NAJSTAREJŠA SLOVENSKA REVIJA, KI ŠE IZHAJA 40 let prvega vzpona po Zahodnem grebenu na Mount Everest IZ PLANINSKE ZALOZBE - AKCIJA PLANINSKI ZEMLJEVID ŠALEŠKA DOLINA Z OKOLICO 1 : 50 000 Na planinskem zemljevidu Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 so poleg samoumevnih planinskih poti (posebej sta označeni obhodnici Slovenska planinska pot in Evropska pešpot E6) označena tudi številna plezališča, ki jih na tem koncu Slovenije res ne manjka, ter planinske koče in ostali gostinski objekti. Označena so tudi večja parkirišča na izhodiščih priljubljenejših planinskih ciljev. Format: 70 x 100 cm PO SLOVENSKI PLANINSKI POTI TUDI S PRSTOM PO ZEMLJEVIDU, NE LE PEŠ Slovenska planinska pot je dolga in na njej je mnogo križišč in ovinkov. Že res, da nam pri izbiri prave smeri dandanes izdatno pomagajo raznovrstne elektronske naprave, a sleherni obiskovalec gora bi moral vedeti, da se brez zemljevida ne kaže odpraviti od doma. K planinskemu zemljevidu spada tudi kompas, za boljšo pripravo doma pa priporočamo še ne pol leta staro trilogijo planinskih vodnikov po Slovenski planinski poti. Seveda ne gre brez Dnevnika s Slovenske planinske poti, z nakupom katerega prispevate/prispevamo 1 € za obnovo Slovenske planinske poti. Lansko leto se je ta znesek ustavil pri skoraj petih tisočakih - hvala vam! Prijetno in varno planinsko popotovanje vam želimo! INFORMACIJE-NAKUP •NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30-11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si PinninsKi U E S T n I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOZNIK: Planinska zveza Slovenije C*''l ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. ** Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 119. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJA SODELAVCA: Andrej Mašera, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 5000 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si|ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. . MODRA ŠTEVILKA [CgHaEEM Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. ^ST Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Jože Zupan malo pod vrhom Zahodne rame, v ozadju vršna piramida Everesta Foto: Stane Klemenc Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Delček spomina za zanamce Spomin je čudna stvar. Moj je še posebej luknjast, kot kakšen ementalec. Vendar je zanimivo, da si človek nekatere stvari iz preteklosti kjub vsemu dobro zapomni. Tiste, ki so se mu usedle v srce, ki so mu pomenile nekaj več, ki so ga "stresle". Nikoli ne bom pozabil evforije, ki je vladala ob prvem človekovem pristanku na Luni. Sredi poletja smo čepeli pred črno-belimi zasloni in spremljali ta čarobni korak. Pa recimo prvega šolskega dne, rojstva otrok, tega ne pozabiš. In tudi tragičnih dogodkov. Dobro se spominjam torka, ko so je ponesrečilo pet kolegov, gorskih reševalcev na Turski gori. Za dan, ko se je ponesrečil Ayrton Senna - sem pač ljubitelj formule ena, še boj pa dirk moto GP - natančno vem, kako je potekal, kje sem bil in kaj sem delal. Podobno kot v opisanih primerih nosim v spominu 13. maj 1979, ko sem še gulil študentske klopi. Če si "okužen" s hribi od mladih nog, tudi ne moreš drugače, pač spremjaš vse, kar se na tem področju dogaja, prebiraš literaturo, in tako je seveda še zdaj. Medijsko dogajanje, ki se je preneslo na nas, je trajalo več kot dva meseca - kot bi spremjali kakšno tekmo, tako napeto je bilo. Jim bo uspelo ali ne? Ob tolikšni množici odličnih alpinistov in tonah opreme? Držali smo pesti, in ko je končno prispela novica o uspehu, smo se veselili vsi. Čez dva dni pa je prišla še tragična vest o Ang Phujevem padcu in zakjučku odprave. Vse razsežnosti odprave so se izkristalizirale šele po vrnitvi moštva, ki smo jo na Brniku spremjali kot prihod kakšne pomembne jugoslovanske reprezentance. Pa saj je tudi bila! Spomnim se, kako zavzeto sem še istega leta bral vse napisano o odpravi, na primer Kotnikov Himalajski dnevnik, drama pod vrhom v prilogi Večera - kot bi bral napet roman. Danes je kar težko verjeti, da je minilo že štirideset let. Udeleženci so se postarali, mnogih med nami ni več. Vodstvo planinske organizacije se je odločilo, da bo to obletnico posebej proslavilo, Planinski vestnik je seveda del tega. Temo, ki smo jo pripravili, bi lahko zastavili tudi drugače. Pred desetimi leti smo se npr. pogovorili le z nekaterimi udeleženci. Tokrat pa smo povabili kar vse živeče, tako člane odprave kot sprem jevalce. Precej se jih je odzvalo in v svojih prispevkih so obudili spomine na odpravo, pa tudi na čase po njej. O čem so pisali, naj pove le kratka izjava v elektronski pošti lektorice Sonje: "Sem se zelo potrudila. In zraven jokala in slavila! Bravo, Slovenci!" In res je tako. Ko bereš njihove misli, si ne moreš kaj, da ti ne bi prišle do srca. O tem "boju" z goro, v katerem so stali drug z drugim, vsi za enega, eden za vse. Nekdo je zapisal: "Ko pride prvi na vrh, bo to zmaga vseh!" O požrtvovalnem reševalnem posegu po vzponu druge trojice na vrh in pomoči kolegov, da so lahko sestopili. O izgubjenih priložnostih za vrh in nikoli uresničenih sanjah. Tudi to se bere kot napet roman. Ko sem se za pripravo teme pogovarjal z več udeleženci, sem izvedel tudi marsikaj iz zakulisja, po toliko letih pa je čas za razkritje. Vsakdo je pač dogodke dojemal po svoje, in to je popolnoma razumljivo. Izbrani pristop na goro je najtežji od vseh, gora je stalno kazala zobe, bile so napetosti, a vse to prav nič ne zmanjšuje vrednosti vzpona, prej nasprotno. Odprava je delovala kot dobro utečen stroj, kar nam priznavata tudi Tom Hornbein - po njem je imenovan Hornbeinov kuloar, po katerem so naši sestopili - in Reinhold Messner v svoji kratki, a še kako povedni izjavi. Fantje, pa ne glede na to, do katere višine so prigarali, so lahko danes zares ponosni, da so bili člani te odlične ekipe, na opravljeno delo in na vrhunski dosežek, ki je rezultat prispevka vseh. Ta bo šel v zgodovino, za spomin, in tudi tale številka bo delček neponovljivega ohranila zanamcem. Vladimir Habjan äjikä 40 LET PRUEGR UZPünR PO ZRHODnEm GREBEnU nR EUEREST Tone Škarja Pred menoj leži kamen, ki mi ga je pred štiridesetimi leti Nejc prinesel z vrha; pobral ga je 13. maja 1979 na višini 8848 metrov. Vrh najvišje gore sveta je tristo metrov visoka piramida iz marmoriranega sivo zelenkastega apnenca. Ta leži na gmoti prastarega skalovja prodornin, globočnin in usedlin, ki se je nekoč dvignilo iz vroče zemeljske notranjosti. Ves Everest je ena sama mogočna piramida. Veličasten dosežek za ta okrušek, ki je do Nejčevega dejanja kraljeval nad vsem kamenjem in skalovjem tega sveta! Tudi Nejc je bil vrh neke človeške piramide, ki je naskakovala bivališče bogov in hotela do zadnje oporne točke, ki jo Zemlja še nudi človeku. Kot je nekoč Prometej tekel z ukradenim ognjem z Olimpa, da se izogne Zevsovemu maščevanju, tako sta tistega dne Nejc in Andrej hitela navzdol, da utečeta ledenemu besu Svete matere sveta - Čomolungme. Nuptse, Lotse in zadaj Everest s poti pri Pangbočeju Foto: Aleksandar Gospič Kamen z vrha Everesta na steklenem podstavku Foto: Tone Škarja Izvidnica Everest 1978: Roman Robas, Tone Škarja, Stane Belak, Nejc Zaplotnik, Štefan Marenče in menih iz Tjangbočeja, ki si ogleduje svoj polaroidni portret. Arhiv Toneta Škarje Leta 1953 sta Edmund Hillary in Tenzing Norgaj, člana britanske odprave pod vodstvom Johna Hunta, prva dosegla vrh Everesta po zdaj klasični smeri čez Ledeni slap, Južno sedlo in Jugovzhodni greben. Sedem let pozneje - 1960 - so Kitajci potegnili svojo smer, tudi po zdaj že klasičnem Severnem grebenu. Američani so leta 1963 svojo smer imenovali Zahodni greben, čeprav so začeli iz Zahodne Piramida Prvi Slovenec, ki je plezal v Himalaji, je bil Dinko Ber-toncelj z argentinsko odpravo na Daulagiri leta 1954. Dosegel je zavidljivo višino približno 7900 metrov, ga pa ne moremo všteti v razvoj jugoslovanskega in slovenskega himalajizma. Ta se je idejno začel sredi petdesetih let prejšnjega stoletja z mislijo na Ma-naslu ali Šiša Pangmo, a odprave pač ni nihče organiziral. Končno je leta 1960 PD Ljubljana - Matica ob podpori PZS uresničila prvo odpravo, in sicer na Tri-sul. Glavnega vrha niso dosegli, so pa po prvenstveni smeri prišli na šesttisočaka Trisul 2 in 3. Razlika v moštvu ni zmogla česa več. Ko je že kazalo, da bo to za dlje časa vse, je PZS po posebnem navdihu ustanovila posebno Komisijo za odprave v tuja gorstva (KOTG) ter začrtala smer razvoja in tudi skrbela za organizacijo glavnih odprav in potrebna sredstva. Druga odprava - 1965 - je bila usmerjena na Kangbačen. Ta je morala smer pristopa v neznanem območju šele poiskati. Niti ta ni dosegla glavnega vrha, obtičala je le sto metrov pod njim, je pa dosegla stranski sedemti-sočak, ki je bil do leta 1979 najvišji vrh, ki smo ga prvi dosegli Slovenci. globeli, prečili pravi Zahodni greben in nadaljevali po Hornbeinovem kuloarju do vrha. Boningtonovi Britanci so leta 1975 prvi preplezali jugozahodno steno, takratni Jugoslovani pa smo 1979. preplezali celotni Zahodni greben, edino popolnoma samostojno smer že od baznega tabora preko sedla Lho La in po Zahodnem grebenu (West Ridge Integral, West Ridge Direct) do vrha, do »kamna«. Da bi poravnali dolg, je leta 1969 naslednja odprava spet odšla nad Kangbačen, a Nepalci so prav takrat ves vzhodni del zaprli in našim dovolili Anapurno 2 (in 4). Najbrž je bilo tako prav, saj je odprava po že znani smeri dosegla poln uspeh, dotlej tudi najvišji vrh, in utrdila Slovencem že nekoliko omajano samozavest. Tudi naslednja - 1972 - se je namenila na Kangbačen in iz enakega razloga spet zaman. Si je pa iz ponujenega izbrala visok cilj - Makalu, in sicer po južni steni. Na vrh niso prišli, a pri doseženi višini 8000 metrov so bile vse tehnične težave že za njimi. Logično, da je bilo treba odpravo ponoviti, in dovoljenje je prišlo za leto 1975. Hkrati so pa Nepalci področje Kangčendzenge spet odprli in nam Kangba-čen ponudili že za leto 1974. Vmesni dve odpravi, leta 1969 in 1972, je vodil Aleš Kunaver in med tema dvema se je, razumljivo, odločil za bolj svojo in presti-žnejšo, Makalu. Tako sta me leta 1973 na nekem sestanku v Kamniški Bistrici obstopila, skoraj ukleščila Aleš in Pavle Šegula, načelnik KOTG, in me pregovorila za vodstvo na Kangbačen 1974. Bili smo zelo uspešni, a žal so Poljaki pol leta pred nami preplezali še tistih zadnjih sto metrov, ki jih pred devetimi leti sami nismo več zmogli. Naslednje leto je Kunaverje-va odprava dokončala svojo smer z vrhom Makalu-ja, in tako preplezala tretjo veliko himalajsko steno -za britanskima Anapurno in Everestom (in morda francoskim JZ razom Makaluja). Makaluju sta sledila leta 1976 Trisul z novo smerjo in končno doseženim glavnim vrhom ter leta 1977 za krajši čas prezrti (saj ga niti v knjigi Na vrh sveta ni) Gašerbrum, ki je bil z vzponom Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja opravljen že skoraj v alpskem slogu. Euerest Ob vrnitvi odprave v Katmandu sem jeseni 1974 vložil prošnjo za Everest, za vodjo sem napisal Aleša Kunaverja, odobrili so nam leto 1979 po klasični smeri. A naše ambicije so v nekaj letih zrasle. Ne-palsko dovoljenje smo vzeli za rezervo, saj sva se jeseni 1975 s Pavletom Šegulo v Beogradu srečala s Čuang-Ce-Tungom, kitajskim ministrom za šport (nekaj let pred tem svetovnim namiznoteniškim prvakom v Ljubljani), in Tibetanko Pantong (isto pomlad je bila kot druga ženska na Everestu) ter ga nagovarjala za dovoljenje s severa; mislila sva na elegantni Hornbeinov kuloar od vznožja do vrha. Pa razen kitajskih vljudnostnih kimanj in nasmehov ni bilo iz tega nič. V eni prvih številk Alpinismusa, ki jo vso oguljeno še vedno hranim, je Toni Hiebeler skiciral glavne možnosti naslednjih smeri na Everest. Horn-beinov kuloar je že odpadel, z nepalske strani, ki obsega le tretjino Everesta, je bila poleg klasične smeri prvopristopnikov (1953) že preplezana ameriška različica Zahodnega grebena (1963) in kmalu po izidu revije s skicami tudi več let oblegana jugozahodna stena (1975). Edina res samostojna smer se je ponujala po celotnem zahodnem grebenu z začetkom v sedlu Lho La. Sicer so Britanci, čeprav so vse prve odprave poskušale s severa, mislili tudi na dostop z juga, torej iz takrat prepovedanega Nepala. Tako sta Bulock in Mal-lory (ki je 1924. skupaj z Irvinom umrl le kakih dvesto metrov pod vrhom Everesta) s sedla med Pumorijem in Lingtrentsejem že leta 1921 prvič zagledala Zahodno globel in Ledeni slap ter ju tudi »krstila«. Na sedlo Lho La so Britanci prišli po ledeniku Rongbuk leta 1936, a tudi tod ugodne smeri proti vrhu niso našli, nato so se z zahoda povzpeli na njim že znano Severno sedlo in Severni greben. Sedlo je s severne strani torej lahko dostopno, a je bilo po letu 1950 zaradi kitajske zasedbe Tibeta nedosegljivo. Na nepalsko stran s sedla pada sedemsto metrov visoka stena, vprašljiv ključ do začetka težke smeri. Desno od skalne stene se sicer ponuja lažji prehod po ledu, a tam so Francozi leta 1974 v plazu izgubili vodjo odprave in pet šerp. Treba bo poslati izvidnico, je sklenila KOTG, ki jo je od leta 1975 naprej vodil Aleš. Izvidnica (Tone Škarja, Stane Belak, Roman Robas, Štefan Marenče in Nejc Zaplotnik) se je spomladi 1978 pod Everestom uradno utaborila kot trekking, se stene lotila, napela nekaj fiksnih vrvi, jo preplezala in 2. maja sta Belak in Marenče že bivakirala na 6050 metrov visokem robu sedla, kjer smo naslednje leto postavili zgornjo postajo ročne tovorne žičnice. Vršni del stene je večinoma previsen, in šerpe, mi pa še manj, čez ta predel ne bi mogli nositi precej težkih nahrbtnikov. Vsa akcija je trajala dober mesec. Ko zdaj prebiram dnevnik z izvidnice, ob glavni nalogi opazim dvoje £ H co W > co £ £ Tone Škarja v bazi Portret Franca Novinca ku 1 nasprotujočih si razmišljanj. Zaklinjanje, da ne bom vodja odprave, da na odpravo še šel ne bom, le kaj naj počnem v tej ledeni in peščeni puščavi, ter hkratno sestavljanje glavnega okvira odprave, dobaviteljev opreme in nagovarjanje Šraufa za vodstvo. To zamisel mi je Aleš ob vrnitvi podrl in me po drugi pisni odpovedi vseeno pregovoril, da sem prevzel vodenje. Še zadnja možnost umika je bila, ko sem zahteval, da je Zbiranje tovora in nosačev v Lamosanguju pred odhodom na pristopni marš Foto: Tone Škarja kV a J» Tovor prihaja v bazo. odprava samostojna akcija in ne v sklopu šole za ne-Foto: Tone Škarja palske vodnike in znanstvene odprave, v bistvu tre-kinga - a je pristal tudi na to. Sam je rekel, da se bo posvetil gradnji šole, ki jo bo Jugoslavija financirala kot pomoč prijateljskemu neuvrščenemu Nepalu. Tako imam rokovnik od 22. junija 1978 nabit z vsakodnevnimi opravili, telefoni, naslovi tovarn, sestanki s člani, sprotnimi poročili za Beograd (PZJ). Okvir moštva je bil postavljen že leta 1976: petindvajset alpinistov (od tega načrtno štirje iz drugih republik) in največ šest spremljevalcev (radijske zveze, tisk, TV snemalec, slikar). Na razpis se je javilo dvainsedemde-set ljudi, pogojem jih je ustrezalo štirideset in v dveh stopnjah selekcije je bilo izbrano končno moštvo. Zakaj tako otepanje vodstvene funkcije? Na Everestu je »visela« vsa Jugoslavija, vajena samih zmag. Torej bo treba uspeti že prvič. Razen Gašerbruma so vsi naši dotedanji prvenstveni vzponi v Himalaji uspeli šele v drugem poskusu. Na ščitu ali s ščitom - vrnitve brez njega si ni bilo mogoče zamisliti. Berite Herodota o vojnih navadah starih Grkov. Na srečo so bili prav io napake in uspehi prejšnjih odprav dober temelj za strategijo in taktiko na Everestu. Glavna opora sta bila Kangbačen '74 za organizacijo in Makalu '75 z organizacijo in tehničnim obvladovanjem plezalsko težke stene. Sem pa v Delhiju kupil BoningtonovEverest the Hard Way zaradi velike podobnosti v težavah in logistiki. Dragocen učbenik! Tisto poletje oz. vsa zadnja leta je bilo ozvezdje nad Planinsko zvezo ugodno postavljeno, v lepi konstela-ciji. PZS je vodil neprekosljivi predsednik Miha Potočnik, njeno KOTG enako neprekosljivi načelnik Aleš Kunaver, njuna povezava z Beogradom je vrhunsko delovala, tam je finančno in organizacijsko bdel nad odpravo in šolo Rade Kušič, pomembni gospodarstvenik in politik, tako da smo se člani zares lahko posvečali samo odpravi. Treningi, zbiranje, izdelava in pakiranje opreme in hrane. Organizirali smo se kot podjetje, po delovnih skupinah in usklajeno med seboj. V koledarju po odpravi naštejem štirideset glavnih podjetij in sto manjših ter zasebnike, Klinični center je bil glavno skladišče in hkrati "popra-vljalnica" manjših zdravstvenih težav, farmacija darovalec svoje opreme in "kemije", podjetja so nam dala dopuste itd. Večina opreme je bila domače izdelave, ves puh, zaščitna obleka, čevlji, šotori, fiksne vrvi. Ročno žičnico, delo Štefana Marenčeta, smo že pozimi preizkusili na Turncu; delovala je. Če ne bi skoraj sproti pisali člankov, knjig, bi šla večina stvari v pozabo, saj so to spodnji kamni piramide, osnovni, v luči konice sicer videti nepomembni in neugledni. A brez njih tudi tistega kamna z vrha Everesta ne bi bilo. S Tomažem Jamnikom sva odletela že 18. februarja 1979 skupaj z osemnajstimi tonami opreme in hrane, spakirane v šeststo trideset tovorov po trideset kilogramov, zloženih v trup Boeinga 707 tam, kjer so sicer sedeži. Le prva vrsta j e ostala za naju, mehanika in stevarda. Do Delhija tako (čeprav so najprej obljubili polet do Katmanduja), od tam v Katmandu pa sam, Jamnik je pozneje s tovori na vse mogoče načine potoval po cesti. Težko je bilo dobiti dovoljenje za zahodni greben. Obljub Alešu iz prejšnjega leta se nikakor niso spomnili, kazali so le edini papir, ki so ga imeli, mojo vlogo iz leta 1974 za normalno smer. Šele pismo naše delhijske ambasade, pričanje zveznega oficirja Jogendra Tape in predvsem spretna diplomacija Elizabeth Hawley (naj jo spremlja večna hvaležnost) so premostili to oviro. Dobro agencijo (Mountain Travel) z dobro šerpovsko posadko sem nam zagotovil že ob koncu izvidnice. Preostali člani so prišli 1. marca, ko opreme še ni bilo. Zamudo smo popravljali tako, da smo s helikopterjem naprej poslali predhodnico - ta je z bazo zasedla boljši prostor pred Avstrijci, ki so takrat že korakali svojemu Lotseju naproti, ter se začela vzpenjati po steni Lho La. Druga posledica je bila, da se je glavnina odrekla dvodnevni aklimatizaciji v Feričah. Tako smo v več skupinah med 11. in 18. aprilom zapuščali Katmandu, prva in daleč najobsežnejša seveda glavnina. Na delitev so vplivali pomanjkanje nosačev, saj so jih vmes pobirale druge odprave, zamude Šerpe na spodnji postaji žičnice Foto: Tone Škarja s pozabljenimi dokumenti za radijske zveze, čakanje na filme itd. Sirdar, šef šerp, je bil zelo sposobni Ang Phu, ki je bil na Everestu z Avstrijci že prejšnje leto in je želel tudi tokrat na vrh. Korakati smo začeli v La-mosanguju s ceste, ki pelje proti kitajski meji, prišli pa v bazo med 18. (predhodnica) in 31. marcem. Že po dveh dneh hoje je spomin na dolgočasno čakanje v Katmanduju zbledel; smisel odprave je v gibanju. Potovali smo pohodniško, tako da so tovori s hrano do baze ostali nedotaknjeni. To je najbolj ustrezalo prehrambeniku Bojču, pa tudi drugim, da nam ni bilo treba postavljati in podirati šotorov. Bili smo kar gospodje, kar je bilo za prihodnost, ki smo se ji bližali, lahko le dobro. V boj je treba spočit. Prav so prišli tudi vmesni prelazi, ki so z višino do 3500 metrov postregli s prvo aklimatizacijo. V Namče Bazarju so večino tovorov prevzeli jaki in tudi osnovni tempo so prevzeli oni, zato smo hodili manj strnjeno kot prej. V Feričah se seveda nismo ustavili za aklimatizacijo, odigrali pa nogometno tekmo, ki je bila zaradi višine 4200 metrov kratka, toda nadvse naporna. Nekaj je le pomagalo. Končno smo se sedemnajsti dan, kar smo odšli iz Katmanduja, spustili na ledenik Kumbu. Kjer se gore strnejo v neprediren zid, skozi katerega ne vodi nobena dolina, smo se ustavili. To je naša baza, visoko smo 5350 metrov, tu bomo živeli dva meseca. Predhodnica je zgradila že lep del baze in uspešno začela opremljati steno Lho La, tako da smo delo samo nadaljevali. Spominjam se pravih zimskih viharjev, ko smo napenjali vrvi skladiščnih in kuhinjskih šotorov. Če vreme ni bilo dovolj dobro za v steno, je bilo vedno dobro za delo v bazi. Delo v bazi se je namreč štelo za počitek. Le šerpe niso hoteli naprej proti steni, dokler baza ni bila posvečena. Ko je Ang Phu z zadnjo skupino prinesel molilne zastavice in so jih ob huronskem vpitju, molitvah in daritvi bogovom dvignili nad bazo, se je tudi nam kamen odvalil od srca: naslednji dan so tudi oni začeli delati na gori. Kadar smo prišli z gore v bazo, se je ta zdela pravi dom. S prihajanjem pomladi so se ledeni temelji mehčali, Šerpe pri vitlu žičnice na Lho La Foto: Tone Škarja Živa lestev šerp v steni Lho La Foto: Tone Škarja V steni Zahodne rame Foto: Stane Klemene pod nami je pokal ledenik, radijcema so se nagibale antene, bilo pa je vse topleje, tudi slikarju barve niso kar naprej zmrzovale in Dadovi prsti so lahko brskali po zataknjenih tipkah Marjanovega pisalnika. Do tod je segla pošta (poštni nabiralnik je bil sod z napisom Praznjenje ob sredah in nedeljah ob 8.00), do tod so lahko prišli jaki, nosači in turisti, prihajala je sveža hrana, tu je gorel pravi ogenj na drva. Toda med njo in ostalimi taborišči na gori je kot velikanski jez stala južna stena Lho La in trdo ločevala oba svetova. Pol ure hoje naprej se je ravna pot prelomila za devetdeset stopinj navzgor v težko plezalno smer k vznožju Zahodnega grebena. Na nobeni naši odpravi nismo imeli tako ostrega prehoda med dolino in goro. Pri opremljanju stene so fantje pokazali pravo inovatorsko sposobnost: dis-tančniki pod jamarskimi lestvami so bile prazne konzerve, fiksne lestve vpete diagonalno, da niso opletale, rešilne fiksne vrvi levo in desno od "železne ceste". Na tone odluščenega skalovja smo zmetali v globino, saj je Lho La geološka prelomnica med Tibetom in premikajočo se indijsko podcelino, zato tudi skalna stena kar naprej živi, o čemer pričajo vedno sveži odlomi. Šele po tem smo si upali šerpe tudi same pustiti v steno. Pa tudi pri njih čredni nagon: ko sem s skalne rame gledal, kako jih dvanajst s polnimi nahrbtniki visi na previsnih lestvah, sem samo čakal, kdaj se bo vse skupaj utrgalo v katastrofo. Odslej samo štirje naenkrat! Pri nepalskih oblasteh smo našo smer utemeljevali kot varnejšo od običajne čez Ledeni slap. Zgodovina je to pokazala kot zmoto. Ne le da je greben izredno težak in dolg, tudi »abstraktna« nevarnost, da Ledeni slap vsake toliko požre nekaj ljudi, je za množice sprejemljivejša od konkretne. Psihologija ptičje jate! Tabor 2 Stane Klemene kot model slikarju Franeu Novincu v bazi Foto: Stane Klemene Foto: Tone Škarja Čez zgornji del, levo od lestev smo napeli dvesto metrov dolgo žičnico z vitlom (GRS). Po njej smo jih od šestih ton tovora zvlekli pet, čeprav s svojimi rokami, po lestvah pa prenesli le eno tono. Šerpe so dobro ocenili, kolikšen trud jim je bil prihranjen, pa so še z večjim navdušenjem kot mi vrteli vinto. Nekoč se je zaradi preveč vnetega navijanja vlečna jeklenica utrgala, v globino so družno letele jeklenke kisika in plina, a ob hrupu iztekajočega se kisika dvestotih atmosfer ni bilo hujšega, razen strahu zdravnika Igorja, ki je takrat dežural na spodnji postaji. Čez steno smo se povzpeli več kot petstokrat. Bila je milostna. Delo ob žičnici je bilo eno samo garanje, v ritmu vitla smo za tolažbo v duši peli, v redkem zraku z glasom ni šlo. Nič manj garaško je bilo rudarjenje, kopanje votlin za tabor 1 sto metrov od žičnice. Šotor tik ob žičnici, kjer naj bi sicer stal tabor, nam je že takoj raztrgal veter, ki je pokazal, zakaj je ploščad na robu sedla gola, celo brez ledu. V mirnejšem pobočju smo postavili šest šotorov, potem pa kopali in kopali in na koncu nakopali kakšnih šestdeset kubikov belo zelene jalovine. Nazadnje je bilo v enki - imenovali smo jo Alpina - prostora za petintrideset do štirideset ljudi. Bila je prava višinska baza. Najprej smo si kuhali sami, potem nas je odrešil kuhar Temba. Več kot mesec dni je preživel v ledeni votlini, nenehno topil sneg in kuhal, hodil spat ob desetih in vstajal ob petih. Ploščad sedla se je proti Tibetu blago spuščala, proti jugu pa je po nekaj vse širših razpokah strmoglavila proti vznožju Ledenega slapu. Njen rob se je pogosto krušil in kot »Lho La expres« oprašil tudi našo bazo. Novinc: »Boste videli, enkrat ga bo nekaj več, pa bodo najprej krautfrezarji (Avstrijci) leteli čez nas, potem pa še mi za njimi.« In mirno slikal naprej. Pot pod steno Zahodne rame sta nam prekrižali le dve preprosti razpoki, smo pa vso pot označili z zastavicami, da v megli ali sneženju ne bi zašli. Steno, visoko 1200 metrov, spodaj ledeno in skalno, zgoraj položnejšo in sneženo, so mojstri ledu odlično zavarovali. Pa ni bilo plezanje glavno, glavni so bili svitki vrvi po dvesto metrov in ledni klini in sidra za pritrditev. V celoti smo napeli več kot deset kilometrov fiksnih vrvi. Na prelomu strmine na 6770 metrov smo postavili drugi tabor (Induplati). Postavili smo štiri šotore, enako kot v vseh naslednjih, razen seveda v zadnjem. Tako smo si zagotovili dokaj tekoč promet brez ozkih Tone Škarja v težki skalni stopnji nad ledno steno - pod taborom 3 Foto: Stane Klemenc £ H co W > CO £ £ o (N grl. Tretji tabor (Rašica, 7300 m, takrat smo mislili, da meri 7200 m) sta ravno vkopavala Šrauf in Stipe in gradila obrambni zid proti »tibetancu«, ko sem se 19. aprila dokopal do trojke. Šotore smo res dobro vkopavali, vseeno pa nam je v trojki eden zgorel, ko je šerpa menjal plinsko bombico ob prižganem drugem kuhalniku. Občasne pritožbe fantov nad šerpa-mi mirim, ko jih spomnim na dvojne tovore in hitenje po kakšnem njihovem lenobnem ali »bolezenskem« dnevu. Čeprav skupaj, živimo mimobežna življenja. Pa vendar: nedavno mi je pisala Uta Ibrahimi (lani na Everestu, zdaj s Korejci proti južni steni Lotseja), kako je srečala šerpo Dava Nuruja, ki je bil na naši odpravi. Poslala je sliko obeh, a zaradi protisvetlobe nerazločno. V identifikacijo sem ji poslal njegovo sliko. Potrdila je in povedala, da jo je, ko je rekla, da je Kosovo del bivše Jugoslavije, objel, zajokal, vprašal, ali me pozna, in rekel, da je bila to najboljša odprava njegovega življenja. Bil je naš najmlajši šerpa, takrat star dvajset let. Tako sem posredno spoznal tudi njo. Toliko tudi skozi ta drobec o šerpah. Naprej po grebenu proti vršni gmoti je bilo delo prepuščeno fantom. To je bilo bojevanje z vetrom, viharjem, ko je bilo treba biti kljub položnemu grebenu stalno pripet na vrv. Spomnim se Šraufa, njegova soplezalca sta bila že nazaj v šotoru, ko je vpil v radio, kako ležeč med dvema skalama niti glave ne more dvigniti, da mu je »tibetanec« ne odpihne. Prav videl sem ga kot vojaka v prednjem jarku, kako mu tik nad glavo žvižgajo krogle. Zasmilil se mi je, saj sam še ni vedel, da je njegov juriš že propadel, in se zgrozil nad mrzlo mislijo, da dan hoda niže že pleza nova naveza, ki bo, če ne bo prehudo, brez težav prekoračila Šraufov »jarek« in nadaljevala proti črni gmoti Everestove glave. Kruta gora, res, lepa bo postala šele pozneje. Še enkrat sem bil na trojki 5. maja in tam prespal. Bilo je obdobje najhujših viharjev, obdobje porazov, ko so morale nazaj naveza za navezo in ko nam je gora resno grozila z dokončnim polomom. Nihče v tednu dni ni prišel više kot kakšnih sto metrov nad štirico (Krka, 7520 m), šerpe so puščali tovore kar sredi grebenske etape. Vrsto fantov je zadela višina, enega z neznosno bolečino v ušesih, drugi - prej dobro aklimatiziran -na sedem tisoč metrov ni mogel več dihati, tretji je omrznil v noge. Veter dan za dnem, sto, sto petdeset na uro, le včasih petdeset, temperatura na osem tisoč 35, 40, tudi 42 stopinj pod ničlo. Gora požira moč ljudi, plin gori brez koristi, enako izgoreva hrana, zaloge kopnijo. Sam sem čepel v trojki, z zmrznjenim kuli-jem poskušal risati prihodnje gibanje, logistiko, glu-šel od rohnenja šotora, ki je skakal kot podivjana koza in ropotal kot brzostrelka, ter se trudil misliti v tem redkem zraku. Nikoli več tako visoko, sicer bom za-fural odpravo! In sklep: prerazporediti naveze, da bo vedno ena, čeprav manjša, na konici, namesto šestih predvidenih taborov le pet. To bodo zmogli le tisti, ki jih utrujenost še ni zdelala, vendar bomo prihranili čas, šotore, kisik, hrano, gorivo in človeško zdravje (en dan višine manj). Urh Vendar je 4. maja, ko se je vihar na gori šele dobro raz-besnel, zapustila bazo naveza, ki bo prva poskusila z vzponom na vrh. Kljub junaškemu plezanju jima ni bilo dano. Toliko kot smo pa tukaj prejokali, nismo in ne bomo nikoli več, je nekje zapisal Nejc. Ohranjamo nenehno gibanje. Eni se pobiti vračamo, drugi sveži prihajajo, nekomu mora uspeti, nekdo mora biti ob pravem času na pravem mestu. Tako so 8. maja Ber-gant, Kotnik in Matijevec napeli vrvi visoko v snež-išče, že nad 8000 metrov. Zadnji so, ki še niso imeli priložnosti za vrh. Ne vedo, kaj vse jih še čaka! Naslednji dan Grošelj in Manfreda postavita tabor 5 (Ener-goinvest, 8120 m), le dan pozneje, 10. maja, za ceno Marjonovih prstov in Vikijevih nog preplezata ključno mesto, a morata zbežati dol. Spominjam se noči v enki, Igorjevega truda z Marjonovimi prsti in naših solza. Tabor 5 je zadnja postojanka odprave. Naprej gor je svet za čisti alpinizem, le za goro, plezalca in milost. Še dobrih sedemsto metrov višine, nikjer na svetu tako visoko! Naslednjo navezo stisne že pod taborom 5: vsak cikel terja nove žrtve. Podbevšek in Robas načneta vršno piramido 12. maja. Nebo preprezajo ciri, šerpe obetajo še dva dni lepega vremena. Če ne bomo uspeli v tem ciklu, nam ostane le še, da z dnevom zamika pošljemo zapored dve navezi, podprti z vso močjo, kar Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik se vračata v tabor 1. Foto: Tone Škarja £ H co W > CO £ £ o (N Odhod iz baze nam je je še ostalo. A tudi zdaj ne gre. Zaneslo ju je ure, a ob 13.51 je po etru priplavala novica, ki je za- 21.5.1979 na grebenski stolp, ki je z višino 8296 metrov odtlej majala naš svet: »Tone, na vrhu sva.« Tuljenje v bazi, ta Tone Škarja stranski vrh Everesta (kot Južni, recimo) in hkrati naj- enki, povsod. »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, višji, ki smo ga prvi dosegli Slovenci. »Vrh je«, se je iz kaj bi ...« baze oglasil zdravnik Vavken. »Ne more biti. Čas je Sestopila sta po Hornbeinu, Bojč jima je šel naproti prezgoden, pa tudi glas ni bil pravi za zmago: vrh sta do kuloarja, spustil vanj vrv, jo privezal na cepin in se se imenovala kot vršna naveza.«1 Sta pa pri sestopu brez njega kot po zasneženih strešnikih vrnil v štirico. našla boljšo varianto od Marjonove poči. Ne bo treba Tam pa sta zmagovalca že bila. Izstopila sta više, po-več snemati rokavic. Zvečer štrenasti oblaki čez vrh, zabila pa preklicati Bojčevo akcijo. Bojč je Bojč, ena meteorološka napoved -42 °C in 100 km/h. sama zanesljivost in dobrota. Nejc je rekel v bazi: »Imam mnogo prstov, vsa Zemlja Šrauf Stipe in Ang Phu so si zaradi grozečega vreme-pa premore en sam Everest. Torej ...« Z Andrejem na izgovorili dodatni dan v petici in začeli naskok 15. Štremfljem sta imela za seboj že dolg, težak in neva- maja. Napaka. Žal je bilo vreme prejšnji dan boljše, zdaj ren vzpon na Gašerbrum 1, tretji je bil Andrejev brat pa se je hitro slabšalo, zgoraj je celo snežilo. Tudi Ang Marko. Bo na vrhu bratovska naveza? Šerpe polni- Phu je slabo plezal. Ves čas odprave je nihal med da jo zaloge v taborih. Po dvakrat nesejo iz štirice v pe- in ne. Da je slabše pripravljen, da je stena Lho La težja tico, preden se vrnejo. V zraku lebdi vprašanje: kdo ko ves Everest po klasiki, da tudi ni dovolj molil, ven-bo koga. dar bi ga pa kralj za drugi vzpon (prvi je bil Pertemba, Zjutraj, 13. maja, le malo nad petico Marku odpove obakrat po klasiki) po drugi smeri odlikoval, kar bi mu ventil kisikove jeklenke. Bil je zadnja žrtev te napake, odprlo kariero do lastne agencije. Torej da. Sivi stopnji po tem so fantje našli zagovor tudi za to zlo. Nimaš so se izognili v Hornbeina, vrh dosegli ob 14.30 in se možnosti brez kisika v tem mrazu. Obrne se, Nejc lep čas, skoraj celo uro zamudili s filmanjem in fotoin Andrej pa s stisnjenimi zobmi naprej proti črne- grafiranjem. Samo tam je sijalo sonce, skoraj cela Hi-mu Everestu, ki ga oveša zlovešča »riba«. Vse hitre- malaja je bila že pod oblaki. Vihar je naraščal, nočilo se je se »riba« spušča, vse bolj drvijo ledeni kristali sko- je, sredi Hornbeina na 8300 metrov so morali bivaki-zi zrak. A nihče nič ne reče, vsak opravlja svoje delo, rati. Ang Phu: »Šrauf sab, nocoj bomo umrli.« Pa niso, vozimo žičnico, nosimo po hribu, jurišne naveze pri- le Ang Phu sam je naslednje jutro, ko je rešilni ekipi hodnjih dni se v verigi premikajo navzgor. Ob 11.45: že segal v roke, zdrsnil dva kilometra globoko na Ron-»Pravkar sva preplezala Sivo stopnjo.« Peta stopnja na gbuk. Čita: »Ang Phu ... padel ... pet metrov stran ., v 8500 metrov, in zdaj sta čez. Prerokujemo jima še tri poden leti ... Tone, prosim te, javi se.!« Borut, Ivč in Vanja, ki so v prejšnjem ciklu napeli vrvi ' Sebe sta imenovala »vrh«, ker sta bila vršna naveza, do takrat še prihodnje petice, so morali v najbolj- vsega naveličana baza pa je razumela, da sta na vrhu. ših pogojih za vrh zdaj s petice po pogrešane. Sam se Tom Hornbein na Zahodni rami Everesta, leto 1963 Arhiv Toma Hornbeina Ko smo leta 1963 dosegli Zahodno ramo, se nas je vseh pet, z nekoliko strahospoštovanja in začudenja, zastrmelo v pravi Zahodni greben in si predstavljalo, da bi, vsaj takrat, zahteval veliko, predano odpravo. Leta 1979 je jugoslovanska odprava pod vodstvom Toneta Škarje v največji možni meri naredila ravno to, preplezala je celoten greben od njegovega začetka na sedlu Lho La do Rame, in od tam navzgor po vabljivem, a hkrati strašljivem skalnem grebenu do vrha. Od uspešnega vzpona po direktni smeri na Zahodni greben je minilo štirideset let - in šestinpetdeset od takrat, ko sem z Zahodne rame na približno 7500 metrov prvič pogledal gor po grebenu in fantaziral, kakšen izziv Direktna smer po Zahodnem grebenu Tom Hornbein bi bilo plezati direktno po njem. Zdelo se je krepko zahtevnejše od tistega, kar bi se lahko nas pet (Auten, Corbet, Emerson, Hornbein in Unsoeld) lotilo s tedaj razpoložljivimi sredstvi, oskrbo in podporo šerp. Odločili smo se za drugo smer, prečenje po severni steni do ozkega snežnega traku, ki je danes znan kot Hornbeinov kuloar (takrat so ga moji skeptični soplezalci poimenovali Hornbeinova plazovna past). Direktni Zahodni greben je bil izreden dosežek premišljeno vodenega, neomajno predanega moštva iz takrat še enotne države. Kar nekoliko dobro mi dene, da sta obe vršni navezi za sestop izbrali smer, po kateri smo se povzpeli mi. Ang Phujeva nesrečna smrt, ko je že dosegel manj strmo pobočje pod grapo, je žalosten opomin, da so bile igre, ki smo jih igrali nekoč, resne. Ko pišem to kratko razmišljanje na podlagi tega, kar se je neizbrisno vtisnilo v moj pešajoči spomin, sem pri oseminosemdesetih eden od treh še živečih mož naše 21-članske odprave; preostalih štirih soplezalcev z našega Zahodnega grebena ni več med nami. Na moje presenečenje se naša odprava ni končala z vrnitvijo domov. Mnogo prijateljstev, začetih na gori, je trajalo celo življenje. Morda velja enako tudi za vaše moštvo. Ko se starate, tako kot jaz, vam želim lepe spomine na izjemen vzpon pred štirimi desetletji. To je bilo eno od pomembnih ustvarjalnih dejanj na tem najvišjem griču našega planeta. O Prevedel Mire Steinbuch Tom Hornbein okrog leta 2010 Foto: William Sumner Hornbeinov kuloar je prvi žleb levo od Zahodnega grebena, na levi strani je viden severni greben. Foto: Tone Škarja Vrnitev na letališče Brnik: Stane Belak, Tone Škarja in Roman Robas z radijskimi novinarji Foto: Edi Šelhaus (Delo) spominjam noči v bazi. Najprej, kako kar niso zapustili vrha, potem bivaka, nato Šraufovih brezupnih klicev »Tone, javi se,« ni pa mu prišlo na misel, da ga morda slišimo in bi vsaj kaj povedal. Nato popolna tišina, drveča »riba« čez Zahodno ramo, zjutraj odrešilna vest, da jih je nesojena vršna naveza našla, potem pa udarec Ang Phujevega padca. Takrat sem spoznal, da človek lahko preživi vse, le lastne smrti ne. Čita je najbolj prizadet, tako smrt je videl že drugič, obakrat je z roko zaman poskušal ujeti človeka. »Tretjič bom jaz,« je rekel. Vanja: »Na tej gori ni zmagovalcev - so le preživeli.« Čas med 17. majem, ko so šerpe našli Ang Phuja, in 21. majem, ko v lepem jutru zapuščamo bazo, je nabit z dogodki, podrobno sem jih opisal v knjigi Everest. Nastopa vse, od nevarnosti, da nas Ang Phujevo sorodstvo pobije, boja šerp za izpraznjeno mesto vodje, tihe diplomacije, velike pomoči našega zveznika Tape in avstrijskega Gurunga, do preobrazbe besnih sorodnikov v trgovce in zbiralce uporabnih stvari. S helikopterjem odleti glavni zdravnik Evgen z Mar-jonom in Vikijem. Buren sestanek, grozeči »zeleni« Člani odprave, kot so se zbrali letos februarja na festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu; od leve: Igor Tekavčič, Vanja Matijevec, Roman Robas, Marko Štremfelj, Ivan Kotnik, Stane Klemene, Andrej Štremfelj, Tone Škarja, Stipe Božič, Bojan Pollak, Viki Grošelj, Vlado Mesaric, Marjan Raztresen, Jože Zupan Foto: Igor Kuster (Festival gorniškega filma) advokat - naš je bolj prijazni Jamnik. Ko se vse sprazni, ostanemo le advokat, Marko in jaz. Objamem »zelenega« čez rame: »Ang Phuja smo imeli prav tako radi kot vi. Isto nesrečo imamo, zakaj bi se potem sovražili?« Pospravljamo goro, predvsem enko. Pri zadnjem tovoru se žičnica utrga. Simbol, da je res konec. Kuhar Pasang Temba je imel težave na lestvah. V petintridesetih dneh na Lho La je pridobil težo in izgubil kondicijo. Franček in Juš sta izbila vse kline v steni, kakšnih dvesto petdeset. Izgovoril si jih je Franček. Odšel je Rade, odšla sta tudi Mišo in Nejc, da bi priskrbela kakšen čarterski polet iz Lukle. Poslavljali so se Avstrijci. Lani se je na odpravi Everest ponesrečil šerpa. V bazi niso imeli težav, toda ob vrnitvi skozi Kumdžung so njihovo odpravo napadali in oropali. Ni samo žalost - nesreča je tudi priložnost. Zabičal sem fantom, naj bodo mirni, toda odločni. Njihova je dežela, njihovi so jaki, njihove so vasi, skozi katere bodo nosili, in so naš edini izhod. Sami šerpe, čeprav tudi od tod, so z nami. So višji razred od kmetov in pastirjev, in še poslovno so odvisni od nas. Andrej in Marko sta posebej spakirala tovore za Lotse, Bojč je razdelil hrano glede na obljube ob pristopu: za novozelandske gozdarje, za bolnico Kumde, za Ang Phuje-ve domače, za našo pot, tudi če bi morali peš do Kat-manduja. Bojčeva prisotnost je bila očitna: za večerjo polenta, dobra stara hrana, ki se je ne moreš preobje-sti. Okus po domu. Odšel sem skupaj s Šraufom. Boleli so ga prsti, oteklih nog ni spravil v čevlje, obut je bil v stare krznene škornje s prejšnjih odprav. Na Gorak šepu pri novem čor-tenu za Ang Phuja ni bilo nikogar več, le dim brinovih vejic je vabil bogove in jim ga priporočal. V Feričah smo spravili v pastirsko hišo Ang Karme, novega sir-darja, osemdeset sodov za Lotse; lep kapital. Pri samostanu Tengboče sem nadrl šerpe zaradi nediscipline in ker so se kar naprej nacejali. Ne veselje, da gredo domov, in ne žalost za sirdarjem nista mogla biti izgovor. In seveda nismo šli nazaj skozi njihov Kum-džung, pač pa naravnost v Namče na taborni prostor. Šele potem so smeli pogledati domov. Ob spominu na sodelovanje jih je kar ganilo. Kot veliki otroci so bili. Da bi to trajalo, sem zahteval od zveznega oficirja, naj kaj ukrene. Ponoči sta prišla dva policista, kar je na naše ganljivo sklenjeno zavezništvo prejšnjega večera vrglo bolj čudno luč. A kaj, ko bi se njihovi trdni sklepi najbrž zmehčali že pri prvi čajnici. Da ne bi moštvo odprave Everest 1979 Tone Škarja, vodja odprave Stane Belak - Šrauf, namestnik vodje odprave (t 1995) Tomaž Jamnik - Mišo, vodja transporta Bojan Pollak - Bojč, organizator prehrane Roman Robas - Romi, odgovoren za finančno in materialno poslovanje Evgen Vavken - Muma, glavni zdravnik odprave (t 2007) Zvone Andrejčič - Zvonc, član odprave (t 2010) Borut Bergant - Čita, član odprave (t 1985) Stipe Božič, snemalec nad T3, član odprave Muhamed Gafič - Gafo, član odprave Viki Grošelj, odgovoren za fizične priprave moštva Stane Klemene, odgovoren za ekonomsko propagando Franček Knez, član odprave (t 2017) Ivan Kotnik - Ivč, član odprave Marjan Manfreda - Marjon, član odprave (t 2015) Štefan Marenče - Štef, konstruktor žičnice na sedlo Lho La Vanja Matijevec, član odprave Vlado Mesarič - Dado, član odprave Dušan Podbevšek - Dule, skladiščnik odprave (t 2010) Muhamed Šišič - Hamo, član odprave Andrej Štremfelj, član odprave Marko Štremfelj, član odprave Igor Tekavčič, zdravnik na gori Jernej Zaplotnik - Nejc, član odprave (t 1983) Jože Zupan - Juš, član odprave Spremljevalci: Matjaž Culiberg, radijski poročevalec Rade Kovačevič, dopisnik (t 2003) Franc Novinc, slikar Marjan Raztresen, dopisnik Slavko Šetina, radijski poročevalec (t 2007) Slavo Vajt, TV snemalec »zgrešili« prave poti, sem poslal naše na vsa križišča in glavne odcepe v »zasede«. Z Wickovim letalom Pilatus Porter iz Sjanbočeja v Katmandu, drugi in tovor iz Lukle, nihče peš. Za Mountain Travel je bila izguba Ang Phuja delovna nesreča. Z nekdanjo Ang Phujevo ženo in starši smo uredili izplačilo zavarovalnine, za Ang Phujevega sina smo položili polovico šolnine, drugo bo dobil, če se bo res šolal. S šerpami smo večerjali in pili na vrtu njihove firme. Na koncu je bilo vse v redu, obračunali in plačali smo vse dodatke. Ang Phuja se z besedo niso dotaknili; nisem vedel, morda je bilo treba mrtve pustiti pri miru. Tudi pozneje svojci niso nikoli govorili o svojih mrtvih. Le obvestilo in konec. S težavo smo Direktna smer po Zahodnem grebenu Everesta je eden najpomembnejših vzponov na vrh sveta in celotne Himalaje. Slovenski alpinisti so svetovni plezalni skupnosti pokazali, česa so sposobni. V kroniki osemtisočakov bo vedno ostala vrhunska. Reinhold Messner izvozili tovor z letalom; po predpisih bi morali po cesti, kot smo ga pripeljali. Preusmerili smo vozne karte na Katmandu- Agra-Delhi-Frankfurt-Ljubljana, čeprav sta PZS in PZJ zahtevali Beograd. Tempelj ljubezni Opis odprave sem v knjigi končal v Agri. Tam smo bili še sami, tempelj sem imel za simbol Everesta, ljubezni in hkrati spomenik Ang Phuju. Dotakniti se moram pa še nečesa, kar mi je pomagalo pri odgovoru takrat in tudi zdaj, od daleč. Na jugoslovanskem veleposlaništvu so nam organizirali tiskovno konferenco, prisostvovali smo slovesnemu polaganju temeljnega kamna za stavbo Indijske planinske zveze (IMF), zvečer so nam priredili veličasten sprejem in večerjo v dvorani veleposlaništva. Sedel sem z Egonom Petri-čem in njegovo ženo ter gledal naše, kako »galopira-jo« v plesnih ritmih z ženami, hčerkami in dekleti diplomatov in uslužbencev. »Veste, z ženo sva pravkar ugibala, kako vam je uspelo držati skupaj to strašno energijo fantov.« »Everest nas je držal skupaj. Ves čas nam je dajal vedeti, da nas drugače kot skupaj ne bo spustil na vrh.« V resnici sem se spraševal tudi sam. Moralo je biti nekaj več. Zdaj razmišljam tudi o službi, ki je že četrt stoletja za menoj. Vse je teklo po načrtu, vsakdo je vedel za dolžnosti, kako jih bo izvedel, je Tone Škarja na odpravi Arhiv Toneta Škarje bilo pa odvisno od njega, saj je vsakdo drugačen. Rezultate ljudje primerjajo med seboj; enako je z oddelki in terenskimi enotami, poteka nekakšno tekmovanje, ki pa to ni, prej usklajeno sodelovanje. Komandiranje še malo ni tako uspešno. V tem smislu gre moje razmišljanje na Petričevo vprašanje. In tudi o okoliščinah, ki so tako odpravo sploh omogočile. Prileteli smo na Brnik, šli smo v Kranj na glavni trg, prebral sem zelo pravoveren govor, ki mi ga je v roke potisnil Marjan Oblak, naslednji dan pa smo res morali v Beograd. Bolj kot blišč sprejema mi je ostalo v spominu srečanje z družino, še posebej z očetom in materjo. Prišla sta na letališče, predsednik PZS Miha Potočnik jima je čestital, bila sta zadržano ponosna in zadržano ganjena, značilnost najbolj delavne in najbolj požrtvovalne generacije prejšnjega stoletja, resničnega temelja tudi naše piramide. Le dobrih deset let pozneje ju ni bilo več. Takrat pa - kot da sta še pri polni moči. Ponos in hvaležnost. Seveda ni šlo brez poročil. Na koncu glavnega sem napisal: »Kakor koli že, od 13. 5. 1979 je na zemljevid najvišje gore sveta začrtana nova - 5. smer - in mi Jugoslovani smo 4. država, ki ji je tak podvig uspel. Ljubljana, dne 23. 6. 1979.« In zdaj kamen nazaj na polico! O Spomini Andreja Štremflja Zapisal Mire Steinbuch m Mf m w Wmp Andrej Štremfelj je imel o vzponu na Everest leta 1979 predavanje na letošnjem festivalu gorniške-ga filma v Cankarjevem domu. Pred predavanjem je bila kratka slovesnost. Na oder je prišlo štirinajst od petindvajsetih članov legendarne odprave Everest 1979, od katerih je vsak povedal nekaj svojih misli in vtisov. Nato so oder prepustili Andreju Štremflju, ki se je v navezi z Nejcem Zaplotnikom 13. maja 1979 kot prvi Slovenec in Jugoslovan povzpel na vrh 8848 metrov visoke gore. O Mount Everestu je govoril kot o hribu, rekoč, da alpinisti vsakemu vrhu, na katerega bi radi priplezali, pravijo hrib. Najbrž zato, ker ga na ta način želijo nekoliko znižati oziroma narediti malo lažjega. Na platnu se je pojavila slika možakarjev v klobukih in suknjičih iz tvida, o katerih je povedal, da so brez derez in kisika prišli krepko čez osem tisoč metrov. Kot otrok je prebral knjigo Juša Kozaka Boj za Everest, in to so bili zanj še pravi, močni dedci, ki so se bili pripravljeni odpovedati marsičemu. ""Rodil sem se v Kranju, ne bom dodal v najlepšem mestu v Sloveniji, ampak panoramo ima pa enkratno," je požel smeh med občinstvom. Ker v družini ni imel hribovskega vzornika, je ravno razgled na gore v veliki meri odločil, da bo plezal, nekaj je prispevalo tudi preživljanje počitnic v Davči, kjer sta z bratom oblezla vse bližnje hribe po dolgem in počez. Leta 1972 se je vpisal v alpinistično šolo v Kranju, ki je bila še starega kova, in ne tako organizirana, kot so današnje. Alpinisti so bili srečni, če so tečajniki takoj začeli plezati sami, da se jim ni bilo treba ukvarjati z njimi. Komaj so dobro začeli, so že sanjali o Himalaji; vedeli so, kakšna je pot do himalajske alpinistične odprave - da si prišel v poštev, si se moral čim večkrat pojaviti v ponedeljkovem Delu, v Savenčevih Alpinističnih novicah. In so začeli z zimskimi vzponi. Leta 1975 se je po sklopu okoliščin v himalajsko odpravo prebil Nejc Zaplotnik in prišel na vrh Makalu-ja. Po njegovem zgledu so začeli trenirati tudi ostali fantje. Lepega dne ga je Nejc presenetil z vprašanjem: 'Andrej, ali bi ti šel v Himalajo?" ""Ja, seveda. Kdaj pa greva?" Nejc je bil v dobrih odnosih s Tržičani, ki so organizirali odpravo v Karakorum na Gašerbrum I, in je zraven povabil še Andreja. Odpravili so se kar z avtomobili. Za pot tja in nazaj so porabili štirinajst dni, ostalo jim je še nekaj časa za hribe. Pojma ni imel, kaj je višinska bolezen. Ko je vodja odprave Janez Lončar odločil, da bosta zaradi bolezni članov odšla na hrib napenjat vrvi, je Nejc predlagal, da bi šla kar na vrh. 'V redu," se je strinjal Andrej. In tako sta prišla na vrh. Pravi, da je bil to en sam marter. Nejc je skuhal instanten pire krompir. Ker nista imela soli, je vanj vmešal konzervo sardin. Zjutraj je namesto čaja skuhal mleko z medom. Andreju se je obračal želodec. Leta 1977 je Planinska zveza izdala razpis za Everest. Prijavilo se je čez sedemdeset alpinistov iz vse Jugoslavije. Iz Kranja so se prijavili Nejc, Andrej in Marko Štremfelj ter Tomaž Jamnik. Konkurenca j e bila takrat močna, ker je bilo veliko zelo dobrih alpinistov, več kot danes. Kranjski fantje so prestali oba izbora in se znašli med petindvajseterico izbrancev za Everest. Andrej Štremfelj med predavanjem na festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu februarja 2019 Foto: Igor Kuster (Festival gorniškega filma) Everest je bil za zunanje opazovalce ena zgodba, toda vsak član odprave ga je doživljal po svoje. Andrej Štremfelj je pripovedoval svojo zgodbo, eno izmed petindvajsetih. V Katmanduju so imeli med čakanjem na dovoljenje za Everest in na prtljago dovolj časa za raziskovanje mesta, okolice in podpisovanje razglednic - bilo jih je sedem tisoč! Šrauf se je vedno podpisal na sredo, z največjimi črkami in drugo barvo kot ostali. £ H co W > CO £ £ o (N mu je takoj odlomil krono. Po neuspešnem polurnem prizadevanju, da bi ostanke zoba spravil ven, je zmagoslavno dvignil roke in izjavil, da jih je toliko razmajal, da je ven pritekel gnoj. Zdravnik mu je nato odredil "hrib na recept", do kod, do katere višine sme vsak dan. Pogled v Tibet s sedla Lho La je bil kot pogled v mistično deželo. Tu so postavili tabor, dva šotora, kot depo za opremo. Oba je odpihnilo, nikoli več ju niso videli. Odločili so se, da bodo postavili novega, malo više. Začeli so kopati luknjo. Naslednji dan je prišel Šrauf in rekel, da to, kar kopljejo, ni nič. Zavihal je rokave in jim pokazal, kako se to dela. Njegovo luknjo so nato uporabljali za WC, njihova je postala udobna spalnica za pet ljudi. Zahodna rama je bila druga stena na poti do vrha, kombinacija skale in kot beton trdega ledu. Na tej odpravi je bilo razmeroma malo samega plezanja, precej več je bilo različnega dela. Zato je šel Andrej osemkrat na hrib; če ne bi imel začetnih zdravstvenih težav, bi šel še večkrat. Vsi so bili izredno motivirani, zato so lahko zdržali tak napor. Pravilo j e bilo, da naj bi vsak prinesel gor najmanj toliko hrane, kolikor jo bo pojedel. Tabore so poimenovali po pokroviteljih. Po tistem, ki je dal največ, so poimenovali najnižji tabor, ker so ga največkrat omenili. Posebno duhamorna sta bila dva kilometra in pol grebena, na katerem se je smer dvignila za štiristo metrov. Ker je bil zelo izpostavljen vetru, so se pogosto premikali po vseh štirih. Odpravo so sestavljale skupine, Delo z žičnico (6050 m) Foto: Andrej Štremfelj Tabor 3 Foto: Andrej Štremfelj Končno so dobili dovoljenje. Najeli so okoli sedemsto petdeset nosačev, vsak je nosil po trideset kilogramov. Andrej o vrhu ni razmišljal, saj je bila vrsta kandidatov pred njim kar dolga. Med njimi so bili izjemni alpinisti z veliko izkušnjami. Vodja odprave Tone Škarja je določil Andreja v skupino, ki je odhitela naprej, da bi na ledeniku prehitela Avstrijce in izbrala čim boljši prostor za bazni tabor ter postavila šotore. Pri tem delu ga je doletela nesreča - skala mu je poškodovala prst na roki. Ko se je ta za silo pozdravil, ga je začel boleti zob. Preden je bil spet zdrav, so fantje postavili že tabor 1. Doktor Vavken se je odločil, da bo najbolje, če mu izpuli zob. Z edinimi kleščami, ki jih je imel, ki so hodile na hrib druga za drugo, kot gosenica so valovile navzgor. Do tabora 4 pod vršno piramido, na višini 7500 metrov, so napredovali razmeroma hitro. Od enega do drugega tabora so z opremljanjem vred potrebovali približno en teden; seveda s pomočjo izvrstnih šerp, ki so bili vrhunska ekipa, sicer ne bi znosili toliko kisikovih jeklenk v zadnji tabor nad osem tisoč metrov. Tudi alpinisti so tovorili, brez koluta vrvi se skoraj nikoli niso odpravili na hrib. Nad četrtim taborom je kazalo, da bodo zelo hitro napredovali, ni dosti manjkalo, da bi 1. maja stali na vrhu. Toda narava je poskrbela, da se to ni zgodilo. Orkanski veter jih je ustavil za več dni. V bazi je bilo ogromno knjig. Roman Robas je imel tudi Playboya in jim včasih od daleč pokazal kakšno stran. Pošta je bila nekaj najboljšega. Imeli so dva poštarja, ki sta ves čas tekala od letališča v Lukli do baze in nazaj. Pisma so iz Slovenije do baznega tabora potovala okoli štirinajst dni. Kdor je dobil pismo, je sedel v miren kot in ga bral. Najhuje je bilo, če je poštar prišel brez pisma. Andrej je vedel, da gre dekle, v katero je bil zaljubljen, maja na odpravo v Peru, zato sta se kar po pošti zmenila, da imata ločenega življenja dovolj. Po končani odpravi na Everest sta se res poročila. Ko se je vreme izboljšalo, so začeli verjeti, da bodo prišli na vrh. Delo je steklo, hitro so postavili tabor 5. Seveda brez naporov ni šlo. Viki Grošelj in Marjan Manfreda sta opravila ogromno delo. Tako je vedno pri prvi navezi, ki računa na vrh in mora postaviti še zadnji tabor. Čeprav se je veter umiril, temperatura ni bila ravno visoka, okoli 42 do 45 stopinj pod ničlo. Skupina, v kateri so bili Nejc, Andrej in njegov brat Marko, se je pripravljala na odhod iz baze proti vrhu, ko sta Marjon in Viki bila svojo bitko v tistem kaminu, ki ga je Marjon preplezal brez dodatnega kisika, a z bohinjsko trmo, in v njem pustil viseti zlata vredno vrv. Na poti k štirici so srečali žalostnega in objokanega Vikija, ki se je vračal, ker je omrznil in z njegovim vrhom ne bo nič. Marjona niso srečali, ker je zaradi omrzlin sestopil že ponoči. Amputirali so mu prednje členke vseh prstov na nogi in enega na roki. Bil je izjemen alpinistični talent, z njim je Andrej pozneje verjetno plezal več kot z ostalimi člani odprave. V noči pred naskokom na vrh so kuhali do enajste ure, nato so nastavili budilko za ob enih zjutraj. Ker se niti Nejc niti Marko nista zganila, da bi skuhala čaj, se je potrudil Andrej. Vsake toliko časa ju je zbudil, da sta ga popila. Ko so se napili, so utonili v spanec in se prebudili šele ob štirih zjutraj. V paniki, ker so zaspali, so v tesnem šotoru mrzlično vlekli nase opremo. Velike težave so imeli z reducirnimi ventili na kisikovih jeklenkah, ker niso delovali. Zunaj je bilo več kot -40 stopinj. Po dobrih sto metrih plezanja je začel Marko klicati, da mu je odpovedal še drugi ventil. Andreju je bilo zelo hudo zaradi tega, saj sta s starejšim bratom veliko plezala skupaj. Pomahala sta si, Marko se je obrnil in začel sestopati. Slovo brez sentimentalnosti, okolje tam gori ni sočutno, je tako, kakršno je. Pod Marjonovim kaminom je tudi Andreju odpovedal ventil. Oddahnil se je, ker mu ne bo treba iti naprej. Brez brata ni bilo več isto. Ampak Nejc se ni dal, nazadnje mu je uspelo, da je s slino zaustavil uhajanje kisika, in treba je bilo iti dalje. Nista se utrujala z vprašanjem, kaj bosta naredila, če bo spet začel puščati. O tem bosta razmišljala takrat. Podobno sta mislila o sestopu. O njem se bosta odločala, ko bo čas za to, na vrhu. Z Nejcem sta si tako zaupala, da sta večinoma plezala nenavezana. Zanimivo, ko sta v bazi pozneje skušala narisati skico, kjer sta plezala, se nihče od njiju ni mogel spomniti podrobnosti. Andrej je odkril možnost prehoda čez greben in zabil slab klin, na katerega mu je Nejc dvakrat priletel v naročje. Po dveh raztežajih sta bila čez. Zdaj se je začelo v Andreju prebujati upanje, da bosta morda res prišla na vrh. Ameriško stopnjo sta deloma poznala iz knjige, ki so jo napisali Američani, ko so tam plezali v šestdesetih letih in preplezali ta del grebena. Kot nalašč je tam pihalo "kot pri norcih". Na srečo sta plezala, kar pomeni, da sta se lahko držala. Če bi samo stala ali hodila, bi jima bilo še teže. Sčasoma Andrej Štremfelj v Rumenem pasu Foto: Neje Zaplotnik £ H co W > £ O (N namreč že brez kisika. Ni čutil strahu, pobral se je in sestopal naprej. Zgrešili so se z Bojanom Pollakom, ki jima je prihajal na pomoč, in okoli desetih zvečer sta po svoje prikolovratila v tabor 4. Zelo ju je skrbel sestop. Kot je v svoj dnevnik zapisal Andrej, sta se "v štirki zbudila tako polomljena, da sta se spraševala, ali si bosta sploh toliko opomogla, da bosta lahko prišla dol"", potem pa še po tistem "klancu" s sedla do petdeset metrov više ležeče enke. Pod taborom 1 sta srečala naslednjo ekipo, ki je odhajala na vrh. S prihodom v bazo se je za Andreja zgodba o Everestu končala. Še vedno je bil član odprave, pomagal je pri pospravljanju in pakiranju opreme, a svoje na Everestu je že doživel. Seveda je bilo še napeto in mučno ob Šraufovih pozivih, naj se kdo oglasi, kajti sprejemnik mu ni deloval. Z njim sta bila Stipe Božič in sirdar Ang Phu, ki je bil poseben primerek svojega naroda Šerp, izjemno sposoben, podjeten, fizično zelo zmogljiv. Gnetli so se okoli radia, ko se je oglasil Borut Bergant: "Tone, Tone, Ang Phu je zdrsnil."" Njegova smrt je bila ne le kaplja, ampak vedro pelina na odpravo. Ne spomni se, da bi se v bazi kdaj veselili doseženega vrha. Bili so poklapani, Ang Phujevi sorodniki so rogovilili po bazi, šerpe so bili brez šefa razpuščeni. Po smrti svojega vodje so bili kot kokoš brez glave. Odprava ni več delovala, kot bi morala, vodja Tone Škarja je imel Andrej Štremfelj v Ameriški stopnji pod vrhom Foto: Nejc Zaplotnik o pj je teren postal položnejši, kot po čudežu se je začel umirjati tudi veter. Ko sta prišla na doseg vrha, Nejc je bil spredaj, in zagledala kitajsko kovinsko piramido, ga je Nejc počakal in rekel: "Pojdi naprej."" Andrej se je malo upiral, vendar je prijatelj vztrajal. To je bilo nadaljevanje zgodbe z Gašerbruma I, kjer je šel Nejc prvi na vrh. Andrej je povedal, da mu niti takrat niti zdaj to ni bilo pomembno. Oba sta prišla na vrh, oba tudi za vseh petindvajset članov. Takrat so pač verjeli v to. Seveda so bili posamezniki, ki so bili fizično dobro pripravljeni in so se dobro počutili, razočarani, ker niso bili na vrhu. Kdo pa ne bi bil? Kljub temu so bili veseli, da sta prišla vsaj onadva. Odprava je uspela. Vzdušje se je sprostilo, zdaj so bili na vrsti za vrh tudi drugi. Na vrhu sta se objemala, trepljala, tudi pojokcala. Ko sta vprašala Toneta, kaj zdaj, jima je rekel, naj se "hitro poslikata in izgineta dol". Odločila sta se za sestop po Hornbeinovem kuloarju. Enajst let pozneje, ko sta z ženo Marijo pristopila na vrh po normalni smeri, je spoznal, da je bila to pametna odločitev, kajti "po južni strani v tistem vremenu niti slučajno ne bi prišla živa dol"". Po grapi je bilo treba priti samo do tabora 4, kjer so bili spalna vreča, topel čaj, šerpe, fiksna vrv. Sestop je bil dramatičen. Andrej se je zvrnil podobno kot dva dni pozneje Ang Phu oz. še bolj nerodno. Z zadnjega skalnega skoka je na glavo padel v sneg, začel je drseti z vedno večjo hitrostjo, se v ozkem kuloarju dvakrat odbil in se po sto petdesetih metrih z vso energijo, ki jo je še premogel, ustavil s cepinom. Ko je Nejc prišel k njemu, mu pet minut ni mogel odgovoriti, ker je bil tako zadihan. Oba sta bila Vsa oprema je bila domače izdelave, večinoma je bila dobra. Šotore Induplati je skonstruiral Šrauf, bili so vrhunski. Očala za varjenje so postala ledeniška očala, srajce so bile iz flanele, spodnje perilo je bilo smučarsko iz Pletenine, čevlji iz Alpine, dereze na jermenčke in - goreteks! Bili so prvi v Sloveniji (razen redkih izjem), ki so imeli čast nositi goreteks. Danes si težko predstavlja, da so uporabljali tako opremo, a takrat so bili prepričani, da je najboljša. Z najboljšo opremo boš pa seveda priplezal na vrh! Tudi tisti s klobuki so mislili, da imajo najboljše klobuke, in zato lahko pridejo visoko. milijon skrbi. Kdo bi sicer kljub vsemu še šel na vrh, a vodja je bil v svoji odločitvi trden - ne. Pospravili so, zaključili odpravo in se odpravili domov. Nekatere v odpravi je skrbelo, kaj bo z Andrejem, ko je bil pri dvaindvajsetih letih na najvišjem vrhu. Ko bo prišel domov, bo slaven, stopilo mu bo v glavo; kaj bo sploh še delal; najbolje, da neha plezati in tako naprej. Ampak ti dvomljivci niso poznali njegove alpinistične duše. Iz neznanega razloga se je navdušil za plezanje, in to do take mere, da ga drži še danes. Neizmerno rad je plezal v skali. Na mnogih odpravah so ljudje sanjarili ""domov in na morje"", on pa ""domov in v Julijce plezat"". V Himalaji ga je vedno vsrkala neskončnost pokrajine in majhnost človeka, ki si upa iti gor pogledat, kako je tam, in to počne z veseljem. Občutek čistosti te ogromne razsežnosti ga je vedno navduševal. Nato so se mu začele dogajati nenavadne stvari. Prej je bil vedno uspešen, potem so se začele vrstiti nesreče, neuspešne odprave. Najbolj ga je prizadel nepričakovan Nejčev odhod. Do takrat so razmišljali, da so nedotakljivi in tako dobri, da se jim ne more nič zgoditi. Kar naenkrat je ostal brez človeka, ki je bil vedno motor pri vseh velikih vzponih. Če ne bi bil z Nejcem, gotovo ne bi prišel na Everest. Dokler je bil on živ, je bil Andrej alpinistični otrok. Ko ga ni bilo več, je moral alpinistično odrasti. Dokončno je odrastel na Kangčendzengi, kjer sta z Markom Prezljem v petih dneh preplezala novo smer. Če bi mu kdo leta 1979 rekel, da bo šel še enkrat na Everest, bi mu rekel, da je neumen. A je šel. Slovenci iz Trsta so organizirali odpravo in ga povabili zraven. Ni bil ravno motiviran, da bi hodil gor po lažji smeri, dokler nista z Marijo pomislila, da bi bilo fino, če bi šla gor oba. In sta šla. 7. oktobra leta 1990 sta skupaj z Janezom Jegličem in šerpo dosegla vrh Everesta. Marija je postala prva Slovenka na vrhu in 13. ženska na svetu. Andrej in Nejc sta bila 78. in 79. na vrhu, z Marijo pa okoli 450. Če je vreme lepo, jih danes pride na vrh skoraj toliko na dan. Mediji so ugotovili, da sta bila prvi zakonski par na vrhu. Onadva sta že tri dni hodila po Katmanduju, a tega nista vedela, mediji tudi ne. Šele ko je to objavila gospa Hawley, se je pojavila dolga vrsta novinarjev. V tridesetih letih so se spremenili ljudje in dežela. Kjer je bila nekoč baraka s steptano zemljo in loncem krompirja v kotu, sta danes hotel s skoraj daljšim menijem kot pri Jurmanu, in internetna kavarna. Na ledeniku, na katerem so iskali lep prostor za bazo, je zdaj petsto šotorov; za vrh Everesta, ki ostaja enako visok, čaka dolga vrsta. Še vedno nanj vodi šestnajst smeri, a samo v eni je velika gneča. Ostale so na voljo tistim, ki bi radi preplezali kaj težjega. Kot je že omenil, ima vsak član odprave svojo zgodbo, obstaja pa ena, ki je za vse enaka: "Everest nas je združil v moštvo, v katerem smo bili vsi pripravljeni delati za vse, da bi prišli na vrh. Eni so bili pripravljeni dati pet prstov na nogi in enega na roki, drugi so rekli, jaz pa ne, rad bi še plezal; toda delali smo vsi. Tone je znal vse člane pridobiti tako, da je vsak nekaj prispeval k vrhu. Everest ostaja dogodivščina, ki nas je vse spremenila in obogatila."" O Andrej Štremfelj na vrhu, 13. 5. 1979 Foto: Nejc Zaplotnik Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik ob prihodu v bazo, 14. 5. 1979 Foto: Muhamed Gafič U nepozabni navezi s Šraufom Stipe Božič Stipe Božič Portret Franca Novinca r•J pj f^Et Puhl * T™ k™,,/,. Že takoj v začetku so me vsi člani odprave vzeli za svojega in hitro smo se spoprijateljili. Viki-ja sem poznal iz JLA (obveznega služenja vojaškega roka), preostale sem spoznal na pripravah. Zdelo se je, da je hotel vsakdo na svoj način prispevati maksimum za uspeh odprave. Tako smo bili naviti, da nas je moral vodja odprave Tone Škarja brzdati, kar je znal odlično. Ne glede na to, kako je bil posameznik dober, ni mogel doseči ničesar brez uigranega skupine. Tudi sam sem bil presenečen, kako na gori veliko več energije porabim za delo, ki ni čisto plezanje. Ves čas smo morali nositi težke tovore, kopati ploščadi za šotore, taliti sneg za juho in čaj. Ko smo kopali jamo za "Šraufovo stranišče" na Lho Laju, ki ga ni nihče uporabil, ker je bilo malo naprej od tabora, sem se spraševal: »O, bog, bom moral tudi na vrhu Everesta, če pridem gor, kaj kopati?« To je bilo timsko delo, pri katerem je vsak dal vse od sebe. Spomnim se, kako nas je Tone okregal, ko smo se vrnili že do kosila, saj smo porabili vsak svojih dvesto metrov fiksne vrvi. Ni pomagalo Ivčevo in moje opravičevanje, da smo napeljali dvakrat več od prejšnje skupine. »Prezgodaj ste se vrnili. Še je bilo dovolj časa za delo v steni. Lahko bi vzeli več vrvi.« Danes bi težko sestavili moštvo, ki na tako nevarnih strminah dela z mislijo Vsi za enega, eden za vse. Moja naveza s Šraufom je bila še posebno zanimiva. Pred tem si nisem veliko obetal, da bi stal na vrhu Everesta. Na odpravo sem prišel kot mornar med alpiniste. Sem pa ves čas mislil na to, kako bi čim bolj koristil odpravi. Zato sem tudi nosil filmsko kamero, s katero sem že uspešno snemal na vrhu Nošaka v Hin-dukušu. Prve aldimatizacijske vzpone in nošnjo tovora do sedla Lho La sem opravil z Vikij em Grošlj em in Nej cem Zaplotnikom. Zame se je vse odvijalo odlično, nisem zaostajal v nošnji tovora in hitrosti plezanja, še bolj pomembno pa je bilo, da sem se spoprijateljil z večino članov odprave. Nekateri so bilo moji vzorniki, posebej Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda. Nekega dne me je Šrauf presenetil z vprašanjem, ali bi hotel biti z njim v navezi. Glede na to, da sem se odlično aldimatiziral in nosil kamero, se mi je zdelo njegovo vprašanje logično. Po drugi strani pa me je osupnilo spoznanje, da sem jurišni igralec. Vedelo se je, da če je bil kdo na odpravi favoriziran, je to bil Šrauf Hkrati so si nekateri oddahnili, ker jim ni bilo treba več prenašati nevrotičnega mojstra Šraufa. Nekateri so me v šali tudi pomilovali. »Mislim, da vem, kako moram z njim,« sem rekel Vi-kiju Grošlju in Vladimirju Mesariču - Dadi, svojima sostanovalcema v baznem taboru. »Kako?« me je vprašal Viki. »Najbolje bo, če vse obrnem v veselo smer. Njegovo nerganje moram obrniti na šalo.« Zame je bilo druženje s Šraufom nepozabno doživetje in pozneje mi je Šrauf velikokrat priznal, da je bilo tudi njemu zelo zabavno z mano. V resnici je bil Šrauf glasnik naših pomanjkljivosti. Vzkipel je ob najmanjši napaki, npr. če je bil šotor slabo postavljen. Takrat je preklinjal brez prestanka. Če so bile vrvi slabo pritrjene, se je drl na ves glas. Vsakomur, ki je pustil neoprano posodo v šotoru, je grozil s pestmi in v besu zmetal posodo iz šotora. Ni prenesel lenarjenja pri delu in se drl na svoje »mrtvoudne« prijatelje. S Šraufom ni bilo nikoli dolgčas. Tako je bilo tudi tega dne v taboru 3, ko je ves čas preklinjal. Vsaka druga beseda so bile kurba, preklet ali hudič. Počakal sem, da se je malo umiril, in spet obrnil na šalo. »Šrauf!« sem ga poklical. »Uuuum?« je odmrmral, kot da bi govoril mongolsko. »Tisti pred nama so v šotoru pustili umazano posodo. Jo zmečeva ven takoj ali ko se malo odpočijeva?« sem ga vprašal v šali. »Kurba ... Hudič ... Prekleti Dalmoš ...« me je pogledal krvavo in zbal sem se, da me bo prebodel s cepinom, s katerim je grozil. Kar naenkrat se je nasmejal in me objel. »Fant, ti si resen kurbež,« je rekel spravljivo, a se mu je kar naenkrat nevarno napela vratna žila in zadrl se je na ves glas: »Dalmoš hudičev!« Šrauf je vedno znova našel razlog za napetost in ner-vozo, ki je bila, če pomislim zdaj, njegov način življenja. Ko sem ga bolje spoznal, mi je tudi ta njegov način življenja postal všeč. Pogosto mi je očital, da mora vse narediti sam, da celo kuha zame. Vedel sem, da rad kuha, ker si tako krajša čas. Kljub temu sem se odločil za kontro. »Prav, bom pa jaz kuhal, če mi ves čas očitaš, da kuhaš za oba,« sem rekel. »Daj no! Ti bi še čaj prežgal,« mi je odgovoril posmehljivo. Nato sem odprl konzervo z vampi, prižgal plinski gorilnik in pustil, da se greje. »To bo prava dalmatinska specialiteta,« sem ponosno pripomnil. »Vampi, stari!« Nato sem se zleknil v zadnji del šotora in čakal. Naenkrat je eksplodiralo in šotor se je napolnil z vampi. Verjetno se je na dnu zmrznjene konzerve naredila para, ki je naenkrat kot bat iztisnila svojo vsebino. Še danes vidim, kako so Šraufu nabreknile žile na sencah, kot da bodo vsak trenutek počile. Ko je izstrelil vse psovke in kletvice, sem dvignil roko in rekel: »Šrauf sem ti rekel, da nisem Stevo Karapandža.« (Takrat najslavnejši kuhar na televiziji.) 13. maja 1979 smo Stane Belak - Šrauf, Šerpa Ang Phu in jaz zgodaj zjutraj odšli iz štirice proti petemu, zadnjemu taboru. Na poti smo srečali Marka Štrem-flja, ki je potarnal, da mu je zmrznil ventil na kisikovi bombi. Nad petim taborom, kjer je greben zelo strm, Ang Phu in Stipe Božič na vrhu, 15. 5. 1979 Foto: Stane Belak-Šrauf £ H co W > £ O (N m pj Stane Belak-Šrauf preči v Hornbeinov kuloar. Foto: Stipe Božič £ O (N PJ o m voda, jaki s svojimi tovori so elegantno sledili nosa-čem. Pod ledenim slapom smo našli kamnite ostanke baznega tabora zadnje odprave, sicer pa tam še ni bilo žive duše. Naša naloga je bila pravzaprav zasesti najboljši prostor za bazni tabor še pred prihodom avstrijske odprave na Lotse, s katero smo si med odpravo delili prostor na nepalski strani Everesta. Takrat je namreč še veljalo pravilo, da lahko ob istem času na osemtisočake pleza le ena odprava. Popoldne je večina nosačev odšla, v taboru nas je ostalo le pet, Temba in njegov pomočnik, mogoče še kdo od nosačev. Nad nami se je dvigal ledeni slap in strma pobočja Zahodne rame Everesta, vrha iz baze sploh ni bilo mogoče videti. Majhni kot mušice smo se stiskali v svojih šotorih, prekriti z odejo teme in neštetih zvezd. Samo klokotanje vode, zamolklo pokanje ledenika pod nami in plahutanje šotorskega platna so kalili nočni mir. Moj glavobol je bil neznosen, prve noči sem bolj malo spal in veliko premišljeval, o sebi, svojih bližnjih, smislu alpinizma in hribu, pod katerim sem, in na katerega hočem splezati. Dvomljivec v meni se je razraščal in me prepričeval, da ne prenašam višine in da bom vesel, če bom sploh lahko ostal v bazi. Komaj sem pričakal nov dan. Jutro je bilo mrzlo, na spalni vreči se je pred usti nabiral srež in verjetno sem ravno dobro zaspal, ko se je zadrga na šotoru odprla in mi je Temba z zvonkim: »Good morning, sab!« ponudil polno skodelo vročega čaja. Val mrzlega, kot nož ostrega zraka je zalil šotor. Vroča tekočina mi je pogrela nemiren želodec, po vrhovih nad nami se je plazilo sonce. Krasen dan se je naredil in tudi slabo počutje ni moglo zadušiti silnega veselja nad tem, da sem tu, da je noč za mano in da se bom lahko lotil dela. Naslednji dnevi so minili v postavljanju ploščadi za šotore in sestavljanju kamnitih zidov za jedilnico in kuhinjo, kar pomeni nenehno dvigovanje in prenašanje kamenja. Kadar koli sem se sklonil po kamen, sem imel občutek, da se mi bodo možgani zlili iz glave. Bolečina je bila moj stalni spremljevalec, a sem jo podnevi laže prenašal. Močan veter nam je delal težave pri postavljanju velikih baznih šotorov. Preden smo platno spravili na ogrodje, nama ga je vedno vsaj nekajkrat vrgel na tla, in če ga ne bi dobro držala, bi ga odnesel bog vedi kam. Počasi je začel glavobol popuščati, hrana je spet dobila okus in z okusom se je vrnil tek. Dvomljivec v meni je bil poražen, samozavest se je ponovno razrasla. Druga za drugo so prihajale skupine prijateljev in kolone nosačev z našo opremo. Prišel je Tone in prevzel vajeti v svoje roke. Tone je vešče oblikoval skupine, izdeloval urnike, po katerih smo hodili na hrib in nazaj, ter dodeljeval naloge, ki smo jih morali opraviti. Bil je popolna avtoriteta in nikomur ni prišlo na misel, da bi zabavljal čez njegove odločitve. On je bil tisti, ki je dokončno iz skupine individualistov, kar alpinisti že po naravi smo, oblikoval ekipo, ki je delovala kot dobro namazan stroj. Delali smo vsi, nihče se delu ni izogibal, vsak večer smo ob večerni radijski zvezi podali poročila o svojem delu. V veliko pomoč Tonetu je bil tudi Tomaž Jamnik, ki je skrbel, da je bila vsa potrebna oprema vedno na mestu, kjer smo jo potrebovali. Podobno kot Tone je tudi naš sirdar Ang Phu obvladoval naše višinske nosače. Kadar je prišlo do kakšnega spora, ga je znal prav po salomonsko rešiti in še kritični Šrauf ki je tu in tam porobantil čez mladce, ki ne mislijo dovolj, ko nadelu-jejo smer, je utihnil, ko je Tone vzel stvar v svoje roke in dal popraviti, kar v resnici ni bilo dobro narejeno, in zanemaril tisto, kar je bilo v kategoriji nepomembnega za varnost in napredovanje na hribu. Vsak od nas je imel poleg plezanja na odpravi tudi svoje zadolžitve in vsakdo se je pošteno trudil, da je to delo dobro opravil. Začeli smo opremljati pot preko stene na sedlo Lho La. Postavili smo žičnico za opremo in se nad sedlom začeli vzpenjati preko vesin Zahodne rame. Večkrat se spomnim, kako sva z Andrejem napenjala zadnjih dvesto metrov vrvi proti taboru T2. Vreme se je pokvarilo, hrib se je potopil v meglo in začelo je snežiti. Veter se je popolnoma umiril, povsem tiho je postalo. Le snežinke so mehko padale na kapuco anoraka, noge so se z zamolklim zvokom pogrezale v že kar visoko snežno odejo. Nikjer nikogar, samo midva in najino globoko dihanje, vrv, ki se je odvijala s koluta in je ni hotelo biti konec, glasno razbijanje srca v prsih in pridušen strah, da se utegne celo pobočje zdaj zdaj speljati. Korak, zapiči cepin do komolca, enkrat, dvakrat..., petkrat, potem pa glavo v sneg, da se umiri noro razbijanje srca in je spet dovolj kisika za naslednjih pet korakov v svet, kamor še ni stopila človeška noga. Tone se je poznej e preselil v tabor na sedlu Lho La, od koder je imel boljši pregled nad napredkom na hribu in kjer je bil bliže dogajanju. Kjer koli na hribu smo bili, smo vedno z velikim zanimanjem čakali na večerna poročila iz taborov in dodelitev nalog za naslednji dan. Mislim, da smo bili takrat najbolje vodeno podjetje v tistem delu sveta. Tudi zaradi Toneta smo se vsi dobro zavedali, da bomo preko Zahodnega grebena prišli na vrh le, če bomo delali drug za drugega. Ni bilo favoritov in jasno je bilo, da bo prvi lahko poskusil z vzponom na vrh tisti, ki bo ob pravem času na pravem mestu. Ko je orkanski veter na grebenu pometel s celotnim krogom ekipe, ko smo se drug za drugim obračali nekje med taborom 4 in mestom, kjer naj bi stal zadnji tabor, smo si vsi želeli samo to, da bi že nekdo splezal na vrh. Prišla so prva razočaranja. Prvi naskok se je ponesrečil Vikiju in Marjonu, ki sta ozebla sestopala mimo nas v dolino. Potem drugi Romanu in Duletu, ki sta zašla na slepi vrh v grebenu. Na vrsti je bila naša naveza in kar nekako nisem mogel verjeti, da imam nazadnje res priložnost priti na vrh. Ko mi je odpovedal zadnji ventil in ko sem se zavedel, da bom brez kisika Andreja in Nejca samo oviral na poti proti vrhu, sem spoznal, da je pravzaprav najboljše, kar lahko storim, vrnitev. Bilo mi je hudo, ko sem se po poskusu brez kisika zavedel, da sem prepočasen in da so moji prsti že otrpli od mraza. Sam na pobočju tako blizu, a vendar še tako daleč od vrha sem potočil solze žalosti in besa. Na kamniti polici visoko nad vsemi vrhovi v okolici sem v rojevajočem se dnevu obračunal z izgovori na račun slabih kisikovih ventilov in nizkih temperatur ter se odločil, da je to zadnjič, ko sem o tem premišljeval. Naredil sem tisto, kar sem lahko in kar sem moral storiti. Imel sem svojo priložnost in jo zapravil. Še zadnjič sem pogledal za Nejcem in Andrejem ter se zapodil po hribu navzdol. Nisem se ustavljal do tabora na Lho La. Streljaj pred taborom se je od snežnih lukenj razleglo huronsko vpitje in vedel sem, da sta Andrej in Nejc prišla na vrh. Sedel sem v sneg in solze veselja so mi napolnile oči. Splezali smo na vrh! Vse, kar se je pozneje dogajalo na hribu, sem spremljal samo še kot gledalec. Ko sem z Romanom naslednji dan še zadnjič sestopal preko stene na ledenik Khum-bu, se nama je pogovor utopično sukal okrog morebitne ponovne priložnosti za vzpon na vrh, a v meni ni bilo več žara, ki me je gnal zadnja dva meseca in nekaj let poprej. Ang Phujeva smrt naslednji dan je pomenila tudi konec odprave. Potrla nas je tako, da smo za nekaj dni popolnoma pozabili, da smo splezali na Mount Everest. Za nami je ostala najdaljša in ena najtežjih smeri na najvišjo goro sveta, ostali so spomini na najboljšo ekipo, v kateri sem kadar koli delal, in ostala so prijateljstva, ki so se skovala tam gori. Petindvajset let pozneje sem vodil skupino, s katero smo se povzpeli na Kala Patar, neznaten vršiček v Pu-moriju, a kraljevski razglednik na Everest. Pod nami se je na ledeniku kot velika ameba razprostiralo pravo mesto raznobarvnih šotorov, dolge gosenice plezalcev so se premikale od tabora do tabora. Že kilometre pred baznim taborom so veliki napisi opozarjali, da je vstop v bazni tabor prepovedan. Nobene želje nisem začutil več, da bi šel pogledat mesto, na katerem sem davno nazaj preživel dva tako vtisov polna meseca. To ni bil več Everest, ki sem ga doživel, to plezanje ni več pustolovščina, katere del sem bil. Nimam namena kritizirati sedanjih vzponov na Everest. Še vedno je najvišja gora na svetu, in ko narava zamahne z repom, se še vedno otrese ljudi, ki bi jo radi »premagali«. Kljub temu da so vrvi pritrjene skoraj od dna do vrha, da je poskrbljeno za maksimalno udobje v bazi in na hribu, da je oprema nekajkrat lažja, se je nanjo treba povzpeti, in že to je dejanje. So pa plezalci oropani tistih prvinskih občutkov samote, majhnosti, nedotaknjenosti in velikega tovarištva, ki smo jih lahko doživljali med plezanjem prvenstvene smeri po Zahodnem grebenu Everesta. O o (N £ H co W > £ Baza pred odhodom v dolino Foto: Stane Klemene Se vedno mi je toplo pri srcu Pogouor z iuanom Kotnikom - iučem Vladimir Habjan Eden tistih, ki je imel na odpravi Everest '79 možnost priti na vrh, je Ivan Kotnik - Ivč. Nekaj spominov na odpravo, na čase po odpravi in pogledov na današnji vrhunski alpinizem nam je ponudil v pogo- voru. Ivan Kotnik - Ivč z Vikijem Grošljem in Stipetom Božičem v Himalaji leta 2009 Arhiv Ivana Kotnika rv m Kako po štiridesetih letih gledaš na odpravo Everest '79? Še vedno me pogreje, ko se spomnim te naše velike zgodbe, ki smo jo začeli z Makalujem 1975, štiri leta pred Everestom. V prvo ekipo smo bili izbrani najmlajši, ki smo postali tudi člani ekipe Everest '79, in takrat se je za nas svet spremenil. Kakor koli sem pozneje gledal na prihodnost, vse je bilo povezano z Everestom. Z Makaluja '75 smo prišli kot zmagovalci, še posebej mi, mlajši. Prvič smo bili v Himalaji, prišli smo na vrh, mene je potem čakala še diploma na fakulteti, na svetlo je prišel moj prvi mladič, šel sem v JLA, pa še zaposlil sem se. Avgusta 1976 sva s pokojnim Nejcem preplezala severno steno Matterhor-na, potem pa sem šel v vojsko, in že takrat je bil širši krog za ekipo Everesta določen; kot vojak sem na ta račun kar dobro shajal, saj sem hodil od tečaja angleščine, zbiranja opreme, do celega kupa drugih stvari. Bil sem skladiščnik in imel ključe od Dvorakove 9, kjer je bilo skladišče PZS, da sem urejal tudi te stvari. Še vedno mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na to odpravo, še posebej, ker takih odprav v današnjih časih ni več. Kaj ti je ostalo v spominu kot izstopajoče? Bi se dalo kaj narediti tudi drugače? Zagotovo, ko gledaš z distance nazaj, bi lahko razglabljal. Ampak prijateljstvo je ostalo in zdi se mi, da sem bil med tistimi, ki smo skrbeli za vzdušje v kolektivu, kot se temu reče. Največ mi pomeni, da se še zdaj, ko se srečamo s preostalimi, ki smo še živi in hodeči, veselimo drug drugega in se radi družimo. Med nami v bistvu ni nič takega, kar bi nas odvračalo od tega, da bi se radi spominjali. Tako je tudi zdaj ob 40-letnici, ko imamo kar nekaj prireditev. Seveda se z vsemi ne moreš družiti kar naprej, nekateri so tudi odmaknjeni, ampak s članoma odprave iz Bosne in nekaterimi preostalimi kolegi se dobivamo, ker smo bili že prej skupaj na Kavkazu '74, kjer smo izgubili štiri prijatelje. To je bila res huda preizkušnja za vse. Tako gremo mi k njim v Bosno ali pa pridejo oni k nam v Slovenijo, vedno smo veseli; mislim, da je tudi zaradi tega vse tisto, kar komu leži na duši ali bi naredil drugače, potem zanemarljivo. Kako po štiridesetih letih gledaš na dejstvo, da si imel takrat možnost za vrh? To pa je malo cmoka v grlu, kot se reče. Resnično smo se takrat pripravljali in na odpravi bili vsaj površinsko vsi za enega, eden za vse, tako kot je to na olimpijadi. In ko sta se 13. maja Nejc in Andrej javila z vrha, sem si rekel, zdaj pa samo še, da srečno prideta v dolino, potem pa je odprava formalno zaključena. Tudi sam sem bil med tistimi, ki bi lahko prišli na vrh, ampak odprava je uspela. Ne glede na to, da smo bili kot tretja naveza, Čita, Vanja in jaz, predvideni za vrh, je splet okoliščin pripeljal do tega, da smo šli iskat prijatelje, in mislim, da smo vsaj enega tudi rešili, da je prišel varno nazaj. Da je prišlo do nesreče, je z današnje distance gledano kar škoda, tako mi ni bilo dano stopiti na vrh. Ampak takrat se s tem nisem veliko obremenjeval, ker so bile gore zajeten del mojega življenja in sem računal, da bom imel še kdaj priložnost priti na Everest. Enkrat sem bil s Hrvati celo prijavljen, ko je Darko Berljak poskušal priti na vrh s kitajske strani, ampak zaradi spleta okoliščin nisem mogel na odpravo, oni pa tedaj niso prišli na vrh. Zdaj, ko je emšo vedno zajetnejši, pa vidim, da mi nikoli več ne bo dano, da bi tam okrog hodil, tam so zdaj čisto drugačne zgodbe. Tako si včasih res mislim, da bi bilo vseeno fino, če bi bil na vrhu, še posebej ko smo bili tako blizu, vreme je bilo dobro, tudi nobenih neznank ni bilo, pri moči smo bili in vse možnosti smo imeli, da bi prišli na vrh. Je pa bila težava z ventili, ki so odpovedovali, zato je bila le teoretična možnost, da bi se brez te opreme odpravili na vrh. Takrat je bilo namreč gledanje na življenje na takšnih višinah brez dodatnega kisika precej drugačno, kot je zdaj. Kako gledaš na takratne klasične odprave in na današnje hitre, v alpskem slogu? Ni primerljivo. Saj smo bili tudi mi vrhunsko pripravljeni, ampak v primerjavi z zdajšnjimi fanti, ko gresta dva ali trije, in to brez zdravnika, brez kakršne koli podpore v te velike stene, je seveda treba reči le, klobuk dol. Ampak če se kar koli zgodi, tudi minimalnega, so ti fantje izgubljeni. Zato je v Himalaji Slovenija v preteklosti že plačala ogromen davek. Mi smo sicer rekli, da noben himalajski osemtisočak ni vreden niti enega prsta, kaj šele človeškega življenja, ampak tako kot si naredil vse korake prej, narediš tudi tistega usodnega, zadnjega. Čeprav naša oprema ni bila primerljiva, pa informacije, zveze, hrana itn., tudi gledanje na goro - a imel si vsaj teoretične možnosti, če se ti kar koli zgodi, da bo kdo poskušal priti do tebe. Mi smo takrat po mojem mnenju izvedli najvišjo reševalno akcijo. Saj ni bila z nosili, a je bila vseeno reševalna akcija. Takrat smo pač tako razmišljali, če smo šli vsi na pot, je lepo, da se tudi vsi vrnemo s hriba. Zdaj so te zgodbe drugačne. Ti fantje so vrhunsko pripravljeni. Spomnim se pokojnega Tomaža Humarja, ko je rekel, da če se kdo zafrkava, kam bo šel in kako, pa ni pripravljen, potem ga bo itak neslo. Če pa je res vrhunsko pripravljen in bo imel srečo in še kaj, potem bo uspel, ampak te sreče ne moreš dolgo izzivati. V teh resnih hribih je že tako, da ko enkrat v teh časih preplezaš takšno steno, kot je bil naš Zahodni greben, ki še danes nima alpske ponovitve, bi moral reči, zdaj je pa dovolj, in bi moral le še uživati. Kaj si počel po odpravi? Ko smo odkljukali Makalu, smo bili del zgodbe o vrhunskih jugoslovanskih alpinistih. Ko sva bila z Viki-jem na Makaluju, sem ga vprašal, kaj je tisti hrib pred nama, in je rekel, to je pa Everest, in da bomo tudi to poskusili. In smo ga in potem še Lotse 1981, po njem pa sem imel družino in zahtevno službo. Ves čas sem bil direktor in vmes iskal vrzeli, da sem lahko hodil in plezal, a žal nisem mogel biti vedno s fanti v Himalaji. Leta 1990 sem šel na meddruštveno odpravo na Blagoslovitev baze in prvi dan dela šerp v steni Lho La, 1. 4. 1979 Foto: Stane Klemene £ H co W > co £ £ o (N m m Tabor 4 s poti k taboru 5 Foto: Bojan Pollak CO £ £ o (N m m kapaciteta štirke že zadovoljiva za naskok na vrh. Če nam jutri uspe postaviti šotor na petki, so vse možnosti za vrh odprte. Spal sem skupaj z Jušem, danes je na mojo srečo kuhal on. 29. 4. 1979, napenjanje urui iz tabora 4 proti taboru 5 To je bila naša naloga za ta dan. Malo pred deveto uro sva z Jušem odšla iz šotora. Šrauf in Stipe sta bila že sto metrov nad taborom. Dva koluta vrvi in ledne kline sem nesel do Šraufove naveze, ki je že napela eno vrv prečno po snežišču proti skalnatemu robu, za katerim sem slutil dobro nadaljevanje smeri. Bilo je hudičevo mrzlo, moč vetra je hitro naraščala. Na črno-bel film sem naredil nekaj posnetkov za oba novinarja odprave, nato sem dal aparat v nahrbtnik, bilo je premrzlo za slikanje. Juš je šel nazaj v šotor, da se dodatno obleče. Nekaj časa sem še vztrajal na mestu in čakal, da se Šrauf kot prvi premakne naprej in da mu prinesem nov kolut vrvi. Stipe, ki je Šraufu podajal vrv, mu je že predlagal, da odnehamo, ker smo zaradi mraza in divjega vetra napredovali prepočasi. Jasno, da Šrauf s svojo nadčloveško voljo in trmo ni hotel odnehati. Oba s Stipetom sva se že tresla od podhlajenosti. Napete vrvi so v viharju frfotale po zraku, majhni kamenčki so kot projektili frčali po zraku, da oblakov snega ne omenjam. Ker sem bil že trd od mraza (-45 0C z vetrom preko 100 km/h), sem se vrnil navzdol v šotor. Malo za menoj je prišel še Stipe, Juš je šel nazaj gor in prevzel podajanje vrvi. Toda hitrost vetra je naraščala, tako da je tudi Šrauf odnehal. Malo čez Nosač s kukrijem. Kukri je tradicionalni kmečki nož v vzhodnem Nepalu, hkrati pa tudi simbolično orožje nepalske vojske in enot Gurk pri Britancih. Foto: Stane Klemenc 10 m enajsto uro sta prišla v šotor. Šrauf je sporočil v bazo, da naprej zaradi vetra in mraza ni mogoče, smo do-tolčeni in gremo dol. Tone se je strinjal z odločitvijo, ker se je vreme slabšalo, naredili smo pa kar veliko. Žal šotora na prostoru za tabor 5 nismo postavili in tudi vrvi do tja še niso napete, težji del preko skalne stopnje še ni opremljen. V šotoru sva z Jušem ugotovila, da imava noge do gle-žnjev popolnoma trde in neobčutljive. Dve uri sva si jih masirala, pa ni nič pomagalo. Bilo me je strah, vedel sem, da mi bo noge rešil samo takojšen sestop. Okoli štirinajste ure sva odšla navzdol. Gor so medtem prišli Marjon, Čita in Ivč. Malo pod štirico sva srečala štiri Šerpe. S težavo sem jih nagovoril, da so nesli stvari do tabora, bilo je premrzlo, divji veter, pa še sneg je naleta-val. Navzdol proti trojki sva srečala še Vikija in Vanjo. Hodila sva počasi, ker so naju oba bolele noge. Bolečine so tokrat pomenile srečo, še je bilo nekaj življenja v najinih omrzlih stopalih in prstih. V bazo sva prišla naslednji dan, 30. aprila, posledice omrzlin so bile minimalne. Nekaj olupljene kože in več let špikajoče bolečine v prstih ob vsaki menjavi temperature. 3. 5. 1979, baza 37. dan, 66. dan odprave - ponovno na hrib Danes napenjajo vrvi naprej od naše dosežene točke. Postavili bodo petico in verjetno bo kakšna naveza tam prespala. Gori so Nejc, Marko, Andrej, Romi, Dule in Franček. Jutri bo prva možnost osvojitve vrha. Popoldne ob treh sem se sam odpravil iz baze na enko. Hodil sem z lahkoto, res sem bil že dobro aklimatiziran. V slabih treh urah sem prišel v tabor 1. Če bo šlo tako naprej, bom kmalu spet na štirki in mogoče na petki. Pri večerji sva s Štefom dobila nova navodila, naprej greva lahko šele čez dva dni. Hudiča, zakaj sva sploh prišla gor, lahko bi še počivala v bazi. Bil sem hudo razočaran, psihično in fizično sem bil pripravljen na hiter vzpon. 4. 5. 1979 Silovit veter nam je na hribu ponovno za več dni preprečil nadaljevanje proti taboru 5 in naprej na vrh. Fantje so prihajali s hriba dol dotolčeni in zaskrbljeni. 5. 5. 1979 Naprej proti taboru 2 sem šel optimistično, čez tri dni sem se že videl na taboru 5. V strmiflanki nad sedlom Lho La sem obrnil zaradi bolečin v nogah. Mišica v mečih desne noge, v kateri sem čutil rahlo špikanj e že v bazi, se je ta dva prisilna dneva v ledni luknji na enki razbolela. Mislil sem, da se bo mišica s hojo ogrela in nehala boleti. Žal ni bilo tako. Bolečine so bile premočne. Po radijski zvezi mi je Muma, zdravnik, naročil mirovanje, mazanje z Bayolinom in tablete Tama-nol. Posledice mraza in omrzlin pred tednom dni so bile očitne. Malo revme, boleče trganje v mečih, gležnju, občasno še v kolenu, in bolečine v obeh nožnih palcih. Ostali prsti niso bili več tako občutljivi. Sledil je spust v bazni tabor. n n n Branje dnevnika po štiridesetih letih mi je dodobra razbistrilo glavo, misli se prepletajo in prehitevajo. Nedvomno je bila ta vsestransko zahtevna odprava uspešna učilnica in je odločilno vplivala ne samo name, temveč na večino članov. Moja nadaljnja alpinistična pota so bila posledica številnih izkušenj, pridobljenih na dveh himalajskih odpravah. Imel sem čast in privilegij pridobivati znanje in izkušnje od odličnih alpinistov in vodij odprav, Aleša Kunaverja in Toneta Škarje. Oba sta mojstrsko opravila delo na logistično izredno zahtevnih odpravah. Po odpravi je Šerpa odnesel domov vsestransko uporaben plastični sod. Foto: Stane Klemenc Leta 1981 sem organiziral in vodil plezalsko zelo uspešno odpravo na Grenlandijo, v letih 1983 in 1985 pa v Patagonijo - prvenstveni smeri na Fitz Roy in Cerro Torre. Po zadnji patagonski odpravi sem si želel organizirati odpravo na K2 - najlepša smer po sredini stene takrat še ni bila preplezana, pozneje so jo preplezali Poljaki. Ekipa, ki je bila z menoj v Cerro Torreju, je bila absolutno sposobna izpolniti ta cilj. Žal so se po izredno uspešnem vzponu na Torre razvojni trendi v našem alpinizmu obrnili v drugo smer. Razlogi so bili neverjetna sposobnost in osebne ambicije plezalcev. Ni bilo mogoče ponovno združiti vseh najboljših alpinistov v eno številčno, močno odpravo, ki bi bila kos vsaki steni. Torre je bil prelomna odprava v razvoju našega alpinizma. Skoraj vsi člani odprave, vključno s snemalcem, so takrat prišli na vrh. Izjema sva bila samo Slavko Sve-tičič, ki si je poškodoval palec na roki, in jaz, ker sem si malo pred odpravo na krožni žagi odžagal del prsta. V osemdesetih letih je Tone Škarja deloval v projektu osvajanja vseh osemtisočakov, jaz pa sem se lotil osvajanja najvišjih vrhov vseh celin. Slovenci takrat še nismo preplezali najvišjih vrhov Avstralije, Oceanije in Antarktike. Z vzponoma na Karstensovo piramido leta 1994 (Rafko Vodišek - Stane Klemenc) in Mt. Vinson leta 1997 (Vodišek, Grošelj, Božič, Klemenc) je bil slovenski projekt vzponov na najvišje vrhove zaključen. Največja bela lisa so bili za Slovence polarni predeli. Leta 1998 sem z dostopom na severni tečaj začel ta projekt, ga nadaljeval z vzponi, prečenji ali veslanjem na različnih področjih planeta, veliko zanimivih ciljev pa še čaka slovenske obiskovalce. Odprava na Everest je s svojim uspehom prispevala k razvoju slovenskega in jugoslovanskega alpinizma. Veliko članov te odprave je bilo na različnih področjih uspešno aktivnih še več desetletij pozneje, nekateri so še zdaj. O 00 m Everestu za 40 let Kaj povedati ob tako častitljivi obletnici, kot je štirideseta obletnica prvega slovenskega vzpona na Everest? Ko človek malo pobrska po zgodovinskih dejstvih, hitro spozna, kako vrhunski dosežek je uspel našim alpinistom daljnega leta 1979. Takrat je bila to šele peta smer na vrh sveta, še danes pa velja za eno izmed najtežjih. Vendar to ni bila zgodba o filmskem junaštvu in neizmernem pogumu. To je bila zgodba o prijateljih, soplezalcih, žuljih, trmi, sreči in trdni odločenosti, da se začeto delo tudi konča. Zgodba o fantih, nabranih z vseh vetrov, ki so želeli plezati in pririniti na vrh gromozanskega hriba. Zgodba, v kateri posameznik nima niti najmanjše možnosti za uspeh, a kot del dobro organizirane skupine lahko premika meje mogočega. Zgodba, ki jo je današnjemu sebičnemu svetu težko razumeti, takrat pa je bil to edini možni način za uspeh. Zgodba, ki še danes, upam, navdihuje številne mlade alpiniste. Ta vzpon je slovenski alpinizem postavil ob bok svetovnim velesilam himalajizma in jim dal jasno vedeti, da mali narod v zavetju nekoliko večjih Alp postavlja smernice razvoja takratnega alpinizma. Začrtana smer je bila drzna, kot so bili drzni vzponi članov odprave, ki so v letih pred podvigom v hribih trdo trenirali. Pravijo, da šele zgodovina daje vzponom veljavo, in Zahodni greben Eve-resta je preizkus zgodovine prav gotovo opravil z odliko. Za kako težko smer gre, tudi ko jo merimo z današnjimi modernimi očmi in opremo, priča podatek, da je bila v vseh teh letih ponovljena samo dvakrat. Odprava Everest 1979 vsekakor predstavlja enega izmed mejnikov slovenskega in svetovnega alpinizma, zatorej lahko članom odprave izkažemo globok poklon in spoštovanje za doseženo ter iz njihovih zgodb črpamo navdih za prihodnost. Ob tako pomembnem jubileju je res težko povedati kaj pametnega, zato najbrž še največ pove znani Nejčev stavek: »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi ...« Peter Bajec, načelnik IO Komisije za alpinizem Bila je odpraua Euerest '79 Bojan Pollak V letu 1979 sta se zgodila v planinstvu in alpinizmu dva dogodka, na katera smo lahko še vedno upravičeno ponosni. Ne samo tisti, ki smo pri tem sodelovali, temveč tudi vsa Slovenija in še kdo. Najbolj odmevna in z zlatimi črkami zapisana v zgodovino alpinizma je bila nedvomno takrat še jugoslovanska odprava po Zahodnem grebenu na Čomolungmo ali Sagarmato ali Mount Everest. Drugi tak dogodek, ki ima popolnoma drugačen pomen, pa je prvi tečaj za (takrat še nepalske) gorske vodnike. V Svetovnem združenju Prečnica pod grebenom med taboroma 3 in 4 Foto: Stane Klemene Postavljanje tretjega šotora na taboru 4. Zadaj Stane Belak -Šrauf, v šotoru Stipe Božič Foto: Stane Klemenc o -j planinskih in plezalnih organizacij (UIAA) so veliko govorili o nujnosti usposabljanja višinskih nosa-čev - ti so bili predvsem iz plemena Šerp - za gibanje in vodenje v visokih gorah, torej naučiti jih osnovnih planinskih in alpinističnih veščin. Aleš Kunaver je besede udejanjil in v okviru tega usposabljanja, ki se je razvijalo in nadgrajevalo, je bilo od takrat do danes tudi z našo pomočjo usposobljenih več kot tisoč vodnikov v nepalski planinski organizaciji (NMA). Še po štiridesetih letih se vsi člani odprave, kar nas je še živih, radi srečamo ob redkih priložnostih. Takrat kar nekako oživi nekdanje vzdušje, polno medsebojnega spoštovanja in prijateljstva. Nekaj, kar v sedanjih časih ni ravno najbolj moderno, takrat pa je veljalo geslo treh mušketirjev Vsi za enega, eden za vse. Če bi samo enemu uspelo priti na vrh, bi bil to uspeh za prav vse člane odprave, saj je vsakdo prispeval po vseh svojih najboljših močeh. Vendar čas počasi briše spomine. Nekaj jih je že skoraj čisto izbrisal, nekateri se počasi vračajo. Ko poslušam predavanja drugih ali pa samo pripovedi članov iste odprave, se to najbolje vidi. Resnica je sicer ena sama, vendar je v različnih očeh lahko zelo različna, različno doživeta oz. doživeta malce drugače. Vsak udeleženec ima svojo zgodbo. Naj iz teh spominov potegnem samo nekaj drobcev na prvo žogo. Razlike - razvoj. Ne komentiram, ali je to dobro ali ne, ali je prav, da izginja romantika, oz. ali je prav, da tudi Nepalci doživljajo ne samo slabosti, ampak tudi bla-godati (srečo in blagoslov) moderne civilizacije. Leta 1979 smo od Gorak šepa do baze hodili kar po ledeniku. Ko smo leta 2009 spet obiskali bazo, je bil ledenik že kar nekaj desetin metrov niže. Morali smo iti po robu morene in se nato strmo spustiti nanj. Da o številu ljudi sploh ne govorim. Leta 1979 smo bili tam samo mi in Avstrijci, ki so plezali na Lotse. Po tridesetih letih je bilo tam na stotine šotorov in seveda tudi ljudi - pravo turistično mesto. In po vseh poročilih se ta naval še nadaljuje. Podobno kot na Triglav. Vendar ne glede na vse napete vrvi in udobje, dodatni kisik in pomočnike - je 8848 metrov še vedno 8848 metrov, kamor je treba priti z lastnimi močmi. Vendar skoraj samo to. Pristopni marš glavnine je trajal osemnajst dni. Z avtobusom do Lamosanguja, nato peš čez hribe in doline do baznega tabora. Hodili smo različno, običajno po dva ali trije skupaj. Sam sem marsikatero etapo prehodil skupaj z Nejcem. Veliko sva se pogovarjala, pa tudi učila - nepalščine. Ne spomnim se, komu je šlo bolje, ampak po nekaj dneh sva že znala toliko besed, da sva brez težav "hauma-čirala". Nejc mi je pripovedoval o svoji mladosti pri Suhadolnikovih in kako so pravzaprav otroci po celem svetu enaki. Tudi on je od mimoidočih turistov pričakoval kakšen priboljšek, tako kot mali Nepalč-ki. In še nekaj sva počela - deklamirala sva vse Prešernove pesmi, kar sva jih znala iz osnovne in srednje šole. Pa jih ni bilo malo. Za razliko od prejšnjih odprav, na katerih sem sodeloval, smo si tokrat privoščili dostopni marš kot treking. To za druge sicer ni pomenilo nobene razlike, zame pa veliko razbremenitev, saj mi ni bilo treba skrbeti za prehrano, ker je bila vključena v "treking". Bilo je v redu, edino poridž (angl. porridge, ovsena kaša, vendar je bila tam riževa) vsak dan za zajtrk mi ni ravno najbolj sedel. Na odpravi smo imeli dva zdravnika, oba zelo dobra, ki sta poskrbela, da so bile naše zdravstvene težave in vseh drugih, ki so prišli v stik z odpravo, čim prej odpravljene. Eden od njiju je bil "stari maček" Vavken. Bil je po srcu zdravnik, vendar v duši kirurg. Večina zdravstvenih težav pa j e bila nekirurških: razne težave v trebuhu, prehladi in podobno. Ko sem se po nerodnosti urezal v prst s pipcem, so se mu oči kar zasvetile, da je lahko kirurško posredoval in mi zašil rano. Pri tem se mu je kar malce mudilo, tako da je šival, še preden je lokalna anestezija dobro prijela. Pa še nečesa se morda po štiridesetih letih bolje zavedam. Koliko so pretrpeli domači. Tako zvem šele danes, ko skupaj gledamo posnetke ali poslušamo predavanja, da spet podoživljajo ves strah, trepetanje za usodo svojih najbližjih, torej nas. Kako so hodile k radioamaterjem in pomagale pri dešifriranju posameznih sporočil. In moreči občutki zaradi negotovosti. Na odpravi Everest sta bila uporabljena taktika in način odprav Kangbačen 1974 in Makalu 1975. Najprej je bi narejen neodvisen izbor članov. Pri delu na hribu so bile dane vsem enake možnosti. Nihče ni bil favoriziran, nihče zapostavljen. Bilo je kot v idealnem komunizmu. Vsakdo je prispeval po svojih zmožnostih, vsakdo je dobil glede na svoje potrebe. Delo se je odvijalo po skupinah - navezah, tako da so bili tabori skoraj ves čas polni. Vsaka skupina je imela za seboj drugo skupino - navezo. To je zahtevalo izredno natančno logistiko, načrtovanje in seveda tudi prilagajanje razmeram. Tudi članstvo v skupinah se je prilagajalo trenutnim sposobnostim vseh članov, saj tudi zdravstveno stanje posameznikov ni bilo ves čas optimalno. Zadolžen sem bil za prehrano. Tudi tu sem upošteval izkušnje z odprave Kangbačen '74 in Makalu '75. Ravno takrat se je pojavila knjiga Zmaga v želodcu, ki sem jo precej upošteval. Osnova pa so bile želje članov, ki niso bile vedno povsem definirane. Zato je bilo poleg želja in različnosti okusov treba upoštevati tudi splošne smernice. Prisoten je bil izjemen kolektivni, povezovalni duh. Uspeh enega je bil uspeh vseh. Ko mi je vodja naročil, da naj grem iz tabora 4 do Hornbeinovega ozeb-nika in napnem vrv, da naša prva pristopnika ne bosta prišla prenizko, niti za hip nisem pomislil, da bi mi to lahko "odvzelo" vrh. V tistem trenutku je bilo pomembno edino to, da se prijatelja vračata z vrha in da je treba poskrbeti za to, da bosta čim varneje sestopila. Sicer se je pokazalo, da je bila ta akcija nepotrebna, saj sta bila Andrej in Nejc toliko pametna, da sta sestopila po prvi ustrezni gredini naravnost na štiri-co. Kako sem ju bil vesel, ko sem ju ob vrnitvi našel v šotoru in bil prvi od vseh članov odprave, ki sem jima osebno čestital za vrh. Tudi pozneje je bilo kar precej tega čuta za skupnost. Šrauf mi je dal svoje posnetke z vrha, da sem jih lahko vključil v svoje predavanje o odpravi. In Nejc mi je prinesel košček, kamenček Everesta iz bližine vrha, saj na samem vrhu ni bilo kamenja, ampak samo sneg. Spomnim se tudi naših spremljevalcev, ki niso bili alpinisti. Zanje se je odprava vlekla in vlekla. In pod milim bogom v tisti puščobi na ledu in kamenju, čeprav obdani z enim od najlepših ozadij na svetu, toliko časa niso imeli česa pametnega početi (kar sicer ni povsem res!!). Ko sem prišel v bazo, je marsikdo, sicer za šalo, vendar pa precej resno hodil okoli z rokami malo nazaj. In ko sem ga vprašal, kaj počne, je rekel, da posnema letalo, ki bo pristalo na Brniku ... In še nečesa se spomnim. Tleska z jezikom, nato pa klokloklo. Posnemanje odpiranja konzerve piva in točenja. Takrat (še) nismo imeli konzerv piva s seboj. In marsikdo je komaj čakal vrnitve v "civilizacij o" in piva San Miguel. O Stane Belak - Šrauf, Jože Zupan, Bojan Pollak in kuhar Temba Foto: Tone Škarja £ H co W > £ Himalaja Jože Zupan Stipe Božič, Stane Belak - Šrauf in Tone Škarja na taboru 3 Foto: Stane Klemene Himalaja. Še vedno mi zveni čarobno, meh-kobno. Morda občutek ob besedi izhaja iz časov, ko sem se kot otrok prvič seznanil s to besedo, ki mi je ob pogledu na širok gorski pas v čisto izrabljenem atlasu predstavljala popolnoma drug svet. V tem času je tudi Ciril Debeljak - Cic, eden izmed vodilnih štajerskih plezalcev, predaval o prvi slovenski odpravi v Himalajo, Trisul. Bilo mi je deset let. Prizori New Delhija, Katmanduja in gorskih vasi so v meni pustili neizbrisne vtise. Cic je bil izredno dober pripovedovalec, tako da smo tista peščica ljudi še kar nekaj časa obsedeli v kinodvorani Rimske Toplice. Deset let pozneje je v isti kinodvorani Danilo Cedilnik - Den predstavil vtise in dogajanje s prve odprave v južno steno Makaluja. Ker je moral podstaviti diaprojektor, se je ozrl naokrog in vprašal, ali ima kdo kakšno knjigo. Takrat sva s Frančkom Knezom prebirala vso možno dosegljivo literaturo in mu pod nos pomolila Nanga Parbat, Hermana Buhla. Ko je videl naslov, se je simpatično nasmejal in rekel: 'Ah, fanta, tole bo pa v stilu." To je bilo leta 1975. Po tem so se dogodki odvijali z nesluteno naglico. Tako smo prišli v letu 1978 do točke, ko smo začutili, da se moramo odpraviti kam dlje . in više. S pomočjo Cirila Debeljaka - Cica smo organizirali eno prvih klubskih odprav v Kordiljero Blanco v Peruju. To je bil za vse nas ognjeni krst, kjer smo si rekli "Ej, to je pa to'.' Uspelo nam je opraviti nekaj pristopov na več-tisočake ter ponoviti obe francoski smeri v južni steni gore Huascaran. Odprava je bila zame ključna zaradi pridobljenih izkušenj, hkrati pa je bila ključna tudi za kandidaturo na prvo jugoslovansko odpravo na Mount Everest. Za uvrstitev v ekipo so potekale tri selekcije med množico vrhunskih, izredno sposobnih alpinistov s himalajskimi izkušnjami. Seveda sem ob novici, da sem uvrščen na odpravo Everest '79, globoko zajel sapo. Kaj pa zdaj? Dogodek je bil za čase samoupravne socialistične Jugoslavije v tem delu Evrope korak pred časom. Bil je dogodek nacionalnega pomena. Spomin na Everest je spomin na bivanje pri Ranjanu, kjer se mi je po vsakodnevnih zajtrkih s trdo kuhanimi jajci, prepečencem in čajem še cel dan obupno spaho-valo. Je spomin na ure in ure raziskovalnih voženj po Katmanduju in okolici. Katmandu je bil takrat še poln pisano oblečenih domačinov in prišlekov z gorskih vasi ter le skromne peščice turistov, ki še niso bili okuženi s turizmom Lonely Planet. Potem na spoznavanje članov odprave, navezovanje prijateljskih stikov, hojo do glavne baze, razprostranjene čarobne himalajske pokrajine, srčne domačine in neopisljiv mraz. Je spomin na to, kako držim Frančka, ki bruha, popolnoma onemogel, tako da mu glava pada v oster pesek za šotorom v Namče Bazarju. Vse, kar je lahko rekel, je bilo: "Jože, zakaj sma šla midva semle? Pejma domov!" Ko j e najino bedo opazil Šrauf, je stopil bliže in strogo rekel: "Ja, saj sem vama rekel, da ne smeta piti vode tam, kjer teče iz naselij in pašnikov!" Seveda sva se mu zlagala, da voda nikakor ni kriva za najino bruhanje. Šrauf pa je samo rekel: "Če ga bosta takole srala, še do baze ne bosta prišla, kaj šele na vrh!" Kakšen dan pred prihodom na ledenik, kjer smo postavili bazni tabor, je začela kljuvati višina. Kar nekaj dni je trajalo, da se je moje telo uravnovesilo v normalno stanje. Hvaležen sem bil bratoma Štremfelj, s katerima sem šel v steno Lho La, kjer sta me ob svojem delu nenehno spodbujala ter tolažila, da pred tednom dni ni bilo z njima nič kaj bolje. Ves čas odprave je bilo v bazi čutiti izreden duh sodelovanja, tovarištva, navdušenja in želje po vrhu. Ko je bil v velikem zagonu postavljen tabor 4, se nas je nekaj zbralo v šotoru. Načrt za naslednji dan je bil napeti vrvi v steno proti taboru 5. V teh dneh se je vreme zelo poslabšalo, iz Tibeta je začel pihati mrzel veter. Šrauf nam je zvečer pripravil zajetne tovore vrvi in ostale opreme, ki jo bomo potrebovali za postavitev tabora 5. Tako smo v izjemno mrzlem in vetrovnem jutru zapustili šotore in se začeli vzpenjati v strmino nad taborom 4. Po kakšni uri hoje smo se odločili, da bomo zaradi slabih vremenskih razmer sestopili nazaj v tabor. Seveda je Šrauf z vzponom nadaljeval. Ko smo se vrnili v šotor, sem se po zaužitju čaja odločil, da bom kljub slabim razmeram poskusil prinesti tovor čim više. Po treh urah sem prišel na točko, kjer je Šrauf pravkar naredil sidrišče. Ko me zagledal, je s samo njemu lastnim načinom rekel: "Ja, to ti bom pa zrihtal javno pohvalo za 1. maj. ali pa 29. november" Res je bil presenečen in vesel, da mi je uspelo prinesti tovor s kolutom vrvi, ki sem jo lahko potem napel v smer. Ko sem pozneje z mrzlimi nogami sestopal v tabor, nisem vedel, da se tja gor ne bom več vračal. Po tem m -J o (N £ H co W > co £ £ Everest, Nuptse in Lotse se dvigajo izza šesttisočakov med Gokijem in ledenikom Kumbu Foto: Tomaž Marolt Spominski čorten Ang Phuju na Gorak šepu Foto: Jože Zupan Vračali smo se ob reki med prvim drobnim cvetjem v pomlad. Za nami je ostala gora. Iz ledenikov je še vedno vel strupen mraz. Iz njihove globine so prihajali glasovi. Tistih, ki se niso vračali z nami. Katerih duše so že onkraj. Zlili so se s svetlobo, z gluhimi nočmi in smrtonosnim mrazom. So varuhi gora. Z nebeškimi glasovi se oglašajo iz ledenikov, ko odhajamo med prvim cvetjem v pomlad. Jože Zupan GO £ £ Z Dušanom se pred odpravo res nisva poznala. Na odpravi sva bila malo skupaj. Mene to ni motilo, njega najbrž je. Bil je molčeč in po mojem mnenju premalo iniciativen. Pred vzponom proti vrhu je bil dalj časa v bazi, ker je bil bolan in najbrž zato premalo aklimati-ziran. Izkušenj z delom v kolektivu ni imel. Vajina naveza je imela možnost priti do vrha, a sta se povzpela na predvrh, od koder bi bila pot do vrha predolga. Kako se je to zgodilo? Ugotovitev, da sva imela možnost priti na vrh, ni utemeljena. Da nisva priplezala na vrh, je preprosto. V tistih razmerah je bilo treba reagirati najbolj smiselno. Obrnila sva zaradi nastalega položaja, ki ga ni nihče predvideval. Preplezala pa sva do vrha Rumene stopnje. Bilo je težko, povzpela sva se na enega do takrat še neznanih predvrhov Everesta, ugotovila, da tam ne moreva naprej zaradi globoke škrbine v grebenu. Zmanjkalo nama bi časa za vrh in vrnitev. Je bilo težko obrniti tako blizu želenega cilja? Bila sva blizu in daleč od vrha. Storila sva vse, da je naslednja naveza ta del stene, ki sva jo opremila z vrvjo, preplezala hitro in uspela. Zaradi vrnitve pa nisem in tudi ne doživljam nobene travme. Everestov v življenju je več, da ne rečem ogromno. Kako si doživel uspeh prve naveze in nesrečo pri sestopu druge naveze? Sploh nisem dvomil o uspehu, le neke nesprejemljive objektivne razmere bi lahko ustavile Andreja in Nejca. Še posebej pa sem vesel, da Andrej vedno in povsod naglaša, da sta uspela zaradi opravljenega dela celotne odprave. Za drugo navezo sem bil rahlo skeptičen, ne zaradi Šraufa. V navezi je bil tudi sirdar Ang Phu, ki po mojem mnenju ni bil sposoben za ta vzpon. Veliko sem se z njim pogovarjal. Želja plezati po naši smeri je bila zanj preveč. kompleksnega opisa. Zgodbe posameznikov s te odprave niso odsev odprave in zgodb vseh članov in vsakega člana odprave posebej. Po Čo Oju sem bil še vodja odprav v Himalaji. Že dolgo si gorski vodnik. Koliko si se temu poklicu posvetil? Si veliko vodil in kje? Da, sem še vedno aktiven gorski vodnik s slovensko in mednarodno veljavno licenco. Vodil sem kar veliko - plezalne vzpone, vzpone na visoke vrhove, recimo večkrat na Matterhorn in Mount Blanc ..., turne smuke, trekinge, učil sem smučanje, predvsem v globokem snegu. Še vedno vodim v Evropi, Afriki, Kanadi, severni in južni Ameriki, Indiji, Nepalu. Dolga leta, štiriindvajset, sem bil načelnik vodniške komisije pri PZS in potem, ko so jo nekateri takratni funkcionarji degradirali v podkomisijo, sem vodil tudi to. Sem ustanovni član Združenja gorskih vodnikov Slovenije, en mandat (štiri leta) sem bil predsednik. Sem prvi gorski vodnik, ki se je udeležil tujega tečaja vodnikov v Švici, kjer smo spoznavali, kako poteka izobraževanje v drugih deželah. Na kakšen način si danes povezan z gorami? S telesom in glavo. Pa ne samo z gorami, aktiven sem kot gorski vodnik, gorski reševalec, inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije, učitelj smučanja. In s kolesom ., tudi na morju. Zgodovino kopičim tudi na papirju. O Vršna piramida Everesta s tabora 3 Foto: Stane Klemenc Kako bi z današnjega zornega kota ocenil to odpravo? Odprava je bila zelo uspešna. Tisto leto smo bili najboljša jugoslovanska športna ekipa, dobili smo Bloud-kovo nagrado, od vseh takratnih jugoslovanskih planinskih zvez smo dobili najvišja priznanja, dobili smo nagrado sofke (Savezna organizacija za fizičku kul-turu Jugoslavije), ki pa je člani odprave do zdaj še nismo prejeli. Uspeh odprave je bil izredno odmeven po svetu. Kaj meniš o alpskem slogu v Himalaji v primerjavi s takratnimi odpravami, ki jih danes organizirajo večinoma le še Kitajci in Rusi? Bi bil vzpon na alpski način po Zahodnem grebenu sploh izvedljiv? Nekoč bo. Od takrat se je mnogo stvari spremenilo, zato velikih odprav ni več veliko in jih bo čedalje manj. Zahodni greben je zahteven, visok in dolg. Za ilustracijo: šele devetnajsta odprava, Bolgarska, ki je pred leti poskušala ponoviti našo smer, je uspela, in tudi ta z nesrečo. To vem natančno, ker sem jim med pripravami pomagal s svojimi izkušnjami in vsemi podatki, ki jih imam. Srečevali smo se v Ljubljani in Sofiji. Koliko odprav pa je od takrat želelo ponoviti našo smer, pa ne vem. V Himalaji si bil leta 1988 kot vodja na odpravi Čo Oju, kjer si drugič prestopil mejo 8000 metrov in stopil na vrh. Kako si doživel to odpravo? Zgodba Čo Oju 1988 je dolga, lepa in težka, vredna Torta za Lho La muhamed Gafič Spominjanje je varljivo. Mislil sem, da tega ne bom nikoli pozabil, da me strah ne bo nikoli minil, a zapomnil sem si samo beli oblak plazu, ki se na poti do prvega tabora kotali v bližini baznega tabora proti meni. Še zdaj ga vidim, tako živo kot tistikrat. Ledeni bloki so se ustavili daleč pred mano, na prvi stopnici ledenika Khumbu, mene pa je prekril samo gost snežni prš in strah je izginil. Nadaljeval sem vzpon na sedlo Lho La. Zakaj je bila torta z napisom Lho La tako pomembna, da se spomnim vsake podrobnosti? Rumena krema je zgostila in učvrstila kekse Petit beurre, premazal sem jo z debelo plastjo čokoladnega nadeva, z belo kremo pa sem napisal ime Zahodnega sedla Everesta, kjer so tistega dne naši alpinisti postavili prvi višinski tabor. Je bila krema morda rožnata? Sem morda napisal še številko 6006, za višino sedla? Tega se ne morem spomniti. Prejšnji dan sem se aklimatiziral na višino baznega tabora. Z Ivanom Kotnikom in Vanjo Matijevcem sem pospremil skupino dvestotih nosačev in prišel v bazo poln energije, kar je opazil tudi Stane Belak - Šrauf in me občudujoče pogledal in pohvalil. Tisto noč me je višina tako prečistila, da sem skoraj umrl. Naslednji dan sem pomagal postavljati šotore za drugo skupino, odhajal proti Lho La "na prazen želodec", ker nisem mogel ničesar pojesti. Nekaj dni pozneje, ko je Stane Klemenc na depoju, kamor smo prinašali material in ga pregledovali, odprl konzervo s perutnino, sem kar naenkrat začutil lakoto, premagal zadrego in prosil Staneta za malo hrane. Delil je svoj zajtrk z mano, ne da bi me vprašal, zakaj nisem prinesel svojega. Takrat sem doumel, da sem se končno aklimatiziral in da je Stane moj prijatelj. Torto sem razdelil na koščke, za vsakega člana odprave en kos, dva kosa pa za ekipo, ki je prišla do sedla Lho La. Vsi so že prispeli iz Katmanduja, Stipe Božič pa iz New Delhija, kjer je kupil filme za snemanje odprave. Najbolj je bil torte vesel Nejc Zaplotnik, morda tudi zato, ker se je ravno vrnil s sedla Lho La in je tako dobil dva kosa. Pospešeno spuščanje po steni Zahodne rame Arhiv Muhameda Gafiča Dobro se spomnim, ko me je na naslednji aklimatiza-ciji Tone Škarja, neusmiljeni vodja odprave, spustil z vrha stene Lho La. Ko sem se skoraj ujel za rob stene, se je nagnil in rekel. "V luknjah ni dovolj prostora. Hamo (Muhamed Šišič) gre gor, Gafo se vrača v bazo."" Takrat nisem vedel, da mi je naredil uslugo. Plezal sem gor, spal pa doli v taboru. To je bila odlična aklimatizacija. Med počitkom v baznem taboru, potem ko smo znosili tovor na višinske tabore, sva s Hamom brez dovoljenja vodje odprave odšla na vrh Kala Patarja, s katerega se je odpiral nepozaben razgled na Everest. Tisti večer je bil Škarja zelo jezen: "'Gafo in Hamo bosta jutri cel dan vrtela žičnico na Lho Laju. Za kazen!" "Ti mu pa pečeš torto Lho La!" se je jezil Hamo. Meni se je zdelo vse to simpatično, pa tudi torte nisem naredil za Toneta, ampak za vse nas. Potem smo se približali vrhu. Marjan Manfreda in Viki Grošelj sta mojstrsko preplezala navpično steno, fiksirala vrv, prezebla in obrnila nazaj v bazni tabor. Njun vzpon je odprl pot naslednjim navezam. Nejc Zaplo-tnik in Andrej Štremfelj sta bila vrh piramide, prizadevanja celotne odprave, izkušenj svetovnega alpinizma, špica človeškega poguma, fanta, v katerih je gorel ogenj dotedanjih briljantnih uspehov slovenskega alpinizma. Nejc in Andrej sta dokončala (tedaj še) jugoslovansko smer na Everest. Iz neizmerljivega dela, truda, trpljenja in nevarnosti prezeblih alpinistov in šerp sta 13. maja 1979 naredila vrhunsko umetnino svetovnega alpinizma - najtežjo smer na najvišjo goro sveta. Res, da ni bilo ugodeno priporočilu tedanje jugoslovanske oblasti, da bi bil vrh osvojen 25. maja, na Titov rojstni dan, kot je uspelo britanskim alpinistom s prvim vzponom na Everest leta 1953 obdariti mlado kraljico Elizabeto II. za njeno kronanje. Spet sem se znašel na sedlu Lho La in opazoval spust ob vrvi ob steni Zahodne rame Everesta. Alpinist se je hitro spustil mimo tretjega višinskega tabora na 7170 metrov. Spuščanje ob vrvi je nepojmljivo hitrejše od vzpenjanja in tudi lažje, čeprav sem tu pred petnajstimi dnevi ostal brez sape. In spet me je takrat Škarja poslal nazaj dol: "Hamo ostane v tretjem taboru, Gafo naj sestopi do drugega višinskega tabora in pripelje na Lho La oficirja za zvezo." Tam je bil Jogendra Tapa, poročnik nepalske policije. Ostrižen je bil na balin, na temenu pa je imel spleteno kito, kar je pomenilo, da žaluje. Žaloval je za umrlo ženo, žalovanje pa bo po njihovem običaju trajalo, dokler mu ne zrastejo lasje do dolžino kite. Spuščal sem se ob vrvi tako hitro, skoraj tekel sem, a sem kmalu doumel, da bom padel od izčrpanosti. Upočasnil sem se na drugem taboru, še posebno sem bil pazljiv na tistem mestu, kjer je padel Jogendra. Zdrsnil je na ledu in obvisel na vrvi. Pri tem je izgubil kapo in očala. Veliko zbranosti sem rabil, da sem ga spustil po ledeni steni. Opazoval sem alpinista, ki je dva dni prej osvojil vrh Everesta in potem v neurju bivakiral z dvema kolegoma. Takrat jim je Ang Phu rekel: "'Danes bomo umrli." Šrauf mu je na svoj način odgovoril, naj se ne zajeba-va. Tisto noč je sirdar preživel. Nad mano sta škripali derezi človeka, ki je v kratkem času doživel in preživel zmagoslavje, radost, bližino smrti, obup, izgubo dereze, tragedijo partnerja in povratek v življenje. To je bil preživeli Stipe Božič. Držal se je svojega partnerja v navezi, Šraufa, ki je poosebljal uspeh. Sledil mu je, navezana sta bila v prečnici proti Hornbeinovemu ozebniku, imel je srečo in zaslugo, da sta s Šraufom dosegla vrh Everesta in preživela. Stipe je preživel, ker je bil v ekipi gorskih vitezov - ti so se odrekli enkratni priložnosti doseči življenjski cilj in Summit Day obrnili v reševanje prijatelja. Borut Ber-gant - Čita, Ivan Kotnik - Ivč in Vanja Matijevec so priplezali do ozeblih kolegov, nad katerimi je visela senca smrtne groze bivakiranja na 8300 metrov. Nad njimi je Stipe z eno derezo čakal na pomoč. Vanja je z drugo derezo splezal še dvajset metrov do njega. Bil je presenečen, ko mu je na vprašanje: "Kako si?" Stipe odgovoril: '"V redu." Že takrat je nepalski kralj Birenda Bir Bikram Šah Dev naročil zlato medaljo za Ang Phuja, ki se je kot prvi na svetu dvakrat povzpel na Everest. Na žalost pa naš plemeniti sirdar ni doživel te časti. Čisto malo je zgrešil rešilno roko Boruta Berganta in ob steni Everesta omahnil dva kilometra v globino. Ustavil se je šele na ledeniku Rongbuk. Na koncu fiksne vrvi na sedlu Lho La je sedel Stipe Božič. Ni pustil, da mu snamem dereze. Popil je ponujeni čaj in potrpežljivo čakal, da ga fotografiram. V njegovih očeh sem videl zgoščeno življenje briljantnega alpinista. O Celotni Zahodni greben od baze preko Lho La in Zahodne rame do vrha Foto: Stane Klemene Premikanje mej Uladimir mesaric - Dado Šerpe v strmi steni pod taborom 3 Foto: Stane Klemene V sredini leta 1976 je organizacijski odbor odprave Everest '79 vse jugoslovanske republiške planinske zveze prosil za pomoč pri pripravi odprave. S posredovanjem hrvaške planinske zveze (PSH, Planinarski savez Hrvatske ) naj bi pozvali številna gospodarska podjetja na Hrvaškem, da se z denarjem in izdelki vključijo v ta projekt. Razlike v razvoju alpinizma so bile po republikah velike, zato v Sloveniji nikomur ni prišlo na misel, da bi se alpinisti južno in vzhodno od Sotle lahko vključili v podvig, kot je Zahodni greben Everesta, še zlasti ne po odpravi Makalu '75. Predsednik Komisije za alpinizem PSH Miro Pleško je na prvem sestanku v Ljubljani rekel: »PSH bo maksimalno podprla odpravo in pomagala v realizaciji projekta, dajte pa tudi priložnost vsem jugoslovanskim alpinistom, da kandidirajo za Everest '79. Seveda ne po republiškem ključu, temveč po definiranih kriterijih za kandidaturo.« Tako je tudi bilo. Konec 1976. leta so bili vsi jugoslovanski alpinistični odseki povabljeni, da se prijavijo za sodelovanje v odpravi Everest '79. Iz Hrvaške so se prijavili samo štirje alpinisti: dva iz Splita (Stipe Božič in Boris Sirišče-vič - Sire) in dva iz Zagreba (Željko Gobec in jaz). Ni mi bilo jasno, zakaj se ni prijavilo več kandidatov! Možnost iti v Himalajo, kjer hrvaški alpinisti še niso bili, je bila zame ogromna spodbuda, in tega vlaka nikakor nisem hotel zamuditi. Moj tedanji stalni soplezalec, pj m vrhunski alpinist Vavo (Velimir Barišič), s katerim sem plezal na Kavkazu, se ni prijavil in mi ni znal pojasniti zakaj, le molčal je. Ob zaključku selekcije smo Sire, Stipe in jaz prišli v prvi izbor. Takoj so se začeli treningi, ker pa sem bil edini iz Zagreba, se mi je bilo težko pripravljati sam. Treniral sem zagnano, po predpisani tabeli aktivnosti, in to vsak dan, razen ob ponedeljkih. Leti 1977 in 1978 sta bili v plezalnem smislu moji najboljši: plezal sem ali bil v hribih praktično vsak konec tedna. Velikokrat sem pozimi plezal v Kleku in nabiral izkušnje v steni v zimskih pogojih. Gnal sem se in bil presenečen nad doseženim. Rezultati ostrega treninga so se začeli kazati: vsak alpinistični vzpon je bil korak naprej k osebni krepitvi samozavesti in prepričanosti vase. Poleg tega sem vsaj enkrat tedensko potoval v Ljubljano na kak sestanek ali delal pri pakiranju opreme v hermetično zaprte sode z največ tridesetimi kilogrami. To je bil projekt zase, logistično pripravljen do popolnosti, sicer bi v nasprotnem primeru zaradi drobne napake lahko vse padlo v vodo. Logistični načrt prevoza opreme in ljudi je vključeval tudi predhodnico odprave, ki je iz Katmanduja do Lukle prispela v bazo s helikopterjem dva tedna pred glavnino članov odprave. Sam sem bil, poleg dveh šerp in tridesetih tovorov opreme za postavitev baznega tabora, član glavnine, majhne skupine petih ljudi. Ob postavljanju tabora sem se naučil reševati težave v zelo kratkem času in z omejenimi sredstvi. Med vzponom nad taboroma 1 in 2 sem se resno pre-hladil. En teden sem počival v baznem taboru, potem pa se spet povzpel do višinskih taborov. Dobro sem se počutil do tretjega tabora na višini okoli 7200 metrov. Na Zahodni rami, na poti do tabora 4, mi je telo začelo sporočati, da se zadeva ne bo dobro končala. Hude Udeležence odprave (Muhamed Šišič, Stipe Božič, Viki Grošelj, Bojan Pollak, Tone Škarja, Tomaž Jamnik, Ivan Kotnik, Dušan Podbevšek, Andrej Štremfelj) še vedno veže prijateljstvo, ki ga utrjujejo s skupnimi obiski Nepala, leto 2009. Foto: Rudi Tekavčič bolečine v prsih (imel sem vnetje diafragme) so me prisilile, da sem se spustil niže. Močna motivacija in zavezanost projektu sta me gnali, da sem zadnje tri tedne do konca vzpona in do odhoda z gore stalno deloval med prvim, drugim in tretjim višinskim taborom. Pri evakuaciji odprave z gore sem ostal predzadnji v prvem višinskem taboru. Zadnji je bil Franček Knez, ki je zbil skoraj vse kline (več kot dvesto) pod sedlom Lho La in »očistil« dostop od baze do sedla. Toliko dni na višini nad 6000 metrov, v ledeni jami ali v šotoru, je bil za vsakega člana odličen trening tolerance in medsebojne komunikacije. Moja vztrajnost in volja za skupno stvar sta se tudi pozneje kazali v mojih drugih življenjskih podvigih. Tabor 1, 6050 metrou V ponedeljek, 14. maja, je Franček s pilo brusil dereze. Ko sem ga vprašal, zakaj, je odgovoril, da mu je vodja odprave dovolil vzpon na bližnji vrh Khumbutse in da bo plezal ponoči. Tako je tudi storil: zbudil nas je v naši ledeni jami okoli dveh ponoči in izginil v noč. Zjutraj je bila na sedlu Lho La gosta megla. Ob 9.20 se je Franček pojavil v kuhinji. Šerpam je rekel, da gre na stranišče. Pozneje je pripovedoval, da mu je bilo lepo in da je bilo težko. Če je bilo težko njemu, bi se morali morebitni ponavljavci zelo zamisliti. Torej: 15. maj 1979, prvenstveni vzpon na Khumbutse (6636 m). To se je zgodilo istega dne, ko so Šrauf, Stipe in Ang Phu stali na vrhu Everesta. Tura proti samostanu Rongbuk S sedla Lho La smo dneve in dneve gledali ruševine znanega tibetanskega samostana Rongbuk. Bojč (Bojan Pollak), Igor (dr. Igor Tekavčič) in jaz smo lepega dne krenili od ledenika Ronguk proti samostanu £ H co W > £ O (N m m Spodaj se nizajo odgovori: Zahodni greben Everesta - West Ridge Direct - najdaljši, logistično najbolj zapleten in najtežji vzpon na vrh (Reinhold Messner, Grad Juval, 11. 7.2017). To številčno odpravo je vodil Tone Škarja. Vzponi na vrh so uspešno zaključili dvomesečna prizadevanja jugoslovanske odprave. Slovenska smer, ob smeri po Zahodnem grebenu, še vedno velja za enega najtežjih dostopov na Everest (EverestHistory.com). Po Euerestu '79 Poleti 1981 sem sodeloval na štajerski odpravi na Pik Komunizma - Ismoil Somoni (7495 m), najviši vrh Rusije (v tistem času najvišji vrh Sovjetske zveze). Obenem je bil to najvišji vrh, na katerega sem splezal. Druženje s člani Šaleškega alpinističnega odseka v Velenju je še bolj okrepilo moje prijateljske vezi s slovenskimi alpinističnimi prijatelji. Na odpravi Everest '79 sem se naučil, kako se organizirajo odprave. Naučeno sem uporabil pri odpravi na Kang Guru, na ne prav visok himalajski vrh (6981 m) v primerjavi z ostalimi himalajskimi velikani. Odprava je imela za rezultat smučanje nad 6000 metrov. Šep (Branko Šeparovič) se je spustil na smučeh malo pod vrhom, Stipe s tretjega tabora, jaz pa z drugega. To je bilo novo premikanje mej. Še nekaj pomembnega se je zgodilo na odpravi Everest '79 in po njej: ker hrvaški alpinsti še niso bili v Himalaji, slovenski pa so jih pred tem opravili že šest, so bili vodilni v PZS, kot sem že omenil, zadržani in Lho Lil, 6036 m Stipe Božič in Franček Knez na sedlu Lho La Arhiv Toneta Škarje Khumbutse, 6636 m, prvenstvena smer in prvi pristop na vrh, ki ga je 15. maja 1979 opravil Franček Knez. Fotografijo je s tabora 3 posnel Vladimir Mesarič - Dado. Rongbuk. Med poskusom smo se na ledeniku izogibali širokim ledeniškim razpokam. S sedla Lho La se je dostop do samostana zdel enostaven, a vendar ni bilo tako. Če bi nadaljevali, bi morali prenočiti na ledeniku. Sedem let pozneje so bolgarski alpinisti po tej poti prišli do sedla Lho La in delno ponovili smer po Zahodnem grebenu Everesta. Spustili so se po severovzhodnem grebenu (veliko enostavnejši pristop in logistično pripravljen povratek). Kolikor vem, je bila to do zdaj edina ponovitev naše originalne smeri na vrh sveta. Ali smo premaknili meje svetovnega eks-pedicionizma? morda sumničavi glede sodelovanja Hrvatov na odpravi. Po Stipetovem vzponu na vrh in morda tudi zaradi mojega prispevka na odpravi so izginili vsi zadržki in sumi. Ko sem Toneta Škarjo prosil za dovoljenje, da bi za Kang Guru uporabil opremo odprave, shranjeno v skladišču v Katmanduju, mi je to takoj potrdil. To je bil resnično lep pokazatelj medsebojnega zaupanja. Še pred Everestom '79 sem postal gorski vodnik pri PZS, ker na Hrvaškem ni bilo šolanja na najvišji stopnji za vodenje po hribih. Po naši odpravi sem opravil izpit in postal gorski vodnik. Po razpadu Jugoslavije sem nadaljeval vodenje v okviru PZS. Slovenski gorski vodniki so ugotovili, da je v urejeni državi nujno organizirati strokovno društvo za vodenje po gorah. 1993. leta je bilo ustanovljeno Združenje gorskih vodnikov Slovenije - samostojni pravni subjekt, ki bo skrbelo za šolanje in pravni status članov. Kot gorski vodnik sem se trudil prisostvovati na sestankih vodnikov, tako sem bil tudi na sestanku, na katerem se je razpravljalo in odločalo o statutu ZGVS. V predlogu enega izmed uvodnih členov je pisalo: "Član ZGVS je državljan RS." Ko je bilo to prebrano, je Šrauf vprašal: "Kaj bomo naredili z Da-dom? On je Hrvaški državljan." Začela se je debata, ko je Janez Duhovnik našel rešitev; povedal je, da Švedska nima strokovne organizacije, ki bi združevala gorske vodnike, zato se švedski gorski vodniki včlanjuje-jo v britansko strokovno združenje gorskih vodnikov. Tako je bil predlagani stavek zbrisan iz statuta ZGVS pravzaprav zaradi mene. Nadaljeval sem profesionalno vodenje po hribih. Ko je ZGVS postalo član mednarodnih združenj gorskih vodnikov (IFMGA/UIAGM/IVBV), so člani dobili možnost, da se z dodatnim šolanjem kot vodniki vključijo v IFMGA/UIAGM/IVBV. Tudi to sem opravil in redno sodeloval na turah za potrditev licence. Postal sem edini hrvaški gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA. Zakaj smo uspeli? Uspeli smo zaradi izvrstno načrtovane smeri vzpona! Zaradi odlične pripravljenosti in ostrega treninga vseh članov! Zaradi skoraj popolne medsebojne solidarnosti in neverjetnega sodelovanja šerp! Zaradi izredne in neverjetne motivacije! Zaradi podpore okolja! »Drznem si trditi, da bi bil izbor članov odprave težko boljši!« Tone Škarja Česa smo se naučili kot skupina? Alpinistična odprava, kot umsko in fizično naporno podjetje v oddaljene dele sveta, je eden najboljših timskih in osebnostnih treningov, ker se vsakdo zave svojih umskih, socialnih, čustvenih in telesnih meja in jih zviša. Izkušnje, pridobljene v izvedbi kompleksnih projektov, nam omogočajo, da se pozneje Odprava Everest je bila velika, uspešna odprava z zelo ambicioznim ciljem. Bil sem ponosen na to, da sem bil izbran za njenega člana, za organizatorja in predvsem spremljevalca prevoza opreme iz Ljubljane do baze pod Everestom in naprej po gori, seveda pod budnim nadzorom vodje Toneta Škarje. Osemnajstega februarja 1979 sva s Tonetom zapustila Slovenijo, vrnili smo se vsi skupaj 8. junija. Morda najlepše opisuje naše občutke v zvezi z uspelo odpravo Tone v zaključnih stavkih svoje knjige Everest, ko pravi: "Kaj pa naš Everest, kaj pa naš Zahodni greben? Spomenik ljubezni do gora? Nova, peta po vrsti, in najtežja smer na najvišjo goro sveta? Nagrobni spomenik tovariša? Naša piramida, njen vrh? Vse je, lahko je vsak dan kaj drugega. Ko smo se 8. junija spuščali proti najlepšemu letališču, Brniku, mi je bil Everest eno samo osrečujoče veselje, kot mi je bil na istem letališču tri mesece in pol prej eno samo tesnobno pričakovanje. Ali sploh obstaja tisto življenje - po Eve-restu?" Tudi danes, štirideset let po odpravi, sem ponosen na opravljeno delo in na vse prijatelje, ki so k temu podvigu prispevali vsak svoj delček, skladno z rekom: Vsi za enega, eden za vse! Tomaž Jamnik, odlomek iz intervjuja, ki bo objavljen v prihodnji številki Planinskega vestnika Delitev pošte. Od leve okrog: Stipe Božič, Rade Kovačevič, Bojan Pollak, Tomaž Jamnik, Matjaž Culiberg, Tone Škarja Arhiv Toneta Škarje spopademo s kakršnim koli osebnim ali poslovnim izzivom; z dobro in utečeno skupino je izvedljiv kateri koli načrt. Organizacija v celoti, vodje skupin in posamezni člani skupin so v zelo kratkem času pridobili ogromno izkušenj, ki so jih nato začeli uporabljati v poslovnem ali družbenem okolju. Odprava Everest '79 je bila enkraten primer izkustvenega učenja! Česa sem se naučil? Pomaknil sem lastne meje navzgor. Naučil sem se komunikacije pod stresom. Nau- « čil sem se reševati probleme v zelo kratkem času. Velika spodbuda je občutek komplekstnosti. Postal sem tako zamozavesten, da sem se lahko lotil katerega koli projekta kjer koli na svetu. Sporočilo mladim in vsem, ki se počutijo mladi: Ima- ^ te vse možnosti. Svet se vam je odprl in čaka na vas! ^ Edina omejitev je vaša domišljija! "Vsi smo boljši, kot si mislimo. Ko bi to razumeli, se ne bi nikoli več zadovoljili z manj." Kurt Hahn, nemški reformator izobraževanja O in Dotik spomina Slauo Uajt Namče Bazar v moderni dobi Foto: Aleksandar Gospič »Ja,« je izletelo iz globin mojega petinštiri-desetletnega bitja, še preden je Aleš dokončal svoje vprašanje. In ta »ja« je ostal navkljub vsemu, kar je iz mene izbilo naslednje jutro in me skušalo prepričati, naj neham segati po nedosegljivem. Z rahlim posmehom in prikritim sporočilom: »Saj ne boš zmogel.« K sreči se je že ob rojstvu vame naselil neki vražič, ki mi ni nikoli dopustil, da ne bi pogledal za vsak vogal, v vse verj el in o vsem dvomil. Ki mi ni nikoli dovolil verjeti, da ni možno najti luči v temi, ognja pod pepelom. Proti najvišji gori sem želel oditi z zavedanjem, da ne bom prišel na vrh. Da je pomembno le hoditi, živeti svoje življenje. Opazovati, poslušati, razumeti. Najti svojo stezo brez pehanja za ciljem. Na delčku moje življenjske poti, ki se mu je reklo odprava na Everest, sta se sočasno prepletali in dopolnjevali dve zame pomembni stvari. Kot filmski ustvarjalec sem želel narediti nekaj, kar bi preseglo novinarski prispevek o dogajanju. Želel sem posneti dokumentarni film, ki bi bil tankočutno pričevanje o tem prostoru in ljudeh v njem. Druga stvar je »jaz alpinist in Himalaja«. V alpinistični druščini človek lahko najde kopico značajev. Preproste in zapletene, filozofe in bedake, veseljake in puščobe pa pustolovce, samomorilce, romantike, zmedene in prepričane, majhne duše in velike duhove. Sta pa še dve kategoriji alpinistov. Tisti, ki se želijo dokazovati sebi in - kar je mnogim še pomembnejše - družbi. Ti ljudje hodijo po meji zmogljivosti in jo dostikrat tudi prestopijo, ne glede na posledice. Oni drugi pa iščejo bogastvo notranjih doživetij in jim za čaščenje okolice ni kaj dosti mar. Med zadnje sodim tudi jaz, ki nikoli nisem plezal zaradi posebnih alpinističnih dosežkov. Med plezanjem so me vedno usmerjali nekakšni čutno-duhovni občutki, ki so me preplavili vsakič, ko sem se z dlanmi dotaknil skalovja. Kot da me je neka neznana sila na čudežen način spojila s skalo, goro, zvezdami, vesoljem. E V' M Tu se pa malo zatakne. Seveda sem vedel, da na vrh ne morem priti. Sem pa tudi vedel, da v baznem taboru ne bo mogoče posneti filma. Da bom moral do roba svojih zmogljivosti. V interesu gradiva za film torej priti kar se da daleč, kar se da visoko. Vprašal sem se tudi, ali bom sploh imel čas in možnost, da bi v sebi zares začutil čarno moč tistega norega sveta - obne-bja. Zgodba se je zame zares začela v trenutku, ko sem stopil iz avtobusa, ki nas je pripeljal do točke, od koder smo naslednje tri mesece samo še hodili. Stal sem tam, na prostrani ravnici, in opazoval ogromno drevo - ne vem, ali je bil pipal - in drobnega starca, nepremično sedečega ob njegovem vznožju. Med opazovanjem te podobe se mi je zazdelo, da sem odplul nazaj skozi tisočletja in začutil neverjetno duhovno moč nekega bitja, ki je davno, prav tako sedeče pod drevesom, iskalo odgovore na krute nesmisle človekovega bivanja. Morda, sem pomislil, bo v naslednjih mesecih tudi meni dano vsaj malo zbistriti zahodnjaško skaljeni um. Že kar tam, v senci košate krošnje, sem si moral odgovoriti na prvo vprašanje, ki sem si ga zastavil, oziroma bolje rečeno, ki mi je bilo zastavljeno. Kam želim? Zagotovo ne proti Everestu. Če sem se že odločil obiskati tisto mogočno goro, se bom skušal dotakniti Sagarmate, kot ji pravijo Nepalci, ali pa se pokloniti Čomolungmi, kot jo imenujejo Tibe-tanci. Nisem se hotel poenačiti s samopašnostjo tistega evropskega človeka, ki si brezobzirno vzame pravico poteptati vse, kar je svetega tamkajšnjim in tudi mnogim drugim ljudstvom po vsem našem planetu. Potem smo zakoračili. Štirinajst dni hoje po neskončnih prostranstvih razdrapanega sveta, po stezah, ki so se od Namče Bazarja naprej le še dvigovale. Koraki so se začeli upočasnjevati, dihanje pa je vedno bolj hitelo. Od pet tisoč metrov navzgor se je moja sposobnost zaznavanja občutno zmanjšala in ob prihodu v bazni tabor nisem bil toliko pri sebi, da bi mogel opisati, kaj se je v preteklih dveh dneh ponujalo mojim očem. Po kakšnem tednu, ko so bili možgani spet sposobni delovati, sem se vrnil, da bi si ogledal zadnji del poti, in imel sem kaj videti. V muzeju narave, ki so ga oblikovale spretne roke žgočega sonca, ledenih noči in hrumečih viharjev, sem se srečeval s stotinami miniaturnih in velikanskih skulptur, oblikovanih v kamen, sneg in led. Tisti prostor se je razgrnil pred mojimi očmi kot atelje neskončnega izginevanja in ponovnega rojevanja. Kraj, kjer lahko človek z vsakim dnem odkriva bogastvo novih in novih stvaritev, ne da bi občutil praznino ob izginotju včerajšnjih. Nasploh je bilo bivanje v baznem taboru potem, ko so se možgani dokončno prebudili, zelo prijetno, tudi poučno in včasih celo zabavno. Mnogokaj se je dogajalo. Šerpe so postavljali drogove z molilnimi zastavicami in s posebno obredno daritvijo počastili gorska bitja, še vedno zares prisotna v svetu njihovih verovanj. Ta bitja globoko spoštujejo. Nekaterih se tudi bojijo. Je pa treba napisati, da so tudi naši fantje dogajanje spremljali s primerno spoštljivostjo. Snemal sem seveda vse, kar je bilo vredno ovekovečiti. Kadar pa se ni zgodilo nič, zaradi česar bi bilo vredno vzeti v roke kamero, sem od daleč opazoval mladce, ki so opremljali steno Lho La s fiksnimi vrvmi in lestvami, ali pa se potepal po prostranstvih okoli tabora in nabiral kondicijo. Dokler ga nisem zagledal. Mislim, da primernejšega sogovorca, s katerim bi lahko domodroval o tistem brezdanjem, božansko lepem, obenem pa neusmiljenem svetu, o smislu našega početja, hoji po robu, srečanjih Erosa in Tanatosa, ne bi mogel najti. Ležal je tam, tisti »nekoč človek«, ki je pred desetletji končal svojo zemeljsko pot v enem globokih brezen ledenika Kumbu. Jaz pa sem sedel ob njem s kopico ne-odgovorjenih vprašanj. Po kakšni uri pogovora se je zdelo, da sva dorekla, da je v vsakem navideznem nesmislu moč najti tudi globok smisel. Da bi moral biti človeku njegov notranji, naravni gon edino merilo, po katerem bi se ravnal, ga živel in z njim v srcu doživel. Potem sva se poslovila z mislijo, da se bova morda kmalu spet srečala. Ta pogovor mi je dal vedeti, da se moram premakniti. Iti naprej. Više. Tista telovadba preko stene na sedlo do Tabora 1 je bila zanimiva in nezahtevna. Tudi zame, ki se seveda niti slučajno nisem mogel kosati z dvajset in več let mlajšimi bikci. Tam gori, na sedlu, se mi je zazdelo, da sem prišel domov. V toplo snežno kuhinjo, kjer je prijazni Šerpa pridno skrbel za potešitev naših potreb po kalorijah. Še bolj doma sem se počutil v snežni spalnici. V šotoru v bazi je bilo mraz, veter je nenehno opletal s šotorskim platnom in posi-paval nezaščiteni obraz z ledenim srežem. Zgoraj pa mir, tišina, prijetna toplota. Odločil sem se, da bom kakšen teden preživel tam, se privajal na novo višino in z vsemi čutili vsrkaval svet, ki je ležal pred menoj, pod menoj in nad menoj. No, nad menoj ga je bilo vedno manj. Nisem si mogel kaj, da ne bi malo pokolo-vratil po ozemlju hermetično zaprte Kitajske, po raz-drapanem svetu rongbuškega ledenika in razmišljal Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in šerpa v taboru 1 Arhiv Slava Vajta £ H co W > CO £ £ o (N m Pot Lobuče-Gorak Šep v današnjih časih. Po tej poti je potekal tudi pristop odprave na Everest leta 1979. Foto: Aleksandar Gospič 00 m o samostanu istega imena, neprecenljive kulturne in umetniške vrednosti, ki so ga "kulturnorevolucionar-ni" Kitajci sesuli v kup ruševin. No, tudi snemal sem. Lahko rečem, da sem se imel v vseh pogledih nebeško. Še posebej ponoči, ko mi je tisočero bleščavih zvezd, posutih okoli mene, ponujalo roko. Ampak tudi ta zgodba se je morala končati. Pravijo, da uspe človeško telo živeti nekako do šest tisoč metrov, ne da bi začelo propadati. Jaz pa sem moral iti od tam naprej. In sem šel. Proti osemsto metrov višjemu Taboru 2. Vedel sem, da gora ubija, nisem si pa predstavljal, da je tako neusmiljena. Bilo je kristalno čisto jutro, ko so dereze prvič zaškrtale po zamrzli strmini. Po štirih urah nepretrganega vzpenjanja, so-penja in počivanja so se priplazile megle in mi vzele lepoto pokrajine. Moje obzorje se je skrčilo na nekaj metrov vrvi, ki je pred menoj izginjala v niču. Počasi, dušeč se, veliko več mirujoč kot hodeč, sem prodiral v tisto grozljivo sivino, dokler se mi iz megle ni izluščila skala, ki sem jo že šest dni opazoval iz Tabora 1. Rahlo tresoč sem se sesedel obnjo, pojedel košček zmrznjene čokolade in za kratek delček časa razmišljal, kaj za vraga počnem tam gori. Potem sem šel naprej. Pehal sem se preko navpične kamnite gmote, jeklene konice derez so se neusmiljeno zatikale med prečke fiksiranih lestev. Prižema je zdrsavala ob poledeneli vrvi, jaz pa nisem zmogel niti toliko sape, da bi pošteno zaklel. Ob pogostih postankih sem opazoval ogromne serake, ki nikoli ne povedo, kdaj se nameravajo sesuti v dolino in odnesti s seboj vse, kar srečajo na poti. Po osmih urah mukotrpnega snemanja sem prišel do šotora. Uspelo mi je. Vsaj tako sem bil prepričan. Zavit v puhovko sem ležal v majhnem višinskem šotoru. Gledal sem platno nad seboj, ki je počasi temne-lo, in čakal na spanec. Svod je postal črn, oči pa so še vedno srepo strmele v temo. Brez spanca. Razmišljal sem o dogajanju tistega dne, ki naj bi mi prineslo okrepčilen počitek. Počasi mi je začelo prihajati v zavest, da me gora uničuje. Tiho, neslišno. Potonil sem z mislijo, da je današnje mučenje telesa in duha moje darilo filmu. Drugo jutro sem v megli in ledenem vetru odšel naprej. Plazil sem se, ubogi človeški črv, deset korakov, hropenje, počivanje in naslednjih deset. Po petih urah ubijajoče muke sem se znašel na sedem tisoč dvesto metrov visoki Zahodni rami, kjer me je dočakal Tabor 3. Drgetaje sem zlezel v puh in obležal. Prišla je noč. Dolga, neskončna. Veter se je divje zaganjal v šotorsko platno in mi odvzel še tiste redke trenutke, ko se mi je zdelo, da dremljem. Potem pa, kot da sta prostor in čas izginila. Le nekje, strašansko daleč, so se odvijali prizori v goste koprene zavitega plesa divjih naravnih sil, menjavanja svetlobe in teme, skorajda nezaznavnih zvokov redkih mimoidočih. Tudi tisti tamkajšnji jaz, ki je vedel, da mora preživeti, je deloval ločeno od takratnega mene. Znašel sem se v nekem nerealnem prostoru duhovnega sveta in se potopil v pogovor z nekim glasom, ki je nežno lebdel ob meni ali morda v meni. V nedogled so se vrstila vprašanja o smislih in nesmislih bivanja, o pravih in nepravih vrednotah, o vzrokih človeške bede, o življenju in smrti, o sobivanju zemeljskega in duhovnega ... Pred mojimi očmi so se odgrinjali svetovi novih spoznanj. In novih dilem. Zavedel sem se, da bo moje zemeljske poti konec, še preden bo prebliskom spoznanj uspelo odstreti vse tančice nevednosti. Prav neverjetno se zdi, da nam narava lahko ponudi tako zelo različne obraze. Da lahko že naslednji dan pred našimi očmi razgali bleščave, s soncem obsijane mehke obline bregov in vršacev, ki s svojo krotko-stjo človeka pričakajo kot v biserno bela oblačila odete device. Priprava na odhod pa je bila, kot se je danes spominjam, vredna huronskega smeha in sočutnega pomilovanja. Vidim sliko ostarelega moža, ki se strašansko počasi, z globokim premislekom odloča, kaj mu je v naslednjem trenutku storiti. Ki ima ogromno opraviti z obuvanjem težkih gorskih čevljev, da o mukah ob navezovanju derez z dolgimi, zmrznjenimi trakovi, raje ne govorim. Ko mi je končno uspelo spraviti stvari v nekakšen red in posneti nekaj kadrov, sem se odpravil na sprehod proti Taboru 4. Morda se beseda sprehod zdi komu malo čudna, ampak nobena hoja starčkov po parku ni tako počasna, kot je premikanje tam gori. Čeprav pot od Zahodne rame proti podnožju vršne kupole ni hudo pokončna, mi ni uspelo napraviti več kot sedem korakov, se pošteno nasopsti in vnovič ponoviti vajo. V nedogled. Nič ni obremenjevalo mojih misli. Hodil sem kot dobro utečen stroj in hlastal za vse redkejšimi atomi kisika, za katere se mi je zdelo, kot da se me privoščljivo izogibajo. Nekako na sredi poti pa me je obrnilo. Nisem se sam odločil, da grem nazaj proti baznemu taboru. Mislim, da so moji vodniki vedeli, da telo po štirih dneh bivanja na tistih višinah ne bo zdržalo večjega napora, če se želim vrniti na svojih nogah. Preprosto so me poslali, kamor je bilo treba. Med hojo navzdol sem se poslavljal od tistega sveta, v katerega, to sem vedel, ne bom nikoli več vstopil. Ob vsej hitrosti sestopanja ni bilo nobenega sopenja, nobenega počivanja. Dokler nisem pristal v baznem taboru, odvrgel težkega nahrbtnika in se sesedel na posteljo v svojem šotoru. V bazi sem do zaključka naše misije spremljal uspehe in neuspehe, ki so se vrstili v naslednjih dneh. Dogodke, polne radosti, pa tudi žalosti, bolečine in nazadnje smrti. O tem je bilo že dovolj povedanega in napisanega. Jaz sem si moral odgovoriti na vprašanje o dveh stvareh, ki sem jih omenil na začetku tega pisanja. Film in alpinizem v Himalaji. Ne glede na to, da sem bil izkušen snemalec, v tistih naravnih danostih sam nisem bil zmožen posneti boljšega, bogatejšega slikovnega materiala, kot sem ga. Moral bi imeti asistenta, alpinista brez ambicij po dosežkih na gori, ki bi me spremljal, mi asistiral in me ob kritičnih situacijah varoval. To pa na žalost nikogar ni zanimalo. K sreči je vsak film sestavljen iz mnogih komponent, zaradi katerih mi je vendarle uspelo ustvariti dokumentarec, ki je bil povabljen tudi na mednarodni festival gorniškega filma v San Sebastia-nu v Španiji, kjer je prejel srebrno priznanje Gorosti de Plata. Svojo pot od Tabora 1 do približno sedem tisoč petsto metrov, do koder mi je uspelo priti, lahko razdelim na dva dela. Na vzpenjanje, kar pomeni živalske napore s preprosto nujo po preživetju, brez kakršne koli človeške želje po dosežkih. Drugi del te poti pa je bivanje v šotoru. Čas samote, ki to ni bila. Čas, ko sem se zavedal, da nisem nikoli sam. Da je vse, kar obstaja, z menoj vred povezano v enost. Tam sem se v dolgih samotnih urah pogovarjal s svojim duhovnim jazom in s tistimi, dostikrat tudi zmedenimi razmišljanji tavajoč iskal svojo stezo. V vedno bolj jarki luči so se mi počasi odkrivale drugačne resnice o meni in svetu, ki me obdaja. Na seznamu vrednot se je marsikaj spremenilo. Mislim, da se bo spreminjalo, dokler iščočega duha ne prekrije zastor dokončnosti. Naj končam tole resno pisanje z nekoliko zabavnejšo zgodbico. Ko sem Poldetu Bibiču pripovedoval o svoji avanturi, sem mu omenil tudi, da mi je tam gori odmrlo kar veliko možganskih celic. Odvrnil mi je, da se njemu dogaja isto, kadar se poglobljeno posveti čaši. Lahko sem mu odgovoril le: »Pa s precej manj napora.« O Dvojni tovor. Gre za preživetje. Foto: Stane Klemene £ H co W > CO £ £ o (N m Ena od epizod v mojem življenju matjaž Culiberg Matjaž Culiberg pri oddajanju Arhiv Matjaža Culiberga To je bil čas, ko je Val 202 začel svojo pot in se je preselil iz studia na teren. Idejni oče koncepta, ki je nastajanje programske vsebine prinesel med ljudi, je bil Marijan Krišelj. Z njim sem uspešno izvedel več neposrednih javljanj z gora, tudi od tam, kjer pred tistim časom še ni bilo mogoče. Dobili smo prve brezžične oddajnike, in tako se je rodila ideja, da bi ob načrtovani jugoslovanski odpravi naredili prenos z Mount Everesta ali pa se od tam vsaj poskusili javiti. Takrat sem bil tonski tehnik na Radiu Ljubljana, imel pa sem tudi vse potrebno znanje s področja radioamaterstva. Poleg tega sem se preizkusil tudi v novinarstvu na Valu 202. Rad sem zahajal v gore, opravil sem nekaj plezalnih tečajev, bil na tečajih za gorske vodnike in deloval kot aktivni član Planinskega društva RTV. Te veščine in znanja so bili prav tisto, kar je bilo potrebno za tak podvig, zato so me izbrali za člana odprave. Resnosti položaja sem se zavedel, ko sem dobil uradno vabilo na sestanek Komisije za odprave v tuja gorstva. Kmalu se je izkazalo, da naloga ne bo preprosta, saj naj bi opravljal delo tehnika, ki skrbi za vso komunikacijo na odpravi, poskrbi za komunikacijo med v* ■■v Matjaž Culiberg na zvezi Portret Franca Novinca zveznim oficirj em in Katmanduj em za uradna vsakodnevna poročila ter hkrati pokriva vsebinsko in tehnično poročanje za Radio Ljubljana, predvsem za Val 202. To bi bilo preveč dela za enega človeka, in tako smo se v hiši dogovorili, da greva na odpravo dva. Za izpeljavo tega zahtevnega komunikacijskega podviga se je nabralo več kot dvesto petdeset kilogramov nujne tehnične opreme. To so bile tri KV postaje z antenami, ki so bile izdelane posebej za to odpravo iz steklenih vlaken, štirinajst posebej izdelanih UKV postaj (walkie-talkie) za komunikacijo med alpinisti na hribu in baznim taborom, natanko trideset kilogramov težki suho polnjeni akumulatorji, ki vzdržijo pri nizkih temperaturah, dva agregata za polnjenje akumulatorjev, kasetofoni za snemanja intervjujev ali pogovorov na hribu, stotine zvočnih kaset ter bencin in olje za agregata. Spomnim se velikega in močnega fanta, ki si je oprtal dvojni tovor - dva akumulatorja - in ga nosil več dni, vse do Namče Bazarja na višini 3440 metrov, ter si tako prigaral dvojni zaslužek. Sodelavec in prijatelj Slavko Šetina je prevzel skrb za opremo in njeno delovanje (agregate, antene, radijske postaje in akumulatorje) ter za izmenična javljanja za vsakodnevna poročila. Jaz pa sem poleg tehničnih nalog skrbel predvsem za vsebinsko poročanje o odpravi in temu namenjal več časa in pozornosti. Odprava je trajala skupaj več kot sto dni, od tega sem v baznem taboru na ledeniku Khumbu preživel nekaj več kot sedemdeset dni. V tem času nama je s kolegom uspelo poskrbeti za nemoteno komunikacijo in koordinacijo na gori, za vsakodnevno javljanje zveznega oficirja s Katmandujem, za poročanja dvakrat dnevno za Radio Ljubljana, snemala sva intervjuje z alpinisti in omogočila članom odprave redne stike z domačimi. Intervjuje z alpinisti, domačini in udeleženci odprave sem snemal na kasete in jih po hitri pošti s pomočjo nosačev pošiljal do Lukle in od tam z letalom do Brnika. V radijskih studiih so nato pogovore zmontirali in pripravili za oddajo. V tem času smo pripravili osem-inštirideset ur programa z neposrednimi javljanji, reportažami, intervjuji in komentarji. Ob vrnitvi so nama mnogi čestitali, saj je bila to prva odprava v zgodovini, ki je bila ves čas neposredno medijsko pokrita. "Odpravo smo spremljali kot nogometno tekmo, le da je trajala mnogo dlje," je bil odziv enega od poslušalcev. Toda kljub temu da nama je uspelo narediti neposredni prenos iz baznega tabora, številna javljanja v program Vala 202, da sva pošiljala dnevna poročila tudi v preostale programe Radia Ljubljana, priklicala reševalni helikopter za poškodovana člana avstrijske odprave iz sosednjega tabora in pozneje še za naša alpinista Marjana Manfredo in Vikija Grošlja, ter za arhiv posnela znamenite besede "Tone, na vrhu sva," je zdaj, po štiridesetih letih, dosežek poročanja z odprave v tehničnem in programskem smislu postal samoumeven. Po vrnitvi z odprave se mi je na RTV Ljubljana odprla popolnoma drugačna, a nič manj zaželena pot. Kot tonski mojster za klasično glasbo sem snemal vse slovenske simfonične orkestre in izvajalce klasične glasbe, kot tudi številne priznane tuje umetnike. To je postalo delo, ki me je spremljalo skozi vso mojo poklicno kariero. Zasuk v profesionalni poti pa je bil razlog, da mi ni uspelo ohraniti stika z ostalimi člani odprave oziroma z alpinizmom. Odprava na Everest je tako postala le ena od epizod v mojem življenju. Vsekakor prijetna izkušnja, na vsak način pa mi je vlila pogum in samozavest, da sem se pozneje brez strahu odločal za visokogorske trekin-ge marsikje po svetu. Nizal sem pot za potjo in vrh za vrhom. Že naslednje leto sem se ponovno odpravil v Himalajo, tokrat v Sikim pod Kangčendzengo, nato pa še na treking ob reki Ind v Ladaku. Na potovanju po Mehiki sva se z ženo povzpela na 5426 metrov visoki ognjenik Popocatepetl in kmalu zatem še na precej nižji Ben Nevis, ki je s skromnimi 1344 metri najvišji vrh na Britanskem otočju. Ko sta sinova Slovenci na Everestu Ime Datum Opombe Jernej Zaplotnik 13. maj 1979 prvenstveni vzpon po Zahodnem grebenu; Slovenska smer, tudi West Ridge Direct Andrej Štremfelj* 13. maj 1979 7. oktober 1990 prvenstveni vzpon po Zahodnem grebenu; Slovenska smer, tudi West Ridge Direct; *skupaj z ženo Marijo prvi zakonski par na vrhu Stane Belak 15. maj 1979 prvenstveni vzpon po Zahodnem grebenu; Slovenska smer, tudi West Ridge Direct Viki Grošelj 10. maj 1989 pristop po normalni smeri z južne strani Marija Štremfelj* 7. oktober 1990 *prvi zakonski par na vrhu Janez Jeglič Franc Pepevnik Pavle Kozjek 7. oktober 1990 22. maj 1997 23. maj 1997 pristop po normalni smeri z južne strani prvi slovenski pristop s severa pristop s severa; prvi (in za zdaj edini) slovenski vzpon brez dodatnega kisika Davo Karničar 7. oktober 2000 pristop po normalni smeri z južne strani in prvi spust na smučeh z vrha po smeri vzpona Franc Oderlap 7. oktober 2000 pristop po normalni smeri z južne strani Tadej Golob 9. oktober 2000 pristop po normalni smeri z južne strani Grega Lačen 9. oktober 2000 pristop po normalni smeri z južne strani Matej Flis 9. oktober 2000 pristop po normalni smeri z južne strani Viki Mlinar 21. maj 2005 pristop s severa Marko Lihteneker 21. maj 2005 pristop s severa, umrl med sestopom Roman Benet 17. maj 2007 pristop po normalni smeri z južne strani Tomaž Jakofčič 19. maj 2009 prvi in doslej edini slovenski gorski vodnik, ki se je na vrh povzpel s tremi tujimi gosti Tomaž Rotar 16. maj 2017 kot član tuje komercialne odprave je pristopil s severa Matjaž Culiberg pri popravilu agregata Honda Arhiv Matjaža Culiberga Matjaž Culiberg na pristopu Arhiv Matjaža Culiberga pj UD odraščala, smo skupaj potovali predvsem po Evropi. Na potovanju proti Nordkappu sem se zaradi slabega vremena sam povzpel na norveški Galdhopiggen (2469 m). Poti v norveških gorah niso markirane, a zaradi dolgih dni na severu je skrb, da bi te na poti ujela tema, odveč. Ob obisku svetovne razstave leta 1992 v Španiji sva s starejšim sinom osvojila najvišji vrh Pirenejev - 3404 metrov visoki Pico dAneto. Ob ponovnem obisku Iberskega polotoka in ogleda svetovne razstave leta 1998 v Lizboni smo načrtovali pot po severnem delu Španije v Kantabrijsko gorovje, kjer sva s sinom osvojila nekaj vrhov v pogorju, imenovanem Picos de Europa. Enaindvajset let po odpravi na Everest sem izpolnil tudi zaobljubo, ki sem si jo zadal še v baznem taboru v trenutkih razmišljanja, osamljenosti in domotožja, da se bom s sinom, ki je imel tedaj, ko sem odhajal na odpravo, šele osem mesecev, nekega dne vrnil med te gore. In res sva se leta 2000 sama podala na treking do ledenika Khumbu pod Everestom, na pot mojih spominov in nj egovih prvih težjih pohodnih preizkušenj. Ko sem poleti leta 2002 z obema sinovoma osvojil Ki-limandžaro (5895 m), sem izpolnil tudi lastna stremljenja. Naključje in nekaj trme me je dvakrat vodilo tudi na Japonsko. Prvič leta 2004 na pohajkovanje po nacionalnem parku Kirishima na otoku Kjušu, kjer sem se povzpel na vulkane Karakuni-dake (1700 m), Šišiko--dake (1428 m), Šinmoe-dake (1421 m) in Naka-dake (1354 m). Nočni vzpon ter pričakovanje jutranje zore in vzhajajočega sonca na sveti gori Fuji (3776 m) je bil bolj izziv za gorniškega snoba v meni kot pa planinski užitek. Prvo pot po deželi vzhajajočega sonca sem tako zaključil v sinovi družbi z vzponom na to sveto, a danes vse preveč posvetno goro. Popolnoma drugačna andinistična doživetja so se nama z ženo ponujala v Peruju z višinskim trekin-gom okoli vulkana Misti nad Arequipo in Cotopaxi-ja v Ekvadorju. Spoznavala sva svet andske lepote, pa čeprav ne na vrhovih, ki so v teh krutih krajih namenjeni samo vrhunskim plezalcem. Pred leti sem se ob drugem obisku Japonske podal še v njene Alpe in se vzpel na Tateyamo (3015 m), drugo med tremi svetimi gorami Japonske in najvišjim vrhom pogorja Hida (Severne Alpe), kar je bila za zdaj zadnja med mojimi pohodniškimi zgodbami. V senci tistih, ki so pisali zgodovino alpinizma, so te zgodbe nepomembne, a zame je vsaka med njimi velika. Ob tej priložnosti in na tem mestu si morda lahko privoščim še nekoliko intimnejši pogled na svoj odnos z gorami. Spomin, ki ga nekako nosim s sabo že vseh štirideset let, je spomin na trenutek, ko sem po vseh naporih, fizičnih in čustvenih, strahu, veselju in žalosti zapuščal bazni tabor in so se iz doline pod menoj iz reke Dudh Kosi dvigovali prvi monsunski oblaki, nad menoj pa se je razgrinjal jasen dan. Ozrl sem se nazaj. Nazaj na ledenik Khumbu, nad njim Pumori, Everest, Nuptse in Lotse. Obstal sem za trenutek in obšla me je neizmerna žalost. Žal mi je bilo zapustiti tako lep kraj. Kraj, kjer sem doživel toliko pretresljivih zgodb, kraj želja mnogih alpinistov, kraj razočaranj in tragičnih zgodb. In v tistem trenutku tudi kraj mojega najglobljega doživetja gora. V tistem trenutku sem si neizmerno zaželel vrniti se na ledenik. Ni me vleklo domov, kjer sta me čakala nekajmesečni sin in žena. In v tistem trenutku sem razumel, zakaj. Zakaj zahtevajo gore toliko žrtev in odpovedovanja. Vse zgodbe in dogodke, ki sem si jih ves čas prizadeval razumeti, sem nenadoma spoznal, dojel in ponotranjil. O Uzponi po celotnem Zahodnem grebenu 1979 Jugoslovanska odprava, prvenstvena smer, z juga. 1984 Bolgarska odprava, z juga. Hristo Prodanov prvi solo vzpon in brez dodatnega kisika, umrl med sestopom. 1989 Južnokorejska odprava, z juga. To naj bi bil tretji vzpon po celotnem Zahodnem grebenu, toda Korejska planinska zveza ga ni priznala, ker niso predložili slike z vrha niti opisa zgornjega dela smeri. V Himalajski bazi podatkov je vzpon označen kot nepotrjen. Dejansko sta doslej priznana samo dva vzpona po celotnem Zahodnem grebenu. Uzponi po Zahodnem grebenu skozi Hornbeinov kuloar 1963 Ameriška odprava, z juga. Prvi vzpon po grebenu, ogne se stene Lho La in Zahodne rame ter vršnega, najtežjega dela. Ker sta Hornbein in Unsoeld sestopila po južni strani, sta opravila prvo prečenje Everesta. 1986 Kanadska odprava, s severa. Sharon Wood je prva ženska v tej smeri in prva Kanadčanka na vrhu Everesta. 1989 Poljska odprava, z juga. Eugeniusz Chrobak je umrl med sestopom. Viri: Tone Škarja in Rodolphe Popier (Himalayan Data base) Peter Gillman, Everest: Eighty years of triumph and tragedy, 2001 (N E lz H GO W > CO z z C H-! Ol Po večerji Šrauf razpreda svojo viharno zgodbo: »Zaradi divjega stresanja je odpadel notranji šotor, hrano v apsidi je zasul sneg, ivje je z zrakom sililo v pljuča, pokvarjen zob mi je vrtal lobanjo ... ... Če bomo prišli gor, bomo plačali visoko ceno. To je taktika izčrpavanja, ko naveza za navezo klone. Nekaj me popada, mazohist se zdim sam sebi, ko se zavestno podajam na pot. Šerpe so ostali v šotorih, pri prvih skalah, pri vrvi se je obrnil tudi Stipe ... To je konec tudi za našo skupino. Klavrno se bomo potepli nazaj v enko, tepeni kot ščeneta na prepovedani poti. Podvomil sem celo v naš uspeh. Če se ne poleže, nas bo gora dotolkla, pa če bi nas bilo tisoč. Tiste bi rad videl, ki so nam v Ljubljani vpili, da smo številna odprava. Tam gori bi jih rad videl, ko misliš, da boš crknil ... Na pol slep sem se vlekel skozi kamin, ko mi je veter nosil sneg in pesek v obraz. Noro! ... Nobeden ne gre za menoj, skušajo popraviti podrti šotor ... Naložil sem si dve vrvi, ki sta ostali od prejšnjih . Nora pot obupanca ... Na naslednjem depoju sem naložil še petdeset klinov. Vsakih pet metrov sem se zavalil v sneg kot vreča krompirja in lovil tiste molekule zraka, ki so še tam ... Potem se greben položi, vrvi je bilo konec. Treščim ropotijo na tla. Nekam sem pa le prilezel ... Vrh je bil zavit v belo lečo, videla se je - čisto blizu - rumena stena ... Moral sem pogledati naprej za zaobljen hrbet, kaj nas tam čaka. S strahom sem se vlekel naprej. Pa je bilo vse do črnih skal eno samo veliko položno snežišče. Moral bi nazaj, pa sem hotel potegniti še eno vrv. Potem pa sem moral pol ure ležati med dvema skalama. Takrat sem podvomil celo v vrnitev. Ko je za trenutek ponehalo, sem pograbil tri kamne za spomin, ker sem bil prepričan, da se tja gor ne bom več vrnil ... Samo dol, dol, v enko, kjer bo mir, pa hrana, pa toplo ...« »In?« »Ja, pa ga vseeno bomo. Glej, že zdaj sem napol pozabil, kakšen hudič je bil.« Everest, Tone Škarja in člani odprave. Mladinska knjiga, 1981, str. 177-178. PLEZALSKE PRIGODE Miro Masnoglav Ueliko sreče in smeha Plezanje v Dolomitih Večina Slovencev pozna italijanske Dolomite po izrednih smučiščih. Veliko obiskovalcev imajo tudi poleti, saj so lahko dostopni in prepredeni s privlačnimi potmi in feratami. Obstaja pa prav posebna skupina ljudi, ki Dolomite po božje časti: plezalci. Tudi če bi plezalec ustvarjal te neverjetne gore, bi težko opravil boljše delo, kot ga je narava. Dolomitsko plezanje odlikujejo čvrsta, navpična ali celo previsna skala, neverjetni prehodi, izpostavljenost, veličastno okolje in v večini udobni dostopi. Zgodbe, opisane v prispevku, so se dogajale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo plezanje visoko na seznamu življenjskih prednosti udeleženih. Če bi plezalec ustvarjal te neverjetne gore, bi težko opravil boljše delo, kot ga je narava. Foto: Miro Masnoglav £ UD ALPSKA KOnUEÜCIJA Vida PetH 15. konferenca Alpske konvencije Alenka Smerkolj, nova generalna sekretarka Predstavniki osmih alpskih držav - Nemčije, Francije, Italije, Liechtensteina, Monaka, Avstrije, Švice in Slovenije, podpisnic Alpske konvencije, ki so se v začetku aprila zbrali na 15. konferenci v Innsbrucku, so sprejeli Innsbruško deklaracijo o podnebno nevtralnih in podnebno odpornih Alpah do leta 2050. Predsedovanje Alpski konvenciji je za naslednji dve leti prevzela Francija. Za prvo žensko generalno sekretarko Stalnega sekretariata Alpske konvencije je bila izvoljena Alenka Smerkolj, nekdanja ministrica za področje razvoja, strateške projekte in kohezijo v vladi Mira Cerarja. Alenka Smerkolj, ki bo svojo novo zadolžitev za naslednjih pet let prevzela 1. julija, je na tej funkciji zamenjala dosedanjega generalnega sekretarja, Avstrijca Markusa Reitererja. Cilji Innsbruške deklaracije so visoki. Povprečen dvig temperature je v alpskem prostoru, kjer živi štirinajst milijonov ljudi, skoraj dvakrat višji kot v okoliških območjih. To vodi v številne ekstremne Innsbruck, glavno mesto avstrijske zvezne dežele Tirolske ob reki Inn. Innsbruck ima okoli 120.000 prebivalcev in je od leta 1669 univerzitetno mesto. V znameniti hiši z zlatim balkonom, s katerega je Maksimiljan I. opazoval lepote mesta, domuje tudi stalni Sekretariat Alpske konvencije. Foto: Zdenka Mihelič dogodke in naravne nesreče. 15. konferenca je zato pripravila in sprejela 7. poročilo o stanju Alp na temo "Obvladovanje tveganja naravnih nevarnosti", ki poziva vse podpisnice Alpske konvencije k izvajanju priporočil po svojih najboljših močeh. V poročilu so kot ekstremni naravni dogodki prikazani žled, nevihte, poplave, snežni in zemeljski plazovi ter gozdni požari. Med ukrepi pa so kot dobre prakse iz Slovenije navedeni prostorsko načrtovanje in kartiranje poplavno ogroženih področij. Alenka Smerkolj Arhiv Alenke Smerkolj Župan Tolmina Uroš Brežan pred predstavitvenim plakatom projekta Tour Des Villes, pri katerem sodeluje Tolmin z revitalizacijo starega industrijskega področja. Foto: Vida Petrovčič Župan Bleda Janez Fajfar Foto: Vida Petrovčič "Verjamem, da bomo v okviru mojega mandata skupaj s sodelavci na stalnem sekretariatu, z vsemi državami članicami ter z vsemi drugimi deležniki, zmožni narediti konkretne premike v smeri uresničevanja zastavljene skupne vizije Alp kot pionirske regije za trajnostno življenje v osrčju Evrope. Pri svojem delu bom sledila sprejeti strategiji konvencije - večletnemu programu dela 2017-2022 in sprejetemu akcijskemu načrtu za leti 2019 in 2020. Glede na to, da je na zadnji Alpski konferenci predsedovanje Alpski konvenciji prevzela Francija, bo v prvih dveh letih zelo pomembno odlično sodelovanje s Francozi pri izpolnjevanju ciljev njihovega predsedovanja. Poleg tega bom naredila vse, kar je v mojih močeh, za dobro sodelovanje na EU-nivoju, predvsem v okviru strategije EU za alpsko makroregijo. Pomemben del svojega časa pa želim nameniti tudi promociji ideje, da alpske države postanejo zgled ostalim državam na svetu pri implementaciji Agende 2030, tj. ciljev trajnostne-ga razvoja. Agenda 2030 je zame vizija in hkrati strategija, kako je možno rešiti ključne izzive našega planeta. In prepričana sem, da Alpska konvencija s svojo dokazano povezovalno vlogo pri implementaciji ciljev lahko igra pomembno in vidno vlogo tudi na svetovnem nivoju." Alenka Smerkolj Innsbruška deklaracija zavezuje podpisnice k zmanjšanju prometa v alpskem prostoru, še posebej zmanjšanju izpustov CO2. Avstrija, ki je do sedaj dve leti in pol predsedovala Alpski konvenciji, je uvedla posebne Interrail vozovnice za potovanje z vlaki za mlade na območju Alp. Tudi sicer so posebno pozornost namenili mladim, ki so se na temo podnebnih ciljev ločeno sestali v italijanskem Meranu. Oblikovana je nova delovna skupina za zaščito tal, ki ji bo predsedovala Nemčija. Francija pa bo posebej posvetila izvedbi konkretnih projektov in povezavi na lokalni, regionalni ter nacionalni ravni. V sklopu 15. konference Alpske konvencije je potekal tudi Alpski teden z naslovom Jutri v Alpah, ki sta se ga iz Slovenije udeležila župana Tolmina in Bleda. Župan Tolmina Uroš Brežan je predstavil novo rabo prostora ter obnovo degradiranega nekdanjega industrijskega območja v Tolminu, kot so ga zasnovali v sklopu projekta skupaj z italijanskim Tolmečem/Tol-mezzo, nemškim Sonthofnom in Idrijo. Revitalizacija temelji na ohranjanju lokalne identitete s poudarkom na socialnih in ekonomskih virih. Župan Bleda Janez Fajfar, ki na konferenci sicer ni nastopil s posebno predstavitvijo, je za Planinski vestnik povedal, da je občina Bled včlanjena v dve organizaciji, in sicer Povezani v Alpah (Alpen Alianz), katere podpredsednik je, in Alpski biseri (Alpine Pearls); Bled se torej povezuje s turističnimi kraji, ki se bori- « jo za tako imenovano mehko mobilnost. Njihova prizadevanja stremijo k ohranjanju okolja in reševanju prevelike zasičenosti s turizmom. "Bled je že preveč zasičen, vendar ne vso sezono. Zato je treba turistični obisk razpršiti čez vse leto in ustvariti prometni re- ^ žim, da bo življenje na Bledu znosno tudi za občane. ^ Zgodba blejske obvoznice ima dve strani kovanca; na eni strani bo razbremenila promet, na drugi strani bo z gradnjo posegla v okolje," priznava Janez Fajfar. Obvoznice žal ne pomenijo manj prometa, ampak več. O S PLANINSKA ORGANIZACIJA Zdenka Mihelič Predstavljen idejni projekt koče na Korošici Skupščina Planinske zueze Slovenije 2019 Letošnja redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije (PZS) je potekala 13. aprila v Mariboru, kamor so ob praznovanju stoletnice društva povabili delegate planinci PD Maribor Matica. 6. junija leta 1919 je bila namreč ustanovljena Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva (danes PD Maribor Matica). Zbrani delegati planinskih društev z vodstvom planinske organizacije in gosti Foto: Manea Čujež Na skupščini se je zbralo 135 delegatov planinskih društev, sklepčnost je bila tako skoraj 47-od-stotna. Soglasno so potrdili poročila organov PZS ter okvirni vsebinski in finančni program dela PZS za leto 2020. Posvetili so se tudi članstvu v PZS, planinski infrastrukturi, zaščiti markacije kot blagovne znamke in marketinškim aktivnostim za povečanje prodaje planinskih tiskovin prek društev in planinskih koč. Osrednje naloge in izzive planinske organizacije, ki že vse od ustanovitve leta 1893 temelji na prostovolj-stvu, je predstavil predsednik PZS Jože Rovan: "Naše uveljavljene sisteme usposabljanja bomo morali prilagoditi zahtevam novega zakona o športu, kar je tudi priložnost za njihovo posodobitev. Hitro rastoči obisk gora in vremenske ujme so povečali potrebo po vzdrževanju planinskih poti, kar zahteva veliko dodatnega prostovoljnega dela markacistov in visoke materialne stroške. Zato upravičeno pričakujemo, da nam bosta KJPIAMINSKA v u W. SKUPSClNA M; ilaor-1i april Al pri tem ter pri okoljski in energetski sanaciji planinskih koč priskočila na pomoč država in turistično gospodarstvo. Pri delu z mladimi gre našim mentorjem zahvala za visoko število otrok iz vrtcev in osnovnih šol, ki so vključeni v planinstvo, več napora pa moramo vložiti, da jih zadržimo tudi v dijaških in študentskih letih. Verjamem, da so jim aktivnosti, kot so športno plezanje, alpinizem in turno kolesarstvo, lahko še kako zanimive." Planinska zveza je v svoje članstvo leta 2018 sprejela pet novih društev, na skupščini pa jih je tudi uradno predstavila; to so Planinsko društvo Kozorog, Planinsko društvo Treskavica Sarajevo, Plezalni klub FA, Plezalni klub Beta in Turnosmučarski klub LiMa. Tako pod okriljem PZS trenutno deluje 290 društev z več kot 58 tisoč člani različnih starostnih skupin. Pred samo skupščino so se predstavniki planinskih društev lahko udeležili dveh okroglih miz, ki sta zaradi Skupščina je bila soglasna, prisotnih je bilo 135 predstavnikov planinskih društev. Foto: Manca Čujež aktualnih tem poželi veliko zanimanja: Kakšna planinska društva si želimo včlanjevati v Planinsko zvezo Slovenije? in Planinske koče - temelj planinstva ali zgolj premoženje; obe temi predstavljata le začetek razprave v nadaljnje. V kulturnem programu pred začetkom skupščine so sodelovali Stane Kocutar, kantavtor Peter Andrej z avtorskimi priredbami pesmi Janka Glazerja in vokalna skupina MPZ OŠ Ludvika Pliberška Maribor. Planincem iz vse Slovenije je prijazno dobrodošlico izrekel podžupan občine Maribor Samo Peter Medved, na izhodišču Slovenske planinske poti jih je pozdravil Jure Fišer, predsednik PD Maribor Matica, srečno v gorah jim je zaželel tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Marko Matajurc. Z velikim zanimanjem so vsi skupaj prisluhnili predstavitvi idejnega projekta novega Kocbekovega doma na Korošici, ki jih je zelo navdušila. Kot sta povedala predsednik PD Celje Matica Franc Povše in arhitekt Rok Bordon, trenutno na podlagi idejnega projekta izdelujejo projektno dokumentacijo, začeli so tudi že s postopkom za pridobitev gradbenega dovoljenja. V letošnjem letu naj bi odstranili del neuporabnih ruševin in začeli izdelovati temelje nove koče, poleti pa bodo na Korošici poskrbeli za zasilno oskrbovanje v bivalnih kontejnerjih. Povše se je še zahvalil za namenski prispevek enega evra iz članarine 2019, ki bo namenjen za gradnjo koče, ki, kot je poudaril Povše, predstavlja izjemen finančni in logistični zalogaj. Letošnje leto bo kar nekaj prireditev, ki bodo povezale planince, turne kolesarje in vse ostale ljubitelje gora. Dogodek Slovenska turnokolesarska pot v enem dnevu bo 1. junija povezal turne kolesarje, ki se bodo podali na vseh 41 etap te krožne poti. Dan slovenskih planinskih doživetij 2019 pa 15. junija s pestrim programom za planince vseh generacij, turne kolesarje in druge ljubitelje narave vabi na Lisco. Odbor Planinstvo za invalide/OPP napoveduje dve akciji: akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah se po lanskoletnem krstu začenja 11. in 12. maja v Planinskem domu na Zelenici in v Koči na Planini nad Vrhniko, poletje pa bo zaznamovala v petnajstih kočah po vsej Sloveniji, ter akcija Stopiva skupaj, osvojimo vrh, ki bo 22. in 23. junija pokazala, da za slepe in slabovidne ni ovir. O Na letošnji skupščini so zbranim predstavili idejni projekt novega Kocbekovega doma na Korošici, ki naj bi ga odprli v letu 2022. Arhiv PD Celje Matica nouiCE iz VERTIKALE V četrtek, 18. aprila 2019, zvečer, so na ORF objavili, da od prejšnjega dne, t. j. srede, 17. aprila 2019, pogrešajo Davida Lamo in Hansjörga Auerja iz Avstrije ter Američana Jes-sa Roskellyja, ki so plezali v kanadskih Rocky Mountains. Nameravali so ponoviti smer M16 (VI, WI7+, A2, 1000 m) v Howse Peaku, ki so jo leta 1999 prvi preplezali Barry Blan-chard, Scott Bakes in Steve House. Izkazalo se je, da jih je med sestopanjem, potem ko so verjetno dosegli vrh, zasul velik plaz. S tragično preminulim Hansjörgom Auerjem, ki je bil letos v Ljubljani gost Festivala gorniškega filma, je Planinski vestnik objavil intervju v letošnji aprilski številki. Pruenstuena u Kanadi V kanadskem delu Skalnega gorovja v provinci Alberta so Luka Lindič, Nemka Ines Papert in Američanka Brette Harrington preplezali novo in šele drugo smer v vzhodni steni gore Mount Fay, 3235 m. Trojica je rešila problem strme vršne stene, ki so se ji so se Barry Blanchard, David Cheesmond in Carl Tobin leta 1984 Atletski raztežaj visoko v vzhodni steni Mount Faya Arhiv Luka Lindiča zaradi močnega sneženja izognili in iz nje pobegnili z dolgo prečnico proti desni. Vzhodna stena gore je nato dolgo čakala na ponovni vzpon. Leta 2016 je Lindič steno poskušal preplezati skupaj s pokojnim kanadskim alpinistom Marcom-Andrejem Lecler-com. Plazovi v steni so ju odvrnili od načrta, tako da sta poiskala druge cilje v okolici. Lani je Leclerc za vedno ostal na Aljaski, njuna skupna želja po vzponu čez vzhodno steno pa je še naprej tlela v Lindiču. Tako so 2. aprila Lindič, Papert in Harrington zgodaj zjutraj vstopili v steno. Plezati so začeli po obstoječi smeri East face, kjer pa ta zavije desno, so oni nadaljevali naravnost navzgor. Bivakirali so dvesto petdeset metrov pod robom stene. Naslednji dan jih je čakalo strmo The Sound of Silence v Mount Fay Foto: Luka Lindič plezanje v krušljivi skali s ponekod skromnim varovanjem. Vrh so dosegli v snežni nevihti v zadnjih trenutkih dneva. V soju čelnih svetilk so sestopili v dolino. Prvenstvena smer je dobila ime The sound of silence (M8, WI 5, 1100 m) v spomin na kanadskega alpinista Marca-Andreja Leclerca. Gre za lep uspeh trojice v odročni steni, ki že med pripravo na vzpon zahteva veliko trdega dela. Med štirinajstdnevnim bivanjem v tamkajšnjih gorah so prepešačili približno dvesto kilometrov. Uspešno na Aljaski Janez Svoljšak in Miha Zupin (oba AO Kranj) sta plezala v gorovju Revelation na Aljaski. Po prihodu na Aljasko sta najprej tri dni čakala na ugodno vreme za polet v gore. V mestecu Talkeetna sta le s težavo premagovala dolgčas, vse prej kot dolgčas pa sta potem doživljala na ledeniku v baznem taboru in okoliških gorah. Skupno sta preplezala pet prvenstvenih smeri, med temi so tri pripeljale na deviške vrhove. Dvakrat sta se obrnila med vzponom. 21. marca sta se najprej odpravila proti Piramide Peak. Tam ju je pršič odvrnil od vzpona, zato sta se preusmerila proti bližnjemu neosvojenemu vrhu Four Horsemen East, 2600 m. Nanj sta priplezala po vzhodnem grebenu, zato sta smer poimenovala East Ridge (M6/ Vrh Waliing Walla Foto: Miha Zupin M4, 50-70°, A1, 600 m). Vzpon je zaznamoval močen veter, zaradi katerega sta tudi položnejše odseke na grebenu preplezala po vseh štirih. Sledil je izčrpavajoč poskus vzpona na Golgotho, 2724 m. Plezanje s prepogostim čiščenjem odvečnega snega se je končalo pod velikim balvanom, čez katerega so se zaradi popoldanskega sneženja v njuno grapo začeli valiti večji pršni plazovi. Spust je bil temu primerno neprijeten. 27. marca sta ponovno odšla pod Golgotho, Odlične razmere v Slovenski smeri na Apocalypse North Foto: Miha Zupin tokrat v drugo smer. Vrh sta po novi smeri Father (AI5, 50-70°, 900 m) dosegla v šestih urah. 30. marca sta si izbrala še eno neosvojeno goro, Wailing Wall, 2450 m. Nanjo sta v sedmih urah in pol priplezala po novi smeri Secret (AI6/AI4+, 750 m). Za 1. april sta imela ogledan neimenovani vrh, ki leži v grebenu mogočne gore Apocalypse, 2848 m. Izbran vrh najverjetneje še ni bil osvojen. Vrh sta poimenovala Apocalypse North, 2750 m, preplezano smer pa Slovenian route |AI4+ R, M6, 50-80°, 1300 m). Plezala sta osem ur in pol. V smeri sta našla veliko dobrega snega in ledu, hkrati pa so čvrst granit pogosto sekale žile z zelo slabo kamnino, v kateri je bilo nameščanje varovanja težko. Zaradi tega sta se odpovedala sestopu po smeri in z vrha sestopila v neznano dolino na drugi strani gore. Čakala ju je dolga pot nazaj. 5. aprila sta bila pod naslednjo steno. Zadnji vzpon na odpravi sta opravila na gori Seraph, 2650 m. V sedmih urah sta preplezala novo smer in jo poimenovala The Last Supper for snow strugglers (M7/M4-5, 50-80°, 700 m). Prosto u Druju V Druju je odličen vzpon opravil Luka Krajnc z Nemcem Fabianom Buhlom. 24. marca je prosto preplezal smer Lesueur (M7, 900 m) v enem zamahu. Plezala sta devetnajst ur, prespala na vrhu smeri in naslednji dan sestopila. Navezo je ves čas vodil Luka. Proste ponovitve smeri so redke, sploh v enem dnevu. Smer je nastala leta 1952, prvi zimski vzpon pa doživela januarja 1983. Prvi prosti vzpon čeznjo se je zgodil januarja 2012, ko sta jo prosto preplezala pokojni Švicar Ueli Steck in Britanec Jonathan Griffith. Tudi onadva v enem dnevu. naše stene V marcu so bile razmere v stenah dobre, a ne toliko, da bi v njih vladala plezalna evforija. Izstopala sta vzpona v zahodni steni Brane. Marca sta jo dvakrat obiskala Žiga Oražem (AO Kamnik) in Matija Volontar (AO Jesenice). Steno je imel že dlje "pod nadzorom" Žiga. Med letošnjim plezanjem v sosednji Turski gori mu je pogled večkrat ušel vanjo in v bele trakove, ki so nakazovali lepe možnosti vzpona. Vstopni skok v smeri Secret Foto: Janez Svoljšak £ H co W > £ O (N m s Prvič sta zahodno steno Brane z Matijo obiskala 12. marca, ko sta preplezala Vojkino smer (V+/V, 460 m). Kombinirani prehodi z nekaj trave in dobim snegom so ju brez zapletov vodili do roba stene. Drugič sta jo obiskala 15. marca in opravila prvo ponovitev smeri Garfield ( VI+/V-VI, 600 m), ki ji nista popolnoma sledila. Potem ko sta za seboj pustila stolp in rdeče plati, sta namesto levo v plošče originalne smeri pod previsi zavila desno v tanek led. Od tod naprej ju je čakalo nekaj raztežajev strmega plezanja do dobre pete težavnostne stopnje, preden sta dosegla vrh. V Dolgem hrbtu je bila še vedno obiskana Teranova smer. Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom (III/II,70°/40-60°, 700 m) sta 23. marca preplezala Silvo Vrhovec (AO Železničar) in Marko Leban (AO Cerkno). Po vzponu sta si ogledovala še severno stran Ledinskega vrha, v njej opazila všečno linijo in jo preplezala. Pozneje sta izvedela, da je linija prvenstvena in jo poimenovala Ledinski elefant (65°/40-50°, 150 m), po skalni obliki v bližini. V Šplevti nad Zadnjico sta navezi iz AO Rašica in AO Cerkno preplezali Bogovsko grapo (90/70°, IV-, sneg 50°, 600 m). V Travniškem robu sta 23. marca Andraž Avbelj in Tanja Metličar prva ponovila še svežo smer Alpska psihadelija (III/3+, 300 m), ki je nastala februarja letos. V Srednjem vrhu nad Drežnico sta Jakob Kurinčič in Tilen Kemper (oba Soški AO) preplezala novo smer levo od smeri Grapa. Začela sta plezati po Grapi, po tristo metrih pa sta zavila levo in našla lepe snežne prehode. Novo linijo sta poimenovala Pozabljen v času (II-III/2, 75/50-60°, 350 m, 650 m celotna stena). Vzhodne sosede Krna je večkrat raziskoval Jure Laharnar (PK Idrija). Med enim izmed obiskov je v Škofiču odkril grapo s skrivnostnim zaključkom. Izkazalo se je, da grapa izstopi skozi okno. Nastalo je Skrito okno (III+, 75/40-55°, 120 m). Pred tem je v Škofiču preplezal še eno novo smer in jo poimenoval Za 50 centov (III, 75/4060°, 150 m). Ko zima začne prepuščati prostor pomladi, je vse več obiska v toplih ple-zališčih in sončnih večraztežajnih smereh. V marcu in aprilu so bila ple-zališča pri nas in v obmorskih krajih že polna plezalcev, alpinistični vzponi v kopni skali pa so bili še vedno redki. Omeniti velja redko obiskano prisojno steno Strevčeve peči nad Logarsko dolino. V njej sta Marko Mavhar in Marko Volk preplezala Simfonijo (VI, 450 m). Mavhar je pozneje sam z vrvjo preplezal še Mrtvaškega pajka (6b, 120 m) in Frika (6a+, 120 m) v Klemenči peči. Ta je bila v tem obdobju večkrat obiskana. V plezalno zimzeleni Vipavski dolini so bile redno obiskane tako opremljene kot nekatere neopremljene smeri, nastala je celo prvenstvena smer. V Kovku sta jo 30. marca preplezala Vid in Matic Štrancar, med predhodnimi obiski pa je pomagal še Jure Uršič (vsi AO Ajdovščina). Skalo so delno opremili z različnimi varovali, tako da ponavljav-ci z nameščanjem varovanja ne bodo imeli veliko dela. Smer je dobila ime Beng, beng (VIII-/VI, A0, 100 m). Zimski tabor za perspektivne alpiniste Prehodavci so bili izhodišče udeležencem letošnjega zimskega plezalnega tabora za perspektivne alpiniste. Tabor se je odvijal med 8. in 10. marcem. Udeležili so se ga vodji Peter Bajec (AO Železničar) in Nejc Mar-čič (AO Radovljica) ter mladi perspektivni alpinisti Aleksij Kraljič (AO Nova Gorica), Jan Palovšnik, Luka Kračun (AO Grmada Celje), Nace Kokelj, Blaž Karner, Krištof Fortuna (oba AO Ljubljana Matica), Anže Mihevc (Črnuški AO), Jakob Skvarča, Jurij Tratar (oba Akademski AO), Matic Štrancar (AO Ajdovščina), Krištof Frelih in Nejc Turnšek (AK Vertikala). Po dolgem petkovem dostopu je udeležence čakal meglen konec tedna. Megla in slabo predelan sneg v malih količinah so omejevali izbiro ciljev. Opravljeni plezalni vzponi po ocenah zato niso segali visoko, vsekakor pa so v danih razmerah tudi lažje smeri predstavljale lep uspeh. V soboto, 9. marca, je naveza Kračun-Kraljič preplezala Zahodni raz (II-III, M4, 300 m) v Mali Lopi. Gre za prvo znano zimsko ponovitev smeri. Drugi so se večinoma odločili za Malo in Veliko Tičarico. V tej sta poskušala Palovšnik in Štrancar, ki sta se obrnila v Direktni na Cekli-novo. V isti steni sta Marčič in Borič preplezala Varianto smeri Arh-Bud-kovič (IV+, M4, 270 m). V Mali Tičarici sta Karner in Frelih preplezala Smer za zlomljen carrytool (IV+, M4, 70°, 150 m), Mihevc in Istenič poskusila v Ceklinovi, Fortuna in Skvarča pa zaradi težav in krušljivosti obrnila med poskusom plezanja v novi smeri. Ba-jec in Kokelj sta s prvenstveno poskusila v Vršakih, vendar sta se zaradi slabih razmer obrnila po štirih razte-žajih. Bliže zimski sobi sta plezala Tratar in Turnšek, ki sta v Poprovcu preplezala varianto smeri OF (III/3, M4+, 500 m). V nedeljo so Bajec, Kokelj, Kračun, Kraljič, Palovšnik, Frelih in Bo-rič preplezali Grapo v Veliki Zelnarici (60°/40-50°, 300 m). Mihevc, Istenič in Fortuna so poskusili v Zahodnem razu v Mali Lopi. Marčič in Tratar sta preplezala novo smer v Mali Zelnarici. Poimenovala sta jo Ledvični kamen (M3+/4, WI3, 250 m). Takoj za njima sta jo ponovila Turnšek in Skvarča. Skupina SrnAR je vrnila gostovanje Člani Slovenske mladinske alpinistične reprezentance so lani avgusta odšli po izkušnje v Gruzijo. Razdrobljenost gruzijske gorniške organizacije je bila razlog, da je bil tedaj gostitelj le en. Letos med 1. in 10. marcem so re-prezentanti vrnili gostoljubje in povabili Gruzijce v naše Alpe. Povabilu se je odzvalo šest gruzijskih alpinistov. Poleg Archila Badriashvilia, organizatorja lanskega srečanja v Gruziji, so k nam prišli še Guram Imnadze, Temur Qurdiani, Bekar Phajishvili, Giorgi Te-pnadze in Zura Kvestadze. Pridružili so se jim bosanski alpinisti in alpinist-ke: Armin Gazič, Admir Andelic, Tarik Rustempašič, Amila Rujanac in Nejra Odobašic. Iz naših vrst so na srečanju sodelovali Sara Jaklič (vodja), Bor Levičnik (pomočnik vodje), Marija Jeglič, Matevž Štular, Matija Volontar, Aleš Česen, Luka Stražar in Andrej Jež. V različnih kombinacijah navez so plezali povsod po naših gorah. Obiskali so Tschadovo smer (AI3, II/III, 700 m) in varianto Tschadove smeri, smer Y (IV, WI4-5, 80°) v V steni Ojstrice. V SV steni Ojstrice so preplezali Jutranjo kavo (IV, 550 m). V Škarjah so preplezali Marjetico (AI4, 400 m), v Turski gori obiskali Szalay-Gerinov greben (III+, 500 m) in Peščeni raz (IV/II-III, 350 m), v Brani pa preplezali smer Alpi (45-55°, 450 m). V Planjavi so preplezali dobro narejeno Belo Plezalni nahrbtniki Pripravljeni na avanturo. r www.factorystore.si grapo (V, M4, 1000 m). V Mali Radu-hi so se podali v Zagorčevo smer (V+, 135 m), Parkljev steber (M6+, 135 m) in ZZ (IV+, 125 m). Seveda ni šlo mimo našega najvišjega prelaza. V Nad Ši-tom glavi so preplezali Kranjsko poč (M5, 250 m) in Ribo (M5, 250 m), v Vrhu Kraj sten Zimsko smer (III—IV, 500 m), v Mali Mojstrovki pa Buti-narjevo grapo (III/II, 200 m). Gostje so spoznali še večraztežajne smeri v Klemenči peči, športno plezanje v Ospu in orodjarjenje v Hrastniku. Novice je pripravil Mitja Filipič. ji je na najvišji stopnički delal družbo Jernej Kruder, četrta pa sta bila Anže Peharc in Lučka Rakovec. V začetku sezone poleg falange Japoncev suvereno deluje tudi Ondra, ki je enkrat zmagal in bil enkrat drugi. Novice je pripravil Jurij Ravnik. io Tokratne novice je najbolje kar nadaljevati pri prejšnjih. Španec Edu Marin je v kitajskem Getuju pričakovano v celoto povezal smer Valhalla, 14 raz-težajev dolgo streho, ki vključuje težavnosti 8c+, 8c+ in 9a+. Vprašanje je, kdaj bo smer doživela prvo ponovitev. Verjetno ne prej, preden se na Kitajskem ne pojavi kakšen Adam. Tudi na zahodu ni nič novega. Zimski treningi se obrestujejo in čas je za realizacijo, preden v Španiji postane prevroče. Francoz Seb Bouin je v Olia-ni preplezal povezavo Mamichulo 9b, ki jo je prvi uspel sestaviti Adam On-dra. V istem plezališču je Margo Hayes preplezala Papichulo in tako (po La Rambli in Realization) zaokrožila "sveto trojico" 9a+. Seveda je prva ženska s tem dosežkom in nasploh ena redkih, ki se s tem lahko pohvali. Našemu Klemnu Bečanu manjka prav omenjena smer. Nekoliko stran, v Santa Linyji, je Sa-chi Amma preplezal smer Chrisa Sharme, Stoking the fire 9b. Po enaki oceni je z La Capello v Siurani posegel Američan Daniel Woods. Od naših se v formo vrača Klemen Bečan, ki je v Ospu prvi povezal smeri Working class hero in Leon ter smer ocenil s pošteno 8c. Če se vam zdi, da v novicah manjka uglednih imen, je to zato, ker že pridno trenirajo za novo sezono. Začel se je že svetovni pokal v bolderjih s tekmama v Meiringenu in Moskvi. Naš izkupiček? Izjemen! Janja Gar-nbret je dvakrat zmagala, v Moskvi Dejaunosti Planinske zueze Slouenije Po izidu prejšnje številke Vestnika se je osrednji dogodek Planinske zveze Slovenije (PZS) odvrtel 13. aprila, ko je v Mariboru potekala letošnja skupščina PZS, na kateri je bil predstavljen idejni projekt nove koče na Korošici. Več o skupščini pišemo v posebnem članku. Pred skupščino planinske organizacije je izšel Letopis PZS 2018, že deveti po vrsti, s predstavljenim delovanjem planinske organizacije v minulem letu. PZS je društva in klube, člane PZS, povabila k sodelovanju z izvedbo planinskih aktivnosti, katerih namen je širjenje rednega gibanja v naravi, varovanje narave in promocija različnih oblik planinstva, namenjenih posameznikom različnih starostnih skupin. Sofinancirane bodo aktivnosti, ki bodo izvedene med aprilom in oktobrom 2019. Letošnji dan slovenskih planinskih doživetij bo 15. junija na Lisci, na katerega vas PZS in soorganizatorji vabijo na celodnevno planinsko dogajanje za mlade planince, družine in odrasle; organizirali bodo vodene planinske in turnokolesarske izlete, plezanje na plezalnem stolpu, predstavitev gorskega reševanja in osrednjo prireditev s sprevodom praporščakov. Odbor planinstvo za invalide/OPP je med 29. in 31. marcem izvedel že četrto usposabljanje za strokovni kader na Planinskem domu na Uštah - Že-renku. Inkluzijski pohodu ob dnevu za spremembe pa je potekal 5. aprila na Planino nad Vrhniko, kamor se jih je kljub napovedanemu muhastemu vremenu odpravilo več kot sto med njimi devetindvajset vrtčevskih otrok, celo pohodnik s Korzike in planinec na invalidskem vozičku. Do 15. aprila ja potekalo glasovanje za Best of Slovenia s strani Akademije za turizem Slovenije, v kateri sodelujejo številne organizacije, med njimi tudi PZS. Mladinska komisija (MK) je sredi marca izvedla zimsko planinsko šolo, katere se je na Pokljuki udeležilo šest tečajnikov. MK je skupaj z Mladinskim odsekom PD Ljubljana - Matica aprila popejala študente na pohod na Kofce. Izvršni odbor MK je potrdil dva prenovljena pravilnika, in sicer Pravilnik planinskih orientacijskih tekmovanj in Pravilnik planinske orientacijske lige. Objavili so javni razpis za izbor izvajalcev za sredstva v letu 2019 iz programa Osnovni in dodatni programi planinske dejavnosti mladih, odobrenih s strani Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS in Urada za mladino RS za planinska taborjenja v skupni višini sedem tisoč evrov. Rok za oddajo vlog je 27. maj. MK je poročala o planinskem orientacijskem tekmovanju Podravsko--pomurske orientacijske lige, ki so ga uspešno pripravili v PD Ruše. Med 20. in 27. julijem bo v Planinskem učnem središču Bavšica potekal seminar za mlade za pridobitev naziva mladinski voditelj. Mladi nad 16 let oz. z zaključenim prvim letnikom srednje šole se lahko prijavijo do 2. junija. MK je društva in klube opozorila na predpisano izpolnjevanje pogojev za prevoz otrok. Mednarodni mladinski plezalni tabor bo potekal od 11. do 17. avgusta v češkem peščenjaku v soorganizaci-ji Mladinske komisije Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA Youth Commission) z državami organizatorkami (Slovenija, Češka, Slovaška, Madžarska in Hrvaška). Vodniška komisija je nadaljevala s kopnimi izpopolnjevanji za vodnike PZS. Gospodarska komisija je izdala Priročnik za planinske koče, v katerem povzema zakonska določila za obratovanje planinskih koč v Sloveniji. PD Iska Kranj je objavila prosto mesto oskrbnika ali oskrbniški par v Domu Čemšenik, PD Dol pri Hrastniku pa daje v najem Planinski dom v Gorah za obdobje enega leta z možnostjo podaljšanja najemnine. Komisija za planinske poti (KPP) je 22. marca v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu pripravila zbor KPP, na katerem so se zbrali načelniki markacijskih odsekov planinskih društev. Zbrane delegate so med drugim seznanili s predvidenim novim geografskim informacijskim sistemom, ki bo osnova za nadgradnjo z digitalnimi orodji za poročanje in delo markacistov. PD Kamnik je sporočilo, da je pot iz Stahovice na planino Osredek zaprta, možen je obhod po planinski poti, ki vodi po cesti do Klemenčevega in naprej prek Kranjske senožeti. Prvo letošnje obnovitveno usposabljanje markacistov kategorije B je potekalo 30. marca pod Gradiško turo. Tečaj za varno delo z motorno žago za markaciste pa bo organizirano skupaj s Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo v Postojni 25. maja. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) je konec marca opozorila, da gre zima resda že h koncu, a živali vseeno ne gre motiti pri njihovem prebujanju v nov življenjski cikel. KVGN in Odsek za varstvo gorske narave PD Nova Gorica vabita na poletni naravovarstveni tabor za osnovnošolce ob reki Kolpi med 28. julijem in 3. avgustom. Rok za prijavo je 15. junij. Ljubitelji narave Meddruštvenega odbora planinskih društev Dolenjske in Bele krajine so se zbrali na letošnji prvi naravovarstveni ekskurziji v počastitev mednarodnega dneva voda in ob zaključku že dvanajstega tečaja za gorske stražarje. Na projektnem podobmočju Pohorje so za izboljšanje stanja in zagotavljanja dolgoročnega ohranjanja travišč začeli odstranjevati zarast na območju Pla-ninke (neposredna bližina Lovrenških jezer), Mulejevega vrha, Ostruščice, Kraguljišča in Klopnega vrha. Komisija za alpinizem (KA). 1. marca je odšla na pot alpinistična odprava Chamlang 2019 za mlade perspektivne alpiniste, ki še nimajo (veliko) od-pravarskih izkušenj. Cilj odprave je severna stena gore Chamlang (7321 m) v Himalaji. Odpravo, ki se predvidoma vrne domov 17. maja, vodi Blaž Navr-šnik - Dolfa (AO PD TAM Maribor), pomočnik je Nejc Marčič (AO PD Radovljica), člani pa Matej Balažic (AO PD TAM Maribor), Borut Demšar (Akademski alpinistični odsek), Vid Vilhar in Krištof Fortuna (oba AO PD Ljubljana - Matica), Petra Klinar (Akademski alpinistični odsek), Domen Košir (AO PD Železničar), Neli Penič (AO PD Ze-lezničar) in Jakob Skvarča (Akademski alpinistični odsek). Med 8. in 10. marcem se je odvijal letošnji zimski tabor KA za perspektivne alpiniste. Tabora se je udeležilo šestnajst udeležencev; podali so se na Pre-hodavce. Komisija za športno plezanje (KŠP) je razpisala seminar in izpite za opremje-valce športnoplezalnih smeri, licenčni seminar za postavljavce športnoplezal-nih smeri in pozvala k pridobitvi statusa kategoriziranega športnika. Državno prvenstvo v hitrostnem športnem plezanju za vse kategorije je potekalo 20. aprila v športni dvorani I. OŠ Celje. KŠP je razveselila plezalne navdušence z novico, da bomo v tej predolim-pijski sezoni športne plezalce na svetovnih pokalih lahko spremljali prek prenosov TV Slovenija. Janja Garnbret je na uvodni tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju 6. aprila v švicarskem Meiringenu ugnala vso konkurenco in tako zmagovito začela predolimpijsko sezono. Do 12. aprila je bil čas glasovati za naslov Mladi up 2018, za katerega se je med o (N £ H co W > £ finalisti potegovala tudi mlada športna plezalka, 18-letna Vita Lukan, prejemnica srebrne medalje na mladinskih olimpijskih igrah Buenos Aires 2018. 25. maja bo na Kongresnem trgu v Ljubljani potekalo že tretje balvansko tekmovanje Triglav The Rock, na katerem bodo sodelovali najboljši balva-nisti sveta. Komisija za gorske športe. Z zadnjo tekmo na Okrešlju se je zaključil slovenski pokal v turnem smučanju za leto 2019. Najboljši po kategorijah so: med člani Matjaž Mikloša, med člani nad petinštirideset let Stane Lotrič, med članicami Alenka Lukič in Katarina Pritržnik, ter med mladinci Maj Pri-tržnik. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je imela svoj redni zbor turnih kolesarjev, in sicer 12. marca v prostorih PZS. Izobraževanje turnokolesarskih vodnikov je potekalo na Goričkem, večji poletni seminar se bo začel 8. in 9. junija v Kočevju in nadaljeval med 27. in 30. junijem na Valvasorjevem domu pod Stolom. KTK se je lotila dopolnjevanja in prenove vodniškega učbenika. Poseben dan za Slovensko turnokole-sarsko (STKP) pot bo 1. junija, ko bodo vsako od enainštiridesetih etap prevozili v istem dnevu in tako povezali celotno STKP. Turnosmučarski in kolesarski odsek PD Kamnik je v sodelovanju s KTK priredil tečaj turnega kolesarstva. Planinska založba PZS je v aprilu spomnila planince, plezalce in vse ostale ljubitelje gora, ki se bodo v majskih praznikih podali v hrvaške gore in stene, da lahko v planinski trgovini v prostorih PZS kupijo številne planinske zemljevide ter planinske in športnoplezalne vodnike hrvaških gorskih in plezalnih predelov. Zdenka Mihelič LITERATURA Gorazd Gorišek: V zasnežene gore. Izbirni vodnik. Planinska založba Slovenije, PZS, Ljubljana, 2019. 199 str., 26,90 EUR Nov vodnik za slovenske domoljube vsebuje 55 vodniških enot za tradi-cionaliste, ki najdejo potešitev svojega gorohodskega hrepenenja znotraj slovenskih gora. Obe spremni besedi, urednikova in (delno) avtorjeva, se začneta kot ljubezniv spominski potopis, kot naliv sveže mladostne krvi, ki meče s prestola uokvirjeno formalnost, in tako razobesi sočno vabilo na domačijsko planinsko gostijo. Domačno neformalnost podkrepi že kar naslov, zaradi preljube obvestil-ne in svarilne shematičnosti in nujne preglednosti, pa vendarle daje vso potrebno neprirezano svobodo uporabniku pri izbiri ciljev. Zdaj drži njegovo hrepenečo dušo na tisoč metrih višine ali celo niže, zdaj jo spodpihuje za močnejša doživetja v visokogorju - hopla! ampak Triglava ni notri! Seveda ne, saj je obdelan in prehvaljen že v neštetih vodnikih, tudi avtor Gorazd se mu je v nekem drugem pisanju že poklonil. V skrbi za človekovo dobrobit pa natrese avtor poln jerbas pouka in svaril, ki bodo inštruktorjem zadostovala tudi za majhen gorniški tečaj. Zelo prizadevno knjižico je mogoče pohvaliti tudi za vestno izdelavo - v njej skoraj ni tipkarskih ali slovničnih/ jezikovnih zdrsljajev - bolezni, ki vse prepogosto kuži današnjo slovensko publicistiko. Če pa bi se že kdo spotaknil ob zapletenost (ne)določne oblike pridevnikov, je jezikovni del treba vzeti v bran z neizpodbitnim dejstvom, da se tisti (ne)Slovenec, ki naj bi rabo (ne)določne oblike pridevnikov v slovenščini spravil v red, še ni rodil. Toliko bolj se uporabniku odvali kamen od srca, ko najde zapis Kalški Greben, ki je svoj čas delal čast tankočutnim prisluhnikom iz rodu Franceta Avčina, ALCOM Slovenski proizvajalec stekel z dioptrijo Viki Grošelj uporablja progresivna stekla Magic Sport in očala uvex sportstyle RX -ALCOM SPORT www.alcom.si/spart uvex Ukrivljena športna očala in stekla z dioptrijo dobite pri svojem optiku. Vlasta Kopača ..., ki so znali prisluhniti domačinom na bistriški strani gore, in vedeli celo, da domačini izpuščajo pridevnik "Kalški", tako da za oznako gore ostane samo "Greben" (z naglasom na prvem ozkem e-ju; na kokr-ski strani izgovarjajo ime kot Grebn, s širokim e-jem in tudi brez pridevnika), ta pa kot sinček edinček nujno napreduje v druščino lastnih imen in se enako okiti z veliko začetnico - v udarno diskreditacijo zapisa "Kalški greben", ki se je dandanes ježevsko ugnezdil v široko prostranstvo slovenskega pisanja. (Da ne bo pomote: avtor Gorazd in lektorica nista padla v to past!). Enako vpijoča zgodba se drži "Kočevskega roga" - ki ga v naši knjigi (Deo gratias!) sicer ni - a je vsem ljudem dobre volje jasno do zadnjih galaksij, da je "Rog" pravo lastno ime in se v vsakem položaju, s pridevnikom "Kočevski" ali brez, piše z veliko začetnico. Tudi tu pravijo domačini: "Saj mi besede "Kočevski" sploh ne rabimo; mi rečemo samo "Rog". Kako naj bi ga potem pisali z malo začetnico? (V rogu ležimo pobiti? - naslov knjige). Jezikovnih zank je še cela reč - človeška duša je neusahljivo ustvarjalna - a naj končam s prošnjo: ko se bo pisateljska plast goroljubcev odločila, da bo Kranjskogorcem širokosrčno pustila reči in pisati po domače Prisank, in bo pozabila na Prisojnik, naj . ah, saj menda ni nujno, da izpišem do konca; odgovor je na dlani; ponuja se kot svež jutranji žarek, ki po svojem prodornem poslanstvu razsvetli visoko nebo in prebudi mrakobno dno. Z vodnikom V zasnežene gore planinci poleg dobre kondicije in ustrezne opreme rabijo samo še zasnežene zime, v katerih bodo lahko uživali lepoto belih gora. Stanko Klinar Prenovljeni vodnik Koroška planinska pot V letu 2018 smo praznovali zlati jubilej pomembne planinske poti na Koroškem. Pred pol stoletja si je namreč Koordinacijski odbor mladinskih odsekov planinskih društev Mežiške doline zamislil in skupaj z Zvezo te-lesnokulturnih organizacij Ravne na Koroškem zasnoval vezno planinsko pot po planinah slovenske Koroške. Slovesno so jo odprli 16. junija 1968 v Ribnici na Pohorju in jo poimenovali Koroška mladinska planinska tran-sverzala. Snovalci poti so želeli z njo spodbuditi mladino, da bi pogosteje obiskovala gore ter mnoge druge naravne in zgodovinske znamenitosti. Za izhodišče poti sta bili na izbiro dve točki: Ribnica na Pohorju in Pir-šev dom nad Mislinjo. S Pohorja je bila pot speljana skozi Slovenj Gradec, čez gorovje okoli Mežiške doline in se je Sprehodi in pohodi po naravi s knjigami založbe UMco Nan Shepherd "T* o (N £ H co W > CO £ £ ŽIVA GORA Izpostavljeno v knjigarnah Mladinske knjige do konca maja 2019 Henry David Thoreau: HOJA Avtor knjige Waiden: Življenje v gozdu Nan Shepherd: ŽIVA GORA Spremna beseda: Robert Macfarlane Samo Rugelj: TRIGLAVSKE POTI Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije Robert Louis Stevenson: POPOTOVANJE Z OSLICO ČEZSEVENE Potopisna klasika PiTlivfflH L I IZNAJDBA NARAVE »* ■ L J ' SH H^UiiirjJJAjJ Naročila: na spletni knjigarni: knjigarno • 01/520 18 39 • knjigarna@umco.si WWW. Knjige založbe UMco so na voljo tudi v bolje založenih knjigarnah Jakopičevo razstavišče Vir: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Artinfoto končevala na Ravnah na Koroškem pri Domu železarjev. Med potjo je bilo 20 kontrolnih točk z žigi, ki jih je po-hodnik moral zbrati, da je hotel prejeti poseben častni znak. Sčasoma se je med koroškimi planinci pojavila zamisel, da bi uredili planinsko obhodnico. Zato so po odločitvi na Meddruštvenem odboru planinskih društev in klubov (MDO PD) Koroške skupaj z Zvezo športnih društev (ZŠD) Ravne na Koroškem pripravili Koroško planinsko pot (KPP) in jo slovesno odprli avgusta 2000. Gre pravzaprav za obnovljeno in dopolnjeno Koroško mladinsko planinsko tran-sverzalo, saj je dodatno speljana še po obmejnem pogorju severno nad reko Dravo. Zaradi tega je nastalo 11 kontrolnih točk več, skupno torej 31. Pot je dolga dobrih 230 kilometrov in zajema območja vseh občin koroške regije. Poteka po obronkih Gornje Dravske, Mislinjske in Mežiške doline ter povezuje pogorja Strojne, Kozjaka, Pohorja, Karavank in Kamniško-Sa-vinjskih Alp. Njen začetek in konec sta na Ravnah na Koroškem. Leta 2000 sta izšla lični Vodnik po KPP, ki ga je uredil Igor Glasenčnik, in Dnevnik KPP. Od prve izdaje vodnika sta minili že skoraj dve desetletji. V tem obdobju se je na pot podalo mnogo pohodnikov, ki so zapisane podatke s pridom uporabljali. Tako je značke in priznanja za prehojeno pot v času od ustanovitve leta 1968 do avgusta 2018 prejelo že 2633 poho-dnikov. Povpraševanje po vodniku je naraščalo, žal pa so zaloge že davno pošle. Poleg tega so na poti nastale pomembne spremembe, ki so narekovale tehtne popravke in nujne dopolnitve prvotnega besedila. Oboje je spodbudilo člane Odbora za Koroško planinsko obhodnico pri MDO PD Koroške, da so se odločili za izdajo prenovljenega vodnika. Izšel je marca letos, uredil ga je Franc Verovnik; založila sta ga ZŠD Ravne na Koroškem in MDO PD Koroške. Glede na osebno obarvane opise poti spada Vodnik po KPP med klasične planinske vodnike, katere zadnje čase nadomeščajo sodobnejši s kratkimi in jedrnatimi informacijami. Temeljiti opisi posameznih odsekov so vsebinsko posodobljeni in prilagojeni današnjim, spremenjenim razmeram na poti. Med drugim sta se spremenili lokaciji dveh kontrolnih točk: Ožbalt ob Dravi namesto HE Ožbalt in Volinjak namesto Pristova na Lešah. Uvedena je bila še nova točka na Kapli na Koz-jaku, tako da jih je zdaj 32. Fotografije v vodniku so povsem nove, dodani so zemljevidi posameznih odsekov za lažjo orientacijo, osnovni podatki in kratki opisi znamenitosti vseh dvanajstih koroških občin. Vodnik je opremljen s kodo QR, ki omogoča dostop do spletnega prikaza vodnika. Izšel je tudi prenovljeni Dnevnik po KPP. Vodnik in dnevnik je mogoče dobiti na ZŠD Ravne na Koroškem, v knjigarnah Mladinske knjige na Koroškem, v TIC-ih večjih koroških krajev, pri koroških planinskih društvih in v planinskih postojankah ob KPP. Franc Verovnik naraua nas pouezuje -Parki Dinaridou V maju prihaja na informativna mesta Triglavskega narodnega parka (Informacijsko središče Dom Trenta, Infocenter Triglavska roža Bled, Center TNP Bohinj v Stari Fužini, Zelena hiša TIC Kobarid in Slovenski planinski muzej v Mojstrani) zanimiva razstava Narava nas povezuje - Parki Dinaridov. Fotografije velikih formatov prikazujejo kar devetdeset zavarovanih območij, ki so združena v zvezo Parki Dinaridov in se raztezajo od Slovenije preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, Kosova, Črne gore in do Albanije. Razstava predstavlja naravne vrednote in kulturne znamenitosti zavarovanih območij ter koristi varovanja teh območij za lokalne prebivalce in ljudi, ki živijo v širši regiji. Mreža Parki Dinaridov je bila ustanovljena konec leta 2014 v Podgorici, kjer ima tudi sedež. S svojimi ukrepi želijo uresničiti skupni interes za izboljšanje varstva okolja ter trajnostnega razvoja in izboljšati sodelovanje med zavarovanimi območji v državah Dinarskega loka. Sodelovanje vključuje krepitev kulturnih in naravnih vrednot zavarovanih območij, njihovo promocijo in podporo zahtevam ter izvajanje dobrih praks na področju trajnostnega razvoja in upravljanja. Na razstavi poleg Mreže parkov Di-naridov sodelujejo člani Skupnosti naravnih parkov Slovenije. Ta Skupnost je nastala leta 2011 in združuje štirinajst upravljavcev zavarovanih območij Slovenije: Triglavski narodni park, Kozjanski regijski park, Notranjski regijski park, Regijski park Škocjanske jame, Krajinski park Debeli rtič, Krajinski park Goričko, Krajinski park Kolpa, Krajinski park Ljubljansko barje, Krajinski park Logarska dolina, Krajinski park Pivška jezera, Krajinski park Sečoveljske soline, Krajinski park Strunjan, Krajinski park Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib ter Naravni rezervat Škocjanski zatok. Enkraten mednarodni fotografski projekt nam sporoča, da nas narava povezuje, saj ne pozna meja. Triglavski narodni park pripravlja razstavo skupaj z Mrežo zavarovanih območij Dinaridov, WWF Adria in Krajinskim parkom Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Razstava bo stala pred info mesti in v razstavnih prostorih znotraj info mest TNP, na ogled pa bo možen do konca avgusta 2019. Ponuja edinstveno priložnost, da se seznanimo s prostori neokrnjene narave nekoč skoraj enotnega prostora. Politične meje za naravo ne obstajajo in pri njenem varovanju jih bomo morali znati preseči tudi upravljavci zavarovanih območij, seveda z vključitvijo širše javnosti. Ana Marija Kunstej Tik pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da se je poslovil France Zupan, prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu. O njem bomo več napisali v naslednji številki. J 'A U prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali ... TEmn mESEcn soteskanje, gore in energetika inTERUJU Tomaž Jamnik, Ludovic Ravanel, Herve Barmasse z nnmi nn pot Uisoke Ture gorenjska televizija www.gtv.si 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. frrimor$ki Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem üülPWI i/Si!k petek ob 17.05 h (■P.L f:» rA> g mm a diu Ognjišče E3T £ P m< SSlJifcifc "" -^IIC^ l^^^T JHRfflhfijSP7 H TOPI^M RADIO ST. 1 OD KOLPE DO BARJA radijska oddaja ČEZ HRIBE IN DOLINE vsak 3. četrtek v mesecu, ob 17. uri SESLISIMO! RADIO 99.5 MHz 106.8 MHz 107.9 MHz Rožna ulica 39 1330 Kočevje 1:01/893 99 10 F: 01 /SS3 99 24 E: info@univox.si HK 'ore J .4 mZ.rggM PLANINSKA SPD ZVEZA 1893 SLOVENIJE 1905 SsOf j T P3 Vabimo vas na g t. fcjj^t DAN SLOVENSKIH PLANINSKIH DOŽIVETIJ 2019 Lisca, 15. junij 2019 od 7.00 PLANINSKI POHODI IN TURNOKOLESARSKI IZLETI z različnih izhodišč na Lisco 10.00 DOŽIVETJA ZA MLADE PLANINCE. DRUŽINE IN ODRASLE (ustvarjalne delavnice. Jurkova učna pot. varstvo narave, plezanje, predstavitev gorskega reševanja, animacije in gibalne aktivnosti...) 13.00 ZBOR PRAPORŠČAKOV PLANINSKIH DRUŠTEV 14.30 OSREDNJA PRIREDITEV s SPREVODOM PRAPORŠČAKOV PLANINSKIH DRUŠTEV 15.15 PLANINSKA ZABAVA Z NAR0DN0-ZABAVNIM ANSAMBLOM FANTJE IZPOD LISCE Prireditev bo v vsakem vremenu, zagotovljen bo velik šotor na prireditvenem prostoru. Dodatne informacije: www.pzs.si,www.pd-lisca.si.www.visit-sevnica.si. Pri organizaciji sodelujejo: ü SEVNICA petno pribdnoK* Partnerji dogodka: . Telekom ~ ' Slovenije Slovenske železnlcc a4v — »Sloveri! jPleza Fundacija u Jj ■§športna loterija ^ ^.aJport