Ženska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) nZa dolžnost in za pravico Vsak pošteno, srčno stoj; 1(3^ Če bo treba, pa desnico Srčnim upom dvigni v boj!" Stariši, kaznujte otroka, ako ne uboga; toda kazen bodi vselej pravična. Verjemite, da nič oe žali otroka bolj, in tudi nič ga lože ne pokvari, nego krivična kazen. Z ničemur se tudi lože ne zaduši in uniči občutek za pravico, kateri je prevažen za vse njegovo življenje, npgo ravno s krivično kaznijo. Ta občutek vzbudi se v otrokovera srcu uže jako zgodaj. Ne prezirajmo ga, utrjujmo in dopolnujmo ga z vsemi močmi. če pomislirao, kako malo je dan danes ljudi, ki niso pravični samo do sebe, ampak tudi do bližnjih, ki ne trpe, da se godi krivica tudi drugiro, izrekli bodemo gotovo, da je skoro najvažniši nalog vzgojitelja, gojiti ljubezen do pravice v srcih otroških. Ali kdo naj bi bil sposoben v to? Redki so oni, kakor sem uže rekel, kojim je pravica nad vse, redki so, ki jo ljubijo samo zarad nje. Ne rečem preveč, in ne sodim preostro, ako menim, da so le še otroci pravični. Okoliščine naneso dostikrat v življenji, da mora zatisniti človek pri marsikaterem činu eno ali celo obe očesi, da mora pustiti dostikrat veljati, da je dvakrat dve pet in marsikaj enacega, ako hoče živeti v miru. Kajti čudno je ali zelo resnično, koliko ima trpeti večkrat pravičen človek. če mu tudi ne more in ne sme nikdo protiti javno, če mu tudi ue sme nikdo očitati njegove pravičnosti, vender ga smeši tajno ter ga skuša izpodriniti ali uničiti. In tako se godi mej posamezniki, kakor tudi niej narodi. Pač treba nara je čisto novega zaroda, ki bode napisal na svoj prapor besedo Bpravica", in ki jo bode tudi gojil ter jo pripravil do one veljave, katera ji pristuje v življenji. Vender temu zarodu je treba vzgojiteljev, kateri čujo, da se ne zaduši v otrocih občutek za pravico. Treba je mož, ki se ne brigajo za svet, ampak ki iz prepričanja ljubijo pravico, ki gredo za njo v smrt, ako je potreba. Ali kje jih najti! Po pravici tožimo, da se ona pravila, oni nauki, ki se tako lepo bero po pedagogičnih knjigah, tako redko dado izpeljati pri vzgoji. Ali so zato tudi neizpeljivi? Gotovo bi se dali porabiti prav modro in dobro, ako bi bili vzgojitelji tudi vselej modri in dobri. Toda ti so navadno taki, kakor je sploh narod, mej katerim žive. Zato vidimo tudi, da kdo doseže več, nego drugi, in sicer zato, ker je sam boljši. In zato vzgojitelj, ako hočeš, da bodo tvoji gojenci enkrat pravični Ijudje, bodi sam pravičen. Ako nisi tak, ne poskusi vzgojati mladine. Ne misli, da je uže dovolj, ako pridiguješ otrokom preobširno o tej čednosti, da jim pripoveduješ le prelepe in premične vzglede pravičnih ljudi. To je vse nič. Sam imaš biti pravičen, to je tvoj nalog. Nekdaj se je prištevala pravica le oniin čednostira, ki so lastnina samo inožem. Zato so bili sodniki le možje; le možem je bilo dovoljeno prisegati, le možem potpgovati se za pravico. Žeaskira je bilo zaprto vse to. In dobro je bilo tako. Ne niislimo, da so bile ženske vsled tega zatirane, tlačene, ali morda čisto brez vsph pravic. Možj.  so bili vedno galantni, celo pregalantni do njih. Oni so se borili pač sauii za pravice, ali potem so jih delili vestno s svojimi ženami. Ali kar na enkrat, ue veui iz katerih vzrokov, podelili so tudi ženskim pravice, biti se za pravice. čemu to? Ali je raorda zdaj bolje? Ali gredo morda ženske zdaj prve v boj? 0 ne, zato so preslabe, in možje bi jih tudi ne pustili iz same galantnosti. One puste moždin prve iu najhujše boje, in le pri delitvi plena priskočijo jim na pomoč. In da si obdržč vse eno najboljši del, temu je porok zopet le ona glasovita galantnost mcškega spola. Jaz ne odrekam s tem ženskim občutka za pravico. Kakor v vsakem človeku, tako se vzbudi tudi v deklici už. v prvih letih ta občutek. Toda manjka ji le močf, da more to čednost tudi vsplej kazati v dejanji. Ali tudi vzgoja, kakoršna je dan danes, ji ne more podeliti te zmožnosti.