Je neko vprašanje, ki se mi stalno pojavlja in me notranje muči že najmanj dve desetletji.Nič ne bom skrival svojih misli in željd ter jih zavijal v politično oprezne in neoprijemljive izraze; to pa prvič zato, ker še zmeraj mislim, da je samo odkrita in jasna beseda lahko podlago za strpen in učinkovit pogovor,in drugič zato, ker tudi som naravnost mrzim tisto zamegljujoče besedičenje ali "okoli tipanje", ki se dandanes (včasih celo v obliki zlorabljanja pojmov) tako šopiri v naši dnevni politiki. Odkrito in jasno, brez zle misli (sine iro et studio) bi namreč rad povedal to, kar me grize in do globin prizadeva: kot socialist - nekomunist že dolga leta čakam, kdaj bodo napočili taki časi, ko bo v naši državi stanje takšno , do "... bo komunist prišel na oblast zato, ker bo stvamejši,doslednejši, poštenejši od drugih," kajti samo v taki državi "... bo socializem lahko tak, kakršnega si želi človek v dvajsetem stoletju." (Boris Pahor, D'alogi 12-1968) O vodilni vlogi komunista v družbi ima podobne misli tudi avstrijski marksist Emst Fischer, ki pravi: "Vodilne vloge komunistične partije ni mogoče kar diktirati. Komunist mora biti pametnejši, modrejši, bolj izobražen od drugih ljudi in se moro za vse to truditi. Samo v tem je lahko vodilna vlogo partije." (Naši razgledi, 21. sept. 1968) Čeprav se v naših časih na vse pretege govori o "dialogu", o boju mnenj, o neposredni demokraciji, o pluralizmu , pa še nisem nikjer zasledil čisto preprostega in iskrenega pogovora o odnosu komunist-nekomunist, mislim seveda na pogovor, v katerem bi brez strahu ali oportunizma nastopalo tudi neportijsko stran; dogaja se namreč, da o nepartijcih govori samo partija ali pač politični ljudje, ki morda zastopajo SZDL, a so sami člani ZK. Povod za ta članek mi je dala Setinčeva rubrika v Delu 31. januarja 1969 in pa nekateri članki o slovenskem javnem mnenju, kjer sociologi in politologi u-gotavljajo, da je slovenska družba pluralistična. V zadnjih dveh letih splošno uporabljajo izraz "pluralizem" kot nekaj, kar naj bi že "funkcioniralo". V resnici po je to tolikokrat omenjeni pluralizem le vabljiv zunanji okrasek, nekak pušelc našega socializma. Kajti če bi bila zahtevo po pluralizmu res tako dobrohotno sprejeta tudi od tistih, ki dajejo politično smer (spomnimo se, do je to zahtevo pred kakimi štirimi leti postavil Boris Pahor, pred njim pa Edvard Kocbek - politični odmev nanjo je znan!), potem bi Franc Šetinc, pa tudi generalni se- 41 Tomaž Pavšič ODKRITA BESEDA o "bogokletnih" mislih kretor SZDL Jugoslavije v dveh vrsticah lahko odgovoril inž. -E.-N.-u iz Švice, ki v Delu takole vprašuje: "Kje neki sedijo tisti nekomunisti, ki imajo v naši državi ali v naše republiki kaj besede pri odločanju? Koliko jih je v najvišjih organih zveze in republike? Koliko je nekomunistov v glavnem odboru Socialistične zveze, organizaciji, v kateri je vpisanih nekaj milijonov nekomunistov? Ali so nekomunisti sploh kjerkoli na kakem mestu, kjer bi mogli soodločati o pomembnih zadevah, kjer niso le neznaten privesek, ki sme samo prikimavati?" Preden gremo k odgovoru na navedeno bravčevo vprašanje, bi rod priznal slovenskim študentom, da je ideja o pluralizmu (ki so jo nekateri tako zožili in zma-ličili sebi v prid, do je zgubila skoraj vso svojo prvobitno značilnost in tisto življenjsko vrednost, ki se izraža v nazorsko-filozofsko-politični širini) prav pri njih znova oživela s svojo dialektično in humanistično močjo. Takšen idejni pluralizem, kot ga zahtevajo ljubljanski študentje v svoji prenovljeni organizaciji, naj bi se slednjič ostvaril tudi v Socialistični zvezi! (Glej Delo, 1. marca 1969, kjer študent Baškovič pravi: "Ves smisel reorganizacije je v tem, da omogočimo družbeni prostor, kjer bodo študentje iz kakršnihkoli svetovnonazorskih in življenjskih pozicij lahko nostopali, ne da bi jih kdo pri tem oviral (razen ustave) (rodčrtol T.P). Torej: legalizacija pluralizma ini-ciotiv, izrazov. Vodstvo organizacije je pri tem predvsem koordinacijski organ.";; Kakor hitro se od znanstveno ugotovljenega pluralizma v Sloveniji premaknemo v iskanje tega pluralizma v političnem (a ne le v političnem) življenju, tedaj brez ankete lahko spoznamo, da o njem skoraj ni sledu! Obstaja torej velik prepad med zavestjo slovenske družbe, ki se v raziskavah kaže pluralistična, in njeno aktivnostjo oziroma možnostjo za akcijo. Iz tega sledi, da vprašanje, kakršno je zastavil inž. -E.-N. (in kot ga je v Kapljah postavil pisec pričujočega članka poleti 1967), zadevo v živo in zahteva natančnega odgovora in vsestranske osvetlitve. Ko Franc Šetinc odgovarja -E.-N.-u, mu postreže s podatki Vlajka Krivoka-piča: "Zvedeli smo, da je v republiški konferenci SZDL med 211 člani 23 takih, ki niso komunisti, a še mnogo več jih je v občinskih in drugih vodstvih. Med 400 poslanci republiške skupščine je 37 ne -komunistov, še več jih je v občinskih skupščinah. Potemtakem niso vodilna mesta "rezervirana" samo za člane Zveze komunistov." Šetinc naprej pojasnjuje (tolažiino) svojemu bravcu: "V delavskih svetih in drugih samoupravnih organih, v katerih naši delovni ljudje odločajo o pogojih in sadovih svojega dela, prevladujejo nekomunisti, ali vsaj ljudje, ki formalno niso člani Zveze komunistov." To_je gotovo čisto nesporna ugotovitev in najbrž tudi vpraševavec ni mislil na de- 42 lavske svete in druge samoupravne organe. Vprašanje in - krivica (izraz zveni mogoče patetično, a je vseeno na mestu) je v tem, da ima na primer Zveza komunistov, ki najbrž ne predstavlja več kot dobrih 10% odraslega prebivalstva, dobrih 90% vseh sedežev v slovenski skupščini; tistih slabih 10% članov skupščine, ki so nekomunisti, po vsej logiki nima velikega vpliva no glavnino, iz katere se potem voli ali izbira izvršni svet. Torej je vendarle utemeljena bojazen Setinčevega brav-ca, kateremu malo ali nič ne zaleže Krivokopičevo pojasnjevanje. Jaz bi tovariša Šetinca raje vprašal (naj mi ne zameri, če tega ne storim v Delu, imam pač preslabe izkušnje), koliko članov IS Slovenije je nekomunistov, koliko članov ožjega vodstva SZDL, koliko sekretarjev občinskih konferenc SZDL in koliko predsednikov občinskih skupščin v Sloveniji (od skupno 60) je nečlanov Zveze komunistov! Na vprašanje v Setinčevi rubriki je odgovoril tudi generalni sekretar SZDL Jugoslavije Beno Zupančič, kar je vsekakor hvalevredno. Toda tudi njemu ni preostalo drugega, kot da s politično razlago skuša pozitivno obrazložiti to sicer matematično neusmiljeno jasno razmerje. Takole pravi: "Odstotki niso brez pomena, vendar sami po sebi tudi ne povedo vsega, zlasti če upoštevamo družbeno dejavnost ljudi. Znano je, da je družbena dejavnost eden od pogojev za članstvo v ZK. Družbena dejavnost pa je seveda pogoj za to, da je človek povezan z drugimi ljudmi, do družbo čimbolj spozna, da je konec koncev sposoben poiskati vzvode, ki vodijo k napredku." Potem govori o razširitvi vrst Socialistične zveze in njenih vodstev, ki naj za-jome vse strukture prebivalstva, in nadaljuje: "Pri tem seveda ne gre za to, ali je kdo član ZK ali ne, temveč za ro, kako vsepovsod najbolje izraziti neposredne stvarne interese delovnih ljudi, kdo je sposoben uveljaviti napredna stališča itd." V tem odgovoru vidim tisto logiko-nelogiko in izvajanje zaključkov "ad usum Delphini", ki se v svoji praktični uporabi oziroma uveljavitvi izrodi nekako takole: Kdor družbena deluje, si pridobi pogoj za sprejem v ZK; kdor ima pogoje za sprejem, bo prej ali slej tudi sprejet; ne gre za to, ali je kdo član ZK ali ne, toda mora biti" sposoben uveljaviti napredna stališča itd" ... ampak napredno stališče lahko zavzema samo najnaprednejša sila ... Zupančičevo razlago je pomanjkljiva in zavojujoča že v svoji prvi točki, kajti mnogo ljudi družbeno deluje, a ne vstopi v Zvezo,in spet se najdejo tudi taki, ki so bili sprejeti v ZK, ne da bi bili družbeno delovali. Vprašujem se, ali Zupančič govori v imenu CK ZKJ ali v imenu SZDL; vprašujem se tudi, ali Zvezo komunistov iskreno želi, da bi bilo v vodstvu SZDL več nekomunistov, kot jih je sedaj (10% , in še ti so le člani širših vodstvenih teles).Morda po partija računa, da ljudje niso politično dovolj zreli, in zato nekomunistom še ne gre (morda kdaj pozneje), da bi sedeli tudi v najvišjih vodstvih. Najbrž je prav to tisti začarani krog, ki tako krčevito ohranja strukturo bodisi v vodstvu SZDL bodisi v republiškem predstavniS