— 170 — Izgubljeni Jurček. j3|j||K opolnil je Jurček štirinajst mladih in razposajenih let. V krepkega, jlisi?! postavnega fantiča sc je povzpel, močnega kakor hrast in vit-TSSiia^ kega kot jelka. Vesela je bila mati upapolnega sina, ponosen je bil oče nanj. ln zgodilo se je lepega jesenskega večera. Baržunasto nebo se je temnilo, in sence so legale kot pogrebna koprena čez sanjajočo krajino. Prijel je oče Jutčka za rokav in ga je peljal pred kočo. Sedla sta na hrastovo klop. Večerni dih je pihljal in prinašal s seboj iantovske pesmi z vasi. Radostno je bilo večerno ozračje, in jesenske nade so plavale čez mračne poljane. Jurček in oče sta pletla živahen pogovor v iisti lepi večer. DeČek se je smehljal, ker je bilo vse tako prijetno in nebeškolepo. Ali naenkral . . . kakor bi bilo padlo raz sanjajoče nebo . . . stopilo je v dečkovo dušo nekaj neznanega, težkega in bolestnega. Mislil je Jurček, da se je utrnila plameneča zvezdica na črnini neba in se potopila daleČ, daleč za vztočno pogorje. In ostalo je v duši težko in dušečc . ., Tako je izginil Jurčku smeh raz lice v tistem upapolnem jesenskem večeru. Oče je opazil, kako je izginil ta smeh raz sinovo lice, in je menil, da je prišel resen čas zanj. Zato so tudi očetove besede poslajale resne... resne kakor življenje. Nič radosti ni bilo v njih in nič smeha . . . BVeš, dragi moj, močan si že, dovolj močan, da greš v življenje. Doslej sva skrbela jaz in mati zate, odslej pa se pehaj sam, kakor že moreš in znaš . . . Znaj, božja volja je tako, da posiane človek močan in vzame butaro na rame . . ." Težke in svinčene so bile te besede očetove. Jurček ni bil vajen takega pogovora, ker še ni pil trpkega keliha. Hipoma pa je prišlo . . . po božji volji je prišlo . . . v njcgovo dušo. Moralo je priti enkrat... ln pokimal je deček s težko glavo in je šepetnil komaj slišno: nPoj-dem, oče . . . Mizar bom ..." In zgodilo se je tako. Precej drugo jutro je navezal deček culico in je pokleknil pred očeta in pred mater . . . »Blagoslovita me!"... Tako se je poslovil od očeta skrbnega in od matere ljubeče. Zadnje besede roditeljev so bile : »Hodi z Bogom, in Bog bo hodil s teboj!" In Jurček je stopal po beli cesti v daljrri svet. Krmežljavo jesensko jutro je snivalo nad njim. Tuintam je zaškripal tovorni voz, in voznik je poknil z bičem. Jurček pa je premišljal nekdanje in bodoče dndve. Počasi in zamiš-ljeno je hodil, kakor bi ne vedel, kam naj krene . . . nKam?-' — " . — 171 — Težko je bilo vprašanje, in še težji odgovor. Ali Jurček je bil razumen deček in povrhu pogumen in močan. BKam vendar? — V meslo ali kamorkoli, kjer so mizarji." Lahek je b\\ dečku odgovor, in prav malo je pomišljal: Povsod, kjer solnce teče, se kruh peče. . . In zažvižgal je Jurček radostno popevko in stopal moško v pisani svet. V srcu pa so mu vendar vstajali žalostni spomini na žalostno slovo. Tako je potoval in cestoval Jurček, malo žalosten in tnalo veselr s culico v roki in z rdečico na licih — — — Prav srečno jc prišcl v trg in se je oglasil pri mizarju Kržetu. nKaj želiš, Uečko ?" ^Mizar bi postal rad, učen in umeten." Bln kaj so tvoj oče . . . kmet ka-li ?" ^ ,Kmet so, kmet . . . Jaz pa želim, da se izučim za mizarja." BDobro, dečko, prav dobro. Ostal boš pri meni in se boš učil. Velik si že dovolj in močan tudi." »Močan kakor hrast in velik kakor smreka . .. so mi dcjali oče." In vstajalo je v Jurčku velikansko upanjc. Mizar posfane, tako učer* kakor jih je malo na širokem svetu. Ko se bo izučil, ne bo delal sam nič več, ampak bo le ukazoval in bo učil druge. Lepo mu bo potekalo življenje svojo prijefno pot, in nikjer ne bo več srečal težkih misli in duhomornih skrbi. V upih pomladnih je odložil Jurček svojo culico in je postal mizar-ski učenček v tistem malem trgu pri mizarju Kržctu. Toda, ne vem zakaj — vsi mizarski učenčki so bili v tistem malem trgu razposajeni in hudobni. Vsi so hodili tisto široko pot, ki pelje malo- • krat v cerkev in često v hudobije. Tudi Jurček — žalujta, skrbni oče in Ijubeča mati! — je zabredel s tovariši na taisto pot. Nič več ni ostal tisti dobri in veseli Jurček nekdanjih dni, ampak je bil komaj medel spomin na L¦• nekdanjega Jurčka. Tudi pridnosti mu je zmanjkalo nekega lepega dne. Pričel je pohaj-kovati. To pa je bilo preveč mojstru Kržetu. Prijel je dečka za uho, ko je prišel na dom, in mu je-pokazal pot v svet: BHajdi, potepin!" In Jurček je potočil solzo in navezal culico ter šel križemsvet. Oči je povesil, ker ga je bilo grozno sram . . . In čez teden in dan je prispel h čevljarju Anžiču v tnalem mestu. »Kako, fante? . . . Bil bi rad čevljar?" . .. BDa, gospod, čevljar bi bil rad . . . Učen, da bi šival grofom in prin-"^cem svetle čevlje." »Prevelik in premočan si za čevljarja. Ti bi potrgal vso dreto." Ni šlo Jurčku v glavo, da bi mogel biti kdo premočan in prevelik. Zmajal je z glavo. nNo, pa ostani pri nas. Bomo poizkusili." ln Jurčku se je zopet porodilo pomladno upanje. K groiom in prin-cem bo hodil, ko se izuči, seveda le pomerjat svetle čevlje. Morda bo šival tudi belemu carju majhne, lepo okrogle čevlje, z biseri okrašene . . . — 172 ~ In odložil je Jurček culico in je sedel na okrogli stolček. Stare škrpete je vzel v roke in pričel zbijati z močno roko. Zgodilo se je pa spet nekega solnčnega dne, da si je zaželel Jurček vesele in poskočne tovaršije. Mojstra Anžiča ni bilo v delavnici, in---------- Jurček je odložil kopito in smuknil na ulico. Tak6 je zopet zašel na široko pot. Zdavnaj je že pozabii besed, ki sta mu jih v slovo govorila oče in mati: ^Hodi z Bogom, in Bog bo hodil s teboj." — Jurček je postal potepin, dan za dnem večji, da mu ga ni bilo para med čevljarskimi učenčki. ln prigodilo se je nekoč, da je prijel mojster Anžič svojega učenca za uho in mu pokazal pot v svet: »Hajdi, potepin!" Jurček je poločil dve debeli solzi, navezal culico in odšel križemsvet. In potoval je — izgubljeni sin — dolgo, dolgo širotn zemlje. Nikjer rii bilo obstanka zanj. Še danes potuje izgubljeni sin po svetu. Postaral se je že in izgubil tnoi. Strgan rokav nosi in palico beraško v rokah — — — A. P. Grigorjev .