih, ki so včasih najvažnejše. Dne 31 januarja 1930 je pisal v dnevniku: »Vnela se je huda borba med Krekovci s Pra- vico in našimi starešinami s Slovencem. Obe stranki sta nepopustljivi. Slovenec je prinesel par člankov, »Pravica« je ostro odgovorila, kaže kar sovraštvo do starešin. Krekovci pra- vijo, da starešine hočejo zvezo krščanskih socialcev razbiti in sami nekako delavsko društvo ustanoviti. Delavstvo bi bilo razbito. Večina bi sicer ostala zvesta, pa bi se obrnila zoper starešine in cerkev. Mene ta boj boli, zato sem v pastirskem listu do duhovnikov omenil in sicer v pomirljivem smislu. De- lavcev ne smemo odbiti, ampak jih še bolj k cerkvi pritegniti«.^' Poglejmo si na kratko še nekatere misli iz tega njegovega pastirskega pisma, ki ga lahko imamo za njegov politični testament: »... Mislimo tudi na organizacijo ,Krekove mladine'. Jaz imam to mladino zelo rad, pa se tudi lepo razvija ... ,Krekova mladina' je v tesni zvezi z ,Borci' in ,Jugoslovansko stro- kovno zvezo'. To so trije deli dobro zamišljene organizacije katoliškega delavstva. Svoj se- dež imajo v Delavski zbornici v Ljubljani. Imajo pa mnogo nasprotnikov, tudi od strani naših krščanskih inteligenčnih delavcev. Boje se, da bo ta močna delavska organizacija zabredla in sicer da bi mogla biti nekako marksistična, nekako nekrščanska. Prepričan sem in vem, da bo tekom leta ta močna de- lavska organizacija dokazala, da se od mark- sistov bistveno loči, da zahteva od članov glo- boko krščansko življenje... Boli pa me nji- hova preostra in brezobzirna borba. Ravno sedaj se je v tej organizaciji vnela huda borba. Ker so na obeh straneh dobri in požrtvovalni možje, upam, da bo ta sedaj začeta borba privedla do razčiščenja raznih trditev... Vse gospode, ki ljubite naš pokret, ki lju- bite tudi delavce, prosim, proučujte socialne probleme in pomagajte delavskemu gibanju, da bi se pravilno razvilo. Tega gibanja ne bo nikdo zaustavil. Gorje nam Slovencem, ako bi se ga poskušalo v nastali borbi razbiti.«*' b) Po abdifcaciji Tudi potem ko je zapustil ljubljansko ško- fijsko stolico, je Jeglič še nadalje ostal pri- soten v političnem življenju SLS. V politično življenje je sicer posegal samo še zelo poredko, toda kljub temu je predstavljal krščanskim socialistom, ki so bili od 1930 dalje v odprtem sporu z vodstvom SLS, pomembno oporo. Delavska pravica, glasilo krščanskih soci- alistov, je ob njegovem odhodu iz škofijske palače v Gornji grad zapisala, da je bil njen največji in iskren prijatelj, da ga ne bodo 175 nikoli pozabili in naj jim ne zameri, če se bodo kdaj oglasili pri njem.** Vodstvo SLS je sedaj, ko je imelo v ško- fiji škofa dr. Rozmana, ki je popolnoma podpiral vse njegove akcije, odločilo, da bo udarilo z močno roko po krščansko sociali- stični delavski organizaciji in po vseh levi- čarjih v SLS. Udarilo je po Akademskem Orlu, kjer so se zbirali študentje levičarji, vrglo ga je iz Akademskega doma. Sledil je obračun s Krekovo mladino, ki je bila najbolj revolucionarna, a njeno glasilo Ogenj je moralo na pritisk vodstva SLS utihniti. Nazadnje so pritisnili še na Akademski krščansko socialistični klub Borba, da pojasni, ali priznava papeževo okrožnico Quadrage- simo anno glede socialnih in pohtičnih vpra- šanj. Klub je tako priznanje odklonU in s tem padel v preganjan j e.*- Ves čas je vodstvo SLS pritiskalo na JZS, ki je bila najmočnejša organizacija krščanskih socialistov, da se mu brezpogojno podredi. Leta 1931 je izrabilo papeževo okrožnico Quadragesimo anno in zahtevalo, naj JZS v svojem glasilu Delavski pravici objavi, da priznava družbene in politične nauke iz te okrožnice. Delavska pravica se je branila izpolniti takšno zahtevo, kajti to bi pomenilo posloviti se od misli na socializem in pristati v klerofašističnem korporativizmu. Vodstvo SLS, in največja cerkvena avtoriteta, dr. Aleš Ušeničnik, uprizarjajo v klerikalnem časo- pisju pravo gonjo proti JSZ in njenemu glasilu Delavski pravici. Slovenec piše, da kdor ne prizna papeževih okrožnic, je odpad- nik od katoliške cerkve, in kleveta pred javnostjo JSZ kot boljševiško organizacijo. Ker vsi ti napadi niso nič zalegli in so se delavci JSZ dobro držali, se je vodstvo SLS poslužilo perfidne taktike. Nagovorilo je škofa Jegliča, ki je imel velik vpliv pri vodi- teljih JSZ, naj še on pritisne nanje, da priz- najo Quadragesimo anno. Tako naščuvan je Jeglič iz Gornjega grada pisal uredništvu Delavske pravice oktobra 1932 pismo: »Ker se v delavskih krogih vedno bolj širi marksizem, ker se papeževa okrož- nica ,Quadragesimo anno' nekako prezira in se nauki njej nasprotni v vaših delavskih krogih očitno oznanjajo, sem nekatere trditve na rudarskem kongresu smatral za dobro priložnost, da dragim mojim prijateljem izpregovorim resno besedo .. .«*' Potem sledi šest velikih strani dolgo pismo, kjer Jeglič razlaga socialno vprašanje na podlagi papeževih naukov in zaključi: »Vse- kakor želim, da se to pismo objavi. Da ne bom delavce preveč razžaUl, najprej prosim vas, da ga ponatisnete v Pravici. Mislim, da mi ne bo treba drugam se zatekati.«** Uredništvo lista in vodstva JSZ sta bila mnenja, da takšnega pisma ni moč objaviti, ker bi s tem priznali tisto, proti čemur so se ves čas upirali. Sklenili so poslati delegacijo k Jegliču v Gornji grad in ga odvrniti od njegove zahteve. V delegacijo sta šla urednik lista Miro Jeršič in dr. Aleš Stanovnik, član vodstva JSZ, ki je imel osebno dobre stike s škofom. V Gornjem gradu sta po krajšem pogovoru prepričala Jegliča, da bi njegovo pismo zelo škodovalo delavski stvari in bi se ga veselili njihovi nasprotniki. Jeglič je potem takoj odstopil od svoje zahteve po objavi pisma.*' Cisto do konca življenja se je Jeglič zani- mal za razmere v SLS, za JSZ in njeno borbo. Ker vodstvo SLS ni moglo priti na konec krščanskosocialistični JSZ, je 1935 ustanovilo svojo delavsko organizacijo Zvezo združenih delavcev, ki jo je vključilo v režimski reak- cionarni sindikat Jugoras. Položaj JSZ je bil obupen: pričakovala je lahko vsak čas, da jo bo režim JRZ razpustil. Zopet se je poslu- žila Jegliča in ga prosila, naj intervenira pri ministru dr. Korošcu in ga odvrne od tega koraka. Jeglič je novembra 1935 javil načel- niku JSZ Srečku Zumerju svojo misijo pri Korošcu v pismu, kjer pravi: »Kakor sem obljubil, sem g. ministru takoj pisal. Pred par dnevi sem dobil njegov odgovor. V tem se prvi stavki glase: »Iz vašega pisma prvič čujem, da mislim razpustiti Jugoslovansko strokovno zvezo. Niti mislim na to, niti mi je kdo predložil tak predlog. Iz tega vidite, da je zopet nova intriga.«*" In leto pozneje, eno leto pred smrtjo skuša Jeglič še enkrat posredovati, da bi zgladil razcep med katoliškim delavstvom. Zato piše Srečku Zumru: »Udeležil se bom tabor j a dne 30. 8. na Jesenicah. Mislim, da bo tam raz- govor o združitvi JSZ z ZZD. Da bom mogel kaj nastopiti, prosim, da me informirate o vaših stališčih .. .*' Seveda je bilo vsako posredovanje med obe- ma organizacijama popolnoma brezplodno, kajti vsaka od njih je zasledovala popolnoma drugačne družbeno politične cilje. Razvoj je šel pač že daleč in JSZ je büa že zunaj kleri- kalnega tabora. Seveda pa stari JegUč vsega tega ni mogel več dobro videti in razumeti, je pa s svojimi nastopi objektivno pomagal JSZ in ji dajal nekakšno zaščito pred bojeviti- mi reakcionarnimi klerikalnimi krogi. Jeglič je bil do zadnjega dne svojega živ- ljenja ves poln zanimanja za družbeno in po- litično življenje. Se tri dni pred smrtjo je obi- skal 29. junija katoliški zlet v Celju, kjer je govoril. Umrl je 2. julija 1937. v Stični. Naj na kratko ocenimo Jegličevo politično delo, njegov pomen in njegovo vlogo v Slo- venski zgodovini. Danes, ko gledam nanj sko^ zi zgodovinsko prizmo, brez ognja strasti in pristranskosti, se nam kaže Jeglič v novi luči. Ob prebiranju vsakovrstnega dokumen- 176 tamega materiala in ob zgodovinski rekonst- rukciji dogajanja se mi je izoblikovala podo^r ba, da je bil Jeglič kljub svoji primarni dušno-' ' pastirski službi izreden politik, človek izredne življenjske širine, ki je imel posluh za vse plati človeškega življenja. Kot tak je tudi po- litiko pojmoval zelo široko, kot gospodarsko, socialno, kulturno, prosvetno in drugo dejav- nost, ki naj vse prispevajo uspešno politične- mu nastopanju. Bil je tipičen katoliški poli- tik, ki pa je spoznal, da se politike ne da več voditi brez upoštevanja socialnega vprašanja in njegovega takojšnjega temeljitega reševa- nja. Zaradi tega svojega globokega socialnega čuta, pa čeprav je ta morda izviral iz krščan- ske kari tati vnosti, se je postavil na stran de- mokratične struje v klerikalnem gibanju na Slovenskem. Kot prepričan katoličan je spre- jemal vse oficialne družbeno politične teorije katoliške cerkve. Toda imel je izreden posluh za potrebe svojega časa in svojega naroda. Tem potrebam se je skušal v praktičnem de- lovanju čimbolj približati s svojega katoliške- ga stališča. OPOMBE 1. Jegličev dnevnili 22. nov. 1918 — 2. JegUčev dnevnilc 22. nov. 1918 — SLS je bila v tem času pod pritiskom ljudskega gibanja radikalno repu- blikansko razpoložena. To ilustrira pogovor Izi- dorja Cankarja, enega vodilnih ljudi SLS pri zedinjenju, s škofom Jegličem: »Pri zborovanju v Zagrebu 23. in 24. novembra so imeli naši tež- ko stališče. Nazadnje so glasovali za predlog: naj se zedinimo vsi, tudi Srbi v eno državo; izbere naj se 28 članov, ki pojdejo v Belgrad na razgo- vor o združenju pod regentom Aleksandrom; po razgovoru naj se sestavi »državno veče«, skupno za vse SHS, ki naj vodi politiko in pripravi kon- stituanto. Naši ostanejo republikanci; tudi v Srbiji nima Aleksander večine v skupščini, velik del Srbov hoče v republiko. Pri konstituanti zmaga gotovo monarhija, naši se bodo lojalno podvrgli, toda s postavnimi sredstvi bodo delali na to, da čimprej pride republika. Srbi bodo sami kmalu vrgli Karadjordjevičevo dinastijo« — Zapis v Jegličevem dnevniku. — 3. Zapis v dnev- niku 25. dec. 1918. — 4. JegUčevo pastirsko pismo »Duhovnikom«, Ljubljanski škof. list štev. 1; 1919. Iz tega pisma se vidi, da je Jeglič že ujel politično ravnotežje, ki ga je takrat tudi za kratek hip zapustil v začetku novembra. Ves je lojalen do regenta in do pravoslavja, da ne bi dalo to slovenskim liberalcem, ki propagirajo unitamo Jugoslavijo, prevelikega aduta. — 5. Pastirsko pismo duhovnikom — Ljubljanski škof. list, 1. štev. 1919. — 6. Jegličev dnevnik 31. dec. 1918. — 7. Cerkvena vizitacija škofa Jegliča Fase. 1916—1920, Ljubljanski nadškofijski arhiv. — 8. Jeghčev dnevnik, 22. februarja 1919. — 9. Slovenec, 13. maja 1919. — 10. A. Prepeluh, Pri- pombe k naži prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 285. — 11. J. Jagodic, Nadškof Jeghč, Celovec 1952, str. 227. — 12. Konferenca dekanov. Ljub- ljanski škofijski Ust. štev. 8. leto 1920. — 13. Jegličev dnevnik, 9. nov. 1920. — 14. Jegličev dnevnik, 22. nov. 1920. — 15. JegUčev dnevnik, 30. dec. 1920. — 16. Shod dekanov, poročilo Ljubljanski škofijski Ust 1921, štev. 6. — 17. Je- gličev dnevnik, 20. avgusta 1922. — 18. Pismo dr. A. Korošca Bogomilu Remcu iz Beograda konec leta 1920, Arhiv Slovenije, fond B. Remec (Priv. A XLVIII). — 19. Jegličev dnevnik 19. oktobra 1922. — 20. Jegličev dnevnik 8. novembra 1922. — 21. Jegličev dnevnik 13. februarja 1924. — 22. PoročUo o shodu dekanov, Ljubljemski škofijski list 1924. — 23. Jegličev dnevnik, 26. julija 1924. — 24. Slovenski narod, 23. januarja 1925. — 25. Slovenski narod, 29. januarja 1925. — 26. Jegličev dnevrdk, 12. marca 1927. — 27. JegUčev dnevnik, 2. decembra 1926. — 28. Jegličev dnev- nik, 3. decembra 1926. — 29. Jegličev dnevnik, 26. januarja 1927. — 30. Jegličev dnevnik, 5. decembra 1926. — 31. Jegličev dnevnik, 6. de- cembra 1926. — 32. Jegličev dnevnik, 4. decembra 1927. — 33. Jegličev dnevnik, 6. decembra 1927. — Takšnega vodnika jim je Jeglič res našel in to v dr. Ivanu Ahčinu, ki pa je imel kaj malo smisla za krščanski socializem, predvsem tak, ki je uhajal na levo. Bil je vnet pristaš politike vodstva SLS in je zato hitro prišel v spor z JSZ in Krekovo mladino, kot ima zabeleženo Jeglič v dnevniku 3. decembra. Ahčin ni dolgo ostal duhovni vodja teh organizacij, ker je šel potem kmalu na izpopolnjevanje v Nemčijo. — 34. Za- pisek v dnevniku, 9. februarja 1928. — 35. Zapi- sek v dnevniku, 10. marca 1928. — 36. Zapisek v dnevniku, 19. marca 1928. — 37. Zapisek v dnev- niku, 30. juUja 1928. — 38. Zapisek v dnevniku, 4. januarja 1929. — 39. Zapisek v dnevniku, 31. januarja 1930. — 40. Jegličevo pastirsko pismo za leto 1930, Ljubljanski škofijski Ust 1930, štev. 1. — 41. Delavska pravica, štev. 32. 7. avgusta 1930. — 42. Kratek historiat boja levičarskih elementov v SLS z reakcionarnim vodstvom naj- demo v brošuri »Borci«, ki jo je izdal »Krščansko social, akad. klub Borba« v Ljubljani 1933. — 43. Jegličevo pismo iz Gornjega grada 28./X, 1932 uredništvu Delavske pravice v Ljubljani; original hrani tedanji urednik lista Miro Jeršič v Ljub- ljani. — 44. Isto tam. — 45. Ustni podatki Mira Jeršiča, v Ljubljani 24. avgusta 1971. — 47. Pismo škofa Jegliča iz Stične 8./X. 1935 Srečku 2umm (fotokopija v arhivu IZDG v Ljubljani). — 47. Pismo škofa Jegliča iz Stične 23. VIII. 1936 Srečku 2umru (fotokopija v arhivu IZDG v Ljubljani.) — OPOMBA V prvem delu, ki je bil objavljen v I. števUki Kronike 1971, so nastale manjše tiskovne napake, ki pa bistveno spreminjajo smisel. Tako piše na- pačno na 34. strani, levi stolpec: »Nazadnje so se zedinili gospodom poslancem priporočiti, da, naj gredo v obstrukcijo^^ Pravilno je: »Nazadnje so se zedinili gospodom poslancem priporočiti, naj ne gredo v obstrukcijo.« Na isti 34. strani desni stolpec se napačni stavek glasi: »Zato je v vsakem važnejšem ukre- pu vodstvo klerikalne organizacije spregovoril tudi Jeglič samo... PravUno se glasi: »Zato je o vsakem važnejšem ukrepu vodstva klerikalno organizacije spregovoril tudi Jeglič sam ...« In še na 41. strani zadnji odstavek razprave vsebuje napačen datum: »Sredi leta 1919 nova SLS zopet združi obe 2adružni centrali«. Pravilno je: »Sredi leta 1918 nova SLS združi obe zadružni centrali.« 177 IZGONI TUJIH DRŽAVLJANOV IZ OBMOCJA DRAVSKE BANOVINE tone zorn Izgon tujih državljanov iz območja drav- ske banovine v tridesetih letih se omejuje skoraj izključno na tiste izgnance, ki so bili odstranjeni z odločbami zadevnega odseka ta- kratne banske uprave (oddelek II). Poleg njih so bUe odstranjene iz države tudi druge kate- gorije tujih državljanov, prav tako pa tudi iz- gnanci iz drugih območij Jugoslavije. Ali pa so mesečni pregledi prve kategorije, na pod- lagi katerih je bil izdelan ta sestavek, točni, je seveda vprašljivo, saj imamo iz srede sep- tembra 1937 ponovno naročilo policijskemu komisariatu na Jesenicah, naj vendarle poši- lja »spisek tujih državljanov izgnanih iz ozem- lja kraljevine Jugoslavije, le po priloženih formularjih ..In še: »V spisku navedite sa- mo tuje državljane, ki so izgnani na podlagi naše odločbe« (namreč odd. II. banske upra- ve). Od tod tudi razlika zbirnega pregleda z jeseniškim sporočilom z dne 9. septembra 1937, saj je bilo na jeseniškem območju pregnanih preko meje 10 oseb, od tega nekatere ilegalno, in med pregledom banske uprave, po katerem je bila avgusta tega leta odstranjena le trojica tujih državljanov. Prav tako npr. manjkajo podatki o izročitvi Jožeta Srebmiča Italiji le- ta 1940 (gl. Dušan Kermavner, Iz spominov na Jožeta Srebrniča, Srečanja, 1969, št. 19). — Časovno so biLi pregoni različni: od časovne omejitve do življenjske prepovedi vrnitve. Ob nakazanem gradivu pregledana doku- mentacija hrani še vrsto podatkov o pregonu Jugoslovanov iz sosednje Avstrije in o vzrokih njihove odstranitve iz te države (in obratno), bih pa so največkrat povezani z neurejeno do- movinsko pravico, kazenskimi sankcijami ne- dovoljenim prehodom meje (»necarinski pre- hod«) in podobno. Predvsem pa v dokumenta- ciji manjkajo podatki o prebegih avstrijskih Nemcev iz Štajerske, predvsem pa iz Koroške leta 1934, zlasti po neuspelem nacističnem pu- ču tega leta. Ce skušamo očrta ti motive, ki so utemelje- vali pregone uvodoma nakazane kategorije tujih državljanov, bomo izluščili ob kazenskih deliktih ter »nezaželjenosti« tudi neposredne pohtične vzroke, tako še sredi dvajsetih let komunistično usmerjenost, v letih pred drugo svetovno vojno pa tudi nacizem in vohunstvo. Po narodnosti je bilo med pregnanci največ primorskih Slovencev, italijanskih državlja- nov, njim pa so sledili Nemci z različnim, naj- večkrat avstrijskim državljanstvom. Poskuse po odstranitvi posameznikov zaradi suma ko- munistične dejavnosti imamo še iz leta 1924. Posebno zanimiv pa je dopis predsedstva de- * Izdelano v okviru odbora za kolonizacijo ju- goslovanskih pokrajin pri SAZU. želne vlade za Slovenijo z dne 17. aprila 1921 celjskemu okrajnemu glavarju o vrsti »vse- nemških agitatorjev«, ki so po letu 1918 za- pustili Jugoslavijo. Dopis — priložen mu je seznam 87 oseb — opozarja na nujnost prego- na teh oseb, kolikor bodo prišle na ozemlje Jugoslavije. Za petnajst oseb, »ki stalno pre- hajajo mejo...«, je dopis opozarjal, da so po vsej priliki... v zvezi z (nemško op.) propa- gando«. Po poklicni sestavi je bilo med ti- stim 87 osebami največ uradnikov pa tudi po- samezni trgovci, predvsem pa učitelji. Njiho- va prejšnja bivališča so büa v glavnem na šir- šem območju Ptuja, Slovenskih Konjic, Slo- venj Gradca, Ljutomera in Brežic. Med osum- ljenci velikonemške propagande, ki so priha- jali na jugoslovansko ozemlje, naj bi bilo več železničarskih ulužbencev iz Spilj. Dne 10. maja 1926 je poročal ljubljanski sreski načel- nik o pregonu avstrijskega državljana Pranza Gattinger j a, pletilnega mojstra tekstilne to- varne v Zgornji Hrušici (o. Dobrunje) zaradi »nemoralnega življenja in sovražnega obnaša- nja proti naši državi«. Vse kaže, da je pričela upravna oblast voditi nadrobnejše preglede oblastnih prego- nov šele nekako do srede leta 1933. Po zbirnih podatkih za čas od junija do decembra tega leta naj bi büo pregnanih 19 oseb, med njimi 10 primorskih Slovencev (eden teh je bil osumljen vohunstva), po trije ruski in češko- slovaški državljani in po en avstrijski in rajhovski Nemec. Po (očitno nepopolnih) po- datkih je bUo leta 1934 izgnanih z območja dravske banovine vsaj 42 oseb, med njimi 9 Primorcev, pregnanih v glavnem zaradi kaznivih dejanj. Izgnancev nemške narod- nosti ter avstrijskega, rajhovskega ali češko- slovaškega državljanstva je bilo po zajetih podatkih 21, ena avstrijska državljanka pa je bila slovenske narodnosti. V tem letu se pojavi med vzroki pregona posameznih neju- goslovanskih Nemcev tudi že nacizem. Tako imamo za mesec april podatke o pregonu 12 Nemcev, od tega pet zaradi nacistične dejav- nosti. Tako so morali tega meseca zapustiti Jugoslavijo AdoU Pieschkitl, češkoslovaški državljan, in Friederich Fenz (lažno ime Hans Reeder), »ker sta izrabljala gostoljubnost in delovala zoper interese naše države«, Elisabeta Ebner, Korošica, rojena v zgornje- koroškem Treibach-Althofnu, ker je bila »kurirka narodne socialne stranke (NSDAP op.) v Avstriji in bila v zvezi z emisarjera Fenz Friedrichom in Pietschkiti Adolfom«, Rosa Hafner, doma iz Celovca, »ker je držala zvezo med narodno socialno stranko v Nemčiji in Avstriji«, ter Dietz Hengerer, rojen 1904 178 na Jesenicah, drugače rajhovski državljan, zaradi »hitlerjevske propagande«. V nasprotju s pričakovanji imamo v pre- gledanem gradivu podatke o posameznih nacistih, ki so pobegnili v Jugoslavijo, šele iz leta 1935. Tako je 10. oktobra 1935 poročal železniški obmejni komisariat SentUj, da je prebegnil v Jugoslavijo Josip Brunner; vzrok prebegu pa je bilo dejstvo, da so Brunnerja avstrijski orožniki zalotili pri trošenju na- cističnih letakov v Lipnici. Podobno je pre- begnil v noči med 15. in 16. majem Josef Winterstein s stalnim bivališčem v koroški Mariji na Zilji. Po oceni sreskega načelstva Slovenske Konjice je bil Winterstein »zagri- zen ideolog in zagovornik hitlerizma«. Osmega avgusta sta prebegnila tudi dva grška mla- dinca, pristaša nacizma. Še iz leta 1930 pa je ohranjena zanimiva dokumentacija o Ivanu Markoviču, pregnanem iz Gradca v njegovo domovinsko občino Stanetinci v Slovenskih goricah. Dokumentacija kaže, da je Markovič že v dvajsetih letih aktivno nastopal v okviru nemškonacionalnih graških organizacijah; po- sledica teh nastopov je bil leta 1929 zapor in po izpustitvi izgon v Jugoslavijo. Vse kaže, da je bilo leta 1935 manj pregonov prek meje (podatki kažejo na 21 oseb, povečini primor- skih Slovencev). Zbirni podatki za leto 1936 opozarjajo na 29 pregnancev, od tega na 10 Primorcev, 8 Nemcev (od tega 7 avstrijskih in 1 češko- slovaški državljan), pregnan pa je bil tudi en koroški Slovenec, avstrijski državljan. Posebej naveden politični vzrok najdemo le za Maksa Valenčiča, po rodu iz Solkana, ki ga je pregnala ljubljanska policijska uprava s formulacijo, da je Valenčič »nevaren obstoječemu državnemu redu«, Šte- fan Rijavec, doma iz Št. Viške gore (okraj Gorica) pa je moral zapustiti Jugoslavijo zaradi »komunistične propagande«. Med vsaj 51 pregnanci leta 1937 je bilo 30 primorskih Slovencev ter 15 Nemcev (od tega 10 Avstrijcev in 5 rajhovcev). Dalje je bila pregnana Slovenka, avstrijska državljan- ka, doma v občini Mala Nedelja; vzrok za izgon je bUo njeno nestalno bivališče, pomanj- kanje poklica ter dejstvo, da je bila »nadležna tujka« (takih formulacij pri utemeljitvah izgonov je v dokimientaciji cela vrsta). Še bolj kot leta 1936 pa moremo prihodnje leto slediti skrbi o pregonu komunistično usmer- jenih tujih državljanov. Februarja 1937 je bil tako izgnan primorski Slovenec, živeč na Vrholah (občina Slovenske Konjice) zaradi suma, da se ukvarja s komunistično propa- gando. Novembra meseca sta mu sledUa Danilo Jejčič, rojen v Šmarjah pri Gorici, ter Demus Sedmak, rojen v Sv. Križu pri Trstu. Za prvega najdemo v pregledani dokumen- taciji zabeležko, da je bil pregnan kot »agilen < komimist, in ker se je bati, da bi nadaljeval s propagiranjem komunizma«, zato je tudi »nadležen tujec«. Drugi pa je bil izgnan po petletni robiji zaradi komunistične dejavnosti in suma, da bo z njo nadaljeval. Iz političnih vzrokov sta bila pregnana še dva Primorca, osumljena vohunstva (eden njiju je bil' Andrej Regent z lažnim imenom Andrej Markic, rojen leta 1901 v Barkovljah). Med tujimi državljani nemške narodnosti sta bila zaradi nacistične dejavnosti (»hitlerjevske propagande«) februarja izgnana rajhovska državljana Štefanija in Fritz Lehmann, zani- mivo pa je, da je bila Štefanija rojena v Bovcu (živela sta menda na Jesenicah). Še pred anšlusom, vključitvijo Avstrije v nacistični rajh zasledimo januarja 1938 opozorilo, da je bil pregnan v Avstrijo av- strijski državljan kot sankcija za avstrijsko ukinitev obmejnega prometa med Avstrijo in Jugoslavjo. Podobnih izgonov z območja ljutomerskega okraja je bilo v tem času še več. Iz zbirnih pregledov za to leto dobimo število 57 izgnancev, od tega 15 Slovencev ter 39 Nemcev, avstrijskih in rajhovskih državljanov (en Nemec je imel madžarsko državljanstvo). Med njimi je bil junija meseca izgnan zaradi komunizma Franz Jump, rojen v Gradcu. Z isto motivacijo sta mu septem- bra meseca sledila Marija in Nazarij Vatovec, rojena v Cezarjih pri Kopru. Več avstrijskih (v tem času rajhovskih državljanov) je bilo tega leta izgnanih zaradi »nemoralnega živ- ljenja«, med vzroki pregona pa zasledimo seveda tudi nacizem. Tako je morala na podlagi odločbe ptujskega sreskega načelstva dne 13. marca zapustiti Jugoslavijo Ivana Valentin, živeča v Ptuju, a pristojna v Walten- dorf pri Gradcu. Vzrok izgona je bilo dejstvo, da je na dan anšlusa na »Ptuju nosila na prsih Hitlerjev znak in s tem izzivala«. Podo- ben ukrep je zadel še Franca (pač Franza) Haberla iz Štor, pristojnega v zgomještajer- ski Hartberg, in Emo Anton, pristojno v kraj Baden bhzu Dunaja »radi nelojalnega obna- šanja« (Ema Anton pa še »izzivanja«). Doku- mentacija dalje opozarja, da so po anšlusu nacisti pregnali precejšnje število Slovencev s tukajšnjo domovinsko pravico. Med skoraj 50 pregnanci (poleg tistih, ki so se takoj po prestopu meje vrnili v tujo državo i.p.) je leta 1939 odpadlo 11 izgnancev na Slovence iz Primorja, vsaj 29 pa jih je bilo Nemcev (od tega po izvoru 24 Avstrijcev, 1 rajhovec in 4 sudetski Nemci). Motivi za njihov izgon so bili podobni kot v preteklih letih, iz razumljivih vzrokov pa znova zasle- dimo pri delu nemških izgnancev kot vzrok izgona njihovo nacistično dejavnost. Tako je bUa npr. 3. aprila izdana odločba za izgon Josefa Zagla. Vzrok: »hitlerjevska propa- ganda«. Iz istega vzroka je sresko načelstvo 179 v Laškem pregnalo Adolfa Lutschouniga," češkoslovaškega državljana, rojenega leta 1898 v Trbovljah, iz podobnih vzrokov pa sta morala zapustiti Jugoslavijo še Josefa Mury in Johan Simmerl, rojena v Apačah. Iz do- kumentacije, vložene v gradivo oddelka II banske uprave naj povzamemo zanimivo izjavo Franca Zdeneka o stališčih graških Nemcev do Jugoslavije in Slovenije. Zdenek (po rodu Zagrebčan) je bil do izgona avgusta 1938 slušatelj medicine na graški univerzi. Po vrnitvi v domovino je sporočil jugoslo- vanskim obmejnim oblastem, da mu je nemški spremljevalec do meje, sicer policist, med potjo dejal, da ima Nemčija v »programu«, da v najkrajšem času zasede Maribor, Ptuj, Celje (vse do) Zidanega mostu »in mogoče še tudi vse drugo, kar je imela poprej Avstro- ogrska monarhija. V splošnem se v Gradcu govori — nadaljuje izjava — da bo prej ali slej Nemčija zasedla te kraje«. In še: »Tudi po gostUnah in raznih lokalih se sliši razne izraze-žaljivke proti... Slovencem, da jih psujejo z ,Windische' in da nas sila mrze«. Junija 1940 pa je izjavil Avgust Punčoh, izgnanec iz Nemčije, da so mu na graškem gestapu dejali, »da bodo Nemci... v enem mesecu prišli v Jugoslavijo in zavzeli Šta- jersko«. V celoti naj bi bilo po dostopnih podatkih izgnanih v letu 1940 z območja dravske bano- vine vsaj 20 tujih državljanov, od tega dva Slovenca iz Primorja ter 17 rajhovskih (pač do leta 1938 avstrijskih) državljanov, nekateri med njimi tudi iz političnih vzrokov. Ome- nimo jih: 22. marca je bU izgnan iz Ljuto- mera Henrik Wurzinger zaradi »Hitlerjeve propagande in ker je naše obveznike nago- varjal za beg v Nemčijo«. Prihodnji mesee mu je sledil Konrad Tremel, rojen leta 1896 v Dravogradu zaradi suma »hitlerizma in propagande za Nemčijo«. Iz »moralnih in- političnih« vzrokov je moral dalje zapustiti Jugoslavijo Josef Nowotny, po rodu Dunaj- čan. »Radi nelojalnega obnašanja« je morala zapustiti našo državo Frančiška Zuck, v celoti pa je bilo do marca 1941 izgnanih še pet tujih državljanov, od teh dva rajhovska ter ena tričlanska židovska družina (vzrok za izgon te družine je bilo dejstvo, da ni imela jugoslovanske vize).* • Članek sloni na izboru gradiva oddelka II banske uprave za dravsko banovino, tehnični fascikel 13—21, shranjenim v Arhivu Slovenije. 180 IZ DELA NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV PRAZGODOVINA NOVEGA MESTA (Arheološka razstava, Dolenjski muzej v Novem mestu 2. 9. do 30. 11. 1971) Razstavo v veliki dvorani Dolenjske galeri- je je strokovno pripravil arheolog Tone Knez, kustos Dolenjskega muzeja v Novem mestu, v počastitev VIII. kongresa prazgodovinarjev v Beogradu. Obsega 250 predmetov, ki so re- zultat nekajletnih načrtnih izkopavanj v No- vem mestu. Mesto, ki ga danes bolj poznamo po nagli gospodarski ekspanziji, je že dalj časa pred- met zanimanja domačih in tujih arheologov. Slučajne najdbe oklepa in izjemne bronaste trinožne obredne posode pred vojno v Kandiji so dale slutiti, da je bilo v prazgodovini tu močno naselje z visoko kulturo. Le zaščitne posege je leta 1959 pretrgal ar- heolog Tone Knez, ko je izvedel prvo načrtno izkopavanje v neposredni bližini prazgodovin- skega gradišča na Mar of u. Zgodnje halštatsko žamo grobišče je dalo nekaj izredno velikih žar, ki so edini ostanek najstarejših prebival- cev naselbine na Marofu. Med leti 1960 do 1966 je bilo le nekaj manj- ših izkopavanj. Novo poglavje pa se začne le- ta 1967 s sistematičnim odkrivanjem prazgodo- vinske nekropole v Kandiji. V štiriletnem de- lu je Tone Knez odkopal štiri skoraj nedo- taknjene gomile in piano grobišče srednje- latenskih žganih grobov. Ti materialni preo- stanki Ilirov in Keltov so težišče razstave. Ker je restavrirana le večina, ne pa vsi predmeti, ni bUo mogoče vedno upoštevati principa grobnih celot. Kljub temu pa dajejo reiz- stavljeni predmeti dokaj jasno sliko tedanjega življenja. Materialna kultura kaže tudi na do- kaj šn j o ekonomsko diferenciranost takratne družbe. Tako imenovani knežji grobovi so najlepši primer družbene neenakosti. Grob ilirske kneginje, zlasti pa grob 3. iz gomile IV. ilirskega kneza sta na razstavi najbolj zgo- vorna. Slednji je vseboval poleg okrasja in bronastega orožja tudi čelado negovskega ti- pa, cisto in dve figuralni situli. Ob situlah, ki so jih v Novem mestu našli šest, oziroma s situlo iz Malenškove gomile sedem, se odpira tudi laiku vprašanje, kje je središče izdelovanja situi. Zanimiva je tudi rekonstruirana tkanina iz istega groba. Mnogo občudovanja vzbujajo tudi izredno lepe keramične posode, med njimi zlasti črno barvani vazi na nogi in s pokrovom, ki sta bo- gato omamentirani. Nič manj izvirna pa nista trojna posoda z veznim podstavkom in kera- mični kemos s štirimi akcesorji. Med keltskim orožjem in posodami, ki za- ključujejo razstavo, zavzema centralno mesto kantaros, okrašen z dvema človeškima obra- zoma na koničnem vratu in stiliziranimi kač- jimi glavami na ročajih. Razstavljene predmete še dodatno pojasnju- jejo skice, načrti, fotografije in maketa. Vse kovinske najdbe so bile restavrirane v delavnicah centralnega muzeja v Mainzu in v oddelku za konservacijo Narodnega muzeja v Ljubljani. Skoraj vse keramične posode je restavriral prepara tor Janez Goj kovic iz Ptu- ja. Likovno je uredil razstavo absolvent ar- hitekture Jovo Grobovšek. Izdan je bil tudi katalog, ki ga je napisal in uredil avtor raz- stave Tone Knez, v nemščino pa prevedel Ni- ko Kuret. Katalog in plakat je likovno opre- mil arh. Branko Simčič. stane Granda , 181 NOVE PUBLIKACIJE Emilijan Cevc, Poznogotska plastika na Slovenskem, Slovenska matica 1970, 342 stra- ni, 203 reprodukcije, résumé v francoščini. Emilij ana Cevca poznamo že več kot dve desetletji kot našega poznavalca srednjeveške umetnosti, predvsem kiparstva. Že v doktor- ski disertaciji je proučeval ta problem. V letu 1963 je Slovenska matica izdala njegovo Sred- njeveško plastiko na Slovenskem (poročilo v Kroniki XII/1, 1964. str. 79). Leta 1967 je Mladinska knjiga izdala Gotsko kiparstvo v okviru zbirke Ars Sloveniae (poročilo v Kro- niki XVII/I, 1969 str. 61). V obeh knjigah je avtor napovedal nadaljevanje, ki ga imamo zdaj pred seboj. Že v svojih zadnjih knjigah je pisec ugoto- vil, da veljajo za slovensko ozemlje posamez- ne regionalne značilnosti. Tej ugotovitvi pri- memo je pričujočo knjigo nekoUko predruga- čil. Za uvodom stoji poglavje o rojevanju no- vega slogovnega izraza. Poglavje dozorelega sloga poznega 15. in prve četrtine 16. stol. deli na posamezne slovenske dežele, na Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Sledi po- glavje o renesančni smeri, o arhitekturni pla- stiki, končno poglavje ter skrbno zbrani znan- stveni aparat knjige: opombe (preko 500), po- gosteje citirana literatura, resumé v francošči- ni, imenik krajev, imenik umetnikov in foto- grafije za reprodukcije. Časovno zajema knjiga obdobje, ki mu pravimo tudi poznogotski ba- rok, in se mu ob koncu javljajo še znamenja seveme renesanse. Razlikovanje med pozno- gotskimi in renesančnimi primeri ne gre to- liko v korak s časom, kolikor z izrazom. Če- prav gre za kratko obdobje, je čas razgiban, od odmevov »temnega časa« (W. Pinder) do reformacije, ki kiparstvu ni bila naklonjena. Doba sama po sebi je za umetnost šibka, a raznoUčna in zanimiva. Turški vpadi so se do- stikrat ponavljali, cesarstvo ni nič kaj trdno stalo in cerkveno življenje je bilo v krizi. Kljub nujni razbitosti del na posamezne hi- storične dežele, se je avtor posluževal topo- grafske metode. Ne odbira naj kvahtetnej šili spomenikov, temveč prikaže tudi sopotnike, ki so tudi prispevali svoj obolos v ta poznogot- ski mozaik kiparstva. Virov o umetninah je sicer nekaj več kot v prejšnjih obdobjih, ven- dar niso dosti porabnejši. Precej del tega časa so nam skazila poznej- ša obdobja, ki se niso več znala vživeti v poz- nogotsko izraznost. Še danes se zdi npr. do- mačinom gotska Pieta v kapelici v Javor j ah. grda. Baročen okus je ne samo odstranjeval te kipe, ampak jih je večkrat predeloval in s tem zabrisal Poleg posameznih kipov imamo opravka v tem času že tudi s figuralnimi kompozicijami. Kamnita plastika se umakne leseni, zakaj ka- men ne prenese takega valovanja, kot les. Le- sena plastika se posebno razzivi na krilnih ol- tarjih — retablih. Vzorce za posamezne kom- pozicije iščejo kiparji pri svojih kolegih gra- fikih. Največ se poslužujejo grafičnih predlog Martina Schongauerja in mojstra E. S. Ce strnemo nekatere ugotovitve, nam dado dežele naslednjo sliko. Štajerska plastika je pod vplivom nemških (tudi koroških) in juž- nočeških delavnic. Prav gotovo so bile v več- jih mestih samostojne kiparske delavnice. Di- rektnih madžarskih vplivov ni. Na Koroškem so se nam ohranili najlepši primerki poznogotskih re tablo v. Znanih je več delavnic, tako v Beljaku in Št. Vidu, po- znamo tudi kiparje same. Koroški vplivi gre- do na Štajersko in Kranjsko ter celo na Pri- morsko. Na Kranjskem ne moremo nobene delav- niške skupine trdno lokalizirali, čeprav so bile verjetno kiparske delavnice v Ljubljani, Kamniku, Kranju in Škofji Loki. Kvalitetno je kranjska plastika šibkejša od koroške, raz- širila pa se je celo na Štajersko. Na Primorskem delajo drugače ob morju, drugače v notranjosti. Kraška trpkost in tek- tonika je še vedno prisotna. Za renesančno smer bi poudariH predvsem nagrobnike v Ce- lju, Gornjem gradu, Novem mestu in drugod. Poprečje presežejo predvsem gomjegrajski nagrobniki. Nič manj zanimiva ni arhitekturna plastika. Kranjskemu slikanemu prezbiteriju dajo pol- no veljavo šele plastični detajli oboka — sklepniki, konzole, itd. —, ki tudi ikonograf- sko popestrijo ta ambient. Nekaj tovrstnih iz- delkov lahko z gotovostjo pripišemo določe- nim mojstrom (Jurko, mojster HR). Pozdraviti je treba, da obravnava avtor tu- di gradivo zunaj naših državnih meja, na biv- šem slovenskem etičnem ozemlju in še čez. Humboldtova štipendija je dr. Cevcu omogo- čila študij tovrstnih spomenikov zunaj naših meja, predvsem v Miinchenu. Prav zaradi te- ga so primerjave naših umetnin s tujimi vzor- niki poglobljene in avtor marsikdaj korigira svoja prejšnja mnenja in kritično polemizira s tujimi strokovnjaki. Jezik knjige je izbran in ponekod kar poeti- čen. Žal se je v knjigo prikradlo nekaj tiskar- skih napak, kar kvari solidnost izdaje Sloven- ske matice. France Stukl Johann Weichard Valvasor, Die Ehre Des Hertzogthums Grain. Laybach — Nürnberg anno MDCLXXXIX. I. Theil. Faksimilirana izdaja. Izdali in založili založbi Mladinska knjiga v Ljubljani in dr. Rudolj Trojenik 182 v Münchnu 1970. Reproducirala, natisnila in vezala tiskarna Franz Wolf v Heppenheimu. Str. 696. 34 X 22 cm. Faksimilirana izdaja prvih štirih knjig Val- vasorjeve Slave Vojvodine Kranjske je izšla kot deveta knjiga zbirke Monumenta hteratu- rum slovenicarvun, ki jo ureja Alfonz Gspan s sodelovanjem dr. Marje Boršnik in dr. Branka Berčiča. To Valvasorjevo delo je bralcem Kro- nike dovolj znano in zato naj opozorimo samo na vsebino knjig, ki sestavljajo prvi zvezek. Prva knjiga razpravlja o imenih narodov, ki so nekdaj prebivali na kranjskem prostoru, druga je kratka topografija Kranjske, nekak- šna priprava za celotno delo, v tretji nam Valvasor govori o gorah, rekah, podnebju, ra- stlinah, živalih in rudah, v četrti knjigi pa se loti opisa naravnih redkosti in čudežev, jam in podzemeljskih vod, ki ga konča z opisom Cerkniškega jezera. Tem knjigam, oziroma zvezku bodo sledili naslednji, ki so delno že natiskani ali pa so za tisk pripravljeni. Bran- ko Reisp, naš vse bolj uveljavljajoči se in vse bolj priznani pripravljalec starih tiskov, bo za zadnji zvezek pripravil spremno besedo, opra- vil pa bo tudi vso redakcijo faksimila, s ka- tero ima polno drobnega, a zelo zamudnega dela, ki ga opravlja z veliko vestnostjo. Prvi zvezek Slave je zelo dobro povzet po origina- lih, ki ju hranita knjižnica Narodnega muzeja in Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljub- ljani. S tiskom samim, obliko in celo kakovo- stjo papirja, ki so ga zadovoljivo posneli po papirjih iz Valvasorjeve dobe, moremo biti zadovoljni. Smemo celo reči, da je faksimiü- rana izdaja Slave nov in lep dosežek v tej zvrsti tiska. Ob njej je seveda Krajčeva izda- ja (Novo mesto 1877—1879) popolnoma oble- dela in izgubila vsako vrednost, saj ni njegov »unveränderte« ponatis tako v tekstovnem in slikovnem in oblikovnem delu nič kaj vestno posnet po originalu, pač pa celo na več mestih po svoje predelan. Sedanjo faksimihrano iz- dajo je mogoče pri znanstvenem delu prav ta- ko dobro uporabljati kot original, ki ga v vsem prav vestno posnema, celo pri napakah. Jožef Zizenčeli je v verzih za »zhaftito vo- Ihenje« ob izidu Slave zapisal tudi: »Vj bukve tudi Irezhne Ite« in zares so srečne, da jih Slovenci po skoraj treh stoletjih ponovno iz- dajamo in beremo. Janez Kos Franc Anton Steinberg, Gründliche Nach- richt von dem in dem Inner-Crain gelegenen Czirknitzer-See. Laybach 1758. Reproducira- ni ponatis. Heppenheim in Ljubljana 1970. (12) + 236 + (2) + (32 bakrorezov) + (29) Cankarjeva založba v Ljubljani je v sode- lovanju s Trubarjevim antikvariatom, s svo- jim specializiranim oddelkom, izdala nov re- producirani ponatis, delo Franza Antona Steinberga Gründliche Nachricht von dem in dem Inner-Crain gelegenen Czirknitzer-See, ki je ob svojem izidu leta 1758 vzbujalo veliko pozornost. Knjigo je v litografski tehniki re- producirala tiskarna Franza Wolf a v Heppen- heimu v Nemčiji, sprenmo razpravo Branka Korošca Cerkniško jezero v opisih doma- čih in tujih avtorjev pa tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Presihajoče Cerkniško jezero, na katerem so mogli v teku leta orati, sejati, žeti, kositi, loviti in ribariti, je že zelo zgodaj privlače- valo pozornost geografov, kozmografov, topo- grafo v, zgodovinarjev, potopiscev in celo pes- nikov. O njih nam Korošec piše precej na široko. Tu naj omenimo le dva starejša opi- sovalca Cerkniškega jezera Kranjca Janeza Ludvika Schönlebna in Janeza Vajkarda Val- vasorja; za njima pa se je s svojim Izčrpnim poročilom o Cerkniškem jezeru na Notranj- skem uveljavil Steinberg. Kraševec Stein- berg, ki je veljal za pametnega, razsodnega, plemenitega in izredno delavnega moža, je bil uradnik cesarske dvorne blagajne in ru- darske komisije, preiskovalec gozdov, cest, plovnosti rek in morja na Reki, nadzornik kranjskih deželnih cest, upravitelj idrijskega rudnika, izumitelj, zemljemerec, risar in sli- kar svoje petnajstletno opazovanje in razisko- vanje Cerkniškega jezera je objavil v ome- njeni publikaciji, ki so jo natisnili v Ljublja- ni, izdali v Gradcu in natisnili v francoskem povzetku v Bruslju. Svoje delo je Steinberg okvirno zgradU po Valvasorjevem zgledu, vendar izčrpneje in bolj sistematsko, ni pa se mogel izogniti vrsti nedoslednosti, niti se ni mogel dokopati do pravih razlag in vzrokov za presihanje in polnjenje jezera, čeprav se je trudil z vrsto mehanskih fizikalnih posku- sov priti njim do dna. Steinbergovo delo ne pomeni bistvenega koraka za pojasnitev je- zerskega fenomena. Današnjega bralca, zlasti pa raziskovalca bodo bolj kot njegove raz- lage zanimali njegovi opisi jezera in okolice, dotokov in bruhalnikov, odtekanja vode in odtočnih jam, močvirij, izvirov, zanimala ga bodo nepopačena slovenska imena in še prav posebno bo s pridom prebral poglavja o lovu in ribolovu ter o pripravah zanju. Ta poglav- ja so zelo pomemben vir za zgodovino te go- spodarske panoge na Slovenskem. Med našte- te opise, ki kažejo nemajhno mero daru za opazovanje življenja in ljubezni do narave, je na mnogih mestih vnesel lastna doživetja na jezeru in opise svojega delovanja ter se v njih prav po baročno neskromno pohvalil. V knjigi je tudi 32 bakrorezov, ki prikazujejo avtorja in jame, ponazarjajo jezerske pojave, vmes je zemljevid, zlasti dobro pa so izdela- ne podobe o lovu in ribolovu. 183 Koroščeva razprava, ki prikazuje razvoj opisovanj Cerkniškega jezera, je razdeljena na tri dele: prvi govori o opisih Cerkniškega jezera pred Steinbergom, drugi je posvečen Steinbergu in njegovemu delu, tretji pa na- števa opisovalce od Steinberga do Kunaverja, ki je napisal zadnje delo o jezeru. Nato sledi seznam virov in literature o Cerkniškem je- zeru in kraških pojavih ter o Steinbergu in njegovih spisih, ki bi ga mogel avtor s pri- dom vključiti med opombe. Menimo, da bi v to izdajo sodila predvsem študija o Stein- bergu in njegovem Izčrpnem poročilu, ki naj bi ji dal prikaz prejšnjih in kasnejših opiso- valcev Cerkniškega jezera le okvir, po kate- rem bi mogli bolje presoditi Steinbergovo Izčrpno poročilo. Korošec ni izkoristil prilož- nosti za izčrpnejši in temeljitejši prikaz Steinberga. V njegovem spisu večkrat motijo razne površne rabe pojmov, tako na primer pravi, da je deželna vlada leta 1717 poslala Steinberga v idrijski živosrebrni rudnik, ko prav gotovo ve, da na Kranjskem takrat ni bUo deželne vlade, stanovi pa se v zadeve idrijskega rudnika niso mogli vmešavati, ker je bil v cesarski posesti; napačno je transkri- biran celo sam naslov Steinbergovega dela in podobno. Janez Kos Branko Marušič, Začetki sloveri,skega čas- nikarstva na Goriškem; Fran Vatovec, Čas- nikarski fenomen: goriška »Soča«. Trst, Za- ložništvo tržaškega tiska 1971. 78 + (I) str. 8». Razveseljivo je, da je ob 100-letnici »Soče« (1871—1915), najpomembnejšega Usta goriških Slovencev v preteklosti, izšla brošura, ki jo sestavljata razpravi dveh dobrih poznavalcev časnikarstva in političnih razmer na Gori- škem, Branka Marušiča in Frana Vatovca. Avtorja sta se sicer že v nekaterih prejšnjih razpravah in člankih ukvarjala s problemi ok- rog »Soče« in političnim življenjem na Go- riškem v 19. stoletju, vendar pa oba najnovej- ša prispevka pomenita novo analizo »Soče« in z njo povezanih dogodkov, o čemer doslej ni bilo ravno veliko pisano, eden izmed vzrokov je gotovo tudi ta, da je kompletno zbirko »So- če« bilo mogoče dobiti le v dunajski Nacio- nalni biblioteki. B. Marušič je v svoji razpravi predstavil začetke slovenskega časnikarstva na Gori- škem od 1850 dalje, tj. od prvih poskusov go- riške kmetijske družbe za izdajanje društve- nega glasila v slovenščini preko dvojezičnega »Goriškega oglednika« (1862) do »Umnega go- spodarja«, prvega slovenskega goriškega čas- nika, ki ga je v začetku izdajala kmetijska družba: izhajal je od 1863 do 1866 ter postal poleg strokovnega glasua tudi novičar. Temu je 1867 sledila »Domovina« (do 1869), tednik, ki je bil na konservativnih pozicijah, vendar je, kot poudarja Marušič, oral ledino sloven- skega političnega časnikarstva na Goriškem ter prispeval svoj delež k oblikovanju slo- venske politične miselnosti na Goriškem. Na- to se avtor zadrži ob »Soči«, prvem sloven- skem političnem društvu za obrambo naroda- nostnih pravic na Goriškem, ki 1871 prične izdajati svoje glasilo prav tako imenovano »Soča«. Marušič naglasa, da je kljub številnim protestom list skozi 44 let ohranil značilni na- rodno obrambni napreduj aški duh. Avtor go- vori tudi o Sočinem tekmecu, konservativnem, listu »Glasu«, s katerim se Soča združi v dobi sloge in o poskusih za skupni list pri- morskih Slovencev (poskusi združitve s trža- ško »Edinostjo«), Medtem ko je v Marušičevem prispevku poudarek na prvih desetih letih izhajanja »So- če«, se Vatovec dotika zlasti nekaterih zna- čilnih časnikarskih prvin, poudarek pa je na letih po 1899, ko je 12-članski konzorcij libe- ralnih goriških domoljubov skušal usmeriti »Sočo« v mirnejšo in strpnejšo publicistiko, ki bi jo pa kmalu pokopala, da ni bilo A. Gaberščka, enega najsposobnejših Sočinih urednikov. Obdobja od 1871 do 1899 (čas Lavričevega in Dolenčevega liberalnega vodstva, A. Gre- gorčičeve slogaške faze, A. Gaberščkove Nove Soče, Mahničevega katohškega obdobja) se je Vatovec dotaknil bolj mimogrede, saj je mar- sikaj od tega bilo obravanavano že prej, za- držal pa se je ob Sočinem odnosu do delav- skega gibanja in socialne demokracije, do kr- ščanskega socializma in kolonata. Zanimiva je ugotovitev, da kljub nasprotju med Gaber- ščkom in Tumo ter ostri polemiki prevladu- jejo v nekaterih člankih napredna stremlje- nja in težnje približati se socialni demokraciji. Avtor se dotika tudi nekaterih polemik v »Soči«, saj je ta list pogosto kritično segal na razna področja, obsojal vladno birokracijo, dualizem, potvorbe pri ljudskih štetjih in vo- litvah, italijansko nacionalno nestrpnost, od- klanjal zlorabo vere v politične namene, kriti- ziral znane domače osebnosti (Mahniča, Mis- sio, Sedeja, Sušteršiča itd.). Omenjena prispevka sta zanimiva predvsem seveda za strokovnjake, vendar pa razumljiva tudi drugim bralcem ter opremljena s kritič- nimi pripombami. Avtorja se strinjata, da je bila »Soča« kljub nekoliko vijugasti razvojni poti, za ohranitev slovenstva na Goriškem kot protiutež italijanizaciji in germanizaciji, veli- kega pomena in ne samo to, pridobila si je tu- di splošno slovensko veljavo. Olga Janša Josef Maderner, Gegenwartsgeschichte Kärntens, Klagenfurt (1966), 230 str. Osnovna naloga, ki jo je bil zastavil pisec knjige, je bil prerez koroškega gospodar- 184 skega, socialnega, kulturnega ter političnega dogajanja v času po drugi svetovni vojni. Njegova delovna naloga sicer ni sledila eno- vitemu prikazu očrtanih vprašanj, ampak se je končno ustavila pri mozaični podobi me- stoma bolj ali manj izčrpnih orisov posamez- nih vprašanj, od katerih se bomo dotaknili predvsem tistih, ki se neposredno dotikajo slovenske skupnosti v sosednji deželi; v celoti pa je knjiga zadovoljiv priročnik za vse, ki se ukvarjajo z zdajšnjim razvojem Koroške. Ze bežni pogled v knjigo pokaže, da bi bilo mogoče slovensko vprašanje na Koroškem globlje in nadrobneje orisati ter s tem pri- spevati k objektivnejši sliki problematike slovenske skupnosti. Ne glede na to pa zasle- dimo vrsto zanimivih sodb pa tudi mestoma nekaterih netočnosti, katerih vzrok je morda nedovoljno poznavanje posameznih vprašanj ali pa netočna interpretacija nekaterih virov. Naj iz knjige povzamemo nekatere zanimive sodbe ali opažanja. Npr.: na Koroškem kot obmejnem območju (Grenznähe) je nacistični režim lažje kompenziral socialno nezadovolj- stvo z nacionalnim akcijskim programom, ki je ustrezal nemško-svobodnjaški tradiciji de- žele; v vprašanjih germanizacije kaže avtor na dejstvo, da ponemčevanje slovenskega življa deželo danes (v tekstu »začasno«) bolj bremeni, kot bogati; v odnosu do slovenske narodne skupnosti na Koroškem Maderner zagovarja enako kot državna in deželna poli- tika subjektivni pristop in priznavanje k na- rodnosti; dalje vse kaže, da Maderner pristopa do slovenskega vprašanja predvsem iz kul- turnega izhodišča, po katerem ne pomeni dvojezičnost južnega pasu Koroške obreme- menitev dežele, ampak nalogo in obogatitev; o razvoju slovenske narodne zavesti beremo, da ostaja ta naravno za Koroško in Avstrijo toliko dolgo nenevarna, dokler kulturna za- vest Slovencev ne dobi iredentističnih potez; za današnji položaj Slovencev pa je vsekakor zanimivo opozorilo, da »narodnostni prepir stare monarhije še vedno zveni v slovenskem vprašanju ter preprečuje političnim strankam in s tem koalicijski vladi dežele jasen kon- cept« do slovenskega vprašanja. Ko razpravlja o stališčih osrednjih sloven- skih organizacij na Koroškem do življenjskih vprašanj manjšine, Maderner dodaja obema osrednjima organizacijama. Narodnemu svetu koroških Slovencev in Zvezi slovenskih orga- nizacij, tudi »Bund der Windischen Kärntens« (»zvezo koroških vindišarjev«). Povzema tudi stališča vodje »Bunda«, dr. Valentina Einspi- elerja, do slovenske manjšine. Po teh stališčih je germanizacija (ponemčevanje) slovenskega življa naraven proces, ki naj se umetno ne zavira. O nalogah »Bunda« pa Maderner piše, da ta ne vidi bojazni pred ponemčenjem, temveč strah pred »prisilno« slovenizacijo. trditev, ki izhaja iz celotne dejavnosti nemško- nacionalnih koroških krogov ne le v času po drugi svetovni vojni, ampak tudi v desetletju po znanem plebiscitu leta 1920. Dodajmo še več kot znano dejstvo, da so koroški nemško- nacionalni krogi v okviru osrednje protislo- venske organizacije na Koroškem, Kärntner Heimatdiensta (koroške domovinske službe), ustanovili »Bund der Windischen« v začetku leta 1957, le malo za tem, ko je prenehala kontrola štirih velesil, ZSSR, Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije nad avstrijskim izpolnjevanjem določil državne pogodbe, podpisane leta 1955. Znano je tudi, da eno izmed določil te pogodbe prepoveduje delovanje protimanjšinskih organizacij na Koroškem. Dalje je znano, da so v prihodnjih letih naj razno vrstnej še koroške nemškona- cionalne organizacije nastopale v imenu »Bunda« proti izpolnjevanju določil, sprejetih z državno pogodbo. Avstrijska strokovna literatura je ob tem prinesla mnenje, da »Bund« nima več kot šest aktivnih članov. Razen ob dr. Einspielerju je Modernerju spre- govoril tudi skrajno dejavni protislovenski delavec Herberit Jordan. V imenu Koroškega šolskega društva (Kärntner Schulverein — Südmark) mu je podal svojo verzijo slovenske- ga vprašanja. Ob splošno znanih trditvah nem- škonacionalnih krogov o koroškem slovenstvu naj opozorimo na trditev, po kateri se Slova- nov ne sme gledati z očmi zahodnega Evro- pejca, ker da so za mnogo stopenj manj materialistični in pripravljeni k večjim žrt- vam. Jordan se je dotaknil tudi določila člena 7 državne pogodbe o dvojezičnih napi- sih na južnem Koroškem. Po njegovem bi se s takimi napisi ne smela prenapenjati potr- pežljivost Korošcev in bi taki napisi ne prestali niti ene same noči (ali z drugimi besedami: nemški nacionalci bi jih uničili ali pa odstra- nili). Kot pa kaže dogajanje zadnjih nekaj nekaj mesecev po petdesetletnici plebiscita, je očitno to vlogo danes prevzela deželna oblast. Dotaknimo se še ene Schulvereinove trditve, ki se dotika znanega pregona kakih 300 slovenskih družin leta 1942 iz Koroške. Po tej trditvi je pomenila izselitev slovenskih družin med drugo svetovno vojno pravzaprav srečo za izseljence: tako njihovi družinski člani niso bili vpoklicani v vojsko, lahko so delali pod normalnimi pogoji, z rojstvom otrok v pregnanstvu pa so Slovenci celo presegli število pregnanih leta 1942, sicer pa so pregnanci prejeli bogato odškodnino za čas pregnanstva. Zanimiv je dalje podatek o tako imenovanih »odvlečenih« Korošcih po drugi svetovni vojni, vprašanje, ki se vedno znova pojavlja v koroškem meščan- skem tisku. Medtem ko bi znašalo po tem tisku število »odvlečenih« do 500 oseb (včasih 300), povzema Maderner podatke varnostnih 185 oblasti, po katerih naj bi znašalo to število 96 oseb, poleg tega pa se ni vrnilo po drugi svetovni vojni iz Kranjske 32 civilnih urad- nikov. Med vprašanji, ki se v knjigi dotikajo pro- blematike koroških Slovencev, gotovo ni zadosti domišljeno tisto o znani predaji oblasti F. Rainer — Hans Piesch v noči med 7. in 8. majem 1945 ter predzgodovina tega dogodka. Tako lahko med nadrobnostmi opo- zorimo na netočnost, po kateri je predstavnik slovenske partizanske vojske v predhodnih dneh obljubil, da partizani ne bodo nastopali proti Celovcu. Iz drugih virov se namreč kaže slika, da je bila to želja avstrijske strani, ki pa se ni uresničila. Se posebej so za proučevalca zdajšnjega po- litičnega razvoja dežele razdelki o političnem razvoju; v teh razdelkih ne dobimo le po- datkov o strukturi posameznih političnih strank, ampak tudi osebne podatke za vrsto političnih predstavnikov dežele (npr. za de- želnega glavarja Hansa Simo izvemo, da izhaja iz kanalske »jezikovno mešane«, se pravi, etnično slovenske družine). Med poli- tiki je Maderner ju še zlasti spregovoril dr. Hubert Knaus, eden izmed predstavnikov Slovencem najbolj nasprotne svobodnjaške stranke in večletni predsednik manjšinskega odbora deželnega zbora (!). Ko Maderner ocenjuje današnji politični razvoj dežele, se posebej dotika nekdanjega nacizma, o kate- rem pravi, da sta proticerkvena tradicija in dvojezičnost napravili Koroško za enega Hit- lerju »najbolj prijaznih gauov velikonemške države«. Zato je tudi bilo za vsako demokra- tično politično stranko leta 1945 in po njem življensko vprašanje, imeti spravljivo stališče do nekdanjih nacistov. Izjema je büa le komunistična stranka Avstrije, medtem ko so »nekdanji« (nacisti) v obeh vodilnih političnih strankah, sociaUstični in ljudski, kot zastop- niki pomembnega bloka volilcev in skupine članstva (ne da bi uporabljali te argumente) osvajali vodilne položaje. Dosegli so tudi, da so morali Hitlerjevi nasprotniki v lastnih demokratičnih strankah zelo oprezno lavirati, da bi si teh novih članov in sodelavcev ne »pognali proti sebi ali pa jih odbili«. Mader- ner opozarja, da je še dolgo po letu 1945 pomenilo osebno hrabrost na Koroškem, izja- viti se za Hitlerjevega nasprotnika. Gotovo zaninüva opozorila, ki z novega zornega kota kažejo na vprašanje slovenske skupnosti na Koroškem, pa tudi na tiste sue, ki so in še vplivajo na položaj koroškega slovenstva in na odnos večinskega naroda do slovenske manjšine. Tone Zom Koroška in koroški Slovenci, zbornik po- ljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov. Uredili: dr. Vladimir Klemenčič (geografsko- socialni del), dr. Janko Pleterski in dr. Tone Zorn (zgodovinski del), dr. Janko Kos (jezi- kovno leposlovni del). Založba Obzorja, Ma- ribor 1971, 396 str. »Končno vendarle!« lahko rečemo skupaj z vsemi, ki so pogrešali knjigo te vrste, z vsemi, ki so prispevali svoje tekste (in teh je kar 35!), prav tako pa tudi z uredniki, ki jih je nepre- stano odlašanje izdaje zbornika prav gotovo preganjalo tudi v sanjah. Zbornik smo v prvi polovici maja le dobili v roke. Glavni urednik Vladimir Klemenčič v uvo- du pravi, da je pobuda za knjigo prišla od Odbora koroških partizanov, vsebina zbornika pa je namenjena predvsem slovenski mladini s te in z one strani meje. Dejansko bi knjigo lahko označili kot čitanko; z njo je bila od- pravljena vrzel, ki smo jo najbolj živo obču- tili v povojnih letih. Poleg sorazmerno veli- kega števila znanstvenih razprav in posamez- nih monografij o zamejski problematiki nismo imeli nobenega splošnega poljudnega pregle- da o koroški preteklosti in sedanjosti. Kje vse bi lahko iskali vzroke za takšno stanje, bi bila verjetno prezahtevna naloga za okvir tega poročila. To, da zbornik v nekem oziru označimo kot »abecednik«, pomeni, da so v njem zbrani gle- de Koroške vsi podatki, ki naj bi jih sloven- ski dijaki in sploh vsi osveščeni Slovenci po- znali. Znanje in spoznanje, ki ga knjiga pri- naša, je še toliko bolj potrebno danes, ko go- vorimo o tako zaželenem sodelovanju preko meja na eni strani in o podpori boju manjšin na drugi strani. In to ne glede na negodova- nje o »vzbujanju nacionalizma in ozemeljskih aspiracij«, ki se bo verjetno spet ponovilo z avstrijske strani. Res je, da je knjiga aktu- alna in zavestno aktualizirana; res pa je tudi, da ji to samo koristi in da avtorji prav nikjer zaradi propagandnega učinka ne odstopajo od znanstvenih meril. Ze sama imena avtorjev so lahko porok za to trditev. Urednikom je uspelo zbrati praktično vse, ki se načrtno uk- varjajo z zamejsko problematiko. Vsebina knjige je razdeljena na geografsko- socialni del, na zgodovinski in na jezikovno- leposlovni del. Med geografi sta Svetozar Ile- šič in Ivan Gams prevzela pokrajinsko okolje in nastanek reliefa, Jakob Medved povzema značilnosti in razvojne smeri koroškega kme- tijstva in opozarja na njegov pomen za nada- ljnji razvoj slovenske skupnosti na Koroškem. Matjaž Jeršič govori o vplivu odprtosti mej na prostorsko mobilnost prebivalstva Koroške in SR Slovenije, posebej pa naj omenimo raz- pravo Vladimirja Klemenčiča o spreminjanju gospodarske in socialne strukture na južnem Koroškem in o problemih, ki jih razvoj po- stavlja pred koroške Slovence. V sklepnih be- sedah avtor poudarja, da si koroški Slovenci 186 »•lahko zagotove svoj obstoj v nadaljnjem družbenogospodarskem razvoju le, če bodo imeli enakopravne možnosti šolanja svojih otrok v materinščini.« Zgodovinski del je najobsežnejši. Začenja ga Fran Zwitter s kratkim pregledom koro- ške zgodovine in problemi, izvirajočimi iz nje, z »opozorilom na nekatere okoliščine, ki jih mora poznati vsak slovenski turist, ki potuje« po slovenskem Koroškem. Opozoriti moramo na to, da je bila večina tekstov objavljena že prej v posameznih revijah in zbornikih. Če- prav je pričujoča knjiga v prvi vrsti »čitan- ka«, bi morda kljub temu kazalo dosledno na- pisati, od kod so teksti vzeti in objaviti tudi se- znam temeljne literature za Koroško. Res pa je, da takih podrobnosti večina bralcev, ki jim bo knjiga Koroško sploh prvič odkrivala, še opazila ne bo. Vrsto podrobnejših prispevkov začenja Jaro Sasel, ki govori o predslovenski Koroški. O Karantaniji, ustoličevanju koroških vojvod, o kmečkih uporih in o spremembah narodnost- ne meje na severu bi seveda pisal težko kdo drug kot Bogo Grafenauer. Grafenauer je prevzel še pisanje o reformaciji in njeni dedi- ščini med Korošci ter opravil kritiko teorije in prakse koroških narodnostnih štetij od leta 1846 do 1961. O prelomnih letih 1848 in 1920 govori Janko Pleterski; pri plebiscitu je po- novno osvetlil pozabljeno odločilno vlogo so- cialne demokracije. Tabori, tokrat seveda ko- roški, so domena Vasilija Melika, boji na Ko- roškem leta 1918—1919 pa Lojzeta Udeta, ki podaja tudi kratek pregled razvoja in nazado- vanja slovenskega pouka do uvedbe dvojezič- nih šol leta 1945. Tonetu Zomu je uspelo v treh kratkih prispevkih orisati vse bistvene poteze in podati pregled važnejših dogodkov razvoja po plebiscitu. Jožko Tischler je pri- pravil kroniko slovenske gimnazije v Celovcu. Izredno zanimiv je pregled o razvoju sloven- skega časnikarstva na Koroškem, ki ga je na- pisal Fran Vatovec; razumljivo, vendar hkrati nedopustno je dejstvo, da mlajši rodo- vi vedo najmanj prav o časnikarski ustvar- jalnosti novejšega in najnovejšega časa. Na koncu zgodovinskega dela sta še dva umet- nostnozgodovinska prispevka: Mirko Jutršek podaja pregled povezanosti koroške umetno- sti s slovenskim prostorom, Zorka Weiss go- vori o slikarju Valentinu Omanu. Nedvomno so tudi za zgodovinarje zanimivi prispevki o koroškem deležu v slovenski knji- ževnosti (Franc Sušnik), o Koroški in začetkih slovenskega pismenstva (France Tomšič), o slovenskih koroških narečjih kot zgodovinski vezi med Slovenci tostran in onstran Kara- vank (Tine Logar), o koroškem narodopisju (Pavle Zablatnik), slovenski literaturi na Ko- roškem po letu 1945 (Reginald Vospemik) in o koroški inačici boja med obema tipoma književnosti (Boris Paternu). Jezikovno lepo- slovni del prinaša poleg tega še vrsto kraj- ših študij o posameznih koroških književni- kih in nekaj izborov pesmi iz odlomkov U- teramih del. S spomenico koroških Slovencev z dne 11. oktobra 1955 kot še vedno aktualnim politič- nim programom koroške slovenske skupnosti in s karto, ki prikazuje delež slovenskega pre- bivalstva na južnem Koroškem po popisu leta 1951 je knjiga zaokrožena. S slikovnim materialom in z zemljevidi, s formatom in vezavo »Koroška in koroški Slo- venci« ne predstavlja kakšne reprezentativ- ne izdaje, pač pa je povsem ustrezna za tiste bralce, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Vprašanje je le, če je primerna tudi cena — 60 dinarjev. Janez Stergar Srečko Vilhar — Albert Kljun: Narodno- osvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki. Knjižnica NOV in POS, 38, Ljubljana 1970, str. 355. Naslov »Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki« le delno opredeljuje ob- seg Vilhar j evega in Kljunovega dela, saj se avtorja v knjigi širše dotakneta tudi Primor- cev in Istranov, ki so v sestavu italijanske vojske prišli v Grčijo in Albanijo in se po kapitulaciji Italije od tod vključili v NOB. Pisca, ki sta pripravila že več del o preko- morcih, sta se torej tokrat lotila zapletene na- loge, prikaza usode tistih Slovencev in Hrva- tov, ki so zaradi svoje italijanske državne pri- padnosti morali s fašistično vojsko na njena osvajanja in ki so po prihodu v zavezniško ujetništvo postali predmet različnih političnih računov jugoslovanske kraljeve vlade in za- veznikov. Misel in sklep knjige je, da Sloven- ci in Hrvati v sestavu italijanske vojske že zaradi svoje narodne pripadnosti niso mogli podpirati italijanske politike in so stalno iska- li možnosti, da bi izkazali svoje nestrinjanje z njenimi ekspanzionističnimi prizadevanji. Tu- di pri nastajanju te publikacije je sodelovalo večje število udeležencev dogodkov, avtorja pa sta se morala zaradi nedostopnosti arhiv- skih virov in pomanjkanja podatkov v dnev- nem in periodičnem tisku v obravnavanem obdobju pogosto nasloniti prav na spominsko gradivo. Prvi trije deli knjige obravnavajo razmere in usodo Slovencev in Hrvatov v italijanski vojski v posameznih obdobjih in področjih italijanskih osvajanj; tako avtorja najprej za- sledujeta vesti o Primorcih in Istranih v eti- opski vojni. Posebej naglašata, da italijanski zgodovinarji Slovencev in Hrvatov v italijan- sko-etiopski vojni ne omenjajo in je več po- ročil o njihovem aktivnem riestrinjanju z ita- lijansko okupacijo predvsem v jugoslovanskih 187 listih. Ustavita se še ob posameznikih, ki so v sodelovanju z italijanskimi levičarji pre- stopili v etiopsko odporniško gibanje (K. Sergo, T. Ukmar, I. Barotini in B. Rolli). Ob začetku vojne je moralo podobno kot v Afriko več tisoč Primorcev in Istranov tudi na druga bojišča, na katera je aktivno pose- gla italijanska vojska. V Grčijo so Italijani poslali Slovence in Hrvate organizirane v po- sebnih delavskih bataljonih, ki so jih upo- rabljali pri graditvi strateških utrdb. Se pred kapitulacijo Italije so se Slovenci in Hrvati povezali z domačim prebivalstvom in grškim osvobodilnim gibanjem ELAS. Po kapitulaciji Italije so italijanske postojanke v Grčiji — pogosto po krvavih bojih — zasedli Nemci. Tedaj so se mnogi Primorci in Istrani aktivno priključili grškemu odporniškemu gibanju. Kljun in Vilhar posebej omenjata nastanek partizanske čete »Primorje«, ki se je vključila v ELAS s pogojem, da bodo grški partizani omogočili njeno vključitev v NOB v Jugo- slaviji. Po zavezniški zasedbi Grčije pa je pri- šla ELAS v konflikt z grški kraljevi vojski naklonjeno politiko, tako da so se pripadniki enote »Primorje« lahko vključili v NOB šele februarja 1945. Podobno kot v Grčiji so se Primorci in Istrani povezali tudi z odporom v Albaniji. Drugi sklop problematike, ki ga Vilhar in Kljun obravnavata v svojem delu, je usoda Primorcev in Istranov, ki so se kmalu po za- četku vojne znašli v zavezniških vojaških ta- boriščih. Britanski vojski je ob podpori do- mačih odporniških gibanj uspelo razmeroma hitro likvidirati italijansko posest v Afriki in tedaj je skupno z italijanskimi vojaki pri- šlo v britansko ujetništvo tudi veliko število Slovencev in Hrvatov (samo v posameznih vo- jaških enotah v Libiji jih je bilo več sto sku- paj). Britanci so jih kasneje razdelili v voja- ška taborišča v Vzhodni in Južni Afriki, Indi- ji in Avstraliji, kar je otežilo njihovo povezo- vanje. Najugodnejšo zvezo z dogajanjem v domovini so imeli ujetniki v Alžiriji in Tu- niziji, ki so prek Sicilije lahko prejmali vesti od doma. V teh taboriščih so tako Slovenci in Hrvati živeli razpeti med zavezniško in kraljevo propagando in željo, da bi se aktiv- no vključili v NOB. Zahtevali so ločitev od ostalih italijanskih vojakov in odhod v Jugo- slavijo. «-Ti dve zahtevi,« pišeta Vilhar in Kljun, »sta značilni za vse Primorce in Istra- ne, ki so padli v kakršnokoli ujetništvo. Izje- ma so bUi le tisti, ki niso bili seznanjeni z razvojem NOB v Jugoslaviji« (182). Tretja skupina problemov, ki jih obravna- va Vilharjeva in Kljunova knjiga, pa so po- skusi jugoslovanske kraljeve vlade, da bi organizirala svoje vojaške enote in se skupno z zavezniškimi četami vključila v bojevanje na Balkanu. Od srede leta 1941 so se tako kraljevi agentje prizadevali v britanskih vo- jaških taboriščih pridobiti čim več Sloven- cev in Hrvatov, ki bi vstopili v tim. kraljevi gardni bataljon pod poveljstvom kraljevih oficirjev. V tej zvezi pisca opisujeta spore med različnimi strujami v kraljevih vojaških krogih, predvsem med skrajnimi monarhisti in zmernejšimi »simovičevci«, obenem pa tudi spore v samem gardnem bataljonu med ofi- cirji in vojaki. Tudi tokrat naglašata, da Pri- morci in Istrani, ki so vstopili v gardni bata- ljon, niso mislili na kralja, »marveč na osvo- boditev Jugoslavije in hkiati Primorske in Istre«. Zato so ob vse pogostejšem prodiranju vesti o NOB v Jugoslaviji pripadniki bataljo- na postajali vse nemirnejši. Ze leta 1942 so se nekateri med njimi priglasili med britanske komand ose, da so lahko odšli na fronto, leta 1943 pa je večje število pripadnikov bataljona pristopilo k RAF. Usoda bataljona in odhod številnih Slovencev in Hrvatov, ki so ostali v zavezniških taboriščih, v NOB, je bila zvezana ne le z razvojem v Jugoslaviji, kjer je posta- jalo očitno Mihajlovičevo sodelovanje z Nem- ci, pač pa predvsem z zavezniško politiko do narodnoosvobodilnega gibanja. Slovenski in hrvatski ujetniki v zavezniških taboriščih so s svojimi zahtevami po takojšnji repatriaciji prihajali v odkrit konflikt z zavezniki in tako doživljali številna razočaranja. V zadnjih dveh delih knjige obravnavata avtorja upore Primorcev in Istranov v kralje- vi vojski, razpad gardnega bataljona in vklju- čitev intemirancev iz številnih zavezniških sredozemskih taborišč v NOB. Sklepna poglav- ja so namenjena prikazu njihovega vojaškega posega na jugoslovanska tla. V dodatku sledi še pregled virov in litera- ture in seznami: seznam borcev prvega odre- da NOV na Bližnjem Vzhodu (1943/44), se- znam borcev, ki so v NOV prišli iz Afrike in se vključili v razne enote, poseben seznam borcev, ki so prišli iz Afrike in so padli in se- znam pripadnikov gardnega bataljona, ki je bil spomladi 1942 na fronti v Libiji. Najnovejša Vilharjeva in Kljunova knjiga tako obravnava časovno in prostorsko razdrob- ljeno problematiko. Metodološko sta se avtor- ja držala časovnega zaporedja dogodkov. Zmotil pa me je nekoliko patetičen jezik, ki mestoma daje vtis čustveno obarvanega sli- kanja in po nepotrebnem zmanjšuje preprič- ljivost sporočila. Peter Vodopivec Tone Ferenc, Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov. 26. zvezek. Ljubljana 1971. Približno 45.000 Slovencev, ki so jih nem- ške nacistične oblasti v zadnji vojni izgnale z domov, si je grad Rajhenburg, nemško pre- 188 selitveno taborišče v danes imenovani Bresta- nici, živo zapisalo v spomin. Z gradom Raj- henburg so povezani najbolj trpki spomini na mučno pot v izgnanstvo tako pri starejših kot pri nas mlajših, ki so nam iz tistih dni ostali prvi tesnobni vtisi v našem življenju. Grad je bil zato najprimernejše mesto za postavitev spominske muzejske razstave o slovenskih izgnancih med drugo svetovno vojno, ki jo je pred leti uredil dr. Tone Ferenc, pisec tega vodnika in obsežnega ter temeljitega dela o nacističnem preganjanju Slovencev. V vodniku nas pisec uvodno prav na kratko seznani z zgodovino gradu Rajhenburg, potem pa nas vodi skozi sedem razstavnih sob. Nje- gov vodnik je nekaj posebnega. Na samo raz- stavljeno gradivo v posameznih prostorih nas opozori le z nekaj besedami, kar povsem zado- stuje, ker ima razstava sama dovolj legend; vodnikovo bistvo je v kratki in dobro napisa- ni zgodovini slovenskih izgnancev. V njej nam prikaže nemške pretenzije do slovenskega na- rodnega ozemlja, priprave na okupacijo, za- sedbo in razkosanje Slovenije ter okupatorje- ve ukrepe za ponemčenje dežele, nacistične načrte in priprave za nasilno izganjanje Slo- vencev, potek izganjanja in življenje preg- nancev. S takim vodnikom je razstava dobila izvrstno dopolnilo, ki ga pozoren obiskovalec brestaniškega gradu nikakor ne bo mogel pogrešati. Skoda se nam zdi, da pisec v vodniku ni opozoril na najpomembnejšo literaturo, ki obravnava izganjanje Slovencev. Trideset strani obsegajoča knjižica je bogato oprem- ljena s fotografijami in ima vse kvalitete, ki odlikujejo to privlačno zbirko vodnikov. Nje- nemu izdajatelju. Zavodu za spomeniško var- stvo SR Slovenije, predlagamo, da naj v pri- hodnje dodaja posameznim vodnikom tudi kratke povzetke v tujih jezikih, ki bi bili šte- vilnim tujim obiskovakem naše dežele ne- dvomno zelo dobrodošli. Janez Kos Stane Terčak, Frankolovski zločin, Ljub- ljana (Partizanska knjiga) 1971, 147 str. 8". Partizanska knjiga v Ljubljani je izdala le- tos februarja drobno knjižico z naslovom Fran- kolovski zločin, ki govori o krutosti nemškega okupatorja še v zadnjem letu NOB na Sloven- skem Štajerskem. Stanetu Terčaku je uspelo, da je z dokazi verodostojno opisal enega naj- večjih zločinov, ki jih je nemški okupator za- grešil nad slovenskim prebivalstvom. V svo- jem okupacijskem sistemu so Nemci, kakor tudi Italijani na slovenskem zasedenem ozem- lju uporabili vse mogoče metode in nečlove- ško nasilje, da bi čimprej potujčili deželo in jo priključili svoji deželi. S tem pa so ves čas okupacije grobo kršili mednarodnopravne predpise. Med take zločine, sodi tudi franko- lovski zločin, ki je bil 12. februarja 1945 v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem. Tedaj so obesili 98 talcev, ki so jih prignali iz Tr- bovelj, Maribora in Celja. Ta eksekucija je bila storjena kot povračilo za, partizanski na- pad na nemško vojaško kolono v Tesni pri Frankolovem, kjer je bil smrtno ranjen okrož- ni vodja velikega Celja in deželni svetnik pg. (član stranke NSDAP) Anton Dorfmeister. Kot pravi avtor sam, je bilo o zločinu že ve- liko napisanega, ker pa so opisi sloneli v glav- nem na ustnem pričevanju, so se nekatere ne- jasnosti ponavljale. Terčak se je temeljito lotil celotnega dogodka in z uporabo arhiv- skega gradiva in ponovnega zaslišanja prič osvetlil dogodek z več plati in rešil zastavlje- na vprašanja. Tako je opisal, kdaj in kako je bil izvršen napad na Dorfmeistra, ter s po- močjo ustnih in pisanih virov trdno postavU datum napada 2. februar 1945. Dalje je orisal vlogo Dorfmeistra in dejavnost glavnih kriv- cev frankolovskega zločina Ervina Rösenerja, Kurta Stageja in Georga Kramhöllerja, nato same priprave in potek eksekucije talcev v zadoščenje za Dorfmeistrovo smrt. Hkrati pa je s tem dokazal, da na Stranicah obešeni tal- ci niso bUi nikoli obsojeni pred nobenim so- diščem in da so bili med talci tud partizan- ski ranjenci ki so se zdravili v bolnišnici v Celju. Vendar se ne da točno ugotoviti, ali so jih Nemci odpeljali iz bolnišnice naravnost na morišče, ali pa so jih pred tem odpeljali v zapore Starega piskra. Dalje je avtor zanes- ljivo ugotovil, da frankolovskega zločina Nemci niso fotografirali. Vprašanje ali sta bili med obešenimi talci tudi dve ženski, se kljub nekaterim trditvam ne da rešiti. V tekstu je vse polno citatov bodisi iz za- slišanj na sodnih obravnavah proti krivcem, bodisi izjav zaslišanih domačinov in drugih prič v muzeju revolucije v Celju. Na koncu knjige so priobčene po abecednem redu krat- ke biografije in fotografije talcev ter števil- čni prikaz socialnega porekla le-teh. Sledijo še kratki povzetki vsebine knjige v srbohrva- škem, nemškem, angleškem in ruskem jeziku. Teža Trčakovega dela je v tem, da se je pri opisu celotnega dogajanja frankolovskega zlo- čina kar najbolj približal resnici in z doka- zi ponovno obtožil nečloveško nasilje nemške- ga okupatorja na slovenskih tleh. Anka Vidovlč-Miklavčič Od kmečkih uporov do slovenske držav- nosti. Uredil Ivan Kreft. Izdala založba Ob- zorja, Maribor 1971. 122 strani. Ob prelistavanju pričujoče knjižice dobimo prej vtis, da gre za številko kake revije, kot pa za zbornik prispevkov, uravnanih na temo skupnega naslova. Logika notranje ureditve knjige nam ni docela jasna, niti ko. knjigo 189 preberemo. Urednik sicer v Uvodni besedi na- šteje nekaj pobud za nastanek knjige: priza- detost zaradi neopaženosti 450-letnice velike- ga kmečkega upora, bližajoča se proslava 400- letnice slovenskohrvaškega kmečkega punta, stoletnica rojstva dr. Frana llešiča, želja za popularizacijo nekaterih dogodkov iz naše no- vejše zgodovine, za katere urednik meni, da so premalo znani, so pa pospešili naš narodni in socialni napredek. Avtorji posameznih pri- spevkov pa se lotevajo še številnih drugih tem, tako da se upravičeno postavlja vpra- šanje o smiselnosti skupne izdaje. Več kot po- lovico knjige zavzemajo prirejeni ali preve- deni ponatisi; že uvodnik se odreka »ambi- cije, da bi napisali o slovenski preteklosti fcaj povsem novega in izvirnega«. Ne moremo pa trditi, da prispevki sami za- se niso zanimivi. Vladimir Krivic govori v članku »Krepitev slovenske državnosti« o se- danjem preoblikovanju federacije kot o mož- nosti za dokončno uresničitev socialnih in na- cionalnih ciljev slovenstva. Ti cüji so tisti, za katere so se borili naši ljudje »od Gubca do Lacka«. Takšen je namreč naslov drugega dela, ki ga začenjata dva spisa o kmečkih uporih: »Štirje veliki kmečki upori na Sloven- skem« dr. Boga Grafenauer j a (delno spreme- njeni tekst iz Vojnoistorijskega glasnika, 1950) in »Najsvetlejši dnevi slovenske zgodo- vine: Slovenski kmečki punti« neznanega av- torja (Ljudska pravica, 1935). Iz nemščine je prevedena razprava dr. Frana llešiča »Narod- no življenje v Slovenskih goricah v letu 1848- 49«, ki vsebuje vrsto zanimivih podrobnosti o revolucionarnem vrenju sredi prejšnjega stoletja. O Matiji Prelogu in Vekoslavu Špindlerju piše dr. Fran Vatovec ob 100-letnici Prelogove smrti (27. I. 1972) in ob 90-letnici Spindlerjevega rojstva (19. VII. 1971). Janko Jurančič je prispeval krajšo razpravo o Franu Ilešiču, Božidar Borko, Bratko Kreft in Leon Kavčnik pa se velikega novoilirca spo- minjajo kot izredno blagega in ustvarjalnega človeka. Tretji del knjige »Odlomki iz Videmske kronike« skuša s primeri iz delovanja poslanca Jakoba Krefta leta 1848, Edvarda Kocbeka, Ivana Nemca, Jožeta Lacka in Ivana Kronov- ška pa v medvojnem in vojnem obdobju prikazati navezanost ljudi »med Muro in Dravo« na izročila kmečkih uporov in njihovo »dosledno revolucionarno usmeritev«. Med te ljudi zgodovinarji upravičeno štejemo tudi Ivana Krefta, ki je avtor treh spominskih sestavkov v tem delu. Edvard Kocbek in Ivan Nemec sta avtorja drugih dveh spisov, France Ostanek pa je obdelal šolsko kroniko v Vidmu ob Ščavnici. Morda najznačilnejša skupna poteza vseh prispevkov pričujoče pubUkacije je, da so avtorji po večini doma iz Pomurja in da se s svojimi prispevki tja tudi obračajo. To pa nikakor ne pomeni, da knjige ni treba omeniti in da je zanimiva le za ožji krog bralcev. Janez Stergar Janko Jarc, Tone Knez, Jože Mlinaric, NOVO MESTO. Kulturno zgodovinski vod- nik. Izdal Dolenjski muzej v Novem mestu 1971. Str. 81 + (5) + (1 mestni tloris), 18,5 X 12,5 cm. Lansko leto je Dolenjski muzej v Novem mestu izdal ciklostirano publikacijo z naslo- vom »Vodnik po Novem mestu. Zgodovinski in gospodarski vodnik po mestu in Dolenj- skem muzeju«, letos pa je to, malo popravlje- no in spremenjeno besedilo izšlo pod ustrez- nejšim naslovom v tisku. V knjigi nas Tone Knez seznani s prazgo- dovinskimi najdišči na Mestnih njivah. Maro- fu, Bršlinu in Znančevih njivah ter nas opo- zori na najpomembnejše najdbe. Janko Jarc nam na kratkih 16 straneh oriše zgodovino Novega mesta od njegove ustanovitve leta 1363 do meseca maja leta 1945. Sledita pri- spevka Jožeta Mlinarica o spomenikih, obelež- jih, o pomembnejših stavbah in ustanovah v mestu, le Dolenjski muzej in njegove zbirke je opisal Knez. Knjižico sklepa Mlinaričeva kronika mesta, ki podaja najpomembnejše dogodke iz mestne zgodovine od leta 1363 do leta 1971. Dodan je še tloris Novega mesta, ki dela družbo slikam med besedilom. Domača Uteratura kulturnozgodovinskih vodnikov je prav v zadnjem času dosegla prav dobro kakovost in tudi precejšen obseg. Z njo njeni pisci približujejo izsledke zgodo- vine širšemu krogu bralcev, osvetlijo pa tudi marsikakšno novo stran iz zgodovine posa- meznih krajev in je tako po tej plati pomem- ben prispevek k slovenski krajevni zgodovini. Tak je tudi kulturnozgodovinski vodnik po Novem mestu, saj prinaša vrsto podatkov iz zgodovine mesta, zlasti pa o spomenikih in ustanovah, sodimo pa, da ga ne moremo uvr- stiti med najkvalitetnejša dela tovrstne lite- rature. Janez Kos Varstvo spomenikov XIII-XIV, 1968-1969. Urejuje uredniški odhor. Ljubljana 1970. 283 strani, bogato ilv.strirano. Tradicionalna razdelitev glasila službe varstva kulturnih spomenikov v SR Sloveniji se je še bolj razvejala kot doslej. Člankom slede spomini pokojnih, varstvo kulturnih spomenikov drugod, konservatorska poročUa (114 strani), ocene strokovne literature in razno. Članki so kratki in jedrnati ter problemsko pomembni in zanimivi. Nekateri načenjajo 190 temeljna vprašanja spomeniško-varstvene službe. Dinko Gregoiin piše o nerešenih vprašanjih varstva kulturnih spomenikov glede na tovr- stno zakonodajo. Peter Petru se ukvarja z iz- hodišči o varovanju nepremičnih arheoloških spomenikov in regionalnim planom Slovenije. O halštatskih naseljih na Dolenjskem je spre- govoril Otto-Herman Frey iz seminarja za prazgodovino v Marburgu. O urbanističnih značilnostih rimske kolonije pri nas piše Iva Miki Curk. Na tem mestu primerja predvsem Emono in Petovio. Prva se je razvila iz strogo urejenega vojaškega taborišča, v primeru Ptuja pa gre za večjo spontanost urbanistične ureditve. O raziskovalnih in konservatorskih problemih pri odkrivanju freisinškega trga Gutenwerth poroča Vinko Sribar. Kljub temu, da so objekti iz srednjega veka, jih je treba obravnavati z arheološkega stališča in z arhe- ološkimi metodami. Zanimivo je, da so del izkopov mehanizirali s posebno električno lopato. O raziskovanju arneoioškega terena na Vrhniki z merjenjem specitične upornosti tal se uKvarja Iva MiKl CurK. To metodo veija uporabiti kot orientacijsko, dopoinlLno. Bogato ilustriran je prispevek Nataše Stupar-bumi o aeiu arhitekta v spomemšKovarstvem sluzoi. Naioge arnitekta konservatorja se pri nas sele kristalizirajo in si take vrste stroKovnjaKi šeie uurajo pot v spomeniški siuzDi. U ounav- Ijanju suirm poüniomacij na sanralni arm- teKturi pise feiex üisver. i'ri svojem aeiu je naletel na težave pri obnovi siarm tonov in ometov. Današnji naročmk del se zelo težKO preseli nazaj, včasih za več stoletij, in pre- maga okus današnjega časa, kx ne da ctinati starim stilnim arhiteKturam. Marijan Zadnikar nas je razveselil s poro- čilom o delni rekonstrukciji ptujske minorit- ske cerkve (prezbiterija). Iz prispevka zvemo tudi za historiat tega nesrečnega spomenika. Dela še niso končana, manjkajo predvsem zgodnjegotski oboki. Tomaž Kvas je odkril baročne freske v župni cerkvi v Ihanu. Neka- tere freske (tiste z letnico 1764) kažejo na delo Antona Cebeja. Kakšne podatke lahko najdemo, oziroma uničimo ob restavriranju umetnin, piše Ksenija Rozman, ki se na tem mestu ogreva za kar najnatančnejšo doku- mentacijo. Nezadržno propadajo nekatere naše lesene plastike. O tem piše Sergej Vrišer. Naše restavratorske delavnice bi bile v tem pogledu zasedene ponekod že desetletja vna- prej, če bi pričeli radikalno reševati ta problem. Zanimiv je Sedejev prispevek o slo- venskem muzeju ljudskega stavbarstva na prostem. Za to delo je treba temeljitega štu- dija, ne pa improvizacij, ki naj bi bile sicer ekonomsko rentabilne (?), ne bi pa pokazale tovrstne slovenske preteklosti v pravi luči (gostinstvo — rentabilnost). Vprašanje je tudi, če je sploh pametno graditi centralni skansen. ki bi se lahko v naših razmerah spremenil v nekak »mini mundus«. Sledi nekrolog dolgoletnemu zavednemu restavratorju Tonetu Demšarju (I. Komelj). O konservatorskih vtisih s potovanja po Madžarskem poroča Ivan Sedej. Madžari re- stavrirajo predvsem arhitekturo (v državni lasti). V stroki so na dokajšnji višini, pa tudi denarnih problemov imajo manj kot pri nas. Slede konservatorska poročila arheoloških, umetnostnih in urbanističnih, etnografskih ter zgodovinskih in memoralnih spomenikov. Zadnji del zbornika sestavljajo ocene stro- kovne literature in pod razno Priporočilo mednarodnih načel za arheološka izkopa- vanja. Pozdraviti je treba, da sodeluje v zborniku vedno več avtorjev, tudi iz drugih sorodnih ustanov. Zal ZSV Ljubljana ni poslal konser- vatorskih poroči in s tem okrnil podobo zbornika. France Stukl POPRAVEK Corrigenda k članku N. Brumen: Knjigarne in papirnice v Pomurju, Kronika 1971, št 2, str. 105—109. Na str. 105, prvi stolpec, tretji odstavek: namesto Gondas, pravilno: Gondos Stran 106, drugi stolpec, namesto prepisav, pra- vilno: prepisa o Stran 107, prvi stolpec, drugi odstavek: namesto 1911 letnica Orijeve, pravilna rojstna letnica 1919 Na isti strani, drugi stolpec, četrti odstavek, na- mesto r. 1921 v Gornji Slaveči, pravuno; r. 1912 v Gornjih Slavečih Na strani 109, opomba 22, namesto prepisav, pra- vilno: prepisao Na isti strani op. 23, mora biti spuščeno gl. po- natis pisem! — ker pisem uredništvo ni objavilo. 191 SOMMAIRE - Bogo Grafenauer, Professeur a la Faculté des Lettres, Ljubljana: Les traits principaux du développement et de la situation de la nation slovene dans l'histoire. II. La place des insur- rections des paysans dans l'histoire slovene — CDU 323.325 (497.12) "14/17": 930 ~ p. 129 Vlado Habjan, Professeur, Ljubljana: La guerre entre les Comtes de Celje et les Habsbourgeois de 1438 a 1443, une guerre pour la suprématie a Ljubljana et en Istrie — CDU 949.712 "1438/1443" :323.311 — p. 137 Josip Zontar, Adjoint scientifique en retraite. Kranj: Le róle et l'importance de la ville de Ptuj dans le commerce international au bas moyen-age et au debut des temps modernes — CDU 382(497.12 Ptuj) "14/15" — p. 149 Vlada Valenčič, Adjoint scientifique aux Archives historlques de Ljubljana: La structure écono- mique et sociale de la population du faubourg Krakovo a Ljubljana — CDU 312.93(497.12 Ljubljana-Krakovo) ''17/19" — p. 152 Jasna Fischer, Associée d'études a l'Institut historique du mouvement ouvrier, Ljubljana: France Zeleznikar et la Commune parisienne de 1871 — CDU 944.361.1 "1871":92 Zeleznikar F. — p 158 Peter Ficko, Professeur, Velenje: L'agglomération de mineurs Velenje jusqu'a la formation de l'ancienne Yougoslavie — CDU 622.332(497.12 Velenje) "1829/1941" — p. 166 Janko Prunk, Asisocié d'études a l'Institut histo- rique du mouvement ouvrier, Ljubljana: L'éveque Jeglič conune honune politique — CDU 329.3:282(497.12):92 Jeglič A. B. — p. 169 Tone Zom, Associé d'études a l'Institut pour l'étude des nationalités, Ljubljana: Les expul- sions des étrangers du Banat de la Drave (Slovénie yougoslave) dans les demieres années avant la Deuxieme Guerre mondiale —¦ CDU 341.43(497.12) ''1921/1940" Informations sur l'activité de nos établissements et de nos sociétés — CDU 061.055 — p. 181 Publications nouvelles — CDU 930<048.1) — p. 182 192 GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije Za praznik DAN REPUBLIKE 29. november čestitajo gospodarske organizacije in zavodi vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem ter se priporočajo za nadaljnje sodelovanje na gospodarskem in kulturnem področju Obenem pa želijo tudi srečno, zdravo m uspešno novo leto 1972! MERCATOR na 12. mestu v Jugoslaviji Mercator, veletrgovina za import in eks- port Ljubljana, je napravila v zadnjih le- tih velik razvoj. Uspešno poslovanje v in- tegracijskem procesu je pripomoglo, da se je firma s 30. mesta med trgovskimi pod- jetji (v letu 1968/69) povzpela na kraju 1970. leta na 12. mesto med tovrstnimi podjetji v Jugoslaviji. Medtem ko je znašal skupni promet 366 milijonov dinarjev v letu 1965, se je po- vzpel v letu 1970 na 1.259,000.000 dinarjev. V letu 1975 pa se bo po predvidevanjih perspektivnega načrta povečal na približno 2 milijardi dinarjev. Leta 1970 je imel Mercator približno 98.000 kvadratnih metrov prodajnih in skladiščnih površin. Maloprodajna mreža je obsegala konec leta 1970 440 prodajaln, to število pa se je povečalo že v prvi polo- vici leta 1971 na 461 prodajaln, delno z integracijo trgovskega podjetja Vrhnika z veletrgovino Mercator, delno pa z na novo odprtimi nanovo zgrajenimi objekti, med katere lahko štejemo kot najpomembnejše pridobitve leta 1971: blagovnici v Tržiču in Idriji ter Market Gorenje Mercator v Velenju, Od skupnega števila prodajaln je danes že 59 samopostrežb ter 9 blagovnic na pod- ročju 24 občin. Leta 1965 je Mercator investiral v osnovna sredstva 765.000 din, leta 1970 pa že 39 milijonov! Nove zmogljivosti gradi kolektiv povečini iz lastnih sredstev, manj- ši del pa predstavljajo bančni krediti. Po 5-letnem perspektivnem načrtu bo vložil Mercator znatna sredstva v izgradnjo no- vih skladiščnih zmogljivosti ter v razširi- tev in modernizacijo industrijske dejav- nosti. Napredovati v enem letu za 18 mest v vrh največjih glede na opravljeni promet je skok, ki je zavidanja vreden. Ta svoj uspeh je dosegel Mercator tudi s svojo do- kaj široko dejavnostjo: trgovina na debelo in na drobno, uvoz in izvoz, zastopanje tu- jih firm, gostinska dejavnost, industrijska dejavnost, proizvodnja mesnih izdelkov in industrijska klavnica, industrijska prede- lava živil in strojno embaliranje živil, usluge strojnega embaliranja živil; engi- neering za trgovinske, gostinske in po- slovne objekte ter opreme, leasing posli ter na kraju še hladilniške usluge v sodobni hladilnici. Tudi vse večja razširitev poslovne de- javnosti v specializiranih prodajalnah, sa- mopostrežbah in v blagovnicah je v tem letu 1971 ponovno potrdila propagandni rek »Ne samo vse pri Mercatorju, ampak tudi Mercator povsod. Največja investicija v nove gradnje pa predstavlja v letu 1971 gradnja velebla- govnice v Beogradu ca. 10.000 m^ površine. Le-ta bo odprta predvidoma v maju leta 1972. ALI BO STARODAVNA »SESTICA« DOŽIVELA SVOJO DVESTOLETNICO? Tako se vprašujemo danes, ko se stop- njuje težnja po ureditvi strogega centra naše slovenske prestolnice. 2e pogled na enonadstropno poslopje pod fasadami ljubljanskega nebotičnika nam daje vedeti, da začetek te stavbe sega v sivo preteklost. Kljub temu, da je bila že neštetokrat popravljena in prenovljena, ne more skriti svojega starinskega izvora. Na Valvasorjevi pregledni sliki mesta Ljublja- ne iz leta 1670 jo je mogoče spoznati kot predmestno pristavo. Krita je bila s slamo in je stala med takratno Dunajsko in Av- guštinsko ulico. O njenih prvotnih lastni- kih in njenem namenu ni dosti znanega. Menda je prvotno služila za hlev in so se v njej takratni brzi postiljoni ustavljali in prepregali na svoji dolgi poti proti Dunaju in Trstu. Hiša je prehajala iz rok v roke raznim kmetovalcem in obrtnikom, dokler je ni končno leta 1776 iz rok pekovskega moj- stra prevzel krčmar. Zato velja ta letnica za začetno leto gostilne pri »Sestici«. Lastništvo hiše pa je še naprej prehaja- lo iz rok v roke raznim krčmarjem, ko je leta 1821 prišla v last bogatega žitnega tr- govca in je takrat postala enonadstropna meščanska hiša, kakršna je še dandanes. O njenem imenu obstoji več verzij, toda izmed vseh je najbolj verjetna ta, da so bile ulice v takratnem Kapucinskem pred- mestju leta 1805 na novo oštevilčene in je ravno ta zgradba dobila številko šest. Gle- de na to, da takrat še ni bilo mnogo go- stilen, so ljudje počasi pričeli govoriti: »Grem malo v Sestico« in od takrat se je to poimenovanje tako usidralo, da je danes »Sestica« že postala pojem za gostinsko branžo. Sele konec 19. stoletja so se takratni lastniki lotili preurejanja prostorov in na- bavili nov invelar. S tem so pridobili tudi občinstvo iz meščanskih slojev. Po prvi svetovni vojni so podjetni lastniki napra- vili namesto lesenih verand zidane in po- večane. Zgrajen je bil velik salon kakor tudi moderno kegljišče, ob levi strani pa tri zidane lože, katerih stebri in oboki so arhitektonsko prav prijetno učinkovali. Ko je ljudska oblast po osvobodilni vojni prevzela tudi starodavno Sestico in jo leta 1952 dala v roke družbi, so bili pod vod- stvom arhitekta Osolina preurejeni skoraj vsi prostori. V tem letu so se tudi v Sestici odprla vrata samoupravnemu sistemu pri vodenju gospodarske organizacije, kar je dalo sta- rodavni Sestici nov pečat in tako stoji na več kot 300 let starih temeljih prijetna ljudska restavracija v centru naše metro- pole. Mnogo gostov in ljubiteljev domačnosti že sedaj žaluje za tem, da bo zob časa le močnejši, kot pa težnja po ohranitvi sta- rinskega videza centra, ki učinkuje neka- ko pomirjujoče in spokojno. Ko se bodo buldožerji zazrli v kamnite stene Sestice, bo šla z njimi tudi romantika. Mogoče se bo posrečilo v novi gradnji Sestice na ka- reju strogega centra arhitektom vdihniti vsaj malo tistega starinskega obeležja, ki ga domači in tuji gostje tako zelo cenijo in pogrešajo. O. V. Ustanovitev združenega podjetja za distribucijo električne energije Slovenije Delavci vseh petih podjetij za distribucijo električne energije v Sloveniji so se na referen- dumu 16. aprila 1971 odločili za spojitev v Zdru- ženo podjetje za distribucijo električne energije Slovenije s sedežem v Ljubljani. Dosedanja pod- jetja Elektro Celje, Elektro Goricaj Elektro Kranj, Elektro Ljubljana in Elektro Maribor so se združila tako, da poslujejo v okviru zdru- ženega podjetja kot organizacije združenega pod- jetja, ki imajo vse samoupravne pravice, dolo- čene v temeljnem zakonu o podjetjih in so še naprej pravne osebe. Organizacije združenega podjetja samostojno ugotavljajo in delijo svoj dohodek, samostojno organizirajo svojo delitev dela in imajo tudi vse organe upravljanja ter njihove izvršilne organe in samostojno urejajo medsebojne odnose s svojimi splošnimi akti. Podjetja za distribucijo električne energije so se odločila za združeno podjetje zato, ker taka oblika omogoča vzajemno reševanje nalog, ki so v skupnem interesu vseh distribucijskih podjetij Slovenije, hkrati pa zagotavlja organizacijam v sestavu združenega podjetja vso samouprav- nost in potrebno pravno, tehnično in ekonomsko samostojnost v poslovanju. V združenem podjetju bi skupno urejali pred- vsem naslednje: — programe za razvoj in letne načrte za iz- gradnjo elektrodistribucijskih objektov in na- prav, — energetsko tehnične analize za razvoj di- stribucijskega omrežja Slovenije, — standardizacijo in tipizacijo elektrodistribu- cijskih naprav. — nakup električne energije, — formiranje in uporabo skupnih skladov, — ukrepe za boljšo kvaliteto pri dobavi elek- trične energije, — avtomatizacijo, — izenačevanje pogojev gospodarjenja. Združeno podjetje bo v svojih odnosih do po- godbenih odjemalcev in drugih potrošnikov električne energije skušalo enotno urediti vpra- šanja o financiranju novih elektrodistribucijskih naprav ter nemoteno dobavo kvalitetne in cenene električne energije. Prav tako bo poglobilo svoje sodelovanje s proizvodno-prenosnimi elektrogo- spodarskimi podjetji na vseh področjih, ki so skupna. Z ustanovitvijo združenega podjetja se bo po- leg boljših odnosov z odjemalci električne ener- gije izboljšal tudi odnos distribucije do republi- ških organov in občinskih skupščin. Združeno podjetje, ki zajema celotno distribucijo električne energije v Sloveniji, bo lahko posredovalo vedno Poraba električne energije v sloveniji dolžina distribucijskih omrežij v km enotno stališče distribucije v tistih vprašanjih, za katere je republika kot celota zainteresirana. Tu gre predvsem za režim in enotno politiko cen električne energije, sistemsko reševanje financi- ranja razširjene reprodukcije, republiških pred- pisov v zvezi z distribucijo električne energije in vsa druga vprašanja, kjer so republiški organi zainteresirani, da se elektrogospodarstvo Slove- nije razvija kot skladna celota v odnosu z raz- vojem ostalega gospodarstva. Z združitvijo vseh petih distribucijskih pod- jetij v združeno podjetje z dnem 1. julija 1971 je nastalo močno združeno podjetje z okrog 4.000 zaposlenimi, 2,600.000 MWh prodaje električne energije, 550.000 odjemalci itd. Ljubljana, 8. novembra 1971 , ZDRUŽENO PODJETJE za distribucijo električne energije Slovenije, skupne službe. Ljubljana LIUBLIANA. Hajdrihova 2 Srebrni jubilej Leka Govor generalnega direktorja na slovesni seji delavskega svela Kot naslednik predvojne slovenske farmacevt- ske industrije je LKK ob svoji ustanovitvi 31. oktobra 1946 prevzel skromno dediščino: bivšo Koläfevo farmacevtsko kemično tovarno, vele- drogerijo Salus in farmacevtski obrat Kemične tovarne Hrastnik, kasneje pa še prostore Pauer- jeve tovarne keksov. S 86 zaposlenimi je v pr- vem letu poslovanja novo podjetje ustvarilo 1,726.000 starih dinarjev celotnega dohodka in s tem pokrilo le 1,5 °/o jugoslovanskih potreb po zdravilih. Z dirigiranim proizvodnim programom in administrativno določenimi cenami ni moglo kriti niti proizvodnih niti drugih stroškov. V 50 letih se z uvajanjem samoupravljanja manjša vpliv administrativnega usmerjanja go- spodarstva, s tem pa tudi njegova zaščita. V Leku nastopi ob uvajanju ekonomskih odnosov začasen zastoj, hitreje začenja napredovati šele sredi 50 let z obratovanjem na novo zgrajenih kapacitet za kemijsko proizvodnjo, ki so dajale farmacevtski proizvodnji lastne surovine. Po- stopno uveljavljanje samoupravnih odnosov in učinkovito izvedena reorganizacija podjetja je prav tako spodbudno vplivala na hiter in vse- stranski razvoj podjetja proti koncu 50 let. Generalni direktor Laka Boris Žužek, dipl. ing. kemije. Spominska plošča predhodnika Leka V času ekonomsko neuspele integracije sloven- ske farmacevtske industrije rast podjetja neko- ko popusti, ustvarijo pa se nekateri drugi pogoji za ekspanzijo Leka. Ze na začetku gospo- darske reforme, ko so se začele striktno izvajati ekonomske mere, se začenja nezadržen strm vzpon. Obseg poslovanja se v letih po reformi veča po nominalni vrednosti dinarja za 40, 50 ali več odstotkov letno. Celotni dohodek se je v 5 letih dvignil od 7 milijard 700 milijonov v letu 1967 na 22 milijard starih dinarjev v letu 1970. Po dosedanji gospo- darski dinamiki pa bo letos znašal 31 milijard. Porast obsega poslovanja lahko za to 4-letno obdobje od 1967 do 1970 merimo samo z mnogo- kratniki, ne pa z običajnim odstotnim poveča- njem. V štiriletnem obdobju se je celotni do- hodek skoraj potrojil, dohodek se je celo več kot potrojil, skladi so narasli štiri in pol- krat in so že nekaj let med najvišjimi v Slove- niji. Poslovni sklad se je celo popeteril, porab- ljena sredstva pa so porasla le nekaj več kot dva in polkrat. Izvoz se bo letos v primer- javi z lanskim po dolarski vrednosti podvojil. V strukturi poslovnih "sredstev se delež kre- ditov stalno znižuje^ v poslovnih sredstvih 18 Gradnja nove farmacevtsko kozmetične tovarne v Industrijski coni Šiške milijard tvorijo krediti izjemno nizek delež, 11,7 odstotkov dohodka. Delež kreditov se vsa leta od gospodarske reforme sem znižuje. Gibanje go- spodarskih kazalcev o produktivnosti, ekonomič- nosti, rentabilnosti in akumulativnosti je prav tako vsa leta po reformi med najboljšimi v far- macevtski industriji. Pri tako uspešnem gospodarjenju ni slučaj, da se je med 14 povojnimi farmacevtskimi tovarna- mi z enakimi možnostmi Lek brez združevanja ali priključevanja drugih podjetij le z lastnimi sredstvi brez širše politične ali druge podpore dvignil med najuspešnejša farmacevtska podjet- ja. V času, ko poslovno uspešnost ne merimo več samo s celotnim dohodkom, temveč z uspešnostjo gospodarjenja, se je Lek uvrstil na 3. mesto v Jugoslaviji. Ce se vprašamo, kje so poleg uspešnega gospo- darjenja vzroki za Lekove uspehe, jih najdemo v naslednjih objektivnih dejstvih: v sposobnih kadrih, v smotrnem izboru proizvodnega progra- ma, v lastni surovinski bazi, v smotrnem izboru inozemskih partnerjev in ne nazadnje v 20 °/o na- raščanju potreb po zdravilih na jugoslovanskem trgu. Omenjena dejstva lahko smatramo tudi kot dokaj zanesljive »konstante« Lekovega bodočega razvoja. Za Lek je značilna visoka koncentracija spo- sobnih strokovnih, vodstvenih in drugih kadrov. Skoraj 20 "/o zaposlenih ima visoko šolo, med ka- terimi doktorji in magistri niso redkost. Delavci z osnovno šolo ali nepopolno šolo sestavljajo le še tretjino vseh zaposlenih. Zaposlovanje v Leku ni ekstenzivno. Fluktua- cija je malenkostna. Se danes so med nami štirje člani kolektiva, ki so zaposleni v Leku od usta- novitve naprej. Priznana je tudi Lekova skrb za urejanje stanovanjskih razmer svojih zaposlenih. Do danes je bilo kupljenih 73 stanovanjskih enot, s krediti pa je bilo rešenih 300 prošenj za grad- njo ali nakup stanovanj. Izbira sodobnih Lekovih zdravil uživa splošno priznanje. Lek je znan, da zdravilstvu po pravilu ne daje paralel, prav tako se ni usmeril v visoko akumulativne antibiotike. Poudariti kaže, da so: kar štiri Lekova zdravila med desetimi najbolj iskanimi zdravili na jugoslovanskem trgu. De- lež prodaje Lekovih zdravil se stalno veča, po- sebno v zadnjem letu, ko je dosegel nivo 17 "/o. Kemijska proizvodnja s širokim asortimentom več deset izdelkov tvori tisto lastno surovinsko bazo, s kakršno se lahko pohvali malokatera ju- goslovanska farmacevtska tovarna, zajema pa od anorganske proizvodnje prek sintez do ekstrak- tivne kemije. Nadaljnje perspektive ali še eno konstanto Lekovega razvoja nam zagotavlja gradnja nove sodobne farmacevtsko kozmetične tovarne na novi lokaciji v industrijski coni Šiške, kjer bo na 10-krat večjih proizvodnih površinah poteka- la avtomatizirana in visoko mehanizirana proiz- vodnja v klimatiziranih in aseptičnih delovnih pogojih. Skladiščenje surovin, polizdelkov in go- tovih izdelkov bo potekalo v avtomatiziranem silosnem skladišču. Farmacevtsko — kozmetična tovarna je največja začeta investicija v letu 1971 v Sloveniji in bo dokončana leta 1973. Predra- čunska vrednost nove tovarne znaša 24 milijard dinarjev. Gradnjo pa motijo nekontrolirana gospodarska gibanja v letošnjem letu. Z visoko stopnjo infla- cije se Lekova sredstva, ki posluje po pravilu dobrega gospodarja in z lastnim kapitalom, odlivajo k prezadolženim in pasivnim gospodar- skim organizacijam. Vendar pa bo Lek dosleden svojemu doseda- njemu 25-letnemu razvoju. Se nadalje se bo raz- vijal tudi v manj ugodnih pogojih gospodarjenja in tako potrdil svojo trdoživost. Obračun, uspeš- na bilanca za 25 let daje Leku osnove najmanj za zmeren optimizem v nekoliko negotovi bodoč- nosti. « v trboveljskem revirju nova RTP Rotoška vas (Zagorje) Trboveljsko-zasavski revir obsega področje, ki je hribovito, a ima kljub temu štiri izrazite do- line: zagorsko, trboveljsko, hrastniško in zi- danmoško. V teh dolinah se svojevrstno razvija obrt, industrija, premogovništvo ter stanovanjska izgradnja po lokalnih zahtevah. V električnem smislu bi vse doline zajela lahko ena večja razdelilna transformatorska postaja 110/35 kV oziroma 110/20/10 kV ustrezne moči, pa tega terenske razmere ne dovoljujejo. Da bi se ta problem tehniško in ekonomsko rešil, je bil od PE Trbovlje izdelan tozadevni idejni pro- jekt za oskrbo celotnega področja z električno energijo. Ta je pokazal, da je v vsaki prej ime- novani dolini treba zgraditi RTP napetosti 110/35/10 kV ustrezne moči. Preden začnemo opisovati novo RTP Potoška vas, naj bralca seznanimo, kako se je v Zagorju in v okoliških vaseh ter v rudniškem področju Zagorja razvijala elektrifikacija od začetka do današnjih dni. Od leta 1905, ko je TPD zgradila v Zagorju termoelektrarno za napetost 3 k V, moči 780 kVA, so elektrificirali rudniška obrata v Kisovcu in Kotedrežu ter rudniška stanovanja. Vodna elektrarna družbe »Fala« na Dravi je bila leta 1917 zgrajena predvsem zato, da bi se oskrbovalo z električno energijo avstrijsko ozem- lje severno od Drave z Gradcem vred. Ker pa je konec leta 1918 nastala nad Dravo državna meja, je prej omenjena namera odpadla. Da bi se elek- trična energija iz HE Fala izkoriščala in da bi ta elektrarna bila za družbo »Fala« donosna, so ponudili električno energijo TPD po dokaj ugod- nih pogojih. V ta namen so zgradili od HE Fala do RTP Laško 60 kV daljnovod, od RTP Laško pa do Trbovelj dvojni 35 kV daljnovod. Zaradi ugodne cene električne energije pri HE Fala, je TE Trbovlje bila večkrat v »vroči« rezervi. Med letoma 1920 in 1940 so elektrificirali kraje: Dolenja vas. Toplice, Zagorje, Selo, Kotedrež, Potoška vas, Izlake, Podlipovica, Orehovica, Lo- ke, Šemnik, Kisovec in Strahovi je. Leta 1932 so zgradili od TE Trbovlje do Za- gorja dvosistemski DV 2 X 35 kV z RTP Zagorje (Podvine-stara), s čimer se je zagotovila Zagorju, predvsem pa rudniku zanesljivejša dobava elek- trične energije. Leta 1941 (med okupacijo) prevzame vso oskr- bo celotnega trboveljskega revirja z električno energijo E. V. Süd (sedež v Gradcu). Po letu 1945 pa do leta 1954 so izvajale elektri- fikacijo zlasti na podeželju Državne elektrarne Slovenije (DES), nadaljevalo pa podjetje Elektro Trbovlje, po letu 1963 je to nalogo prevzelo ozi- roma nadaljuje sedanja organizacija Elektro Ljubljana prek poslovne enote Trbovlje. Glede na pričakovani porast porabe električne energije na območju Zagorja in okolice, ki ga kaže tabela, se je strokovna komisija, ki je dne 13. 8. 1965 obravnavala prej omenjeni idejni pro- jekt, odločila, da je treba v Zagorju obdržati transformacijo 35/10 kV. Ko pa bo nastopila po- treba po večji moči, naj se predvidi transforma- cija 110/35 kV. Ta komisija je bila sestavljena iz samih elektro strokovnjakov. Navedena komisija je bila mnenja, da je treba čimprej zgraditi RTP Zagorje ter je zato takoj treba zaprositi za primerno lokacijo te postaje in oskrbeti potrebno tehnično dokumentacijo. Glede na porast konzuma in postopna investi- cijska vlaganja je predvidena etapna graditev. Pri gradnji 110 kV mreže med Trbovljami in Ljubljano je že upoštevan priključek 110 kV za napajanje transformacije 110/35 kV v Zagorju. Stavba za RTP je bila v I. etapi zgrajena v celoti. Sestoji se iz dveh traktov. V stikališču 35 kV je možno namestiti 14 celic z dvojnimi zbiralnicami. Višina in konstrukcija stavbe je predvidena za prostovodne 35 kV priključke. V drugem traktu bodo nameščeni prostori za ko- mandne in relejne plošče, aku-baterijo, priročno skladišče. 10 kV stikališče je že opremljeno z 10 kV celicami. Predvideni sta bili dve lokaciji. Prva (I.) je v neposredni bližini sedanje RTF Zagorje 35/10 kV, ob upravni zgradbi Zasavski premogovniki, rudnik Zagorje. Ta lokacija bi bila energetsko primerna tudi zato, ker predvidevajo, da je v zagorskem premogovniku še ca. 126 mi- lijonov ton premoga. Ce računamo, da je za izkop tone premoga, črpanje talne vode in ventilacijo potrebnih 32 kWh/tono, se bo tu v doglednem času (predvideno 100 let) porabilo pri nekoliko zboljšani mehanizaciji in današnjem obsegu iz- kopa, letno ca. 30 milijonov kWh. Slaba stran te lokacije je ta, da bi bila 35 in 110 kV prostozrač- na naprava na terasah; teren ni dobro raščen, I RTP (110)/35/10 kV Potoška vas v Zagorju spodaj so podkletene odprtine, katerih staro obo- kano zidovje razpada. Dobra stran pa je ta, da je v neposredni bhžini transformatorska postaja 35/10/6/3 kV, ki služi tudi za rudniške namene; ta je v tem področju največji odjemalec. Druga lokacija (II.) bi bila v novem Zagorju, imenovanem Potoška vas, ki je od I. lokacije oddaljena ca. 1300 m. Tudi ta leži kot I. lokacija ob 35 kV DV v smeri Trbovlje. Na to lokacijo je možno speljati potrebno število 110 oz. 35 kV daljnovodov. V gradbenem oziru je teren dober. Tu je predvidena industrijska cona in gradnja stanovanjskih objektov. Interna komisija, ki je zasedala 29. 9. 1965, je ugotovila, da je II. lokacija ugodnejša, čeprav bi bilo treba od I. do II. lokacije podaljšati dvo- sistemski 35 kV daljnovod, ki napaja železniško ENP Sava. Kmalu nato se je izdelala lokacijska dokumen- tacija (Slovenija projekt) za lokacijo II. (Potoška vas), na kar smo ob SOb Zagorje ob Savi dobili lokacijsko odločbo 19/7-1966 za RTP 110/35/10 kV Potoška vas in za postavitev dveh dvosistemskih 35 kV daljnovodov trasne dolžine po 1345 m, pre- rez Al-Fe 120/20 mm^, med RTP Potoška vas in RTP Zagorje (stara). Dovoljenje za graditev RTP 110/35/10 kV Po- toška vas in za omenjena daljnovoda 2 X 35 kV smo dobili od SOb Zagorje 10/5-1967. Pripomniti moramo, da je SOb Zagorje bila pri izdaji obeh dovoljenj zelo naklonjena naši organizaciji; naši vlogi je rešila v zelo kratkem času in niti ni zahtevala plačila komunalnega prispevka, za kar ji gre velika zahvala. Nekaj besed o novem objektu. V prvi etapi iz- gradnje je zgrajeno 35 kV stikališče s pomožnimi napravami. Na 35 kV zbiralnice so priključeni trije dovodni in trije odvodni daljnovodi, tako da je 35 kV tranzitno stikališče; v končni etapi bo 14 celic za 35 kV. V prvi etapi (danes) je opremljenih le 7 35 kV cehe, ostale bodo do končne izgradnje, kakor bo- do pač narekovale elektroenergetske razmere. 35 kV stikališče ima dve vrsti celic, med ka- terima je 2,20 m širok posluževalni hodnik, od- vodni del ceUc pa je »obstenski« ter je med glav- i nimi in obstenskimi celicami kontrolni hodnik širine 1,6 m. Za povezavo »obstenskih« z glavnimi celicami služi kletni prostor. Montirali so že traf o 4 MVA, 35/10 kV; oprem- ljeno je 10 kV stikališče, ki ima 13 celic, v obra- tovanju jih je v I. etapi 7. Komandni prostor je dostopen z zunanje strani prek manjše predsobe. V tem je nameščena ko- mandna plošča, relejna plošča, aparatura za da- ljinsko upravljanje in selenski usmernik. Poleg tega prostora je v pritličju še prostor za aku-baterijo, 10 kV stikališče s kabelskimi odvo- di in priročno skladišče. Poleg tega je še prostor za transformator lastne rabe 10/0,4 kV. Trafo- boks bo imel dostop z zunanje strani. V tej etaži bo tudi predprostor za sanitarije. Zidana postaja s prostozračnimi 35 kV napra- vami je zamrežena. Prostor za kasnejši 110 kV dovod, razklopišče in transformatorja 110/35/10 kV po 20 MVA je rezerviran na vzhodni strani ob sedaj zamreženem delu. Izvajalci del in dobavitelji opreme so bili: Tehnično lokacijsko dokumentacijo je izdelal »Slovenija projekt«. Glavni projekt za RTP Potoška vas in dvojna dvosistemska daljnovoda 35 kV je izdelal IB elek- troprojekt. Pregled vse naprave za I. etapo glede na var- nost obratovanja je opravil Elektroinštitut »Mi- lana Vidmarja«, Gradbeni del RTP za I. in II. etapo je opravilo GP Zagorje ob Savi, 35 kV celice je montirala PE Trbovlje s svojo montažno skupino, 10 kV celice je izdelala in montirala PE Tr- bovlje, Vso montažo opreme in električno instalacijo je opravila PE Trbovlje, Gradbena dela z dvema sistemskima 35 kV DV je opravilo GP Litija, Montažo daljnovodov je opravila PE Trbovlje, Opremo 35 kV, 10 kV (izvzemši celic), nizko- napetostno in signalno, izdelano od izvajalcev: Rade Končar, Tovarna stikalnih naprav. Iskra in drugih, dobavljeno prek Elektronabave in Jugo- tehnike, je vgradila strokovnjaško, lično in ka- kovostno domača montažna skupina PE Trbov- lje. Vse opisane naprave z nakupom zemljišča in odškodninami so zahtevale ca. 3,75 milijona no- vih dinarjev, kar se je krilo iz lastnih sredstev in posojil. Čeprav je od izdaje dovoljenja za graditev pa do stavljanja naprave v obratovanje (meseca maja t. 1.) preteklo precej več časa kot za tovrst- ne gradnje, je pozitivno, ker se je vendar enkrat v tako važnem revirju zgradil elektroenergetslci objekt, zaradi česar ne bo več v transformaciji ozkega grla, ki bi hromel redno dobavo električ- ne energije. Ljubljana, novembra 1971. Ing. Stane Jesih Prva In največja izmed Iskrlnih tovarn, Elektromehanika v Kranju, s 6000 zaposlenimi Četrt stoletja ISKRE v letošnjem letu mineva 25. leto obstoja ISKRE. Toda kljub temu je Iskra mlado in ne staro podjetje. Ne mlado po koledarskih letih, mlado predvsem po tem, ker zaposluje pretežno mlade in prodorne ljudi, ker je bil njen razvoj vseskozi izredno dina- mičen. Prva leta so bila pionirska leta — obdobje, ko se je Iskra oblikovala in uvajala proizvodnjo, ki je Ju- goslavija do tedaj sploh ni imela. Okoli leta 1950., se začne obdobje, ko Iskra oblikuje svoj proizvodni program, uvaja sodobno tehnologijo in gradi osnovo za še hitrejši razvoj in napredek v naslednjem de- setletju. Sedanji proizvodni obseg je dosegla pred desetimi leti z združitvijo vrste sorodnih podjetij na tem severozahodnem koncu Jugoslavije. Zgradila je močno, dinamično in zelo decentralizirano no- tranjo strukturo in se preusmerila iz proizvodno usmerjene v strogo tržno usmerjeno organizacijo združenega dela, sposobno vzdržati v hudem kon- kurenčnem boju ne le na domačem ampak tudi na tujem tržišču. Ilustrirajmo ta razvoj z nekaj podatki. V zadnjih pe- tih letih se je v Iskri povečala vrednost proizvodnje za 2,7-krat, izvoz za 2,8-krat, število zaposlenih pa le za 42 %. Zato pa je v vseh teh letih Iskra pove- čevala proizvodnost za 20% letno. V lanskem letu je bilo v Iskrlnih tovarnah, v osrednji komercialni organizaciji Iskra Commerce in v raziskovalno-raz- vojnem zavodu ter drugih službah zaposlenih prek 18.000 delavcev, ki so ustvarili za 1,8 milijarde di- narjev bruto proizvodnje. Od tega je Iskra prodala na tujih tržiščih skoraj za 18 milijonov dolarjev svo- jih izdelkov. Da bi nam ti podatki povedali kaj več, jih primer- jajmo s povprečki jugoslovanske industrije. Rast proizvodnje v Iskri je bila dvakrat hitrejša od po- vprečne rasti v jugoslovanski elektroindustriji in dvakrat do trikrat hitrejša od rasti proizvodnje v j celotni jugoslovanski industriji. Temu ustrezna je bila seveda tudi rast rentabilnosti Iskre, ki je omo- gočala ne le redno izpolnjevanje obveznosti ampak tudi nadaljnje vlaganje v razširitev proizvodnje, na- daljnjo modernizacijo tehnologije in v raziskovalno- razvojno dejavnost. Tako v preteklosti in sedanjosti, kaj pa v prihodnje? Predvidevamo, da se bo v naslednjih petih letih v iskri povečala proizvodnja za trikrat, izvoz pa celo za štirikrat. Za to pa bo treba za investicije oddvo- jiti prek 400 milijonov dinarjev. Hiter razvoj teleko- munikacij, avtomobilske industrije, hitro uvajanje avtomatizacije ter dinamičen porast potrošnje go- spodinjskih aparatov, odpira Iskri tudi v prihodnje nove perspektivne možnosti za nadaljnji razvoj. To velja za domače tržišče, Iskra pa se vedno bolj uspešno in pospešeno vključuje tudi v mednarodno delitev dela. To dokazuje povečanje zunanjetrgo- vinske dejavnosti v zadnjih desetih letih za 25 do 30% letno ter vedno širše povezovanje z inozem- skimi partnerji na osnovi kooperacijskih, licenčnih in drugih poslovnih aranžmajev. Glede na možnosti in potrebe domačega in tujega tržišča bo Iskra tudi v naslednjih letih pospeševala predvsem proizvodnjo na področju telekomunikacij, elektromehanskih in elektronskih sestavnih delov, avtoelektričnih izdelkov, merilne tehnike, avtomati- zacije in široke potrošnje. To pa bo zahtevalo na- daljnjo še večjo specializacijo. Iskra bo še naprej povečevala svoj delež na domačem tržišču in širila svoj proizvodni program, v katerega bodo vključeni tudi izdelki kooperantov in poslovnih partnerjev. Uspešna uresničitev teh načrtov pa je odvisna od ljudi. Napredek našega podjetja je naša skupna skrb. Za nas so najvažnejše zahteve tržišča. V ela- stičnem prilagajanju potrebam in željam naših po- slovnih partnerjev je osnova uspehov v prihodnje. Ljubljanske mlekarne se razvijajo v sodobno živilsko-industrijsko podjetje Ob nastopu gospodarsike reforme so nastali pogoji za temeljno sanacijo podjetja in mlekarstva v Slove- niji. Ljubljanske mlekarne so dobile novo sposobno vodstvo, ki je skupaj z izkušenimi strokovnjaki, ki so delali in vodili podjetje že dolgo let, začrtalo podjetju novo pot. Hkrati s sanacijskim programom je bil izde- lan tudi program perspektivnega razvoja. Med pogla- vitnimi ukrepi, ki sl jih je podjetje takrat zadalo, so bili: izboljšanje kadrovske strukture in notranje orga- nizacije, izdelava perspektivnega razvoja podjetja, raz- širitev poslovanja in proizvodnega sodelovanja. Izbolj- šanje osebnih dohodkov, ureditev in uzakonitev notra- njih odnosov. Da bi mlekarne dosegle svoj cilj, so začele obnav- ljati in modernizirati centralni obrat kot tudi zunanje obrate za izdelavo sirov in hlajenje mleka. Odločue so se za uvedbo najsodobnejše tehnologije, ki je racionalna in praktična. Postavile so novo linijo za konzumno mleko, trikrat povečale hladilne kapacitete, uvedle ste- rilizirano mleko in druge sterilizirane izdelke, opre- mile sladoledarno z najsodobnejšimi stroji in zgradile veliko hladilnico za sladoled in sire. v skladu z gospodarsko reformo so Ljubljanske mlekarne utrdile svojo gospodarsko moč do take mere, da so mogle začeti modernizirati in večati svoje zmog- ljivosti. Vrednost osnovnih sredstev podjetja se je po- večala od 10 milijonov na 70 milijonov novih dinarjev. Celotni dohodek se je v zadnjih 3 letih, računano od 1965 dalje,, dvignil od 70 milijonov na 230 milijonov no- vih dinarjev. Več kot polovica osnovnih sredstev pod- jetja je bila pridobljena iz lastnih finančnih sredstev. Medtem ko so imele pred 5 leti težave s predelavo 60 tisoč litrov odkupljenega mleka dnevno, nI zdaj težav pri 200 tisočih dnevnega odkupa. Sedanja predelovalna zmoelilvost Ljubljanskih mlekarn z novim proizvodnim obratom Novi Sad znaša dnevno SOO.OOO litrov. Ljubljanske mlekarne s svojo odkupno politiko bi- stveno vpb'vaio na razvoj živinoreje, kmetiistva in tr- govine v naši reoubliki. Podietje podpira družbeni in privatni sektor pri mlečni proizvodnji, ureditvi zbiral- Polnilnica za polnjenje sterilnih mlečnih izdelkov nie, predvsem pa pri ureditvi za nizko hlajenje suro- vega mleka. V zadnjem času s svojo skupno politiko vpliva na razvoj specializiranih kmetij v izrazito mleč- no proizvodnjo. Ob taki politiki bo naš kmet lahko imel vsaj 20 krav molznic, za to število se mu bo že splačalo zgraditi sodoben hlev z molznim strojem ter napravo za kompresorsko hlajenje namiolzenega mleka, s tem pa se bo bistveno Izboljšala kvaliteta surovega mleka. V zadnjih štirih letih so Ljubljanske mlekarne opra- vile rekonstrukcijo za konzumno mleko. KupUe so naj- sodobnejše stroje in napravo za obdelavo, s čimer so izboljšale kvaliteto in okusnost mlečnili izdelkov. Opu- stile so klasični način embaliranja v steklenicah, za- menjala jih je nevračljiva embalaža, to je tetrapak papir in plastična folija, kar ima nešteto prednosti: zagotavlja boljšo kvaliteto in higieno izdelkov, hkrati pa ustreza zahtevam sodobne prodaje in okusu potroš- nikov. Alpsko sterilizirano mleko je simbol za kvalitetno mleko, ki ga nI treba kuhati in ga lahko hranimo na sobni temperaturi več kot 60 dni. S sodobnejšo napravo za sterilizacijo, ki deluje popolnoma avtomatsko, in z najsodobnejšimi polnilnimi stroji za aseptično polnjenj'; z nevračljivo embalažo Ljubljanske mleliame ne izdelu- jejo samo steriliziranega mleka, temveč tudi vrsto drugih steriliziranih izdelkov, kot so čokoladno mleko, kaka- vovo mleko, bela kava, šport mleko in drugo. Vsi ti izdelki bogatijo asortiman mlečnih izdelkov in omogo- čajo na najbolj enostaven način oskrba deficitarnih področij in zadovoljujejo potrebam vse bolj razvijajo- čega se turizma. Po štirih letih proizvodnje sterilizi- ranih izdelkov pa mlekarne ne morejo več slediti zahte- vam trga, ker takih izdelkov ni nikoli dovolj na zalogi, zato se je podjetje odločilo za novo sterilizacijsko na- pravo, s katero se bodo potrojile proizvodne zmoglji- vosti. Takoj zatem bodo nabavile tudi nov stroj tetra- brik za aseptično pakiranje. V letu 1970 so mlekarne uvedle v jogurtamo dva nova stroja Hamba za pakiranje jogurta v nevračljivo plastično embalažo. Poleg klasičnega jogurta proizvaja še tekoči jogurt v tetrapaku in sadni joffurt z različ- nimi sadnimi okusi. V planu Je tudi Izdelovanje bio- loškega jogurta, ki mu pripisujejo izredno zdravilen pomen. Do leta 1968 so LJublJansVe mlekarne izdelovale sladolede samo na palčkah. Z rekonstrukcijo sladole- dame in nabavo novih strojev pa se je proizvodnja popolnoma mehanizirala In tako prešla v novo kom- pletno industriisiko pmizvodnio. Poleg Izbolišane kako- vosti se ie povečal tudi asortiman. tako imRio mleksme v svoii koTekciii več vrst sladoledov z najrazličnei^^ml okusi. V zadniih Tetih so mlekarne odnrie novn hladil- nico za zmr'Tovanle sladoleda. V hladilnico ie poleg sladoleda možno vsklndiščitl tudi surovo maslo, sadje in druoe oroizvode. ki Jih izdelujeio sami aH pa na- havliaio od drusih kooperantov. V sestavi nove hla- d'ini'''^ ie v klef'iih n'os+orih tudi moderno tehn loško skladišče za sire. ki služi potrebam komerciale za UskloHISÄDnie Ipq+nih in tui'h Sin^V. V bližnji prihodnosti, ko se bodo količine odkup- ljenega mleka znatno povečale, bodo mlekarne zgradile novo sodobno tehnološko opremljeno sirarno za izde- lavo sirov po holandski recepturi. Z razvojem proizvodnje je razvijala komerciala na- bavo reprodukcijskega materiala in embalaže ter pro- dajo mlečnih izdelkov. V prodaji vodi komerciala dolgoročno In ekspan- zivno poslovno politiko, in to prožno ter solidno. S to je zagotovila zanesljivo in uspešno prodajo. Organizi- rala jo Je po prodajnih področjih.. Odprla jerskladlšča v Izoli, Reki, Zagrebu, Sarajevu, -Beogradu in Splitu. Komerciala je prav s to organizacijo prodaje dosegla uspešen plasman mlečnih izdelkov in ugoden rezultat gospodarjenja v letu 1970/71. , .. : Srebrni jubilej»TEOLA« Ljubljansko podjetje ,,TEOL" je tovorno zo proizvodnjo pomožnih sredstev, sintetičnih pralnih surovin, tehničnih in jedilnih olj. Prav zato pa velja seči za četrt stoletja nazaj in orisati kratko ,,biografijo" našega jubilanta Pred petindvajsetimi leti Je bilo z odločbo tedanje glavne direkcije za kemično industrijo ustanovljeno podjetje, ki naj bi oskrbovalo tekstUno in usnjarsko industrijo s pomožnimi sredstvi. Ta sredstva smo tedaj uvažali, saj domače proizvodnje ni bilo. Takoj velja omeniti, da v Jugoslaviji še danes nimamo osnovnih surovin za te preparate. Toliko težje pa je bilo tlsti- krat za uvoz Iz Zahoda, saj vzhodne države nimajo teh surovin. Devizna kvota za nakup je bila seveda ome- jena, potrebni pa so bili maščobnl alkoholi In ribje olje. To pa niso bile edine težave, s katerimi se Je borilo novo podjetje. Morda je bila poglavitna težava v tem, da Je podjetje adaptiralo prostore bivše usnjarne, ki seveda niso ustrezali. Pomanjkljiva, silno pomanjkljiva Je bUa strojna oprema, neustrezno, standardno pa so bUl opremljeni tudi laboratoriji. In če dodamo, da Je podjetje občutilo pomanjkanje strokovnih kadrov In sploh Izkušenj, se šele zavemo. Iz kakšnih pogojev je zrasel današnji »Teol«. In še smo v obdobju začetnih težav, ki jih Je bilo težko premostiti. Stiki z državami na zahodu, ki bi utegnüe pomagati, so bill neznatni. Ni bUo moč priča- kovati nasvetov, še manj obiskov strokovnjakov iz tu- jine. Literatura za to stroko, kolikor Je obstajala. Je bila zastarela. Recapture, kl jih Je natisnila revija »Bi- os-« (iz zaplembe nemških tovarn). Je služUa komaj za skromno orientacijo. In tako Je podjetje prejelo prvo pomoč od naše univerze, ki Je pomagala pri vzgoji strokovnega kadra in oblikovala perspektivne ljudi za naloge, ki so čakale. Tako je pred letom 1950 žtel delovni kolektiv tovarne »Teol« manj kot petdeset ljudi, od tega komaj enega Inženirja ter dva ali tri tehnike. Temu primemo se je proizvodnja nagibala bolj k obrtniškemu načinu. Pre- parati, ki Jih je »Teol« proizvajal za tekstilno Indu- strijo In Industrijo usnja, niso mogli biti najkvalitet- nejši, saj Je tudi tovarna morala sprejemati surovine najrazličnejših kakovosti (riclnovo olje so predelovali v turško rdeče olje). Vendar so si prizadevali, da so po svojih močeh vendar izdelovali v »Teolu« pomožna sredstva tako za tekstilno kot za usnjarsko industrijo. In že smo na zgodovinski prelomnici našega gospo- darstva. Ukinjamo direkcije In uvajamo samouprav- ljanje. Tovarna »Teol« Je med prvimi Izročila ključe obratov v roke delavcev. Z osamosvajanjem podjetij Je prtSel tUdI čas, ko so lahio podjetja samostojno uvažam la surovine. »Teol« Jih Je dobival z zahoda. Pojavljati pa so se jeU tudi številni partnerji Iz tujine s ponud- bami za dobavo surovin ali polproduktov. V »Teolu-« se Je začel širiti tudi strokovni kader. Podjetje Je že imelo štiri Inženirje in 8 tehnikov. Napočilo Je obdobje detergentov. Takratna proizvodnja preparata dodeoU bencin Je bUa majhna in morali smo ga uvažati. Ven- dar ga je »Teol« že proizvajal In ga v letih 1954, 1955 in 1956 pošiljal tovarni Zlatorog v Maribor in Saponljl v Osijelc Tistlkrat so ga IzdelaU kaldh 1200 ton na leto. Ko pa so se JeU pojavljati še drugi proizvajalci tega sredstva, je »Teol« preusmeril proizvodnjo na dru- ge proizvode. To so bili na zahodu že dokaj znani proizvodi. Izdelani na bazi etilen oksida, potrebni za proizvodnjo pralnih sredstev visoke kvalitete, in sicer razni emulgatorji, avlvima sredstva Itd. Teh snovi smo do tedaj mnogo uvažali In po visokih cenah. V želji, da bi »Teol« osvojU to proizvodnjo. Je podjetje naku- pilo reaiktorje. Začeli so s proizvodnjo, ki pomeni eks- plozivno zelo nevaren tehnološki postopek. Proizvodnja Je stekla leta 1960. Vendar tega nevarnega tehnološkega postopka nI ka- zalo vpeljavati. v obratih na Zaloški cesti, kjer je sicer sedež podjetja, sredi gosto naseljenih stanovanjskih objektov. Kako torej? . Razvojni laboratorij podjetja »Teol« Poseči moramo nazaj. Pred letom dni se Je na prlpo- ročUo občine »Teolu« priklJučUa Oljarna, ki Je doUej stiskala olje Iz ricinovega in lanenega semena. Hkrati pa Je že začela delovati tudi oljarna v Novi Cml ki Je tudi stiskala riclnovo seme. Ta Je predstavljala novo konkurenco. Tovarna olja, ki se Je bila priključila »Teolu«, Je morala surovine uvažati. Kes Je doma raz- prodala proizvodnjo, tropine celo izvažala v Nemčijo, toda njene strojne naprave so bile zastarele In tovarne nI kazalo obnavljati. Zato so oljarno leta 196S opustUl, strojni park razprodali, v prostore pa preselili novo »Teolovo« dejavnost. Parcele na lokaciji oljarne so upo- rabili za postavitev skladišč, zgradili so cisterne za topila, uredili otooUco in speljali industrijske ieleznlSke tire. »Teol-k pa Je že leta 1960 poleg obrata za etoksl- llrane proizvode zgradil tudi obrat za proizvodnjo sln- tetsklh lepU. Seveda Je z gradnjo novih obratov in uvajanjem no- vih tehnologij podjetje pomnožilo strokovni kader In delovne moči, sodobno Je opremilo laboratorije, uvesti Je moralo servisno službo za uporabo tekstilnih in usnjarskih pomožnih sredstev. Z razširitvijo podjetja pa je »Tool« navezfd stike s pomembnimi tujimi tvrd- kami, s kemičnimi industrijskimi podjetji BASF, BA- YER HÜLS, CIBA, NOVO in drugimi. Pri tem gre za dogovore glede surovin kot tudi za drugo tehnično so- delovanje. Tako Je torej razširitev podjetja prerasla okvire, v katerih se Je »Teol« začel pred desetletji razvijati, de- javnost Je prerasla obrate na Zaloški cesti, razširitev na tem mestu, v ozkem pasu med Zaloško cesto (tn delno onkraj nje) ter Ljubljanico pa ni možna. In projektivno podjetje smelt že Izdeluje načrte za postavitev novih obratnih prostorov. Tovarna »Teol« Je torej še vedno v razvoju, v znamenju razširitve, saj podjetje računa, da bi z gradbenimi deli na območju bivše oljarne pričeli že spomladi In bi do jeseni prihodnjega leta že posta- %'ill veliko proizvodno halo. V sklop teh del sodi tudi montaža naprav za čiščenje odpadnih voda organizacija požarno varnostnih mer, tehnične zaščite, demontaža starih reaktorjev In na- mestitev novih itd. Končno pa mora »Teol« računati tudi na postavitev upravne zgradbe (saj so prostori, v katerih Je sedaj, pretesni,) tn laboratorijev. Ob srebrnem Jubileju podjetja »Teol« Je prijetno ugo- toviti, da Je imel delovni kolektiv vseskozi tenak po- sluh, da Je zadoščal potrebam naše Industrije, da Je svojo proizvodnjo nenehno širil, objekte, ki Jih Je teh- nologija zahtevala, pa gradil z lastnimi stroški. Tako pri »Teolu« upajo, da bodo delovali tudi v prihodnje in delovne prostore gradui brez večjih kreditov. In ker velja pravilo da v razgibani dejavnosti ne gre brez problemov, Je Jasno, da jih občutijo tudi v tovarni »Teol«. Kot smo že rekli, tovarna oskrbuje s pomožnimi sredstvi tekstUno Industrijo In Industrijo usnja. Odjemalci pa so dandanes slabi plačniki, po- sebno — kar Je zanimivo — večja podjetja. Dalje sodi ¦»Teol« v predelovalno Industrijo, ki Jo nekateri carinski predpisi ovirajo. Nekatere surovine, ki jih uvaža, so podvržene režimu GDK (globalna devizna kvota), med tem ko Je za manj potrebne surovine dovoljen prost uvoz. Toda vrnimo se k proizvodnji. Kot Je razvidno. Je »Teol-« od 1959. In 1960. leta proizvodni program močno razširil. Tovarna Je začela Izdelovati še druge prepa- rate mimo tistih, ki so namenjeni tekstilni in usnjarski industriji ter proizvodnji mUa. OsrvoJUa Je tudi proiz- vodnjo preparatov za papirno Industrijo (to so razni belUcl), kar Ji Je uspelo ob sodelovanju švicarske firme CIBA, s tem Je podjetje obdelalo potrebe papirne In- dustrije In namerava v prihodnje proizvodnjo razširiti Se na optična beUla, potrebna tovarnam mila In tekstU- ni industriji. Tovarna je razvUa tudi tehnologijo pre- paratov za kovinsko industrijo, sredstev, ki so potrebna za hlajenje pri rezanju kovin. Sredstvo za rezanje alu- minija bo tovarna celo Izvažala (v Nemčijo). Kar zade- va Izvoz teh preparatov, moramo pripomniti, da Je z nJlml težko prodreti na zahodni trg, kajti tamkaj je težko konkurirati preparatom njihovega izvora. Kon- kurenco v teh zvrsteh »Teol« občuti celo doma. Zato je tovarna morala nujno prevzeti nove korake pri osvajanju trga. »Teol« Je organiziral servisno službo za uvajanje pre- paratov za tekstilno in usnjarsko Industrijo. Za vsak sektor Je zadolžen poseben strokovnjak, ki demonstrira »Teolove« proizvode v podjetjih, prikazuje njihove prednosti, njih kvaliteto, ekonomsko stran ob njih uporabi Itd. Na željo potrošnikov »Teol- neredko uvaja svoje proizvode na kraju samem v obratih, kjer nje- govi strokovnjaki svetujejo in pomagajo v proizvodnji. Prt »Teolu« Je že ust2ajena praksa, da ob novem pro- izvodu povabi podjetje na lastne stroške strokovnjake, ki so zanje In njihovo proizvodnjo preparati zanimivi, jih seznani z načinom uporabe in efekti, s stroški In analitskimi metodami novih Izdelkov. Posebno v mUar- skl Industriji »Teol« najtesneje sodeluje z mariborskim »ZLATOROGOM«. Dobavlja mu surovine za pralne pra- ške (na bazi etilen oksida) in nekatere surovine za izdelavo šamponov. Sodelovanje Je tako tesno, da Je »Teol« odstopu »Zlatorogu« del svojih skladišč, kjer Ima mariborska tovarna mila svojo konslgnacljo za LJubljano. Tako sodelovanje Je zelo koristno za obe podjetji. »Teol« pa vzdržuje kakor s tovarnami dobre stike tudi z vso trgovino po vsej Jugoslaviji. Praktično skoraj z vsemi večjimi trgovskimi podjetji. Vselej in vsak čas pa Je bUa v podjetju živo prisotna skrb za kar najboljše počutje delovnega človeka na delovnem mestu in doma v krogu družine. Prva skrb Je vseskozi veljala higiensko tehnični za- ščiti delavcev. Podjetje je dalje vpeljalo tople obroke med delovnim časom. Predvsem se zavzema za požarno varnostno službo. Spričo značaja dela, ki Je nevarno, podvrženo eksplozijam, je seveda delavski svet že ob uvedbi tega tehnološkega postopka sprejel sklep, da je v vseh obratih prepovedano kaditi. O tem sklepu so bui zaposleni obveščeni in podjetje sklep rigorozno Izvaja. Torej delavec na službenem mestu ne sme Imeti niti cigarete niti vžigalic. In prav je tako. V podjetju so nam povedali, da je delovni kolektiv discipliniran in beležijo vse do danes en sam primer nediscipline. V obratu je gasilska četa z lastno brizgalno In avtomobi- lom, vodi pa Jo Izprašani gasilski častnik. Tudi HTZ služba vodi strokovnjak, inženir s tega področja. Vendar vemo, da Je zaposlenemu človeku potreba» dom zanj, za družino, za toplo varnost zasebnega živ- ljenja. Tudi v tem oziru Je podjetje »Teol- skušalo na- praviti kar največ. V časUi, ko posojUa niso bUa obi- čaj, Je podjetje za svoje delavce in strokovnjake kupo- valo stanovanja. Od leta 1955 Je bUo kupljenih 49 sta- novanj. V zadnjem času, ko zakon omogoča kreditira- nje, podjetje po svojih močeh dodeluje posoJUa za na- kup stanovanj aU za Individualno gradnjo. V sklad za taike stanovanjske namene »Teol« določi vsako leto okrog 40 mlUjonov dinarjev. Ob JubUeju »Teola« smo v skromnih potezah sprem- Ijaii rast podjetja od ustanovitve do danes. Četrt sto- letja ne pomeni izrazite tradicije. Toda tudi ta primer dokazuje, da smemo »Teol« uvrstiti med podjetja, ki so bila osnovana po drugI svetovni vojni, ki so iskala svoje mesto v našem dogajanju in so to nalogo opra- vila v korist našega gospodarstva In proizvajalca, de- lovnega kolektiva. In prav delovnemu kolektivu ob jubUeJu Izražamo vse priznanje! Podjetje »Teol« pa želi ob tej priložnosti vsem tvojim sodelavcem in po- slovnim prijateljem uspešno in treino novo letol ^ TEOL Ljubljana ZDRUŽENO ŽELEZNIŠKO TRANSPORTNO PODJETJE LJUBLJANA PODJETJE ZA TURIZEM, TRANSPORT IN GOSTINSTVO Mose Pijade 39 Telefon: 313 044 Telex: Yu Fertur 31-370 Telegraf: Ferturist Ljubljana VOZNE KARTE za železniški, ladijski in letalski promet REZERVACIJE SEDEŽEV postelj v spalnikih, ležalnikih ter ladijskih kabinah PREVOZI s i)osebnimi vlaki in avtovlaki ORGANIZACIJA OBISKOV raznih prireditev REZERVACIJA ZA LETOVANJA v hotelih, počitniških domovih in zasebnih sobah INFORMACIJE o voznem redu, voznih cenah, turističnih znamenitostih GOSTINSKE STORITVE v kolodvorskih restavracijah NASE POSLOVALNICE: LJUBLJANA, Titova 32, tel. 311 851, 311 852 CELJE, Titov trg 1, tel. 3 448 MARIBOR, Partizanska c. 50, tel. 21217 POSTOJNA, Tržaška 4, tel. 21244 PULA, Mate Balote 4, tel. 3 629, 3 033 Komunalno podjetje VIČ Ljubljana Uprava, tehnični sektor, služba za urejanje in oddajo stavbnih zemljišč LJUBLJANA, VRHOVNIKOVA ULICA 2 telefon h. c. 61 279, fil 286, 61 2618 direktor: 61 780 Stranski obrati: Ljubljana, Viška cesta 58 in 65 telefon 61 328, 61 424 — gradi in vzdržuje ceste, — gradi manjše mostove, kanalizacijo, razne objekte itd., — ureja mestna zemljišča, — opravlja strojne storitve po konkurenčnih cenah, — daje brezplačne tehnične informacije, — izdeluje in prodaja betonske izdelke. VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1972! KOMUNALNO PODJETJE Kanalizacija Ljubljana, Ambrožev trg 7 Telefon 315 533, 322 738 ? projektira gradi in vzdržuje javno kanalizacijsko omrežje ter naprave Delovna skupnost »KANALIZACIJE« čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov- nim prijateljem ZA DAN REPUBLIKE 29. no- vember in obenem žeU polno delovnih uspehov v NOVEM LETU 1972! TOVIL TOVARNA VIJAKOV LJUBLJANA TOMAŽIČEVA 2 JUGOSLAVIJA TOVIL — je največji jugoslovanski proizvajalec vijakov drobnega asortimenta od 0 2 do 6 mm LETNA PROIZVODNJA PREK 1 MILIJARDE KOSOV VIJAKOV PROIZVODNI PROGRAM: vijaki za kovine, vijaki za les, vijaki za pločevino, specialni vijaki po načrtih ali vzorcih, kovice železne, bakrene in aliuninijaste GENERALNI REMONT AVTOMOBILOV AVTOOBNOVA LJUBLJANA, Titova 136 Telefon h.c. 342-061 Porabnike motornih vozil obveščamo, da strokovno, dovršeno in s kvalitetnim materialom: opravljamo servisne preglede in popravila na vozilih: TAM, FAP, OM, MERCEDES in agregatih ZF, brusimo motorne gredi, valje in bloke mo- torjev, rezkarje in orodja, rezkamo glavne in ojnične ležaje. Obratujemo celodnevno! vsem poslovnim prijateljem in delov- nim kolektivom čestitamo za praznik dneva republike 29. november, obenem pa Želimo srecno in uspeSno novo leto! T[flL Ljubljana Zaloška cesta 54 Telefon: h. c. 311522, direktor 316 642 izdeluje tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za hlajenje v ko- vinski industriji ter proizvode na bazi etilenoksida. Imamo lasten servis za uvajanje naših izdelkov pri odjemalcih. Čestitamo za praznik DNEVA REPUBLIKE 29. november, istočasno pa želimo svojim poslov- nim prljat^em in znancem tudi SREČNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! Trgovina s papirjem in grafičnimi potrebščinami na veliko Čestitamo vsem delovnim ljudem in svo- jim poslovnim prijateljem za dan republike 29. novembra, obenem pa jim želimo SRECNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! GALIS LJUBLJANA Lepodvorska ulica 23 a trgovsko podjetje z Igračami, galanterijskimi Izdelki in otroško konfekcijo na debelo Telefoni: direktor 310 061 komerciala Sli 314 oddelek pletenin — blagajna 311 31s skladišče 311306 Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim po- slovnim prijateljem ZA DAN REPUBLIKE 28. november, obenem pa želimo polno delovnih uspehov v NOVEM LETU 19t2! STAM P I L.Ü K E za urade, trgovine In obrti Izdeluje in dobavlja solidno in po zmernih cenah podjetje Resljeva cesta telefon 323-238 Nasi. Marija Blejec, doma telefon 314-411 Ljubljana, Nazorjeva ulica 3 Delavnica: Resljeva cesta 6 Drogerija trgovsko podjetje Telefon 311 650, 311 646 Ljubljana, Ulica Milana Majena 12 sporoča cenjenim kupcem, da Ima v svojih po- slovalnicah v LJubljani in Domžalah lepo izbiro daril, kot so damske manikire, moške In dam- ske potovalne garniture, kopalni pribor, razpr- šilci za kolonjsko vodo, okrasni predmeti z bo- gato izbiro domačih in inozemskih kozmetičnih preparatov. Obiščite naš kozmetični salon »CU- tis« v Pražakovl ulici 8, in pedlkerskl salon m-Danica-k na Trubarjevi cesti. Čestitamo ZA DAN REPUBLIKE 29. november, svojim poslovnim prijateljem, znancem In vsem delovnim ljudem, obenem pa zeUmo SREČNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! USPEŠNO POSLOVNO LETO VAM ZELI Papirna galanterija SIMONČIČ LJUBLJANA, Razpotna 4 Telefon: 25-091 Telegram: Simončlč Ljubljana TISKARSTVO: KOMERCIALNI TISK KATALOGI PROSPEKTI ETIKETE EMBALAŽA KOLEDARJI REKLAMNI KARTONI UMETNIŠKE REPRODUKCIJE VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SRECNO IN MIRNO NOVO LETO! COMMERCE ZASTOPSTVO INOZEMSKIH TVRDK IZVOZ-UVOZ LJUBLJANA Titova cesta 81 Telefon h. c: 322 241 Zastopamo priznane tuje tvrdke, ki oskrbujejo našo kemično, tekstilno, papirno, gradbeno in druge industrije s surovinami, stroji in orodji ter kmetijstvo z zaščitnimi sredstvi za rastlinstvo in gnojili. Spremljevalne dejavnosti (servisne, tehnično-posvetovalne in druge službe) zaokrožujejo našo dejavnost. VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SRECNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! Specializirano podjetje za razsvetljavo Javna razsretljava LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP 42 Teaefon: h. c. S21 598, kom. 321571, dir. 312 936 Izdelujemo, projektiramo in montiramo vse vrste svetlobnih napisov. Izdeluje- mo svetlobna telesa (plafoniere) vseh vrst zahtevanih-dimenzij. Montiramo in vzdržujemo semaforizacijo križišč in drugih semaforsklh znakov po vsej Jugoslaviji. Naši izdelki so iz najnovej- ših in najkvalitetnejših materialov. Obveščamo vse občinske skupščine kakor tudi vse gospodarske organizacije, da da- jemo usluge podjetjem in projektivnim birojem pri izdelavi projektov in gradnji javne razsvetljave: razsvetljavo športnih objektov, igrišč in kopaUšč, osvetlitve raz- nih monumentalnih zgradb, fasad, cest, mostov, spomenikov in dvoran. Opravlja- mo usluge pri izdelavi in montaži reklame in izložbene razsvetljave, transparentov, semaforjev in drugih prometnih znakov. Vzdržujemo in opravljamo vse servisne storitve za vse vrste obstoječe razsvet- ljave in osvetlitve. Zahtevajte informacije in ponudbe! PREDMET POSLOVANJA PODJETJA TEGRAD LJUBLJANA, SMARTINSKA 10 1. Inženiring na področju medkrajevnih tt kablov in zvez 2. Inženiring na področju omrežnoskupin- skih tt kablov in zvez I, II, III, IV reda 3. Inženiring na področju katodne korosij- ske zaščite podzemnih inštalacij 4. Polaganje in spajanje energetskih kab- lov čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov- nim prijateljem ZA DAN REPUBLIKE 29. no- vember in obenem žeU polno delovnih uspehov v NOVEM LETU 19721 OB DNEVU REPUBLIKE ČESTITAJO SAVSKE ELEKTRARNE LJUBLJANA, Hajdrihova 2 ;i s svojimi enotami: HE MOSTE HE MEDVODE RTP KLECE SLUŽBA ZVEZ IN GRUPA NE KRSKO ppotektira avtomobilske plašče In jih popravlja, Izdeluje penaste profile In razne gumijaste tehnične predmete za avtomobilsko, gradbeno tn elektro Industrijo ter Izdeluje kolesa za transportna sredstva VSEM POSLOVNEM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO! Agrokombinat Barje | Ljubljana i CESTA NA LOKO 4 Telefon 21 ?76 aH 21 624 ! v svojih obratih za poljedelstvo in živinorejo, sadjarstvo-vrtnarstvo, kooperacijo, farmo nercev, trgovi- no in gostišča z mesnicami, go- zdarstvo In strojni obrat z delav- nicami, proizvaja širok asortlment kvalitetnih kmetijskih Izdelkov ter daje svoje izdelke in storitve po konkurenčnih cenah. Proizvajamo in prodajamo tudi kvalitetna krzna nercev, strojena po »Thorer pro- cesu« v ZR Nemčiji — primerna darila za slavnostne priložnosti. Čestitamo za praznik dneva republike, obenem pa želimo srečno in uspešno NOVO LETO 1972! LJUBLJANA BEETHOVNOVA 11/V ZASTOPSTVA IZVOZ — UVOZ VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA 2ELIMO SREČNO IN MIRNO NOVO LETO! LJUBLJANA, KOMENSKEGA 12 Jugoslavija Telefoni: hišna centrala 321-395 310-762 322-223 direktor 321-372 Resljeva 26 trgovina, 322-237 TELEGRAM: Elektromedlcina Ljubljana Poštni predal: 245 Podjetje za izdelavo ter popravUa domačih In tujih elektromedicinsklh aparatov in Instrumentov. Zastopanje inozemskih firm. Opravljanje zastopniških storitev. Uvoz repromateriala, slušnih in elektromedicin- sklh aparatov Trgovina s slušnimi aparati Proizvaja: rentgenske aparate s priborom in zaščito, aparate za flzioterapijo, aparate za laboratorije, aparate za dezinfekcijo in sterilizacijo. Opravlja servis, remont in montaže: rentgenskih aparatur tn vseh drugih medicinskih aparatov. Zastopamo na področju SFRJ francosko firmo Thomson Medical Telco 92 — St. Cloud — Paris, ki proizvaja najmodernejše elektronske aparature za zdravstvo : — naprave za merjenje raznih parametrov pri kontroli pacientov med operacijo, pri kateteri- zaciji srca in v drugih kritičnih trenutkih, — aparate sistema VIGIL za intenzivno nego bolnika (tako imenovana elektronska medlcin- . . ska sestra), - — aparate sistema »CARDIOTOP« (sestav: Kardloscop, Defibrtlator in elektronski kardlostimulator) za oživljanje pacientov na mestu prometne nesreče, požara ipd. Na željo pošiljamo prospekte, cenike, dajemo navodila, svetujemo pri nabavah medicinskih aparatov. TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV arbo LJUBLJANA, PODGRAJSKA C. 15 Proizvaja: Mikroelemente — karbonate — za proizvodnjo močnih krmil, META DETERGENTE za čiščenje v prehrambeni industriji Naftenate — sikative —za proizvodnjo oljnih lakov in barv Polirne paste za poliranje v kovinski industriji in industriji izdelkov iz plastičnih mas ARBOSIL za siliranje sveže krme ARBONITE za impregnacijo lesa Čestitamo za praznik republike in želimo vsem delovnim kolektivom ter svojim poslovnim prijateljem srečno in uspeha polno novo leto 1972 LIVARNA LIGA LJUBLJANA Galjevica 266 Telefon 23 541 odliva odUtke vseh barvastih kovin Naša delovna skupnost LIGA se tudi pridružuje čestitkam ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. november obenem pa želi svojim poslovnim prijateljem in vsem uporabnikom naših uslug SRECNO, MIRNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1972! Splošni projektivni biro v LJUBLJANI Kidričeva 1 vsem poslovnim prijateljem in delov- nim kolektivom čestitamo za praznik dneva republike 29. november, obenem pa želimo srecno in mirno novo leto! Ljubljanski investicijslti zavod- inženiring LJUBLJANA, BEETHOVNOVA 11/VI Telefon 23 263 Nudi vam sodoben pristop k investiciji, preu- čuje programe dejavnosti, ekonomsko in finanč- no programira, preverja utemeljenost investicije, projektira in organizira projektiranje za vse vrste gradenj. Izbira najcenejše in najsolidnejše izvajalce, nadzira kvaliteto in kvantiteto grad- nje, sodeluje in deluje na področju bančnih in pravnih poslov. Izdeluje elaborate o zaključku investicije. Na posebno željo opravljamo tudi consulting inženiring. Kamnoseško podjetje MARMOR ljubljana, resljeva 38 Uprava: telefon 316 423 Obrata: MoSa Pijadejeva 32, 321 338 Tomačevska cesta 1, 315 881 Izdeluje: nagrobne In kulturne spomenike, razne kamnoseške izdelke, in gradbene materiale iz marmorja in granita. Svojim cenjenim strankam, poslovnim prijate- ljem in znancem želimo SRECNO IN USPESNO NOVO LETO 19721 SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE TEMELJ LJUBLJANA Titova cesta 282 Telefon 343 281, 343 269, 343 298 Izvajamo vsa dela na visokih in nizkih gradnjah Poleg tega smo specializirani za izgradnjo minigolf igrišč, kakor tudi drugih športno rekreacijskih objektov Izdelujemo gradbene elemente, (blokete) in prodajamo na drobno Čestitamo za praznik DNEVA REPUBLIKE 29. november, istočasno pa zeUmo svojim poslov- nim prijateljem in znancem tudi SRECNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA TRŽAŠKA CESTA 2 s svojimi gozdnimi obrati — poslovnimi eno- tami proizvaja in prodaja vse vrste gozdnih sor- timentov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi gozdne ceste ter osnavlja gozdne plantaže in intenzivne nasade. čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem za dan republike 29. novembra, obenem pa jim želimo srecno .m uspesno novo leto 1972! Knjige Časopisnega zavoda Uradni lisi SR Slnvenije LJUBLJANA, VESELOVA ULICA 11 Za zasebnike, delovne organizacije, za prakso In študij priporočamo naslednje knjige: 1. USTAVA SFR JUGOSLAVIJE IN USTAVA SR SLOVENIJE. 2. USTAVNI AMANDMAJI (zvezni) OD XX. DO XXLH. 3. SPLOŠNI UPRAVNI POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR. Četrta Izpopolnjena In predelana Izdaja. Dr. Stojan Clgoj: 4. ODŠKODNINSKO PRAVO JUGOSLAVIJE. Razvojne tendence jugoslovanske judlkature in primerjalno pravo. Izide februarja 1972. Dr. Stojan Clgoj: 5. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST AVTOMO- BILISTA IN ZAVAROVANJE. Dr. Stojan Cigoj: e. TRANSPORT. Dr. Peter Kobe, dr. Ljubo Bavcon; 7. KAZENSKI ZAKONIK S POJASNILI IN SOD- NO PRAKSO. Dr. France Bučar: 8. VPRAŠANJA SODOBNE ORGANIZACIJE. Naročite revijo PRAVNIK, ki Ima letni obseg nad 500 strani TRGOVSKO PODJETJE KURIVOPRODAJA Ljubljana, Na jami 10 Telefon 55-696 vam nudi v svojih poslovalnicah vse vrste kuriva In gradbenega materiala po najnižjih cenah. Čestitamo ZA DAN REPUBLIKE 29. no- vember in želimo srečno novo leto 1972! LJUBLJANA. Celovška c. 180 ima naslednji predmet poslovanja: — projektira in konstruira avtobusne, tro- lejbusne in specialne karoserije, gospo- darska vozila, prikolice, transportne konteinerje in grelne naprave, — proizvaja karoserije, vozila in prikolice, — proizvaja ogrevalne in klimatične na- prave, — proizvaja jeklene profile in vsakovrst- no opremo za gospodarska vozila. Hkrati čestitamo za DAN REPUBLIKE IN NOVO LETO! VAM NUDI VSE VRSTE TAPETNIŠKIH STORITEV MONTAŽO TAPET OBLAGANJE TAL S PLASTIČNIMI MATERIALI IZDELAVO ZAVES VSEH VRST TER MONTAŽO Hitro, poceni in solidno vam opremimo vaše stanovanje! Agroobnova gradnje In melioracije LJUBLJANA, Črtomirova ul. 8 Telefon 313 128, 313 493 Gradnja kmetijsltlh objektov, ob- jektov živUsko-predelovalne Indu- strije in objektov družbenega standarda. Hidro- In agromeOIoraciJe. Vodovodi. Nizke gradnje za kmetijstvo. Vzdrževanje In generalna popra- vila težke gradbene mehanizacije. Čestitamo za praznik dneva republike, obenem pa želimo srečno in uspešno NOVO LETO 19(2! KOMUNALNO PODJETJE SNAGA LJUBLJANA, Povšetova 6 Telefon 322 265 opravlja naslednje dejavnosti: vzdrževanje Javne snage (odvoz odpadkov, čiščenje javnih površin) vzdrževanje In obnova cestiSč ter prometne signalizacije izdelava nadgradenj na äasijah (smetarsküi naprav, avtonakladalcev Ipd.) in opravljanje raznih remontov opravljanje zimske službe v mestu Za vse navedene storitve ter naročila se obračajte na naše podjetje VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SRECNO IN USPESNO NOVO LETO! LJUBLJANA, Rožna dolina, C. VI, št. 36 Telefon 61 441 direktor 61 622 OBRAT NA BORŠTNIKOVEM TRGU 1 Telefon 20 704 svojim poslovnim prijateljem in znancem želimo SRECNO IN USPESNO NOVO LETO 1972! KOT Tovarna kovinskega okovja TACEN 38, LJUBLJANA-SENTVID Telefon 51 2ii, 51 146 Izdeluje okvire za damske torbice razno- vrstne ključavnice in okovje za kovčke, aktovke, razne športne lekvizite, konservne nožke, ščit- nike, modne zaponke, žebljičke za obutveno In- dustrijo v nikljani, antičnem srebru, rumeni In barvani izvedbi prvovrsme kvalitete, ki jih kon- zumira poleg domačega tudi Inozemsko tržišče. Vsem cenjenim odjemalcem se priporoča In ga- rantira za kvalitetno blago In solidno postrežbo. DRAGO ABERSEK LJUBLJANA, Krakovski nasip 26 Telefon 20 628, 61 948 GALVANIZACIJA opravlja vsa v to stroko spadajoča dela. vsem poslovnim prijateljem in delov- nim kolektivom čestitamo za praznik dneva republike 29. november, obenem pa Želimo sreCno in uspešno novo leto! KOMUNALNO PODJETJE ŽALE LJUBLJANA MED HMELJNIKI Telefon h. c. 316 9S1, direktor 318 365 Uprava in oskrbništvo pokopališča Lastna vrtnarija in cvetličarna Vse potrebno za pogreb in prevoz doma in v tujini opravi naSe podjetje Učne delavnice Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetili LJUBLJANA, BEŽIGRAD 8 Telefon: hc. 311-177, dir. 312-049 s svojimi obrati: TISKARNA, LITOGRAFIJA, KNJIGOVEZNICA USNJENA GALANTERIJA IN MODNA ŠIVALNICA opravlja vsa dela omenjenih strok solidno In po konkurenčnih cenah. Za naročUa se toplo pri- poročamo! Delovni kolektiv Zavoda učnih delavnic slušno In govorno prizadetih čestita ZA DAN RE- PUBLIKE 29. november, obenem pa želi SREC- NO IN USPESNO NOVO LETO 1972! TOVARNA OTROŠKIH VOZIČKOV IN KOVINSKE OPREME Tribuna Ljubljana, Karlovška 4 Telefon 21 734 VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SRECNO IN USPESNO NOVO LETO! VOLNENKA, LJUBLJANA od 1. XL 1971 dalje novio Ime:* bjr CI Jk KI Ji Tovarna zaves V collii/l Smartlnska 52 Prodajalna v Ljubljani, Smartlnska 52 INDUSTRIJSKI BIRO podjetje za izgradnjo industrijslcih objelitov LJUBLJANA, Parmova 33, prevzema in izvaja englneeringe za izgradnjo In rekonstrukcijo Industrijskih objektov. Izdeluje vsakovrstne projekte in ekonomske eleborate VARNOST PODJETJE ZA VAROVANJE LJUDSKEGA PREMOŽENJA LJUBLJANA, KREKOV TRG lO/I VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEffl PA ŽELIMO SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO! SPLOŠNO GRADBENO PODÜETUE GROSUPLÜE Projektiramo in gradimo visoke in nizke ter industrijske gradnje vsem delovnim kolektivom in poslovnim prijateljem želimo SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1972 Veletekstil UPRAVA IN EN GROS PRODAJNA SKLADIŠČA LJUBLJANA, Masarykova 17 tekstilno blago vseh vrst — kemično obdela- ne tkanine — linolej — trikotaža In pletenine — tekstilna in druga galanterija — moško, žensko in otroško perilo, splošna konfekcija. POSLOVALNICE NADROBNE TRGOVINE: SVILA — Kresija 1, Adamič-Lundrovo nabrežje SVILA — Kresija 2 Adamič-Lundrovo nabrežje CVETA — Stritarjeva 6 PERLON — Čopova 12 AJDOVŠČINA — Gosposvetska 1 CVETA — Miklošičeva 22 MOSKA IN ŽENSKA MODA — Trubarjeva 27 MODNA KONFEKCIJA — Tavčarjeva 1 VELETEKSTIL — Celovška 99 VELETEKSTIL — Zalog VELETEKSTIL — Črnomelj VELETEKSTIL — Ljubljana, Tržaška 37/a VELETEKSTIL — Tržič VELETEKSTIL — Soseska 6 — Celovška c. OPRAVLJA prevoz potnikov na rednih linijah in po naročilu, prevoz blaga v tu In Inozemstvu ; ORGANIZIRA i prireditve. Izlete po Jugoslaviji In na tujem s sodobnimi avtobusi, letali, ladjami in vlaki; NUDI počitnice na morju in v gorah; POSREDUJE nabavo potnih listov, menjavo valute, rezervacije potovanj v letalih, ladjah itd.; PRIPOROČA Izposojanje luksuznih avtomobilov znamke Mercedes tn AUDI v lastni Rent-a CAR službi. Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER! Vsem voznikom motornih vozil se priporočamo In jim želimo srečno vožnjo v novem letu 1972 RESTAVRACIJA IN BIFE LJUBLJANA, TRG OF 13 VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER, OBENEM PA ŽELIMO SREČNO IN MIRNO NOVO LETO! Tiskarna Toneta Tomšiča Ljubljana, Gregorčičeva 25 a Telefoni: 25 521, 25 522, 22 940, 22 990 Poštni predal 352/VII Tiskamo in vežemo časopise, revije, knjige, brošure, obrazce in propagandne tiskovine v eno- ali večbarvnem tisku kvalitetne izdelave in po solidnih cenah KNJIQOTISK, ROTOTISK, KNJIGOVEZNICA KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino ima na zalogi naslednje publikacije: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, kompletni letniki IV/1956 do XIX/1971 po ceni 16 dinarjev za letnik, za inozemstvo 3 do- larje; posamezna številka velja 7 dinarjev, za inozemstvo 1 dolar. Naroč- nina za leto 1972 je 25 dinarjev. Prve tri letnike odkupujemo po ceni 10 dinarjev za številko. V seriji Knjižnica Kronike so izšle naslednje knjige: Milko Kos, srednjeveška LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), knjigotrška cena 2,50 dinarja. Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOCJU LJUBLJANE (1956), knjigotrška cena 2 din. Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), knjigotrška cena 2 din. Sergij Vilfan-Josip Čemivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MEST- NE HIŠE (1958), knjigotrška cena 2,80 dinarja. PRAVKAR JE IZŠEL 5. ZVEZEK PETER VODOPIVEC luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove Ljubljana, 1971 Cena 15 din KOMUNALNO PODJETJE RAST LJUBLJANA, RIMSKA CESTA 24 | Telefon 20 390 i Ureja zelene površine, vzgaja, prodaja okrasne rastline in cvetje, opravlja dekoracije, izdeluje in prodaja opremo za vrtne in pejsažne objekte. Čestitamo za praznik DNEVA REPUBLIKE 29. november, istočasno pa želimo svojim poslovnim prijateljem in znancem tudi SRECNO IN USPE^SNO NOVO LETO 1972! PROJEKTIRA IN GRADI: Stanovanjske, poslovne, industrijske in druge objekte visoke gradnje po načelih moderne tehnologije, in to strokovno, kvalitetno, hitro in po ugodnih cenah Podjetje razpolaga z najmodernejšo gradbeno mehanizacijo in ima lasten avtopark z mehanično delavnico Ima svoj projektivni biro, tako da lahko prevzame vsa dela po principu ingeneringa. Poleg navedenega ima lasten mizarski in tesarski obrat, obrat za krivljenje in polaganje železa, obrat za proizvodnjo peskov, betonov in betonskih izdelkov Prodaja gradbeni material na debelo in drobno Gradimo hitro in solidno. Za naročila se toplo priporočamo Obliki, ki je preživela čas, pravimo stil. Vključuje bogastvo navdiha, harmonijo linij, ploskev in barv, vrednost dela člo- veških rok. Kje je mogoče danes kupiti vse to? Se so mojstri, ki to delajo — v tovarni Slovenijales Stilles. Slovenijales prodaja tudi to dragoceno stilno pohištvo. SLOTENUUGS trgovsko proizvodno podjetje Ljubljana, Beethovnova 11, telefon 23 931 Prodajalne pohištva: Ljubljana Gospodarsko razstavišče, Kidričeva 1, Vižmarje 168 Maribor, Partizanska 15, Celje, Zidanškova 10, Kranj, Gorenjski sejem ljubljanska banka pravi naslov za denarne zadeve čE VAM BANKA PREDLAGA RIBOLOV, POTEM JE RAZUMLJIVO, DA STORI TO SAMO V PRIMERU, ČE JE PREPRIČANA, DA SO VAŠE DENARNE ZADEVE UREJENE NA NAJBOLJŠI M02NI NAČIN SKORAJ MILIJON VARČEVALCEV UGOTAVLJA, DA SE LAHKO V MIRU POSVETI SVOJIM VSAKDANJIM OPRAVKOM ALI PA SVOJEMU RAZVEDRILU, ČE NJIHOVE DENARNE ZADEVE UREJA LJUBLJANSKA BANKA