Ne prepozno kositi merve in otave.
Pomina vredno je tudi našim kmetovavcem, kar o tem časnik Hesinske kmetijske družbe piše, rekoč:
Navadni čas otavo (Grummet) kositi je mesca kimovca (sept.); bolj pozno, ko se kosi, bolje je, mislijo večidel kmetje, da se trava dobro ob-rase in se je več nakosi.
Ravno tako se ravna tudi z mervo (senom), večidel se senožeti prepozno kose.
To pa je slabo gospodarstvo. Kar se več pridela, se pa slabeji pridela; če gospodar le gleda na velik kup klaje, ne pa na tečnost njeno, se sam sebe goljufa. S klajo živinsko je kakor z živežem človeškim. Tečna dobra piča redi, slaba in ktera nič v sebi nima, le želodec nabaše. Da krava mlado travo in sočnato deteljo raji je in da ji več zaleže kakor vsahnjena trava in prezrela terda detelja,je znano vsakemu. Tudi človeku bolje tekne kos mastnega mesa mlade živine, kakor kos pustega stare merhe.
Po starem kopitu se seno v bolj gorkih krajih ne sme pred kresom, v bolj merzlih višjih krajih pa ne pred sv. Marjeto kositi. Vera je namreč od nekdaj, da trava mora dozoreti, da seme, ki odpade na senožeti, nov zarod napravi in se merva sploh dobro obrase.
Ali ta vera je pomota, pozna košnja gotova škoda.
Kakor hitro trave ocvetd, se v travjih bilkah več redivnih delov spremeni v pusto terdo stvar (laknjic); če bolj je seme dozorelo in če več ga je izpadlo, tolikanj manj vredno je seno. Tako seno ni več vredno kakor dobra slama.
Al to še ni edma škoda. Seme, od kterega kmetje mislijo, da bonov zarod napravilo, malokdaj tako globoko do zemlje pride, da bi moglo začeti lepo kaliti, ampak večidel zgnjije in pod zlo gre. Le velika sreča mora biti, da se kaj tega semena zemlje prime. Ta mervica pa gotovo ne poverne une škode, ki kmetovavca zavoljo tega zadeva, da prepozno kosi. Zakaj veliko veliko travnih korenik (Grasstock) po dozoru semena pod zlo gre, ki bi bile iznovega krepko ozelenele, ako bi ne bila se-nožetprepozno pokošena bila.
Še druga škoda je ta, če se seno (merva) prepozno kosi, da otavi premalo časa ostaja; majhna ostane in malo se je pridela. Če deževno vreme nastopi, je nadloga, otavo dobro domii spraviti.
Al ta škoda še ni zadnja. Če se otava pozno kosi, se trava pred zimo ne more dobro obra-
sti in se tako močno vkoreniniti, da ji zimska zmerzlina nič ne škodje. Kakor z žitom, tako je tudi s travo: lepši ko ozeleni senožet in se obrase pred zimo, več se bo pridelalo merve prihodnje leto.
Tako izvira ena škoda iz druge. Ako se perva napaka opusti, se odpravi vzrok vsih sledečih.
Seno (merva) naj se kosi, kadar večidel trav na travniku cvete.
Otava ne terpi tako lahko in tako hitro po dežju škode, kakor seno. Ker ima pa za kmeto-vavca veliko vrednost, mora skerbeti, da lepo suho domu spravi. Čez dan se mora pridno premetavati, na večer pa zgodaj na kupe spraviti, da se po rosi ne moči.
Ako ni bilo moč otave popolnoma suhe domii spraviti, naj se varje, da se preveč ne spari in vžge. Dobro je nad lego vlažne otave terdo zložiti lego ječmenove ali ovsene slame, in nad to spet lego otave in tako dalje; med otavo nastljano slamo živina tako rada je kakor otavo.