JANKO LEBAN:
                                Pridna Anica
 §ilo ie neprijaznega, mrzlega dne sredi decertibra. Mati Lovšetova ie sedela v sobi na stolu ter pridno pletla. Zdajci  se  ji  pridruži  njena  hčerka Anica.  privleče klopco, sede k materi ter prične tudi plesti. Mali njeni prsti so se živahno pregibali, zakaj ob strani dobre matere gre vsako delo lažje od rok.   Zdaj se mati Lovšetova spomni, da ima še nekaj opravka v kuhinji: zatorej vstane ter odide. Mala Anica je pletla dalje. ,,Ej, ej," zakliče vsa ve-sela. ,,Precej sem že napletla in kmalu bo nogavica gotbva. Veseli me. dalahko mami ugodim, saj je tako dobra!" To rekši umolkne, si ogleda delo na vse strani, potem nadaljuje: ,,Lepe morajo biti noKavice in paziti moram, da ne napravim kakega pogreška."
Zdajci zaškriplje stol poleg Anice. Deklica naglo vstane in zagleda pred sabo drago mamico. Ta se ie bila prikradla neopaženo v sobo tei je prisluškaje utepala za Aničino klopjo.
,,Ah, ti si, mamica!" zakliče deklica, ,,kako si li prišla v sobo?" ,.Nu, prav potihoma. po prstih. Slišala sem, kar si govorila." Anica povesi oči, kakor bi se sramovala, toda mati izpregovori: ,.Ni se ti treba sramovati, Anica! Mene so tvoje besede prav veselile in slišal jih je tudi ljubi Bog! Njega tudi veseli, če so otroci pridni. Zato pa pošlje na Sveti večer svojega angela k takitn otrokom. Če tudi k tebi pride, povej, kaj naj ti prinese?"
Anica se privije materi, smehljaje jo pogleda z jasnimi očmi ter rcče po kratkem preraisleku: ,,Kar ti hočeš, Ijuba mama!" —
Malo pred Božičem je sedela Anica zopet na klopci in pletla. Pes ' Azor ie smrčal za pečjo, a mačka se je lizala na naslaniaču. Zunai ie bril mrzel vcter ter stresal okna; prve snežinke so se podile po zraku kakor mugice.
,,Čeden pletilni košek," je govorila Anica sama s seboj, ,,bi mi bil še najljubši. Prav takega bi rada imela, kakršnega ima sosedova Mimica. Tak košek bi lahko jerrrala k ročnim delotn v šolo. Rada bi še delala ter dobri lnamici spletla par zapestnic, kakor sem ji obliubila. Da, da, tak pletilni košek, ki se da zaklepati — ah, če bi mi kaj takeza prinesel dobri Jezušček! Kako srečna bi bila! No, morda mi ga vendar prinese. ie ga bom prav iskreno prosila ..."                                           J- ¦¦'-.':¦¦    ¦
__________                                                      _               ČM
Zopet je mati prisluškovala, a pri vratih. Prišla ni v sobo, marveč. se tiho izrauznila od tam...
Kmalu potem je prišel Sveti večer, najlepši dan za dobre, pridne otroke. Ana je kar zvihrala v sobo, da vidi. kaj Ji ie prinesel liubi Je-zušček. Oj. kako Ji zažarijo oči, ko vidi tu nakupičenih vse polno lepih darov! Pa njeno veselje se popne do viška, ko ugleda med drugimi rečmi tudi lep košek, kakršnega si je želela. Skoro da ni zaupala svojim očem. Saj Je bila izrekla želio le potihoma sama zase, in zdaj se je ta želja uresničila! ,,Kako lepo, kako Iepo!" je zaklicala ter vesela tlesk-nila z ročicama. In ko je drugi dan vprvo šla s koškom na cesto, ie tudi eovorila sama s seboi. Iz dna duše se ie zahvalila ljubemu Bo-žiiku, da ii ie izpolnil željo.
Tako vidite, liubi čitateljčki, ie dobra mati večkrat otrokom blizu, četudi na to niti ne misliio. Toda ljubi Bog ni dobremu otroku nikoji daleč. On vidi vsako tvoje delo in ume tudi tvoie misli in želie, čeprav |ili ne izgovoriš! —