Andrej Dular
VINOGRADNIŠTVO NA SLOVENSKEM V 19. STOLETJU
Čeprav vinogradništvo v slovensl<em etničnem prostoru v splošnem ni bilo tako po-
membna in razširjena gospodarska panoga, kakor sta bila poljedelstvo in živinoreja, je
vendar v predelih, v katerih so bile podnebne in talne razmere ugodne za gojenje vinske
trte, pomenilo osnovno dejavnost za preživljanje.
V srednjem veku in v kasnejših stoletjih je bilo vinogradništvo razširjeno tudi na območjih,
koder so bile podnebne razmere za trto manj ugodne. Ko pa so se prometne razmere iz-
boljšale in je bilo možno tržiti z vinom na večje razdalje, so gojenje trte v manj primernih
predelih opustili (44, str. 290).
Ob koncu 18. stoletja sta bili na Slovenskem izoblikovani dve ločeni vinorodni območji, in
sicer primorsko in subpanonsko.
Josip Vošnjak je v svoji knjigi Umno kletarstvo (1873) takole razdelil slovenska vinorodna
območja: na Štajerskem so bili vinogradi po legi razdeljeni v pet vrst, in sicer: 1. Ljutomer,
Ormož, Ptuj, Zgornja Radgona; 2. pohorska vina; 3. Slovenske gorice; 4. briški, kozjanski
in šmarski okraj; 5. vinogradi v okrajih Celje, Vransko, Gornji grad, Šoštanj, Laško in Sev-
nica. Na Kranjskem je Vošnjak delil področja dolenjskih vin (to so bila vina, ki so jih pride-
lovali v krškem, novomeškem, metliškem in črnomaljskem, mokronoškem, trebanjskem
in kostanjeviškem okraju) in področje vipavskih vin. Na Koroškem so bili vinogradi v La-
botski dolini in Podjunski dolini. Posebej so bila omenjena tudi goriška, primorska in istr-
ska vina.
Po katastru iz leta 1820 je bilo na celotnem slovenskem ozemlju okrog 87.272 oralov vi-
nogradov ali 50.182 ha, od tega na Slovenskem Štajerskem 21.957 ha (43,7%), v Istri,
Primorju in na Goriškem 18.514 ha (36,9%), na Kranjskem 9645 ha (19,2%) in na Koro-
škem 66 ha (0,1 %) vinogradov (48, str. 124). Avtor ne omenja Prekmurja in njegovega
Goričkega in Lendavskih goric, ki je ob izidu knjige v upravnem pogledu spadalo pod
Ogrsko.
V izrazito vinogradniških predelih je bila vinska trta zasajena na prisojnih pobočjih, na ka-
terih so bile parcele razdeljene na dolge jermene v smeri strmca. Obstajala je tudi delitev
na grude. Osamljenih vinogradnikov je bilo v vinogradniških okoliših bolj malo. Na Vipav-
skem in Goriškem pa so sadili trto tudi v ravnini na njivah (plantah), in sicer tako, da so za-
sadili po sredi njiv drevesa, po katerih so potem speljali vinsko trto. Trte so bile speljane
tudi na oljke in murve. Take njive s trtami so zavzemale skoraj tri četrtine vseh njivskih
površin. Na Primorskem so bili v hribovitih predelih vinogradi na terasah, ki so jih imeno-
vali ronki ali grede (39, str. 73). Na Goriškem so gojili trto na brajdi med drevjem (48,
str. 136).
Posestne razmere
Posestne razmere v slovenskih vinorodnih območjih v 19. stoletju so bile predvsem na-
sledek posestnih razmer iz preteklosti. Prav v ta čas sega troje oblik vinogradniške po-
sesti, ki imajo izvor v zgodnjem obdobju fevdalizma: 1. dominikalni vinogradi, ki so jih ob-
delovali zemljiški gospodje v lastni režiji s pomočjo podložnikov, s tako imenovano vini-
čarsko raboto, 2. vinogradi kot sestavni deli podložnih kmetij, ki jih je obdeloval kmet in
za katere je dajal zemljiškemu gospodu kot dajatev tudi vino, in 3. vinogradi, ki so nastali
s krčenjem gozdov na bolj ali manj strmih gričih — ta izkrcana zemljišča so imenovali „go-1
62     Andrej Dular
Vinogradniške parcele v katastrski mapi k.o. Sovjak (Slovenske gorice) iz leta 1824 (arhiv R Slovenije,
Ljubljana
Vinogradništvo na Slovensl<em v 19. stoletju      63
ra" in nove vinograde „gorske vinograde". Zemljiški gospod je bil na vinski gorici gorski
gospod, ki je dajal vinograde v zakup po gorskenn pravu različnim ponudnikom. Za vino-
gradniške parcele so se lahko potegovali kmetje, meščani in tudi fevdalci, ki jih sami niso
imeli. Vsi ti pa so bili do gorskega gospoda v enakem razmerju, saj so mu morali dajati
vinsko dajatev, ki so jo imenovali gorščina ali gornina. Zakup po gorskem pravu je bil de-
den, ker je obdelovanje vinogradov zahtevalo večje začetno delo, stroške in sprotno
vzdrževanje, in svoboden, ker gorski gospod ni mogel naložiti zakupniku osebne podlož-
nosti. Vinogradniki-sogorniki (vsi uživalci vinogradov na vinski gorici), so po gorskem pra-
vu sestavljali gorsko skupnost. Njej je na vinogorskih zborih predsedoval gorski gospod s
sodno gorsko palico v roki kot simbolom lastnine in oblasti na gori (46, str. 353 s). Za-
kupna razmerja na vinskih goricah je urejalo gorsko pravo, ki je bilo pri nas od sredine 16.
stol. uzakonjeno in zapisano v Gorskih bukvah. Te so bile v veljavi vse do leta 1812, ko
jih je francoska oblast na ozemlju, pripadajočem kraljestvu Iliriji, preklicala. Zunaj Ilirije se
je ohranila veljavnost Gorskih bukev vse do leta 1848, ko je bilo podložništvo docela
ukinjeno (11, str. 114 s).
V 1 5. stoletju so bile velike vinogradniške površine na Štajerskem v rokah deželnega kne-
za, precejšen del vinogradov pa so imeli tudi samostani in druge cerkvene ustanove. Tako
je bilo tudi drugod na Slovenskem.
Ob koncu 18. stoletja so reforme Marije Terezije in zlasti Jožefa II. vplivale tudi na spre-
membo posestnih razmer. Krepila se je moč države in omejevala avtonomnost deželnih
gosposk. Reforme so vse bolj potiskale gosposko iz vloge malih oblastnikov v vlogo privi-
legiranih lastnikov, posestnikov. Razen tega seje nekaterim deželnoknežjim gospostvom
pridružila podržavljena cerkvena zemljiška posest. Ta posest pa ni ostala dolgo v upravi
države, ker jo je ta s prodajo na dražbah ponudila najboljšemu ponudniku. Tako se je vse
bolj krepila zasebna posest (47, str. 205 s). Kljub temu je tudi v 19. stoletju velik del vino-
gradniških površin ostal v rokah samostanov, cerkve in plemstva kot naslednikov nek-
danjih gosposk (44, str. 305). Tako so obsežne vinograde fevdalcev in cerkve še naprej
obdelovali kmetje z viničarsko raboto, pa tudi služabniki posestnikov in najeti delavci.
Kmetje so svoje vinograde obdelovali sami in so si pri obsežnejših delih pomagali med seboj.
Pojav viničarstva
Državne reforme so posegle tudi v kmečko življenje. Odpravile so nevoljništvo in dovolile,
da se je začelo kmečko gospodarstvo deliti. Na Slovenskem Štajerskem in deloma v Prek-
murju so začeli manjši kmečki vinogradniki in kočarji prodajati svoje vinograde bogatim
meščanom. Tako se je na teh območjih širilo viničarstvo, ki je kot oblika zaposlitve polj-
skih delavcev dobilo prave razsežnosti šele v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja.
Izvore viničarstva moramo iskati pri gorskopravnih vinogradih. Lastniki vinogradov „na
gorici" so stanovali nemalokrat v precej oddaljenih krajih. Meščanom so na primer obde-
lovali vinograde njihovi hlapci, dekle in drugi posli ali pa so si najemali dninarje. Ker pa je
bilo dela v vinogradih skozi vse leto veliko, so se sčasoma ti služabniki za stalno naselili v
vinogradu. To naj bi bili pravi viničarji (8, str. 74).
Podobno je bilo tudi pri plemičih, cerkvi, trgovcih, korporacijah. Takšna viničarska raz-
merja, ki jih poznamo že iz 14. in kasnejših stoletjih (45, str. 390), so nastajala predvsem
z naselitvijo dninarjev in gostačev, pa tudi njihovih potomcev na vinski gorici. Od 2. polo-
64      Andrej Dular
vice 18. stoletja naprej pa lahko zasledimo viničarje tudi med malimi kmeti in vinogradniš-
kimi kočarji (želarji).
Kakor ugotavlja Bračič, (7, str. 63 ss), so v začetku 19. stoletja na Štajerskem pospeše-
vale razvoj viničarstva zelo slabe letine. V krizi 1812 do 1818 so cene vina močno padle,
žitne cene pa so porasle, kar je povzročilo hudo lakoto v Halozah. Lakota je prisilila zlasti
manjše kmete in kočarje, da so se zadolževali pri posojilnicah, oderuhih (namestnikih),
bogatih trgovcih in meščanih, ki so za denarno posojilo jemali od Haložanov vinski mošt.
Po letu 1820, ko se je začel gospodarski vzpon, so se cene poljedelskih proizvodov, zlasti
žita in mesa, povečale, cena vinu pa se je le neznatno dvignila. Haložani so se spet
zadolževali, tako da so vnaprej prodajali vinsko letino, ki jim je bila glavni vir dohodkov.
Obresti na dolg pa so bile velike in namestniki so jih, če niso bile poravnane, neusmiljeno
iztožili.
Razlike med malimi kmeti ter meščani in nekmečkimi posestniki vinogradov je na začetku
19. stoletja povečevala akcija štajerske kmetijske družbe, s katero naj bi obnovili vinogra-
de s kvalitetnimi trtami, kot so rizling, silvanec, traminec in burgundec. Ker pa so le redki
haloški kmetje zmogli obnovo vinogradov, se je njihovo vino še bolj razlikovalo od vina
novih vinogradov, in se je torej tudi slabše prodajalo. V stiski so se Haložani zadolževali
tudi pri kmetih z Dravskega in Ptujskega polja; dolgove za dobljeni živež so poravnavali s
prodajami gozdov, travnikov ali celo vinogradov. Haloški vinogradi so tako prehajali v ro-
ke nedomačinov, nekdanji lastniki pa so postali viničarji v lastnih vinogradih.
Viničarji so bili z lastniki vinogradov v deputatnem razmerju: obdelovali so vinograd, za to
pa jim je dal lastnik na voljo manjšo stanovanjsko hišo, nekaj zemlje in kravo, če viničar ni
imel svoje, poleg tega pa jim je nekatera dela plačeval v denarju in naturalijah. Glede na
lastništvo vinograda so se delili viničarji na gosposke, kmečke in železarske viničarje.
Slednji so bili med delavci v deputatnem razmerju v najslabšem položaju (9, str. 88).
Kakor v Halozah so bile podobne razmere tudi v drugih pomembnih vinorodnih predelih na
Štajerskem in v Prekmurju. Viničarstvo se je razvilo predvsem tam, kjer so bile vinorodne
lege za trto najlepše in najugodnejše. Ti vinogradi pa so bili večinoma v lasti velikih po-
sestnikov: graščakov, meščanov, cerkva, samostanov, trgovcev in gostilničarjev, velikih
kmetov z ravnine. Tako so imeli v Halozah leta 1824 Nehaložani 31,3% vseh vinogradov,
med njimi meščani 16,9% površin. Tudi v Slovenskih goricah so imeli najugodnejše vino-
gradniške lege v rokah nedomačini. V Ljutomersko-ormoških goricah je že leta 1824 bilo
največ tuje posesti v njihovem vzhodnem delu, v Jeruzalemskih goricah. 90 do 100% vi-
nogradov, ki so jih obdelovali domači viničarji, je bilo v posesti oddaljenih lastnikov. Naj-
več so jih imeli meščani, cerkev in graščine iz Avstrije, deloma še kmetje z Murskega in
Središkega polja, torej z bližnjih ravnin. V občinah z dominikalno posestjo je merila vino-
gradniška parcela 1 do 1,5 ha, v občinah s kajžarsko vinogradniško strukturo pa 15 do 25
arov. Posest nedomačinov je merila povprečno od 2 do 5 ha (45, str. 383, s; 2, str.
103-114).
V Prekmurju, v Lendavskih goricah je v začetku druge polovice 19. stoletja obsegala ne-
kmečka posest v vinogradih kar 59%. Lastniki so bili iz katastrskih občin zunaj goric. V
vzhodnih Lendavskih goricah so imeli vinograde le lastniki iz hrvaških in bližnjih madžar-
skih vasi, medtem ko je bila obsežna meščanska posest na najlepših legah okrog Trojice.
Na Goričkem so bili najlepši vinogradi, ki so bili last veleposestnikov, ločeni od drobne
kmečke posesti (40, str. 74 s).
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     65
Vinogradi z zidanicami in hišami v Kotu pri Semiču, okoli leta 1930, vinogradniška pokrajina, ki je bi-
la značilna tudi za čas ob koncu 19. stoletja (arhiv SEM, Ljubljana)
Na Dolenjskem so bili stari gorskopravni vinogradniški delci tako majhni, da se na njih ni
razvilo viničarstvo z deputatom.
Med naseljenci na goricah so pred zemljiško odvezo in tudi po njej prevladovali vinograd-
niški kajžarji. Meščanske posesti v vinogradih je bilo manj, ker so bila vina manj kvalitet-
na. Življenjska raven na malih kmetijah in kajžarijah je bila podobna življenjski ravni kajžar-
jev na Štajerskem (45, str. 400). Tudi v Beli krajini niso poznali viničarjev. Zemljiška po-
sest je bila drobna in zvečine v kmečkih rokah. Razen na semiškem območju, kjer so v vi-
nogradih stanovali posamezni kajžarji, naselitev po goricah ni bila običajna (41, str.
67-76).
Vinogradi na Primorskem so bili v sklopu kmetij ali pa v sklopu večjih posestev. Deputat-
na razmerja se tam niso razvila, saj je dal lastnik vinograd v obdelavo kolonu, ta pa mu je
dajal del pridelka (45, str. 400). Šlo je torej za zakupe.
Po zemljiški odvezi leta 1848 je kmet sicer postal svoboden, vendar so ga odkupnina in
nove denarne dajatve, ki jih je moral plačevati, močno obremenile. Ko so nastopile še tri
zaporedne slabe letine, se je gospodarski položaj haloških kmetov še poslabšal (7, str.
65). Zadolženost je spet naraščala, kar je povzročilo, da so pričeli prodajati vinograde in je
bilo tako še več viničarjev. Podobni procesi so nastajali po zemljiški odvezi tudi v Sloven-
skih goricah, na Dolenjskem in Bizeljskem ter deloma v Prekmurju. V vseh slovenskih vi-
norodnih območjih pa so od druge polovice 19. stoletja vplivale na posestne razmere tudi
trtne bolezni.
66      Andrej Dular
Vpliv fiziokratizma
Pod vplivom fiziokratskih idej je država v drugi polovici 18. stoletja skušala pospeševati
posamezne gospodarske panoge. Z uvedbo dednega kmečkega posestnega prava kot
kupnega prava je približala zemljo kmetu in ga še bolj navezala nanjo. Poleg tega je država
razdelila med kmete dotedanje skupne pašnike, ki so bili slabo izkoriščeni. To pa je vodilo
k uvajanju hlevske živinoreje, novih krmilnih rastlin, opuščanju prahe in prehajanju na ko-
lobarjenje (23, str. 43).
Pri širjenju novih idej so pomagale kmetijske družbe, ki so jih ustanovili v Celovcu leta
1764, v Gradcu in Gorici 1765 in v Ljubljani leta 1767. Med njihovimi člani ni bilo kme-
tov, pač pa le za fiziokratske ideje vneti zemljiški gospodje, uradniki, izobraženci. V publi-
kacijah, ki so jih izdajali v nemškem jeziku in zato niso mogle vplivati na slovenskega kme-
ta, so se lotevali večinoma vprašanj poljedelstva in živinoreje. Zapostavljeno je bilo sad-
jarstvo, še bolj pa vinogradništvo, kateremu fiziokratizem na splošno ni bil naklonjen.
V sedemdesetih letih 18. stoletja je goriška kmetijska družba celo nasprotovala temu, da
bi se razdeljena gmajnska zemljišča spremenila v vinograde, saj so menili, da je vina do-
volj in bi novi nasadi škodovali ceni vina (44, str. 295). Ni torej čudno, če se je obseg vi-
nogradov v tem času zmanjševal v prid drugim kulturam (23, str. 46).
Delo kmetijskih družb je bilo pod Francem II. prekinjeno in je zaživelo šele po odhodu Fran-
cozov: Sestava društvenih članov se v tistem času ni dosti spremenila (socialno in sta-
novsko), pač pa so se spremenili pogledi na kmetijska vprašanja. Splošni napredek na
prehodu iz 18. v 19. stoletje je pomenil tudi za vinogradniško kulturo nekatere spremembe.
Predvsem je prevladovalo mnenje, da je za napredek kmetijstva potrebno strokovno
znanje, ki naj temelji na spoznavanju prirodoslovnih ved (49, str. 17). Tako je iz poročil
štajerske kmetijske družbe razvidno, da se je ukvarjala z novimi obdelovalnimi metodami,
novimi načini kletarjenja in z uvajanjem novih trtnih vrst (44, str. 295). Za dobro vino-
gradništvo je bilo treba poznati lastnosti trt in vrednost grozdja različnih sort. Zato je
družba izdala leta 1841 Trummerjevo Sistematično klasifikacijo in opis trtnih sort v Voj-
vodini Štajerski, leta 1855 pa še dodatek k temu delu. V obeh knjigah je opisanih okoli
300 različnih sort vinske trte, kar priča o nenačrtnosti takratnega vinogradništva (49, str.
17). Zaostalo je bilo tudi kletarstvo, saj so vinogradniki pri pridelovanju vina uporabljali še
načine in postopke iz starejših časov.
Novosti v vinogradništvu se niso mogle uveljaviti hitro in v večjem obsegu. Najprej jih
zasledimo v pridvornih vinogradih zemljiških gospodov, nato tudi v vinogradih bogatejših
kmetov in meščanov, pri majhnih kmetih in vinogradniških kočarjih pa kasneje. Temu so
bili vzrok revščina, prometna odmaknjenost goric od večjih centrov, navezanost vino-
gradnikov na tradicionalne obdelovalne načine, odnos med vinogradnikom in viničarjem,
kakor tudi neznanje. Anton KrempI je takole opisal nastale razmere: „... tudi vertnarstvo
je zdaj se zdignolo — samo gorice so v' dostih krajih še slabo se delale. Nagornjaki, želari,
kmetovje so svoje gorice le vekšital kak najhitrej, ne kak najbolše si opravili. Méstjani ino
gospodje imajo vincare, tudi toti per svojem vekšital slabem življenji ino malem znanji de-
lajo po svoji stari navadi, ne pa tak, kak bi se vekši hasek'z goric vzel." (32, str. 246).
Razen novih trt, ki so se uveljavile v vinogradih premožnejših lastnikov, agrarno tehnična
revolucija v vinogradništvo ni prinesla pomembnejših novosti ne v obdelovanju vinogra-
dov ne v kletarjenju.
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     67
Naslovnica knjige Vinoreja, župnika IVIatije Vertovca, iz leta 1844
68      Andrej Dular
Slovenski vinogradnik, ki si je hotel razširiti vinogradniško znanje, je imel na voljo le v
nemščini pisano literaturo. Vrzel je zapolnil župnik Matija Vrtovec, ki je spisal Vinorejo za
Slovence v slovenskem jeziku. Izšla je v prilogi Kmetijskih in rokodelskih Novic leta 1844.
V njej je Vrtovec širil med vinogradnike napredne poglede o obdelovanju vinogradov in
kletarjenju. Ob določenih primerih je kazal napake in priporočal nove postopke obdelave.
Vrtovčevi Vinoreji se je v drugi polovici 19. stoletja pridružila še druga vinogradniška lite-
ratura: Jančarjev Umni vinorejec (1867), Vošnjakovo Umno kletarstvo (1873) in Gomba-
čevo Novo vinogradništvo (1897). Poleg Kmetijskih in rokodelskih novic (1843) je
Kranjska kmetijska družba začela leta 1884 izdajati Kmetovalca, ki je prinašal veliko pri-
spevkov tudi s področja vinogradništva. Prav tako so izdajale svoja glasila ostale kmetij-
ske družbe.
Obilica vinogradniške literature v drugi polovici 19. stoletja je spodbujala vinogradnike k
boljšemu obdelovanju trte in umnejšemu kletarjenju. Kazala pa je tudi, da se je zlasti
manjši slovenski vinogradnik, ki je prideloval vino zase in za bližnji trg, le počasi preus-
merjal v „umno kletarstvo". Temu je bila gotovo vzrok revščina, a tudi trmasto vztrajanje
v tradiciji. Radikalnejše spremembe v vinogradništvu so povzročile predvsem trtne bolezni.
Trtne bolezni
Od srede 19. stoletja je bilo vinogradništvo močno pod vplivom trtnih bolezni, ki so prišle
iz Amerike. To so bile grozdna plesnoba (oidium tuckeri), strupena rosa ali peronospora in
trtna uš. Prva se je razširila v petdesetih letih zlasti v istrskih, tržaških in deloma goriških
vinogradih, tako da je vinogradništvo v teh predelih močno nazadovalo (44, str. 300). Po
Dolenjskem so opazili to bolezen šele okrog leta 1890 (22, str. 91), vinogradi na Vipav-
skem in v Brdih pa niso bili prizadeti. Kmalu so ugotovili, da proti tej nadlogi pomaga
žveplena voda, s katero so škropili trte. Kasneje so žveplali trte s posebnimi žveplalniki,
mehovi. Na pomoč je priskočil tudi deželni odbor kranjski, ki je brezplačno razdeljeval
žveplo in mehove kmetijskim podružnicam (29, str. 65).
V sedemdesetih in začetku osemdesetih let 19. stoletja se je na Kranjskem, Štajerskem in
v Istri pojavila peronospora. Ta trtna bolezen je zajela sčasoma vsa vinorodna območja in
povzročila, da so celo pričeli opuščati vinograde. V Italiji in Franciji pa so sredi osemdese-
tih let odkrili sredstvo zoper peronosporo. V Italiji je bila to apnena voda, v Franciji pa raz-
topina bakrenega vitriola (30, str. 1 ). Odtlej so z mešanico gašenega apna in modre galice
uspešno preganjali to bolezen. Najprej so škropili z metlicami, nato pa s škropilnicami, ki
so imele edino slabost v tem, da so bile predrage (27 gld. 50 kr. leta 1889) (24, str. 219).
Tudi pri preganjanju peronospore je vinogradnikom pomagala država preko kmetijskih
družb. Le-te so leta 1890 prodajale kilogram modre galice po 33 krc, članom pa po 31
krc. Medtem pa so prekupčevalci prodajali modro galico tudi po 80 do 100 krc. za kilo-
gram (25, str. 3).
V članku o prekmurskem vinogradništvu je B. Sever zapisal: „V Prekmurju se je učinkovi-
ta borba proti peronospori začela šele v 90-ih letih, in sicer v veleposestniških vinogradih.
Sprva konservativni odnos individualnih kmetovalcev do te borbe se je kruto maščeval.
Šele naglo nazadovanje vinogradniških površin jih je prisililo, da so začeli uvajati zaščitne
mere." (40, str. 76). Podobno se je dogajalo tudi v Beli krajini, saj so Dolenjske novice pi-
sale: „Nase ljudstvo se dolgo ni moglo navaditi škropljenja in v začetku ni škropilo, ali kvar
ga je podučila, da mora škropiti in sedaj tudi pridno škropi." (18).
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     69
Reklamni oglas za trtno škropilnico "CANDEO" v Dolenjskih novicah leta 1895
70     Andrej Dular
Nahujša nadloga slovenskega pa tudi evropskega vinogradništva je bila trtna uš (Phyllo-
xera vastatrix). To so zasledili že leta 1872 v poskusnem vinogradu vinarske šole v Klo-
sterneuburgu pri Dunaju. Trtno uš so opazili na trtah, ki so jih za poskuse pripeljali iz Ame-
rike. Domače trte, ki jih je napadla, so začele hirati in so nazadnje odmrle. Ministrstvo za
kmetijstvo je imenovalo komisijo, ki naj bi uporabila vas sredstva, da bi filoksero zatrli,
trtna uš pa se je kljub temu hitro širila.
Leta 1880 se je pojavila v občinah Kapela in Pišece v brežiškem okraju ter v koprskem
okraju v občinah Izola in Piran. Leta 1884 jo je bilo moč zaslediti v občinah Velika Dolina
in Čatež, leta 1887 pa v občinah Drašiči in Radovica v črnomaljskem okraju ter v Beli
cerkvi in Brusnicah v novomeškem okraju. Leta 1888 se je prikazala v okolici Vipave
(Podgora in Vrabce) ter v okolici Trsta in v okrajih Gorica in Sežana (6, str. 145 ss). V
Prekmurju se je filoksera pojavila leta 1875, močneje pa še v letih 1885 in 1892, ko je
uničila velik del vinogradov (40, str. 77).
Do konca stoletja so bili s trtno ušjo okuženi skoro vsi vinogradi na Slovenskem, mnogi
med njimi pa so bili tudi popolnoma uničeni. Ker je vinski pridelek usihal, se je večala tudi
beda vinogradniškega prebivalstva. V osemdesetih letih so se zato iz nekaterih krajev za-
čeli močno izseljevati prebivalci zlasti v prekomorske dežele. Ta selitveni tok je pričel po-
jenjavati šele v drugem desetletju 20. stoletja. V začetku devetdesetih let so Dolenjske
novice pisale: „Nas čakajo slabi časi, ako se bolj pridno ne poprimemo sadjereje in
živinoreje, ker trtje se habi in uničuje leto za letom. Ljudje kolje iz vinogradov prodajajo za
kurjavo. Vsi nasveti v boj proti trtni uši in peronospori so doslej bob ob steno. Zaradi po-
manjkanja novcev gredo ljudje v Ameriko." (13, str. 20).
Edino sredstvo za ohranitev vinogradništva se je izkazalo sajenje ameriških trt, ki so bile
odporne zoper trtno uš. Te so požlahtnili z domačimi, evropskimi trtami. Skrb za obnovo
vinogradništva sta prevzeli država in dežele. Že leta 1875 je izšel zakon o zatiranju trtne
uši, leta 1891 pa zakona o desetletni oprostitvi davka za vinograde, ki jih je uničila trtna
uš, in o dodelitvi brezobrestnih posojil za obnovo vinogradov. Posameznik je lahko prejel
za obnovitev 0,5 ha velikega vinograda 400 kron posojila, ki ga je vračal v posameznih
obrokih 1 5 do 20 let (49, str. 21).
Država in dežele pa so tudi podpirale ustanavljanje matičnjakov in trsnic, v katerih so za-
čeli vzgajati ameriške podlage. Trsnice pa so ustanavljala tudi društva, šole in celo posa-
mezniki. Sadilni material iz državnih in deželnih trsnic so prodajali obubožanim vinograd-
nikom po nizki ceni, najrevnejšim pa so ga dajali tudi zastonj.
Da bi ljudi spodbudili k obnavljanju vinogradov, je deželna vlada razpošiljala glavarstvom
nemške in slovenske Iztise podob (tablic) o trtni uši, pa tudi knjižico Riharda Dolenca Ka-
ko zasejati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti, ki je izšla leta
1888 v 5000 izvodih (26 str. 317). Za poduk o novem vinogradništvu so skrbele vinar-
ske in kmetijske šole, na Štajerskem pa tudi posebne „vinicarske" šole, v katerih so de-
vetmesečni pouk obiskovali viničarji in kmečki sinovi (49, str. 22). Po vaseh so predavali
kmetijski strokovnjaki, tako imenovani potovalni učitelji, o rigolanju, saditvi ključev, cep-
ljenju ameriških trt, o novih vinogradih. Ljudje so jim prisluhnili z velikim zanimanjem, saj
je „vsied mrtvih vinogradov, ki so bili še pred desetimi leti ponos tukajšnjega vinogradni-
ka, vladala huda skrb za obstanek" (14, str. 40). V Adlešičih so se po enem takšnih pre-
davanj ljudje kar spopadli za 2000 ključev ameriških trt, ki so rasli na šolskem vrtu, prej
pa zanje niso kazali nikakega zanimanja. Zdaj bi jih lahko oddali še desetkrat toliko (15,
str. 46).
Vinogradništvo na Slovensi<enn v 19. stoletju     71
Zemljevid razširjenosti trtne uši iz leta 1901 (Bericht über die Verbreitung der Reblaus in Österreich
in Jahre 1901, Wien 1902)
72     Andrej Dular
Kljub državnim podporam ob nakupu galice in žvepla, brezobrestnim posojilom in odpu-
stitvi davka od novo nasajenih ameriških vinogradov, so bili stroški za obnovo vinogradov
veliki. Poslanec Schweiger je v deželnem zboru kranjskem leta 1896 takole označil nasta-
lo stanje: „Kdor hoče stare vinograde prenoviti v nove, mora imeti v jedni roki delavce, v
drugi vreme, v obeh žepih pa denar. /.../ Zasadil sem do zdaj vinograd dobrih 5000 m^ ali
1 oral. Minolo jesen je rodilo okoli 500 trt, jedno tretjino bom letos pocepil druge trte so
požlahtnene. Vodim natančne račune za vsak dan in to me do danes stane 670 gld. Pri-
stavim še novo kolitev s primernim kostanjevim kolom komad po 3 kr., računam stroške
za pravilno nasaditev jednega orala novega vinograda 800 gld." (16, str. 17—18).
V Prekmurju, kjer vinogradništvo ni bilo deležno finančne pomoči države, so vinograde na
ameriških podlagah obnavljali v Lendavskih goricah, kjer je bila močno zastopana meš-
čanska posest. Na Goričkem, kjer so bili vinogradi v lasti gospodarsko šibkejših kmetov,
pa so zaradi pomanjkanja denarja spreminjali vinograde v njive ali pa jih zasajali z manj
občutljivo šmarnico (40, str. 77 — 78).
Boj proti toči
Vinogradnike pa niso pestile le nove trtne bolezni. Pridelek vina so jim zmanjševale tudi
pozeba trt, suša in toča. Zlasti toča je napravila veliko škode in je vinogradnike spravila
nemalokrat ob ves pridelek.
Proti koncu 19. stoletja so po kranjskih in štajerskih vinorodnih okoliših začeli streljati
proti toči. Streljali so, da bi pretresli pogubonosne oblake toče tako močno, da bi namesto
toče pričel padati dež. Tako so po Štajerskem in Kranjskem postavili številne strelne po-
staje ali strelne štacije, to je lesene hišice, v katerih so bili spravljeni možnarji, zvončasti
Nji in smodnik. Skrb za postavitev takih postaj in njihovo vzdrževanje so prevzele kmetijs-
ke podružnice in okrajna glavarstva, ki so dobivala v ta namen državno in deželno podporo.
Ob koncu leta 1900 je bilo na Kranjskem 230 obrambnih strelnih postaj za vreme, ki so v
istem letu porabile 6300 kg smodnika in oddale približno 78.000 strelov (4, str. 47). Nas-
lednje leto se je število strelnih postaj še povečalo, prav dobro pa je napredovalao organi-
ziranje strelnih postaj tudi na Štajerskem (5, str. 46) in na Goriškem.
V kmetijskih časopisih so začeli objavljati navodila, kako streljati proti toči. Za učinkovito
streljanje so morale biti postaje oddaljene ena od druge največ dva kilometra, vsaka pa je
morala imeti najmanj tri 28 do 70 kg težke topiče (možnarje), saj je bilo treba zaradi večje
učinkovitosti streljati zelo hitro. Pri tem pa so se možnarji tako segreli, „da jih ni bilo moč
prijeti ali brez nevarnosti smodnik vanje vsipati" (17, str. 109). Zato so prevzeli skrb za
streljanje proti toči zanesljivi in izurjeni posamezniki.
Strelne priprave je izdelovalo več tvrdk oziroma podjetij, njihove izdelke pa so propagirali
tudi kmetijski časopisi. Znani so bili Ungarjevi In Greinitzevi topiči za streljanje proti toči; v
Celju jih je izdeloval Rebek, v Žalcu pa Lorber.
O tem, kako pomembno se je zdelo ljudem streljanje proti toči, govori podatek, da se je v
Krškem 29. aprila 1900 zbralo na zborovanju o streljanju proti toči s praktičnimi preizkusi
nad 1500 ljudi (27, str. 146).
V začetku 20. stoletja pa je tudi v strokovnih krogih vse bolj prevladovalo prepričanje, da
takšno početje ne zaleže dosti ali sploh nič. Kakor so kasneje pisale Dolenjske novice, so
imele od tega korist samo tvrdke, ki so izdelovale možnarje in zvočne cevi za „pananje pri-
rodnih sil", in pa trgovci, ki so te predmete prodajali.
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     73
Risba strelne postaje proti toči iz leta 1897, objavljene v gospodarskem listu Kmetovalec
Strokovno ni bilo nikoli potrjeno, da je streljanje proti toči imelo koristne učinke. Zato so
razni govorniki na shodu vinogradnikov, ki je bil ob vinarski razstavi leta 1906 v Ljubljani,
menili, naj se streljanje proti toči opusti in naj se rajši napravi deželna zavarovalnica proti
škodi, ki jo toča povzroča po vinogradih. Spričo takih mnenj in slabih izkušenj je leta 1907
ministrstvo za kmetijstvo na Dunaju ustavilo vse poskuse s streljanjem proti toči. S tem
so bile ukinjene tudi denarne podpore, ki so jih dobivale občine za obrambo pred to hudo
naravno nadlogo (19).
Vinogradniško delo
Dela v vinogradu spadajo med zahtevnejša in težja kmečka opravila, saj terjajo posebno ,
znanje, sprotno obdelovanje in nenehno skrb za trto in pridelek.
Način obdelovanja vinogradov v 19. stoletju se ni razlikoval od tistega v prejšnjih stolet- i
jih. Delo je bilo ročno, opravljali pa so ga s preprostimi obdelovalnimi orodji. V drugi polo-
vici 19. stoletja sta se ostalemu vinogradniškemu delu pridružila še večkratno žveplanje
in škropljenje, ob koncu stoletja pa seje spremenila tudi vzgoja trte. Na Koprskem so opu- i
stili živo oljčno oporo in uvedli latnike; iz štajerskih vinogradov je izginilo sadno drevje i
(breskve), trto pa so začeli saditi v ravnih vrstah (3, str. 118).
V drugi polovici 19. stoletja je bilo za obdelavo 1 joha (0,57 ha) vinograda potrebnih 116 i
delovnih dni (okrog 200 dni za 1 ha). Med letom je bilo delo razdeljeno takole: 18 delov- i
74     Andrej Dular
nih dni je bilo potrebnih za grobanje, 9 dni za rez trte, 25 dni za prvo kopanje, 7 dni za
vožnjo, pripravo in postavljanje trtnih kolov, 11 dni za prvo vez in pletev, 1 5 dni za drugo
kopanje, 8 dni za drugo vez in obiranje zalistnikov, 6 dni za vršičkanje in 17 dni za trgatev
(10, str. 142).
Ko so začeli trte žveplati in škropiti, se je število dnin na leto (za 1 ha) povečalo na 250 do
300 (1, str. 47).
Okrog leta 1870 je stalo na Slovenskem obdelovanje 1 joha vinograda blizu 90 fl, še 14 fI
pa je bilo potrebno prišteti za gnoj. Na Dolenjskem in Štajerskem so dobivali dninarji 40
do 60 kr., ob hrani in pijači pa 25 kr. na dan. Na Goriškem in Vipavskem so dobivali dni-
narji 50 do 80 kr., dninarice pa 50 do 60 kr. (10, str. 119).
Prvotno so trto sadili tako, da so v neprekopano zemljo naredili luknjo in vanjo vtaknili
trtno ključico, ki je pognala. Razdaljo med trtami so določili kar z dolžino ročaja motike.
Trto so razmnoževali z grobanjem (31, str. 77 — 78). Ko pa je trtna uš uničila vinograde,
so morali zemljo pred saditvijo novih trt globoko prekopati, rigolati. To delo je bilo eno
najtežjih vinogradniških opravil, saj je bilo treba prekopati zemljo tudi 80 do 90 cm globo-
ko. To so delali v mesecu novembru in tudi v decembru, če zemlja ni pregloboko zmrznila.
Želarji so rigolali sami s pomočjo sosedov in so jim pomoč odslužili z delom ali kako drugo
uslugo. Kmet, ki je imel viničarja, je dal rigolati viničarju navprek, se pravi, da je viničar
opravil delo sam ali s svojo družino. Viničar je delal ob lastni hrani — v deri — plačilo pa je
dobil v naturi ali v denarju (9, str. 106).
V začetku sedemdesetih let 19. stoletja so na Štajerskem znašali stroški za 1 joh novega
vinograda 1000 fl. Ocenjeni so bili takole:
Za rigolanje 208 fl. (za kvadratno klaftro = 3,6 m^ 10 do 16 kr.), za planiranje zemljišča,
sajenje in količenje 60 fl. (1 50 delovnih dni po 40 kr.), za 9000 trtnih korenik (ena po 15
kr.) 135 fl., 45 fl. za gnoj in kompost (približno 1 5 voženj), 140 fl, za trtne kole. K temu
sta bili prišteta še vrednost zemljišča 200 fl. ter vrednost (preračunana na 1 joh) kleti in
viničarskega stanovanja 212 fl. (10, str. 141 — 142).
Prvo vinogradniško delo, ki so ga opravljali vinogradniki od konca januarja pa do jožefo-
vega (19. marec), je bila rez trte. Do sredine 19. stoletja, ko se začno pojavljati trtne škar-
je, so rezali trto z noži, vinjaki in fovči. Temu opravilu je sledilo gnojenje vinograda, ki je
bilo bolj intenzivno v velikih kmečkih in gosposkih vinogradih; v njih so gnojili s hlevskim
gnojem vsaka 3 oziroma vsakih 6 let. Delo je ponavadi opravil viničar, ki je gnoj zvozil v
vinograd s samokolnico ali pa ga je v strmih legah znosil s košem. Revnejši vinogradniki
so gnojili s hlevskim gnojem predvsem polja, v vinogradu pa so podkopavali pod trto list-
je, rezine ali slamo, tako na primer na Dolenjskem, kjer mnogi sploh niso gnojili (43, str.
726). Da je bilo takih vinogradnikov, ki niso gnojili vinogradov, mnogo, nam o potrebnosti
gnojenja pričajo tudi številna opozorila v kmetijskih listih in vinogradniški literaturi v drugi
polovici 19. stoletja.
Gnojenju je sledilo prvo kopanje vinograda ali prva kop. Kmečki vinogradnik je okopal vi-
nograd z najetimi kopači, na Štajerskem in povsod, kjer so imeli viničarje, pa so morali ko-
pati tudi vsi za delo sposobni člani viničarske družine (9, str. 92).
Želarji so svoje vinograde kopali sami ali s pomočjo delavcev, ki so jim delo odslužili, ali pa
so jih plačali z denarjem. V Cmurku je na primer leta 1843 zaslužil kopač na dan 24 kr.,
grobar 24 kr., vezač 24 kr., nosač gnoja 21 ali 15 kr. (33, str. 133).
Vinogradništvo na Slovensl<em v 19. stoletju     75
Prva kop je morala biti opravljena saj do srede aprila (do jurjevega, 23. 4.), če je bilo vre-
me lepo, tudi že marca, saj je pri kasnejšem okopavanju obstajala nevarnost, da bi odgna-
lo trto poškodovali. Kopati so začeli okrog osmih, in sicer od spodnjega dela vinograda
proti zgornjemu. Kopač je imel pri sebi nož, s katerim je obrezoval zgornje korenine trte.
Ker je bilo delo težko, je morala biti temu primerna tudi hrana. Leta 1870 je Trdina takole
opisal kopanje v vinogradu na Dolenjskem: „Še prve dni maja se okapa v nogradih. Plača
pri bogatem Malnarji je 20 x na dan, vina dobe petkrat, zvečer pa popijejo, kolikor ga ho-
čejo, gotovo da vsaki naj manj po 2 bokala ( 1 bokal = 1,4 I). Če rajtamo vrč po 10 x, gre
za vino drugih 20 x in večidel še več. Jed pa tudi ni zastonj. Tedaj trosi gospodar čez 1/2
for. za posla na dan. /.../ Hrana bila je kmečka (Reza to pravila) zjutraj zelje, žgance z mle-
kom, opoldne repo ješpren in notri suho meso, zvečer repa kaša, sicer kruh. /.../ Za pred-
poldanico in malico popilo je 13 delavcev vsaj po celo „nežo" (6 bokalov)."
„Pri skopi Jelenki bila je hrana po pr. tudi taka, le prekajenega ni bilo nič. Delalo je 10 ljudi
tu, 5 fant, 5 punie. Vina pri kosilu 1 vrč, pri predjužniku 3 v., pri južini 2,pri malci 3 v." (42,
str. 73). Če kopačem hrana ni bila pogodu, so se znali tudi ponorčevati. Tako je „Parkija
poslala v vinograd kopačem razun nekaj vina mrzel fižol in kašnato repo. V to vtaknejo
razkopavši jo iz raznih zeli narejen „puselc" v fižol pa natlačijo vse polno trave in ji pošljejo
obe jedi nazaj in vse za to, ker jim je bilo vina premalo in taka hrana nepriležna." (42,
str. 207). Zemljo, ki se je ob vsakoletnem kopanju nabirala ob vznožju vinograda, so po
opravljenem delu zvozili ali znosili na vrh vinograda.
Ko so bile gorice skopane, so stavili trti v oporo kole. Ti so bili iz hrastovega, kostanjeve-
ga, akacijevega ali hojkinega, to je borovega lesa. V vinogradu so zdržali 8 do 10 let. Pri-
pravo kolov je imel na skrbi vinogradnik ali pa viničar.
Proti koncu aprila je bila druga kop, za katero je bilo treba pol manj delavcev kakor za
prvo. Delo je bilo lažje in se je tudi hitreje opravilo.
Ko je trta že odgnala, so morali odstraniti z nje nerodne mladike, da so se rodni poganjki
lažje in lepše razvijali. To opravilo, ki so ga imenovali pletev trte, je bilo zelo pomembno,
saj je slab plevač gorico dol spravil, če pa je bil dober, jo je povzdignil.
Po prvem žveplanju in škropljenju, ki je sledilo pletvi, so trto privezali z rženo slamo. V
krajih, kjer so poznali viničarje, je bilo tako v gosposkih kakor v kmečkih vinogradih to
predvsem viničarjevo opravilo. Želarji so svoje vinograde vezali sami. Viničarji za vez niso
dobili plačila v denarju, pač pa jim je pripadla trava, ki je rasla v vinogradu in okrog njega.
Z njo so krmili svojo živino (9, str. 94).
Med poletnimi meseci so morali vinograd še večkrat žveplati, škropiti z galico, privezovati
dolge mladice in žeti travo. Zlasti po vetrovnih in nevihtnih dnevih sta morala vinogradnik
in tudi viničar popravljati nastalo škodo v vinogradu, škropiti in privezovati. Vinograd je
zahteval celega človeka skozi vse leto — „trta potrebuje trojno mokroto: dež, roso in pot
(pridno obdelovanje); grozdje poganja iz žuljev; grozdje visi na trpljenju; trta rodi perje,
pot pa grozdje" (43, str. 728).
Po veliki maši (15. avgusta), ko se je začelo grozdje mehčati, so morali v naseljenih vino-
gradih zapreti vse kokoši in grozdja se ni smel nihče dotakniti. Do trgatve je bil vinograd
svet kraj, v katerem sta zorenje grozdja nadzirala gospodar in viničar. V severovzhodni
Sloveniji so o veliki maši postavljali v vinograde lesene klopotce, ki so z ropotom odvrača-
li škorce in vrabce od sladkega grozdja. Poleg gospodarja so med zorenjem v krškem, no-
vomeškem, radeškem in metliškem okraju varovali pridelek v večjih vinogradih gospodar-
jevi posli in najemniki. Na Štajerskem so bili vinogradniški čuvaji običajni v bližini večjih
76     Andrej Dular
mest, posestniki pa so jih plačevali glede na velikost svojih vinogradov. Na Vipavskem vi-
nogradniških čuvajev niso imeli, pač pa so morali poljski čuvaji obhoditi in čuvati tudi vi-
nograde. Takšen poljski čuvaj je dobil na mesec 12 fl. plačila (10, str. 111, 119, 142).
Da so bili čuvaji resnično potrebni, govore številni sodni spisi v arhivu metliške mestne
občine, ki se nanašajo na krajo grozdja. Tako je 26. 9. 1886 poljski čuvaj Ferdinand Doh-
tarič iz Metlike ovadil tri pastirje, ki so kradli grozdje v vinogradu (36). Vsak izmed njih je
moral plačati po 1 gld. kazni. Tudi posestnik Jože Majzelj je 27. 9. 1887 ovadil pobaline
oziroma pastirje metliških posestnikov, ker so mu „v nedeljo popoldne kradli grozdje v vi-
nogradu na Bočki ter povzročili za 5 fl. škode." Nekaj dni kasneje seje sodba glasila: Dra-
govan in Čavlovič po 2 dni zapora, Zvonkovič in Franc Vidži po 1 dan zapora, Stipančič
oproščen, plačajo pa odškodnine 4 fl." (37).
Trgatev je bila za vinogradnike najbolj veselo opravilo. Njen čas so določale že Gorske
bukve, ki so bile, čeprav formalno ukinejen za časa Francozov, ponekod v veljavi med vi-
nogradniki skoraj vse do leta 1848 (12, str. 60—61). Sočasni začetek obiranja grozdja v
vseh vinogradih na posamezni vinski gorici je imel predvsem praktičen značaj — gorski
gospod naj dajatev ne bi dobil v prekislem vinu.
Po odhodu Francozov je avstrijska zakonodaja urejala tudi trgatveni red. Leta 1832 je iz-
šel prvi zakon o trgatvi in leta 1860 še drugi, nobeden pa ni zaživel tudi v praksi.
Seveda po vsem slovenskem ozemlju niso začeli trgati sočasno, saj je zaradi podnebnih
razlik grozdje dozorelo nekod prej, drugod kasneje. Razlika med severovzhodom in jugo-
zahodom je bila več kot mesec dni. Na Vipavskem, kjer so začeli trgati že konec septem-
bra, je celo 19. stoletje določal vsakoletni čas trgatve soseskin odbor z županom (10,
str. 111).
V Beli krajini so začeli trgati okrog 1 5. septembra in tudi konec septembra, končali pa v
prvi polovici oktobra. Na Dolenjskem, Štajerskem in tudi v Prekmurju so začeli trgati
okrog 1 5. oktobra (sv. Terezija), trgatev pa se je v velikih vinogradih laho zavlekla tudi do
10. novembra.
Kljub temu da se trgatvenega reda v splošnem niso držali, so zanimivi primeri, ko je bil
dan trgatve točno določen. Sredi šestdesetih let je na primer v Beli krajini določal začetek
trgatve okrajni predstojnik, kasneje tudi občinski odbor. Tako je dal leta 1865 „okrajni
predstojnik J. Logar oklicati po vsem črnomaljskem okraju, da ne sme pred sv. Mihaelom
(29. 9.) nihče trgati, sicer bo ostro kaznovan. Neka kmetica /iz Semiča/, ki je trgala pred-
časno, in so ji odvzeli mošt ter ga po 3 goldinarje plačali /ter ga odpeljali v Črnomelj/, je ta-
kole tarnala: „Da sem ja znala, da boste vi k meni po tem posle prišli, ja bi ga na kolnik iz-
pustila, naj bi ga zemlja popila, ki mi ga je dala. Vi mene niste videli, kako sem bila ja reva
lačna i tužna, ko sem ga okopavala, da sem se od glada i vročine z nosom ob tla zapikava-
la, zdaj pa ste prišli mi otimat mojo revščino in z ljudsko muko se bogatit." (28, str. 317).
Leta 1882 je bila za vinogradnike, ki bi trgali predčasno, predvidena denarna kazen 80 fl.
ali 16 dni zapora (38).
Že pred trgatvijo je moral vinogradnik pripraviti vinske posode in prešo. Na trgatev je po-
vabil sorodnike, sosede in prijatelje. Če so te povabili, je bila velika čast, saj je bila trgatev
spravilo dragocenega pridelka in obenem praznično opravilo. Manjši vinogradniki so obrali
pridelek sami, večji pa so najemali delavce in jih tudi plačevali. Gospodinje so ob tej prilož-
nosti pripravile boljšo hrano: spekle so potice in kokoši, pri bogatejših pa tudi prašiča. Na
Primorskem so načeli pršut in jedli ribe ter brodet (21, str. 64). Za Dolenjsko je Trdina za
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     77
leto 1870 zapisal: „0 trgatvi v Prečnenn 20 x in hrana (krumpir etc. nič mesa, nekaj vina)
v mestu: 30 x meso, kruh, za vsako žensko polič vina (meso etc.) daje se zato, da ne bi
zobali grozdja — toda ga zobljejo vse eno." (42, str. 246).
Mošt so še v preteklem stoletju delali tako, da so grozdje, ki so ga brentarji prinesli iz vino-
grada v hram, zgnetli, zmastili, steptali z nogami. Takšen način so poznali na vzhodnem
robu Pohorja, v okolici Maribora, v Prekmurju (31, str. 88) pa tudi na Dolenjskem in v Beli
krajini (35, str. 189) ter na Tržaškem (21, str. 56) V Beli krajini so pred uvedbo preš ime-
li odprta korita, kamor so metali z grozdjem napolnjene vreče. Po njih so skakali, mošt pa
je tekel v posodje, ki je bilo pod koriti (34, str. 18).
Zmečkano grozdje so nato spravili v koš na stiskalnici in ga stisnili, da je grozdje oddalo
ves sok. Tropine, ki so ostale po stiskanju, so na primer v Beli krajini še enkrat zalili z vodo
in prešali. Dobljena pijača se je imenovala pikolit. Iz tropin so tudi kuhali žganje — tro-
pinovec.
Po prešanju so mošt zlili v sode, kjer je nekaj tednov kipel. Ko se je umiril, so sode začepi-
li, da zrak ni mogel do mošta. Vinogradnikovo celoletno delo se je tako zaključilo. Na marti-
novo (11. novembra) se mošt spremeni v vino. Na predvečer sv. Martina so se vinograd-
niki in prijatelji zbrali v kleti, kjer je vrel mošt. Gospodar je v ročko natočil mošta in ga v
imenu sv. Martina krstil v vino. Družba se je potem, ko je malo pojužinala, odpravila v dru-
go zidanico, k drugemu vinogradniku (9, str. 105).
Človek in vino
V Beli krajini, kjer je bilo pridelovanje vina pomembna gospodarska dejavnost, so do
1880— 1890 (v vzhodni Beli krajini tudi kasneje) ob podružnih cerkvah delovale tako ime-
novane soseske (tudi cerkvene) zidanice ali hisi. To so bile neke vrste izposojevalnice vi-
na in žita pod sosesko (vaško) upravo, katerih člani so bili ponekod le vinogradniki, dru-
god le kmetje ali pa tudi vsi vaščani.
Poslovanje v zidanici sta vodila dva moža (šekutorja, cekmeštra), ki sta na rovaš (leseno
paličico, na katero sta vrezovala dolg) izposojala vino in žito vaščanom. Dolžniki, ki so si
med letom izposojali vino v soseski zidanici, so morali ob prihodnji trgatvi povrniti dolg v
poldrugi količini mošta. Soseska je izkupiček od prodaje vina, ki se je nabralo v zidanici,
porabila za popravilo podružne cerkve, pokopališča pa tudi za obnovo soseske zidanice in
vinskega posodja. Včasih so presežek denarja namenili za popravilo vaških poti pa tudi za
druge skupne potrebe (nakup raznih kmečkih strojev itd.) (20, str. 35 — 54).
Soseske zidanice so do pojava trtne uši v Beli krajini poslovale dokaj uspešno. Na to opo-
zarja tudi Lokarjeva opomba, da belokranjskem vinogradniku zmanjka vina že spomladi in
si ga zato Izposoja v vaški (soseski) zidanici.
Kmet je moral prodajati svoje vino, da je z denarjem poravnaval davčne obveznosti. Ra-
zen tega so veliko vina popili tudi ob težjih delih in ob praznikih. Janez Trdina, ki se je na
svojih popotovanjih po Dolenjskem in Beli krajini ukvarjal tudi z zbiranjem vinske etnogno-
zije, je leta 1877 ugotovil, da najde Dolenjec tudi druge vzroke in izgovore za pitje: „Naj
pred so prazniki, o Božiču in Veliki noči se ga mora nalokati, če bi ga imel ukrasti, kar se
tudi godi ali pa naberačiti po hišah, kar že tudi ni nenavadno. Ali tudi nedelje so žejni dne-
vi, ki zahtevajo gasilnico. S prazniki vred je tedaj že celih 60 dni takih, ki delajo težke vins-
ke skušnjave, kterim ni naš človek lahko kos. Ravno take skušnjave pa obhajajo Dolenjca
78     Andrej Dular
Soseska zidanica na Radovici (Bela krajina) iz leta 1861 (arhiv Belokranjskega muzeja, IVIetlika)
tudi ves predpust, tedaj zopet do dva meseca. Sosebno nekateri prazniki in delavniki ne
smejo prejti brez vinske omotice. To so: Novo leto, trije kralji, Svečnica, debeli četrtek,
pustna nedelja, pustni torek in za nameček še pepelnica. Kedar je kaka plesna zabava ali
ženitev, se pa razume že samo po sebi, da človek ne sme ostati trezen." (43, str. 767).
Pitje vina pa so po Dolenjskem opravičevali tudi drugače:
/„Vina! Letina je slaba, če se ne bomo tolažili s pijačo, s čim pa se bomo?/ Vina! Menda
ste slišali že, da mi je nocoj moja Mica umrla. Bila je dobra žena, težko jo bomo pogrešali.
Bog ji daj svoj mir in pokoj, meni pa svojo tolažbo./ Vina! Ko sem vstal, sem djal sam sebi
za šalo: Če bom srečal najpred možkega, ga moram danes še piti, če babo, bom ostal pa
doma. He, he — srečal sem babo pa sem djal: Zdaj ga pojdem pa nalašč pit, da bom videl,
če mi bo ta baba pijačo res zagrenila."/ (43, str. 761)
Izgovorov za popivanje po gostilnah in zidanicah je bilo veliko, nič koliko je bilo priložnosti
tudi na vaških veselicah, sejmih in žegnanjih:
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju      79
„Na Trški gori ga gre /vina/ dostikrat 50 veder in tudi več, sosebno o malem šmarnu, ko je
glavni shod. Če se premisli, da ga ima odrešen človek 1 firkelj čez in čez dosti, sme se ra-
čunati, da se o tej priliki 2000 ljudi tako napije, da ga ne kaplje več ne potrebuje. /.../ In
drugje ni nič bolje. Na Ljubnu sem videl o svetem Vidu patronu ljubenske cerkve veliko
več ljudi pijanih kakor treznih. Nekateri so se ga navlekli pri cerkvi, drugi po zidanicah, še
pater, ki je maševal, je bil tako zalit in poln, da se je grede navzdol bolj tekljal kakor pa ho-
dil. Sploh se opazuje, da se na cerkvenih shodih ne le kmetje ampak tudi duhovni naj raje
upijanijo." (43, str. 767)
Nezmerno pitje je bilo, kakor ugotavlja Trdina, po Dolenjskem običajno tako pri moških
kakor pri ženskah, pri revnih in bogatih. Vino je bilo vzrok, da so propadala nekdaj trdna
gospodarstva, da je bilo v družinah veliko število otrok, katerih neprimerna vzgoja je bila
predvsem posledica neurejenih družinskih razmer in okolja, v katerem so otroci odraščali:
„Mož in žena prideta domu malo bol ko vinjena. Žena da štruce 6 letni hčerki in 4 letnemu
sinčku. Mož: No ta dva sta že dobila, zdaj pa še meni. Ala brž na trati te nisem mogel pri-
praviti, tukaj te pa ne bom nič vprašal. Žena: Nikar ne bodi tako siten. Saj se ne branim,
ker vem, da to more biti. /.../ Čez 6 let našel je to hčerko učitelj in f lagrantibus z 11 letnim
dečkom v žitu. Župnik jo je poklical k sebi in vprašal, kaj je delala, pa je dejala: To kar ata
in mama." (43, str. 779)
Pijače se niso branili tudi otroci: „Ded troletni unuki: Rezika, me imaš kaj rada? Otrok: O ja
oče. Ded: Zakaj pa me imaš rada? Otrok: Zato, ker mi daste vselej poln glaz vina, mama
pa se pol ne." /.../ Več dečkov od 5 — 7 let. Jožek: „Naš oče mislijo, da ga jaz samo takrat
pijem, kedar se njim zijubi. Ali saj mi ga dado tudi mama, če ni doma mame pa Micka (se-
stra) ali pa Tone (hlapec), kedar me pa kaj ujezi, pa še nečem drugim nič reči. Saj vem, kje
visi ključ pa grem kar sam ponj." (43, str. 741)
Zlasti v vinorodnih predelih je vino spremljalo človeka vse življenje. Na mizi je bilo ob otro-
kovem rojstvu, krstu, bilo je nepogrešljiv spremljevalec fantovskih družb in ženitovanj-
skih gostij, v vinu je človek utapljal bolečino ob smrti, po njem je segal tudi v bolezni.
Metliški podobar Vincenc Jereb si je na prazne strani knjižice, v kateri so bila leta 1888
natisnjena pravila zadruge metliških obrtnikov, takole zapisal nekaj domačih vinskih re-
ceptov za različne bolezni:
Če bi se komu zmešalo:
Telohove korenine namakaj tri ure v vinu, potem tisto vino spij, preden greš spat. To vza-
me norost iz glave.
Če te zobje bole od mraza:
Zmešaj česna, pehtrana in mastika skupaj in skuhaj to na vinu. S tem si umivaj usta, je
izvrstno.
Če je komu zavdano:
Zlate korenine cvetje in seme namoči na vinu in pij. Stolci želoda in štupo na vinu zavžij.
Za grižo:
Skuhaj tri pesti hrastovega listja, vrzi notri za tri nožne špice trpotca, pridani nekaj stolče-
nega galuna in nekaj španskega voska. To vse skuhaj na poldrugem litru vina in pij, kedar
hočeš. (50)
Razširjenost in priljubljenost vina se zrcali tudi v številnih ljudskih pesmih in pregovorih.
Ljudska tvornost je okrog te pijače ustvarila bogato zakladnico preprostih življenjskih res-
nic, ki s svojo brezčasovnostjo segajo tudi v današnji čas. Taka sta tudi pregovora (43,
80     Andrej Dular
Str. 853 in 931), ki ju je leta 1878 in 1879 Janez Trdina zapisal nekje na Dolenjskem:
Kdor vino preveč pije, je neumen, kdor ga pa nikoli ne, je še bolj nespameten.
Vino in žensko je treba po malem ljubiti, pa človeku nikoli ne presedata.
Viri in literatura:
1. Baš Angelos, Vinogradništvo. Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana 1980.
2. Belec Borut, Prispevek k zemljiško posestni strukturi v Ljutomersko-Ormoških gori-
cah leta 1824 in 1961. ČZN, N.v. 1/1965.
3. Belec Borut, Spreminjanje vinogradniških površin v Sloveniji v zadnjih 70-ih. Geo-
graphica Slovenica 2, Maribor 1973.
4. Bericht über die Verbreitung der Reblaus (Phylloxera vastatrix) in Österreich im Jah-
re 1900. Wien 1901.
5. Bericht über die Verbreitung der Reblaus (Phylloxera vastatrix) im Jahre 1901. Wien
1902.
6. Bericht über die Verbreitung der Reblaus (Phylloxera vastatrix) in Österreich in den
Jahren 1904, 1905 und 1906. Wien 1907.
7. Bračič Vladimir, Gozdnate Haloze. Maribor 1982.
8. Bračič Vladimir, Viničarstvo. Vino in gorice. Pokrajinski muzej Ptuj 1976.
9. Čuš Jožef, Viničarji. Vino in gorice. Pokrajinski muzej Ptuj, 1976.
10. Die Weinproduction in Oesterreich. Wien 1873.
11. Dolenc Metod, Do kdaj so veljale „Gorske bukve" na Slovenskem? ČZN XX, Maribor
1925.
12. Dolenc Metod, „Gorske bukve" v izvirniku, prevodih in priredbah. Ljubljana 1940.
13. Dolenjske novice 1890/VI, št. 3, (1.1.), str. 20.
14. Dolenjske novice 1896/XII, št. 5, (1.3.), str. 40.
15. Dolenjske novice 1896/XII, št. 6, (15.3.), str. 46.
16. Dolenjske novice 1896/XII, št. 3, (1.2.), str. 17-18.
17. Dolenjske novice 1898/XIV, str. 109.
18. Dolenjske novice 1898/XIV, št. 3.
19. Dular Andrej, O belokranjskem vinogradništvu v preteklem stoletju. Vinska vigred v
Beli krajini. Izdalo Društvo vinogradnikov Bele krajine, 1983.
20. Dular Jože, Soseske zidanice v vzhodni Beli krajini. SE XVI-XVII/1963-1964.
21. Etnološki pregled vinogradništva v Tržaški pokrajini. Človek in trta. Trst 1987.
22. Gombač Frančišek, Novo vinogradništvo. Ljubljana 1897.
23. Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskega naroda V, Ljubljana 1974.
24. Kmetijske in rokodelske novice (dalje Kmetijske novice) 1889/XLVII, št. 28 (10.7.),
str. 219.
25. Kmetijske novice 1890/XLVIII, št. 3 (15.1.), str. 3.
26. Kmetijske novice 1888/XLVI, št. 40 (3.10.), str. 317.
27. Kmetijske novice 1900/LVIII, št. 16 (20.4.), str. 146.
28. Kmetijske novice 1865/XXIII, št. 39 (27.9.), str. 317.
29. Kmetovalec 1896/XIII, št. 9 (15.5.), str. 65.
30. Kmetovalec 1886/111, št. 1 (1.1.), str. 1.
31. Koren Vlasta, Kmečko vinogradništvo v vzhodnih Slovenskih goricah. Etnografija
Pomurja I, Murska Sobota, 1967.
32. KrempI Anton, Dogodivšine štajerske zemle. V Gradci 1845.
Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju     81
33. Kuret Niko, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki
po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842).
Prvi del, drugi snopič. Ljubljana 1 987.
34. Lokar Janko, Belokranjska hiša. Carniola III, 1912.
35. Ložar Rajko, Pridobivanje hrane in gospodarstvo. Narodopisje Slovencev I, Ljubljana
1944.
36. Regesti arhiva metliške mestne občine (dalje Regesti) za leto 1886 (hrani Belokranj-
ski muzej v Metliki).,
37. Regesti za leto 1887.
38. Regesti za leto 1882.
39. Rutar Simon, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Slovenska zemlja I. Ljub-
ljana 1892.
40. Sever Bela, Razvoj prekmurskega vinogradništva. Geografski vestnik 33/1961,
Ljubljana 1961.
41. Šuklje Sveta, Vinogradniška posest v Beli krajini. Geografski vestnik 16/1940, Ljub-
ljana 1940.
42. Trdina Janez, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870—1879.
Knjiga I, Ljubljana 1987.
43. Trdina Janez, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870—1879.
Knjiga III, Ljubljana 1987.
44. Valenčič Vlado, Vinogradništvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev.
Zgodovina agrarnih panog, zv. I. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana 1970.
45. Vilfan Sergij, Delavci v agrarnem gospodarstvu. Gospodarska in družbena zgodovi-
na Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. II. Družbena razmerja in gibanja. Ljub-
ljana 1980.
46. Vilfan Sergij, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961.
47. Vilfan Sergij, Zemljiška gospostva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev.
Zgodovina agrarnih panog, zv. II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana 1980.
48. Vošnjak Josip, Umno kletarstvo. Celovec 1873.
49. Zupančič Ivo, Zgodovina vinogradništva na Slovenskem Štajerskem. Vino in gorice.
Pokrajinski muzej Ptuj 1976.
50. Zapuščina metliškega podobarja Vincenca Jereba (hrani Belokranjski muzej v Metliki).
82     Andrej Dular
Summary
The author speaks about viticulture in the 19*^ century when two separate wine-pro-
ducing districts, i.e. the Littoral and the Subpannonic, were formed in Slovenia. The ar-
ticle describes the land tenure relations of the time, the forms of viticultural tenure,
leasehold and the origins of vinedressing. The gap between small farmers on one side
and townsmen and non-peasant vineyard owners on the other was at the time becoming
ever larger as the best vineyards became the property of landowners. The author gives
an exhaustive presentation of the situation in Styria, the Prekmurje region. Lower Carni-
ola and the Littoral.
The author also deals with the influence of physiocratic ideas on the development of viti-
culture. Furthermore, he discusses the impact of agricultural societies and novelties in
wine-growing with special regard to the introducing of new vines together with the vine
diseases that were attacking vineyards in the middle of the 19'*^ century (vine mildew,
peronospora and phylloxera). He describes the measures against these diseases. Planta-
tion of American vines groundings proved to be the most effective measure. For this pur-
pose American vine nurseries were founded. Wine-growers were given the necessary
professional literature and there were also travelling teachers who taught them such
methods as trenching, planting of vine shoots, vine ingrafting etc.
Wine-growers also set to fight against hail. Therefore, several shooting stations, used for
shooting with mortars into hailstorm, were set up all over Styria and Carniola. Since this
kind of defence turned out to be completely inefficient, wine-growers abandoned it at
the beginning of the 20*^^ century.
The author continues with detailed description of vineyard work with special regard to
trenching of vineyards, necessary for the planting of new vines. Some other procedures
are described too (cutting, manuring, hoeing, sulphurization, sprinkling, vintage and gra-
pe pressing).
Finally, the author mentions village or church wine-cellars which served as a kind of loan
offices for cereals and wine and were preserved at farthest in Bela krajina. He also treats
man's attitude towards wine; thereby he makes use of the records of Janez Trdina, who
was in the second half of the 19*^ century a great connoisseur of wine-growing and wine
itself in the Dolenjsko and Bela krajina regions. Home wine recipes of Jereb, a carver from
Metlika, are also of great interest.