MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Issued monthly for the Young Slovenes by the Slovene Nat'l Benefit Society at 2657 So. Lawndale ave., Chicago, 111. Entered as second-class matter August 2, 1922, at the poet office at Chicago, 111., under Act of August 24, 1912. Annual subscription, $1.20; half year, 60c; foreign subscription, $1.50. LETO XV.—Št. 10. OCTOBER, 1936 VOL. XV.—No. 10. ANNA P. KRASNA: Med hribi dežuje Q.OSTI oblaki so zadelali vsa okna v svet, hribi so ždeli stisnjeni, kakor stare ženice, ki si pritegnejo kolena pod brado in razmišljajo o svoji osamelosti. Tesnoba je lezla skupaj in se ožila v turobnem dolgočasju . . . popoldne šele so potrkale na tiha okna prve kaplje. Narahlo spočetka, potem so pa bičale z besno jezo. Po vrtih je med pritajenim strahom umiralo cvetje. V grozečo temino so sekali bliski, po trgajočih se plasteh pod nebom se je valil grom. Z nebrzdano silo je drvela voda v nižine, za njo so, kot za oračem, zevale brazde široke. Stez ni bilo več; po potih so v mnogih stružicah žuboreli blatni potočki dežja. * * * Drug za drugim JO JE zdaj kar po vseh hišah tako, da kakor odraščajo, drug za drugim gredo. Nekateri gre daleč, drugi blizu živi, a za vsemi ostaja praznota in niz enoličnih dni. Matere čakajo pisem iz daljnih mest — očetje koraka, ki bo spet krenil med hribe z ravnih cest. Saj borba za kruh je pač povsod enaka — nekje v sajastih hribih pa vedno gostoljubna hišica čaka----- Katrica in podgana J^OBROSRCEN star delavec je bil vzel k sebi nečakinjo, da bi mu opravljala hišna dela. A Katrica—tako je bilo deklici ime—je zanemarjala svoje dolžnosti. Kmalu je bila hišica od kleti do podstrešja vsa zanemarjena. Po kotih je ležal prah; tal ni nihče pomival, na stopnicah se je kopičila nesnaga. Stari delavec je pogosto prosil nečakinjo, naj vendar že pospravi hišo. Toda nečakinja je imela zmerom kakšen izgovor. Ker se je staremu možu sirota smilila, je potrpel. Ko pa že krožniki in sklede niso bile več čiste, je nekega dne poklical Katrico k sebi in resno dejal: “Davi sem videl na stopnicah veliko podgano!” “Kaj? Podgana je v hiši?” je zavpila Katrica. “Niti minute ne ostanem več tu!” “Miruj!” je rekel stari mož in si pogladil brado. “Podgana ni lev. Podgana ljubi samo kraje, ki so zelo nesnažni. Cim bolj nesnažna je hiša, tem bolje s? počuti grda žival. In razen tega—kam pa pojdeš, če greš odtod? K teti Mani?” “Bu!” je vzkliknila Katrica in se stresla. “Pri tej bi morala ves dan pomivati in pometati! To pa že ni zame!” “Nu, vidiš” je rekel striček. ‘Poizkusiva torej, ali ne bi mogla pregnati podgane!” “Kaj pa, če me ugrizne?” je vprašala Katrica. “Stal bom pri tebi s samokresom!” se je zasmejal stric. “A prvo je, Katrica, da pospraviš nesnago, ki leži po hiši!” In Katrica je šla in prinesla vroče vode, cunjo in ščet. Z gorečo vnemo je najprej pospravila svojo sobico. Ko je minila ura, se je vsa svetila od snage. Nato je prišla na vrsto stričkova soba. Tu se je Katrica zelo bala, ker je v kotu prasketalo. A saj je stal striček z nabitim samokresom tik nje, pripravljen, da pri priči ustreli podgano, ko bi se pokazala. Po sobi se je lotila ostalih prostorov in nazadnje še kleti. Tu se je Katrica posebno bala podgane. “Ali se upaš tudi tu ustreliti podgano?” je boječe vprašala strička. “Nu,” je menil ta, “saj lahko stopim po lovca, da pride s puško!” Ko je pa Katrica videla nesnago, ki je kar v kupih ležala po kleti, je brž privolila, da ostane striček sam pri njej. Cez dve uri je bila klet pospravljena; s tal bi bila lahko jedla, tako čista so bila. In zgoraj pod streho je sijalo solnce v snažne, pospravljene kote. “Tako!” je nazadnje rekel striček in spet obesil samokres na steno. “Zdaj, mislim, se pri naju ne bo izlepa več pokazala podgana!” “Le zakaj so te grde zveri na svetu ?” je rekla Katrica—na tihem je bila pa vesela, ker je bilo vse tako lepo in snažno, tudi krožniki in lonci. “Mislim, da tudi podgane časih koristijo človeku !” je odvrnil striček. Nato je skril obraz za knjigo in se namuznil. V resnici namreč sploh ni videl podgane! A zdaj je Katrica zmerom pazila na red in snago. S podganami ni hotela imeti več opravka. □ Ina Slokanova: Zgodba o sreči Y KMETSKI bajti, v hribih nekje, je rodila mati sina. Ko ji je usahnilo mleko v prsih, ga je hranila s koruznim kruhom in svojo ljubeznijo in sin je rasel hitro, ko vitka jagnjed v bregu in ko je dvajsetič vzcvetela črešnja pred bajto, je nenadoma vprašal mater: “Mati, povejte, kaj je sreča?” Mati se je nasmehnila in ga z žulja-vo roko pogladila po roki. Po laseh ga ni mogla več, ker jo je že zdavnaj prerasel. Rekla je: “Kaj je sreča vprašuješ? Zame si sreča ti. Za drugačno srečo ne vem.” Sin je zmajal z glavo. Nemir mu je gorel v očeh. “Sreča mora biti nekaj čudovito lepega, sladko opojnega, nekaj, česar ne more razodeti naj slajša beseda. Tu pri nas v hribih je ni. Sreča mora biti tam daleč, kjer se obzorje stika z zemljo, tam, kjer so mesta, velika, hrumeča. Mati, jaz pojdem iskat srečo!” Zena je zadrhtela in sklonila glavo in zašepetala je tiho da jo je komaj čul: “Le pojdi, sinko moj!” Še nižje je sklonila glavo, da ne bi videl solz v njenih očeh. Kajti sin pojde iskat svojo srečo, tega mu mati ne sme in ne more braniti. Ko solze se je lesketala rosa na trati pred bajto, jagnjed v bregu je drhtela in materino srce je krvavelo, ko je odhajal. Toda jokala ni. Bila je mirna, udana. Ko ga je poslednjič objela, mu je želela: “Poišči si srečo, sinko moj, najlepšo, najčudovitejšo srečo, ki jo ima svet!” Gledala je za njim, dokler ga ni sinja dalja skrila v svojih koprenah. Potem pa je odšla v bajto in se razihtela. Sin je pa romal po belih cestah, širokih, cesarskih, ob katerih so se belili kilometrski kamni, po ozkih blatnih poteh in časih tudi po poljskih kolovozih. Končno je dospel v mesto. “Kaj je sreča?” je vprašal prvega človeka, ki ga je srečal. “Sreča je, če imaš službo,” je odvrnil možak. Fant je začel iskati službo. Ves mesec je iskal, končno jo je dobil. Postal je vajenec v trgovini. Razvažal je blago strankam na dom. Prejemal je zaušnice od pomočnikov, toda sreča ni bila to. Pisal je materi: Dobil sem službo, a sreče še nisem našel. Nekoč je vprašal tovariša v trgovini, kaj je sreča, in oni je dejal, da je sreča, če postane vajenec pomočnik. Potem je štel dneve, tedne in mesece, kdaj postane pomočnik. Cas se je iztekel, postal je pomočnik. Nič več ni vozil blaga po mestu in prejemal zaušnic. Ves dan je bil v trgovini in stregel kupcem. Plačo je dobival, da je plačeval stanovanje in hrano in še mu je ostalo, da je pošiljal materi in šel ob nedeljah v gledališče. Toda ali je bila to sreča? Ne, kvečjemu zadovoljstvo. Spet je vprašal tovariša v trgovini, kaj je sreča in ta mu je odvrnil, da je sreča, če postane samostojen trgovec. Začel je varčevati in nalagati denar v hranilnico. Ko je prihranil dovolj, je odprl trgovino. Imel je svoje pomočnike in vajence, bil je samostojen, a srečen ne. “Le kaj je sreča?” se je vpraševal opuno, a odgovoriti si ni vedel. Nekoč je srečal na cesti dekletce, majceno in drobceno. Stisnil ji je v roke srebrnik in jo vprašal, kaj je sreča. Otrok je molčal in ga gledal začudeno. Ponovil je vprašanje in dekletce mu je odvrnilo smeje: “Moja sreča je moja mamica!” Obstal je prikovan. Dekletce je od-bežalo. On pa ni videl ničesar. Njegove misle so romale po domačih holmih in obvisele na bajti, kjer sameva njegova mati. Mati—mamica—sreča! Kako preprosto je vse to, vendar se on tega ni mogel domisliti. Še isti dan se je odpravil na pot. Vse v mestu je prodal. In ko je spet hodil po belih cestah, širokih, lepih, ob katerih so se belili kilometrski kamni, pa po blatnih poteh in poljskih kolovozih mu je bilo pri srcu toplo in tako čudovito lahko, kot nekoč davno, takrat, ko je pod domačo čršnjo sanjal svojo brezskrbno, lepo mladost. Končno je priromal domov, na zeleni grič, kjer ga je pred bajto čakala mati. Sključena je bila že in stara, toda v očeh ji je gorela mladost. Z razprostrtimi rokami ji je pohitel v objem. “Mati, mamica, končno sem našel srečo!” “Kje jo imaš?” so vpraševale njene žareče oči in šepetale od sreče brezmočne ustne. Sin pa jo je dvignil z močnimi rokami, kot da je majceno, nebogljeno dekletce, potem pa jo je stisnil k sebi močno in ji zašepetal na uho: “Mamica, ti sama si sreča, najlepša, najčudovitejša sreča, ki mi jo more dati svet!” NIKOLAJ PIRNAT sanCo panza s svojim prijateljem Kuharica a(~)H, ANICA, kaj sem jaz dobila za god!” Tako j e nagovorila Kramar-jeva Betka svojo prijateljico. “Pridi k nam, v nedeljo pridi, pa boš videla.” “Ce bodo le mama pustili.” “0, saj bodo.” Betka je dobila za god celo kuhinjo: sploh vse, kar se rabi v kuhinji. Zares majhno ognjišče, skledice, piskrce in lep dar! Kako ga je bila pa tudi Betka vesela! Vsakemu ga je razkazovala, vsakemu pripovedovala, kaj bo skuhala mami, pa atu, pa putkam, pa pinčetu in vsem drugim. Ko bo prišla Anica, to bo gledala svojo prijateljico, kako se suče okrog ognjišča, pa kako prestavlja piskrce, kako zna mešati in to in ono. Anici mora skuhati pa res nekaj posebno dobrega. Drugim kuha nalašč brez ognja, a ko pride Anica, takrat bo pa kuhala zares. Anica bo pa pomagala. Da bi že vendar enkrat prišla nede- lja! In prišla je. In tudi Anica je prišla v nedeljo popoldne. “Anica, poglej!” Z zanimanjem je ogledovala Anica lepo igračo. Kaj takega pa še ni videla. Betka ji hiti razkazovati svojo kuhinjo in ji z vso otroško učenostjo razlaga, čemu se rabi ta reč in ona. “Anica, pojdi! Greva ven; ne, gor greva, pod streho, boš videla, kako bo prijetno.” “Tako! Sedaj pa le glej, Anica, kaj ti bom skuhala. Vidiš, jajce. Moja put-ka ga je znesla. Pa malo vode imam tukaj, pa malo moke, vidiš, pa bo močnik.” “Betka, kaj pa misliš? Saj ne boš mogla kuhati!” “O, bom, bom, le počakaj.” “Betka, nikar! Kar tako se igrajva!” A Betka pa ne posluša. Na vsak način hoče pokazati, kaj zna. Kuri in kuri, pa ne gre, nikakor noče zagoreti. “O, ti pes ti, kako mi nagaja!” se za- huduje Betka. “Le čakaj, že vem, kaj bom naredila.” Pa urno steče v kuhinjo, kjer imajo mama pripravljeno olje, da polijejo drva, kadar se nočejo vžgati — in na tihem izmakne posodo za olje. “Tako, sedaj pa mora zagoreti.” Z močnim plamenom res zagori olje. Kdo je bil tega bolj vesel kot Betka! Pridno se je sukala okrog svojega ognjišča — ali joj! — nesreča! Premalo previdna je bila, pa se ji je vnelo krilce. A-nica je zakričala, Betka zavpila, da se je razlegalo po celi hiši. “Mama, ojej! Mama!” Betka je stekla, Anica pa za njo. Iz hiše so pritekli mama in se neustrašeno in z vso silo vrgli na bežečo Betko. S težavo so pogasili ogenj, ali Betka je morala v posteljo. “Ti nesrečni otrok ti,” so tožili mama, “kaj si pa vendar počela! Jože, hitro pod streho!” zakličejo hlapcu. “An- Anici sem mis- mislila skuh-skuhati moč-nika, pas- pa sem se ope-opekla,” je pripovedovala Betka med jokom in ihtenjem. “Kaj pa vendar misliš! Poglej, kaj bi se bilo zgodilo! Ti bi se bila kmalu ponesrečila, hiša bi bila pogorela, če bi ne bili pravočasno zvedeli. Otroci, otroci, kakšne križe nam delate!” iS solznimi očmi se je Anica ločila od trpeče Betke. A še bolj žalostna je bila naslednji dan, ko je zvedela, da mora njena prijateljica v bolnišnico. Šest dolgih tednov je bila tam. “Anica, jutri grem pa po Betko. Sedaj je pa že zdrava.” “Kako dolgo je že ni domov. O, da o le res prišla. Meni je že tako dolgčas!” Drugi dan popoldne je že objela Anica svojo prijateljico, in zopet je bila vsa hiša polna igrač. “Ali, da mi ne pozabita: Ogenj ni i-grača!” so opomnili mama. Pa skoro ni bilo treba praviti; nesreča že sama izuči človeka. J. E. B. Pravljica o šivilji in škarjicah ZlVELA je v starih časih v nekem gradu mlada, nedolžna in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in služila je grajski gospe. Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je i-mela okence na vrt. Sama je bila; zato jo je začel napadati dolgočas, dasi je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja. “Kaj, ko bi imela take škarjice, da bi se jim samo reklo: Škarjice, hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite! pa da bi me poslušale, če bi jim pa dejala: Škarjice, hrustalke, zdaj se pa ustavite, zdaj pa v kot s,e spravite!” pa da bi se takoj ustavile, to bi bilo lepo!” je dejala sama pri sebi, pa vendar tako, da jo je lahko slišal tudi kdo drug. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejico pred okencem drobna ptica in zapela: “Oj Bogdanka, kar si prosila, to si dobila!” Ko je deklica to slišala, se je tako u-strašila, da se je zbodla v prstek. Ko pa si ga je obvezovala s platencem in z belo nitjo, je odletela čudna ptičica. To je bilo Bogdanki žal, ko je nič več zagledala! Kako rada bi bila še enkrat čula tiste besede od drobne ptice! Toda ptičice ni bilo od nikoder več. “Čakaj,” si je mislila deklica, “hočem pa vendarle poskusiti, kar je dejala ptica!” In hitro je zaščebetala: “Škarjice, hrustalke, po rumani mizi bvžite, jopico mi urežite!" In glej ga spačka! Škarjice-hrustal-ke so se vzdignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in rezale tako natančno, da se deklica ni mogla načuditi. In ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile na skrinjo, da bi tudi tam pričele svoje delo. Toda deklica jim je brzo zaklicala : “Škarjice, hrustalke, zdaj pa se ustavite, zdaj pa v kot se spravite!” In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti genile se niso. To pa to! si je mislila Bogdanka vsa srečna in vesela. Kaj bi ne bila? Zdaj ji ni bilo treba polovico toliko delati kolikor poprej. Ona je samo šivala, rezale so pa škarjice same. Tudi grajska gospa je bila odslej dosti bolj zadovoljna ž njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko narediti tako lepo natančno in vendar tako hitro. Pride torej nekega dne k njej in reče: “Kako je to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj prej si potrebovala vedno več časa?” “Seveda sem ga,” ji odgovori deklica nedolžno, “saj prej pa tudi nisem i-mela takih škarjic.” “Kakšnih škarjic?” jo vpraša gospa radovedno. In Bogdanka ji vse pove po pravici, kako je prosila takih škarjic, ki bi same rezale, in kako jih je potem dobila. Nato hoče gospa videti škarjice, kako režejo. Ko jih pa vidi, jih hoče dobiti na vsak način od deklice. In ko jih ne more niti izhuda, niti izlepa izprositi in Bogdanka denarja ne-če sprejeti zanje, jo gospa izpodi iz gradu, škarjice pa ji vzame. Vsa žalostna in potrta je šla deklica iz gradu in objokavala svojo nesrečo. Pot jo je vodila skozi teman gozd. Ko tako hodi in hodi med visokim drev- NIKOLAJ PIRNAT DON KIHOT NASKOČI LUTKOVNI ODER jem, zdajci zasliši nad seboj znano petje. Ozre se kvišku, in koga zagleda? Na drobni vejici nad deklico se je zibala tista ptičica, ki se ji je bila nekdaj prikazala na oknu. Otresala je z glavico in potem hitro zapela: “Oj Bogdamka! Kar si izgubila, boš nazaj dobila!” In kakor je to zapela, je že ni bilo več na drevesu. Deklica pa je šla nekoliko potolažena dalje po gozdu. Grajska gospa je pohitela vsa vesela v svojo sobo, kjer je imela nakopičenih vse polno lepih oblek, pa tudi robe zanje. Hitro vzame škarjice iz žepa in jih postavi na mizo ter vzklikne: “Škarjice — hrustalJce, po rumeni mizi bežite, jopico mi zrežite!” Škarjice pa so takoj slušale in začele rezati jopico. Ker je namreč gospa rekla “zrežite” in ne “urežite”, so škarjice trgale vso robo in obleko na drobne kosce. Ali se je gospa prestrašila! Hitro je začela misliti, kaj naj reče, da jih bo zopet ustavila, toda zastonj. Ni in ni si mogla tega domisliti. Škarjice so pa le škrtale in rezale. “Joj, joj,” je stokala, “kaj bo z mojo obleko?” In hitela je k škarjicam in jim poizkušala iztrgati obleko, toda škarjice se nikakor niso dale odtrgati in so le dalje škrtale in rezale. Gospa je kar besnela in jih lovila po mizi, ali škarjicam je bilo malo do njenega strahu in njene jeze. “Škrt, škrt” so delale in razrezale skoraj vso obleko, kar je je bilo v sobi. Ko pa več ni bilo obleke, so se spravile kar na dragoceni plaššč, ki je bila vanj ogrnjena gospa, in so jele rezati še njega. Zdaj, zdaj je bila šele gospa v strahu, kaj bo! Kakor brezumna je begala po gradu in otresala hudobne škarjice, toda še zmenile se niso za otresanje, nego so rezale dalje in dalje, da so leteli drobni kosci od dragocenega plašča. Zdajci se spomni gospa v največ ji sili, da ve deklica za tiste besede, s katerimi se dado ustaviti škarjice. Hitro, hitro se tedaj spusti za njo v gozd, da bi jo čimprej došla in se iznebila nesrečnih škarjic. Ko je tako begala več nego pol ure, zagledala slednjič ubogo deklico, tiho in žalostno korakajočo po slabem gozdnem potu. “Reši me, reši me, deklica, da mi ne porežejo še te obleke, ki jo i-mam na sebi! Bogato te poplačam!” je jela vpiti za njo. Deklica se skoraj ni mogla zdržati smeha, ko je videla svojo nekdanjo gospo vso obupano in razcapano, vendar pa je hitro vzkliknila: “Škarjice — h/rmtalke, zdaj se brž ustavite in v moj ž&p se spravite!” In res! Škarjice so se takoj ustavile, in v naslednjem trenutku jih je že imela presrečna deklica v svojem žepu. Gospa je bila v hudi zadregi in se ni vedela kam deti od sramote. Vendar pa se je hotela izkazati hvaležno. Ponujala je deklici mošnjo cekinov in jo vabila, naj se vrne na grad. Toda deklica ni hotela niti denarja sprejeti, niti se vrniti k lakomni gospe, ampak se je napotila lepo na svoj dom, kjer si je s šivanko in čudotvornimi škarjicami zaslužila toliko, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Ali ostala je vedno dobra ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim. Dragotin Kette. MLADINSKI LIST Koristen svet SLOVEČEMU odvetniku je prišel kmet. Ko stopi v pisarnico, reče: “Prišel sem vas vprašat za dober svet, gospod odvetnik.” “O, imate gotovo kako tožbo.” “Jaz! Nikakor ne! Živim v veliki prijaznosti z vsemi sosedi.” “To je jako lepo. Morda se boste o-ženili in hočete zaradi pogodbe slišati mnenje moža postave?” “Oženjen sem, in najina pogodba obstoji v tem, da otroci nekaj podedujejo po naju.” “Prav. Potem hočete menda narediti oporoko.” “Dobro mi je, in nimam nič posebnega zapustiti.” “S čim naj vam torej postrežem?” “No, prosim vas dobrega sveta.” “Pa čemu, ker nimmate narediti niti tožbe, niti pogodbe ali oporoke? Razložite mi!” “Gospod, sloveč človek ste, mož dobrega sveta. Dajte mi kak svet pisme-10.” “Ali hočete svet za prihodnost?” “Da, gospod!” “Pa ne veste za kakšno stvar?” “Ne, gospod!” “To je jako težko, kar zahtevate od mene.” “O, vem, da ste sloveč odvetnik, gospod! Če hočete, mi boste dali dober svet.” “No, naj bo,” reče odvetnik. Premišlja pet minut. Potem zapiše na list nekaj vrstic in spravi papir v zavitek. Kmet se zahvali odvetniku in mu posili odšteje tri dolarje. Nato se vesel napoti domov. “Žena”, reče, ko se vrne, “dobro sem opravil. Ko sem bil v mestu, sem šel k slovečemu odvetniku in ga prosil sveta. To me je stalo tri dolarje, pa bo nama, upam, v veliko korist. Glej, tu je.” “Svet”, reče žena, “čemu?” “Boš že videla.” Kmet prime zavitek, slovesno prelomi pečat in bere tele preproste besede: “Kar lahho storiš danes, ne odlašaj na jutri!” “Za to si dal tri dolarje?” reče žena. “In čemu hočeš, da bi ti to bilo v korist?” “Žena,” reče kmet resno, “dober svet nam more vselej koristiti. Moje seno je pokošeno in suho. Hotel sem ga domov spraviti jutri, pa ga speljem nocoj.” Kmet pokliče takoj služinčad in reče: “Prijatelji, nocoj gremo po seno!” “Tako pozno! Cemu to? Noč nas dohiti sredi dela! Zakaj ne počakate do jutri zjutraj?” “Rekel sem: nocoj in ne jutri. Na-prezimo konje in naprej!” V četrt ure je vse pripravljeno. Vozovi drdrajo po vasi z velikim ropotom. Ljudje stopijo k oknom, da bi videli mimoidoče. Hkratu pogledujejo proti nebu. Bilo je vedro, le tupatam prepre-ženo z oblački. “Zakaj gre vendar ta človek tako pozno po seno?” vprašujejo posmehoma. Kmet se ne zmeni za to, dela poleg svojih delavcev, da jim daje pogum z besedo in zgledom. Vozovi so naloženi. Delavci so se segreli, znoj jim teče s čela. Ko se je bilo znočilo, je bilo vse končano. Pet voz, polnih sena, je stalo pod kozolcem pridnega gospodarja. Že začne kapati dež, pride naliv in debele kaplje bijejo po strehah. Vso noč je lilo. Seno poljedelcev je voda odplavila. Namesto sena so se svetile široke luže. Kmet zopet vzame v roke odvetnikov svet, ga prebere vnovič, ga prilepi na zid ter reče: “No, žena, sedaj vidiš, da dobrega sveta ne smemo prezirati. Zapišimo si ga v spomin! Obvaroval nas je velike izgube.” Fr. Jordan. A.P.K.: Aštra VRTU starega vrtnar ja-botanika so rasle nenavadno bujne, široko-li-ste astre in mala, lepa nečakinja botanikova je zaprosila: “Daj mi eno, striček! Vsadila jo bom na najlepšem kraju in bom skrbela zanjo kot za nobeno drugo cvetko na svojem vrtu.” Stari botanik je ljubil svojo kodrolaso nečakinjo in če je le mogel, je ustregel slednji njeni želji. Sklonil se je torej zdaj h gredici aster ter skrbno izruval najlepšo izmed njih. “Tu jo imaš, Astrica moja, in glej da boš pazila nanjo kakor si obljubila. Vedi, s trudom mnogih let sem jih ustvaril, te žlahtne astre, in kdo ve, če ni ravno ta, ki ti jo podarjam, tista, katera bo vzela nase barvo, ki sem jo želel podati in videti vsaj na eni od mojih izbrank.” “Nič ne skrbi, striček,” je vzhičeno zagotavljala Astrica, toda stric botanik še ni bil povedal vsega. Dvignil je roko, kakor za svečan nagovor, in nadaljeval: “Pomni, dragica, da sem dal v dar prijateljem in svojcem že najdražje in najžlahtnejše cvetlice s te in drugih gred. Ali malo, prav malo od njih se je izkazalo vrednih mojega daru. Pustili so, da jim je moj dar uničil mrčes, plevel, suša ali moča. In ničesar niso bili sami krivi. — Poparjeni in presenečeni so mi prišli tožit o nesreči s cvetko in so prosili za drugo. Velike obljube so delali — ali, Astrica, jaz podarim tak dar samo enkrat, in ti, dasi si mi draga, ne boš izjema. Pojdi torej in vzgoji žlahtni cvet, tvoj striček, stvaritelj čuda, ki ga držiš v roki, bo nestrpno čakal prvega cveta tvoje astre.” “In ga bo videl!” je vzkliknilo dekletce, “lepega, najlepšega od vseh, kar jih je kdaj skrižal v barvi in lepoti.” Kakor srnica je odbrzela po širokem vrtu k svojim gredicam in vsadila astro na najizbranejši, obsolnčni gredi. In potem je vstajala vsaki dan s prvimi žarki solnca, da je skrbela za dragoceni dar. V mali kanglici je donašala astri vode, da so lahko krepko rasli lepi listi, z votlo gobico pa je vsenaokrog napra-šila zemljo in zelenje, da je zaprla mrčesu pot do krasotice, ki se je pod toliko nego naglo bohotila v čudovito rastlino. Ljudje, ki so hodili mimo vrta, so kmalu opazili nenavadno astro in so z dekletcem vred težko čakali, da se odpre astrin prvi cvet. Priporočali so se za seme žlahtne rastline še preden se je pokazalo popje izza listov. Astrica je bila presrečna in ponosna. Začutila je, kakor da je prelepa cvetka na njeni gredi nekaj, kar mora vzgojiti in ohraniti za vse, ki so z ljubeznijo in občudovanjem postali solastniki njenega daru. Njej je bila dana častna naloga, da odgoji rožo do dozoritve, do semena, ki naj bi vzklilo potem v postoterjeni lepoti na mnogih vrtnih gredah. Podvojila je svojo nego, vstajala je še bolj zgodaj in prst je rahljala s prstki, ker se je bala, da ne bi lopatica ranila dragocenega soka nosečih korenin. Njeno oko je radostno opazovalo polagoma se razvijajoči prvi cvet. Z veliko nado v srcu je slednji dan gledala, kako se poglablja barva na oprezno se odpirajočih cvetnih lističih. “Bodi rdeča, škrlatasto rdeča, kakršno bi rad striček,” je ponavljala Astrica tako dolgo, da jo je lepega solnčnega jutra zares pozdravil z grede srčni krvi enak cvet. In cvetni lističi so bili dolgi kakor krizantemski. Dekletce je hitelo k stricu-botaniku: “Striček, čuj! moja astra cvete. In lepa je, na vsem svetu ji ni enake. Poj- PASTIRICA VODNE LILIJE di, hiti, da vidiš njeno žarko lepoto, kako se kopa v srebru mehke rose.” Stari botanik se je nasmehnil. Njegov zguban obraz je bil ves jasen, ko je, držeč malo nečakinjo za roko, tekel prožnih korakov po vrtni poti, da vidi sad svojega truda. In ko je ugledal žarki cvet, je strmel vanj z radostjo stvaritelja, ki je dolgo iskal tajna pota do delavnic narave, ki slika in oblikuje s tiho preciznostjo velikega mojstra. Obrnil se je do male nečakinje in dejal: “Nevede, draga mala, sem ti izročil naj lepšo, najbolj težko pričakovano a-stro, za katero sem se mučil leta in leta. Zdaj je v tvojih rokah, ti moraš skrbeti, da dozori v njenih cvetih seme, sicer bo kljub vsemu vsa tvoja nega brezplodna.” “Ne bo, striček, ne bo,” je vzkliknilo dekletce, “ohraniti jo hočem zase, zate in za vse, ki so se mi priporočili za žlahtno seme.” “Kako zelo ti želim uspeha”, je rekel smehljaje sivi vrtnar in odhajajoč pobožal nečakinjo po vedrih licih. Mala je ostala pri svoji astri in uživala njen kras z mimoidočimi vred. Radovednim malčkom je dovolila, da so jo pogledali čisto od blizu in se z drobnimi prstki dotaknili njene sočne lepote. In medtem, ko je kraljeval vrh zelenih listov prvi cvet, so od močnega stebla pognali novi cvetovi in vzbujali zopet novo občudovanje. Astrica je nego potrojila. Ali vendar zazdelo se ji je, kakor da je astra nenadno pričela bledeti. Hitela je k stricu-botaniku. “Astra bledi, striček, daj mi zdravil, bolna mora biti.” Novica je potrla vrtnarja. “Sam pojdem do nje,” je dejal. Z magičnimi praški je hodil do nje dan za dnevom, a astra je hirala naglo, kakor da bi ji bil vbrizgnjen strup. Praški, ki so rešili življenje stoterim cvet- kam, niso mogli rešiti čudovite astre. Njeni prekrasni cveti so se v jutru svoje pomladi nagnili v smrt. Astrica je bila žalostna. Kakor težka krivda je legla na njeno bitje moreča zavest, da ni mogla dovršiti svoje naloge, izpolniti dane obljube. Zdelo se ji je, da ji bodo vsi mimoidoči gledali očitajoče v obraz, ker jim je, četudi nehote, odvzela up na lepe gredice, polne rdečih aster . . . Najhuje je pa bilo to, da je bila astra baš tista, za katero se je trudil stric-botanik toliko let — vse njegovo delo je bilo zdaj brezplodno. Tožno je sklonila deklica glavo in s tresočo roko potegnila močno stebelce iz rahle prsti. S prsti je grebla po koreninah in zemlji, da bi našla sled za uničevalcem. Toda nikjer ni bilo sledu za vzrokom smrti njene nenavadne astre. “Bolna je bila”, je zaključila Astrica in držeč zvenelo rastlino v rokah, podza-vedno preklala stebelce na dvoje. V tistem hipu se ji je razjasnila zagonetna skrivnost smrti rdeče astre — na gredico je padel debel, pisan črv. Grenek nasmeh je šinil preko dekličinih ustnic. Spoznala je, da je medtem, ko je ona negovala astro na zunaj, uničeval njeno delo pisan črv na znotraj. Potrta je zopet hitela k stricu vrtnarju in mu povedala o svojem odkritku. Botanik se je začudil: “Glej, vsa ta leta sem sestavljal praške za sovražnike, ki napadajo moje cvetke na zunaj, na notranje nisem mislil. — Pusti me zdaj, Astrica moja, šel bom na delo in ne bom nehal prej, da odkrijem sredstvo, ki bo pregnalo tudi skrite, notranje sovražnike lepote in žlahtnosti.” — Mladenki se je žalost razblinila, zakaj vedela je, da bo striček izvedel svoj načrt, in na njenih gredah bodo zopet cvetele kot srčna kri rdeče krasotice astre. ‘POGOVOR S “KOTIČKARJI” DRAGI “KOTIČARJI!” > j Uspeli smo! Naša skupna želja — vaša in moja — se je uresničila! Mladinski list za september ste prejeli že sredi meseca! Prepričan sem, da se je zgodnja dostava M. L. dopadla vsem — meni seveda najbolj. Upam, da vas bom s to številko M. L. še bolj veselo presenetil. Poskrbel bom, da bo v vaših rokah že PRVE dni v oktobru! To je tudi napredek, kaj?! Zato pa se moramo potruditi vsi skupaj — vi z dopisi in jaz z izdajo M. L. _ da bo list izhajal redno okrog prvega vsakega meseca. To se prav lahko zgodi. In se MORA zgoditi! Točnost je VSELEJ na mestu; zakaj ne bi bila tudi PRI NAS'! Treba je medsebojnega sodelovanja. Napnimo naše skupne moči, tako bo Mladinski List točen v vseh ozirih! Šolski zvonec je spet zapel! In kako živo udarja njegov glas na naša ušesa! Vse drevi 'v šolo. Vsa mladež je na nogah. Kako veselo, razposajeno in nagajivo je okrog šolskega poslopja! Kakor vrabci se otroci veselo pogovarjajo in čivkajo. Zabave in veselja, prerekanja in nagajanja ni konca ne kraja. Na deželi ali v mestu — ni dosti razlike, le število se razlikuje. Okrog mestnih šol je na stotine deklic in dečkov; okrog podeželskih šol se šolarji v manjšem številu prav tako veselo zabavajo. Pomnite, da je MLADINSKA KAMP AN J A S. N. P. J. še vedno v veljavi! Potrudite se, da bodo vsi vaši prijatelj čki in prijateljčice vpisane v vaše društvo SNPJ! —UREDNIK. Treba je začeti! Dragi urednik!—Že dolgo časa sem mislil, da bom tudi jaz napisal kratek dopis za Mladinski list. Sedaj sem se odločil in ga napisal. Jaz sem mlad član društva št. 153 SNPJ. Člana sta tudi moja dva brata in sestra Mary. Ona je še majhna. Stara je šele 6 let. V tem mestu nas je malo Slovencev. Zelo prijetno je tukaj. Leta 1929 sem prišel iz starega kraja. Moj rojstni kraj je Prem na Notranjskem. Sedaj tam gospodarijo Italijani. Pa kako gospodarijo! Slovence zatirajo, da je kaj. Nikdar prej nisem imel časa (si ga nisem vzel), da bi kaj napisal za M. L. Sedaj, kakor vidite, sem se pa končno odločil. To sem hotel že večkrat storiti. Samo hoteti ne pomaga; treba je začeti in izvršiti. Zadnjega marca sem bil zelo bolan. Bil sem na operaciji. V bolnišnici sem ostal 14 dni. Potem mi je šlo na bolje. In s kakim veseljem sem pričakoval dneva, ko bom šel lahko ribe lovit. Joj, to je bilo moje veselje, ko je prišel! Se večje veselje pa je bilo v tem, ker sem jih nalovil večje število. Dan za dnem sem ribe lovil. Mama se je jezila, ker je bilo treba ribe čistiti. Sedaj smo že spet v šolski dobi. Počitnice so naglo minile. Z bratom in dvema tovarišema delamo in pripravljamo zimsko hišico, precej veliko. Vanjo bomo šli ob zimskih večerih. Bo velika. V nji bomo imeli precej pohištva. Moja mama nam bo dala lepo peč. Tovariš Steve zna dobro kuhati. To bo za nas, da bomo dobro jedli! Moj brat Ivan ni za to. Njemu ni za našo hrano. On rajše je doma. Naj povem še to, da smo tisto hišico postavili na vrtu Stevovih staršev. Je na lepem prostoru. Zelo rad bi videl, da bi prišla moja teta iz Coverdale, Pa., pogledat našo hišico, pa tudi kdo drugi. Za sedaj naj bo zadosti, da ne bo vse skupaj v koš zletelo. Pozdravljam vse šolarje! Mirko Nemec, 1156 Brittain st., Youngstown, O. * * Frankie bo še pisal Dragi urednik!—Menda mi ni treba praviti, da nisem že dolgo nič napisal za Mladinski List. Sedaj pa sem se namenil, da spet nekaj napišem v “Kotiček.” Te dni sem koruzo sekal pa travo kosil. Veste, sedaj imam bicikelj in se vozim povsod okrog. Zadnjič sem šel na Gross, Kans., da sem videl baseball game. Pa sem pustil, da so se drugi otroci vozili na njem. Ko sem se vrnil, je prav malo manjkalo, da nisem bil doma tepen. Taka vročina je bila zadnje poletje tukaj, da je v okraju Crawford dosegla nov rekord. Ne vem kako vroče je bilo, ker sem delal. Pomagal sem nekemu farmarju. Delal sem maslo in zvečer sem molzel krave. Tisti kontest v M. L. zadnjo zimo je tudi mene razdražil in ujezil. Seveda zato še vseeno ljubim dobro mater SNPJ in M, L. Začenja se spet šola. Spet bo treba romati v šolo vsak dan. Vseeno bo dovolj časa, da, se bom lahko oglasil v “Kotičku.” Sedaj še ne vem, kam bom hodil v šolo. Mislim, da bom šel v Arca-dijo. Lani gem hodil v Mulberry. Takrat smo zaštrajkali, ker niso učitelji dobili plače. Štragk je trajal en teden. Letos bom šel v tretji razred v srednjo ali high šolo. Na Labor day smo imeli piknik blizu Arme. Imeli smo se dobro. Pozdrav Vam in vsem, ki bodo to či-tali! Frankie Johnnie Potochnik, R. 1, Box 47, Arcadia, Kans. V Minnesoti je mnogo jezer Cenjeni urednik!—Večkrat sem hotel pisati za Mladinski List. A zame je to težko. Slovensko se šele učim. Star sem 10 let in sem v 5. razredu v šoli. Ko to pišem, dne 28. avg., imamo še počitnice. A gredo že h koncu. Kako hitro so minile! Posebno meni. Dne 2. julija nas je obiskala teta, Mrs. J. Baraga, iz Milwaukee, Wis. Z njo sta bila njena dva otroka, Rosemary in Lenard. Kako smo bili vsi veseli, ker se že dolgo nismo videli. Ker je zadnje poletje bila huda vročina, smo se vedno držali kje pri jezerih. Tukaj je mnogo jezer. Prirejali smo piknike. V jezerih smo se kopali in hladili. Voda je bila hladna. Vse prehitro je minil čas počitnic. Pa saj bo spet kmali drugo leto, zima, pomlad in spet—poletje. Za danes naj zadostuje. Upam, da boste popravili moje napake. Oglasil se bom spet prihodnji mesec. Alojzij (Louis) Novak, član društva 322 SNPJ, 801 W. 4th tve., Chisholm, Minn. Olga spet piše Dragi urednik!—V predzadnji številki Mladinskega Lista sem videla vaš opomin, kaj je vendar z deklicami, da se tako malo oglašajo z dopisi. Res je čudno, da so tako redki. Jaz sem izostala odkar sem bila bolna. To je bilo prve dni marca. Od takrat se nisem več dobro počutila. V šolo sem hodila, ali nič preveč z veseljem. V zgodnji pomladi sem se prehladila in prehlada se nisem mogla iznebiti skoro do koncem avgusta. Tudi počitnic nisem letos skoro nič uživala radi neprestanega kihanja. Letos sem se šla kopat k jezeru štirikrat. Sedaj pa, ko sem ozdravila, je pa že zopet zapel šolski zvonec. Pa nič zato, saj rada hodim v šolo, posebno le- tos, ker sem začela pohajati Junior High. Mislim, da vsi učenci radi izpreme-nijo šolo, ker se veselijo kaj novega. Jaz sem v 8 B razredu in torej novinka. Oh, in kako se drugi spotikajo ob nas in nas kličajo “Little 8 B’s.” Nekateri imajo tudi sitnosti, da se izgubijo ali pa zaidejo v kateri drugi razred in potem seveda takoj nastane zmeša-njava. Jaz se zelo veselim telovadbe, vezanja in šivanja, dasi sem videla dosti šivanja doma, ker sem celo poletje pridno pomagala mami. Videla sem poziv v “Našem kotičku,” naj pomagamo in dobimo novih članov, ali žal, tukaj v Scrantonu nam ni mogoče, ker naših naseljencev, pravih Slovencev, je le kakšnih pet ali šest druž-bin, kateri pa že vsi spadajo k SNPJ. Zato pa tudi nimamo več društvenih veselic. Pozdrav! Olga Vogrin, Scranton, Pa. Brezmiselne šale Dragi urednik!—Počitnice so minile in šola je odprla svoje duri. Jaz pa jo pridno obiskujem in zopet drgnem nove klopi. Sedaj ne hodim več sam. Imam tovarišico, mojo sestrico. Seveda to po- ! i j 1'/! 1II meni več knjig-, katere je treba nositi. Zraven pa malo popazim, da jo kateri “patrol boy” ne odpravi na elevator ali pa v “rain pipe,” ker to je šolar-ska navada, da radi ponagajajo novincem. Pripetilo se je že, da so poslali nekega učenca v “supply elavator” za ka-feterijo in je skoraj revežu zmečkalo glavo. Take “šale” so v resnici bedaste in se bi morale prepovedati. Novic nimam nič. Z delom tukaj v Scrantonu je bilo preteklo poletje zelo slabo. Tudi moj oče je imel par tednov “počitnic”. Hvala Vam, urednik, ker ste tako pridno in zgodaj poslali Mladinski List. Jaz sem ga prejel že 15. sept. Pozdrav! Felix Vogrin, 2419 No. Main ave., Scranton, Pa. * it Manica: Kaj je imel na glavi “Očka Komajnarjev, povejte nam po dolgem času kaj lepega!” “Dobro, pa povem!” Janez Kozoder je šel v mesto, da si kupi pokrivalo. Ker je imel slučajno nekaj več cvenka v žepu kot navadno, se je hotel dobro založiti, da bo vsaj nekaj časa mir. In res, kupil je klobuk, slamnik in še čepico po vrhu. Vse troje je potem nesel v roki. Med potjo je mislil in tuhtal, s čim naj se pokrije. “Klobuk”—tako je ugibal sam pri sebi—“je najbolj gorak, slamnik je najlepši in najbolj viden, a čepica—ta je pa naj elegantne jša. Za zlomka, kaj naj vendar poveznem na glavo . . . ?” Tako je premišljal Kozoder in še le po dolgem kolebanju se je odločil. “No, otroci, kdo ugane, kaj je imel Kozcder na glavi, ko je prišel domov?” “Klobuk!” “Ne!” “Slamnik!” “Ne!” “Čepico!” “Ne!” “Kaj pa potem?” “Kaj neki—lase!” Oj ti presneti navihanec, očka Komajnarjev! mjuvenile m MONTHLY MAGAZINE FOR YOUNG SLOVENES IN AMERICA O Volume XV CHICAGO, ILL., OCTOBER 1936 Number 10. A Mother’s Gain and Loss By RUTH ARON IN ^ MOTHER is peacefully sitting and knitting; The baby is contented tvith his toys. She smiles at him, The sweater is ready for the first fitting. Months turn into years and the sweater is now too small, For now the baby has grown handsome and tcdl. From day to day the mother sees her child grow into manhood, And she beams on everyone. For not everyone is blessed with so ivonderful a son. News has come that a war has broken out. The people are terrified, they protest and they shout. . . . The women are screaming, fainting, turning hot and cold, For their boys and their men are forced to go, Whether they like it or not. And so the mother, heartbroken and without anyone’s concern, Knows that her son may never return. Night after night, she pictures her son at the front, Bombs, shells, guns and blood . . . Oh, what a taunt! Her placid eyes close, and her heart stops to beat; Her body is limp, outstretched are her feet. A messenger walks slowly up the door, But as he enters the room, he is shocked to see the mother lying on the floor. He looks at her dead body, And is glad the news she couldn’t learn . .. For if she had, she’d have known That her son would never return. The Marvelous Pot By J. C. Bay QUT WHERE the land was poor there stood a small cottage. The roof was so low that one could hardly see it from the road. In this cottage lived a man and his wife. They were so poor that they couldn’t afford to keep more than one cow and yet they were honest and worthy. Times became worse and worse, and they sold their furniture and lived on the bare floor. An ugly old man in town bought their poor little things, but refused to pay for them—that was his way of treating poor people. He cheated them, too, by putting saw dust in the flour that he sold them, and he took their very last cent for sugar so mixed with salt it would not sweeten anything. The poor people didn’t know what to do, for their children had to go hungry. At last they made up their minds to sell the cow, and the man started for town leading Bossy by a rope. As he walked along the road, a stranger hailed him, and asked if he wanted to sell the cow. “I’ll take twenty dollars for her,” answered the man. “All my money is gone,” said the stranger, “but look here—I have a little thing, which is worth more than twenty dollars. Here is a pot. I’ll give you that for the cow.”—And he pulled forth an old iron pot with three legs and a handle. “A pot!” said the poor man. “What good would that do me and my family when we have nothing to put into it? Do you think one gets anything out of a pot Without putting something into it?” Just then the three-legged pot began to talk. “Take me! Take me!” it said. “I’ll get food enough for you and all your family.” When the poor man heard this, he thought that if the pot could speak it might do even more. So he closed the bargain, took the pot, and brought it home. When he returned to the cottage he first went to the stall where the good old cow had stood, for he was sorry that he had lost her. He then tied the pot where the cow had been, and went on into the house. “Did you sell the cow?” asked his wife. “I did,” said he. “That is well,” remarked the wife. “The money you got will last a long time, if we can get some honest flour and sugar of the rich merchant.” Then the man had to confess that he had received no money for the cow. “Dear me” said the woman. “What did you get, then?” He told her to go and look in the stall. When the wife saw the iron pot she scolded her husband roundly. “What a blockhead!” she cried. “Why didn’t I take the cow to town myself! I never heard of such foolishness—to sell a good cow for an old iron pot.” “Clean me and put me on the fire!” cried the pot all at once. The woman was dumb for wonder. “Can—can you speak?” A-a-are you alive?” she asked at last. “Come and see!” said the pot. So the woman took the pot, scrubbed and cleaned it, and put it on the fire. “I skip, I skip!” cried the pot. “How far do you skip?” asked the woman. “To the rich man’s house, to the rich man’s house,” cried the pot. “Here I go— lackady, lackady, lackady, lackady,” and off it went on its three small legs, up the road. The rich merchant lived in the middle of the town, in a great house. His wife was in the kitchen, baking bread, when the pot came pattering in, jumped on the table and stood there, stock still. “Well,” exclaimed the rich man’s wife, “I call that luck. I just need you for the pudding I am going to bake.” So she put all kinds of good things into the pot—fine flour, sweet sugar, a lot of butter, raisins, almonds, and a good pinch of spices for flavoring. At last, when the pot was full of rich and savory dough, she tried to take it by the handle, to put it into the oven—but— lackady, lackady, lackady, lackady, went the three short legs, and the pot was soon out of the door. “Dear me!” screamed the woman. “Where are you going with my fine pudding?” “To the poor man’s home, to the poor man’s home,” said the pot, and off it went in earnest. When the poor people saw the pot as it skipped into their room, with the pudding, they were very glad. The man asked his wife if she didn’t think the bargain turned out pretty well, after all. She said she was pleased indeed, and begged pardon for the hard words she had used. They made a fine meal of the pudding, and the children had all they could eat. Next morning the pot again cried, “I skip, I skip!” “How far do you skip?” asked they. “To the rich man’s barn, to the rich man’s barn,” it shouted, and off it went. When it came to the rich man’s barn, it stopped at the gate. There were some men inside, threshing wheat. “Look at that black pot!” they said. “Let us see how much it will hold!” And so they poured a bushel of wheat into it. The pot held it all and there was still space left. Another bushel went in, but even this did not fill the pot. So they threw in every grain of wheat they had. When there was no more left, the legs began to move, and lackady, lackady, lackady, lackady, the pot was off up the road. “Stop!” cried the men. “Where do you go with all our wheat?” “To the poor man’s home, to the poor man’s home! cried the pot, and