Nektere besede o učiteljskih knjižnicah. Spital F. Vigele. V lanskem tečaju je ^Tovarš" prinpspl dva spisa: wKako naj se učenik daljp izobražuje" (4. 1.) in : ,,Kaj naj učenik bere" (16. 1.). Opiraje se na ova spisa, pristavim še, da bi se zeld motil tisti učilelj, kteri bi mislil, da se niu po dokončanem pripravništvn ni treba več učiti in izobraževati, da bode x nabrano vedo in omiko za cpIo življenjp, shajal; ne tako; pripravnistvo je le podlaga, na kteri učitelj more neprestano napredovati, če hoče biti in ostati sposoben učitelj. S tem, kar (akoravno iz izverstnega) pripravništva seboj prfnese, se pri naj navadnejših primerlpjih ne bode shajal. Prav izobražil se bode učitelj le, ako sani krepko in nevtrudljivo naprpdujp v svojpm poklicu. Tpmu naprpdovanju se nobpn — še tako izurjen — učitelj ne smp odtpgniti; zakaj čas, človpški duh čvprsto podviza, šolsko polje se čpdalje marljivejše obdeluje, in misli o izrpji se vedno bolje in jasnpje razvijajo: kdor ž njimi ne gre naprpj, kmali zaostane; z vsakim letom se manjša njegova sposobnost, in sčasoma jp sani v nppoznanem svetu »ovih misel in prizadevanj, in mlajši verstniki ga — kakor starino — malo čislajo. Napredovati pa mora učitelj povsod: kakor človek, kristijan in deržavljan, kakor školnik v znanstvenem, teorptičnem in praktičnem obziru. In taki omiki inu sosebno pripomore napredovavni uk in branje, učiteljsko posvetovanje (konferenci) in lastne skušnje. Ljudski učitelj nima časa, da bi ravno veliko bral, kar bi mu ludi preveč ne koristilo. On naj dela, in naj np pretresava teoretično. Knjige mu ne smpjo biti važneje, kakor živo gibanje v njegovem poklicu; pa knjig tudi np smp nikakor zaničevati. On naj rad bere knjigp, ki ga vodijo na omenjeni pot omike; pa brati mora prpmišljpiio. Izmpd knjig, ki govore o izrpji, naj si izbere take, ki v lahko razumljivi besedi praktične niisli razjasnujejo, ki zvišujejo in gojijo v njem Ijubezpn do poklica. Vpdnosti, ki so učitpljskeinu poklicu in omenjeni občni omiki preoddaljeni, naj Ijudski učitelj pri miru pusti, kajti razumel jih bode morebiti komaj na pol, ker mu za take tvarine manjka pervp, pravp podlage. Učitelj pa, ki hoče po samouku in branji napredovati, mora hidi prav brati, pa ne poveršno, in le toliko, da more z drugimi o kaki knjigi kaj malpga sprpgovoriti, temuč brati mora premišljeno, da dobi duh in serce hrane, da se omika ninoži in vterjuje, Kar bpre, naj priniprja z lastno skušnjo v življenji in poklicu; posebno znamenite misii naj si pa zapiše, da si napravi časoma pravi dušni zaklad, iz kterega more vedno zajemati. Ljudski učitelj ima pa le malokdaj toliko plače, da bi si raogel kupovati veliko knjig; toda, kar je eneuiu samemu težko, to se Iahko stori z zjedinjenioii inočnii. Človek sam je dob posekan. Zatorej so se že v mnogih krajih med Ijudskimi učitelji napraviie bravne družbe in knjižnice, kar je tudi učitelje bolje omikalo. Zalibog, da ta koristna naprava se ni občno veljavna! še je prevpč lenih delavcev na pedagogičnpm polji. — Koliko si more, n. pr. en sam učitelj za 3 gl. koristnih knjig nakupiti? — 10 učiteljev skupaj za 30 gl. pa si že npkaj napravijo. Tako postane časoma obširna knjižnica, ki služi 80 poznpjim učiteljskim rodovom. Xaj bolj prav je, ako se učitelji ene dekanije združijo, in si v sredisču napravijo knjiznico, ktero izročijo kakemu sposobnemu varhu. Potem naj si izvolijo odbor po okolisčinah iz vpč ali manj udov, kteri naj prptresa in določi, ktere bukve naj se za knjižnico kupijo, in da pregleda Ietne dohodke in stroške. Prpdsedništvo pri tem odboru naj bi prevzeli gospodje dekani. Pri kupovanji knjig v knjižnico se pa ne sme brezskerbno ravnati; naj se ne kupujejo stare knjige, ker navadno te učitelju ne morpjo kaj služiti, in po pravici se je v 4. listu let. ,,Tovarša" nekdo zavoljo tega pritožil, da imajo v neki knjižnici prestare knjige, celd iz 17. stoletja! Kaj, ali ta knjižnica misli le starinstvo nabirati? Ali morda hoče vpeljavati zopet staro ^šolmastprstvo?" — Mislimo pa, da, kjer knjižnice se niso dovolj dobro vredjene, se bodo poeasi že vravnale, in pri začetku mora biti človpk z malim zadovoljen. XTapravijo naj se pa pervič take knjige, ki obspgajo znamenite šolske tvarine, nove, posneme vredne raisli v šolstvu, ki po obspgu in bpsedi učitelja zbujajo, oživljajo in za njpgov poklic in napredek vnemajo. Taki so sosebno dobri pedagogični časniki, iz kterih učitelj zvo, kako po svetu šolstvo naprpduje, kako se ta pa ta nauk obdeluje i. t. d. Učilelj naj se izobražujp, kakor smo rekli, v teoretičncm in djanskem obziru. Tpdaj naj se za knjižnico oraislijo tudi take knjige, ki kažejo, kako naj se kak nauk praktično obdeluje in ki kažejo snovo za posampsne nauke; izpusti naj pa se vse, kar obspga le navadne reči, ne pa znamcnite niisli, in kar nima terdne pedagogične mere. l>a je učitelj mož na svojein mestu, si inora razun poglavitnih vednost (t. j. ki terja jili poklic) še drugih ravnovpdnosti pridobiti, da življpnje prav spozna in si dostojno občno omiko pridobi. Bolj, ko je učitelj sam izobražpn, ložeje in vspešneje bode druge izobraževal. Zatorej je prav, da se v učiteljske knjižnice tudi take knjige kupujejo, ki kolikor 13* toliko vjemajo se z učiteljevim poklicem, akoravno niso ojstro pedagogične. To bi bile p. zgodovinskp, natoroznanske reči, potopisi, podučivni spisi o ljudeh, njih življenju in navadah. Prenapeti domišljeni spisi, romani, i. t. naj se pa v učiteljsko knjižnico ne kupujejo; take naj si učitelj sam omisli, ako jih hoče brati. Prav bi pa bilo, ko bi se znameniti pisi izverstnih pisateljpv kupovali, da se more učiteij tudi nekaj s tem soznaniti, kar se dpla na slovstvenpm polji. Tudi knjigp, ki govore o godbi, kolikor je ljudskemu učitelju od tpga potreba vpdeti , naj se omislijo, zakaj, dekaniške učiteljske knižnice morajo tako osnovane biti, da vsaki, manj ali bolj izobraženi učitelj si more nabirati iz njih niedii. Manjši zvezki, ktere vsaki učitelj saj v 1. tednu dobro prebrati more, naj po versti vse družnike obhodijo. Od večih in bolj znanstvenih bukev naj se narpdi imenik in udom pošlje. Izmed teh knjig naj se izposojujejo družnikom — po obspgu na dva ali več tednov — tiste knjige, ktere kdo tirja. To se razutne, da tnora knjižnični varh na tanko zapisovati, kdo, kdaj in ktero knjigo si je izposodil? Od novih knjig, ki se vsako leto nakupijo, se uoora hitro tudi razkaz (od večih — glej zgoraj) okrog poslali. — S časniki se mora pa nekaj drugače ravnati. En iztis kakega šolskpga časnika za veliko družnikov in v velikih okrogih ne zadostuje, zakaj poslednji družnik s tem nikakor ne bode zadovoljpn, da kak list še le dva ali tri mesce (to vpm iz lastne skušnje) pozneje, kakor je bil izdan, dobi, ko marsikaj izmed novic in drugih razglasov ni več zanimivo. Zatorej je ugodnejše, da si knjižnica — po potrebi — več iztisov kakega časnika naroči, in vsakim štirim ali petim družnikom 1 iztis pošlje. Se ve, da si zategadel veliko časnikov ne bode omisliti mogla; zato naj si naroči pa naj izverstnejše. To je, kar se da v obče o tej reči spregovoriti. Pri učiteljskih skupsčinah se more naj ložeje prevdariti, kako da bi se v vsaki dekaniji knjižnica koristno osnovati mogla; zakaj, gledati se tnora tudi na krajne okolisčine, stan šol in izobraženost učiteljev. — Bog daj, da bi se kraali po vseh dekanijah nahajale knjižnice in učiteljske bravne družbe!