M eteIko V slovenskem slovstvu. Tihemu potokn podoben, ki lepe senožeti in ravne polja rosi, je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski. Bil je Metelko ves Slovenec, iu pa Dolenec. Bodi mu slava! Slomiek. Zastolnega kateheta je služil Metelko celo do smerti; učil je ob nedeljah in praznikih rokodelske in obertnijske učence kerščanskega nauka in dobival za to 300 gld. na leto. Razun tega je vedno pomagal v pastirstvu pri stolni cerkvi, navadno zgodaj tnaševal, pridigoval časih nemški, pozneje le slovenski, lnarljivo spovedoval, posebej Talijane, kterim je bil mnogo let edini spovednik. Pervega maja 1. 1815 postane tudi hišni gospodar (PriesterhausOekonom) in duhovni voditelj (Spiritual) v bogoslovskem semenišču, kjer je po smerti J. Kosa z vodjem vred čuval nad bogoslovci, vodil njihove pobožnosti, učil jih cerkvenih obredov, sv. pisvao z njimi prebiral ob vtorkih in čelerlkih itd., vse to brez posebne plače, le za hrano, do velikonoči 1. 1817. 2. Vodja semeniški je bil takrat sloveči M. Ravnikar, bogoslovcem tudi ucenik verne ali dogmatike, na liceji pa učenik kerščanskega nauka, nedeljski govornik in ravnatelj. Tii že je spoznal Metelkota in menda prav on je bil, ki mu je pomogel tako naglo z dežele v mesto, ter pripravil ga k sebi v duhovščinico. Sam ves vnet — je za slovenščino vnemal tudi druge, licejske učence in bogoslovce, z besedo in z djanjem; pisaril je lepo in čisto, da nikdo poprej tako. Res je nekako ,,Ilavnikar začetnik nove, veselejše dobe za slovenščino", kar se bere v dokladi k 50. listu Novic 1. 1845, kjer je popisano življcnje njpgnvo. Tiste leta, kar sla skupaj vodila nilade duhovnike (1. 1815-17J, je spisoval svoje ^Zgodbe sv. pisma za mlade Ijudi". Da je sproti navdiboval Metelkota, si lahko mislimo, in bilmuje Ravnikar res pravi duhovni oče. Pač živo sta čutila oba, kaj se pravi, brez znanja slovenskega jezika nilade duhovnike pošiljati med narod slovenski. Kako so pa tudi — sami poptujeni — poptujevali narod, kako kvarili njegov jezik, ker se ga znanstveno nikjer učili niso! Bilo je 1. 1795, da je Janez Debevec (^belec-Ic-vc-uc!), kalehet v dekliški šoli pri Uršulinkab, slovenski jezik razlagati jel pribodnjim duhovnikom; ali vojska, inodricarn nikdar prijazna, ustavi že I. 1797 to početje in v semeniški knjigarni se brani slovnica, ktero si je spisoval bil v ta namen. Za Francoza so pač gojili narodni jezik. Vodnik je bil, kteri je učil in popeval slovenski, ter z razninii spisi budil učence in vnemal rojake za domače slovstvo; ali po šolah se znanstveno nikjer ni razlagal jezik slovenski. Zeleli so tega nauka vsi pravi domoljubi. Kako goreče ga je želel slavni J. K o p i t a r, popisuje v svoji slovnici, kjer tudi pripoveduje, kako hudo neniškutarijo tolikrat brez potrebe kranjski pisarji in govorniki, največ dubovniki, ter kaže, kako bi se dalo popraviti in zboljšati slovensko govorjenje in pisanje. Naši kranjski t. j. slovenski pisatelji, pravi, naj bi bolj pogostoma občevali s kmetom; latinski pisane knjige slovenill namesti neniških; prebirali naj bi slovenske narečja, ktere od Nemčije nič vediti ne morejo; popoln pa razumen ia zlasti zvest slovar; in — brez vsega tega, stanovitna slolica slovenskegajezika v bogoslovnici, to bi bili prav gotovi pomočki zoper omenjeno zlo t. j. zoper nemškutarjenje. Nauk slovenskega jezika — ta bi ves stan ljudskib učiteljev (dubovnov, ki imajo naj več olike in prilike) navdušil za lepi slovanski jezik s tisto vnenio, ktere gorijo doslej Ie posamni prijatelji: s pomočjo takih učencev, ki so v svojib službah razpostavljeni po vsi deželi, bi slovenski slovničar vesoljni jezikov zaklad kakor z mrežo objel, le besedica, le prislovica bi mu ne ušla! Naši slovanski bratje na jutru in ob jugu, ki nas menijo že skor popolnoma poneuičene, in — mi sami bi stermeli o svojem starem lastnem bogastvu! V kratkem bi na svetlem bilo dokaj vsakoršnih slovenskih bukev, pa dobrih!