ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 7. maja 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 8-9 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija Okrogle obletnice, kot tudi zlate in srebrne, radi proslavljamo na poseben nacin. Tako se je letos zgodilo ob 25. obletnici prvega obiska slovenskega kantavtorja Andreja Šifrerja. ”Daljnega“ leta 1993 je bil ta obisk velike­ga pomena za takratno slovensko mladino v Argentini in za celotno našo skupnost. Mladi smo poznali in peli vse njegove pesmi, on pa je o nas komaj kaj vedel ... A vseeno je prišel in v treh tednih spoznal in vzljubil našo skup­nost. Trije koncerti v Buenos Airesu, obisk v Mendozi in Barilochah, razna srecanja, osebni pogovori, itd. so bili podlaga za medsebojno prijateljsko vez. Po tem obisku je v Sloveniji izdal plošco Ole, ole, ole ... iz Buenos Airesa s posnetki koncertov iz naših domov. Kasneje je tudi argentinskim Slovencem posvetil pesem “Brazgotine srca” v kateri pravi... “Videl sem cas, ki ne zaceli vseh ran. Pil solze, ki so tekle zaman. A domovina je sla, ki je doma v brazgotinah srca!” Andrej je pisal še naprej, izdajal nove plošce, njegova pesem “Za prijatelje” pa je postala taka uspešnica, da je že narodna pesem. Po 17 letih je ponovno prišel med nas, pred­vsem na obisk k bolnemu prijatelju Blažu Mik­licu in imel tudi dva koncerta. Letos, ob srebrni obletnici prvega obiska, pa se je zopet odzval na povabilo in prišel v Argentino. V soboto 14. aprila je imel prvi koncert in sicer v Mendozi, kamor sta ga spremljala Martin Križ in Toni Oblak. Mendo­ška skupnost jih je zelo lepo sprejela in gosti­la. O tem obisku ste lahko že brali v prejšnji številki Svobodne Slovenije. Glavni nastop pa je imel v soboto, 21. aprila, v Našem domu v San Justu. Pri vecerji pred koncertom, ki je bila na ve­likem domovskem dvorišcu, se je že zbrala množica 400 poslušalcev, ki so se kasneje po­maknili v gornjo dvorano. Seveda, vse se je malo zavleklo in kot je sam Andrej povedal, bi morali datum na plakatih zamenjati za nede­ljo 22.4, saj je koncert pricel šele ob 23.30 uri. Dvorana je bila nabito polna, prav tako stojiš­ce in balkon, navdušenje je raslo in koncno, po uvodu Nadje Miklic, se je Andrej predstavil na odru in zapel pesem »Za prijatelje«. Bil je enkraten koncert z lepo mešanico starih komadov in novih uspešnic iz njegove zadnje plošce “40 let norosti”. Med pesmi pa je vpletel anekdote in spomine na prvi obisk med nami ter uvod ali razlago o tem, kako je nastala katera izmed pesmi. Niso manjkale klasicne: “Vse manj je dobrih gostiln”, “Ostani z nami”, “Gorska roža”, ob katerih so se slišali tudi naši glasovi. Tokrat nismo mahali z vžigal­niki pac pa s telefoncki... Zanimivo je bilo poslušati njegovo razmišlja­nje o migrantih v Sloveniji in posledicno, kako je nastala pesem »Ramona«. V njej opisuje zgodbo dominikanske žene, ki je, po raznih križih in težavah, prispela v Slovenijo in sedaj dela kot natakarica v Ljubljani. “Zakaj se slabe stvari gode dobrim ljudem?” poje v njej. Zelo poseben trenutek pa je bil, ko je opi­sal, kako sta se spoznala z Blažem Miklicem in kako je ta s strastjo želel in tudi dosegel, da je Andrej prišel v Argentino. Ob prvem obisku je tudi stanoval pri Miklicevih in tam se je pocu­til kot doma, saj je zanj materinsko skrbela go­spa Francka Miklic, s katero sta se še v loškem narecju pogovarjala... Nato je zapel pesem “Za Blaža”, ki jo je napisal po njegovi prera­ni smrti, obenem pa se je na velikem ekranu predvajal film z Blaževimi slikami in videopo­snetki (izvrstno delo Marjana Loboda ml.). Proti koncu pa je zapel pesem “Oce naš” v kateri prosi, da bi razsodnost zmagala in da bi politiki opustili osebne razprtije ter vsi skupaj delali v dobro slovenskega naroda. Ob tej pe­smi pa je bila posebnost v tem, da se je sinhro­nizirano predvajal animirani film, ki ga je za to pesem mojstrsko ustvaril Marko Magister. Por dveh urah koncerta je Andrej Šifrer prepustil oder skupini Hrast, katero sestav­ljajo: Milan Magister, Mihi Klemen, Andrej Kocmur, Nejko Skubic, Ivi Korošec in Goran Magister. Pozno je že bilo (ali zelo zgodaj, kakor se vzame ...) a nihce se ni premaknil s svojega sedeža. Hrastovi fantje so nam soli­dno in obcuteno podali znane slovenske in argentinske pesmi, katere smo jih spremljali s ploskanjem in petjem. Ob koncu pa se jim je pridružil še Andrej in, so nam podali “Vse manj je dobrih gostiln” in “Ostani z nami”. Na posebno željo Milana Magistra pa sta z Andrejem zapela pesem “Ko zvonovi zapojo”. Bila je res, kot jagoda na tor­ti, s katero smo zakljucili ta nepozaben vecer. Ob koncu se je gost vecera prisrcno in ga­njen zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je bil njegov obisk tako lepo in skrbno pripravljen. Zahvalil se je najprej skupini fantov, ki so ga tudi tokrat povabili in organizirali njegovo tre­tjo turnejo pod Južnim križem: Martin Križ, Toni Oblak, Marko Kržišnik in Dominik Oblak. Posebno se je zahvalil družini Tini in Tonija Oblaka, za topel sprejem in nastanitev. Zah­valil se je tudi odboru Našega doma San Ju­sto, kuharicam in množici mladih strežnikov, ki so poskrbeli za izvrstno vecerjo in odlicno postrežbo. Vec kot triurni koncert, prijateljsko vzdušje, skupno prepevanje, obujanje spominov, pri­jetna presenecenja, in še in še... Upajmo, da se bo kmalu kaj takega spet po­novilo! D.O. ANDREJ, 25 LET KASNEJE! Slike Lucka Oblak Cop DRUGI KULTURNI VECER SKA | Predavanje prof. Aleša Breclja V soboto, 7. aprila, je Slovenska kulturna akci­ja priredila v Slovenski hiši svoj drugi kulturni vecer v tem letu. Po likovni razstavi slikarke Ljudmile Drobnic Rebozov, meseca marca, je bilo na vrsti predavanje iz zgodovinskega pod­rocja: »Spremebe meja na Goriškem in Trža­škem v zadnjih 100 letih (1918-2018)«. Pre­daval je naš primorski rojak prof. Aleš Brecelj. Prof. Brecelj je bil nekoc del naše tukajšnje skupnosti, saj je bil rojen v Buenos Airesu l. 1951 in živel tukaj do l. 1964, ko se je njegova družina vrnila v Devin pri Trstu. Tam je po kon­canem študiju pouceval kot profesor, hkrati pa deloval kot poznan in cenjen slovenski kul­turni delavec. Do upokojitve leta 2011 je ucil slovensko zgodovino in zemljepis na srednjih šolah v Nabrežini in Trstu. Predaval je tudi na univerzi v Mariboru, nastopal kot predavatelj in je avtor strokovnih del v italijanšcini in slo­venšcini. Med drugim je raziskoval o primor­skih izseljencih v latinski Ameriki, posebno v Argentini. Njegovo zadnje vecje delo je dopol­nitev knjige Draga Sedmaka Kronika vasi pod Grmado 1914-1918 in priprava njene druge izdaje. Delo je izdala obcina Devin Nabrežina leta 2014 in 2015, ob 100-letnici izbruha 1. svetovne vojne. Letos obhajamo 100-letnico konca prve sve­tovne vojne in s tem razpada avstroogrske monarhije, slovenske odcepitve ter ustano­vitve države SHS. To je imelo posebne po­sledice za Slovence na Primorskem, ker nove državne meje niso upoštevale slovenskega narodnega ozemlja. Prof. Aleš Brecelj je razložil kako so se od takrat in do danes spreminjale državne meje na tem obmocju in kako so to doživ­ljali Slovenci. Posebno je poudaril kako je to doživljala njegova stara mati, katere rod živi v Devinu že 500 let. Marija Mervic Legiša (1899-1991) je doživela na svojem domu kar pet sprememb meja. Po njeni smrti so bile še spremembe, ko je Slovenija leta 2004 posta­la clanica Evropske unije in koncno decembra 2007, ko je Slovenija stopila v Schengensko obmocje in so se s tem dejansko odpravile meje v tem delu Evrope. Po predavanju in pogovoru, ki je sledil, se je predsednik SKA Damijan Ahlin zahvalil preda­vatelju in povabil obcinstvo na 3. kultuni ve­cer, ki bo v soboto I9. maja. V prijetnem razpoloženju so se navzoci, ob prigrizku, še dolgo zadržali v prijateljskem po­govoru. SKA STRAN 2 7. MAJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA 20 LET SLOVENSKEGA MENDOŠKEGA OKTETA SVEŽ IN ZANIMIV Lektorat slovenskega jezika na Katoliški univerzi v Cordobi V soboto, 21. aprila 2018, nas je v našem Domu Slovenski Mendoški Oktet pozdravil z napitnico TOURDION – Claude Gervaise , pe­sem stare krcme v Franciji, ki opeva razlicna dobra vina. Pevovodja mag. Diego Bosquet je za uvod razložil osnutek pripravljenega kon­certa ob 20. obletnici neprekinjenega petja. »VINUM ET MUSICA LAETIFICAT COR«, vino in glasba razveselita srce. Te besede so že veljale v Stari zavezi Svetega pisma. Diego je nadaljeval: »Zamislili smo si predstaviti Vam odnos med glasbo in vinom in to v slovenski pesmi – pesmi naših staršev in prednikov in v argentinski folklorni glasbi, pesmi naše nove domovine. Skozi 20 let prepevamo argentin­ske pesmi, izraz našega rojstnega kraja in tudi obujamo ter hranimo slovenske pesmi, zapu­šcino naših staršev in prednikov. Pesmi obeh narodov opevajo vino, vsaka s svojim razlic­nim custvom. Zapisano je, da ima Slovenija najvec napevov posvecenih vinu«. Najprej so nam zapeli ZDRAVLJICO – Stanko Premrl, našo slovensko narodno himno. »Za­nimivo je, da France Prešeren opeva bratstvo med narodi in upanje v življenje brez sov­raštva«. Posamezni pevci so razložili besedilo naslednjih pesmi. Sledile so pesmi z opeva­njem dobrih -in tudi drugih- posledic vina. TI PUEBEC JA K NA LUMPEJ – Pavle Kernjak. Dekle zahteva fantu ljubezen, ker se prevec po­sveca sladki pijaci. BRATCI VESELI VSI – Ubald Vrabec. Dokler je dovolj vina je vse prav, vino nam daje veselje in moci. Sledila je EN STAR­CEK JE ŽIVEL – Jurij Flaišman. Starcek s prijate­lji spije zadnji kozarcek in Ocetu obljubi vecno hvaležnost. VINCEK, OJ VINCEK MOJ – harm. Marko Bajuk. Starcek se žalosti, ker po smrti ne bo vec pil in prosi za litercek na svojem grobu, da bodo mimoidoci spoznali, da je bil vinski brat. Sledila je pripoved O MARTINU KEBRU – Radovan Gobec, ki prikazuje Martinovo življe­nje in njegovo zaljubljenost v vincek. »V slovenskih napevih se stalno izraža vera in hvaležnost Stvarniku za prejete darove, se­veda tudi za vino. Oktet nam je zapel KAN´­GALILEJSKA OHCET - France Marolt, ki poje zahvalo Materi Mariji za prvi Jezusov cudež, ko je spremenil vodo v vino. Med kratkim odmorom smo doživeli veliko presenecenje, žalost in veselje. Jaka Bajda, oce prvega tenorja, je stopil k odru in ga­njen povedal svoje tokratno doživetje: »Ne morem ga zamolcati«. Spomnil nas je, da je Jože Štirn tudi bil navdušen ustanovni clan okteta. Zapustil nas je zelo mlad. V spomin je podaril rdec nagelj z rožmarinom starše­ma Janezu Štirnu in Pavlinki Božnar. Dodal je še, da ko je povprašal oktetovce, kdaj so zaceli peti, so skoraj vsi so odgovorili, da v slovenski šoli, z gospodicno Lencko Božnar, voditeljico Slovenskega tecaja skozi vsa leta tecaja. Presenecena in vesela je tudi spre­jela rdec nagelj. Veselje je nadaljevalo. Na oder so poklicali osem deklet, ženke naših pevcev, vse z majhnimi otrocici. Jaka se je v imenu društva zahvalil staršem, dekletom in društvenim ustanovam za sadove plodnega dela. Spontani dogodki izven programa so povecali sodelovanje vseh navzocih. Vsi smo Imeli obcutek iskrene povezanosti in sproš­cenosti, tako pevci kot poslušalci. Zacelo se je drugo poglavje pevskega vecera. Pevovodja je nakazal razliko med slovensko in argentinsko pesmijo posveceno vincku. Slo­venska pesem vecinoma opeva veselje, ki ga povzroci vino, argentinska poudarja delo in trud, ki ju zahteva pridelovanje dobre kapljice. Vecina ima veliko vrednost v besedilu - poeziji. Prvi dokaz je bila CANCIONERA – Armando Te­jada Gómez, Eduardo Gómez, Eduardo Aragón, prir. José Vallesi. Tejada Gómez je najbolj pri­znan mendoški pesnik. Nato smo poslušali MI VIŃA DE CHAPANAY, besedilo León Benaros, Glasba Gustavo Ginastera, priznan argentinski skladatelj. Opeva doživeto ljubezen in veselje v svojem vinogradu, skozi celo leto. »Tudi argentinske pesmi izražajo religioznost. Poslušali smo VIRGEN DE LA CARRODILLA –Hilario Cuadros, Pedro Herrero, prir. Víctor Hernández. Virgen de La Carrodilla je patrona mendoških vinogradov. Slicna hvaležnost je v najbolj znani CUECA DE LA VIŃA NUEVA – Dar­do Palorma, prir. Marcelo Raúl Fernández. Zadnja pesem je bila slovenska NA VIPA­VSKEM – Rado Simoniti. Prijatelji, zbrani s kozarcki dobrega vina v Vipavski dolini doca­kajo cas povratka na svoje domove, vlak jih že klice. Odidejo s prepricanjem: »Bilo je lepo!« Navdušenje je bilo izredno. Publika je z moc­nim ploskanjem dosegla kar dve dodatni pe­smi, s spremljavo kitare in charanga: CANCI­ON Y HUAYNO – Mauro Nuńez, prir. Gustavo Espada. Sledila je LA BAGUALA – Julio Argenti­no Jerez, prir. Cuarteto Zupay. Zakljucek je bil na višku. Dolgo ploskanje je obdarilo prva dva dela pevskega vecera. Oktet je zvenel izredno lepo, plodovit in vzgojni program, primeren za nove rodove slovenskih potomcev in nekaterih argentin­skih žena pevcev in številnih prijateljev. Po­hvaliti želimo lepo izgovorjavo, vsa besedila smo razumeli. Iskreno cestitamo osmim fan­tom in pevovodji, »devetemu» clanu okteta. Želimo jim še veliko srece z lepim petjem! Uspešno opevanje vina mora seveda konca­ti s kozarcki dobrega mendoškega pridelka in empanadami. Tako smo priceli tretji del vece­ra. Nekateri kar v dvorani, drugi pred dvorano in na na dvorišcu. Hvaležni smo nazdravili uspešnim fantom. Dolgo se nismo mogli raziti, ker: »VINO IN GLASBA RAZVESELITA SRCE«! Božidar Bajuk Od konca marca slovenšcino podrob­neje spoznavajo tudi študenti v drugem najvecjem argentinskem mestu. Z novim šolskim letom je namrec sa­dove obrodila sklenjena pogodba o so­delovanju med Univerzo v Ljubljani in njenim Centrom za slovenšcino kot dru­gi/tuji jezik ter Katoliško univerzo v Cor­dobi (Universidad Católica de Córdoba). Sodelovanje se je zacelo spletati po obisku veleposlanice Jadranke Šturm Kocjan v Cordobi marca 2017, prav nje­no prizadevanje pa je bilo kljucno, da sta septembra lani k nam pripotovali še predstavnici ljubljanske univerze, ta­kratna dekanja Filozofske fakultete UL dr. Branka Kalenic Ramšak in vodja pro­grama Slovenšcina na tujih univerzah dr. Mojca Nidorfer Šiškovic. Odprta vrata Katoliške univerze, prip­ravljenost Centra za slovenšcino kot drugi/tuji jezik, obojestransko zanima­nje za povezovanje in prizadevanje cla­nov slovenske skupnosti v tem univerzi­tetnem mestu so pripomogli k temu, da so se pogovori koncali uspešno. Pogod­ba vkljucuje študentske, akademske in raziskovalne izmenjave, v okviru argen­tinske univerze pa bodo v prihodnjih le­tih ponudili tecaje slovenskega jezika za študente in zunanje slušatelje. Zanimanje za ucenje slovenšcine je že na zacetku preseglo vsa pricakova­nja, zato smo bili primorani 36 vpisanih razdeliti v dve skupini, torkovo in sre­dino. Na predavanjih se srecujejo zelo razlicne generacije, precej je študentov razlicnih smeri tako s Katoliške univerze kot Državne univerze v Cordobi, seveda pa ne manjka slušateljev slovenskih ko­renin. Predmet Lengua eslovena nivel 1 lah­ko študenti UCC vpišejo kot izbirnega, za vse slušatelje je tecaj brezplacen. Po dve uri na teden se bodo srecevali od marca do decembra, ko jih caka koncni izpit, medtem pa bodo tudi ob filmih, li­teraturi in razlicnih dogodkih spoznavali in okušali Slovenijo in našo kulturo. Maja Kracun, lektorica v Cordobi TECAJ SLOVENŠCINE V CHACU V zacetku marca sem se lektorica slovenšci­ne mudila med Slovenci v Chacu. Na pobudo Veleposlaništva RS v Buenos Airesu je bil s fi­nancno pomocjo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu med 5. in 10. marcem organiziran kratek intenzivni tecaj slovenske­ga jezika in kulture. Potekal je v prostorih srednje šole EES N° 5 »Domingo Faustino Sarmiento« v Las Breńas, kjer živi najštevilcnejša slovenska skupnost v tej 1000 kilometrov oddaljeni provinci. Tecaj je organiziralo društvo Asociación Civil Colecti­vidad Eslovena de Las Breńas, ki je poskrbelo tudi za obširno promocijo. Vabilo na tecaj je bilo objavljeno v lokalnem casopisu, odmeva­lo je iz zvocnikov številnih radijskih postaj, pri pouku so nas obiskali tudi z lokalne televizije. V dveh skupinah se je osnov jezika ucilo 18 potomcev Slovencev in njihovih prijateljev: Margarita Klemenc, Delia María Simonic, Marta Mónica Fassano, Agustín Ruiz, Sofía Gabriela Cordoba, Susana Margarita Simonic, Rolando Weinhold, Fedra Wienhold, Alexia Danisa Weinhold, Milton Leonel Weinhold, Sebastián Hoening, Vesna Maia Itatí Feld­mann, Lidia Lowenthal, Nélida Haidé Calderó, Margarita Brunskole, Marianela Anahí Paolo­vich, Lía Mailén Nat in Laura Ruiz Mianovich. Na urah smo se prav tako seznanjali s slo­venskimi simboli, zgodovino, pokrajinami in njihovimi znacilnostmi, navadami Slovencev ter kulinariko. Tecaj smo sklenili v soboto s podelitvijo potrdil o udeležbi, ki jih je pripra­vilo društvo, ter s predavanjem »Becas y her­ramientas para estudiar esloveno«, ki se ga je udeležil tudi predstavnik za kulturo obcine Las Breńas, Rubén Belsky. Po zakljucku me je predsednica društva, Susana Simonic, popeljala po mestu, ki bo cez nekaj let praznovalo 100. obletnico usta­novitve. Mesto se ponaša z nazivom Capital Provincial del Inmigrante, sestavljalo ga je 27 skupnosti, od katerih jih je danes dejavnih le še 8, med njimi tudi slovenska. Ceprav prvo­tnih priseljencev (vecinoma z Dolenjske) ni vec, se njihovi potomci s skromnimi sredstvi in s še skromnejšim znanjem jezika nadvse trudijo ohranjati slovensko izrocilo živo. Raz­kazali so mi prostore društva na robu mesta, ki zaživijo zlasti novembra ob prazniku prise­ljencev, tablo z imeni prvih slovenskih prise­ljencev v Chacu, ki stoji na zemljišcu, kjer naj bi se v prihodnosti uredil Slovenski trg, ter ob­cinski muzej priseljencev. Na dan odhoda sem se srecala še z Estelo Drganc, Miho Barletom in Juanom Nemani­cem, predstavniki slovenske skupnosti iz bli­žnjih mest Saenz Peńa in Villa Angela. Tam­kajšnja slovenska skupnost je manjša in kljub prizadevanjem še ni povezana v samostojno društvo. Ob kavi sem jim predstavila nekaj novosti, kot so spletni tecaj slovenšcine, novi ucbeniki za slovenšcino in druge publikacije ter štipendije za mlade. Izrazili so željo, da os­tanemo v stiku in da ob naslednji priložnosti organiziramo tecaj še v Saenz Peńi. Tecaj v Chacu je bil zelo toplo sprejet in gle­de na maloštevilnost slovenske skupnosti iz­redno dobro obiskan. Društvo Asociación Ci­vil Colectividad Eslovena de Las Breńas se je izjemno potrudilo pri organizaciji, saj je pouk potekal nemoteno, manjkala ni niti promoci­ja. Udeleženci tecaja so spoznali osnove jezi­ka, ki se v teh krajih žal ni ohranil, in veliko izvedeli tudi o Sloveniji in njeni kulturi. Upam, da sem s tecajem vzbudila zanimanje za ohra­njanje slovenske kulture tudi med mladimi, ki so bili še posebej navdušeni nad možnostjo ucenja slovenšcine v Ljubljani s pomocjo šti­pendij Urada. Želja vseh je, da bi tovrstni obi­ski postali redni in da bi s tecajem naslednje leto nadaljevali. Tjaša Lorbek STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 7. MAJA 2018 POGLAVJE O ARGENTINSKIH SLOVENCIH V NOVI KNJIGI BOJANA GROBOVŠKA OMEGA IN ALFA V CARAPACHAYSKEM DOMU… Že od nekdaj se ve, da v našem okraju biva­mo veseli ljudje, ljudje veselega duha. Ce je že tako, potem je tudi prav, da se vsako obdob­je zakljuci in pricne v zdravem in praznicnem vzdušju. Spomnim se, da smo tudi leto 2017 tako lepo zakljucili v božicnem vzdušju, ko smo se 30. decembra zbrali v prostorih slovenske­ga carapachayskega doma. Obicajno se je ta koncert vršil po sveti maši kar v naši dvorani, potem smo že enkrat videli, kako se to sliši v prostorih bližnje cerkve … a tokrat smo doži­veli lepo izkušnjo na prostem, na dvorišcu na­šega društva. Bilo je soparno in vremenska napoved nam ni bila naklonjena, ampak Vsemogocni je na­redil vse, da je lahko tudi sam bil deležen na­šega petja. Proti veceru sta se združila zbora iz Slovenske vasi in clani karapachayskega ter pocakali prihajajoce obcinstvo, nekaj minut po napovedani uri smo lahko slišali prve akor­de inštrumentov in za njimi prve glasove, ki so nas prešerno vabili: Adeste fideles, v nadalje­vanju, kakor vencek prekrasnih rož, so se še pojavili Že polnoc se bliža (Na polnoci grede) , La peregrinación, Bodi pozdravljeno Dete­ce sveto, Escuchad la dulce historia, Pastirci kam hitite, Noche anunciada; tukaj se je pa dirigent izkazal, ker v naslednjih dveh pesmi ni imel le samo dveh zborov in inštrumente, ampak se jim je pridružil kar množicni zbor pticev, res enkratno … Sledile so pesmi: Raj­ske strune, Seńora dońa María in za zakljucek nepozabna Sveta noc . Vse to smo zakljucili s skupno vecerjo. Zah­valiti se moramo vsem, ki so s svojo priso­tnostjo in trudom pripomogli k uresnicenju tega nepozabnega vecera. Na prvem mestu pevovodji, prof. Andreju Janu, ki je skrbel ne le za vodstvo kot tako ampak je tudi priredil in komponiral vencek, ter vsakemu izmed cla­nov zbora in inštrumentalne zasedbe. Nekaj dni po novem letu, torej tocno 11. fe­bruarja 2018, smo pa izvedli našo prvo dejav­nost v letu in sicer naš že vecletni prepoznavni pust »po ta starem«. Ker smo predvidevali, da se bo obcinstvo zacelo zbirati že pred napove­dano uro, smo se mi zbrali že uro prej, da smo vse pripravlili in bili vsi pravocasno na svojih delovnih mestih. In res, malo pred 19.00 uro se je obcinstvo zbralo in smo z velikim navdušenjem zaceli družabni vecer. Zanimivost je bila letos ta, da smo uživali skoraj vse ritme in možne glasbe od narodne, narodno zabavne do zabavne, torej od Slakov, Avsenikov do sodobne glasbe. To je možno ne le s sijajno udeležbo in nav­dušeno publiko, temvec to se zmore doseci, ce so na sam vecer na odru kar tri razlicne zasedbe mocnih skupin, katerih clani se tudi dobro poznajo med seboj in ustvarjajo tudi spontano, ce je potrebno, torej za Slake je bila zasedba Ansambel Bratov Nemanic iz Men­doze, za Avsenike naša skoraj domaca Baires Polka in za vse ostale modernejše skladbe so pa prevzeli fantje že prepoznavne zasedbe KM43. Kot se je videlo na plesišcu lahko ocenim vecer zelo pozitivno. Poleg glasbe smo bili deležni tudi dobre, domace slane in sladke jedace in pijace. Celo »Slovenske« smo bili deležni - oprostite za komentar, gre za pivo, ki ga izdeluje clan našega društva, da se ne bi napak razumelo. Ko se je ples uradno koncal in so prvi obiskovalci že odhajali domov je Ne­manice in Marka Medvešcka zasrbelo v prstih. Prijeli so inštrumente in kar brez mikrofonov zaceli igrati vse narodne ljudske, ki jih sloven­ski meh lahko zagode. Kot cebele v roju smo se zbrali okoli njih in prepevali dobri dve uri, dokler naša grla niso mogla dati vec glasu iz sebe. Pijace in jedace ni bilo vec in visoko nad obla­ki je sonce pocasi nadomestilo luno, ko smo koncno prijateljsko veseli odhajali domov … Hvaležni smo vsem, ki so pripomogli k ne­pozabnemu veceru in še posebno vam, obi­skovalcem našega društva, ker brez vas in vaše podpore in navdušenja ne bi bili možni taki zanimivi zakljucki in pricetki – omega in alfa. torej tudi vnaprej racunamo na vašo nav­zocnost, še posebno 6. maja, na dan naše 58. obletnice, na kateri bodo pri nas gostovali tri­je znani fizike in s katerimi boste lahko tudi vi, ce vas zanima, lahko debatirali in se na­smejali. Damijan Ahlin Odlicen esejist Bojan Grobovšek je že pi­sal o Argentinskih Slovencih. Izdanih ima že nekaj knjig (Mirovna gibanja in evro­rakete-med emocijami in realno politiko, Zakaj Slovenija ni Švica, Razmišljanja o Sloveniji, Homo diplomaticus Sloveni­cus...), in sedaj je pred dnevi pri ljubljan­ski založbi Totaliteta izšla nova knjiga z naslovom Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet-reminiscence in razmišljanja. V knji­gi je tudi obsežno poglavje o Argentini in o argentinskih Slovencih. O nedavno preminulem Hermanu Zupanu je v knji­gi, ki je izšla le nekaj dni pred njegovo smrtjo, Bojan Grobovšek zapisal »...Veli­ko mi je pomagal tudi Herman Zupan st., slovenski castni konzul v Buenos Airesu, self-made man, kapitalist starege kova, ki je nadvse skrbel za tisoce uslužbencev svojih številnih sodobnih obratov, saj je z zelo trdim delom postal vodilni južno­ameriški industrijalec v papirniško-em­balažni branži. Vesel sem, da so moja naprezanja zato, da bi Herman Zupan prejel visoko slovensko odlikovanje za vse, kar je v Argentini storil za interese Slovenije in Slovencev, bila uspešna...«. Spoznali smo gospoda Grobovška ko je bil tu Veleposlanik Republike Slovenije od julija 2001 do julija 2005. Bil je tudi veleposlanik na Poljskem med 1995 in 1999 ter v Švici med 2009 in 2013. Med njegovim mandatom tu v Argen­tini moramo omeniti dva pomembna dosežka, katerih je bil “spiritus agens in movens”: septembra 2003 razstava o zgodovini in dosežkih slovenske emi­gracije v Argentini v Hotel de los In­migrantes in pa ustanovitev lektorata slovenskega jezika na UBA. Na tem je delal predvsem s profesorjem Felixom Schusterjem. Lektorat je zaživel v aka­demskem letu 2003/4. Mojca Jesenovec, prva lektorica, ki je prišla iz Slovenije, je kmalu zatem v nekem intervjuju za lju­bljanski Dnevnik povedala, da lektorata verjetno ne bi bilo, ce ne bi bilo napre­zanj veleposlanika Bojana Grobovška. Po upokojitvi je Bojan Grobovšek pos­tal predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in je akti­ven clan slovenske sekcije “PEN”, med­narodnega združenja književnikov, eseji­stov in pisateljev. Rok Fink OTVORITEV MUZEJA PRI MARJANU GRUMU VISOKO IMENOVANJE ZA NADŠKOFA ANTONA STRESA Papež Francišek imenoval nadškofa Stresa za svetovalca Papeškega sveta za kulturo. Papež Francišek je 26. aprila 2018 za nove­ga svetovalca na Papeškem svetu za kulturo imenoval upokojenega nadškofa msgr. ddr. Antona Stresa. Po besedah apostolskega nuncija v Sloveniji nadškofa msgr. dr. Juliusza Janusza je ome­njena odlocitev svetega oceta ne le osebno priznanje nadškofu Stresu, ampak tudi celotni Cerkvi v Sloveniji. Naloga omenjenega sveta je spodbujanje dialoga med evangeljskim odrešenjskim spo­rocilom in kulturami našega casa, da bi se le te vedno bolj odpirale kršcanski veri, ki je so­ustvarjalka kulture in vir navdiha za znanost in umetnost. V sodelovanju z vatikanskim Državnim tajništvom, omenjeni papeški svet spremlja tudi delovanje držav in mednaro­dnih organizmov na podrocju cloveške civili­zacije in kulture ter sodeluje na simpozijih in kongresih. Nadškofu msgr. ddr. Antonu Stresu ob ime­novanju iskreno cestitamo. Dr. Tadej Strehovec - Generalni tajnik SŠK Vir: katoliška-cerkev.si Dvorišce. Na levi Weissla Noemí in Marjan Grum 27. aprila je bil v »Museo Conventillo Marjan Grum«, v mestni cetrti La Boca, turisticnem predelu mesta Buenos Aires, otvorjen Arheološki pristaniški in morski muzej Boce (Museo Arqueológico Portua­rio y Marítimo de La Boca), z razstavo pa­nojev o zgodovini arheologije v Boci, ki so jo zaceli razvijati pri praksi mladi arheologi (Marcelo Weissel, Jorge Novello y Silvana di Lorenzo) leta 1995. Poleg omenjenih panojev so bili tudi na ogled razni predmeti, vsi povezani z mestno arheologijo, posebno še z Boco, reko in morjem. Veliko število povabljenih se nas je zbralo na dvorišcu pri Grumu, cigar hiša je sama po sebi že muzej – tako so ji tudi dali ime, in po uvodnih besedah Weissla so si lahko obiskovalci po skupinah ogledali predmete ob razlagi samega arheologa. Veliki umetnik Marjan Grum, dobro poz­nan v Boci in nasploh tu, med nami in tudi v Sloveniji –obvezno ga obišcejo slovenski umetniki, glasbeniki, kulturniki, politiki, ki so tu na potovanju- , je gostil s pijaco in prigrizki ob svoji ženi, zelo dobri slikarki Noemí Beatriz Corbalán. Naj še omenim da je dr. lic. Marcelo Nor­man Weissel zgodovinar, arheolog in direk­tor Arheološkega muzeja v La Boci, in da je on odkril “Pecio de Zencity” (španska ladja XVII stoletja, ki se je v vodah Rio de la Plate potopila) za program “Historia Bajo las Bal­dosas 2008”. Kot obicajno se je ta dogodek koncal s kle­petom med navžocimi. Rok Fink STRAN 4 7. MAJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA NAŠA LUC, MESECNIK ZA SLOVENCE PO SVETU NAŠI ZACETKI V ARGENTINI 20 Med slovenskimi tiski, ki jih v Argentini radi in redno prejemamo, je tudi mesecna revija Naša luc. Skupno jo zdajata Zveza sloven­skih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba, njen sedanji glavni urednik je msgr. Janez Pucelj, odgovorni urednik pa nam že znani Lenart Rihar (ki veckrat piše za naš ca­sopis, priporocamo pogovor z njim v lanski 26. številki Svobodne Slovenije). Naša luc je mesecnik, ki povezuje slovenske izseljence z domovino in prinaša novice iz življenja v slo­venskih skupnostih v Angliji, Avstriji, Belgiji, na Nizozemskem, v Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, v Nemciji, v Srbiji, na Švedskem, v Švici in drugod. Vsebina revije je namenjena predvsem slovenskim župnijam po Evropi, obcasno prinaša tudi novice iz Argentine. Nekaj izvodov Naše luci pa mesecno potuje tudi do bralcev v Buenos Airesu. Takole se nam revija predstavlja na spletni strani Rafaelove družbe: “Naša luc, mesecnik za Slovence po svetu, je zacel izhajati leta 1952. Revija je zasnova­na kot slovensko narodno kulturna in duhov­na vez med Slovenci razseljenimi predvsem po Evropi. Zajema iz tradicionalnega naro­dnega zaklada slovenske kulturne dedišcine. Revija smer, ki ji je bila zavezana na za­cetku, vec ali manj ohranja tudi danes in ji v svoji vsebinski zasnovi želi ostati zvesta še naprej, ceprav niso vsi izseljenci navezani izrazito na kršcanske oblike vrednotenja živ­ljenja. Ker so to splošne vrednote cloveške kulturne zgodovine, posebej tudi naše, se ni treba bati, da bi revija danes in v prihodnje ne opravljala zelo koristnega poslanstva za Slovence v izseljenstvu prav v pomenu kul­turne opore in krepitve kulturne identitete naših rojakov. Temeljni namen izdajanje revije je sezna­njati slovenske izseljence in zdomce o kul­turnih, verskih in narodnih vprašanjih v do­movini in evropskem okviru. Zato so temu primerna tudi njena temeljna vsebinska iz­hodišca: aktualizirati dogodke o kulturnih in verskih dogajanjih med zdomci in izseljenci, iskati spodbude in izzive za delo na podro­cju, ki so povezana z življenjem izseljencev, predstaviti pomembnejše ustvarjalce na podrocju izseljenstva in zdomstva in njiho­vo delo, tematizirati posamezna podrocja na podrocju dvigovanja narodne in kulturne identitete itd. Revija objavlja: temeljne clanke s katerimi podpira kulturne dosežke znotraj sloven­skih skupnosti v izseljenstvu, zgodovinsko raziskovalne clanke, intervjuje, besedila, ki predstavljajo razvoj lastne ustvarjalnosti zamejcev in izseljencev, clanke o dogodkih v domovini, komentar meseca, ki se dotika aktualnih tem družbenopoliticne stvarnosti v domovini, porocila o dogodkih kulturne in narodnostne vsebine in predstavitev doga­janj znotraj zamejskih in izseljeniških skup­nosti, ki dopolnjujejo vsako številko.” O mesecniku, njegovih zacetkih in pos­lanstvu smo pa malo vec izvedeli v pogovoru z glavnim urednikom msgr. Pucljem, objav­ljenim v sami Naši luci meseca julija 2015. Celoten pogovor je izjemno zanimiv, a tu povzemamo le tisti del, v katerem se nanaša na samo revijo, spodaj pa objavljamo pove­zavo do izvirnika, ki vam ga priporocamo. o Kdaj ste postali glavni urednik Naše luci? Menda je bilo l. 1993. Spontano sem spre­jel nalogo, ko je odstopil od uredništva dr. Branko Rozman, ki se je vrnil v Slovenijo in nekaj casa tam še urejal revijo. Posrecilo se nam je, da smo kmalu našli dobrega sode­lavca in novega odgovornega urednika g. Ljuba Bekša. o Kako gledate na poslanstvo te revije? Njeno poslanstvo je izjemnega pomena za slovenstvo, narodno zavest in vero naših ljudi po Evropi. Domoljubje v zvestobi Bogu in narodu je bilo njeno nacelo in gonilna moc. Njeno vlogo pri ohranjevanju jezika in narodnih vrednot naj ocenijo drugi. Njenim ustvarjalcem pa osebno priznavam izjemno veliko požrtvovalnost, narocnikom pa price­vanjsko držo v razmerah, ko je bil vsak na­rocnik že osumljen sovražnega razpolože­nja do domovine. Prvi so vsako izdajo brali seveda udbovci. o Nekoc je kazala obraz socialisticnemu mrtvilu doma in je bila strogo prepovedana … Bila je izziv, ki ga niti znotraj Cerkve niso vsi razumeli in odobravali. Prinašala je, kar v Sloveniji takrat ni bilo mogoce izreci, kaj šele objaviti. Še najmanj v katoliškem tisku. Škofje so dobivali zahteve in grožnje, da naj odredi­jo njeno ukinitev. Duhovniki so ocitali: Zunaj pišejo, mi pa trpimo zaradi njih. Uredniki pa so stali pred moralnim vprašanjem, ali je do­voljeno zapreti usta in se podrediti nasilju, ki tepe nedolžnega na soncni strani Alp. o Bi lahko tudi tu izlušcili kaka njena ob­dobja, morda po urednikih, po nakladi, morda kakšni so bili zacetki …? Prvi letniki izražajo težnjo, da bi glasilo zajelo cim bolj potrebe izseljencev. S tega vidika se je oblikovala vsebinska struktura revije. V za­snovi pa je želela biti informativna in forma­tivna. Pomagati je bilo treba ljudem ohraniti ponosno slovenstvo in kulturno samozaves­ten odnos do novega okolja. Zacetke je zaz­namoval g. Zdravko Reven. Najvecji razvoj pa je revija dosegla z delom urednika Bran­ka Rozmana. Naklada je narasla na vec kot deset tisoc izvodov. Z njim je revija dosegla žurnalisticno kvaliteto, lepo slovenšcino in sodobno graficno podobo. o Od kod naslov, ki bi zvenel nenavadno, ce ga ne bi bili že tako navajeni? Uvodnik v prvo številko januarja 1952 na­govarja Slovence in pojasnjuje: »Da bi vam vsem povedali toplo besedo, besedo tolaž­be, besedo v nasvet, da bi vas sredi trdega življenja razveselili, vam na zacetku novega leta prižigamo »Luc«. Naj vam sveti ta luc, da bo vaš korak trden, da boste šli varno in pogumno naprej. Naj postane vaša – Naša luc.« Danes se zdi to poslanstvo veliko težje kot takrat. o Nedavno ste posodobili obliko, ki se je med ljudmi že dobro prijela. Se vam zdi po­membno, da deluje privlacno, sodobno? Vsekakor. Iskali smo skupaj z Vami. Naša sku­pna želja je nastopiti s svojim izdelkom so­dobno. Žal, to ni edini kriterij, mocan dejav­nik je financno ozadje. Izdajati tiskano revijo je danes na podrocju izseljenstva naporno. Celo država Slovenija je v tem segmentu zgu­bila pogum. Pogovarjal se je Lenart Rihar Naša luc, julij - avgust 2015 Moja zgodba Bernal Skoraj pozabljeno poglavje s prvih let našega prihoda v Argentino je povezano s salezijan­skim zavodom v Bernalu. Tam nas je bilo v letih 1949 – 50 kar 29 slovenskih fantov. V tistem casu so imeli salezijanci v tem za­vodu svoj »aspirantado« (aspirante = kandi­dat), to je bila prva stopnja sprejema v to kon­gregacijo, zacetek priprave za duhovništvo ali da se postane brat. Sprejemali so fante od 3. ali 4. razreda naprej, 10 – 12 letne, ta dva ra­zreda so imenovali Oratorio. V petem razredu se je zacela latinšcina, in to je bil že Primer ańo = 1. letnik, 6. razred – 2. letnik, prva tri leta gimnazije pa 3., 4. in 5. letnik. Potem so se pa gojenci zaceli razhajati: noviciat, magi­sterij, filozofija, teologija, a to se je vršilo že v drugih zavodih. Da ne bi svojih kandidatov izpostavlja­li razlicnim skušnjavam, ki jih ponuja svet, smo bili nekako izolirani, s cim manj stika z zunanjim svetom. Domov smo lahko šli le enkrat na leto, po božicni polnocnici. Vrniti smo se pa morali že 27. decembra popol­dne, ker smo se 28. odpeljali v Tandil, kjer smo preživeli v tamkajšnji salezijanski kolo­niji vec kot mesec dni dolge pocitnice, ki so bile zelo dobro organizirane in bi si zaslužile lastno poglavje v tej zgodbi. Izredna dovolje­nja za obisk doma so bila skoraj nedoseglji­va, kar je malo skalilo veselo razpoloženje pri velikonocnem zajtrku in drugih slavjih naših družin. A ta oddaljenost od družine nas ni prevec travmatizirala, ker je bilo to nekako v skladu z mišljenjem tistega casa. Cas za obiske je bil ob nedeljah popoldne. (Naša mama so me obiskovali skoro vsako nedeljo. Iz Haeda, kjer smo takrat stanovali, s kolek­tivom do Liniersa, od tam s tramvajem – 20 centavov – do Constituciona, in od tam z vla­kom do Bernala in potem še peš s postaje do zavoda. In pa seveda vsa ta pot nazaj… In to skozi dve leti in pol. Res, mati je samo ena!) Disciplina je bila stroga in pouk zahteven (estudios = es tu dios) in na višini. Pozneje nisem nikjer drugje naletel na kaj niti podob­nega. Poleg študija smo imeli še tekmovanja v tocnem znanju katekizma na pamet, v lepo­pisju, risanju, pravilnem branju – lectura oral correcta. Seveda ni manjkalo petja, gledali­ških predstav, deklamacij – tudi latinskih kla­sikov. Casa je bilo za igre, za šport, za razlicne zabave (pred TV in mobitelom). Imeli smo celodnevne izlete v naravo, ponavadi na dr­žavne praznike. Seveda je bila verska vzgoja na prvem mes­tu, takrat so bili še vsi obredi in molitve v la­tinšcini. Gojenci smo sodelovali pri vsakodnevnem vzdrževanju zavoda, pri cišcenju, pomagali v kuhinji. Mene so naucili šivati takrat še usnje­ne nogometne žoge in pa strici lase – bil je samo en model frizure – in to je postal moj prvi poklic – frizer, ki sem ga potem naprej opravljal v družinskem krogu, najprej z atom in bratoma, potem z necaki, med bivanjem na Antarktiki, in nazadnje s svojimi fanti, dokler niso dovolj dorasli, da niso bili vec zadovolji z vedno isto frizuro. To je le kratek opis življenja v tem zavodu. Med izseljenskimi duhovniki, ki so prišli z nami v Argentino je bil salezijanec g. Janko Mernik. Z mladino se je veliko ukvarjal že v avstrijskih taborišcih in tu v Argentini je v salezijanskem zavodu María Auxiliadora us­tanovil Mladinski dom, kjer se je zbirala tudi naša mladina. Po njegovem posredovanju je ta zavod v Bernalu sprejel kar lepo število naših študen­tov, imeli smo brezplacno popolno oskrbo in šolanje. (Le zobna pasta in morda še kaj po­dobnega je šlo na naš racun). Tukaj podajam seznam slovenskih fantov v Bernalu iz let 1949 – 50, seznam mi je posre­doval Andrej Selan, ki je neizcrpen vir podat­kov o tem poglavju naše prve dobe življenja v Argentini: 3. in 4. razred, imenovan Oratorio: Bergant Peter, Godec Julij, Grbec Lojze, Grbec Mirko, Kralj Tomaž, Langus Jure, Langus Primož, Se­lan Andrej, Štefe Janez, Tekavec Lojze, Urba­nija Franc, Vodnik Vencelj. 5. razred ali 1. leto latinšcine: Avanzo Mar­jan, Avanzo Martin, Barle Franci, Malovrh Jože, Markež Franci, Rode Jure, Škraba Slavko. 2. leto: Ašic Vital, Rant Tone. 3. leto: Selan Valentin. 4. leto: Bergant France, Škraba Lojze, Vrecar Dane. 5. letnik: Lovšin Jože, Lužovec Ivan, Prijatelj Ivan, Štuhec Martin. Gotovo jih kar nekaj poznate ali se jih spo­minjate. Torej, kar 29 nas je bilo med okoli 140 gojenci. Kot sem že omenil, je bilo poucevanje od­licno in zahtevno, in vsak mesec je bila obja­vljena lestvica na podlagi ocen, ki smo jih tisti mesec zaslužili, oz. dobili. Po par mesecih so ucitelji in profesorji posta­li pozorni in nemalo zacudeni: ko smo prihaja­li v zavod, smo vecina komaj kaj znali špansko. Po nekaj mesecih smo pa bili Slovenci na teh lestvicah skoraj vedno med šestimi najboljši­mi v razredu: prvi, drugi, cetrti, šesti… Se vidi, da smo imeli še trening iz tistih dobrih starih casov, ko se je doma od otrok veliko zahtevalo in se jih navajalo, da so bili kos naporom. Profesor in vodja petja v zavodu je bil vesel vsakega Slovenca, ker so po vecini vsi dobro in navdušeno peli. Jaz sem temu gospodu raz­ložil, da nimam posluha niti za »Ringa, ringa raja…«, pa mi ni verjel, a ko me je preizkusil mi je dal prav. Nekateri od zgoraj imenovanih fantov so os­tali v kongregaciji in postali duhovniki. Opravi­li so ali še opravljajo plodovito delo med ver­niki v Argentini. Drugi so izstopili v razlicnih etapah poti do prvotnega cilja in se posvetili drugim poklicem, nekaj se nas je pa odlocilo za vpis v Rožmanov zavod v Adrogué, ki je za­cel delovati leta 1952. Tudi med temi je kar nekaj duhovnikov. Pozneje so pristopili k salezijancem že mlaj­ši clani naše skupnosti, med njimi poznejša duhovnika Tone Prešern in že pokojni Jože Repovž, ki je postal celo salezijanski inšpektor. Franci Markež Na sliki: g. Janko Mernik STRAN 5 SVOBODNA SLOVENIJA | 7. MAJA 2018 BOŽJI SLUŽABNIK P. PLACIDO CORTESE IN SLOVENCI Z NARAVO DO MOCNEJŠE SLOVENSKE ZAVESTI V samostanu in baziliki sv. Antona v Padovi so se redovniki minoriti 25. aprila s svojo slo­vesnostjo pridružili praznovanju državnega praznika, Dneva osvoboditve. Posvetili so jo svojemu muceniškemu sobratu, p. Placidu Corteseju, ki se je rodil leta 1907 na danes hr­vaškem otoku Cres, umrl pa je v mucilnicah ge­stapa novembra 1944 v Trstu, ker ni hotel izdati nobenega svojega sodelavca. Zadnje obdobje svojega življenja je namrec posvetil cloveko­ljubnem delu, a tudi uporu proti trinoštvu. Z njim smo Slovenci usodno povezani, kar je prvi obširneje opisal dr. Vojko Arko v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1967. Povoda za slovesnost sta bila dva: dejstvo, da je italijanski predsednik Mattarella nedav­no posmrtno podelil p. Placidu zlato kolajno za civilne zasluge, in pa natis temeljne doku­mentacije za njegov beatifikacijski postopek (to je tako imenovana Positio), ki se je zacel leta 1999. P. Cortese je bil v Padovi priljubljen spo­vednik in zelo uspešen urednik mesecnika Messaggero di S. Antonio, ki še danes izhaja v vec jezikih. V letih urednikovanja (1937–43) mu je dvignil naklado na 800.000 izvodov. Zareza v njegovem življenju je nastopila ju­nija 1942, ko so italijanske vojaške oblasti v skoraj novi vojašnici v padovanskem pred­mestju Chiesanuova uredile eno izmed svojih koncentracijskih taborišc za civilne interniran­ce iz tistih delov Slovenije in Hrvaške, ki so jih bile leto prej okupirale. Skozi taka taborišca (na otoku Rab, v Gonarsu, Monigu pri Trevisu, Viscu, Renicciju in drugje) je izmed 330.000 prebivalcev tako imenovane Ljubljanske pok­rajine šlo kar 30.000 Slovencev. Najstrašnejše razmere so bile na Rabu, a tudi v ostalih ta­borišcih so ljudje umirali od lakote in bolezni. Taborišce Chiesanuova V Chiesanuovi so bili zaprti le moški. Ker so ob­lasti pogosto premešcale internirance, se jih je v taborišcu do septembra 1943 zvrstilo kakih 10.000, v veliki vecini Slovencev. Naenkrat jih je bilo zaprtih od 1.500 do 3.400. Razmere so bile boljše kot na Rabu ali v Gonarsu, ker so ži­veli v zidanih stavbah, ne pod šotori ali v bara­kah. Smrt je kosila zlasti med tistimi, ki so jih tja prepeljali že napol mrtve z Raba. Za preživetje sestradanih internirancev je bila bistvena zunanja pomoc. Pobudnice za­njo so bile tri študentke medicine iz Slovenije. Ljubljanska medicinska fakulteta je namrec sprva obsegala le prva dva letnika, leta 1940 so uvedli tretjega, potem je bilo treba nada­ljevati študij v Zagrebu ali Beogradu. A prišli so vojna, nove meje, ukinitev predavanj, oku­patorsko in revolucionarno nasilje, tako da se je precej študentov odlocilo za študij v Padovi. Pri Majdi Mazovec (umrla je kot znana kar­diologinja v Ljubljani), Mariji Slapšak (še med vojno je podlegla tuberkulozi) in Mariji Ujcic (kot zdravnica je umrla v hrvaški Istri), ki so tudi same imele sorodnike in znance v tabori­šcih, so se zaceli kopiciti denar, pisma, hrana, zdravila, ki so jih svojci iz Slovenije želeli do­staviti internirancem v Padovi. Dekleta, ki so bila iz vernih družin (Mazov­ceva je imela brata franciškana, Slapšakova je imela dva brata duhovnika in sestro redov­nico, Ujciceva je bila necakinja beograjskega nadškofa), so se obrnila na patra v baziliki sv. Antona, za katerega so zvedela, da vsaj malo govori hrvaško. P. Cortese sprva ni bil navdu­šen nad prošnjo, da bi se pri vojaških oblasteh zavzel za dostavo pomoci taborišcnikom. Tudi sam je bil pod vplivom propagande fašisticne­ga režima, da so zaprti le nevarni komunisticni teroristi. Po razmisleku pa je le sprejel, saj je v njem prevladalo evangeljsko nacelo ljubez­ni. Ob stiku s trpljenjem nedolžnih ljudi, ki so bili žrtve italijanskih racij v Ljubljani in brezob­zirnega »cišcenja« na podeželju, pa se je v p. Corteseju nekaj spremenilo. S pomocjo deklet, vojaškega kurata v tabo­rišcu (to je bil istrski slovenski franciškan p. Atanazij Kocjancic) in franciškana p. Fortuna­ta Zormana, ki mu je ljubljanski škof Rožman izposloval dovoljenje, da je krajši cas nudil duhovno oskrbo v taborišcu, je p. Cortese ustvaril zelo ucinkovito mrežo za dostavo pomoci taborišcnikom. Sam je tihotapil vanj necenzurirano pošto in denar, knjige, dekle­ta so bila kurirke med Ljubljano in Padovo, pomoc so pošiljali Vatikan, založba Messag­gera, Škofijska dobrodelna pisarna iz Ljublja­ne, škofija v Padovi, posamezni duhovniki in dobrotniki. V imenu Sv. sedeža je p. Placida podprl nuncij v Italiji Borgongini Duca, ki je skupaj z njim v papeževem imenu obiskal ta­borišce ter mu narocil, naj se zanima še za internirance v drugih taborišcih. P. Placido je iz podzavesti obudil hrvašcino iz domacih krajev in se toliko priucil slovenšci­ne, da jo je tekoce govoril. S pomocjo p. Zor­mana in p. Corteseja so slovenski taborišcniki za delitev pomoci 22. oktobra 1942 ustanovili svojo organizacijo Samopomoc, ki jo je vodil Zormanov brat Ivan. V njej je bil dejaven tudi pisatelj Stanko Kociper, ki je o tem pisal v svo­jih spominih Kar sem živel. Levo usmerjeni in­terniranci pa so v Chiesanuovi ustanovili svojo organizacijo, Socialno akcijo. Tudi v taborišcu je vladala delitev duhov iz domovine, ki so jo spremljali spori in polemike, a Samopomoc je pomagala vsem brez razlike. P. Cortese je skrbel tudi za duhovno pomoc. Med drugim so v taborišcu pripravili slovesno vstajenjsko procesijo 24. aprila 1943. Škof Ro­žman se je za izredno delo v korist interniran­cev zahvalil patru z zelo lepim pismom. Po italijanski kapitulaciji Položaj v Padovi se je korenito spremenil po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in z nem­ško zasedbo. Interniranci so bežali iz taborišc in iskali pot domov, iz taborišc za vojne ujet­nike je proti Švici ali že osvobojeni južni Italiji bežalo vec tisoc britanskih in ameriških voja­kov, ki so jih Nemci vztrajno lovili. Še huje je bilo z Judi. Zelo številnim, ki so se obrnili nanj, je p. Placido pomagal z varnimi skrivališci, lažnimi dokumenti in spremstvom proti svobodi. Za to se je naslonil predvsem na padovanska de­kleta in na italijansko tajno organizacijo Fra-Ma. Vojko Arko, ki je tisto obdobje preživel v Padovi, pa opisuje tudi Cortesejeve stike s Ce­ško vladno vojsko, ki so jo Nemci premestili v severno Italijo, in s slovensko nekomunisticno odporniško skupino, ki je bila del obvešceval­nega omrežja Vladimirja Vauhnika. Po tej skupini sta nemška vojaška protiobve­šcevalna služba in gestapo udarila konec sep­tembra in v zacetku oktobra 1944. Preiskavo so vodili v Trstu, ker je deloval njen vodja, ma­riborski casnikar Jože Golec. Aretirali so vse dosegljive clane skupine, njihove sodelavce, a tudi slucajne znance. Vec jih je bilo umor­jenih, veliko poslanih v nemška taborišca. V Padovi so 8. oktobra aretirali tudi p. Placida in ga prepeljali v Trst. Na sedežu gestapa je sredi novembra izgubil življenje, ker ni spregovoril in je s tem verjetno rešil veliko sodelavcev in znancev. Slovesnost v Padovi Temu zglednemu pricevalcu je bila posvece­na slovesnost v Padovi. V Dvorani teoloških ved ob »križnem hodniku magnolije« je bila najprej okrogla miza. Prisotne je pozdravil rektor bazilike p. Oliviero Svanera. Clana zgo­dovinske komisije za beatifikacijski postopek Ivo Jevnikar in p. Apollonio Tottoli sva nato predstavila Cortesejevo delo med drugo sve­tovno vojno: podpisani glede pomoci sloven­skim in hrvaškim internirancem v Chiesanuo­vi, p. Tottoli glede reševanja Judov in pobeglih zahodnih vojnih ujetnikov ter stikov z odpor­niškimi skupinami. Vicerektor bazilike sv. Antona in vicepostu­lator v postopku za Cortesejevo beatifikacijo p. Giorgio Laggioni je nato predstavil nekaj novih arhivskih dokumentov o Cortesejevem medvojnem delu in pa Positio, ki na 780 stra­neh povzema celotni dosedanji beatifikacijski postopek, saj prinaša Cortesejev življenjepis, povzetke dokumentov in zaslišanj 37 pric, med njimi vec Slovencev, ter porocila strokov­njakov. V knjigi je kot priloga tudi že gradivo tako zgodovinske komisije na Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je 31. januarja lani odo­brila Positio z nekaj pripombami, kot glavnega porocevalca, ki je nanje odgovoril. Na koncu je še zbirka dokumentarnih fotografij. Gradivo mora zdaj pregledati še teološka komisija na Kongregaciji za zadeve svetnikov, nato se bo o Cortesejevih »junaških krepos­tih« izrekla pristojna komisija kardinalov in škofov, na koncu pa bo odlocil papež, vendar bo za razglasitev p. Corteseja za blaženega potrebno izprositi še cudež. Med posegi so se zvrstili tudi nekateri od­lomki iz dokumentarca Paola Damossa Pogum molka iz leta 2006 s pricevanji vec Corteseje­vih sodelavcev, ki so nas medtem že zapusti­li, tako tudi Majde Mazovec in Iva Gregorca iz Švice. P. Alessandro Fortin pa je za konec prebral pomenljivo pismo p. Corteseja p. For­tunatu Zormanu iz marca 1943, v katerem so opisane razmere v taborišcu v Chiesanuovi. Drugi del srecanja je bil v baziliki. Provincial minoritov severne Italije p. Giovanni Voltan je vodil slovesno somaševanje. Sledil je še po­stanek z molitvijo pred Cortesejejo spovedni­co, ki so jo pred leti spremenili v spominsko obeležje. Ivo Jevnikar Življenjska izkušnja nas uci, da premnoge stvari na tak ali drugacen nacin odidejo ali celo umrejo in se nikoli vec ne vrnejo. Pod tem vtisom se ne bi smeli cuditi, ce bi tudi narava z zimo in vsem tistim vide­zom mrtvila ostala za vedno brez življe­nja. Na sreco ni tako. V njen ustroj je, kot vidimo iz leta v leto, položena ciklicnost, tako da lahko mirno in brezskrbno pri­cakujemo novo življenje, novo pomlad. Ceprav to vemo, nas meseca april in maj vedno znova prevzameta s svojim brez­mejnim razkošjem. Cudo so travne in gozdne površine, ki v nekaj dneh iz rjavi­ne ali ogolelosti postanejo zelene, cudo je pestra živobarvnost, ki se izmenjuje iz dneva v dan, in cudo je razsipna lepota že enega samega malega cveta, ceprav ustvarjenega le za nekaj dni. Naši predniki so stoletja živeli z naravo. Od nje so bili odvisni, preživljala jih je, oni pa so ji vracali skrb in spoštovanje. Še vecje spoštovanje so namenjali Stvarni­ku, njegovi besedi in redu, ki ga je položil v stvari. Tako je bilo povsem jasno, da ima denimo cloveško življenje prednost pred življenjem rastline. S tehnološkim napredkom je clovek vse bolj obvladoval naravo, rastel je njegov napuh in z veliko vnemo se je posvecal dejavnostim, s ka­terimi se je lahko predajal iluziji, da nad njim ni nikogar, da je sam svoj gospod. Tako je sodobni cas najvecje vrednote zacel zanemarjati. Clovek je postajal vse bolj splošcen, saj so ga omejili na vidno in otipljivo oziroma samo na tisto, cemur so lahko prilepili nalepko znanstvenosti. Vsak smisel za clovekovo presežnost je bil oznacen za manjvreden in zastarel. Vendar posledic niso nosile le tiste naj­višje vrednote: kakor se je uzakonjala pravica do unicevanja nerojenih otrok, kakor je bila odrivana vera, tako se je na drugi strani unicevala tudi narava. Posle­dice in izgledi za naprej niso ravno svetli. Nenavadno je to, da so najvišje vredno­te ostale zanemarjene še naprej, neka­tere nižje pa so postale kakor vera. Tako družina, mediji, šola in družba vzgajajo denimo k ekološki osvešcenosti, vzgoja za življenje pa je tako rekoc prepovedana. Seveda je ekološka zavest pomembna in nimamo se namena zgražati nad do­gmami o locevanju odpadkov in podob­no. Ne, opozoriti hocemo pravzaprav na pozitiven vidik. Take sodobne »religije«, kot je okoljevarstvo ali politicna korek­tnost, nam nazorno kažejo, kako je tudi v današnjem casu mogoca vzgoja za stva­ri, ki jim odlocevalci nadenejo pozitiven predznak. Splošna naravnanost ustvarja pritisk, da ljudje želijo biti osvešceni in jim niti na misel ne pride, da bi smeti metali skozi okno na ulico. Ce neka skupnost želi, ima torej doka­zano možnost, da vzgaja k tistim vredno­tam, ki jim daje velik pomen. To med drugim velja za demokracijo in državljan­sko zavest. Nic manj pa tudi za sloven­stvo – ceprav v morju tujine. Lenart Rihar, Naša luc, maj 2018 Od leve: Ivo Jevnikar, p. Apollonio Tottoli, p. Giorgio Laggioni Slika PISAP OFMConv STRAN 6 7. MAJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA DAN OSVOBODILNE FRONTE CONVOCATORIA KOLEDAR Nahajamo se v letu 2018. Že 73 let je od tega, ko je bilo konec druge svetovne vojne. 73 dolgih let, med katerimi se je Evropa dvignila iz ruševin, se zjokala nad svojimi gro­zotami, si opomogla od sramote in pricela svojo dolgo pot obnove. In medtem, ko so delali za obnovo, so bila izvedena sojenja v Nurenbergu in kasneje porušen berlinski zid. Res je, da je to trajalo veliko let, a jim je us­pelo. Države, odgovorne za nacizem in faši­zem so se oteple težkih verig absolutizmov in poiskale mir in sožitje. Uspela jim je sprememba zahvaljujoc lju­dem kot sta bila Adenauer in De Gasperi, med drugimi. Po padcu zidu sramote, so v bivši Vzhodni Nemciji takoj dali na razpolago družbi vse skrite arhive skrivne policije Stasi. To so na­redili kot znak zrelosti, da bi povrnili svoj dolg pomanjkanja odkritosti. Minil je cas in ljudje dobre volje, ljudje, ki so želeli gledati na prihodnost s pošte­nostjo, so placali svoje dolgove z zgodovino, in šli cez potrebne stopnje, za lepo tranzici­jo v prihodnost, brez nerešenih zadev, brez sramote. V Sloveniji pa cas ni minil. Še vedno se pra­znuje dan boja proti okupatorju, po pravici povedano, zacetek komunisticne revolucije, ki je vodil do groznega pokoncevanja na vec desettisoce sodržavjanov. Eden od teh treh absolutizmov, ki so bili obsojeni s strani vsega civiliziranega cloveštva, se v Sloveniji še ved­no casti in praznuje. Vsi zgodovinarji, ki se ravnajo po konkretnih dokazih, so neizogibno ugotovili, da postavi­tev oz. zacetek Osvobodilne fronte, predsta­vlja zacetek bolševiške revolucije na sloven­skem ozemlju. Mnogo let so slovenski komunisticni dikta­torji ponosno razglašali ta medsebojni odnos. Vendar tekom casa, ko so po svetu zaceli pihati vetrovi sprememb, so komunisticni diktatorji priceli paziti na to, kako se izraža­jo. Niso se vec ponašali s svojimi zlocini in zaceli so skrivati svoje agresivno in krvavo izražanje. Besede, kot so pokoncevanje in revolucija, so bile postopno odstranjene od obveznih prirocnikov. Scasoma je bila prej razglašena komunisticna revolucija popolno­ma zamenjana za bolj romanticni in dvoumni lik Osvobodilne fronte, pozneje pa še bolj ne­žen termin »Boj proti okupatorju«, ker OF in revolucija sta bili predolgo sopomenki. Danes, 73 let po koncu druge svetovne voj­ne in 27 let po vrnitvi demokracije v Sloveniji, še vedno nosimo breme težke sramote abso­lutisticne preteklosti. Svetovna zgodovina je napredovala zahva­ljujoc realnim dokazom, ki ne predstavljajo nic drugega kot iskanje resnice. V Sloveniji pa se še naprej živi z zavezanimi ocmi. Vsa tista elita, ki je prevladala, polna vpliva in moci, tisti, ki so diktirali, kako je bilo treba razmišljati, tisti, ki so tiskali knjige polne nestrpnosti, tisti, ki so postavljali kipe, da bi pocastili svoje fanaticne privržence, tisti, ki so pripovedovali o neki umetni realnosti, tisti, ki so uporabili denar delavcev, da so tako nagradili tiste, ki so bili del povojnih pobijanj, vsi tisti, so bili ucitelji novih zgo­dovinarjev, politikov, študentov, sodnikov in novinarjev. Nasilna zapušcina se je tako ohranila nedotaknjena, zgodovinska resnica pa uradno ostaja neraziskana. Ceprav je za ostali svet popolnoma nesmisel­no, se v Sloveniji leta 2018 še vedno brez vsa­kega pridiha sramote praznuje zacetek krvave državljanske revolucije, ki je prišla iz tujine, in je pustila za sabo vec kot 600 prikritih grobišc polnih Slovencev, in neizprosno kolonizirala miselnost svojih žrtev preko 46 let. 27. april je dan, ko Slovenci praznujejo za­cetek poti v revolucijo. Slovenija tako ostaja danes majhna in nerazložljiva sramota za svobodni svet. JL/AC ASOCIACIÓN ESLOVENIA UNIDA Personería Jurídica: Decreto N° 1933/62 - Registro C 3754-350782 Convocatoria En cumplimiento de las disposiciones legales y estatutarias se convoca a los seńores asoci­ados a la Asamblea General Ordinaria nro. 71 y Asamblea Extraordinaria, que se realizará el día viernes 11 de mayo de 2018, a las 19.00 hs. en el local de la calle Ramón L. Falcón 4158, Capital Federal, para tratar el siguiente: Orden del día • Designación de 2 socios para refrendar, co­njuntamente con el presidente y el secretario, el Acta de la Asamblea. • Lectura del Acta de la Asamblea anterior. • Consideración de la Memoria, el Balance General, la Cuenta de Gastos y Recursos y el Informe de la Comisión Revisora de Cuentas, correspondientes al Ejercicio comenzado el 1ş de Enero de 2017 y finalizado el 31 de Dici­embre de 2017. • Aprobación de la cuota social, a partir del 1ş de Enero de 2018. • Consideración de la propuesta de reforma a varios artículos del Estatuto Social, a los efectos de mejorar el funcionamiento de la entidad y a fin de lograr una adecuada reda­cción del cuerpo normativo. • Autorizaciones. • Transcurrida una hora después de la fijada en la Convocatoria, la Asamblea se realizará conforme al artículo 16° de los Estatutos So­ciales, con el número de los socios presen­tes. Al respecto se pone a disposición de los sres. asociados con suficiente antelación en la secretaría de la entidad y en el horario habi­tual la memoria, el inventario, el balance ge­neral, el estado de evolución del patrimonio neto, la cuenta de gastos y recursos, estado de origen y aplicación de fondos, anexos e informe de la Comisión Revisora de Cuentas y del Auditor correspondiente al ejercicio económico cerrado con fecha 31 de diciemb­re de 2017 y el proyecto de reforma al Esta­tuto Social (incluye comparativa del proyecto de reforma con el texto vigente). 11. maja ob 19:30 do 22:00 Obcni zbor Zedinjene Slovenije Slovenska hiša 12. maja ob 15:00 do 19:00 Dan duhovnosti na SSTRMB Slovenska hiša 13. maja ob 10:00 do 15:00 Slovensko romanje v Luján 19. maja ob 15:00 do 19:00 Redni pouk SSTRMB Slovenska hiša 19. maja ob 17:30 do 19:30 SKA: film »Revolucionar v talarju«, o Janezu E. Kreku Slovenska hiša 19. maja ob 19:00 do 21:00 Ponovitev igre “Fiziki” Slovenski dom Carapachay 19. maja ob 21:00 Validom – veselica v Slomškovem domu 20. maja ob 09:00 do 17:00 58. obletnica Slovenskega doma v San Martinu Slovenski dom San Martin 24. maja Praznik Marije Pomagaj Mladinska maša v Slovenski hiši 27. maja ob 10:00 do 17:00 Žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj Slovenska hiša Sv. maša | Litanije | Kosilo OSEBNE NOVICE 13.5.2018 ROMANJE V LUJÁN 10.00 SVETA MAŠ A 13.45 PROCESIJA ROJSTVO - KRST 6. marca se je v Mar del Plati rodil Tomaž Suarez, sin Facunda Suarez Zgonc in Marije Veronike Jerman. 27. aprila je bil kršcen v župniji Inmaculada Concepción v Belgrano. Krstil ga je diakon Pablo Favilla. Botra sta bila Franci Jerman in Mihaela Jerman. Dobrodošel Tomi na svet in v družino Cerkve! POROKA 29. aprila sta se v cerkvi Santa Teresita v Manuel Alberti porocila Mihaela Jerman in Juan Moreno. Prici sta bili Susana Moreno in Matjaž Jerman. Cestitamo obema! SMRT V sredo, 25. aprila, nas je nenadoma zapustil Jože Mehle (65). Naj pociva v miru! Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar