XLV-LETO 3-ŠTEV. tvm UCB'lfAITA il 9 2 Vsebina zvezka za mesec marec: 1. Igo Gruden: V pomladnem večeru..............129 2. Juš Kozak: Šentpeter. (Dalje prihodnjič.)............130 3. Dr. Ivan Prijatelj: Dostojevskij. (Dalje prihodnjič.)........138 4. Anton Novačan: Papiga. (Konec.)...............146 5. Angelo Cerkvenik: V vrtincu. (Dalje prihodnjič.).........152 6. Georges Duhamel*Pavel Karlin: Balada o Florentinu Prunieru .... 159 7. A. Debeljak: Anatole France. (Konec;) ............160 8. Karlo Kocjančič: Iz zbirke «Večna plamenica»...............169 9. Avgust 2igon: K. Rudež Levstiku: 12 pisem. (Konec prihodnjič.) ... 170 10. Jernej Jereb: Suženj demona. (Dalje prihodnjič.).........175 11. Tine Debeljak: Tkem . ..................182 12. Li*TaisPe»Pavel Karlin: Slovo od prijatelja...........182 13. Književna poročila....................183 Kocjan: Vinko Möderndorfer, Narodne pripovedke iz Mežiške doline. — Janko Glaser: Pavel Flerfe, Pripovedne slovenske narodne pesmi. — D r. F r. 11 e š i č: Emil Korytko. — J. S.: Ada Negri, I canti dell'isola. 14. Kronika ........................190 P. K.: Georges Duhamel. — Fr. Kidrič: Prešernova zabavljica «Novi Pegasus», oziroma «Kam je prešel polž iz Višnje gore». — Srečko Kumar: Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon». „LJUBLJANSKI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK / / ZA J -v T KNJIŽEVNOST 3. ŠTEVILKA Z^ V IN IN PROSVETO UREJUJE FRAN ALB RECH f / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI Igo Gruden / V pomladnem večeru Nad zemlje, pod zvezdami spečo, diši po pomladi... Odpri svoje okno na ulico mračno in skloni se ven; o, vtoni v valovje vonjivo in mlačno, ki bije ob zvezdnati prod in lije od vsepovsod nad prepadi noči in človeških usod — kakor sen ... V zapadu boš videla težke oblake v razsut ju; iz dalje boš slišala v toplem, omamnem občutju krožečih svetovij razkošno utripanje, selečih se ptičev vznemirjeno tipanje in himnično blaženost sproščenih vod: boš čula slapove kot pesem pomladnega groma in pesem potokov kot zvon, ki nam poje cd doma — in pesem neba in vse zemlje bo le doprovod ljubečemu srcu in vzkrikanju žejne krvi in duši, zasanjani v daljne prepade noči. V en sam slavospev sta spojila se sever in jug in mesce rastoči — samotni me j drug — ti skoro vzblesti čez pogorje kot plug, ki orje samoto noči: O bajni trepet, ko srce zazveni! Odpri svoje okno, reke razprosti in misli v polet v še neznane smeri čez svet, ki že ves po pomladi diši. x D 129 Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Božja pot Počasi je prihajala pomlad. Že pred pustom so gole njive pri* čakovale solnčne gcrkote. A zemlja je ostala mrzla in hladna. KcjjDa je zasopla, sqj)ričeli umirati ljudje. Strojar Strehar ni mogel več dihati. Poklicali so Rozmana, ki je prišel še o pravem času. Umirajoči se je mirno poslavljal. Naročil jc: «Pozdravite Matijo. Jaz sem kcnčal.» Streharju so zatisnili trudne oči. Še tistega popoldneva je obiskal župnik Zamejca. «Matija, pozdrav imam zate!» je dejal, ko je vstopil. Zamejec se jc naslanjal s hrbtom na peč. Spoštljivo je po* zdravil svojega gosta. Ko se je župnik ozrl vjjcstarano obličje, mu je zastala beseda. Oči, v katerih je še pred kratkim živela vsa fara, so izgubile svoj sijaj in postale zamišljene. V lica je bil zabuhel, globoke gube kože na čelu so bili sledovi življenja, ki se ne vrne več. Rožman je ponovil: «Strehar te pozdravlja! Zjutraj sem ga obhajal, opoldne mu je zvonilo.» «Torej je šel mož!» je zamrmral Zamejec in se sršeče zagledal skozi okno. Župnik je takoj spoznal, da je Matija v duhu odsoten, da so se mu oči zagledale v tiste temne daljave, kamor se je podal Strehar. Molče je sedel za mizo. Čez čas je Matija trdo izpregovoril: «No, zdaj pride sin!» V tem trenutku se je še jasneje zavedal silne samote krog sebe. Stoli so stali prazni. Nemoteno so pajki predli svoje mreže. Ni mogel c stati na mestu, pričel jc hoditi gori in doli. Rožman je ves čas molčal. Ko se je Matija zopet ustavil pred njim, ga je beseda vsega razodevala. «Gospod župnik, to boli! Kojjojdcm jaz, bodo predali hišo!» A" fZakaj, Matija? Azo in Marijo imaš!» Matija je zamahnil z roko in se zopet naslonil na peč: «Le pustiva te besede! Te hiše, ki_semjo postavil jaz, ne znajo voditi ženske roke. Pa kaj, zanje so gorkejša gnezda kot domača. Ods nesle bodo, kar jim je namenjeno. Aza in Marija! Ampak "tisto, kar je bilo samo moje in sem naredil od onega trenutka, ko sem prvega volička pripeljal domov ter se je v mesnici na vsakem kosu poznala Zamejčeva sekira, tisto, gospod župnik, bodo prodali in pozabili. Dclga je bila ta pot in marsikateri krvavi žulj je počil na teh dlaneh. Zopet sta umolknila. Sam zase je premišljal župnik: «Težava bo, ko te bo usoda ruvala s koreninami. Preklalo te bo. Saj ni mogoče drugače, polovica te ostane na tem svetu.» Nato je vprašal: «Kaj pa Aza?» Matiji so zablestele cči in skoro nasmehnil se je: «Že pride, že pride!» «Piše?» «Meni ne, vem pa, da pride!» Rožman je slutil, da ničesar ne ve, da je to tista žalost, ki mu kali oči in se izprehaja z njim po prazni sobi. Vstal je. Tudi Matija je želel tako: «Na njivo pojdem! Krompir sade!» se jc izgovarjal. Med vratmi se je spemnil nečesa, kar mu je razvese* fjevalo dušo: «Jutri vam pošljem meso, da se bo v ustih topilo.» Rožman se je pošalil: «Dokler bo še oko veselo, Matija, ne bo hudega!» Zamejec je zaprl vrata in hodil po dvorišču. Tišina je vladala, le petelin je šaril in zidane volje vabil kokoši. Lipa se je že vsa pognala v popje. Dobro je dela Matiji blaga toplota. Sklenil je na hrbtu roke in križaril po svoji domačiji. Nenadoma se je zamišljeno ustavil in potopil oči v sinjo nebesno modrino. Nato je obsedel pod lipo. Naslonil je glavo med dlani in polglasno premišljal. «Tako, Strehar je šel... Živimo, umremo, pa je vsega konec ... Vse moraš prenesti. Dckler živiš, te preklinjajo, pasebno če si zabavo višji od drugih. Ko umreš, se vesele, da njim ni bilo treba v jamo. Le sam premisli: danes je moral Strehar na oni svet. Kaj nisi zadovoljen, da se ni pri tebi oglasila smrt? Kaj bi, težka je PQt~vJdavnicc. Kako se vol boji smrti, prednje noge kar štrle od njega, ko ga ženemo čez prag. — Potem, potem je najbrže mir. Le pot med črve je vražje težka. Kvečjemu če postaneš tako prekleto truden, kakor so se Streharju zapirale oči same od sebe. To ni nič drugega, kakor da te pri živem telesu prično glodati črvi. — Testamenta bo treba. Testament preživi človeka. Drugo ne velja. In vendar še nisem bral testamenta, kjer bi bilo zapisano, da zato živiš, da umreš ... Za .otroke bi bilo ... Neumnost. Otroci ne žive nazaj. Rožman, povej mi po srcu, zakaj učiš ljubezen? Rad bi vedel. Da bi te že na tem svetu požrli... O, saj ti ne uide.» Ves zatopljen v svoje misli, ni opazil, kako je izpod strehe ritenski lezel po lestvi Luka. Le*ta se je začudil, ko je ugledal brata, tako sedečega pri belem dnevu pod lipo. Otepel je slamo, se pretegnil in počasi zapuščal dvorišče. Šele sedaj ga je Matija zapazil. Bratsko čuvstvo, ki je že davno ugasnilo med njima, se tudi danes ni vzbudilo. Pogledal ga je kot človeka, ki živi in umre, kakor je prej sodil sebe in svet. Niti jeza, niti ljubezen se mu nista oglasili v srcu. Ostro je zrlo oko in ko je zopet naslonil glavo, je vpletel Luko v svoje misli: «No, tebi ne bo treba pisati testa* » menta. Izprijen si, iztrgal si se iz življenja. Nič se te ne drži, kar bi požrli. Ampak sam je prenesel in po svoje je živel. Edino, kar ima Zamejčevega na sebi.» Nikoli še ni mislil kaker topot: «Nemara je vseeno!» Luka je ugibal, odhajajoč na polje, drugače o svojem bratu. «Matija, težko živiš brez veselja. Mene pa je doletelo, čeprav ga nisem pričakoval.» Matija je ostal do noči na dvorišču. Preden so se domači vrnili s polja, je_stcpil^injgokropil Streharja. Ko se je vrnil, ni hotel jesti. Zaprl se je v sobo in postavil predse polič vina. Nato je razgrnil po mizi polo belega papirja in omočil pero. Pa je odložil in s spetimi dlanmi trdo stisnil čelo. Pod reko je čutil, kako mu bijejo žile v sencih. Dolgo je premišljal. Nobena duša se ni zganila v hiši. Le ura na steni je bila enakomerno in docela uspa* vala tišino. Matijine oči niso več videle papirja pred seboj. Na življenje so gledale in se poslavljale od njega. Sklenil jc, da napiše testament. Vzelje pero, zaškrtalo je po papirju. Velike, mastne črke so se razporedile: «Moja volja!» Zopet je odložil in obviscl nad mizo. V trenutku se mu jc omehčalo oko. Na mizo je položil dlani in se naslonil nazaj. Ogledoval je težke, mesnate roke. Pod kožo so tekle debele žile, modre in nabrekle od dela. Vidno je v njih utripala kri. Qd svetlobe oblite so se zdele še silnejše tejpo* raščene roke, kakor dva živa bata na mizi. Ko jih jc Matija gledal, se mu je vrinila v glavo nova predstava. Gori ped Šentvidom ima kmet dva junčka. Tako sta dražljivo zalita, da se mu smeje oko. Že lansko jesen jih je hotel imeti, pa mu jih kmet ni dal. Dejal je, da nemara letos. Takšnih že dolgo ni videla klavnica. Ni mu šla prikazen izpred oči. Debele glave, smrčka, polna zdravja, za objem čez križ, žc takrat bela in snažna. Matija jih ima zapisane v svojih računih. Dobro se spominja, da je imel levi rjavo progo čez križ. Težke denarje bo treba šteti, ampak vse bo gledalo, ko jih bo gnal hlapec po farni ccsti. O, še bodo mojstri občudovali Matijino oko! Vozovi bodo morali zapeljati na kamen ob hišah, če se jim bodo hoteli izogniti. Matija sc jc nasmehnil. Za vsako ceno se bo dajal letos na žegnanju pri Sv. Roku v Dravljah. Tako jc premišljal in pogled mu je obvisel zopet na papirju. Tam jc še vedno čakalo: «Moja volja!» V tem trenutku je utonilo vse v pozabljenju. Vstal jc, zganil papir ter ga položil nazaj v predal. «Ne uide jim!» jc menil pri sebi in upihnil luč. Par dni nato je prišla Marija popoldne na obisk. Matija ni prestopil praga v njen dom, a dobro se mu jc zdelo, če je ona prišla k njemu. Prinesla je seboj malega Hostarčka. Otroče je kipelo od zdravja in zvedavo obračalo oči v starega očeta, ki ga je s prstom dražil po podbradku. «Lepo raste!» je dejal Matija in stopil po sobi. Čeprav je vedel, da je otrok del njegove krvi, je vedno nezaupno pogledoval rdeče* lični obrazek. «Nič več ni tebi podoben, zmeraj bolj enim,» je sodil, kadar se je zopet ustavil pred njima. Mati ga je stisnila k sebi in ga vsega pokrila s poljubi. «O, moj jc, moj, kajne, Rokec?» «Kaj pa on?» je vprašal Matija. «Slabo!» je vzdihnila Marija in oči so se ji solzile. Sedla je k peči, ket žena jc bila še lepša. Gosti lasje so ji silili na belo čelo. Ponosno so se ji dvigale grudi in njih oblika se je prelivala okrog ramen v pleča, v katerih se jc vedno bolj odražala mogočna oče? to v a rast. Matiji se je zresnilo oke: «Pa bi še kaj poizkusila!» «Vse sem storila. Nič ne pomaga. Šc enkrat toliko bi rada dala, če bi kaj pomagalo. Od dne do dne je slabši, od pusta sem vidno hira. Pije in samo pije!» «To imajo od tega, ker so hoteli vse požreti. Za prvega jih je malo rojenih.» Marija se je zamislila. Ni rada tožila očetu, rajša mu je pri* krivala, kakšno trpljenje prenaša doma. Vselej, kadar je prišla zopet v rodno hišo, je čutila, da tudi cče peša, da ga tarejo skrbi in nejevclje. Zato je mplčala. Danes pa ni mogla več. «Zdaj trdno veruje, da se zgodi čudež!» Matija je skoro zazijal od začudenja: «Kaj praviš, kakšen čudež?» «Da ga odreši čudež... Človek res ne ve, če je še pri zdravi pameti. Vtepel si je v glavo, da mu bo čudežno pomagala božja milost. Nezveste,, oče, kaj se godi pri nas ponoči. Kadar sc pre* budi, tarna. Nato začne, preklinjati. Kolikokrat moram vstati, pa k njegovi postelji, da mu pomagam. Srce se mi trga, počiti mi hoče, če ga vidim, kako sklepa roke- in prosi, prosi vse svetnike, da bi mu pomagali. Ves sc trese in včasih se mi zdi, da vidi pri? kazni. Ko se mu nie ne obrne in je ves poten po životu, rjove in rjove, da sem jaz kriva, ter mi grozi sjpištolo.» Tedaj se je Marija krčevito stresla. Solze so jo polile in ni jih mogla ustaviti. Vrele so po belem licu. Matija je divje nasršil obrvi in gledal temno na svojega otroka. «Zadnjič, oh, oče, zadnjič jc izprožil in se je nad temle črvičkom ' krogla zarila v zid.» Matija je vzrojil: «Norec! Zapreti ga dam. Prekleta živina! Tam bo že videl, kaj je čudež!» «Ne, oče, nc! Nc storite ničesar! Nikarte! Vse bom prenesla!» «Če si tako nora, pa pusti! Da poči tebe! Kaj mjsljš, da je še pri zdravi pameti?» «Vem, da ne. Ampak moj mož je!» «Mož gori ali doli, naj poreče stari, kar hoče, zapreti ga dam! Krst božji, taka zverina!» «Tega ne smete, oče; prišla sem, da si olajšam svoje breme, ampak kaj takega bi ne mogla dopustiti!» «No, potem nosi, kar si si nakopala. Tako jc bilo in tako prišlo, kakor sem pravil. Seveda, ti si menila, da stari ničesar nc ve.» Matija je postajal srdit, kakor vselej, kadar ni poznal izhoda. Za r^vse, česar ni mogel več popraviti, je zvračal krivdo na druge. «Sam nc vem, zakaj še laziš k meni. Čc prej nisem bil vreden vprašanja, bom pa zdaj prenašal tvoje tožbe? Le sama opravi!» Srborito je hodil pc sobi sem in tja. Spomnil se jc, kar jc premišljal pred par dnevi na dvorišču: «Otroci nc žive nazaj.» Te misli so ga še huje razsrdile, govoril jc bolj sebi, kakor Mariji. «Kar smo preizkusili mi, to ne velja. Kadar ga udari, takrat k očetu. —jSi razumela, ničesar nc maram slišati. Dal sem vse, kar sem mogčl. Pameti vama ne morem uliti. Pod lastnimi križi in težavami mi poka hrbet!» Marija je sedela mirno, upirala oči v tla, pričakujoča, da bi se oče umiril. Toda zaman. Matija je izlival vso jezo nad svetom na glavo svoje hčere. «Do golega bi me radi slekli, da bi se posmehovali staremu. Govori, po kaj si prišla?» Grenke je odgovorila Marija. «Žive duše nimam, pa sem prišla potožit očetu!» «Potožit? Prej nisi pc.znala očeta; če ti ta umre, boš zopet po svoji glavi norela. Godežev norec te še vedno čaka. Samo to ti rečem: Če ti kaj takega brni pc glavi, se izbriši iz našega rodu.» Zdaj jc izbruhnilo iz njega, kar ga je že ves čas jezilo, da je namreč Marija edina izmed Zamejčevih, ki še vedno govori z Godeževim. Ona je vstala vsa bleda, krivične so se ji zdele očetove besede, ^čeprav bi si v tihi samoti morala priznati, da je Andreja vedno " ■ rada pogledala. A ona je bila žena, kateri je še vedno razjedala srce zavest, da je mogoče sama kriva vse nesreče!» «Oče, to ni res!» je zašepetala. «Seveda ni res! Vse je resnica, kar pravim jaz!» Čeprav je vedel, da nima povoda osumiti svojo hčer, se je skoro opajal nad tem, da je poniževal soseda. «Kar sem imel najdražjega, vse mi je vzel. Dobro, naj bo! Ti se mu pa sama vrzi v naročje. Kaj meniš, da ne vem, s čim se baha naokoli?» «Kaj govori?» «Da komaj pričakuješ moževe smrti. Na sedmini se mu vsedeš v naročje!» Matija ni več vedel, kaj govori. Hotel se je trpinčiti in si parati živo srce. Marija je drhtela. V hipu je premislila, če jo je kdaj v življenju, " * odkar je žena, izdal pogled, da jc nekoč ljubila Andreja. Spoznala je, da je njena edina krivda to, korane more sovražiti sestrinega zapeljivca, očetovega sovražnika. Ä ona ne more preklinjati svoje ljubezni. Zato je mirno odgovorila: «Če to govori, potem laže!» Matijo so prevzele mirne besede. V globini srca si je sicer želel, da bi bilo vse resnica, samo da bi mogel šc bolj trpeti in sovražiti. Nič več se ni hotel razgovarjati. *Posadil si je na glavo kučmo ter je, odhajajoč skozi vrata, pristavil: «Zaradi norca stopi k župniku. On ti svetuje, kaj je storiti. Mojih nasvetov ne potrebuje nihče na svetu.» Trdo so udarjali koraki v veži. Marija je obsedela brez moči pri peči in pritisnila vroča lica na žametasta otrokova. «Blagor ti, otročiček moj, da_ne boš .videl nikoli v materino srce, kaj mera pretrpeti!» Tiho je vstopila Zeba. Sočutno je vprašala: «Kaj je dejal?» ' «Saj ga poznaš!» Molče je starka priscdla in ji položila uvelo desnico na ramo. jtSe spet pripravlja? Ga bo napadlo?» ^Marija jc prikimala. «Počaj, nocoj pridem sama k tebi!» «Teta, ne muči se z mano!» «Le pusti, Marija!» Medtem so se v veži zopet oglasili koraki. Govorjenje je izdajalo, da prihaja Matija z nekom. Vstopil je z mladim Stre* harjem. ~ Marija in Zeba sta vstali ter se poslovili. Pri odhodu je še enkrat povzel Matija* kakor bi hotel popraviti popoldanske be* sede: «Zaradi onega stopi k Rozmanu!» Zeba je spremila Marijo domov. Matija pa je sedel razdražen, a se je premagoval in poslušal Streharjevega sina. «Gospod Zamejec, povprašal bi vas za svet. Travnik med Godežcvim svetom in klanccm pozidam. Splav na vodi je pre* majhen, tam bom namakal lc velike kože. Očetovo barako podrem, sezidati hočem strojarno. Za vodo pripravim prostor za črcslo. Vhod obdržim s klanca. Plot ob šentpetrski cesti porušim in zaprem svet z obzidjem. Zato sem prišel k vam!» «Delo mi je všeč!» je rezko odgovarjal Matija. «Šentpetru pritisnete nov pečat!» «Potrebe so tu! Svet jc sicer moj, a vseeno bi rad poznal vaše mnenje. Nerad, bi živel ,s_ svojim i sosedi v prepiru!» «Pravim, da mi je všeč vaša misel. Za druge ne vem, kaj po* reko!» Vstal je, ker mu ni bilo do pogovora. Toda Strehar je sedel ter je imel še nekaj na srcu. «Za svoj obrat bom rabil mnogo kož in na blago sc moram zanesti. Zdaj, odkar smo trije, se lahko zgodi, da bi se zadruga premislila in bi oddajala blago drugam. Saj se jc že mojemu očetu pripetilo. Zato vas vprašam, pod katerimi pogoji se domenimo, da bom prevzemal za deset let vse zadružno blago?» Matija je stoje poslušal. Zmignil je z rameni in važno odgovoril: «pospo d,'zadruga mi je mačeha. Moje blago jc dobro, to veste sami. Zanj se lahko zmeniva. Odslej zapeljejo še gorkega k vam. O vsem drugem molčiva. Z onimi nimam več opravka, ne po dobrem, ne po slabem. Svoje čase je bilo tako, da so potrdili vsi, kar sem sklenil. Mene pa ne bodo vodile napol nore glave. Ste slišali, gospod Strehar?» - «No, mislil sem pač, da bi na seji kot najmodrejši svetovali v moj prid.» «Na seje ne hodim, ker nisem več član zadruge!» «Ali lahko razglasim najino pogodbo?» «Lahko! Povejte jim, da bi si pustil prej roko odsekati, kakor da bi podpisal drugo pogodbe. Če natanko premislijo, jc vsak mož dolžan to, že iz hvaležnosti do vašega rajnkega očeta. Sicer pa je vaša ponudba možata, ni mešetarska!» «To me veseli. O hvaležnosti pa raje ...» «Lc pustiva, gospod Strehar. Vi ste mlad človek, ampak imate očetovo pamet. Dolg je dolg. Podedovali ste ga, vam bomo plačevali! Rajši dvakrat preglejte vse številke, ko enkrat. Meni je zapisal na hišo!» Poslovila sta se. Ko se je Matija vrnil v hišo, je sedel za mizo in premišljeval: «Poštenjak... ampak novi časi prihajajo!» Nekaj ga je zaskelelo. «Aza, Aza, zakaj si mi to storila? Preveč je prišlo naenkrat!» Naslonil je težko glavo. Tema je zakrivala njegovo slabost in bridkost, s katero je odpuščal ljubljeni Azi. Ko se je Marija vrnila domev, je položila otroka spat. Odkar • -flc mož ponoči streljal, je spalo dete v sosednji izbi pod deklinim varstvom. Vstopivšo v Rokovo sobo je vso pretresle. Njen mož je posincl v lice in ležal nepremično. Oči so iskale nečesa pred seboj, roke pa sc kakor mrtvoudne počivale ob telesu. Ko je okrenil proti njej glavo, jo je zazeblo pred svetlim pogledom. Vselej, kadar se je pripravljalo, jc imel take oči. Ko je šla mimo postelje, se je strupeno zasmejal. Zadišalo je po vinu. Od tistega časa, ko se je pričelo, se ni več slekla, kadar jc šla ležat. Pripravljena je bila na vse. Čez čas je slišala, kako jc Zcba pristavila stol pred vrata. Začutila je poleg sebe živo dušo in ji je odleglo. Zunaj je dihala pokojna noč. Po polnoči jo je pc klical mož s trepetajočim glasom. «Marija, drži me!» Hitro jc vstala in ga podprla. Stekleno so sijale oči, ki so se plašno ozirale vanjo. Žena je trepetala, ker jo je vcdr.o plašila misel, kaj ho z njo, kadar ta mlada meč spozna, da ni rešitve. «Moli, moli z menoj!» Tako ji je stiskal zapestja, da jo jc bolelo. Blazenj)ogled se jc plazil proti kotu, kjer jc visela podoba njegovega patrona. Jezik se mu jc zapletal. «Marija, hudič je bil pri meni!» je šepetal. V Mariji je ihtelo, moliti ni mogla. Medlo je brlela luč in velike sence so dušile njeno svetlobo. «V J^otu je stal... tamle pod svetim Rokom ... Reži se mi... üftiija, moli...» Naenkrat je zarjul s silnim glasom: «Sveti Rok, pomagaj, po? magaj, daj mi svojo reko!» Trepetajoče roke je širil pred seboj in prosil z vsem telesom. Zeba je odprla vrata in z žalostnim očesom zrla na Marijo, ki je ihtela v tla glede. «Pristavi mi stol!» je prosila Marija, ki ni mogla proč od moža. «Vode, blagoslovljene vode!» jc kričal Rok. «Ga že vidim!!» Zeba je hitro vzela škropivnik in posipala s prsti vodo po stenah. Marija je zrla v noč za oknom in srce so ji napolnile bridke bolečine. Mož ni videl, ni slišal njenega joka. Parkrat ga je še napadlo, da je kričal kot zblaznel: «Moram, moram vstati!» Danilo se je že, ko se je umiril in se je ves mehak ozrl vanjo. «Marija, moja žena, včasih sem ob tejle uri že vstajal. Ti veš vse... povej... ali res ne bom več hodil?» Njo je zapeklo pri srcu. «Rok, vse se lahko zgodi!» «Marija, letos, letes, boš videla v Dravljah, pri svetem Roku, tam mi bo dal roko moj patron. Tam ni hudiča!» Od utrujenosti se je zleknil nazaj in oba sta zasnula. (Dalje prihodnjič.) Dr. Ivan Prijatelj / Dostojevskij ( Nadaljevanje) 1. Pred prognanstvom. — F j o r M i h a j 1 o v i č D o s t o s jevski j (1821—1881) se je rodil v Moskvi, kjer je bil ob času',, njegovega rojstva in njegovih otroških let njega oče zdravnik v Marijinski bolnici za uboge. Zgodovino njegovega rodu je šele po prevratu z nekaterimi podatki osvetlila njegova hči Ljubov, ki jc dognala, da se jc po očetovih žilah pretakala kri različnih narodov. Njegov p rade d jc bil litavskega pokolenja. Iz tega litav* skega porekla izvaja njegova hči nekatere svojevrstne poteze očetove nature: pozno spolno dozoritev, zaprto, nedružabno čud, nezlomljivost in energijo značaja, viteški odnos napram ženski, veliko privezanest k družini z vsemi njenimi interesi ter njegovo krepko izraženo solidarnost z načinom mišljenja in čuvstvovanja širše družinske tvorbe: rodu in naroda; opazuje pa se v njegovi naravi tudi Litavccm' lastna neekonomičnost, razsipčnost in anarhična upornost. Mati Dostojevskega je bila Malorusinja, hči naroda, ki ga označujejo: živahnost, fantazija, zmiscl za poezijo,, nagnjenje k sanjarstvu in religioznost. 0^eJ3ostojevskega jc bil alkoholik. Ko je postal lastnik male šelske graščinice, jc kot tiran vladal nad podložnimi tlačanskimi kmeti, katerih eden ga je tudi ubil leta 1839., dočim mu je bila mati umrla na tuberkulozi že dve leti poprej, ko ni imel Fjodor Mihajlovič niti polnih 16 let. Ugotovljeno je, da je zlasti alkoholizem hudo gospodaril tudi med pisateljevimi brati in sestrami ter njih otroki, katerih eden je v poznejših letih umrl od progresivne paralize. Dostojevskij sam je skopaj, gotova že kot dete trpel, na halucinacijah in i^iogoče že tudi na božja$ti. Kot otrok je Dostojevskij rastel v bolnicif y kateri je oče služil in z družino vred tudi stanoval. Družina, ki je štela razen njega, očeta in matere še tri brate in štiri sestre, se je stiskala v tesnem stanovanju, obstoječem iz dveh sob s pregrajeno pred* sobo, kakršna tolikokrat figurira v pisateljevih romanih. Pobožna mati ga je od mladih nog nagajala k tmolitvi, dečim ga je oče, vzdržujoč strog red v hiši, že kot^ujletnega,dečka trdp posajal h knjigi. Vsak večer sta roditelja "družini naglas čitala knjige, -najpogosteje Karamzinovo «Zgodovino Rusije»; ko sc se navadili " čitati otroci, so se oni vrstili pri tem čitanju. Kot^ deček jc bil -Dostojevskij izredno žive narave, pogesto je prestopal ostre.oče* tove zapovedi, zlasti rad se je pogovarjal na hodnikih in dvoriščih bolnice z bolniki, kar mu je oče strogo prepovedoval. Že v deški dobi se je moral z Dostojevskim primeriti neki krut slučaj, ki je O bil najbrž vzrok njegovi epilepsiji, o čemer pa vsa družina šc danes pietetno molči. Vobče pa si moramo misliti, da so. njegove slike mučenih_otrok, nastopajočih tako pogoste v njegovih spisih, remjnjscence,..zajete po vsej prilikj izjlastnih doživjjajev. Ko jc^-vj začel deček obenem z brati obiskovati srednjo,šolo,je oče s svojimi o/, dečki, ki so morali stati pred očetom trdo kakor iz lesa, ponavljal latinščino, pri čemer se je kazal zelo nestrpnega in nervoznega. Zmerjal jih je, da so leni in neumni, ter neredko metal knjigo vjfeot. Telesno kaznoval pa jih ni nikoli, ker je bil pri vsej svoji razdražljivosti srčno dober človek. — Mati se odraža v ozadju Dostojevskega družine kot_ požrtvovalna, tiha silhueta, kot ženska, j)olna pobožnosti in zmisla za poezijo. A moralističnao/ pridigarja nista bila niti mati niti oče; o poslednjem se poroča „ samo to, da jc dejanjsko strogo pazil na vedenje vsakega svojih -otrok in gledal, da nobeden izmed njih v pubertetni dobi ni bil ~ mnogo sam. Glejde^našega pisatelja se strinjajo vsi biografi v tem, da je bil kot^ deček naglo razdražljivcga, stj*astncga in ner* vozno*byesi^ega^jiačaja. — Ko je imel Fedja 10 let, je oče kupil majhno posestvQ v tuljski guberniji, ležeče 150 verst od Moskve, in oddej jc družina bivala tukaj na deželi od zgodnje spomladi do, pozne jeseni l^tp za letom. Na tem očetovem pesestvu je prihajal deček v ožji stik tudi z ruskim kmetom. Iz teh časov in krajev nam je zapisal sam Dostojevskij v svojem «Dnevniku pisatelja» za februar 1876 čudovit prizor halucinacije, ki se jc primeril ž njim. Dostojevskij piše, da se je kot deček nekoč sredi jasnega predjesenskega dne mudil na robu gozda in nepreglednih polj, ko jc mahoma zaslišal nad seboj glasan krik: «Volk gre!» Ves iz sebe in glasno ihteč od strahu se je zatekel v polje in planil pred slučajno tam orjočega, znanega mu kmeta Mareja, ki ga je začel tešiti z besedami: «Nu, molči vendar, Kristus s teboj, pokrižaj se!» In ko se deček ni mogel dotekniti čela in drhtečih svojih ustnic, je kmet «polahko iztegnil svoj debeli prst s črnim nohtom, zamazan od prsti, in se mehko doteknil trepetajočih dečkovih ustnic». Dostcjevskij je že zmladega mnogo čital, ponajveč domače zgodovinske romane Zagöskina in Lažečnikova, pa tudi potopise najrazličnejših ruskih in tujih pisateljev. Izmed knjig tedanje FjXrppe, na katero jc že takrat zrl na način vseh Rusov kot na «^Cmljo čudežev», je rad prebiral ruske prevode romanov Wal? , t.crja Scotta. Verzov ni pisal in tudi pesehno ne ljubil. Samo Puškina je ljubil in cenil vse dni svojega življenja nad vse pesnike sveta. Najbolj pa so mu bili pri srcu že v teh letih živ* * f ljcnja v domači družini romani francoske pisateljice George Sandovc. Tej pisateljici je posvetil Dostojevskij ob priliki njene ' » smrti leta 1876. v svojem «Dnevniku pisatelja» daljši članek, v katerem je pisal med drugim: «Mislim, da mi jc bilo šestnajst let, ko sem prvič prečital njeno povest — enega izmed najčarob* nejših njenih prvcncev. Spominjam se, da sem bil potem v vročici vso noč.» To, kar jc v spisih Sandovc tako neizmerno opajalo in prevzemalo mladega Dostojevskega, je bil tc pisateljice prvotno* krščanski revolucionarizcm, docela nasproten znanim geslom velike francoske revolucijc o «svobodi, bratstvu in enakosti», o katerih pravi sam, da jih je ta pisateljica prva spoznala in pro* glasila za fraze. V njenih spisih je s soglašanjem cd svoje strani čital tudi že nekatere socialno*religiozne misli, ki so tako zelo prijalc njegovi rusko*altruistični naravi, n. pr. misel, da je čudno, kako se more kdo veseliti tudi jgjjjsam dan, z^edajoč se, d.a^so na_ svetu nesrečnMjudje — to misel srečujemo tudi pri Bjelin* skem! — in pa mteel, da jc človek, ki je zanikal Boga, končal še vedno s samomorom. Leta 1835. je dal oče Fjodorja v moskovski srednješolski penzionat nekega Čermaka; v jeseni leta 1837. pa ga je odpeljal v vojaško inženjersko akademijo v Petrograd. Razposajeni in bučni svet mladih bodočih častnikov ni bil prikladna družba za zamišljenega samotarja, ki se je rajši nego z obdajajočimi ga - tovariši v pismih pomenkoval z odsotnim bratom Mihajilom, t služečim v Revelju v saperski kompaniji; in sicer si je ž njim dopisoval najrajši o knjigah in literaturi sploh, o večnosti, o vse? miru in o telesu kot ječi človeškega hamletovskega duha. Tovariši sc ga jse takrat imenovali «mistika» in «idealista». V nekem pismu iz te dobe se Dostojevskij izpoveduje bratu z naslednjimi zanj značilnimi besedami: «Spoznavati prirodo, dušo, Boga, ljubezen... se da samo s srcem, ne pa z razumom.» Izmed pisateljev, ki jih je poznejši znameniti pisatelj čital v tem času, ko je že sam delal načrte za povesti, imenujejo njegovi življenjepisci na prvem mestu nemškega fantastičnega romantika E. T. A. Hoffmanna. Navduševal pa se je tudi za Schillcrja kot glasnika svobode in ^ humanitete, dočim njegovih ruskih sentimcntalnosidealističnih posnemovatcljev, literature, ki jo je pozneje krstil za «šilerov* ščino», kar trpeti ni mogel. Pod-^pli vem Schiller j a je snoval celo neke dramske načrte («Marija Stuart», «Boris Godunov» itd.), ki pa se nam niso ohranili. Morebiti leže vprav v tem njegovem mladostnem zanimanju za drame zarodki krepkega, plastičnega, razgibanega in dramatično stopnjevanega dialoga, ki ga občudu? jemo v nekaterih njegovih poznejših povestih in romanih, oko? liščina, ki kar kliče po njih dramatizaciji. Hoffmannovo fantastiko je vzljubil najbrž pod vplivom člankov Bjelinskega, trdečega ravno na podlagi Hoffmanna, da je fantazija realnost, projicirana iz konkretnega izkustva v abstraktno višino. Iz Hoffmanna je po vsej verjetnosti črpal tudi idejo človeške visoke in plemenite osebnosti, sijajoče kakor luč v okviru najbednejšega milijeja, idejo svoje poznejše prve povesti, «Bednih ljudi». Razume se, da jc v tem pravcu nanj vplival tudi Gcgolj, kateri je za svojo osebo istotako visoko cenil Hoffmanna. Leta 1843. je dobil Dostojevskij po dovršeni vojni inženjerski akademiji svojo prvo službo kot risar v inženjerskem depar? tementu v Petrogradu. A ta služba ga je kaj malo zanimala. Mnogo bolj ga je privlačila misel na literarno udejstovanje. Kot mlad uradnik je stanoval skupno s svojim bivšim součencem iz aka? demije, poznejšim romanopiscem Grigorovičem, v stanovanju, ki je imelo opremljeno eno samo sobo. Brez v^kega_ zmjsla za ekonomično računanje in za urejenost je po navadi žc_od začetka ( druge polovice meseca živel na dolg, na predujme svojih literarnih honorarjev, ki si jih je služil s prevodi iz francoskega leposlovja. Prevajal je takrat med drugimi Balzacov roman «Eugenie Gran? det», ki je tudi izšel v «Biblioteki za čitanje» leta 1844. V Balzacu jc moral mlademu Dostojevskemu ugajati poleg realizma zlasti tega pisca zmisel za risanje zločinov, razuzdanosti in človeških slabosti sploh. V trenotni zadregi za denar je Dostojevskij v tem času od družinskega jeroba, upravljajočega po očetovi smrti - rodbinsko imetje, zahteval, da mu je enkrat za vselej izplačal * majhen delež, s čimer je za skledo leče prodal vso svojo dediščino. V jeseni leta 1844. je Dostojevskij dovršil svoje prvo izvirno leposlovno delo, «Bedne ljudi», in se istočasno odpovedal službi, posvetivši se odslej docela literaturi. S tem se je pričela doba njegovega večnega denarnega pomanjkanja, iz katerega se ni iz* kopal ves svoj živi dan. V naslednjih 40*tih letih jc dovršil in izdal še dva romana: «Dvojnik» in «Gospod Proharčin» (1846) ter na* slednje povesti: «Gospodinja» (1847), «Polzunkov», «Slabo srcc», «Pošteni tat» ter «Bele noči» (1848), dočim mu je dovršitev romana «Netočka Nezvanova» (1849) preprečila njegova kazen* ( . ' jskajieportacija v Sibirijo. Pač pa jc pisatelj v ječi še dovršil novelico «Mali junak» (1849). «Bedni 1 j u d j e» so roman v pismih, ki si jih pišeta ubog kancclist Makar Djevuškin in istotako revna šivilja Varinjka Dobrosjolova, stanujoča vis*a*vis drug drugemu preko dvorišča, dokler se ne pojavi šiviljin prejšnji častivec Bykov, ki deklico vzame za ženo. Djevuškin je naiven, neizobražen, a dobrosrčen in požrtvovalen, čuvstveno*komičen junak, groteskno*simpatična figura, kateri je oČividno kumoval Akakij Akakijcvič iz Gogo* ♦ ljevcga «Plašča». A razlika je med Gogoljem in Dostojcvskim že tu, ko poslednji piše še docela pod vplivom prvega. Dočim se v vseh delih Gogolja čuti protest zopčr krivičnost, zlobnost in ne* umnost ljudi, je Dostojevskega prva povest ena sama visoka pesem v proslavo požrtvovalne ljubezni do bližnjega, tem bolj učinkujoča, ker je junak, ki to pesem poje in dejanjsko vrši, po razumu pravzaprav nebogljen duševni revček, zato pa po srcu sama dobrota. Ta Djevuškin jc zarodek centralne figure Dosto* jevskega poznejših velikih romanov — njegovega znamenitega «idiota». — Dostojevskij je zanesel po nasvetu sostanovayca Gri* goroviča rokopis tega svojega romančka k pesniku NeErasovu. uredniku almanaha «Petcrburškega zbornika». Kakor pripoveduje pisatelj sam v svojem «Dnevniku» za leto 1877., ni on nato vso noč zatisnil očesa, ampak je napravljen sedel ob odprtem oknu. Zjutraj pa sta nenadoma planila k njemu Grigorovič in Nckrasov in ga začela v navdušenju objemati. Z enakim entuziazmom je navdal rokopis «Bednih ljudi» velikega kritika Bjclinskega, kateri . je mlademu začetniku ob tej priliki prorokoval, da «postane velik • pisatelj». «Tako ni še nihče začenjal,» se je glasilo mnenje Bjelin* - skega. «Bedni ljudje» so nato izšli v imenovanem Nekrasovljevem almanahu za leto 1846. in občinstvu jako ugajali s svojim toplo? čuvstvenim, preprosto?naivnim in komičnim junakom. Zanimivo pri tem vstopu Dostojevskega v rusko literaturo ob pohvali Bjc? linskega je to, da se je slojvajja precejšiije nesporazumljcnje med {gm. kar jgjiytor. z «Bednimi ljudmi» nameraval, in med tem, kar je Bjelinskij videl v njih. Dostojevskij je hotel v Djevuškinu proslaviti edinole pokornost in krptkost preprostega srca in toplo poezijo dobrote, Bjelinskij pa je v ubogem uradničku videl socialno?politični protest proti ruski avtokratični birokraciji, ki pretvarja najboljše ljudi v smešne karikature. Morebiti mu jc ž^frOun takrat Dostojevskij kaj izdal od svojega bistva, od one .svoje natijrc, kateri ni bila umetnost nikdar sredstvo za kakšen zunaj umetnosti ležeč cilj, ampak nekako življenjsko?religiozno doživ? ljanjc, v katerem se je s pomočjo umetnostnih postav, slik in prispodob izkušal reševati muk svojega notranjega in vnanjega življenja. In glavna njegova umetnostna postava je bila očrtana že tu: ubožec na duhu, katerega vse prezira, kateri pa tiho in pokorno nosi svoj križ, sredi dušnega in telesnega trpljenja, vsega osvetljenegayod ljubezni. Z apoteozo trpljenja in proslavo indivi? dualnosti, navidez neznatne in izginjajoče sredi «ponižanih in raz? žaljenih» ter «bednih ljudi», v resnici pa silnih v svojem ljubezni polnem prenašanju svojih muk, je Dostojevskij pričel svoje umet? niško delovanje in tej ideji je ostal tudi zvest v nadaljnjem razvoju svojega talenta. Dostojevskij je ostal glasnik individual? nosti in Bjelinskcga brezmejna hvala ni napravila iz njega risarja družabnih tipov v zmislu tvoritve in pripravljanja nove societete. Vsako individualnost svojih umetniških del pa jc ustvarjal Dosto? jevskij v veliki meri iz sebe, ne pa s pomočjo epskega opazovanja ^ ^ drugih, kakor jc to delal njegov veliki antipod Lev Tolstoj. Odtod njegova skoraj lirična strastnost in razgibanost dejanja, natrpa/" nost misli in njegovo prekipevanje formalnih okvirov. V «D v o j n i k u», tej «petrograjski poemi»—osobje skoraj vseh del Dostojevskega je mestno — je narisal pisatelj psihopatološko figuro uradnička Goljadkina, karikaturo in simbol razdvojenega ruskega inteligenta svoje dobe, tijj ruskega Hamleta z dvema polovicama nature, s privatno in javno, izmed katerih eni junak naprtuje vse svoje dobre in drugi vse svoje slabe Čine, dokler ne konča v blaznici. Goljadkin je bil slika ruske razdvojene inteli? gence in duševno razklane individualnosti. Bjelinskij je ta roman rahlo odklonil kot prespecialno, družabni realistiki nepotrebno «zdravniško» literaturo. — «Gospod Proharčin»je činov? niček, ki se boji, da bi mogel postati v uradu nepotreben. To bojazen mu še povečujejo njegovi sostanovavci, češ, da je njegov urad sploh odveč, misel, ki junaka ubija in trapi, da štedi denar, nato zapravlja s pijančevanjem, nakar se zopet ves trese zbog svojih navidezno revolucionarnih besed,izgovorjenih v pijanosti,in končno v velikih duševnih mukah umrje. Pod slamnjačo človeka, ki je pri življenju gladoval, se najde večja vsota denarja, ki si ga jc ubožec od ust pritrgal za svojo svakinjo. Zopet tragedija ' nebogljene individualnosti, polna grotesknega humorja in skri? tega sočutja, sicer pa v tehničnem oziru osnovana še jako na anekdotičnih temeljih. — «G o s p o d i n j a» je bila prva povest Dostojevskega, ki jc odločno razočarala Bjelinskega, kateri jo je proglasil za «strašno aboto», za zmes Marlinskcga, Hoffmanna in Gogolja, razočarano vzkliknivši: «Nasedli smo z genijem Dosto* jevskim!» V tej povesti je uporabil Dostojevskij problem sugestije v času, ko se o nji še ni mnogo vedelo niti v znanstveni literaturi. Mlada, lepa žena Katarina živi proti svoji volji s .starcem Muri? nom, kateri njeno slabotno individualnost drži pod svojo hipnozo v neprestanem robstvu. Teza, ki jo avtor zastopa v tej povesti, se glasi: «Slabotni človek ne zdrži sam! Le daj mu vse, in on sam pride in ti vse vrne, daj mu v oblast pol zemeljskega carstva, poizkusi — kaj misliš, da bo napravil? Pri tisti priči se ti zopet skrije v škarpetelj... Daj mu ljubo prostost, slabotnemu človeku, sam jo bo povezal in ti jo vrnil. Glupcmu srcu celo svoboda ni v prid!» Razume se, zakaj je Bjelinskij, najvnetejši klicar po kmetiški osvoboditvi, imenoval to psihološko analizo človeka — «strašno aboto». — Kratka karikaturno*humoristična črtica «P o 1 s z u n k o v» jc predstavljala sliko gubernijskega uradnička, dobivs šega za to, ker ni izdal kompromitiranega svojega predstojnika, od tega najprej denarno nagrado in obljubljeno roko njegove hčerke Mašenjke, kar je pa potem po svoji naivni nerodnosti zapravil oboje in še službo povrhu. Torej vedno zopet isti nerodni duševni ubožček in šlapica, a v globinah duše najpoštenejši in najpleme* nitejši človek. — V ncvelici «Slabo srce» imamo zopet študijo takega s stališča razuma okornega in naivnega, s stališča čuvstva mehkega in dobrega malega človeka v podobi uradnička Vasje Šumkova, kateri dobi od svojega šefa v prepis neki večji akt, pa ga zaradi svoje ginljivo opisane zaroke zamudi v določenem roku dovršiti, nakar od fiksne ideje, da je prevaril svojega dobrotnika, izgubi pamet. — Črtica «Pošteni tat» predstavlja fino psiho* loško sličico o pijancu Jemeljanu Iljiču, ki nabira milodare, da ima za pijačo, brez katere ne more živeti. Siccr pa je ta Jemeljanuška krotak, ljubezniv, uslužen človek, dasi tudi kaj malega ukrade, -Jgg.; BtAvon Prijaiti! I frost&ievskij oz dobi ZH pija&vöaa* M ga kiä potem tja do njegove žalostne sswrteie ws, ob katoi ponuja človeku» kateresau je bil .a&dk&j me&ul, pwjp. p$ooš©j&o suknjo, fcš, da v pjl m treba po* bG&KMtä» T^rg;?, ):■<>■ roxi-. <& dzfaj^zx-x a y fofr rtvg sa/j^ren fei- d^fflaa agffl?.... pred SeWjo smrtjo, m je ÄfeaÄ BjksaÜfmj&j'«eeproijiivo spri % Do^oj©vakim. BE. je to spot ks^gje&u ta bütfdkino žmčsga. človdhw spor r^fojt&alitefca % jgl&ää, rasmahajeaisa k m prej &e-go redöo Mye* äm DöotojeYskko:, xsp^vedujoßfea o sffoej&v ne s uskloob .svojega soiilostj&oi odlpitSČ&jodegA gtie&afcfc, .spor .z mlackm^Hn pre&a» ojsfe ish«jajočSh Ww, g Do^ojfcvskžarij, I'd j® j&agnešM tako pJka&taijot kakr&ao predstavlja sijegova paaldekpckijada u j a. žena fo m.o & p «9 d postelj &». — V «B©lih noč«fe» je Etaatojovskij po dotedanjih srvojzh nega* tffraülx t&al&i, MeUi m ubogih jüa^Ä poMoasü podafci ps* «sfcžvneg& junaka v mladem 5fcud@Rtu* M psi derojki, dosooreß sa Ij^en, Igra vicgo saljuHjea©«. kctf. nttxs&mk, l^M-pnkfecK^'ld jö bo mogel tmjftc Gor^iü. D?.i.žest fo&.fekgcdjjt jltaSj® % ne&alj&gmfti plitki IjBibemi k& so vsgji. v fantaziji- nego v ftgßfaostä, sta v tej IWfMaamj&d*. poctaas 2 krcdsao ddiik&fceso,. — «Netočka Neav&moya» je bül sarofco;.»«saovm jromaja 0 . gefl&jaJiK'fMffip & pro^adfam goßlarj«* J^žfepvUj. jm^owdovaa po atje* gcrvi pofegčrjenki ta Netoäö. V. ©aa-Jaja^ tafeo v ma&aj JeSiifipdva» davjega neßfcwsc^äga, neredno šžve£©g& MÄöieMkaiv sato posveč^a^a smrti,.. fcalpor v jaa&č&j Neto&e, Id" ublažiš je o&wo raf^odanoet». je p^tocll avtor msxogo avojfe avtdbiogr&f&sh v rn^aj NefeÄe že p*o$ebej dosMjaje swfe mladosti V Jefen-cmn je pisatelj v o&ilSai aaari :afcjek$r/žral Innaravnost^žigosalsvoje «m tm> sbvof ^ ^ M^pnost»» katere,se bpo^dujd v tea . tudi v pismu svojemu 1 ifö'^^iue Dsnigi dei xxmrn^a pojest deSdi&j© s Än^vosä m fe^&sijo obdarja« dt6e NetodV^katem ^e ne u&«Q£e oživeti v vieoki dražbi loiežje družiS;7/r.' -vv f,U j u*. •sjaglsan ie v poveličuje v glavnem juiaakuj»mladesxl.ču fi^o, r^u^ti^r^^vst^eföo fe wiegko». IJ^fes^pa ter s. trni ea^t^o.-^akjj . ismetspiii» more zatrcti noben še tako beden in nizek milije, v kakršnem živi osobje skoraj vseh teh povesti. V teh začetnih svojih delih se Dostojevskij ne bavi tolikanj s splošnimi tipi, množičnimi prerezi normalnih in realno?običajnih ljudi, kolikor bolj z izrednimi indi? vidualitetami, čijih duševni organizem neprestano prepljuskava robove navadnega racionalnega človeka. 2e_>: teh mladostnih delih si je poznejši veliki romanopisce ustvaril tip iracionalističncga posebneža, ki ga vsakdanja govorica imenuje «tepčka», tip, ki pa ima v svojem «idiotstvu», obžarjenem od dobrote in srčne kulture, neizmerno več zmisla za požrtvovalnost, nego vsi tipi treznega meščanstva, vzgojenega v takrat modernem pozitivizmu in rea? lizmu. To liberalno in trezno misleče meščanstvo žigosa Dosto? jevskij že v teh prvih svojih spisih na podoben način kakor George Sandova kot frazersko, egoistično in pravzaprav bolj smešno, nego so njegovi samo na videz komični, sicer pa naivno? dobri posebneži in «tepčki», katere avtor posebno rad slika ob? enem ž njemu istotalco priljubljenimi junaškimi otroki — kot reprezentante romantične požrtvovalnosti in človečanskega so? čutja. Tu ima svoj začetek ona divna mavrica tega velikega ruskega genija, katera se v poznejših njegovih velikih romanih vzpenja ter boči preko vse dolge dobe svetbvnega realizma, družeč c n^ , visoki romantizerp izza začetka stoletja z bujnim zatonom v dobi neoromantizma pod konec prejšnjega veka. Na opisan način se je bila izoblikovala Dostojevskega dušev? na fiziognomija tja do onega usodnega trenutka njegovega živ? Ijenja, ko se je mladi pisatelj skoraj slučajno zapletel v afero, ki ga je spravila v ječo, nato na morišče in naposled v sibirsko prisilno ^^/dclo — sami globoko pretresljivi doživljaji, iz katerih je končno izšel Dostojevskij njegovih poznejših velikih del... (Dalje prihodnjič.) Anton Novačan / Papiga (Kor.ec) To poslednje je izgovoril Tonček Švigajev počasi zlog za zlogom, ob zadnjem pa se je zamaknjen zagledal pred sebe. Lice mu jc kamenelo, oči izkečile, roke se iztegnile, vse njegovo telo jc rastlo, kakor da hoče poleteti. A ko mu je zacvetel krog ust usmev najvišje blaženosti, se je Tonček Švigajev sesul sam v sebi, točno, zlomilo se je v njem in padel je trdo na zofo. Namesto smeha so mu prišle pene na usta. Zdaj je Mark Antonij izginil daleč in popolnoma od njega. V kupeju je zavladalo tiho žitje stvari, plaho htepečih po menjanj« oblike in pjosfcora. Vlak jo hrul; kolesa so ječala v trenju jeklenih, med. seboj se gonobečih energij. Ob ovinku se je vos stresel in okao v kupe ju se opro&iHo gorenjega podboja ter lesk* počasi navzdol. Ob drugem sunku pa je šklepetalo ki se odprlo vse "do svojih tal. Tonček švigajev se je ob hrupu zavedel m s počasno kretnjo segel po svojih do&gift redkih laseh. Vstal je naglo, m kakor da ni kael prizora s samim seboj, brskal je po polici in izmed razmaknjenih stvari privlekel ptičjo Metko, sedel ki si kletko postavil na kolena. V kletki je poskočila selena papiga m- s zakrivljenim močnim kiju? nora objedala palčico, okrog katere as je likala. S silo jo je vse! Tonček Švigajev is kletke. Papiga je saöek kričati, izmuznila se iz roke iu zletela Tončku na rame. Tonček Svigajev je hitro zapri okno in, božajoč ošabno ptico z licem, ji je narekoval počasi m razločno ime Katinka. Slednjič je papiga sa njim izpregovorila grgr&je in dosti nejasno* «Katinkah «Al^lx. — je kliknil Tonček ŠVigajev. «Kako dirao izgovarja njeno sladko ime!» % Solze so mu stopile v oči. Ves srečen je narekoval papigi iznova m ispregovonia je v dnigiČ. Zopet se je pojavil v kotla Mark Antonij m se je rogal krvavo: • «Kaj bi s papagajem? Opico si nabavi. Je veliko bolj podobna živemu človeku nego papagaj.» ■ «Tc-da govoriti ne znal» — je odvrnil dobrodu&rio Tonček Švi* gajev in 0© ponosno razgovori!. — «Kupft sem jo v Parizu, bulvar Sevastopolski, in jo učil deset dni sladko besedo «Katinka». Zaprl sem se ž njo v hotelsko sobo I«, sem jo učil po metodah, ki mi jih je zaupal sa denar pariški ptičar. Nosim jo svoji mali K&tinki v Zagreb. Katinka je učenka v sedmem razredu Sfceja in m velika, meni kosnaaj do paasa, m kadar me poljubi, jo moram dvigniti k sebi. Imam jo neskončno rad bas zato, ker je tako majhna. Zdi se mi, da je oge&jček v vetra, ki ga moraan zaščititi s svojo topalaaio roko. Katinka je brez staršev in živi s svojo teto, "bogato m skopo starko» ki :ma btadavioo pri ustnah in okrogli stlačeni nos. Srečal sem jo letoa pozimi, ko je t?. Sole in 00 ji> 1baj3ge p«sMe v .blato. Pobral sem ji k&jige In hotel iti naprej, ko opasim v stjesih sahvrljwjoSSbt se očeh t&& te dobrois m duše, ksbr sem ga videl samo še enkrat. Moja pokojna mati je imela god m jsss deček, star deset let, sem »aM tisti, dan na sesti groč denarja m sHesil kolaček: za god. Kupil sem kolaček» * na dolgi poti do doma je prište sku&aj&va, koten sem po veäikem motrasajem boju -'podlegel. Proti 3voji voljx sem snedel počasi kolaček in prišel domov kakor dete, ki je nevredno zavžilo sveto hostijo in mu je lice počrnelo. Skrival sem se pred materjo, toda mati je bila bistra žena in mi je malo po malo vzela skrivnost. Ko sem ji vse razodel, me je pogledala s takimi očmi, da jih bom pomnil do smrti. To sem povedal, ker sem za čuvstva jako do* vzeten. Mene vsako čuvstvo skrči, točno, do mene samega me upogne, da sem resničen in svoj in je vse drugo nad mano kakor projicirana geometrična linija. Dolgo sem zrl za Katinko in jo naslednje dni čakal na zagrebškem Griču, jo od daleč spremljal in končno našel priliko ter se ž njo docela spoznal. Prvo, kar mi je pravila, je bila strašna novost, da je njena teta na poti s trga izgubila bankovec manjše vrednosti in da se zato drži kakor sama žalost pri ognjišču. Hitro sem si izmislil najditelja in šel sam in ji vrnil bankovec ter se s tem stari tetki silno prikupil. Povabila me je na kavo enkrat, dvakrat in večkrat ter sem ji postal neobhoden gost, ki ji daje nasvete in mali Katinki naloge popravlja. Dekle je čedno in preživlja svoje majhne srčkane viharje na prehodni poti iz otroških let v deklištvo. Zanima se za vesoljno književnost, bere Dostojevskega ... Nekoč sem našel pri niej debelo in veliko nemško knjigo «Die sexuelle Frage». Siro* tica, komaj jo je privlekla domov in ker je knjiga temeljito ilustro* vana, jo je skrivala pred tetko za staro omaro. Vsaka licejka ima svojega fanta, mi je pravila Katinka, a jaz sem postal njen. ker jo je bilo strah, da ne bi tako majhna dobila nobenega. Pravi tudi, da me ljubi, kar je za mene zelo laskavo, dasi jaz nikoli ne poprašujem po ženski ljubezni. Poglavitno je, kako jaz kruh za* mesim, ne, to je vulgarno, važno za mene je, kako v meni nastane kristalni grad. Resnično, Katinka je padla kakor cvet na mrtve puščave mojega srca. Zato ji pojem pesmi v čisti francoščini in njej na čast sem zložil omenjeno balado o sveti Katarini, ki se začenja: 0 saintc ct v(;nčrabic Catherine, mon cocur a toi s'incline ... Iz Pariza pa ji nosim to zalo ptico, ki ne bo nikoli več pozabila izgovarjati njeno sladko ime. In Tonček Švigajev je šc enkrat polaskal ptici ter jo spravil nazaj v kletko, kletko skrbno zagrnil in jo dvignil na polico. Povesil je roke in nalašč stal s čelom proti steni, kakor Žid pri molitvi. Tedaj se mu je približal Mark Antonij in dihnil vanj, vse lice k licu, pritajeno rohneče: «Ti sam si ugasli vulkan! Človek v tvojih letih bi moral imeti ženo, otroke in dom, nc pa da hodi za kratkokrilnim dekletom!» •Tonček Švigajev se je okrenll in na ves glas zahehotal: «Saj sem vedel, da se boš ravno tu zaustavil. Kdor se do tridesetega leta ne oženi in do štiridesetega ne obogati, ostane bedak vse žive dni! Ta pregovor moskovskih kupcev, ki jih je medtem že tudi hudič vzel, si pozabil še navesti, moj gordi Mark Antonij. Vendar, tisto o domu ni napačno in spada v moje velike življenske skrbi. V moji rojstni vasi, ki je — ne zameri, da žalim tvojo skromnost, moj gordi Mark Antonij — tudi tvoja rojstna vas, se nahaja za dobravo Očno tik hrastovega gaja ime. sniten prostor, po neki stari teti danes moje zemljišče, kakor so mi pisali z doma. Tam nameravam sezidati si stavbo, hišo, kočo, dom, zavetje, miren pristan, lastno streho, lasten kot, svoje ognjišče, pribežališče in svoj tihi dvor, kamor se rešim is sveta in življenja. Saj se spominjaš, moj gordi Mark Antonij, ko Še nisi nosil tega ošabnega imena iti si bil pastirček, točno, hlačke do kolena in šibo v roki, in capljal za mukajočimi govedi, žgal na jesen pastirski ogenj in .repa! 7. želodi vaškega deda, ki je v polju prežal na krta; ko si študent še vedno brez rimskega priimka, po^ legal po visoki travi v toplih nočeh sorečega avgusta in bil živi ognjenik misli, krvi in občutij ter je tvoja duša visela še v zlati zanki solnčnih bajk; ko si se potem pojavil v blestečem oklepu in s svetlo čelade Marka Antonija, — kakor te je takrat krstil sam Tonček Švigajev, občudujoč tvojo logiko in življenje ovladujočo pamet — in si začel osrečevati svoj narod bilo z advokatsko pisarno ali s pobiranjem mastne prebende od dveh, treh tisoč vernih duš, bilo da si najboljše sinove naroda pripravljal za take sijajne oklepe in svetle čelade ali pa kjerkoli in kakorkoli pokazal, da je Mark Antonij vedno na svojem mestu! Saj se spominjaš, kje je dobrava Qčna, tam kraj hrastovih gajev in skoro v senci me* gočnih gora... Tain si postavim svoj dom. Lepa bela hiša bo svetlikala med drevjem in jaz bom živel v njej samoten in oblasten kakor srednjeveški fevdalni gospod na svojem gradu. Kar se tiče sredstev za zidanje, hm, lahko za tistih par tisočakov! Glavno je, da verujem v idejo denarja m že je denar pri roki.» - Vlak je od jen j al v brzini in kakor da peša se je vlekel počasi ter nazadnje obstal. Uniformirani možje so vstopili, znamenje, da , smo prišli do meje. Tonček švigajev ni imel ven Časa, da bi poslušal opasske Marka Antonija. Naslonil m j« h oknu in se sa* gledal'v pisano, razkropljeno ljudstvo, tekajoče k vlaku in od vlaka, In kakor vselej postajah, doma ali v velikem svetu, je Kk r;-;. Tončku Svigajevemu žal v&sh tistih asesnamh hitečih Ijvi^i, ki ss> potem iš mnoötva rasčle&jeai- podajajo vsak svojim majhnim ciljem. Nikjer kakor na postajah lahko bercš vsakemu z obraza, kdo jc in kaj je, in nikdar niso ljudje tako iskreni, kakor kadar sc prerivajo na kupu in suvajo. Drugič je imel Tc.neek Švigajev navado, da si je izbral v takem slučaju ubogo človeško edinico in z uživanjem zasledoval vsako njeno kretnjo, dokler ni vlak krenil dalje, zdaj pa je z vso pozornostjo tonil v prizor, ki ga je videl pred seboj. Dva karabinjera sta gnala po peronu uklenjenega mladeniča, po vsem videzu kmetskega fanta, ki jc visok med ošabno ravno? dušnostjo laške straže nizko klonil z glavo. Na vsako stran od zvezanih rok se je napenjala bela veriga in zdaj pa zdaj bolno zarenčala. Za to žalestno skupino je lezla starikava kranjska ženica, mati uklenjenega, in jc hropeče klicala: «Dejte mi ga nazaj... Sej vam ni hud'ga štoru, le po slo? vensku jc govoru... Janez, moj Janez... Tak pros' jih šc ti, povej j'm, da nič nis' kriv... Janez, Janez ...» Toda Janez se ni ozrl. Stopal je težko s stražo in njegove lepo mlado licc je bilo kakor iz kamena. Tudi se ni ozrl, ko pa ga je prignala straža do vrat stražarnicc in hotela ž njim čez prag. Tu je obupna starka prijela vojaka proseče za rokav. Vojak se jc starke otresel in jo udaril s pestjo v licc. Zavrisnila jc tenko, da je šlo skozi ušesa, plaz krvi ji je oblil usta, in zgrudila sc jc pred noge. Tcnček Švigajev se jc prijel za okno, se hotel dvigniti in skočiti skozi okno na plan. Toda že se je oglasil Mark Antonij in zapovedujoče zaklical: «Si norec? Tu ostani! Pomagati starki ne moreš, s krivico sc bosti nc mereš, tu ostani! Zaprli bi te in ti bi gledal, kako bi s svojimi živci prebijal laško ječo!» Zaprl je okno, zagrnil ga je in Tončka posadil na zofo. Ropot pa se zunaj ni polegel in še, ko je vlak drdral že naprej, se je zdelo, kot da se vije med hrumom koles neko tiho žalostno vekanje. Tonček Švigajev je ždel nemo na zofi in gledal na tleh obraz uboge starke in plaz krvi in obupna kriveča se usta. Pokril je z nogo tisto mesto na tleh, pogrnil žepni robce čezenj, ali obraz stare matere ni hotel izginiti. Nazadnje jc nejevoljno zarenčal: «Do vraga! Vse to so poslednje imperialistične in kapita? listične laške orgije. To so gasneči vulkani zapada. A rudimenta v meni...» Že ga je prekinil iMark Antonij viharno: «Plaz krvi iz rane na obrazu tiste stare matere je plaz krvi iz globoke rane na obrazu vsega našega naroda...» «In vsega človeštva!» je dodal Tonček Šviga je v. Sklonil je glavo, da ne bi videl Marka Antonija, ki se je oblačil v blesteč oklep in dajal na glavo svetlo čelado. Izpregovoril je Mark Antonij jasno, svečano: «Človeštvo, narod, družba, to so pojmi, zgolj le pojmi na visoki lestvi razvoja. Njim se lahko izogneš. Izogniti pa se ne moreš človeku. On je vedno tu, on, veliki posameznik s svojim trpljenjem. Edino resnična je bol. Vse drugo je šarcna mreža na zemljevidu idej.» In še je govoril Mark Antonij: «Družimo se v imenu trpljenja. Javk te naše ponižne matere bi razumele vse rase, vsi narodi, da so jo videli, ko se je zgrudila krvava. Zato je greh, modrovati o njej! Ti sam si jo hotel braniti, Tonček Švigajev, v plemenitem vzplamtenju svoje krvi. Čemu bežiš pred sebe j in se pokrivaš s plahto višjih idej, ki so dalje od tebe nego tvoja bol?» Mark Antonij je končal z visokim glasom: «Jaz vidim drugo pot, jaz vidim večno naravno pot in rečem: Stopite na prste, Slovenci, sinovi kamenitega Juga, in ozrite sc doli v sosedno Lombardijo! Zakaj tam boste še sejali in želi in sveje konje v Pijavi napajali!» In Mark Antonij je umolknil in odložil oklep in čelado. Zdaj se je Tonček Švigajev trgal iz objema odvratnega čuvstva, dviga? jočega se na praznem pogorišču. Zaman jc iskal opore, da bi se naslonil in hipno upanje, da se be Mark Antonij oglasil, je skop? nelo. Onemogel je tudi telesno; v hitečem vlaku je torkljal z glavo na desne in levo, kakor pijan, in tema se mu je delala pred očmi. Tedaj je poklical na pomoč besedo in beseda je bila zdravje. •«Kaj vse to!» jc dejal. «Čez sto let je itak vseeno. Čez sto let bo visele solncc na nebu in luna in zvezde bodo, porajanje in umiranje na zemlji, vse, kakor je danes, in radost človeška in trpljenje njegovo in strasti bodo. Plaz krvi na obrazu uboge starke bo davno že izmit in moje pleme na zemlji med prvimi, v sijajnem oklepu in s svetlo čelado Marka Antonija. Čemu da stojim na mestu in delam s čuvstvom parado? Ovladaj v sebi zver in ovenčaj si glavo z vencem tihega zmagoslavja!» In Tonček Švigajev je jasno vedel, da Mark Antonij sedaj ne bo ugovarjal in je bil vesel. Segel je pod klop po opletcno steklenko in je pil ognjenega laškega vina. Kmalu jc bil v brez? mejnem carstvu svojih sanj in je gespodoval nad njim oblastno brez časa in prostora. V Ljubljani ga je Mark Antonij opomnil, da je treba izstopiti. Tonček Švigajev se ni ganil. Peljal se je naprej in izstopil v Zagrebu. Na postaji se je še prepiral z nekimi ljudmi, ki mu niso bili po volji, potem se je podal v mesto, noseč previdno kletko s papagajem. Angelo Cerkvenik / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. Osebe: ŽENA. - NJEN MOŽ. - NJEN LJUBIMEC. - NJEN NEKDANJI SNUBAČ. SLUGA. - SLUŽKINJA. - JEČAR. ']\ Konec prve scene. Georges Duhamel / Balada o Florentinu Prunieru Dvajset dolgih dni je kljuboval, mati mu cb zglavju je bedela. Kljuboval je, Florentin Prunier, kajti mati noče, da bi umrl. Ko je čula, da so ga ranili, je odšla iz dna province stare... Prehodila je gromeče kraje, kjer neskončna vojska v blatu brodi. Njen obraz jc trd pod togo avbo, ne boji ničesar se, nikogar. Dvanajst jabolk dela je v košaro, lonček z maslom vzela je na pot... a Ves dolgi dan poseda ob ležišču, kjer ji umira ljubi Florentin. Ko ognji se prižgo, že stopi k zglavju in čuva, dokler sinu se ne zmede. Odide le, če ji reko oditi, da bodo sinu prsi obvezali. Ostala bi, čc bi je bilo treba, saj ne boji se rane sinove. In zunaj tudi sliši strašne krike, ko čaka in prestopa se po lužah. Kot pes stražar ob postelji ga straži, na hrano je kar čisto pozabila. A tudi Florentin ne zna več jesti: orumenelo je že maslo v lončku. * Trpeče roke — zvite korenine — objemajo sušično roko sinovo ... Uporno opazuje mati lice, od potnih kapelj belo orošeno. In vrat motri, ves od vrvi previt, kjer spotoma zateglo hrope zrak. Vse to razbira njeno s repe oko, suho" in trdo ko razpoka v kamnu. Kar gleda — in se nič ne pritožuje: navajena je biti taka mati. On pravi: «Kašelj grabi mi moči.» A ona: «Sin, saj veš, da sem pri tebi!» On pravi: «Zdi se mi, da bom ugasnil...» A ona: «Ne! Jaz nočem, sinek moj!» Dolgih dvajset dni se je upiral, mati čuvala ga je ob zglavju kot plavač, ki vrže se v valeve in nad vodo nosi nebogljenca... Toda trudni od teh nočnih čuvanj ji je končno, vsej slabotni, zjutraj glava malo k prsim omahnila, za neznaten hip je zadremala ... Florentin Prunfer jč"\imrl naglo in brez šuma, da bi je nc zbudil... Iz francoščine prevel Pavel Karlin. A. Debeljak / Anatole France (Konec) Kot izreden umstvenik je France želel vse doumeti, toda za pravega opazovalca mu je nedostajal sistem kakor njego* vemu junaku Brotteauxu v Žejnih bogovih, epikur* skemu razuzdancu, Lukrctijevemu učencu, ki po svoji modrosti močno nalikujc Hieronimu Coignardu (protagonistu dveh Fran* ceovih romanov: La Rötisserie... in Les Opinions de lfAbbe Jerome Coignard) in g. Bcrgeretu (osebi, ki se pojavlja v njegovih družbenih kritikah). A v R d e č i liliji (110) priznava: «Za pot sem izpraševal vse tiste, ki baje kot duhovni, učenjaki, čarovniki ali modrijani poznajo zemljepis Neznanega. Nihče pa mi ni mogel točno pokazati prave steze.» Radovednost in radoglednost sta bili v njem krepkejši od ljubezni in to ga je morda oviralo, da bi bil postal večji pesnik. Učenjaki po njegovem zatrdilu niso radoznali in «vsiljivo je, izpraševati jih o stvareh, ki jih nimajo v svoji izložbi». On sam nima izložbe. Njegova vedeenost in snieavost sta vesoljni: «Vsega se naveličaš, samo razumevanja ne.» Vendar, kdo bi mogel vse pojmiti? G. Bergcret se nekoč odreče zvedljivosti: «Vselej me je mikalo razumevati in pri tem sem izgubil dragocenih energij. Na stare dni uvidevam, da je neumevanje velika moč. To ti včasih omogoči podjarmiti svet.» Tudi avtorju Sodobne z g o* d o v i n c je bilo tedaj pa tedaj žal, da je bil bolj zmožen raz? krajanja nego ustvarjanja. Kakor njegov oče je bil tudi Francc plah in samotarski. Malo je hodil med ljudi ali v Akademijo, lc v svojem salonu se je znal odlikovati. Kakšen je bil ob 17. letih, pripoveduje Knjiga m o * jega prijatelja: «Tedaj sem bil tolikanj boječ, da mi je znoj oblil čelo, če sem pozdravil ali sedel v druščino. Navzočnost žensk me je metala v nekako prepalost.» Vneti feminist Lahy*Holle* bccquc, ki je lani obelodanil čedno knjigo Anatole France e t 1 a F e m m e, imenuje v novembrski številki G r a n d e R e v u c g. Bergereta misogvna, ki bi črtil žensko, čc ne bi cenil v njej slast* nega čara njenih otroških in izprijenih zabav. Predvsem ji avtor Epikurcvcga vrta očita, da šc danes na tak način modruje, kakor da ni Descartes pred več ko 250 leti postavil zakonov skle* panja, in da pred strogo logiko duha daje prednost subtilni logiki čuvstva. Vendar ni šel France nikoli tako daleč kakor Vignv, ki v svojem Samsonu hrepeni po dobi, ko bosta oba spola na vek ločena «vsak na svoji strani umrla». Mladi Jacqucs Thibault je trpel, ker ni bil lep ne dobro oprav* ljen. Kakor njegov Jean Servien pa je čutil, da pride spričo njegove nadarjenosti nekdaj dan povračila. Najbolj pa ga je bolel nedostatek smelosti: «To mi je škodilo pri ženskah. Ves iz sebe sem ljubil krasotice, namreč one, ki so kazale svojo žensko naravo, in zmeda, ki so mi jo povzročale, mi je jemala ob njih slednjo sposobnost» (Vie en fleur, 238). Ker ga marsikod niso več v drugič vabili, se jc potegnil sam vase. Misleč nase je pisal o kiparju Dechartru v Rdeči liliji: «Imajo ga za zlohotnega in jezi ji* vega. V resnici pa je strasten in malodušen.» Osamljen je bil v življenju toliko po svoji razboritosti kolikor po svoji sebičnosti. G. Bergcre* priznava, da se smeje tam, kjer se drugi žaloste, in narobe. Zategadelj se je tu pa tam zdel bebast. O vrednotah nima istih pojmov kot ostali zemljani. Mladi Peter vprašuje mater: «Kdo daje v trgovinah denar, kdor kupi ali kdor proda?» u 161 V ospredje se ni rad silil: povprečnost in temo je nazival svoji zvesti čuvarici. Ali pa je bil v tem dočista iskren? Njegova žena je pisala iz Alzacije neki prijateljici leta 1883.: «Tu so Rusi, Švi* carji. Alzačani, ki delajo mojemu možu poklcne glede njegovih knjig in ki mi ga razvajajo. Prestavljajo ga na ruščino in nemščino. On se dela nekam brezbrižnega, prav za prav je pa zadovoljen.» Književniška domišljavost mu je po lastnih izjavah in po pričanju najožjih znancev povsem tuja. Njegovi pomenki so ka*li daleč nadkriljevali njegove spise. France se je rad kazal hladnokrvnega modrijana, kakršen mu je bil oče. Vendar pa je podedoval v resnici materino živahno nrav. «Samo strasti so v življenju lepe, strasti so pa nczmiselnc. Najkrasnejša med vsemi je najbolj nespametna od vseh: namreč ljubezen.» (Dialogues sur les contes des fees.) Vendar pa njegova odločnost ni bila vsekdar na višku. Včasi pa se jc splašil. V mla* dosti jc bil dokaj nesrečen predavatelj, v zreli dobi pa jc na shodih neznansko razburkal množice. Plašljivci, pravi J. Roujon, hočejo vse razbiti, čim jih boječnost več nc ovira ali če sc boje, da bi jih zopet prevzela. V Drevfusovi zadevi so rekali stari znanci: «Anatola so nam zamenjali». V istini se je rodil kot skrajnež in pokončcvalec. Najbolj se je veselil vseh prenapetosti, glej med številnimi priznanji navedek v Pin g vinske m otoku (VII, 1). Ob 17. letih je bil tolikanj smel in drzen v duhu kolikor plašen v vedenju. «Bil sem zna* menito nasilen in prevraten, kadar sem bil sam» (Knjiga m.pr.,XI). Njegova silovitost pa izvira bolj iz živcev nego iz mišic; od bes* nosti prehaja k milosrčju; obupuje nad človeštvom, plaka nad njim, potem pa hoče razstreliti svet. Ker se je rogal vsem geslom, vsem filozofijam, vsem religijam, je težko razbrati njegove prave težnje. Toliko pa je gotovo, da se brani slednje strogorednosti in sile. Bil je živo nasprotje dobrega strankarja, kakor smo že poprej namignili. V P i n g v i n s k e m otoku krvavo zasmehuje re* publične ljudi in stvari nalik pristnemu boulangistu, kakršen je bil nekaj časa. Ali zgodaj je zaslutil konec nazadnjaškega generala Boulangerja, katerega je za časa pustil na cedilu. Objest, s katero pripoveduje bitke pyrotovcev in njih protivnikov (dreyfusovci in antidrevfusovci), jasno svedoči, da je nevtralen v svojem srcu, kjer slednjič vedno zmaga prezir do ljudi. Zolo n. pr. predočuje pod imenom Colomban kot enega najbolj pridnih in čislanih pisateljev v Pingviniji, ali kako nespoštljivo ga popisuje, glej slovenski pre* vod str. 170.! Ko bi republikanci in drcvfusardi čitali take vrstice v romanu rojalista L. Daudcta, bi g a dolžili blasfemijc, od Francea pa so vse mirno pogoltnili. In še kolikokrat! France se pač ne trudi, da bi bil dosleden. Malo ga skrbi, kaj jc mislil snoči ali davi. Vse pove, kar mu šine v glavo. Začel jc pri nazadnjakih, prešel k demo? kratom in nehal pri revolucionarjih; vsaki struji je skoval nekaj orožja za borbo, naposled šc komunistom. Povsod pa se je skoraj naveličal. V Drcvfusovi zadevi se je ob naprednjakih osebno boril, po prvem zaletu pa se je, kot njegov zvezdoslovec Bidault? Coquille (Pingv., 207) vrnil k svojim asteroidom. Samo tam se je čutil doma. Veleumu je pač svojsko, da se razvija kraj svoje dobe in nad njo. Te se mi vidi prava razlaga za vse njegove evolucije. Bourgctu se zdi čuden njegov končni beg v u t o p i j o, ki ga primerja s Freudovim begom v b o 1 e z e n: avtor Žejnih bogov, ki pozna učinke družabnih prevratov, je pač napravil nekako stavo, poskus, da se nadeja svetovnega miru od delavske zveze. Drugi pa menijo, da jc Anatole Francc želel postati še bolj popularen in se zavarovati pred množicami, češ, prva verzija romana Les Dicux ont soif seje tiskala pod naslovom LesAutels de 1 a p c u r, vzetim iz Chenicra, katerega so revolucionarji obglavili. To so pač abotni izmislcki, saj poslednja Franceova dela so bila ne? sebična, v politiki ni hlastal za koristjo, tako da so mu ohranili svoje spoštovanje najljučji zoprniki kot Ch. Maurras, ki so v tem prebežniku videli še vedno podzavestnega narodnjaka. ta in m Pri avtorju avtobiografskih del kot Petrčck, Cvetoče življenje i. dr. najdemo neko rousseaujevsko potezo, čeprav je bil neizprosno trd napram očetu romantike, ki je družil v sebi «najpravilnejšo čutljivost z najbolj krivo logiko»: neko pretirano samozavest, v kateri se povzpne do trditve: «Tistikrat sem za? dobil gotovost, da sem bolji nego večina ljudi, čeprav nisem izvrsten». Pri njegovem dvojniku g. Bergcrctu naletimo na roman? tično občutnost, ki vas domisli Chateaubrianda. V splošnem je pa France klasik. Na pesnika v njem sta vpli? vala A. Chenier in Vignv, Hugoja pa ni drugače omenil kakor zasmehujoč njegove nabuhle krotovičnice, Baudelaira je cenil ne radi morbidne psihologije, marveč kolikor je izvajal Che? nierovo geslo: Sur des pensers nouveaux, faisons des vers antiques. n 163 Flaubert mu je prijal po točnosti, treznosti, jasnosti, zametal pa je njegovo prenapetost in cinizme. Na prozo sta učinkovala tudi Voltaire in Renan. Nad vse pa jc čislal Racina, čigar stihe je znal do zadnjega na pamet. Jean Racine, kakor razpravlja Gabriel des Hons (Les Maitres de la Plume, novembra 1924), mu je bil knjižni bog, h kateremu se je dan na dan zatekal glede točnega mišljenja in čistega, bistrega izražanja; v mladosti še ne, kajti ' tedaj «so mu bile oči še prešibke, da bi bile mogle motriti njegov blišč», stoprav kesneje mu je avtor Fedre postal: mili, veliki Racine, najboljši in najljubši izmed pesnikov. Bila sta si podobna po počutnosti, ognjevitosti, zvedavosti, slabostih, po nežni in ne? mirni naravi. France, ki je v mladosti sklenil postati velik svetnik, ima čuv? stveno plat skupno s piscem A n d r o m a h c, vzgojenim v pobož? nosti in samoti, ki često poraja čudno bolezen: da mešaš v obično življenje sanje, privide, lepe podobe in da gineš v njihovi ničnosti. Kar jc zapisal o Racinu, velja tudi o njem samem: «Bistroumno se je šalil in spretno zbadal. Najmečji ljudje niso najmanj po? rogljivi. Enaka živčna rahločutnost, ki izvabi solze ob mnogo stvareh, povzroča smeh pri mnogo drugih.» Racine je bil ne? zanesljiv, srdljiv celo s prijatelji n. pr. z Molierom. France ga izgovarja: «Mladi dramatik ni mogel trpeti, da bi se njegovi dragi slovstveni stvori prezirali in njegova pesniška slava zamračila. Sposobnost, da živo čutiš vsakovrstne vtiske, daje nestanovitnost in nekako verolomnost najbolj rahlim in izbranim naravam. Velika resnica je, da so najnežnejša občevanja tudi najbežnejša.» Ko bi bil France, čigar prirojena ljubezen do reda je bila večkrat razočarana, našel kot 21 letni krasotec Racine svojega Ludo? vika XIV., morda ne bi bil krenil med razvratnike. * s » A. France je mnogo čital. G. A. Masson ga v brošuri A n a t o 1 e France, son oeuvre imenuje «moža vseh knjig», in F. Van? derem v lanski novembrski Revue de France govori o slov? stvenem zastrupljenju pri tem benediktincu, ki je šele po dvajset? letnem knjižničarjenju zastavil pero. Spričo sijajnega spomina mu je bilo sedaj kar iztresati nabrane sadove in jih urejati. JulesMauris in drugi so navajali razna stara besedila, ki jih je pisec T h a i d e dokaj točno porabil. Kakor vsi veliki slovstveniki je tudi ta stavil nad vse «umetnost, dahniti na ilovico». Snov je pobral kjerkoli, obraz in stas pa ji je znal dati kakor nihče. J. J. Brousson (Anatole France en pantoufles, Cres, 1924) pripoveduje, da mu je bilo treba šest korektur, pri katerih so škripale škarje in tekel klej. Počasi in potrpežljivo je prestavljal stavke, dokler ni bilo uho zadovoljno. Vzemimo peto popravo: «Pregled ukrasnih pridevkov. — Nekateri strašno gledajo na glagol. Jaz vzamem najpreprostejšega, najbolj otroškega, tistega, ki najbolje naznačuje gibanje. Pozorno pa negujem pridevnike. Tu se ravnam po Voltairovem čuvstvu. Spomnite se njegove za* bavne, pa razsodne domislice: ,Dasi se adjektiv strinja s substan* tivom v spolu, sklonu in številu, vendar adjektiv in substantiv vselej ne soglašata'. Čemu jih množiti, če s tem poveš isto stvar? Ako jih žc več uporabiš, naj si nasprotujejo. Ne piši: ,Veličastni in pobožni prelati so šli v sprevodu iskat Svete stekleničke4, temuč: »Trebušni in pobožni prelati so šli...'» France ima toliko okusa, da se zna boriti cclo proti svoji glavni vrlini, milini sloga in daru skladnosti, češ, na najmečjih plateh sc začrtajo prve gube zastarelosti. Broussc n jc morda enostransko zabrusil ost svoje misli, vendar ni dvoma, da pisec Upornih angelov jasno pozna pomen retorike in često čitalca preseneti s kontrasti. Na ta pojav sem pazil pri pravkar imenovanem romanu in bi mogel navesti dokaj zgledov, n. pr.: «Bcuchottine kretnje so bile prostaške in d i v n c» (266), «obupna nada» (268), «gospodarji vseh zakladov na zemlji nosijo raztrgane hlače» (269), «opat je š e p a 1 z desto? j a n s t v o m, ki je napovedpvalo bodočega vladiko» (158), enako 163, 174, 378 itd. Vse pa jc tolikanj uravnovešeno, da jc cb stili* stičnem vprašanju A. Hermantu ušla beseda «le miracle d'Anatolc France». Slično ga Gonzaguc True v knjigi Anatole France sa vie, son ocuvre s tega stališča nazivi je «vraga». V knjigarni svojega očeta (danes Champion) se je navadil spo* zna vati noše, pohištva, arhitekture, drobne umetnine vseh časov ter je imel doma velikansko zbirko, največ pa seveda knjig, za katere je celo izumil neko vrsto vezave. Čitanje vseh knjig ga jc do vedlo v popolni skcpticizem. In kako se je zavedal te opasnosti: «Knjige nas ubijajo. Preveč jih imamo in prerazličnih. Dolge dobe je človeštvo živelo brez branja in baš v tem času je storilo naj* večje in najkoristnejše stvari, t. j. prešlo od divjaštva v omiko» ' (Vie litt. I, 8). Glej tudi tozadevno v povesti «Srajca». Prav dobro in pogosto popisuje knjižničarje, n. pr. Sariette v «Uporu angelov», posrečijo se mu zlasti preprosta bitja kot brat Angel (Rötisseric), z japonsko natančnostjo riše razne živali, ne* jasne pa so postave mož ali žen višjih slojev, razen ako dela po živem modelu: pesnik Verlaine je Choulctte (Lys rouge) in Gestas (Etui de naere); F. Faure: predsednik Formose, Clemeneeau: Ker? danic, Meline: Rebin Mielleux, general Boulanger: admiral Cha? tillon, general de Galliffet: Volcanmoule (lile des Pingouins) itd. Doeim Balzac kot lečnik resno tiplje žilo človeštvu, da bi jo ozdravil, se pisec Amctistovega prstana in E p i k u r o * v c g a vrta zanima zanje zgolj za razvedrilo, vedno pa doživlja razočaranje ob ljudehslutkah. Razočaral ga je celo lastni skeptik cizem, nad čigar vrednostjo jc tudi zadvomil. «Vi ste razočaran enciklopcdist,» mu jc dejal rektor Grčard, ko ga jc sprejel v Fran* cosko Akademijo. Kakor francosko malemeščanstvo sploh — pri* merjaj Stendhalovcga J. Sorela — se kot njega sin France boji biti «dupe», ncrcc, bedak, se nc da varati, zategadelj se ne ujame niti v lastne formule, katere so njegovi učenci dostikrat razglasili za pristni orakclj. In pravo struno je ubral govornik delavskih orgas nizaeij Jouhaux ob odprtem grobu: «Mogoče nas je On bel je poznal nego mi Njega». Medtem ko zagovarja kako mišljenje, se mu že kaže vsa šibkost tega nazora. «Blagor mu, kdor ve, da je prav tako prazne, če si akademik ali če nisi», jc zapisal v Mne? njih J. C o i g n a r d a (185). France je popoln nihilist. Z Voltairom ima skupno negativno misel. Ta jc reagiral na pobožnjaštvo v poslednjih letih Ljude* vita XIV. in njegov C a n d i d e sc končuje vsaj z enim praktič* nim, pozitivnim nasvetom: goji svoj vrt! Francc pa je rušil prazno? verje ob razmahu pozitivnih ved, odtod njegov determinizem: «Civilizacija je krutejša nego barbarstvo» (Bcrgeret), «kar ime* nujemo moralo, jc zgolj obupen poskus naših vrstnikov, da bi se upirali vesoljnemu redu, ki je boj, mesarstvo in slepa igra pro* tivnih sil...» Čar in mik Franceovih del tvori lahna, duhovita milina, notranja vsebina pa jc Bourgetu «najgrenkejši eliksir pc? simizma v prekrasno brušenem kelihu». Vsemu hoče Francc priti na dno: razdrl bi najdražji stvor, da bi videl, kaj je v njem. «Čim jameš premetavati kako načelo, najdeš nekaj pod njim in opaziš, da to ni bilo načelo.» Na ta način dospeta Flaubertcva Bouvard in Pecuchet do ugotovitve, da so enostavna telesa mogoče zložena. Njegova nejevera se razvije sčasoma do cinizma. S C o i g * n a r d o m opusti tudi previdno izbiranje besed in krepko maha in seka po principih (Coignard = udrihač!). Ubogi g. Nikodem se zvija, ker se mu opat posmehuje, češ: «Človek dobro ve, kaj jc pošteno in kaj ni.» Toda Coignard heče zmesti prav ta nagonski pojem in do jem. Povsod izpodkopava s svojo rovnico in kopačo. To sc pravi pripravljati potrebne razvaline. Glede izrazov ni nič kočljiv, n. pr.: «Les clochers se dressent dans le ciel commc de gigantesques seringucs vers les culs nus des cherubins (Revolte des Anges, 357). Anarhistična stremljenja so najjače izražena v Pingvin* s k c m otoku, kjer se vse vekovno življenje smatra za krvavo glumo, prim. Mracuetovo misel str. 117., kjer vidiš, kako France redno končuje s krohotom, ker je preduhovit, da bi se ujedal ali besnel. Pogosto se da sklepati, da vse pokončavanje in bogoskrun* stvo nima drugega smotra kakor zabavati nas. Ali mnogi učenci so vzeli mojstrove besede za suho zlato. France pa sc smeje vsemu. Ne veruje nc v prošlost, ne v sedanjost, nc v bodočnost, primerjaj «Višek pingvinske emike» str. 256. Pin g vinskega Otoka. V Uporu angelov obsegajo poglavja 18. do 22. razvoj «usode sveta v tako širokem in veličastnem pregledu kakor je Bossuetov Discours sur Fhistcire universelle ozek in žalosten po svojih vidikih», a konec? Po porazu angelov ostane sveti Mihael gene* ralisim pod Satanom, kakor je bil pod Jadalbaothom (Bogom). Nič se nc da nikjer in nik( li izpremeniti. To jc sklep njegovega skepticizma. Ne rečem, da nima včasi vedrejših misli, n. pr. v E p i k u r o * v e m vrtu iver o počasnem, a trajnem napredku v socialnih zadevah. In nekateri so silno poudarjali njegovo etiko stal* nega napredka, upoštevala jo je po vsem videzu tudi švedska akademija, ki mu je leta 1921. poklonila Noblovo nagrado. Zlasti pa povzdiguje P. Gsell v omenjeni knjigi pozitivne poteze v Franccu, n. pr. kult prijateljstva, usmiljenje. Vsekakor pa ta hedo* nist iz Epikurove črede najviše ceni svobodo, radoznalost in dvom. Nasprotno nekemu ljubljanskemu dnevniku moramo podčrtati dejstvo, da France ni nikdar z naslado prebiral Kanta ali Hegla. Taki filozofski sestavi so se mu zdeli toliko vredni kolikor babje vedeževanje na kvarte. Mrzil pa je metafiziko zbog njenega ne* jasnega in nedoločnega izražanja. V dvogovoru A r i s t in Po* lifil ali metafizični jezik prispodablja abstraktne be* sede s svetinjami,na katerih bi bil brusač izbrisal podobe in letnice. Opozarja, kako radi rabijo metafiziki negativne izraze: ne* zavesten, nc*skončen itd. Na treh straneh Heglovih, vzetih na slepo srečo iz njegove F e n o m e n o 1 o g i j e, sem izmed 26 besed, ki so osebki znatnih stavkov, našel 19 nikalnih besed in samo sedem trdilnih ...» Na drugem mestu sem sestavil nekaj izvlečkov iz Franceovih spisov, kjer obžaluje, da nima več vere, globoke tola/nice. Ali temu bogotajcu je bilo tudi njegovo neznaboštvo «bujen vir slasti». Kar je zapisal o Euripidu, velja tudi o njem, da je bil namreč ateist in mistik obenem. Največje veselje mu je bilo, zgrabiti svetega moža in ga po vseh pravilih umetnosti vesti v pogubo. Posebno rad je govoril v hudičevem imenu; vedno se na tihem nadeja, da bo Boga v zadrego spravil. Zato je bilo treba krepke religiozne vzgoje, trebalo je ohraniti cerkvenega duha. «Vera nudi nasladnim dušam še eno slast: slast pri pogubljenju» (Genie latin, 139). Tako pravi Tereza v Rdeči liliji: «Vero imate, gospod Choulcttc. Čemu vam služi kakor v to, da zlagate lepe stihe?» — «Da grešim, gospa,» odvrne pesnik. Prav dobro razlaga abbe Lantaignc: «V templju so bila skovana kladiva, ki majejo tem? pclj... Taka jc moč bogoslovskega nauka, da je zgolj on zmožen stvoriti velike brezbožneže; nejevernik, ki ni šel skozi naše roke, jc brez sile in brez orožja za zlo. Med našimi zidovi dobiš vso vedo, celo znanost hogokletstva» (L'Ormc du mail, 18). Anglež J. L. May trdi v knjigi o Francetu, da bo ta največji sodobni francoski pisatelj živel po svoji poeziji, namreč oni, ki je v njegovi prozi in prežeta z Vergilovim duhom. France je bil sanjač, tvorec fantomov svoj živi dan, a v mladosti je skladal celo pesmi. Njegove Poemcs dorčs vsebujejo dokaj krepkih naturalističnih verzov, n. pr. Jelena (boj dveh samcev za ko* šuto), še večkrat pa nam zvene kot obledeli alcksandrinci iz Vignyja, Baudelaira i. dr. Vzemimo eno kitico iz O d e na luč, ki tvori nekako veroizpoved: Sois ma force, 6 Lumierc! ct puissent mes pcnsčes, Beiles et simples comme toi, Dans la gräcc ct la paix dcrouler sous ta foi Lcurs formes toujours cadcncčcs!... In za sklep še to kitico iz pesmi Grob Teofila Gau? t i e r a, kjer sc poveličuje dar opazovanja in točnega izražanja: Heurcux qui, comme Adam, entre les quatre fleuves, Sut nommer par lcur nom les choscs qu il sut voir, lit de qui 1' eeriture est un puissant miroir Fidele ä les garder immortcllemcnt neuves!... Memento. Razen Franccovih spisov sem porabil vse članke in beležke v Journal des Debat s, Figaro, L'Europe Nouvcllc od 13. oktobra do 25. decembra 1924. Potem 1* 111 u s t r a t i o n od 25. oktobra, La Nouvcllc Revue Franca i se od 1. novembra, osobito pa La Revue hebdoma« da i re od 25. oktobra in 1. novembra 1924. P. Gscll: Propos d'A. France, 1922. Karlo Kocjančič / Iz zbirke „Večna plamenica" Slava spoznavajočemu duhu! Slava spoznavajočemu duhu! (Slutnje so pa odprte duri do spoznanj.) Kaj ste že mislili, kako nastaja iz jajca, navidezno mrtvega jajca, dihajoče življenje? Lupine se razpočijo in v svet začivka rumena malenkost, da bi se hranila, plodila, nova jajca legala brez konca in kraja. Kakšna ncumljiva privlačna moč med najmanjšimi drobci snovi povzroča to božje nastajanje? Je to ista moč, ki materijo v vesoljnosti k gibanju z bičem poganja? Bral sem tisočletja stara razodetja, modrosti zlatoustih modreccv upanishad in ved. Pa je tam zapisano, (tisočletja pred modrostno*matematičnimi prevrati Rudžerov Boškovičev in Einsteinov!), da jc svetovje naše podoba izmerljivo neizmernega jajca, v katerem se skrivnostno snovanje življenja v enoten organizem veže. Tiste pradavne slutnje, utrinka podzavestnega dojetja resnice izven nas v nas, jaz vsaj, novodobni vseznalcc, ki ustvarjam trdno obliko spoznanjem iz okostja nezmotljivih logaritmov, matematične kombinatorike, diferencialov in analitičnih geometrij, nič drugače do konca razložiti ne morem — ne smem! Slava spoznavajočemu duhu in zameglenim šarcnicam slutenj, ki nam sporočajo, da smo iz lupine šc neizleženo bivanje in da hočemo z zavestjo (kakor nižja bitja podzavestno) izobličiti se, roditi, hraniti se dalje, (morda iz črviča in zrna, kar nam je danes nič, ne snov ne duh in vendar nekaj), razmnožiti se brez začetka in konca! Avgust Žigon / K. Rudež Levstiku: 12 pisem (Iz Levstikove ostaline) (Nadaljevanje) 3- V Ribnici 9. Jul ja Ljubi prijatel! 1864. Tvoje pisemce14 sem učeraj dobil in mc je jako razveselilo, ker uže želel sem izvediti, kaj v Ljubljani kaj počenjate. Jaz sem se uže bil pretečenega mesca namenil v Ljubljano, pa se je vender to tako vleklo, da smo, sam ne vem, kako in kadaj uže v Juli mesec prišli. Zdaj, akc mi Bog da zdravje, se bova kmalo vidila; mislim v kakih 14 dneh. Kar mi pišeš, dragi brate, zarad novega «Nemškega časnika»15 to mi ni prav jasno, ker nič nevem, kako da so se pogovorili; samo toliko vem, da_za nemški časnik gotovo nebijaz solda dal v podpo?|ro, ker nevidim pri njemu nikjer veliko koristi. Po moji misli je malo Nemškutarjev zavoTjo nevednosti, ampak narbolj jim take ljubeznjive nemškutarske občutke v prsi vdihuje samo? pridnost in lenoba pa neumnost. Samopridnost se ne bo dala pre? pričati, ker tisti10, ki gojijo to žlahtno lastnost v svojim srcu, uže zdaj tako dobro vejo, kaj domorodci zahtevamo, kakor mi. Kateri so pre leni, taki se tudi ne^bodo potrudili, da bi nemški časnik čitali. Neumnežem pa nebo noben jezik v glavo pameti in razuma vlil. Polcj moramo tudi premisliti, da naš narod nima veliko bogat? stva, in da zarad tega ima še domača Slovenska literatura mnogo težav in nezgode prestati! Čemu bi | mi še zdaj za nemški časnik dnar proč metali! Kili.bodo Pa tudi Nemci dejali, ako bomo mi nemški časnik v&tanoviji in podpirali?! Jaz bi kaj stavil, da bomo kmali brali v kakim nemškim listu; Ka_ko malo upi ji v a da ima Slovenski jezik, in_kako da sc je uže nemška kultura in nemški čuti jej. V Krajnskej zemlji vkoreninil, se zopet lahko vidi potem, ki so si, kmali potem, ko je moral jedini politični časnik, ki so ga Slovenci imeli, jenjati,17 Nemški časnik vstanovili. 14 Levstikovo pismo K. Rudežu, z dne 7. julija 1864, objavil Al.Turk. (Lj. Zvon 1925, str. 47, pod št. 3.) 15 «\riglav». ustanavjjanega^tisto leto na Blciwcisovi strani. i« Prvotno: ker ta 17 Rudcžu je tu. v mislih Vilharjev «Naprej», ki mu je bil Levstik urednik ter jc bil iz znanih razlogov moral prejšnje leto prejenjati s svojo 78. številko kot zadnjo, v torek 29. sept. 1863. Take so, dragi prijatel moje misli o tej reči, in tako moreš iz tega previditi, da jaz se gotovo nebom na Nemški časnik naročil, če ga tiidi desjetkat vstanovijo. j Zdaj pa še eno od Prešerna, ki sem jo izvedil, in ki Ti zna všeč biti. Povedal mi jo je naš g. predstojnik,18 ki čeravno ni, kakor Ti je znano, posebno Jsl^enJSlovcncc, vcnderle Prešernov genij občuduje. Prešerin je hodil velikokrat v Krajni v Jalenovo hišo, kjer je predstojnikovaj»ospa doma. Ko so enkrat vsi otroci vkup, kakor pc navadi vsak večer, roženkranc molili, je začel Prešerin glasno jokati in je dejal: Joj, kako sem bil jaz srečen, ko smo šc pri nas doma tako roženkranc molilil^Zdaj pa moram končati pismo, sicer bi se ga naveličal brati. Zdravstvuj! Ker Ti je uže gotovo znano, da se jaz pri pisanji nikdar nisem ravno prenaglil, upam, da mi bodeš zarad starega prijatelstva pri* zanesel, da Ti še lc zdaj na tvoje prijazno pismo odpišem.20 Zdaj, ko sem dobil koledarje tudi za dva duhovna gospoda,21 ne vem prav, ali čem tudi pri duhovščini poverjeništvo opravljati, s» ali pa nc; kar se tiče našega g. dekana,'-2 tako sem prepričan, da hode Matičino reč, kakor pravi Cimber in i^emškutar, bolj zaviral; ----------------------- —- £ fty^'riX./ Predstojnik sodišča v Ribnici 1864: Vfl), ^p^u^tersehitz (Gcrkmann Pr., Auskunftsbuch 1864/65, pg. 5); oče dr. Iv. šušteršiča. (Kesnejc, šc 1. 1874.tjnotar v K.rgnjskiLffori.) 10 Datum ima popravek v številki, iz prvotnega 24. v 23. (3 krepko preko 4). 20 Levstikovo pismo K. Rudcžu z dne 10. XII. 1864 objavil Al. Turk. (Lj. Zvon 1925, 47/9, št. 4.) 91 R. misli tu: «Koledar slovenski za navadno leto 1865. Izdala Slov. Matica.» (S pregledom Čitalnic, str. 102/7.) Ignacij Holzapfel, nekdanji čbeličar, * 15.VII. 1799 v Tržiču na Go* renjskem. Šolanje v Ljubljani: a) gimnazija I./VI. (1812/13—1817/18); b) filo* zofija I./II. (1818/19—1819/20); c) teologija I./IV. 1820/21—1823/24); ordinacija žc v-IV. letu: 21. IX. 1823. — Službovanje: a) kaplan: v Kamniku od jeseni 1824—sept. 1825; v Preddvoru od sept. 1825—sept. 1827; v Mengšu od sept. 1827 do jeseni 182&tu sta ga. obiskala. Mj.ba JC_a$tclic in Jurij Kosmač .z._yjihilüD]L>k ' so t rud ni št v u pri Zhbelizi, torej pred 1. 1830! (Gl.: Slov. (Ilasnik 1864, str. _!io): v Ljubljani pri^ Sv. Jakobu od jeseni 1829—1834 (vsa.,tista -leta tgrej, iz» hajala Zhbeliza L—IV.); b) župnik: v Črnomlju 1835—1848; c) dekan: v Ribnici (kot naslednik dne 19. IX. 1847 umrlega Lovr. Trauna) 20 let, od 1. 1848 do smrti Tvoj zvesti prijatel Karel Rudež. || 4. Predragi prijatel! V Ribnici 23. Dcecmb.19 "1864. C, kakor podpiral. Gospod Matija Smolej23 ga jc nekaj ispeljaval, če je kaj dobil, pa ni hotel nič prav povedati; po tem obnašanji sc lahko sodi, da nc bo ne enega povabila kam poslal, da bi pa še kakošno besedo v tej reči zgubil, to Bog vari! | Nekateri drugi gospodje duhovskega stanu so pa spet tako zabiti, da sc Bog vsmili; da gre po njihovih mislih, smo kmalo tako izobraženi, kakor Turki! dušna paša bi nam bila Alkoran. in kaj druzega se nebi smelo ne pisati, nc tiskati, k^večim še kakšne «pirhe za device». Takega Molaha imamo pri nas za drugega kaplana /. pravza prav za prvega./; sicer je pošten in častitlj(i)vi človek, ampak o literaturi in o [izbo] izobraženji ima v resnici take misli in ideje, kakor Šejh lil Islam v Carigradi. Takega in enacih ni po moji misli nikdar treba nagovarjati, da bi pristopil, ker stokrat bolje je, da onakih Matica ne šteje vmed svoje družabnike. Ko sem se z njim pogovarjal o Matici je le zmiraj rekel: to je prav dobra naprava; samo če bodo zmirej v odbori kristjanski in bogoboječi možje. Kako lahko pa bi prišla večina takih v odbor, ki ne marajo ne za vero nc za Boga! taki so pa po njegovemu razumu uže ljudje, kateri kakov roman, ali pa kakovo novelo pišejo. Pa kaj Ti bom pravil; saj poznaš take ljudi [iz] po skušnjah bolj kakor jaz!2V Nekoliko se bo tukaj, kakor upam družabnikov nabrale, toda nar več iz med kmetiskih ljudi, in zato gotovo skorej samo 23 Gl. naslednjo opombo. Kaplana sta bila 1864 v Ribnici: 1.) Rih. Frank in 2.) prej v pismu imeno» vani Holzapflov sotržan Mat. Smolej. — Frank Rihard, * 2. IV. 1827 v Ljub* ljani, ordiniran 30. VII. 1850, je prišel v Ribnico /a prvega kaplana 1.1857 ter odšel 1.1868 po Holzapflovi smrti; ■(• kot star kanonik v Novem mestu 24.1. 1899. (Cata? logus eleri dioec. Labac. 1858. 1869, 1900.) Smolej Matija, * 9. II. 1829 v Tržiču, ordiniran 30. VII. 1854, jc prišel v Ribnico /a drugega kaplana 1. 1863, odšel 1866 za kaplana v Dobrcpoljc; f tam kot kaplan že 15.VII. 1871. (Catalogus eleri dioec. Labac. 1864, 1867, 1872.) — «Narodni koledar in letopis Matice slovenske za leto 1867» navaja v svojem «Imeniku Matičnih udov do avgusta 1866», kakor ga jc sestavil tajnik Anton Lesar, na str. 27 v Ribnici kot prvih pet članov vse tri duhovnike in oba grajščaka, v naslednjem redu: Holzapfel Ignaci, dekan. Rude ž Dragotin, grajščak. Rudež Jožef, grajščak. Frank Rihard, kaplan. Smo« le j Matija, kaplan. (Razprti so poverjeniki.) — Dve leti prej, t. j. leta 1864., ki je leto gorenjega pisma Rudežcvcga, pa Matični «Koledar slovenski za 1.1865.», kjer stoji «Rudež Dragutin, grajščak, zdaj v Ribnici» med «ustanovniki» (str. 93), med «poverjeniki 1864. leta» kot edini šc za Ribnico (str. 98), in med prcplačniki z darom 100 gld. (str. 97), — izkazuje med «lčtnimi plačniki» leta 1864., torej med najprvimi, ki so prihiteli, kot edinega člana Maticc v Ribnici poleg Dragutina Rudcža tudi šc enega: na str. 95 bereš ime «Smolej Matija, kaplan v Ribnici». Težavno torej ob tem dejstvu z vso gotovostjo določiti iz besedila pisma, katc* rega izmed obeh meni tu Rudež z besedami: «drugi — pravzaprav prvi — kaplan». if? ' *' t--' /• ' • ' ■• • [^.■f + s.-f. . . ~ fOuč fM? nJo&TrtJt ft J^cJ^ • :• --iV-f .-r&v«■?•**. , c* taki, ki bodo letne doneske plačevali. Kar se tiče mojega brata in svaka, tako je po moji misli nar bolje, da jih enkrat dobijo gospodje Dr. Bleiweis, Dr. Kosta, Dr. Orel in gospod Debevec v pesti; in ti bodo nar več opravili. Kakor-5 veš, sem jaz dosti mlaji brat in svak, kakor onadva, in mlaji uže po naravi v takih zadevah nemore nikdar lahko starejim imponirati. Prigcdba, ki se je z vbogim Globočnikom prigodila, nas je tudi tukaj jako osupnila; pa kmalo smo ga, akoravno ni bilo v Lai* bacher Zeit, ime imenovano, vganili.20 Da je Radič prevzel vrednistvo Triglava, sem se jaz jako čudil; saj je vender v Zagrebi dosti | beljo službo imel! Triglav pa težko, težko, da bi dolgo obstal. Po praznikih, ako Bog da, bom prišel v Ljubljano, in se vidiva. Zdaj pa z Bogom! Lepo Te pozdravljam! Tvoj zvesti prijatel Karol Rudež. x V Ribnici 17. Aprila. Dragi prijatel! 1865. V srce si se mi smilil, ko sem po tvojim pismi zvedel, v kakih hudih stiskah da si;27 pa k nesreči si se ravno ob takim času oglasil, ki sam nimam28 denarja. Ti se boš gotovo čudil, če Ti povem, da gotovega denarja sedaj sam nemam več, ko 25 gold.; saj Ti je znano, kako to gre, od ljudi ni moč dobiti, kadar bi človek želel in potreboval in tako Ti nemorem zdaj več poslati, kakor 10 goldinarjev, | ker s tem, kar mi potem še ostane moram shajati do Maja meseca. V začetku Maja bom pa, ako Bog da. nekoliko denarja dobil, in polej Ti bom še kaj poslal. Do litega Maja, ki bo veliki Matični zbor upam v Ljubljano priti in upam Te zdravega viditi. Za zdaj pa ostani z Bogom! Bog daj, da bi se srečno iz stisk in zadreg skopal! Zdravstvuj! Tvoj z(v)esti prijatel Karol Rudež. äs Prvotno: Kar 26 Laib. Zeitung 1864, No. 272. (Montag 28. November), pg. 1086: «Gestern Abend gegen 6 Uhr hat sich der Magistratsbeamte G.......k in seiner Wohnung , durch Erschießen entleibt.» — In istotam, No. 277, pg. 1108: Verstorbene. Den 27. November. 27 Levstikovo pismo K. Rudcžu z dnč 14. aprila 1865 objavil Al. Turk. (Ljub. Zvon 1925, str. 49/50, št. 5.) Levstik je prosil 25 gld. — To in naslednje pismo jc prinesel že ČZN IV. 1907, str. 136/137; a radi popolnosti korespondence Levstik? Rudež v istem listu jih nc kaže tu izpustiti. 'jh Prvotno: nemam... Poprava iz e v i jc kesnejša. 6. Predragi prijatel! V Ribnici 30. Aprila 1865. Zdaj sem nekoliko denarja dobil, in zato Ti pošljem 10 goldin. Prej sem Ti bil 10 poslal; upam da so Ti prišli v reke, in da so Ti bili za naj večo silo vgodni.29 Jutri pojdem na Dolensko in bom nekoliko dnij tam ostal. Povabila i. t. d. za družabnike Matične sem dobil. Ker bodem, ako Bog da, tako do litega t. m. v Ljubljano prišel, mi nezameri, da Ti tako malo pišem. Z Bogom! Srčno Te pozdravi in poljubi Tvoj zvesti prijatel Dragutin Rudež. 7. V Gracarjcvem tiirni Predragi prijatel! 11. Junija 1867. Nezameri, če Te v Tvojem dcli:i0 nekoliko motim stem, ko Ti par vrstic pišem in prosim, da bi mi nekaj vprašanj razjasnil. Tukaj po Dolenskem nas je vse ngferečenp. osupnilo, ko smo novico brali, da naši poslanci so se Dualistom pridružili in vse vgibuje, zakaj so se dali tako prekaniti. Za Boga svetega! kaj mislijo?! Kaj bo zdaj! če narod v tako politiko privoli, se ločimo cd naših bratov Horvatov in Čehov, in se damo | prostovolno vragom pod peto. Kaj mislijo naši poslanci, da bodo Poljaki, ki jih še zdaj luna trka, nam kadaj kaj pomagali?! Žalostno bi bilo, akö bi se mi nanje, ki [so] še vselej zoper Slovanstvo bili, in so še zdaj, zanašali. To prosim, dragi brate, da bi mi naznanil. V Ljubljani boš more? biti vender zvedel, kakov vrag te ljudi jaši, da take neumnosti delajo. Tukaj v našem kraji so, kar sem še veščih in bolj izobraženih možakov slišal, vsi na naše poslance zarad njihovega početja strašno razkačeni, in uže se sem ter tjc sliši, da bi imai radi nezaupnico poslali. 29 Levstik jc odgovoril K. Rudežu na prvo pošiljatev — slučaj! — šele istega 30. aprila 1865, ko mu Rude/ tu pošilja že spet 10 gld., da sta se torej pismi križali med potjo. (GL: Lj. Zvon 1925, str. 50. št. 6.) 30 Levstik Je bil že od januarja 1866 pa do sredi januarja 1869 (tri leta) za* poslen pri svojem «Woltovem» slovarju. (Gl.: Lj. Zvon 1919, 705—714; po* sebe j 712 .y^ • ~ cmt*. Trx'^w-'-p r- 7 & " Tac pisna hiba nam.: jim.?.- ? > ' ' * IX,, hcF1 1 ,, 1" ^ 7v< 6 Prosim, ljubi prijatel, da bi mi o teh zadevah kaj pisal, | in kaj v Ljubljani pravijo o tej reči; zakaj, tukaj ni moč nič zvediti. Zarad besede «scgetina» sem še bolj natanjko vprašal, kaj pomeni in mi je vprašani rekel, da pomeni = Suinpfftcfl — in je še pristavil — kjer se pod nogami zemlja trese. Še sem slišal na D( lenskem besedo — lehca ?c. fem., kar pomeni ($nrten&eit; mislil sem si, da bi znala biti sorodna z besedo = Leh = Poljak. Jaz in moja rodbina se, hvala Bogu prav dobro počutimo; upam, da je tudi pri Tebi taka. Moja gospa, ki Te lepo pozdravi, sc je uže precej dobro slovenski naučila, in se jejtudi uže toliko Sjovanskega duha navzela*2, da se zdaj prav | hudo jezi na naše Poslance in pravi: prej so se tako dobro držali; da smo bili povsodi čcščeni, zdaj pa v vsakej N°: Zukunft stoji kaj omilovaje od Poljakov in Slovencev. Pomozi Bog! Zdaj pa, dragi prijatel, zdravstvuj! Prosim, da bi vse moje znanec lepo pozdravil. Iz srca Te objame i poljubi Tvoj zvesti prijatel (Koncc prih.) Dragutin Rudež.33 Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) Nastal je molk. Dvakrat je požrla besedo, v tretje je rekla: Če d< volite, vas počešem.» Tej premišljeni zvijači vseh zvodnikov in zvodnic sem se vdaf. Brez pomisleka, meha? nično sem dahnil: «Dajte». Prsi je pritisnila na moja lica, občutil sem vonj prvega ženskega telesa iz t( likšne bližine. Občutje pla? hega sramu se je mešalo z občutjem ugodja. Njena roka je tresoče spremljala glavnik skozi goste kodre las. Česala me je dolgo; bil sem vdan, šibek, podoben Samsonu. V tistih minutah pa je spreletelo nekaj kakor blisk moje možgane. Resnica je malone odgrnila svoj obraz. Dejal sem resno in pomračil oči: «Gospa, zdaj mi povejte! 't v Drugače bom mislil, da mi lažete zaradi tega, da me pridržujete iz neznanega vzroka v mestu ...» Nisem izgovoril do konca. Gospa mi je planila v besedo: «Prisegam, da ni laž! Povem vam zvečer! Ne poglejte me več, če ne govorim resnicc ...» 32 Rokopis: navzela 33 Odgovor Levstikov z dnč že 13. VI. 1867 gl.: Lj. Zvon 1925, str. 51/2, št. 7. Bila jc razburjena in trepetala je, da se mi je smilila. Umolknil sem. 0 Ko je tisto popoldne zopet prišla k meni, je bil že skoro večer. Čital sem. Ona je sedla k mizi in vprašala: «Kaj_berete? » «Ketteja. JPesmi,» sem dejal. «Berite mi samo malo.» Bral sem; bile so lepe besede, ki so nedoumljive odmevale v moji duši: wOJ dekle pomisli moje široko razprte oči videle niso nebeškega solnca, sladkih ni čulo uho melodij...» Ko sem prenehal z branjem, je dejala: «Ne razumem!» «Nihče ne razume, česar ni doživel.» Gospa me je gledala pozorno z mežikajočimi očmi. Čez trenutek se je domislila: «Ali ste razumeli pesem, ki sem vam jo včeraj dala? Ali ste ljubezen že doživeli?» Bil sem poražen. Smeje se je dotaknila moje roke. «Kdo bo verjel, da še ne poznate ljubezni...» Najin pogovor niti za hip ni krenil od predmeta ljubezni. Ko sem med pogovorom listal pc knjigi, je padla sveta podobica iz nje. Gospa Fani jo je vzela v roko. Ogledovala je nekaj časa obraz Marijin, nato mi je dejala: «Poljubite podobico!» «Čemu?» sem pogledal v njene oči; bile so mračne. Pod trepal* nicami so se nabirale solze. «Tako,» je jecljala kakor otrok. «Če znate poljubiti... če se upate ... Saj vas je sram ...» «Ne,» sem dejal trmasto in uporno. «Ni me sram!» Vzel sem podobico iz njene roke in sem jo poljubil. «Še enkrat!» Nisem je poljubil več. Gospa Fani je bila zadovoljna vseeno. Z zagonetnim smehom se mi je zasmejala. Zardel sem, kot da bi mi bila njena skrivna misel tisti hip jasna; popolnoma Jasna mi je bila šele veliko let pozneje. Da zakrijem učinek njenega zmagoslavja, sem ji ponudil podo* bico: «Poljubite jo tudi vi!» In odgovorila mi je jasno in brez sramu: «Ne poljubljam mrzlih ust...» Nate se je zresnila. Spoznala je, da je dejala preveč in je položila glavo na roke; nekaj hipov se je borila v sebi... Jaz sem gledal na njene lase, ki so čudno vonjali; ta vonj je v meni vzbujal vselej zmes ljubezni in sovraštva. Čez nekaj minut je dvignila glavo. Njene oči so bile široko razprte; videl sem, da se je nekaj bistvenega odločilo v nji. Solzna in trepetajoča, s spačenimi ustnicami je stala pred menoj; starikaste _ppteze njenega obraza so vstale izpod šminke in se zajedle globeko v meso. «Povejte mi po resnici — ali sem vas kdaj žalila?» Strmel sem vanjo; tega nisem pričakoval. Odkimal sem in jedva sem spravil besedo iz grla: «Ne.» «Hočem, da imate dobro misel o meni... In prosim vas še majhne usluge.» «Recite!» sem ji pomagal iz zadrege. Ona pa se ni mogla od? ločiti, pet ji je stopal na čelo. «Ne uparn se izreči...» se je borila v sebi. «Beseda mi je zastala v grlu,» se je lomil v presledkih zadnji stavek iz nje. Vzela je svinčnik, da mi zapiše. Par minut ga jc vrtela v roki, nato ga je z^nala po mizi: «Ne morem!» Položila je glavo zopet na roke in ko jo je znova dvignila, je dejala: «Ali me spoštujete; samo spoštujete?» «Da,» sem za jecljal. «Spoštujem vas.» «Ali si ostaneva prijatelja?» «Čemu bi ne bila prijatelja?» Zastor se je razgrinjal in raz* ločeval sem že nerazločne postave izza njega. Gospa Fani je stopila tik k meni, neznan sunek je spreletel njeno telo in njene besede. «Če jc to rcsnica... dajte mi v znamenje prijateljstva poljub.» Zastor je bil odgrnjen, čudna postava, ki je nisem pričakoval, se je dvigala pred menoj. Stal sem omamljen, kot,pd strele zadet. Kaj se je tedaj godilo v mojem srcu, kaj se je trudoma kakor naložen voz pomikale skozi možgane? Vsi živci so se mi raz* plamteli. Predmeti okrog mene so izginili, le žensko sem videl pred seboj. Čakala je moje obsodbe, pljunka, trepetajoča do zadnje žilice s spačenimi ustnicami in obrazom, s sclzami v očeh. Le ena moja beseda, trdo izgovorjena,.in padla bi bila v prah, pogreznila bi se bila v tla. Njena prikazen je v tistem trenutku vplivala sugestivno na moje živcc. V omotici, ne vede, kaj delam in brez besede sem ji ponudil ustnice v poljub. Grozničav in nerazumljiv je občutek prvega poljuba, ki ti ga dado ženska usta. Jaz ga čutim še danes. Meja domišljija si je bila ustvarila vse drugačno predstavo o poljubu. Dotik čiste ljubezni, ki jedva dahne na ustnice in razgibljc dušo. Gospa Fani je bila strastna ženska in prav nič več sentimen? talna. Ovija se me jc kakor kača, njene ustnice so se divje vsesale v moje, da sem se zvijal ob njenem telesu nalik ujeti žrtvi. Ob sebi sem čutil vse črte in like njenega telesa od prsi do nog. Kolena in ledja so se zrastla z mojimi. Njen jezik se je vsesal vame... Odtrgal sem se od nje. Grd občutek je napolnil mojo dušo. N a j lepšo misel je onesnažila ženska. Sedla sva in tiho zrla~predsc. Nejasna žalost jc napolnila moje prsi in ko se mi je ona nasmehnila, ji nasmeha nisem vrnil. «Ali vam jc žal?» «N?ne!» Ni mi šla beseda iz ust. Ne radosti nisem občutil ne kesanja. Čez par minut sem pogledal nanjo in brez zlobe sem jo vprašal: «Povejte mi ime tiste, ki me ljubi!» Ona pa je odgovorila mirno: «Zdaj vam je znano.» Gledala jc v mizo, solza ji je pripolzela po licu, položila je glavo na roke ... «Vedel sem,» sem potrdil slutnjo, ki se je uveljavljala v meni vse zadnje dni, a sem bežal pred njo. Gospa je dvignila pogled, ki je bil pol začuden in pol srdit; neznan ponos se je dvignil iz nje. «In ste mirno gledali, kar je tako težko prišlo iz moje duše? Ali ne veste, kako težko je storiti ženski, kar sem storila jaz nocoj?» Duševne muke ženska ne pozabi. A jaz sem se bal zmote. Vrhu tega sem sanjal o neznani ženski kot o čudoviti prikazni in sanjal o njeni lepoti in mladosti. Nisem poznal ženske in nisem razumel njenega jezika ljubezni. Odgovoril ji nisem. Gospa Fani se je izmučena poslovila. To, kar se je zgodilo tisti večer z menoj, jc bilo presilno, pre? novo in prezagonetno, da bi mogel razmišljati o tem in urediti svojo dušo. Pustil sem misli in zaklenil kovčeg. Potrkal sem na kuhinjska vrata. «Odpotujem!» Gospa Fani ni razumela. Stopila je v mojo sobo, tu sem ji ponovil svojo namero še enkrat. J'jfe jo je j>remagal. Poljubila me je še enkrat in jecljala med solzami: «Saj mi ne zamerite, saj mi ne zamerite...» ko sem stal na hodniku, je njena mrzla, krčevita roka se enkrat poiskala mojo: šepetala je: «Obljubite mi. da pridete še pred koncem počitnic.» Molčal sem. Ko sem se na koncu ulice ozrl. sem jo še vedno videl, ko je >lonela na oknu in mi zamahnila / roko. v « o Vlak jc zadrdral s postaje; zadnji solnčni žarki so biestei; po vrhovih gora, sence so padale v globeli in tonile v temo. V strugi K rekia reka, obrobljena z belim prodom. Vseskozi so se ••irili vrtovi, vasi in polja. čudežno lepa je naša zemlja, mnogovrstna kot dnevi v letu Gozdi. skalovje in vrtovi, polja in vinogradi, pašniki in pušče. >nežniki in ravnine in morje, morje. . Ta zemlja je zdravilo: ;n bolečina za slehernega izmed nas, ki se mudi v tujini. Grenko lepe so klaverne soteske, najstrašnejše med Avčami in Sveto Lucijo. Kadar vidim idrijsko in baško dolino, mi prične v divjem taktu biti srce. O. lepe ta strmih bregov, ki se raztezajo najstrmejše med Kojco. Porcznom in črno prstjo do Podbrda Z ljubeznijo sem vselej objemal to pokrajino. Pazil sem na slednjo izpremembo. In če sem videl, da je stalo prej v bregu drevo, ki ga to pot ni bilo več. me je zabolelo v dušo. To pot se je v moje čisto razmerje do te zemlje mešalo drugo Cuvstvo. Pred mojimi očmi_je stala ženska in rastla iz gnusa, ki sem ga ob čut ij ob polj u b u. Gledal sem jo v celoti. kakršmrj\Hnla. in odgrinjal zastorčke. za katere je bila skrita. Zamrzel mi k stiskijaj njene roke, slišal sem zlagano bajko o zaljubljeni ženski, občutil še enkrat česanje las. To je rastlo pred mene j netzpod--bitno. d zoperno, mojemu pojmu čiste ljubezni nevredno. l isti hipsqm občutil, da sem omaBezevah iiTl^rrrse sramoval pred čistostjo, ki me je objemala od vsepevsodi. Xisem vedel, da so v naravi isti zakoni, enako gnusni, enako lepi in enako nujni. Zato sem bil srečen, zato sem bil nesrečen. Podobe, ki mi je silila pred oči. sem se otresai do zadnje pc.staje. Bila je noč. Romantična domišljija moje mladosti je tedaj vstala iz teme ob poti..po kateri sem šel. Strašili so me duhovi, davno pozabljeni, ponesrečenci sc čepeli ob prepadih in trhlih brveh. Bilo me je groza in nisem utegnil misliti. >2- /79 Stopil sem čez prelaz domačega vrta in zagledal luč med drevjem. Ko sem šel pod okni hiše, sem slišal glas: «On je!» Vrsto / £Vcrjcli pa bomo seveda Scverinu, da je bil on najmlajši sin, nc Emil. Verjamem tudi njemu, da je bilo vsega četvero otrok («Bylo nas ezwero rod» zenstva. Siostra najstarsza wydana zostala...»), in si tolmačim opombo o sestri tako4e^ «Sestra, najstarejši otrok, • ■t^i' v Korvdci sc^jfenci^tiTlro^ina. V «HcJbarzi»'poljskt šlahte. ki je izhajal pred vojno (natančnejšega naslova mu nc vem), torn XI., 208, b, sc J jih^ rodbina izvaja jz^vasi Korvta v visliekem okraju; vesti o njej d^t.iraio žeji^gnea 14. sto* letja. Da bi bila rodbina prvotno rusinska (Franko), moj vir nc priznava. Dr. t'r. llešič. Ada Negri: I canti dell'isola. Milano. Mondadori 1925. Knjiga jc izšla letos in pomeni za italijansko ljudstvo zopet dogodek. Do* godek že zaradi dejstva, ker gre današnja Italija v vulkanizmu povojnih let tudi mimo boljših poetov kot so Chicsa, iMastri in drugi. Ada Negri jc tedaj edina, ki zna s svojo pesmijo človeške duše, otrovanc od mehanizma in cercbralizina današnjega časa, za hip strniti v harmonijo premišljevanja. Kritika meni v splošnem, da pomeni ta knjiga najvišji in najmočnejši izraz poetskega dela A. Negrijcvc ter se tako druži predzadnjemu delu «II Libro di Mara». Koliko pot jc prehodila pesnica od knjige «Tcmpestc» do danes! Njena umetnost se je izčistila. v stilističnem delu vsestransko izpopolnila. Dobršen del pesmi, ki so poslednji izraz njenega nemirnega duha, je prežet s tako svežim čuvstvom, sJjiip barvo, da se spomniš ob njih na nekatera mesta grške lirike. To euvstvo globoke žalosti, izvirajoče iz večne mladosti duha, žari kot plamen iz živega vrenja snovi in čutnosti. Lepe in neposredne vizije se prelivajo kot luč v barvitost neba, morja in solnca. Sila njene lirike izvira iz notranjega, grizočega trpljenja; vse občuti enako krepko: radost in bridkost. Ada Negri jc žena v pravem, dramatičnem pomenu besede. Njena pesem jc vedno darovanje, jc boj, ki se umiri le takrat, ko se Žena vnovič daruje in s tem poveličuje življenje. Vse njeno pesniško delo se jc rodilo v konfliktu, drami, ki objema bitje, določeno darovanju. Moža, Idejo in Materijo. Poem «II Libro di Mara» je najvišja pesem ljubezni, kar jih, jc. svet ..kdaj Čul. Po ustvaritvi te umetnine so v tišini in solneu otoka Capri, kamor sc je pesnica zatekla pred vsesplošnim kaosom sodobne Italije, nastali «I canti deli' isola», kjer so našli dramatski momenti življenja svoj pristni, nepotvorjeni izraz. Ouvstvo in beseda sta se tu popolnoma prelila eno v drugo, verz jc preprost in se strogo ogibljc ritmičnih posebnosti ter je postal, oproščen vsake besedne ornamentike, izrazito dramatičen in krepak. V njem ni tradicijonalne metrike, a ga vendar veže neka notranja harmonija: v širokih kadcncah lijc ritmično, kot da ga nosi val muzikc do oddihov rime. Taka je tedaj pesem A de Negrijcvc! Zato jc mogel neki kritik zapisati o nji sledeče: «Ko se glasovi, besede in črte ne zdijo več črte, besede in glasovi, takrat moremo reči, da je v delu božja iskra. To se zgodi le redko. Zgodi se pa v kateri Bellini jc vi melodiji, v Leo* pardijevem, Ariostovcm, Pctrarkincm verzu. Zadnji je imel ta božji dar Ciiosue Carducci. Zdaj je stopil spet med nas...» J. S. KRONIKA Georges Duhamel, zdravnik, romancicr, poet, kritik, filozof in dramatik, je bil rojen 30. junija 1884. Kot dvaindvajsetletnik se je z nekaterimi prijatelji« literati (Ch. Vildrac, Arcos, Doyen, Glcizcs i. dr.) odtegnil Parizu in se naselil v neki starinski hišici v Crčtcilu, ob bregu slikovite Marne, kjer so si slovstveni tovariši izklesali posebno doktrino in samosvoje umetnostno stališče. Duhamel je zelo preprost in dober človek. V zbirki «Unc heure avcc...» (II., str. 223) ga publicist Frederic Lcfcvrc nazivljc pravcatega modrijana, ki si ume urediti življenje ko malokdo drugi. Vsako leto potuje šest mesecev, nekaj dni se ustavi v Parizu, da obišče založnika Valcttea in se nasrka ozračja v luksemburškem vrtu in ulici Svetega Jakoba, potem pa se usidra na posestvo v La Nazcn in piše.... Umetnost mu je v raziskavanju in spoznavanju sveta in človeka sestra in pomočnica znanosti, ki teži k istemu cilju po drugih potih in z drugačnimi meto* dami. V članku «Vojna in literatura» je zapisal ta«le stavek: «Opazovati svet in ljudi, končno pa posneti predmete opazovanja, osvetliti poteze in odnošajc, ki morejo pojasniti, kar je najskritejšega in najznačilnejšega v predmetih, to jc cilj, to je pravi povod pisateljevanju.» — Umetnik naj se ne zapira več sam vase (Duhamel in tovariši so prevzeli oporoko poeta Alfreda de Vignvja!), naj ne žonglira le s prikupnimi, zvočnimi besedami in enodnevnimi, prečesto praznimi, narejenimi emocijami. Pesmi naj uče ljubezni in življenja, odkrivajo vire k idealom in kažejo smeri k izpopolnjevanju. (Na to umetnostno koncepcijo jc brezdvomno vplivala poetova znanstvena izobrazba.) Duhamel je mislec, ki hoče najti skrivnostnega boga trenutka, zgoščeno uro darovanja, božajoče valove najvišje etične omame — in pokazati, da jc tudi moment lahko večnost. Iz njegovih del lijc čar velike sreče, opojnosti življenja in koprneči nemir iskalca, ki se boji, da ne bo svojih dni dosti živci, dosti daroval. Napihnjenega, žlobudravega govoričenja pri njem ne najdeš nikjer. Njegovi verzi so preprosti, naravni, skromni in ravno zato kaj često zelo močni in izraziti. Ravno tako jc njegova proza resno vedra, polna, temperamentna, l'art pour 1'art« stvarjanjc se Duhamelu zdi klaverno, neplodno in modernega poeta nevredno, pa žalibog ravno v zadnjih letih in pri najmlajših bohotno razširjeno. Čudovito pa ume v svojih delih podčrtati tako potankost, ki brez dolgoveznega, garniranega besedičenja odkrije in razjasni novo duševno stanje. Pred vojno jc bil Georges Duhamel pesniški kritik v reviji «Mercurc de France». Iz opazovanj v zdravniški službi na fronti jc nastala znana njegova knjiga «Življenje m u č c n i k o v» (1917.), ki jc z Barbusscovim «Ognjem» in Rolanda Dorgclfesa «Lesenimi križi» zaslovela v svetu kot eno najboljših dčl dokaj obilnega francoskega vojnega slovstva. Knjiga «Civilizacija» (1918.) jc bila odlikovana z Goncourtovo nagrado. Izdal jc še sledeča dela: Legende iz bitk (1907.), Pripombe k pesniški tehniki (z Vildracom, 1910.), Kritične opazke (1912.), Paul Claudel (1913.), Pesniki in poezija (1914.), Obsedenost sveta (1919.), Pogovori v hrupu (1919.), Polnočna izpoved, roman (1920.), Zapuščeni možje (1921.), Veselja in igre (1922). Za gledališče je napisal drame: Luč (1911.), V senci kipov (1912.), Borba (1913.), Delo atletov (1920.), Lapointe in Ropitcau (1921.), Kadar boste hoteli (1921.). Njegove pesniške zbirke nosijo naslove: Po mojem zakonu (1910.), Tovariši (1912.) in Elegije (1920., v založbi Mercurc de France). Nekaj verzov in proze je obelodanil še v knjigi «Človek na čelu» (1909.). P. K. Prešernova zabavljiea «Novi Pegasus», oziroma «Kam je prešel polž iz Višnje gore». (V korekturo komentarja Marnovcga v Jezičniku XV, 6, Žigonovcga v Prešernovi čitanki 132 itd.) Ta puščica se nahaja že med onimi 15, ki jih jc dobil Kastclic za 3. zvezek čbclicc od Prešerna še pred avtorjevim odhodom v Celovec, torej pred koncem januarja 1832, jih prepisal, jim pripisal po pesnikovih inten* cijah pozneje še tri, poslal vseh 18 Prešernu v Celovec v korekturo, jih dobil nazaj obenem s pismom Čopu z dne 20. februarja 1832 (Lj. Zvon 1888, 569), in sicer pomnožene zopet za dve novi številki (Zbornik Matice Slovenske 1903, 133/8) in jih vsaj že 12. aprila 1832 imel s 3. zvezkom Čbelice v Blaznikovi tiskarni (Žigon, Komentar k Prešernovim Poezijam 7). Župnik na Višnji gori je bil ves ta čas šc Jakob Križaj ("j* 12. junija 1832.), ki ga zaman iščemo med slovenskimi poeti tc dobe; a Janez Ciglcr, čbcličar, je pastiroval takrat arestantom na ljub* ljanskcm gradu, župnijo višnjegorsko pa dobil šele s 30. septembrom 1832 (Vrhov* nik, Ciglcr 10). Puščica torej ni naperjena spccijalno na Ciglcrja, ampak meri splošno na nivo čbeličarske poezije, ki se je zdela Prešernu brezpomembna, čim jo je začel meriti z evropskim merilom. Gre torej za pendant k «Ahacclnovim pesmam», ki so pod nadpisom «De gustibus non disputandum» v 3. zvezku Čbelicc tudi hotele naglasiti le nizek nivo čbeličarske poezije, a še bolj nizek nivo njenih čitatcljcv (prim, moje opombe v časopisu za zgodovino in narodopis, XIX, 40). Fr. Kidrič. Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon». (Ob priliki konccrta 13. novembra 1924.) «Ljubljanski Zvon» je danes izvrsten, vzoren, dobro ubran, lepo doneč instru* ment, ki ga igra Zorko Prclovcc prav virtuozno. Prclovcc je odličen tehnik, dober interpret — skoro izključno impresijonist. Ko bo šc objektivnejši napram raz* ličnim slogom posameznih skladb in še sprejemljivejši za doživetja, ki so vdah* njena v skladbe, mu bo duša omamljena tudi ob najskrivnostnejših mestih in se bo čutila neizrekljivemu bliže — tedaj bo to brez dvoma eden naših najidcal* nejših pevovodij. Reproduktivni umetnik ustvarja samo takrat, ko izraža čuvstva, ki sta jih pesnik in skladatelj občutila, ko sta ustvarjala. Pravi interpret jih mora šc enkrat doživeti. Po večini pa naši pevci niso poeti in igralci, ki bi bili zmožni občutiti še enkrat na odru pesem, za katero jim jc čuvstvo popolnoma otopelo pri dolgo* trajnih in monotonih vajah. Proizvajajoči glasbenik pa mora imeti to zmožnost, v nasprotnem, primeru so pesmi samo avtomatično zdrdrane, kvečjemu akademsko reproducirane fotografije žive podobe. Brez doživetja zapete pesmi ne lijejo v srce poslušalca, komaj da mu zabrnc v ušesih. Pri resnični umetnosti mora tudi poslušalec imeti občutek lastnega doživljanja. To doseže samo pevovodja, ki jc dober improvizator in ki ume s sugestivno močjo vplivati na pevce. Prclovcc je improvizator in ima sugestivno moč ter sc obojega tudi zaveda. Saj je zahteval in dosegel, da mu poje zbor na pamet gotovo zato, da bi ves zbor mogel slediti njegovemu razpoloženju in volji. Predpogoji so bili vsi tukaj, a kljub temu pri večini pesmi nisem imel občutka resničnega doživetja. Krivda bo najbrže v tem, da pri Prclovcu nista še tehnika in estetika uravnovešena, da uporablja vso tehniko le preveč za preračunane, zgolj zunanje efekte, ali pa v najboljših Kronika primerih za zunanjo poezijo. Slabo je, če tehnika (ritmika, metrika, dinamika, agogika, intonacija, dihanje, vokalizacija, deklamaeija, izgovarjava) ni dovršena, toda če je kljub temu pesem toplo občutena, je glavni namen dosežen, nikdar pa ne, če je vsebinsko podajanje pomanjkljivo. Ideal je seveda obojestranska dovršenost, minus pa ne sme nikdar težiti vsebine. Moj namen ni omalovaževati tehniko (četudi bi poudaril, da je človeški glas najpopolnejši instrument in po« trebuje od vseh drugih najmanj tehnike), a najbolj važno se mi zdi, da podčrtam pomen estetike. Danes že vsak lajik kritizira proizvajajoče glasbenike: vokaliza« cija slaba, izgovarjava slaba — pevec za nič. Ne, to ni res, umetnik ostane umetnik, čc bi tudi prepeval vso pesem samo z enim vokalom, siccr bi ne bil noben instrumentalist pravi muzik. Ugotoviti hočem, da jc vsebina primarnega, tehnika sekundarnega pomena. Dirigent mora pri podajanju lastno poetično vizijo užgati v srcih proizvajajočih in poslušalcev — to jc umetnost. Spored koncerta, ki ga je absolviral «Ljubljanski Zvon», jc bil zelo lep, prežet z napredno ideologijo, raznovrsten po slogu, vsebini in tehniki. Obsegal jc a capella zbore: Adamiča, Biničkega, Lajovica, Mokranjca, Premrla. Ravnika in šest otroških pesmi Adamiča in Lajovica za ženski zbor s spremijevanjem klavirja. Ves težki spored jc zbor zapel na pamet, kar ni doslej dosegel šc noben slovenski zbor. Najbolje jc bil izvajan Prcmrlov «Polžck», prepojen z naivnim religijoznim humorjem, spominjajoč po tehniki na madrigale skladateljev 15. in 16. stoletja, a veje kljub temu iz njega pristen ljudski (naroden) ton, objet (po harmoniji) od romantičnega folklorizma. To pesem jc Prelovcc prav poetsko občutil. Tudi otroške pesmi, polne naivnega humorja, šegavosti, burlesknosti in grotesknosti, so bile izvajane dovršeno. K. pravemu podajanju teh pesmi jc, mnogo pripomogel dirigent Štritof. Lajovic in Adamič sta velika mojstra v otro* ških pesmih, ki zahtevajo interpreta mimika — in to jc Štritof v polni meri. Ves konccrt jc v meni zapustil globok vtis. Prelovčcv «Zvon» je danes umetniška korporacija, ki lahko gre v svet in pokaže lepoto naše pesmi, dušo tistega naroda, ki jc srečen in bogat, samo kadar poje in trpi. Ta zbor jc Prelovcc pred leti popolnoma razbil, ga prelil in nato začel potrkavati na njem, najprej ob narodnih praznikih pri ljudskih veselicah. Med veselim igračkanjem pa ga je večkrat zavedel v koncertno dvorano, kamor predvsem spada. Danes vrši «Zvon» važno kulturno misijo. Kajti Prelovcc jc organizator^sistematik, izvrsten metodik. V teku nekaj let je zbor dvignil do umetniške višine, ga vodil po največjih krajih Slovenije, bil z njim tudi v Beogradu. Zbor ima danes lep arhiv in založbo muzikalij. V par letih jc zbor založil 10 moških, 2 mešana zbora, 6 ženskih dvo» spevov s sprcmljevanjcm klavirja in pet samospevov. Vse to je rodila s pomočjo njegovih navdušenih, zvestih in inteligentnih pevcev Prclovčcva velika ljubezen, zmožnost in nepopisna požrtvovalnost za slovensko glasbo. Udcjstvoval se jc tudi kot glasbeni kritik in nastopa zadnje čase kot glasbeni estet pri mladinskih koncertih s poljudnimi predavanji. Naši podeželski zbori imajo v njem ljudskega skladatelja, ki jim jc ustvaril žc mnogo zborov, katere prepeva kot ponarodclc pesmi žc vsa Slovenija. Pevska Zveza si ga je izbrala za svojega skupnega pevovodjo. Pridobila si je z njim dušo, s katero bo mogla povzdigniti lepoto slovenske pesmi. Dirigiral je žc večkrat skupne zbore Zveze in njegova zasluga jc, da jc ta Zveza žc več zborov založila. Želim mu še obilo velikih uspehov! Srečko Kumar. Urednikov «imprimatur* dne 27. marca 7925. ^raxvc 3)X^x\\x\er l ^jubVjatva, SeWWfjo^a uV\ca \ ^ \xv ax\a\otxucx\a R .................1 ............................ ? Za tujce in domačine! LJUBLJANA HOTEL SLON Dunajska cesta št. 2 Renomirano prvovrstno podjetje. Sobe moderno opremljene: dobre postelje, dobra postrežba in snaznost načelo. Centralna kurjava. Jzborna restavracija, dobra vina, elegantna kavarna, obilo časopisov Velika parna in kadna kopel. maser, brivec v hiši. Centralna lega pred glavno pošto blizu opere in promenade. Postaja cestne železnice kolodvor-glavni trg, avto, fijakar, po-strešček pri rokah. Shajališče trgovcev in turistov. Solidne cene Brzojavni naslov: | Telefon interurban Slonhotel I štev. 45 Lastnika: Hedzet in Koritnik Ves hotel in oprema ' moderno preurejeno ' nadomesti in prekosi okus in redilnost mesa hrani OOOOOOOOSDOODOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOnCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOODOOOOOOOOOOOODOOOOOOOOODOOOOOOOOOOOOODOnaoC TRGOVSKA BANKA S: LJUBLJANA DUNAJSKA CESTA štev. 4 ^Trgovsk«: Kapital in rezerve 19,000.000 Din Ju PODRUŽNICE: Maribor - Novo mesto - Rakek - Slovenjgradec - Ptuj -Kamnik - Konjice EKSPOZITURA: Prevalje — Izvršuje vse bančne posle najtočneje in najkulantneje — ooaaaDoaaGaaoaaoaaooaaoaaaaooaaoooooooooaooaoooaaaoDaaaaaaaDaooooasoooaaoaaiaaaaaaoaooooooooaaoaaooaaoaaa NOVE KNJIGE Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico • označene so natisnjene v cirilici): •Adriaticus, Jadransko Pitanje. Kako je i čijom krivicom propušten naj« povoljniji momenat za njegovo rešenje. Beograd. Izdavačka knjižara «Vreme». 1925. 38 str. -f 2 zemljevida. Arcibašev M., Sanin. Roman. Poslovenil Stane Krašovec. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1925. 488 str. Cena broš. 52 Din, vez. 60 Din. (Splošna knjižnica, zvez. 52.) Dvornikovič Vladimir, Psiha jugoslovenske melanholije. Zagreb. Z. i V. Vasič. 1925. 95 str. Feigel Damir, Domače živali. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924. 72 str. Cena broš. 10 Din, vez. 15 Din. (Splošna knjižnica, zv. 37.) Jeraj Jože, Narodni prerod. Maribor. Prosvetna zveza v Mariboru. 1925. 84 str. Cena 12 Din. (Prosvetna knjižnica, I. zvez.) Krasnohorska Eliška, Pripovedka o vetru. Poslovenil H. Podkrajšek. Drugo izdanje. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1925. 90 str. Cena vez. 20 Din. ^Mal Josip, Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Povest naseobine s kulturno*istorijskim prikazom (sa kartom). Ljubljana. Srpska Kraljevska Aka* demija. 1924. 215 str. Cena 25 Din. (Srpski etnografski zbornik, knjiga trideseta. — Prvo odelenjc: Naselja i poreklo stanovištva, knjiga 18. Uredio Jovan Cvijič.) Matičič Ivan, V robstvu. Roman tuge in boli. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1925. 255 str. Cena vez. 46 Din. Murger Henry, La Bohfeme. Roman. Poslovenil Ivan Tominec. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924. 402 str. (Splošna knjižnica, 39. zvez.) Nušič Branlslav, Narodni poslanec. Komedija v treh dejanjih. Poslovenil Fran Govekar. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1925. 111 str. Cena broš. 18 Din. (Oder, 9. zvezek.) Omersa Nikolaj, Stihoslovje. I. Splošni del. Celje. Goričar & Leskovšek. 1925. 68 str. Pivkova Ljudmila, Kriminal. Maribor. Klub dobrovoljcev. 1925. 136 str. Prelog Milan, Slavcnska renesansa 1780—1848. Zagreb. Jugoslovenska štampa, d. d. 1924. 484 str. (Istorijska biblioteka, knjiga I.) ♦Pripovetka, romantična (omladinska). (B. Atanackovič, K. Ruvarac, L. Kostič, J.Novič, J. J. Zmaj, Gj. Jakšič, S. M. Ljubiša, M. Šapčanin.) Probrao i priredio Božidar Kovačevič. Beograd. «Vreme». 1924. 208 str. (Stara knjiga naša, V.) Savinšek Slavko, Poredni smehi. Ljubljana. Kmetijska tiskovna zadruga. 1925. 50 str. Cena 25 Din. (Brazde, zvez. 1.) Sienkiewicz Henryk, U pustinji i prašumi. Preveo Julie Benešič. Zagreb. Z. i V. Vasič. 1924. 367 str. (llustrovana omladinska biblioteka.) Skrbinšek Jos., Stručna mluvnice jazyka srbochorvatskčho pro stredni školy a obehodni akademie. Praga. J. Otto spol. 1924. 84 str. Cena 12 Kč. Skrbinšek Jos., Srbochorvatska cvičebnice a čitanka pro stredni školy a obehodni akademie. Praga. J. Otto spol. 1924. 255 str. Cena 30 Kč. * Stefanovič Svet., Plagijator Hamleta i njegovi pokrovitelji. S. Pandurovič i Srp. Knj. Zadruga. Beograd. Štamparija «Jugoslavija». 1925. 19 str. Veridicus, Pater Kajetan. Ljubljana. «Jutro». 1924. 187 str. Cena 30 Din, vez. 40 Din. * Vukasovič Milan, Kroz život. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1925. 71 str. Cena 10 Din. (Moderna biblioteka, 30.) Zorman Ivan, Lirični spevi. Cleveland, Ohio. 1925. 89 str. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt. 75 p. Puškin-Prijatelj: Kape ta nova hči. Povest — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-SkrbinŠek: Zemlja. Komedija v 3 dej. — Broš. 15 Din, po poŠti 75 par več. Budal: Križev pot Petra Knpljenika. Povest Vez. 22 Din, br. 17 Din, pošt. 1*50 Din. Melik A.: Jugoslavija. L deL Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Levstik VI.: Deček brez imena in druge zgodbe za mlade čitatelje. Sienkiewicz: Potop. 1.—8. sn. Broš. s poštnino 50 Din. Tavčar dr. Iv., Zbrani spisi. V. zvezek. (Izza kongresa.) Bro§. 84 Din, v celo platno vezan 100 Din, polfranc. usnje 105 Din, po pošti 2-50 Din več. Kersnik Janko: Cyklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, pošt. 150 Din. Kersnik Janko: Agitator. Broš. 18 Din, vez. 23 Din, pošt 1-25 Din. Pajnič: Civilnopravdni red v praksi. Broš. 30 Din, pošt. 1 Din. Frana Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisi. I. zvezek. Uredil dr. J. Šlebinger. Broš. 70 Din, po pošti 2 Din več. Filip Dom-Bradač: Kako so se vragi ženili. Broš. 30 Din, vez. 35 Din, pošt 1*50 Din. ttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt»;-DELNIŠKA TISKARNA BRZOJAVI: DELTISK TELEFON ŠT. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA CESTA 16 . Obenem priporoča svojo j kar najbolj moderno urejeno f KNJIGOVEZNICO I ki izvršuje knjigoveška dela naj- J preprostejše do najfinejše vrste • Stroj za črtanje trgovskih knjig Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestneje po strogo strokovnih pravilih