f Bezjakovi Anici Anica, ali se še spominjaš na najin razgovor po onem vročem poletnem dnevu, ko -smo pokopali tvojega očeta na solnčnem vrhu Sv. Urbana pri Ptuju? Rckla sem ti: »To ni bil pogreb, to je bil povratek domov k solncu. Hotela bi kdaj počivati na tem solnčnem vrhu. Sladak mora biti pokoj tu gori.« Ti si se grenko nasmehnila z besedami: »Bog vc, kjc bodo nam postelj postlali?« Najbrže je rahljala že takrat skrivna roka zadnjo postelj za našo Anico, ki smo jo vsi Ijubili, vsi spoštovali. Anica, težko, pretežko mi je bilo danes ob vesti, da si nas ostavila. S svojim življenjem si nam pokazala in dokazala, da je ni dobrine preko dobrote ... Je tvoje oko kdaj zatemnelo? Je vzplamtela kdaj tvoja notranjost v nepotrpežljivosti? Je bilo tvoje ¦srce kdaj brez ljubezni? Ne! Vedela si, da delo in trpljenje čistita značaj, da razdira vsak trud in vsak napor, če ne izvira iz nežnega vira ljubezni... Delala in trpela si, v tem pa se je koval tvoj kleni značaj, tvoj zlati značaj, Anica! Tvoj obraz je bil izraz tiste umirjene notranjosti, ki.ni dar. ampak posledica borbe, žrtve, mučeništva. Tvoj resen obraz je skrival oni nasmeh, ki si ga pribori dober človek z zavestjo, v odpovedi in samozatajevanju. Baš v sedanji dobi je tvoj globok mir z neskončno milino pobožal tebi izročene male, a tudi vse nas velike, !ki smo te ljubili, ti utrjena in umirjena! Nemir časa je legel nate kot breme. Stokrat si ga premagala. Da, tvoj mir je zmagoval... Končno pa se je telo izčrpalo, ne duh.. . legla si — za trenutek, zaprla utrujene oči, hoteč si nabrati novih sil za življenja težko in nemirno pot. A telo je bilo preutrujeno, duša pa bogata dovolj, trenutek se je spremenil v večnost in Anica spi... Zaspala si tu v Mariboru, a tebi, tihi, ni na tem, da bi ostala v hrupnem mestu. Kam si želiš? Ali med ciprese in rože ptujskega tihega pokopališča ali na solnčni vrh Sv. Urbana? Anica, lepo se bo spalo! Čebclica — delavka ,si bila. Vso si se posvetila delu, tistemu tihemu, skromnemu delu, o katerem nihče ne ve, ki ga nihče ne šteje, ki ga še manj kdo poplača. Nisi iskala zadoščenja ne časti. Tvoje plačilo je bil mir, tvoje zadoščenje zavest, tvoje razvedrilo pesem. A je ostala pesem neizpeta... čebelica delavka se je utrudila, povesila je peruti, a kljub temu nam bo kazala pot domov, k solncu. V Mariboru, dne 7. februarja 193" Irma Scheligo.