Leto XXVII. Štev. 41.
Poštnina plačana v gotovini!
Lendava, 13. oktobra 1940.
Izhajajo vsak četrtek za sledečo nedeljo
Večja vrednost za državo je, ako stanujejo v majhnih hišicah velike duše, kakor če žive v velikih palačah ljudje suženjskih duš. (Epiktet)
Letna naročnina: na posamezni naslov 30 Din, na skupni 24 Din, za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev- položnice 1 1 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
Kaj dela našim nasproti nikom preglavice
Na videz je vsa pozornost in zvedavost ljudi osredotočena na orjaško svetovno vojno, ki se dogaja pred našimi očmi. Na videz hlastajo ljudje le za časopisnimi in radijskimi poročili, ki poročajo o številu potopljenih ladij in uničenih letal, kdo bo končno zmagal in kdo bo imel v bodočnosti nadvlado sveta.
Na videz, pravimo. Kajti čisto vsporedno s temi dogajanji se vrši neizprosen in nespravljiv boj zoper vse, kar je katoliškega. Napori nasprotnikov, zlasti naših rdečih hujskačev, da bi zadali katoliškemu svetovnemu nazoru in krščanstvu sploh smrtni udarec, niso majhni. Vsebine katoliškega svetovnega nazora se ne upajo naravnost lotiti, ker se zavedajo tudi oni, da imajo temelji krščanstva vekotrajno vrednost in božji izvor. Duhovne dragotine, ki jih vsebuje krščanstvo, svetijo našemu ljudstvu v temoti današnjih dni kakor sonce. In v tem oziru, to moramo pribiti, je nazor in nauk nasprotnikov krščanstva le slabo brleča sveča, ki je obsojena na brezpomembnost.
To je prvo, kar naše nasprotnike teži. Sami čutijo, kako imajo v svojem materialističnem in poganskem svetovnem nazoru zelo revno duhovno osnovno podlago. Njihove ideje se sučejo in razgrebajo le v nižinah in zato se izgubljajo v pesku. Nimajo nikakih velikih misli, ki bi celotne narode v resnici povezala in jih navdušila in jih s tem dvignila v višje obzorje. Da to dosežejo vsaj v nekoliki meri, se poslužujejo oglušujoče propagande in nasilnih sredstev. Le tako utegnejo doseči kakšne uspehe pri veternjaških nezrelih ljudeh. Kakor hitro pa zaslutijo močnejši nasprotni veter, pa zgrnejo jadra in začno igrati vlogo skrivnostnih šepetalcev pri ljudstvu.
Drugo, kar jim dela preglavice, je to, da takoj odkrijejo njihove zlagane metode. Ko mislijo, da so se tako zvito pripravili na vse s pomočjo vseh juridičnih paragrafov, da jim nihče ne bo kos, še manj, da bi mogli zaslediti njihove skrivnostne poti. Nenadoma pa, kadar najmanj pričakujejo, jih zalotijo pri njihovem poslu, da osuplo odrevene, kakor otrok, ko ga zalotijo pri kraji.
Sedaj pa zadoni naenkrat po vsej naši mili zemlji vse polno praznih besed o ubogem proletarskem ljudstvu. Nič novega ne povedo, le stare, obrabljene in oglodane fraze privlečejo na dan, z večjo z rabuko in vpitjem. To je zunanja maska, pod katero hočejo sprva previdno, pozneje pa jasno zanesti nekrščanski svetovni nazor med naše ljudi. Pa take igre se jim ne posrečijo vedno. Prekmalu jim strgajo maske z obrazov in končno vendarle sami morajo priznati, da gre v bistvu za boj med krščanstvom in modernim poganstvom, oziroma materializmom v najrazličnejših oblikah. Seveda je to neprijetna zadeva za nje, ker bi oni radi neopazno poprej spodkopali tla, da potem lažje vse, kar je „srednjeveškega“ in „zastarelega“ brez napora razvrgli in razrušili. Ali, kakor že povedano, hitro jih zalotijo in morajo svojo barvo priznati.
Kar jih pa najbolj boli, je pa dejstvo, da se naše ljudstvo trdno oklepa svoje vere. Naše ljudstvo je trdno povezano z vero, cerkvijo in svojo duhovščino, zato nasprotniki vse svoje glavne sile uporabljajo zato, kako bi s pomočjo zlobnih klevet in ponarejanja zgodovinskih dejstev pokopali zaupanje ljudstva do duhovnikov in cerkve. Oni se zavedajo, da
morejo zgraditi svoj materialistični in poganski svetovni nazor le na razvalinah krščanskega svetovnega nazora. Jasno je, da tukaj v prvi vrsti blatijo na duhovnike, ki uživajo zaupanje pri ljudeh in ki so varuhi čiste vere in kopati ugled duhovnikov jim je prva skrb. Zato stalno mečejo blato na duhovnike in cerkev. Morda imajo trenutno kaj uspeha pri posameznih ljudeh. Pri ogromni večini ljudstva in mladine pa imajo le nasproten uspeh. Upali so, da bo notranji razpad krščanstva mnogo hitrejši. Mislili so, da so korenine krščanstva pri našem ljudstvu že tako strohnele in posušene, da bodo to „zastarelo“ orodje, namreč duhovščino in cerkev, z lahkoto potisnili ob stran. Tako pa nasprotniki doživljajo razočaranje. Od dneva do dneva bolj spoznavajo, da je krščanstvo, ki že tisoč let vodi in uravnava življenje našega ljudstva, težko, zelo težko izruvati iz src našega ljudstva.
Lep sestanek širiteljev pri Sv. Sebeščanu
Naša Gorička je že sama po svoji legi lepa in vabljiva. Zlasti lepa točka je Sv. Sebeščan, odkoder se nam ob lepem vremenu odpira očarujoč razgled na vse strani. Lepa, prenovljena cerkev z novim farnim domom in ljudsko šolo ob njej na vrhu 300 m visokega hribčka, ni li to prava podoba slovenske zemlje? In ta kraj so si letos izbrali naši širitelji za svoj sestanek. Marsikoga je dolgotrajno deževje oplašilo, a v soboto popoldne, ko se je vreme pretrgalo se je zjasnilo tudi v njihovih dušah. Lepo vreme, prijazni in vedno nasmejani domači župnik, vse to je pripomoglo do tega, da se jih je zbralo v tolikem številu.
V nedeljo na vsezgodaj so že začeli prihajati od vseh strani. Peš, s kolesi, z vlakom, kakor je kdo mogel. Mnogi so se vozili po ure daleč s kolesom. Samo da so prišli sem. Brez dvoma je to požrtvovalnost ne glede na lastni dobiček, ampak za dobiček kraljestva božjega. Potem so poklekali pred spovednico, mladi in stari, ne samo širitelji, ampak tudi verniki sosednjih župnij in odhajali olajšani in potolaženi k obhajilni mizi, ki je ta dan imela veliko, veliko gostov, saj je trajalo spovedovanje čez poldne. Prvo mašo ob sedmih je opravil bivši urednik „Novin“ in urednik „Marijinega Lista“ g. Klekl Jožef zatem so sledile maše vsako uro do desetih. Ob osmih je daroval sv. mašo urednik „Novin“ s kratkim nagovorom, v katerem je poudaril zlasti pomembnost in važnost tiska v današnjih časih. Katoliški tisk je življenjsko vprašanje krščanstva sploh, torej tudi vesti vsakega človeka. Širitelji katoliškega časopisja so pravi apostoli v sodobnem smislu. Goreče širjenje katoliških listov je borba pod Kristusovo zastavo za širjenje Kristusovega kraljestva, v srcih ljudi in narodih sveta. Ob devetih je pristopil k oltarju domači g. župnik Janko Bejek in opravil sv. mašo. Ob desetih je stopil na prižnico g. Klekl in v nad vse lepi pridigi, ki jo je navezal na nedeljski evangelij, razgrnil pred verniki pomen današnjega sestanka. Ravno pred 43 leti, ko je ugašalo življenje sv. Male Terezike, je zaživel svoje duhovniško življenje kot novomašnik g. Klekl. Ona mu je kot posebna priprošnjica za duhovnike izprosila nešteto milosti. Zato je v zahvalo objavljal njeno življenje v „Marijinem Listu“. Istotako so se začeli pred 43 leti izseljevati naši ljudje v Ameriko, da si prislužijo boljši kos kruha. Vera naših ljudi je s tem prišla v nevarnost. Zato je mislil na vez, ki naj bi vezala naše ljudi z domačimi
kraji in obenem utrjevala ter ohranjevala vero. In ta vez naj bi bila naši listi. Božja previdnost mu je poslala bolezen, a obenem mu je dala v roke pero. In ravno pred 30 leti je dal slovo sebeščánski župniji, da je potem potom naših listov pridigal ne samo eni fari, ampak vsem ljudem doma in v tujini. Pred 30 leti je nastopil to pot, sedaj jo je doromal... Zato to pot končava tudi na tem mestu, kjer jo je začel in to breme odlaga na mlajša ramena in v mlajše roke. Tak je njegov račun.
Vsem je lepa, v srce segajoča pridiga segla do srca.
Za tem je imel sv. mašo prof. g. Alojz Šoštarec. Ne moremo tu iti mimo tega, da je vse prevzelo lepo ljudsko petje pod vodstvom g. Berdona, šol. upravitelja in je mladina z veseljem pripevala.
Sestanek v farnem domu
V šol. sobi se je nato zbralo okrog 50 širiteljev in približno toliko drugih ljudi, tako da jih je bilo vseh okrog 100. V uvodnih besedah je najprej pojasnil domači g. župnik Bejek v lepih, izbranih in navdušenih besedah pomen današnjega sestanka, ravno tukaj na tem gričku. Letos je namreč 30 let, odkar je zapustil g. Klekl še kot mlad duhovnik sebeščansko faro, da se je lažje posvetil domačemu tisku. „Verujte mi g. Klekl“ je naglasil g. Bejek, „da ste pustili pri sebeščanskih farnikih lepe, zelo lepe spomine“. Zatem je prisrčno pozdravil vse širitele, ki so prihiteli sem v tolikem številu in jih vzpodbujal, da nabirajo naročnike zlasti ob novem letu.
Besedo je povzel nato g. Šoštarec, profesor verouka na naši gimnaziji. Ta je bil skrbno pripravljen, lepo podan in srca vžigajoč govor, ki zasluži, da ga natisnemo v celoti. Z zanosom, s katerim je govoril, je podžgal širitelje k novemu delu. Kratka vsebina tega lepega govora, podkrepljenega z nazornimi primeri je tale: Naš
narod je ohranil dve veliki vrednoti: vero in slov. besedo. Kat. vera — to mu je bila svetlost v teminah težkih življenjskih borb in turških napadov, mu je bila bogastvo, ki kljub siromaštvu bogati naše duše. Naše cerkve in molitveniki, ki jih je imel vsak v domačem jeziku, so veliko pripomogli, da so vzdržali. Tiskana beseda rodi vse: dobre in slabe strani življenja, saj je tisk prva velesila sveta, ki povzroča družabne preobrate. Zato naj širitelji z nezmanjšano ljubeznijo širijo domači tisk, ker od tega je odvisna mladina. G. Šoštareca so navzoči nagradili z velikim odobravanjem, g. Klekl se mu je zahvalil in povdaril, da so širitelji — apostoli tiska. Nato širitelji izrazili svoje želje.
Lep sestanek je nato zaključil g. Bejek.
Tega sestanka so se udeležili razen omenjenih gospodov še gg. Varga Štefan, pertočki župnik, Varga Jožef, jürjanski župn., upravitelj, g. Zadravec Matija, črensovski župnik. Popoldne se je pridružil še soboški kaplan g. Rous Matija.
Širiteli so imeli nato obed v novem, farnem domu, gg. duhovniki in šol. upravitelj pa v župnišči, ob ½ 4 uri popold. pa večernice, ki jih je zelo lepo opravil ob lepem petju domači g. župnik. Urednik „Novin“ je še nato vsakemu širitelu podaril v spomin knjigo: „Na križopotji živlenja“.
S pogumom za novo delo so odhajali širiteli s tega prijaznega hribčka v svoje fare, ki so bile vse zastopane.
Čut hvaležnosti nam veleva, da se javno zahvalimo prijaznosti g. Bejeka, ker zanj to ni bila malenkostna skrb, njegovi požrtvovalnosti in gostoljubnosti. Istotako vsem, sebeščanskim farnikom, ki so s svojim petjem v cerkvi zelo povzdignili vso slovesnost.
Širiteli, kakor tudi drugi ljudje ne bodo zlepa pozabili tega sončnega dne, ki so ga preživeli v tem goričkem delu naše krajine.
Govor g. Verbanjšak Janka,
kateheta v Lendavi ob priliki blagoslovitve farnega doma v Turnišču
Mladina! Kot delegat kat. prosv. društva iz Lendave prihajam k vam, da vam prinesem iz naše obmejne Lendave najiskrenejše pozdrave nas vseh, ki z vami čutimo.
Ob tej slovesni priliki pa mi dovolite, da nekoliko razširim moje pozdravne besede.
Mladina! V smislu Kristusovega
nauka „veselite se z veselimi“ si povabila vse svoje sosede v želji, da bi se mi, tvoji sosedi s teboj veselili, s teboj radovali na ta tvoj dan, ki ti ga je pripravil sam Bog kot krono vseh trudov in nesebično-požrtvovalnih naporov g. dekana in njegovih zvestih sodelavcev.
Pod odkriljem tvojega duhovnega očeta otvarjaš danes tvoj prelepi farni dom. Če sem odkrit, moram priznati, da bi ti bil skoraj bolj nevoščljiv tega lepega doma, kakor pa, da bi se mogel s teboj veseliti zlasti še, če pomislim, kdaj in ali sploh bomo mogli tudi mi postaviti vsaj skromni domek naši obmejni mladini v Lendavi.
Toda bil bi prav gotovo zelo slab sosed, ako bi ti, draga mladina, povračal tvojo iskreno vabilo s grdo nevoščljivostjo in to še celo danes, ko je tukaj v starodavnem Turnišču vse tako lepo, praznično in sončno-toplo, kakor je lepo jasno in s sončnimi žarki prežeto nebo.
Pogled v tvoje sončno-tople, jasne oči, v tvoj v globoki hvaležnosti smehljajoč obraz, mi glasno pravi, kako radostno utripa tvoje mlado srce, zvesto si časov v katerih in kakšnih si dobila svoj farni dom. V oni nesrečni dobi, ko je zadivjala nad evropskim obzorjem bojna vihra, ko so se začeli rušiti trdno zidani domovi številnih družin in ko so začeli pri-
Družba sv. Rafaela
v Črensovcih za varstvo izseljencev iz Slov. Krajine naznanja:
1. da je poslala prošnje na naše poslanstvo v Pariz, štero to išče naše izseljence ki so se javili pri njoj;
2. da je naše ministerstvo financ odbilo prošnjo odseka za izseljence pri ministerstvi socialne politike, ki se zavzema zato, da bi smeli naši izseljenci brez carine prinesti v Nemčiji küpleno blago domo; zato družba opomina naše izseljence, naj v Nemčiji nikaj ne küpüjejo, ka bi šteli domo spravlati;
3. vsi tisti i samo tisti, ki so se pri Rafaelovoj drüžbi javili za izmenjave mark, naj pridejo v soboto, 12. oktobra v Črensovce v „Naš dom i vse svoje marke s sebov prinesejo. Naj so tü predpoldnom ob 8. vüri v prvom nadstropji v maloj dvorani „Našega Doma“.
2
NOVINE
13. oktobra 1940
hajati črez državne meje posameznih držav prvi begunci, plahi in zbegani kakor preganja zverjad, tedaj se je odločil vaš g. dekan, da postavi tebi, draga mladina dom, trden dom, v katerem boš našla sama sebe, pravo pot v srečno življenje in svobodno bodočnost. In danes je postala njegova zamisel ne kup kamenja ampak v prekrasno harmonično celoto zgrajen veličasten farni dom, dovolj primeren, da sprejme pod svoje okrilje tebe mladina.
Toda zgrešeno bi bilo, ako bi mislila mladina, da je poleg tvojega očetovskega doma ta farni dom edini tvoj dom ne nikakor ne. Glej tukaj ob moji levi strani stoji v vsej svoji veličastnosti še lepši dom, dom tvoje mlade duše — farna cerkev. Saj človek ima dušo, ki mu poživlja telo in naravno, da mora imeti tudi duša svoj dom, svoje zavetje, komur se umakne pred viharji življenja, kjer najde zopet svoj mir, svojo tolažbo in uteho morebiti vsa razdvojena, kjer pa najde tudi novih moči, nove energije za še hujše boje trdega življenja, kakor je zlasti danes.
A tukaj v tem farnem domu ob moji desni pa se bode pripravljalo tvoje mlado telo za samostojni nastop v življenju, tukaj se bo klesal tvoj razum v intenzivnem prosvetnem delu, da boš mogla v vsem javnem življenju stati trdna in odločna z jasnim pogledom v bodočnost, v pravo srečo tvojega življenja.
Ta farni dom naj ti pa mudi tudi v vsej polnosti ono pravo srčno omiko in plemenitost, ki jo zlasti današnja razrvana doba skrajno nujno potrebuje v svoje ozdravljenje.
Kakor izhajajo iz zlatega jutranjega sonca prelestni žarki, katerih se vse stvarstvo tako srčno razveseli, da, po njih hlepi, tako, draga mladina, liki tem na blagodejnem vplivu prebogatim sončnim žarkom izhajaj iz tega tvojega farnega doma, iz tega žarišča prave srčne plemenitosti, vsa notranje bogata in pripravljena kot jasni sončni žarek prodreti v sleherno kočo, objeti prav slehernega človeka v tisti bratski ljubavi, ki jo oznanuje le samo Kristus, naš Bog. In tedaj bo zajela po tebi in s tvojo pomočjo vso starodavno turniško župnijo res prava jutranja zarja srečnejše bodočnosti kot je sedanjost, toli zaželjeno in tudi potrebno farno občestvo bo postalo dejanska resničnost. In kako tudi ne! Saj padle bodo zadnje ovire, zadnji zidovi, ki takorekoč obdajajo ne naših domov, ampak naša srca, da se ne morejo približati bližnjiku v vsej požrtvovalnosti in ljubezni. Ta farni dom postane naj ti, draga mladina, šola plemenitosti, iz katere prihajaj polna viteškega duha.
Bodi pa ti ta dom tudi zvesti čuvar izročila tvojih očetov, tistih tvojih dedov, ki so jim bili narodni običaji in prekmursko-panonske tradicije
—	prežete verskega in slovensko narodnega duha ter od samih slovanskih blagovestnikov posvečene — nezlomljiv ščit in močna obramba v vseh njihovih borbah za svobodo zlato. Izneveri se izročilu in tradiciji dedov, pozabil boš kmalu tudi na vero tvojih očetov in kot narodni izkoreninjenec postal boš podoben trsu — omahljivcu. Vera tvojih očetov, izročilo tvojih dedov, to bodi ono ozračje, ki ga vsrkuj v tem tvojem domu v tvoja mlada srca.
Zato pa, ti o veličastni farni dom, zgrajen na najbolj solidni temelj
—	na mladino turniške župnije — stoj, kljubuj vsem viharjem v stoletja poznih rodov; poživlja naj te pa duša te dobre mladine, tista mehka duša, prepojena z večno lepim Kristusovim socijalnim naukom in prežeta globoke narodne zavesti njenih dedov!
Bog živi!
Delavnost Pija XII. v prvem letu vojne
pežu. To je posebno poslanstvo, ki ima namen pospeševati pravična in častna stremljenja po miru. Diplomatska delavnost sv. očeta, ki zasleduje poleg neumorne propagande za mir v številni nagovorih, pospešuje od začetka sovražnosti zlasti tri ciljo: Zaščita in pažnja življenja, lastnine, časti in verskega čustva. Človeško ravnanje z vojnimi ujetniki in preprečitev strupenih plinov kot vojno sredstvo.
V karitativnem oziru je organizirala sv. stolica obsežno pomoč za poljske, begunce iz Romunije, za finske katoličane, za francoske in belgijske begunce in za romunske begunce iz Besarabije in Bukovine. Božja Previdnost je hotela, da je današnji Kristusov namestnik že v zadnji svetovni vojni deloval v številnih pomožnih akcijah in si stem nabral plodonosne izkušnje. To delavnost ovirajo seveda danes mnogo večje težave, kakor pa v zadnji vojni. S pomočjo diplomatskih zastopnikov sv. Stolice je že dosegel mnogo uspehov. Končno moramo omeniti tudi papežko skrb za Italijo, ki že od lateranske pogodbe ima odlično, častno mesto v očetovskem srcu papeža. Tudi tu mu je bila dosega miru glavna skrb. Ko je nato Italija stopila v vojno, papež ni pospeševal samo dušnega pastirstva za vojake, ampak se je ponudil tudi zato, da je Rimu prizanešeno z razruševalnim bombardiranjem in da to doseže, je ostal papež Pij XII. stalno v Rimu. Tako je leto vojne obenem tudi leto pospešenega in široko zajetega karitativnega dela sv. očeta.
Ob priliki prve obletnice, odkar je izbruhnila današnja vojna, je objavil „Osservatore Romano“, o dosedanjih prizadevanjih Pija XII. za mir. Ta velika prizadevanja za mir Kristusovega namestnika je pač edina svetla luč, ki sveti v današjo temo. Pij XII je že v prvem svojem nagovoru ob priliki svoje izvolitve v sikstinski kapeli označil svoj delovni program s temile besedami: „Mir je sad ljubezni in pravice.“ Do izbruha današnje vojne je nato papež neprestano opozarjal in klical po miru. V velikonočni poslanici 1939. ob nastopu v lateranski baziliki pri prvih čestitkah kardinalskega zbora ob priliki rojstnega dne. S klicem miru je vedno povezal tudi klic po molitvi in spravi, da bi izprosil od Vsemogočnega milost in usmiljenje. Ko je pa kljub temu vojna že leto dni kruto dejstvo, ni minil menda noben dan, da ne bi namestnik Kristusov neprestano delal na to, da se narodi med seboj sporazumejo, združijo, da razprši sovražnosti in skrbi za uboge žrtve vojne. O tem pričajo njegovi številni krasni govori, zlasti je treba omeniti božično poslanico, kjer pij XII. objavlja 5 osnovnih zahtev za vse narode pravičnega in častnega miru: Pravica do življenja vseh narodov. Razorožitev- Mednarodna ustanova za izvedbo pravičnih pogodb. Uresničiti pravične zahteve narodov. Nujne revizije krivičnih pogodb. Točna in odgovorna ureditev človeške družbe na podlagi pravičnih božjih zakonov. V podobnem božičnim nagovoru je omenil tudi posebnega poslanca ameriškega predsednika Roosevelta pri pa-
„Gümlensko rešeto“ v roke.
Vsi tisti, katerim akcija za razdelitev hipermaksimuma na beltinskem veleposestvu ni po volji, se tolažijo s tem, da do delitve sploh ne more priti. Zakaj ne? Ker se je za teh 700 oralov zemlje javilo prek 3000 interesentov. In zato delitev nima smisla. Čudno, da s svojo pametjo tega ne uvidijo, da ima vsaka roba tem večjo vrednost, čim več kupcev se poteguje za njo. Tako tudi to dokazuje, da ima vsak košček naše zemlje za našega človeka neprecenljivo vrednost, pač pa država, ki ima nalogo skrbeti za red in blagostanje svojega ljudstva, naj nekoliko prerešeta interesente tako, da bo šla mimo malenkostnih ovir in uveljavila svoje pravično naziranje.
To bo storila na ta način, da bo vzela v roke veliko „gumlensko rešeto“ in začela prerešetavati one, ki se potegujejo za zemljo. In radovedni smo, kdo se bo našel na „srteli“ pod rešetom brez zemlje.
Kateri bi naj bili to?
a) Vsi oni, ki so podali neresnične podatke o svojem imovinskem stanju. Veliko je takih. Saj se je prijavil celo tak in trdno upa, da dobi, ki mu je oče posestnik na 15—20 oralih in kljub temu pravi, da nima ničesar, ker še
namreč ni podedoval.
b) Vsi dosedanji upravitelji in podupravitelji veleposestva kakor tudi nekateri uslužbenci, ki jih je uprava veleposestva predložila kot upravičence, ker vsi ti že imajo po večini svoja posestva. Istotako tudi kaki upokojeni železničarji ne morejo priti o poštev.
Težko nam je, da je naša banovina tako revna, da se tudi ona uvršča med ostale najrevnejše agrarne interesente. Semenogojska postaja se da brez škode prenesti v Rakičan in zamenjati z ondotno agrarno zemljo. Agrarni upravičenci tamkajšnje zemlje radi prepustijo v zamenjavo, ker bodo na ta način imeli mnogo bliže. S tem bi našim družinam, ki so številne na družinskih članih, bilo omogočeno lažje življenje. Semenogojska postaja pa omogoča le štirim ali petim dobre položaje in plače, naše družine pa so lačne zemlje in kruha.
Upamo, če bodo pravično prerešetavali, da pridejo na ta način do zemlje res tiste družine, ki so v resnici potrebne.
Pomislimo tudi na to, da imamo v lendavskem okraju manjše posestvo v javni upravi in še to je dano „z arende“.
Politične vesti
Nemško-angleško bojišče. Ves pretekli teden so bili ponoči in podnevi letalski boji, katerih obseg pa je bil manjši, kakor prejšnje tedne. Velikih skupinskih napadov v preteklem tednu ni bilo, marveč so se udejstvovala le posamezna letala, ki so ločeno metala bombe na številna mesta obeh nasprotujočih si taborov. Nemške bombe so bile namenjene angleškim vojnim industrijam, pristaniščem, prometnim potom, v glavnem pa le Londonu, ki je politično in gospodarsko osrčje angleškega imperija. Angleške bombe pa so veljale nasprotnikovim orožnim tovarnam, petrolejskim skladiščem, pristaniščem in letališčem, predvsem pa velikim nemškim zbirališčem na francoski in belgijski obali. Objavljene so bile tudi številke o izgubah v dveh mesecih letalskih bojev. Številke se ne ujemajo. Angleži poročajo, da so v avgustu in
in septembru sestrelili 2.116 nemških letal, med tem ko so svojih izgubili le okrog 600, Nemci pa poročajo, da so angleških letal zbili 2.400, svojih pa izgubili okrog 700. Velike izgube so Angleži utrpeli na morju, kjer so izgubili 27 ladij, med tem ko so oni potopili le 9 podmornic svojim nasprotnikom.
Pomen sestanka med Hitlerjem in Musolinijem. Pretekli teden je bil v znamenju velikih presenečenj za svetovno javnost. V petek se je odstrla skrivnost trozveze sklenjene med Nemčijo, Italijo in Japonsko, ko sta se na Brenerju sestala Hitler in Musolini v ta namen, da Nemčija in Italija sedaj, ko sta se zavarovali na vse strani, pričenjata izvajati svoj napadalni načrt na sredozemskem prostoru. Čeprav o sestanku na Brennerju niso izšla nobena podrobnostna uradna pojasnila, se da iz pisanja nemških in italijanskih časopisov dosti jasno razbrati, da se bo „drugo poglavje“ v sedanji vojni odigravalo predvsem na Sredozemskem morju in bo nemško-italijanski napad na tem prostoru veljal poskusu, da se Anglijo iz tega prostora politično in vojaško odstrani. Kaj ima Anglija na sredozemskem prostoru? Prvič ima tamkaj zelo močno brodovje. Drugič ima močno utrjena pomorska oporišča pri zahodnem izhod iz Sredozemskega morja pri Gibraltarju, nadalje v središču Sredozemlja na Malti in končno v vzhodnem delu Sredozemlja na vsej egiptski obali do Sueza, v Hajfi v Palestini in na otoku Cipru. Končno ima politične postojanke v zavezništvu z Egiptom, v zavezništvu s Turčijo in prijateljskih odnošajih z Grčijo.
Ka pravite?
Dnes, kda se je v mesnicaj podragšalo svinsko meso, mast, slanina i cene idejo vsemi naprej, so nešterni izvozničari ne pozabili stare šege, da že zdaj lüdje majo krumpiš, tikvi i zrnje, s šterim se svinje podkrmijo. Vse to pa more priti s celim pajšlinom i nogami vred po njuvoj voli v žep. Po te pa etak razmi, da so 24. sept. koštale
svinje 15 Din. kg. mrtve teže, a 1. okt. 14 50 Din, a 8. okt. pa 13 50 Din. — Tak kaple cena vsakši tjeden za 0 50 Din do 1 Din. Je to prav? I gde je tü oblast. Či se maksimirajo cene vsem življenjskim potrebščinam, naj se tüdi minimirajo cene kmetskim pridelkom pa živini.
Po državi
Nepismenost na Hrvatskem pada. Hrvatski časopisi vedo poročati, da je dosedanji uspeh boja proti nepismenosti na Hrvatskem zadovoljiv. Pri moških je padla nepismenost izpod 10%, pri ženskah pa je je še nekaj nad 20%. Pravijo, da se bo borba še neizprosno nadaljevala, tako da so celo tovarne stavile pismenost kot pogoj za sprejem na delo. Delavske knjižice imajo celo posebno vprašanje glede pismenosti delavca.
Trošarina za sladkor odpravljena. Na posredovanje slovenskih ministrov in na predlog finančnega ministra je min. svet podpisal uredbo, da se sladkor za sladkanje vinskega mošta v l. 1940. glede okrepitve sladkorja vinskega mošta oprošča državne, banovinske in občinske takse v tistih krajih, kjer grozdje radi slabega vremena ni moglo dobro dozoreti.
Novo milo dobimo. Trgovinski minister je dal naredbo, da se odslej naprej sme izdelovati le tako polnjeno milo, ki ima v svežem stanju največ 50% mastnih kislin, sme pa biti največ ena četrtina smolne kisline. Vse to pa zaradi pomankanja loja in drugih mastnih surovin.
Križeva pot izseljenskega duhovnika. V koncu preteklega meseca se je vrnil iz Francije izselj. duhovnik g. Tone Švelc, ki je pastiroval 8 let med slov. izselj. rudarji v Ametzu. To je posledica današnje krute vojne. Naravnost čudne, dogodivščine je doživel v tej vojni. Ko je Nemčija napadla Francijo, so se Francozi osvestili. Začeli so preganjati peto kolono. Osumljen je bil tudi g. Švelc, ki se je naselil v prazni hiši bivšega organizatorja komunističnih celic, ne da bi za to g. Švelc vedel. Pa so prišli orožniki, Švelca uklenili in s ključavnico privezali na roko drugemu Orožnik u in ga po dolgih zasliševanjih pri policijskih uradnikih osumili, da je najbrž nemški padalec, ker so baje nemški padalci skakali s padal s kolarjem in v črni obleki. Nato so ga poslali v samotno celico, kjer je moral ležati na golih tleh in je podboje vrat imel za blazino, ga tirali pred vojaško sodišče, pred generalni štab in konec je bil ta, da je višji častnik rekel g. Švelcu: „Pa imamo v teh časih mnogo več pametnih stvari, s katerimi bi se morali pečati, kakor pa s takimi oslarijami, ki nam jih nadrobijo nerodni orožniki.“ Med tem so Nemci silovito prodirali, ljudstvo je v natrpanih vlakih drvelo proti jugu Francije in g. Švelc je imel srečo, da se je vozil z zadnjim vlakom pred prodirajočimi Nemci, za katerim so Francozi spuščali v zrak vse mostove in železniške proge. Francozi so v mestih zažgali polne bencinske tanke, vojaki in civilisti pa so na postajah plenili vagone. Šest dni in šest noči se je g. Švelc vozil v neprijetni vožnji. Končno je dospel v taborišče, kjer so stanovali v barakah, v katerih je bilo 200 ljudi. Spali so na deskah,
v	nekakih predalih po 5 ljudi skupaj. Ti predali so imeli po več nadstropij. Najhujša nadloga v taborišču so bile bolhe in pa uši. Ko je bilo sklenjeno premirje, je na prošnjo jugoslovanskega konzulata bil izpuščen iz taborišča, kjer je živel med samimi komunisti. Nato je preko morja srečno prispel v Split, kjer si bo odpočil od naporov.
Banovinski prehranjevalni zavod v Ljubljani. Predsednik vlade Cvetkovič je odobril odredbo našega bana dr. Natlačena o ustanovitvi banovinskega prehranjevalnega zavoda v Ljubljani. Ta prehranjevalni zavod ima nalogo, da se za dravsko banovino enotno organizira in uvedejo posli za prehrano prebivalstva z življenjskimi potrebščinami.
Z novo uredbo o omejitvi avtomobilskega prometa je bilo določeno, da bo v nedeljah in praznikih vsak promet z luksuznimi avtomobili prepovedan. Prav tako bo prepovedano
voziti se vsak delavnik ponoči od 22. ure do 6. ure zjutraj. Uredba določa nekatere izjeme za tovorne avtomobile trgovskih tvrdk in za avtomobile državnih oblasti. Znova vpeljana omejitev avtomobilskega prometa je varčevanje z bencinom.
Kmet.
13. oktobra 1940.
NOVINE
3
Nedela
po Risalaj dvajseta i drüga Tisti čas idoči farizeušje tanač so držali, ka bi vlovili Jezuša vu reči. I poslali so k njemi vučenike svoje z herodianci, govoreči: Vučiteo, znamo, ka si pravičen i pot božo po pravici včiš i nemaš pazke na nikoga: ar ne gledaš na peršono lüdi: povej nam zato, ka se tebi vidi? jeli je slobodno dačo dati casari ali nej? Spoznavši Jezuš jalnost njihovo, veli: ka me sküšavate skažlivci? Pokažte mi dačni pejnez. Oni so pa prikazali njemi eden sod. I pravi njim Jezuš; Čidi je kejp ete i napisek: Velijo njemi: Casarov. Teda veli njim: Dajte zato, štera so casarova, casari i štera so boža, Bogi. (Mat. 27, 15 -22.)
Čeravno Bog ne gleda na človekovo veljavo, zavolo štere ga svet povišüje, pa vendar vsaki človek ma pri Bogi velko velavo.
Spomnimo se tistoga 38 letnoga betežnika v Betrajdi. Dugo je čakao, nišče se ga ne smilo. Prvi, ki se ga je spomno, je bio Jezuš. On ga je ozdravo.
Pri Jakobovom studenci je dugo govoro z nekov ženskov. Mogoče je bila to kakša imenitna gospa? Ne! Bila je uboga grešnica.
Tam sedi na figovom drevi nešče, šteroga niti množica s ceste ne zapazi. Jezuš je prvi, ki ide k njemi in celo v njegovo hižo.
Od drüge strani njemi prinašajo matere deco. Ali jih bo zavrgeo? O, te so njemi že prav posebno lübleni, pa pravi: Püstite male k meni priti!
Da, nedužno dete in seri starček, zdrav i betežen, srečnež i nesrečnež, meščan i obrtnik, kmet, hlapec, popotnik i berač, grešnik i grešnica, vsakši ma velko velavo pri Jezuši.
Kdokoli pretaka suze, Jezuš je tisti, ki jih posüši. O, kak nesrečen bi bio človek, če toga vüpanja ne bi meo, da njemi sv. vera suze posüši.
Kak neznosno stanje bi bilo za mater, če bi vidila, da davlejo nesmileni pokopičje njeno nedužno dete v prerani grob, pa bi ne mela vüpanja, da ga bo gda znova vidila!
O, te suze Bog posüši! Kdokoli potrebüje tolažbe za svoje srce, — pri Jezuši jo dobi. Spomnimo se na dovico v Najmi, spomnimo se Marto in Marijo.
Kdo trpi telesne bolečine, naj se zateče k Jezuši, spomni naj se tiste žene, ki je trpela šest let na krvotoki.
Nieden človek na zemli, naj bo kakšte preprosti, naj se imenüje kak šče, naj stanüje gde koli, naj bo toga ali onoga stana, naj dela kakšekoli opravilo, nieden je ne brezi velave pri Bogi.
V Črno pri Prevaljah je prestavljen za kaplana naš rojak g, Čergulj Štefan, ki je bil dosedaj v Št. Ilju v Slov. goricah.
Glasi iz Slovenske Krajine
Avto v grabi. Osebni avto iz Lendave je po neprevidnosti neke polanske ženske zavozil pri Hotizi v grabo in da so ga komaj z domačimi ljudmi izvlekli. Avto je potem neovirano nadaljeval pot.
Blagoslovitev gasilskega doma v Gerlincih. Tudi pri nas v Gerlincih smo spoznali, da mora imeti naša gasilska četa svoj gasilski dom. Zato smo si ga postavili z lastnimi žrtvami in denarjem in je sedaj v ponos naši četi. Blagoslovitev je opravil predzadnjo nedeljo naš domači župnik gosp. Varga Štefan, ki je imel ob tej priliki lep nagovor o tem, kako služi ogenj po stvarnikovi zamisli Bogu in človeku. Popoldne je bila gasilska zabava, ki je mirno in v redu potekla.
Sresko načelstvo v Lendavi je po čl. 8 uredbe o kontroli cen kaznovalo Bohar Franca, mesarja iz Lendave s kaznijo 15 dni zapora in 5000 Din globe radi tega, ker je prodajal slanino prek maksimalno dovoljene cene.
Novi križ na pokopališču. Naša vas Bakovci, ki je bolj odmaknjena od prometnih cest, je z nabranim denarjem postavila novi, veliki križ na domačem pokopališču. Križ je pravi okras za naše pokopališče. Izdelal ga je z veščo roko kamnosek iz Ižakovec g. Fujs Franc. Zato ga priporočamo vsem za kamnoseška dela! - Krajevni odbor v Bakovcih.
Na gostiji dobil nož v rebra. Marsikaj šaljivega se dogodi na gostijah, kar povdigne veselo razpoloženja „gostüvanjčarov“. Večkrat pa rodijo tudi zle posledice. Tako so obhajali predzadnjo nedeljo v Trnju pri Žodoševih, kakor se jim po domače, pravi, veselo gostüvanje. Kakor je zvečer navada, se je nekaj dečkov obleklo v „mačkare“ — v najrazličnejše šeme ter plesali. Ker so le predolgo plesali so jih začeli gosti naganjali iz hiše, pa oni niso hoteli o tem nič slišali. Plesali so kar naprej. Tedaj pa je neki moški navalil z nožem na nje ter smeknil enega med rebra. Pozneje so spoznali, da je bil ranjeni Duh Pavel, mladi dečko. Ka bi se to dogodilo v kaki „oštariji“ bi bilo razumljivo, vidi se pa, da tudi gostija razvname hudo kri.
Smrt pobira. V Lendavi je po dolgo trajni bolezni umrl v nedeljo zjutraj g. Belovič Josip v 35 letu starosti. Pokojnik zapušča ženo in 4 nedorasle otroke. Naj počiva v miru!
Prisrčna slovesnost otrok v Črensovcih. Zadnjo nedeljo je naš agilen kaplan g. Prah Maks ustanovil Marijin vrtec. Dopoldne so vsi otroci prejeli sv. obhajilo. Popoldne so zopet prišli otroci, pripravljeni za sprejem k večernicam. Bilo jih je okrog 100. Lep je bil pogled na urejeno vrste dečkov in dekle. Deklice so bile vse belo oblečene z venčki na glavi, dečki pa šopke s traki na prsih. Novost
je tudi v tem, da so molili rožni venec s petjem, kar je napravilo lep vtis. Nato je bil pri Marijinem oltarju sprejem; v lepem nagovoru jih je g. kaplan navduševal za lepo življenje. Tudi šol. sestre iz Žižkov so velko pripomogle k tej lepi, za matere in faro prisrčni slovesnosti. G. kaplanu želimo velko uspeha pri velevažnem vzgojnem delu.
Bratva se je že začela. Kljub temu, da so se vinogradniki domenili, da pred 20. okt. ne bodo brali, ljudje kar berejo. Neprestano deževje ovira pravo dozoritev in pospešuje gnilobo. Slaba in žalostna je letošnja bratva, nič veselih in prešernih vriskov ni slišali po goricah. Mnogim se niti ne splača prešati v goricah, kar v kad naložijo in odpeljejo domov, tako malo dobijo letos pa še tisto je gnilo. Pri mnogih nadomesti to domači klintan, ki je letos nekoliko kisel, za pijačo pa le bo.
Čudno naziranje. Soboški župan si je nadel hvalevredno nalogo, da dá Soboti čim lepši in mestni obraz. To se mu je tudi v precejšnji meri posrečilo. Z vsakim novim poslopjem dobi Sobota lepše lice. Zato nam je nerazumljivo, zakaj ne dovoli nekemu posestniku zidanje enonadstropne hiše ob naših starih kmetskih hišah v bližini gimnazije, češ da bi stavbo zasenčevale stare bajte.
Licenciranje v lendavskem srezu. Sresko načelstvo v Lendavi razglaša, da se vrši letos obvezno redno licenciranje bikov in mrjascev v vseh občinah lendavskega sreza po naslednjem vrstnem redu: v soboto 12. okt. 1940 ob 10. uri v Bogojini za občino Bogojino, ob 14. uri v Dobrovniku za občino Dobrovnik; v ponedeljek 14. okt. ob 9. uri v Turnišču za občino Turnišče, ob 14. uri v Genterovcih za občino Genterovci; v sredo 16. okt. ob 10. uri v Beltincih za občino Beltinci, ob 14. uri v Odrancih za občino Odranci; v četrtek 17. okt. ob 9. uri v Črensovcih za občino Črensovci, ob 12. uri v V. Polani za občino Polano, ob 15 uri v Kapci za občino Gaberje; v petek 18. okt ob 9 uri v Orešje za občino Orešje, ob 15. uri v Lendavi za občina Lendavo.
Za novo sezono prinašamo
RADIOAPARATE
Minerva, Orion, Körting, Sachsenwerk, Hornyphon, Mende, Braun, Graetz, z dvoletnim jamstvom. Baterijski aparati so opremljeni z D elektronkami, delujejo brez akumulatorja. * Predvajanje aparatov brezobvezno - ceniki franko.
Dolgoročno odplačilo!
M. SOBOTA
Po svetu
Španski notranji minister Serrano Suner je drugič obiskal šefa italijanske vlade Mussolinija. Kaj točnega ni bilo mogoče izvedeti o teh razgovorih. Pravijo pa, da bo uspeh teh razgovorov najbrž ta, da Španija zaenkrat še ne bo vstopila v vojno, pač pa bo Španija dobila Gibraltar in španski Maroko.
V Afriko so že prišle nemške motorizirane in letalske čete. Listi poročajo, da se bo nemška vojska udeležila obenem z italijansko vojsko udeležila napada, ki ga pripravlja italijanski maršal Graziani na Alksandrijo in Suez v Egiptu in na Kartum in Portsaid na jugu Sudana. Na ta način mislijo zavzeti Sueški prekop in s tem bi bila Angliji presekana najbližja pot v Indijo, angleško vojno brogovje pa bi bilo zajeto.
Francoski otok Madagaskar bo najbrž zavzela Anglija zaradi tega, da si zavaruje pot okoli Afrike za slučaj, če bi bil Sueški prekop odrezan od Anglije.
Bivši angleški ministerski predsednik Chamberlein je kot podpredsednik vlade in predsednik tajnega sveta prosil za odstop in njegovi prošnji je bilo ugodeno. Na njegovo mesto je bil imenovan sir Joh Anderson, ki je bil dosedanji notranji minister. Bile so še tudi druge spremembe v vladi.
Najmlajši invalid svetovne vojne. Te dni je slavil 25 rojstni dan najmlajši invalid svetovne vojne. Po žalostni usodi je zgubil mladi Madjar Laslo Robota v vojni obe nogi. To se je namreč takole zgodilo: Kmalu po izbruhu svetovne vojne so morale številne madjarske vasi, ki so mejile na rusko mejo izprazniti vasi. Rusi so na več mestih prekoračili mejo in prebivalci so bežali vse vkriž pred sovražnim ognjem. Tako se je zgodilo tudi preprosti kmetici Robota, ki je s svojim dveletnim sinčkom iskala zavetja v zaledju. Pri tem je koračila čez cesto, ki so pravkar zavzele sovražne čete. Granata je usmrtila kmetico in odtrgala njenemu otroku obe nogi. Sosedje so vzeli težko ranjenega otroka s seboj in zdravnikom se je posrečilo ohraniti ga pri življenju. Mladi Laslo je dobil podporo in se je naučil krojaške obrti. Ko je z 21 letom izgubil vojaško podporo, je zvedel madjarski regent admiral Horthy o njegovi usodi in mu je določil dosmrtno vojno invalidnino.
Sprejeti in odklonjeni veliki maturanti na učiteljišču
Ministrstvo prosvete je zaradi pomanjkanja učiteljskih moči podpisalo uredbo, po kateri so bili lahko sprejeti na učiteljišče, v takozvani abiturijenski tečaj, veliki maturanti.
Iz naše Krajine se jih je prijavilo precejšnje število. Sprejeti so bili v Ljubljani: Casar Anton iz Strehovec, Novak Alojzij iz Dokležovja in Zver Ivan iz Ižakovec
V Mariboru so bili sprejeti: Laci Josip iz Dobrovnika, Horvat Jože, Čisar Aleksander in Čeh Zora iz Sobote.
Odklonjeni so pa bili: Šiftar Ivan iz Petanjcev, Hanc Martin iz Trnja, Gumilar Mara iz Lipovec, Škafar Anica iz Male Nedelje, Skuk Darinka in Gabrijelčič N. iz Sobote.
Upamo, da bodo sprejeti veliki maturanti izpolnili nade, ki jih stavlja v nje prekmursko ljudstvo, posebej pa šolska mladina, ki je potrebna pri pri nas prave krščanske in nacionalne vzgoje.
CIGÜTH ŠTEFAN, stud. med.
GROBARJI
(POUČNO-POSKOČNA NOVOTVORBA)
So neke vrste hrošči, ki skušajo s svojim delom ohraniti mrhovino za slabše čase. Ti spadajo v skupino členonožcev. So pa tudi drugi grobarji in teh je več vrst. Omeniti hočem vrsto grobarjev, ki jim je lastno življenje zajedalcev in svojstvena razgibanost malih možgan.
In zakaj grobarji? Zato, ker je njih življenski prostor urejen tako, da reveže, ki so pošteni, smejo vsak čas z lažjo in ciganijo moralno in materialno uničiti in to brez slehernega očitka nesocijalnosti.
Ko sem šel včeraj k maši, sem srečal ljudi: stare, mlade, vesele i žalostne. Mojo pozornost sta vzbudili dve vrsti človeških bitij, grobarji in oni, ki jih nameravajo žive pokopati. Tem živim mrtvecom pravijo pri nas „béroši.“
Sedaj pa to, kdo, kje, so ti grobarji! Iščite, saj jih boste našli. Tudi njih rodovnik boste odkrili. Celo spomenik so si postavili v periki.
Upravo nekega veleposestva sestavljajo baje Slovenci. Uradni jezik teh Slovencev: slovenščina, madjarščina, nemščina. Zasebni jezik, pa saj to ni važno, je morda urokaldejščina. Kaj, če bi pri tem malo pomislili, tako, recimo po kosilu! Kaj še? Ja, lastnica je baje navdušena Jugoslovanka, veleposestvo je celo v Jugoslaviji.
Sledi gospodarstvo. Traktor peljejo voli z njive. Oral daje 4 q pšenice, vsekakor nad povprečno. Orjejo tako globoko, da so miši na varnem. Sejejo? Ja, tudi to delajo in periko vozijo. Pa kakšne bike, telice in prašiče imajo! Če bi prišli ob nekaterih prilikah, bi jih našli v utah za staro železo, tiste najplemenitejše mislim, ki so več vredni kakor 6 članska družina. Ajdo žanje sneg... Izum, novi dobičkanosni način: vlačiti rž. Kmetje, kaj če bi orali od danes naprej s plugovimi ročaji? ...
Uradniki na nekem veleposestvu! O njih številu in izobrazbi ne govorim, ker mi ni znana. Plača, grom in strela, tudi o tem ne govorim, sicer bodo vsi univerzitetni profesorji v Jugoslaviji štrajkali. Njih nastop? Eleganten, z vsemi potezami, ki so značilne za nevednega duha. Primer:
beroš prosi plačo: Pojdite h Klaru, Casaru, Cigüthu. (Sicer sem pa slišal, da grade v Dževželiji železnico.) Ne vem, kaj bosta dejala na to Klar in Casar. Komunisti! Kajpada, tudi to se nahaja v slovarju plemenitih. Kaj še imajo? Če bo potrebno, bomo tudi to obelodanili. Gradiva in dokazov je še za dva beroška voza na lestvice.
Iznajdbe... Grobar-vojenec je po napetosti in delovanju malih možganov odkril „miloščinarje“. Mi, ki nismo strokovno izobraženi v mehaniki njegovih izumov, mu svetujemo, naj pregleda akt III 6 No. 25 aprila 1937. Mislim, da banovina ni zavila klobas vanj. Škoda bi ga bilo, ker je to hkrati Mickina izjava in obljuba. Pa, kaj bi o tem, pisma in obljube so zasebne zadeve.
Kako pa je z nagradami? Do sedaj so delali grobarji tako: delaš, dokler moreš grobati, ko pa si star in onemogel, dobiš toliko, da lahko od gladu crkavaš. Danes te mesto drugega dela omenjega stavka postavijo zgaranega na cesto. Res plemenita nagrada. V laži in potvorbah jih ne dohitijo tudi najhitrejši angleški aeroplani. Prihodnjič bom vse take stvari za lase privlekel na papir, da se bo videlo, kako stoje ta zadeva.
Urednikov kotiček
J. M. Trdkova. Tvoje pismo sem dobil. Hvala na njem! Članek je prišel prepozno, ni več aktualen. Nove maše so že davno za nami. Pa pošlji kaj drugih novic iz goričkega kota!
Gančki. Ob priliki pride na vrsto.
Zavolo rodbinskih razmer se
na bivš. gomiličkom marofi, približno 8 malih plügov, od toga 2 in pol plüga njive, ostalo travnik s sadovnjakom, vse v ednom falati. Okrog hiše raznovrstno trsje nasajeno, ki dá še letos 3—4 akove pijače, za par let pa 10—20 akov. Trda drva za nüc in za kurjavo povoli doma. — Oglasiti se pri drüžini Gašparič, Lipa (marof) p. Beltinci, Prekmurje.
oda posestvo
4
NOVINE
13. oktobra 1940.
PRAVILA
Agrarne in gospodarsko-podporne zadruge v Črensovcih.
§ 42
Pri sklepih, s katerimi bi se zadružnik oprostil kakih obveznosti do zadruge ali bi dobil od zadruge kako ugodnost, ali ki se tičejo sklenitve pravnega posla ali uvedbe ali končanja pravde med zadrugo in zadružnikom, ne sme ta zadružnik glasovati ne v svojem imenu, ne kot zastopnik.
Člani upravnega in nadzornega odbora in likvidatorji ne morejo glasovati o svoji razrešnici.
§ 43.
Skupščini predseduje in jo vodi predsednik upravnega odbora; če pa jo je sklical nadzorni odbor, ji predseduje predsednik nadzornega odbora. Če je skupščino sklicala revizijska zveza, odredi sama predsednika izmed zadružnikov; če so jo pa sklicali zadružniki (§ 38. odst. 4.), izvoli skupščina predsednika, do njegove izvolitve pa predseduje skupščini eden izmed sklicateljev.
Način glasovanja določi predsednik skupščine.
Preden prične skupščina svoje delo, je upravni odbor dolžan napraviti spisek navzočih zadružnikov, oziroma zastopnikov z navedbo števila glasov, ki jim gredo osebno ali kot zastopnikom (§ 36. odst. 2.) in ga potrditi s podpisom zadružne firme. Če je zadostno število zadružnikov za pravomočno sklepanje, se sme skupščina začeti.
§ 44.
O delu vsake skupščine piše zapisnik tisti zadružnik (zapisnikar), ki ga določi skupščina.
V zapisniku je navesti dan in kraj skupščine, skupno število vseh zadružnikov, število navzočih zadružnikov, oziroma zastopnikov in skupno število njihovih glasov. Dalje je navesti vse sprejete sklepe z navedbo števila glasov, ki so bili oddani za ali proti, kakor tudi morebitne ugovore zadružnikov glede pravilnosti sklica in dela skupščine ali vsebine sklepov. Če se skupščina zaradi nezadostnega števila navzočih zadružnikov ne more opraviti, je treba v zapisniku ugotoviti tudi to okolnost.
Zapisniku se priloži po en primerek vabila na skupščino, pooblastila zastopnikov in spisek navzočih (§ 43. odst. 3.).
Zapisnik in omenjeni spisek podpišejo predsednik, zapisnikar in dva overitelja, ki ju izbere skupščina izmed navzočih zadružnikov.
Zapisnik in priloge mora upravni odbor hraniti in jih dati zadružnikom na vpogled najkasneje od 5. pa do 15. dne po končani skupščini v posloval-
nici zadruge in ob rednem poslovnem času. Dan, ko se da zapisnik na vpogled, se zaznamuje na zapisniku.
V 30 dneh po skupščini je upravni odbor dolžan poslati registrskemu sodišču in revizijski zvezi prepise zapisnika in prilog, overjene s podpisi po določbi § 23 odst. 3.                  (Dalje)
Veselje naših delavcev v Kamendinu
Iz Kamendina, kjer so zaposleni naši delavci, nam sporočajo:
Oprostite, da se zopet oglašamo iz Kamendina. Sporočiti Vam hočemo veselje, ki nas je zajelo ob prihodu g. Kereca med nas.
Dne 22. sept. zjutraj ob 7. uri so kakor z neba stopili med nas delavce šef Borze dela iz Sobote gosp. Kerec Franc. Težko je opisati, kakšno veselje smo občutili v srcih, ko smo zagledali med sabo našega delavskega očeta, ki, kakor je znano, Vam dragi Prekmurci in nam delavcem v tujini, že od svojih mladih let delajo na to, da izboljšajo usodo nas delavcev, kar smo zlasti opazili v zadnjih letih.
Upajmo dragi delavci, naš delavski oče so že postavili temelj delavstvu za boljšo bodočnost.
G. Kerec so po prihodu v Kamendin najprej stopili med nas delavce v naše barake. Mnogi so še spali in počivali, ali ko so začuli glas: „Tu so g. Kerec“ so vsi prav veselo skočili na noge s pozdravom: „Bog Vas je prineso“. Nato jih je pozdravil vodja delavcev g. Fartek Franc iz Kuzme. Po kratkem pomenku sta oba odšla h g. upravniku Sabo Dragutinu, kjer sta se dalj časa razgovarjala o
delavskem položaju. Med tem so g. šef razložili g. upravniku težke razmere delavstva. Ta je takoj uvidel resnico in pristal na njihovo željo ter nam takoj izboljšal plačo. Za to delo se g. Kerecu najiskreneje zahvaljujemo. Ob 1. uri popoldne so imeli na nas delavce lep nagovor v katerem so omenili težave delavstva ter tudi dali nasvet k izboljšanju. V pondeljek zjutraj ob 5. uri jih je g. upravnik dal odpeljati na postajo. Tako so šli dalje gledat naše brate delavce, da tudi njim priskočijo na pomoč.
Mi sezonski delavci tukaj na Kamendinu, prosimo Boga, naj jih spremlja na tem potu in jih pripelje zdravega in veselega nazaj v to drago Slov. Krajino, naj jih živi Bog še mnogo, mnogo let, da bodo nadaljevali delo v korist nam sezonskim delavcem. Za njihov obisk jim izrekamo: Bog plati! Želimo jim mnogo uspeha pri njihovem delu. Takisto želimo mnogo uspeha Zvezi poljedeljskih delavcev v Soboti, katere ustanovitelj so oni.
Ostanite pozdravljeni, naš delavski oče g. Kerec in vsi vi dragi Prekmurci!
V imenu delavstva Aleks. Ballek,
uradnik Ekonomije, Kamendin iz Neradnovec št. 54
Ali to ni človekoljubno?
Zavarovanje „Karitas“ je še dozdaj nudilo svojim zavarovancem dve izredni ugodnosti: 1. izplačilo dvojne zavarovalnine v slučaju smrti vsled nezgode; 2 brezplačno sozavarovanje otrok. To sta res izredni ugodnosti, ker jih druga zavarovanja ne nudijo.
Zdaj je „Karitas“ dodala še tretjo izredno ugodnost, ki spet jasno priča o njeni čiovekoljubnosti. Ta ugodnost je izražena s sledečimi besedami; „Če sta zavarovana mož in žena pri oddelku „Karitas“ že po najmanj eno leto, izplača podpisano društvo vsakemu novorojenemu njihovemu otroku znesek 100 din na roke staršev proti predložitvi uradnega dokazila o rojstvu otroka. Za mesec, ki sledi rojstnemu dnevu otroka, sta zavarovana oče in mati oproščena mesečnega prispevka. — To dodatno zavarovanje otrok velja le za zavarovanje s tekočim plačilom premij. — Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, oddelek Karitas.“ — Ta ugodnost velja od 4. septembra tega leta naprej in obstoja v tem, da starša, ki sta že vsaj eno leto zavarovana pri
„Karitas“, dobita za vsakega novorojenca 100 dinarjev ter sta prosta plačila mesečne premije v mescu, ki sledi mescu otrokovega rojstva. Če vpoštevamo, da so pri Karitas zavarovani tisoči in tisoči manj premožnih staršev, bo ta ugodnost velikega pomena.
Kdor nekoliko pomisli na ugodnosti, ki jih nudi zavarovancem Karitas, mora priznati, da je res človekoljubna ustanova. Na vse načine si prizadeva, da bi narodu čim bolj pomagala.
Če še niste zavarovani, se zdaj pač odločite! Sebi in svojcem boste storili veliko uslugo. Obrnite se na vodstvo Karitas v Mariboru (Orožnova ulica 8,), ali pa na domačega zastopnika.
Radovednost.
Zelo lepo in bogato dekle pravi svoji prijateljici:
„Zelo sem radovedna, kateri izmed mojih oboževalcev bo najbolj razočaran, ko se bom poročila.“
„Tisti, katerega boš vzela . . .“
Sresko načelstvo v Lendavi, dne 4. X. 1940. II. No. 5664|40
Razglas.
Sresko načelstvo je na osnovi čl. 7 uredbe o ukrepih za preskrbo prebivalstva in vojske s kruhom (služb. list št. 413-70 z dne 31. VIII. 1940) in v smislu čl. 2 uredbe o kontroli cen na drobno (Služb. list št 420-71 z dne 4, IX. 1940. in v zvezi razpisa kraljevske banske uprave v Ljubljani VIII|K št. 511|40 od 11. septembra 1940, določam sledeče maksimalne cene z ozirom na krajevne prilike v okraju:
I. Cene moki in kruhu.
a)	Cene moki na drobno:
bela moka............. ... ... ... Din 9·—
krušna moka  ......... ................ „ 4·75
Otrobi ... .................... ...	„ 2·50
b)	Cena kruhu in pecivu:
1 kg ljudskega kruha .......... ........ Din 4·75
Kruh se lahko prodaja v hlebčkih po 1 kg in 2 kg, radi lažje delitve v hlebčkih po 84 dkg za 4 Din in 42 dkg za 2 Din. Razlika v težini pri starem kruhu sme biti največ 5%.
Pri določanju cen kruha velja za podlago, da domači mlini lahko prodajajo krušno moko peku po Din 4·30, pri čemu je vračunan doprinos za banovinski sklad za aprovizacijo.
II. Cene mesu, slanini in masti.
1 Cena za 1 kg govejega mesa znaša največ: I. vrste; zadnji del ........... ...	Din	16
Prednji	del............... .......„.14
II. vrste: zadnji del ..........  ...	„	..14
prednji	del............... „	.......12
Meso I. vrste pregleda veterinar ter ga kot takega označi z žigom. Vse ostalo meso je meso II. vrste.
2. Telečje meso:
zrezek brez kosti ................... Din 20
obistna pečenka......... .............. „ 16
pleča in hrbet	............... ..... ...„	14
vrat in prsa... ... ........  .......	„	13
3. Svinjsko meso, slanina in mast:
karé in zrezek ... ......... ... .......... Din 19
rebrca in popkovina......... ... .........	„ 17
vse ostalo meso... .............  ...	„	15
glava ......... ............ ............„ 8
slanina s kožo ............. ............. „ 23
slanina brez kože in salo ................ „ 24
Svinjska mast ......................... .....„ 25
4. Drobovina:
jetra: telečja D. 16, svinjska D. 10; goveja D. 8 pluča:	„	„10,	„	„10,	„	 „ 8
Te cene morajo imeti vsi v obratnem prostoru vidno označene; mesarji pa morajo imeti označeno za vsak dan ali imajo ta dan na prodaj meso I. vrste ali ne.
Cene in kvaliteto bodo nadzirali posebno za to določeni organi. Vsi organi občnih upravnih in krajevnih policijskih oblastev, orožništva, finančne kontrole in trošarinski uslužbenci imajo po uredbi od 25. IV. 1940. dolžnost nadzorovati izvrševanje teh predpisov in vlagati radi ugotovljenih nepravilnosti ovadbe.
Sreski načelnik:
M. GRABRIJAN s. r.
Kupujemo topolov les,
mora biti čist brez grč, suh, 5 cm debeline, 10-15-20 cm širine, od 85 po 10-10 cm do 155 cm dolžine. Ponudbe poslati na poštni predal 3., Kranj.
 MATIJA MALEŠIČ:
Kruh
POVEST SLOVENSKE KRAJINE
„Vsaj namigni mi, kaj bo tedaj, ko pride tvoja ura?“
„Strmela boš! Tudi tvoj oče bo strmel, tudi moj ujec bo strmel! Vsi, vsi boste strmeli! Tedaj šele uvidite, kdo je Geza in kaj pomeni!“
„Čüla sem ...“Lina zvedavo gleda Gezi v oči in ne ve, ali bi nadaljevala ali ne.
„Kaj si čüla?“
„Ali smem povedati?“
„Radoveden sem, kaj govoričijo ljudje.“
„Čüla sem, da se pretaka po tvojih žilah plemenita kri.“
Geza dvigne glavo. Polno skrivnosti je v njegovih očeh. „To si čüla?“
„Da! Nekateri pravijo, da je baronska kri, drugi pravijo, da je grofovska! Nekdo je celo rekel, da je kneževska ...“
Gezi zaigra v očeh. Pikrosti Lininih besed ne opazi. Naglo stegne desnico in nalahno stisne Linino zapestje. „Lina, igrala sva se, ko sva bila otroka...“ „Ali ti je sedaj žal?“
„Ne, ne, Lina! Hočem samo reči: prijateljstva, sklenjena v mladosti, so najlepša. Nikdar ti ne pozabim, kaj si mi bila v tistih prelepih časih!“ „Tudi tedaj ne, ko pride tvoja ura?“ „Prisežem ti, ako hočeš! Tudi tedaj ne! Nikdar!“ Ritoper zakolne na pragu prodajalne. Ali zato, ker se ne more pogoditi s stavbenikom, ki bo zidal novo hišo, ali ker drži Geza Linino zapestje in je sklonjen k njenemu obrazu.
Divje pogleda Ritoper Gezo.
Geza se zmede, spusti Linino zapestje in se pokloni Ritoperju.
„Lina, prinesi stavbeniku vina!“
Lina odbrzi iz prodajalne.
„Gospod Ritoper...“ jeclja Geza, ki ga peče Ritoperjev pogled.
„Gospod Horvat?“ Hladen je naglas Rito-perjeve besede.
„Čujem, da nabirate poljske delavce za letošnje delo?“
„Čuješ? Dobro čujejo tvoja ušesa.“
„Mislim, če bi bili v zadregi...“ Geza je še vedno zmeden, ko da se sramuje izreči pravo besedo ali pa ko da išče primernega izhoda.
Palirjeve oči zablisnejo. „Pa ne, da bi se ponižal in hotel z nami?“
„Zakaj ne? Nobeno delo ni nečastno! Če bi mogel s čim pomagati, Vam ... Vam bi z veseljem pomagal.“
„Zakaj meni in ne ujcu?“
Geza je rdeč ko kuhan rak. „Kaj ujec! Ujec ne more v svojih možganih preračunati, kaj me čaka...“
„Jaz pa morem? — In da mi to razvozlaš, bi šel na delo?“
„Ne radi tega! Z Lino sva si bila v otroških letih najboljša prijatelja, tudi Vi ste mi bili vedno naklonjeni...“
Palirjeve oči presojajo Gezo. Vsa jeza je izginila iz njih. „Ne vem, če bi znal prav prijeti za poljsko delo?“
„Nadomestoval bi Vas in nadziral delavce, ko bi Vi hodili po svojih potih!“
„Za to je določen Časar! Geza, da mi ni prej padla ta sijajna misel v glavo! Čujem, da si izboren kuhar! Tvoja mati je kuharica...“
Gezo neprijetno dirne ta ugotovitev.
Ritoper opazi Gezovo vznemirjenje. Potreplje ga po rami in mu zre naklonjeno v oči. „Za kuharja greš z nami! Žensko manj vzamemo s seboj! Velja?“ Geza ni navdušen za kuharsko službo. „Prijatelj“, ves dober, prijazen in prijateljski je Ritoper, ni sence jeze ni več v njegovih očeh; očetovsko treplja Gezo po rami, „prijatelj, z malim je treba začeti. Poglej mene, ki sem začel s prodajo šivank?“ Gezi neizmerno ugaja Ritoperjeva prijaznost in njegov očetovski pouk. In udari v ponujano desnico.
Ritoper mu jo z obema rokama stisne, pokliče Lino v prodajalno in trpi, da se Geza z njo razgovarja.
Drugo poglavje.
Ritoper se začudi.
„Ali si bolan, Ivan?“ Sukička, krčmarica, stopi na kuhinjski prag, sklene roke v naročju in skrbno motri sina, ki teše, da frče treske po vsej veži. V gostilniški sobi ni gostov, oče je nekje na polju. Lizike ni doma, mlajša deca so v šoli.
Na materine besede se Ivan presede in že urneje vihti bradvo.
„Nekaj te mori! Če nisi bolan, te nekaj mori.“
Ivan molči.
„Razodeni mi, laže ti bo! — Če si bolan, ti skuham rož.“
Ivan naglo teše, ko da hoče z udarci bradve udušiti materine besede.
„Zakaj si se mi odtujil in mi ne zaupaš? Ivan, ali ti želi kdo na svetu več sreče ko jaz?“
Ivan sune nedotesano poleno po tleh, vrže bradvo po veži, si obriše pot s čela, vstane in se pretegne. „Ne morete mi pomagati. Tudi rože ne pomorejo!“ Ne pogleda matere, stopi na prag in gleda proti Šiftarjevi bajti.
„Kaj si se sprl z Ilonko?“
Sunkoma se Ivan okrene in skoro plaho pogleda materi v oči. Kako da sluti njegove srčne utripe? Saj nista z materjo še govorila o njej; saj se je namenoma izogibala govoriti o njej — pa vpraša, ko da ve za vse najskritejše misli njegovega srca.
„Mati?“
„Kaj sta imela?“ Čisto nič očitajoč ni njen glas.
„Na delo hoče! Z Ritoperjem!“
„Zato sta se sprla?“
„Saj se nisva sprla! Na delo hoče... Tega pa ne morem in ne smem dopustiti.“
 „Zakaj ne?“
„Ilonka ne sme iti, ne sme, ne sme, ne sme!“ Ivan korači po veži. „Saj veste, kako je tam po marofih! Za Ilonko pogleda vsak človek, ki jo sreča. Kaj bi bilo z njo na marofu med razbrzdanci?“
„Druge gredo tudi!“
„Za drugimi ne gledajo moški tako ko za Ilonko! Bolan sem pri mislih, če se spomnim, kako zija vanjo gospoda po Soboti!“                   (V drugo naprej)
Za tiskarno v Lendavi: Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Matija Balažic