Glasba nas druži
Glasba nas druži — pod tem geslom smo se 18. novembra 1973 ob 16. uri zbrali v veliki, čeprav hladni dvorani v Dolskem. Mraz ni motil nikogar. Vsi so se že na samem začetku močno ogreli — poslušalci z bučnim ploskanjem, s katerim so pozdravili naše har-monikarje; glasbenike pa je ogrel strah, ki je že po prvih taktih popustil. Vrstile so se giasbene in pevske točke, nastopali so solisti, dueti in terceti, pevski tercet in oktet, pa še pevski zbor, zbor harmonikarjev in mali orkester. Nazadnje je glasbeni program po-živila telovadna vrsta iz Dola pod vodstvom Jožeta Peterka.
To prijetno glasbeno popoldne je pripravila domača glasbena sekcjja. Seveda brez prizadevnega Tonjja Semeja in Nežke Čadove, ki vodi tudi pevski zborček, ne bi mogli polni dvorani (karje vDolskem red-kost) nuditi takega programa.
V Dolskem deluje ta sekcya že pet let. Svoje delovanje je začela v zelo slabih fmančnih in tehničnih možnostih, v premajhni, prehladni in za glasbo ne preved primerni sobi. Do danes se te razmere niso dosti izboljšale.
Takrat, pred petimi leti so se vsi z navdušenjem prijeli učenja raznih inštiumentov. BUo je 30 harmoni-karjev, nekaj časa pa je deloval tudi tambuiaški orkester. Toda kmalu se je navdušenje poleglo; člani so za-čeli odhajati iz glasbenega kiožka, število se je vedno bo(j krčilo in se-daj, po petih letih, nas je od prvih 30 ostalo samo še devet.
Mnogi so opustili igranje že po prvih težkih in zahtevnejših vajah. Glasba seveda zahteva vztrajnost, potrpljenje, nadarjenost in učenje. GJasba zahteva celega človeka. S te-lesom in dušo se ji je treba predati in šele po dolgem času in nepresta-ntfi vajah se ti posreči, da vsaj delno obvladaš njene prvine. Te nam že 5 let vtepa vglavo dobri prof. glasbe v pokoju Toni Semeja iz Doba pri Domžalah. Vsak teden dvakrat se v svojem   rumenem   DAFU   pripelje
pred zadružni dom, kjer imamo glas-beno šolo, in takoj je okrog njega polno otrok — ne samo tistih, ki obiskujejo glasbeno šolo, marveč tudi veliko drugih, kajti vse si je pridobil s prijazno besedo in bon-boni, katerih mu nikdar ne zmanjka. Kljub temu, da je že upokojen, v glasbi najde zadovoljstvo in svoje-vrsten užitek. Vesel je, da tudi nam lahko nudi vse to in sc razveseli vsa-kega našega uspeha.
Pod njegovim vodstvom vsako leto prirejamo številne nastope. V letu 1973 smo jih imeli kar 16. Po-leg ,,premietnega" v Dolskem, smo poslušalcem nudili glasbene užitke še v Senožetih, v Dolu, Šentjakobu, Moravčah, zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, Vo-dicah, Mostah, na Prežganju, kjei smo po uspelem nastopu pripravili piknik ob slastnih čevapčičih in sladkih jagodah, in še diugje. Na koncu šolskega leta pa smo organi-zirali dvodnevni izlet na Plitvice in v Crikvenico. Vsi učenci in staiši, ka-teri so šli z nami, so bili veseli in zadovoljni, saj so videli kraje, ki jih mogoče ne bi nikoli. Poleg tega pa so se še nakopali in tako utrudili, da so na poti dornov spali vsi razen petih, ki so od Crikvenice do doma neprestano peli in igrali, saj smo inieli s seboj tudi harmoniko.
18. novembra stno torcj prazno-vali maihen jubilej:    5-letnico   ob-
stoja naše glasbene sekcye. Ob tej priložnosti je bilo z lepimi knjižniini nagradami nagrajenih 9 učencev, ki so .^držali" vseh pet let: Maiko Bokalič, Matejka in Nuška Zupan-čič, Bojan Bokalič, Mirjam Pavšek, Maruška Zver, Martina Trdin, iz Dola pa Bojana Peterlin in Bojan Zavrl. Nagrade so pripravili KS in KUD Dolsko in DPD Svoboda Doi. Najlepše se jim zahvajujemo.
Izmed vseh učencev najboj iz-stopajo trije: Maiko Bokalič ter sestrici Matejka in Nuška Zupančič. Poleg začetniških, otroških in naših-narodnih pesrai izpod njihovih prstov marsikdaj prav prijetno za-zveni kakSna klasična, zahtevna, težka skladba. Nihče se ne ustraši not, ki jim jih prinese tov. Semeja, in po vsakodnevnih vajah, ki jih opravijo doma, prav kmalu zaslišimo melodijo, nad katero smo vsi navdu-šeni. Sestrici Tejka in Nuška pa mnogokiat z igranjem razveselita in zabavata tudi goste v domači go-stilni. Zato ti trije zaslužjo še po-sebno pohvalo.
Vedno prihajajo novi učenci, ki se žele izobraževati na glasbenem področju, tako da nas je letos spet okiog 40. Tudi na koncertu so so-delovali tisti, ki so za inštrumente prijeli komaj pied nekaj meseci in prav ti so bili deležni med občin-stvom največjega priznanja. Ena teh novink je komaj 6-letna Janka Mi-helčič, ki po treh mesecih učenja že ' ,,čudovito ' in zanesjivo zaigra mar-sikatero pesem.
Upam, da se bo število glasbe-nikov če že ne povečalo, pa vsij obdrzalo takšno, kot je in da bomo še naprej z igranjem in nastopi, ki jih pripravjamo za naslednjo sezono, razveseljevali Ijubitelje glasbe doma v Dolskem in bližnji okolici.
MARTINA TRDIN