„Ba&wUa„
bodi sveto Lm sitUccHttnu }ufyo.dwaHU
Letna naročnina znaša 40*— Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Selenburgora ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamoI Telefon št. 21-0*.
V Uubljani, dne 9. septembra 1933.
Štev. 36 — Leto II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
iKive I
Slovesnejše kakor druga leta zvonijo letos zvonovi in vabijo vernike vseh veroizpovedi k pobožnostim za zdravje, srečo in dolgo življenje našega prestolonaslednika Nj. Vis. kraljeviča Petra. Slavimo 10 1 e t n i c o njegovega rojstva. Vsa Jugoslavija je v prazničnem razpoloženju: kresovi plamtijo, slovesno oznanjajo topovi pomemben praznik, vojaštvo strumno defilira pred svojimi najvišjimi zapoved-niki, šolska mladina prosi za svojega ljubljenca Peterčka za deseti rojstni dan ves blagoslov iz nebes! Sokolstvo vse države slavi z vso prisrčnostjo odlično slavje svojega staroste, Jadranska straža se klanja svojemu visokemu pokrovitelju.
Vsem tem slovesnostim za lOletnico rojstva prvorojenca našega viteškega vladarja se z največjo radostjo v srcu in globoko vdanostjo do našega kraljevskega doma pridružujemo posebno mi, v N a -rodni odbrani organizirani jugoslovanski nacijonalisti, ter kličemo:
živel N j. Vis. prestolonaslednik !
živela njegova prevzviše-na roditelja!
živel ves naš kraljevski dom Karadjordjevičev!
Po prvem letu
10. septembra praznuje naš >Pohod« svojo (prvo obletnico. Z miiimo vestjo lahko rečemo, d.a se ob njegovem rojstvu v svojih mislih nismo motili in da je bil »Pohod« prepotre-pen list Korupcija se je v našem javnem življenju, zlasti v meščanskih krogih, tako razpasla, da se je goljufija, protekcionizem,, podkupovanje, laž in hinavstvo in še vse kar je z gospo Korupcijo v tesnem sorodstvu, zdelo kot nujno .potrebno 'in predhodno, da si vsak posameznik ustvari svoj eksistenčni minimum. Na drugi strani so se zopet zbirali temna elementi, ki so ruvali proti jugoslovanskemu edinstvu in -blatili našo državo, tako pri nedolžnem narodu, kakor pri tujcih v' inozemstvu. Skrivnostno shajanje v oddaljenih gorskih vaseh in po temnih mestnih kanailuh jn kleteh, izdajanja zagonetnih leta-kov z različnimi podpisi, tako versko plemenskih, kakor utopistično internacionalnih, vse to je naseimu zbeganemu kimetu in delavcu, obrtniku in uradniku jemalo vero v boljšo bodočnost naše države. Na tretji strani zopet odjedavanje domačega kruha in zaslužka po tujcih, med tem ko se naš rudar in plav-žar trudita v krvavem potu svojega obraza, da si zaslužita tedensko bornih par kovačev’ da vsaj za prvo silo nasitita lačno družino. Od neznano kodi priromani tujci, z velevažnim pridevkom »nenadomestljivi«, pa si režejo debele kose maslenega kolača, od katerega redkokdaj odpade skromna drobtinica ubogemu slovenskeimi Lazarju. In končno malodušje, mlačnost, zaspanost, brezbrižnost še tistega, kar je ostalo zdravega in nepokvar .lenega. Mnogi dobri nacionalni optimisti so 86 že vdali pesimizmu in živeli tja v en dan, ne imeneč se za krivice in brez vsake brige za bodočnost države in svojega potomstva.
I« vseh teh razlogov smo se zbrali mi, naticni Vfxrniki v brezkompromi sno jugoslovanstvo, in vdahnili dušo svojim mislim in ^ijaim. 10. septembra lanskega leta je za-,(>tle'l'°_ po ljubljanskih ulicah in povsod po ontovini »Pohod«, »'Pohod«! Ni nam bilo reloa dolgo čakati in 'že se je našemu »Pogodu« pridružila nepregledna vrsta sodelavcev ,in somišljenikov. Lahko trdimo, da »Po-nod« puse narod. Dobre tri četrtine njegovega gradiva je neposredni izraz našega pripro-stega a zdravega naroda. Sodeluje kmet, de-^vec, trgovec, uradnik, dijak in izobraženec.
leži na srcu, to česar ne mone nikjer drugje povedati. Z dcflgo vrsto svojih poštenih in borbenih sodelavcev je »Pohod« udaril brez vsake milosti po vsemu, kar je smrdelo po korupciji, po vseh različnih protidržavnih rovateljih, po vseh tujih predstavnikih našega gcspodairstva in ošvrknil je tudi vse mlačne in zaspane somišljenike.
Ne trdiiimo im si tudi ne domišljamo, da smo bolne razmere našega javnega življenja že o,zdravili, niti oelo izboljšali. Preveč so se paraziti vgnezdili v našo zdravo kožo, da bi jih po enem letu iztrebili. Lahko pa trdimo, da smo obupanemu malemu človeku dali po-guima, da ne klone pod bremenom težkih razmer. Uvidel je, da so še med narodom, vrste, ki se brigajo zainj in ki jim njegova bodočnost in dobrobit ležijo na srcu.
Kakor smo z vso silo udarili po vsem, kar je gnilega, tako so se nam tudi naši nasprotniki postavili z vso odpornostjo po robu. Mi smo osamljeni v upravičenem boju in nimamo zaveznikov, na nasprotni strani pa so se združili tipi različnega kova. Neiskreni ko-rumpirani laži,nacionalisti stopajo ramo ob rami z nesrečnimi vatikanskimi političnimi pripadniki ter brezglavimi intemacionalcfi v dirnzbi z aristokrati tujega kapitala proti nam. Nais »Pohod« skusajo uničiti za vsako ceno. Resnica jih preveč bode v oči. Dokaz temu so številne tožbe, ki jih vlagajo za vsako najmanjšo, če tudi samo častno ali pnincipielno zadevo, samo da bi nas finančno uničili. Izkoriščajo odredbe strogega tiskovnega zakona u n se figarsko skrivajo za njegovim hrb-
j1*' ?, prišel bo čas, ko bo tudi ta zaščita odpadla.
Kljuib vseun nenaklonjenostim, neprili-kam an težavam in — priznavamo tudi finančnim tezkočam — stopamo v drugo leto našega obstoja z neupogljivo voljo in trdnim upanjem, da mora biti zmaga na naši strani da moramo našemu malemu človeku pripraviti dostojno življenje v naši ,močni Jugoslaviji. Udrihali bomo še nadalje s svojim dolgim, neizprosnim toda pravičnim bičem po vsemu in po vseh, ki se našemu gibanju ustavljajo v napo t je, naši brezkompromisni jugoslovanski ideologiji, socialno pravičnemu ter ekonomsko dobremu urejevanju naše ljubljene države. K temu nas vzpodbuja še toliko bolj vedno večje pamnoževanje naših vrst, predvsem pa naših viteških čet, ki so edino zanesljivi nosilci in predstavniki naših misli in teženj.
Zakaj smo Jugoslovani?
Ljubljana, v septembru 1933
Zakaj smo prav za prav Jugoslovani, nas izprašujejo. In kako moremo biti Jugoslovani, če smo Slovenci.
Slovenci smo, pravimo, na dokaj visoki takozvani kulturni stopnji; smo radi tega deljeni v stanove, ki izvršuje vsak svoj Poklic.
Zaradi te visoke »kulturne« stopnje in najbrž kot posledica te, najdeš med nami redko — Slovenca.
Če človek globlje pogleda v duše teh ljudi, opazi, da so vse prej nego Slovenci, k®** vsem so — kulturni ijudje. Potem so Katoličani, potem uradniki, pisarji, trgovci, ranjevci, inženjerji, zdravniki, teologi, čev-
ljarji, advokati, tiskarnarji itd., itd.
Oprosti, dragi čitatelj, da nismo našteli gornjo vrsto poklicev po dostojni hierarhiji, kakor bi se spodobilo za kulturne ljudi. Našteli smo jih pač, kakor nam jih življenje, pisano kakor je, predstavlja na ulici ali kjerkoli.
To so torej »poklicni« Slovenci, ki so silno presenečeni, če jim kdo od nas razodene, da je Slovenec in obenem tudi — Jugoslovan.
Debelo človeka pogledajo in vprašujejo, kako in zakaj smo Jugoslovani, in še celo. če pravimo, da smo tudi Slovenci.
Da bodo tudi vsi »poklicni« Slovenci morda le razumeli, zakaj smo Jugoslovani, smo jim namenili tale naš odgovor.
Pojasnjevanja so nam sicer dolgočasna, toda potrebna so. Samo dejanja nikoli ne dolgočasijo. Toda kaj bi modrovali, prva je bila vendar — beseda. Sledilo ji je šele dejanje.
Odgovor je torej tale:
Slovenci že smo. Zaradi tega nam ni treba hoteti, da bi bili Slovenci. Kar človek je, kar človek ima, tega ne more več hoteti.
Smo tudi dobri Slovenci, zato ne moremo hoteti, da bi bili dobri Slovenci: kakor ne morem imeti nobenega hotenja po svojem »kovaču«, ki ga imam v denarnici.
Pretipajmo torej obisti vsem tistim, ki hočejo zdaj nenadoma, po tisočletnem obstoju Slovencev, biti — Slovenci.
Kaj nam pravi to njih nenavadno hotenje? Gotovo to, da še niso dobri Slovenci in hočejo to šele — postati. Pustimo jim to dobro voljo. Pridržujemo si pa sum, da hočejo s tem hotenjem postati morda le kaj drugega nego Slovenci, ker smo prepričani, da so le Slovenci. Mogoče je tudi. da se tega ne zavedajo, in imajo zaradi tega tako čudno in sumljivo hotenje po slovenstvu.
V	tem primeru, jim je torej treba dopovedati, da so že Slovenci. Nakar odpade t>amo po sebi njih »slovensko skrbno« hotenje.
Če pa hočejo s tem svojim hotenjem doseči kaj drugega, če jim je ta »slovenskost« le pretveza, krinka, jih je treba — razkrinkati.
Onim, in teh je najmanj med nami, pa, katerih volja postati Slovenec je poštena, pustimo časa in miru, da to postanejo. So pač zaostali ptiči. Kdo bi jim zameril, da imajo slabe peroti in težke noge.
Zakaj smo pa Jugoslovani obenem? Zdaj poslušajte, o vi vsi »poklicni« Slovenci, zdaj sledi naš jeklen odgovor:
Jugoslovani smo, ker hočemo Jugoslovani postati!
In zakaj hočemo Jugoslovani postati? Kako moremo sploh kaj takega v »zraku visečega« hoteti?
Jugoslovani hočemo postati predvsem zato, ker smo mladi, zdravi, kleni, ker čutimo v sebi silno moč, silno življenje, ki nam to hotenje razvnema in ki mu priliva olja, da plamti čedalje silneje in čedalje lepše.
Jugoslovani hočemo postati, ker hočemo premagati ozke meje našega slovenstva in se razliti kakor deroča reka po vsem teritoriju, ki se imenuje Jugoslavija. Naše mlade, neoskrunjene, življenske sile, naše poštenje, naša uvidevnost za vse, ki so v stiski, bedi, revščini, za vse, ki po nedolžnem trpijo, — vse to nam daje voljo, ki nam ne dopušča, da bi še ustavili pri slovenstvu in se začeli usmrajati kakor stoječa voda.
Naše slovenstvo pri tem ne bo nič trpelo, nič izgubilo; nasprotno, prilili mu bomo s tem novega olja, dali mu bomo novih ustvarjajočih sil. Vrnili mu bomo s tem vero vase.
Ta naša silna volja, to naše neupogljivo hotenje izvira predvsem torej iz nas samih kot zdravih, nekorumpiranih, nedegenerira-nih, nestrankarskih mladcev.
Ta prvi izvor našega hotenja je granitni temelj naše jugoslovanske bodočnosti. Iz tega vrelca bomo črpali vse moči, da ustvarimo v teku bodočih desetletij, stoletij na vseh popriščih, v gospodarstvu, v politiki, v pravu, v literaturi, v umetnosti, v kulturi, duhovni in tehnično-civilizatorični, trajne in trdne spomenike Jugoslovanstva.
Zdaj pa odgovor za tiste, ki ne verujejo v ustvarjalno moč iz samega hotenja, ki izvira iz obilice našega zdravja in poštenja. Ki ne verujejo v tako moč, ker so slabiči in «er ta njih slabost izvira iz tega, da so žrtve denarja, pohlepa, nečistosti, napuha, poželji-vosti, zavisti in vseh drugih poglavitnih grehov, ali česarkoli.
Tudi za tiste ki potrebujejo razumskih »dokazov«; vzrokov in učinkov, razlogov in posledic, Aristotelove logike itd.
Ker smo ne samo hoteča in stremeča ter čuteča bitja, temveč tudi misleča bitja,
nr 4ii .ra
Bazovica
Pred tremi leti so odjeknili: v mračno jutro na Bazovici smrtonosni streli. Ves nared v bližini in v daljini je zapiakal, zastokal od bolečine. Padla so štiri mlada življenja. V hrbet so bili zadeti Bidovec, Miloš, Marušič in Valenčič.
Bilo je ravno 6. eejptemibra, na rojstni dan našega prestolonaslednika^ na dan, ko je naša slavna vojska oddajala svoje -stare zastave, ki so vodile v slavo ovenčano srbsko armado od zmage do zmage
Ob 4. uri zjutraj so padla stari mlada trupla, zadeta od neštetih fašistovakih krogel. Padle so žrtve na ono sveto zemljo, ki so jo v življenju tako neizmerno ljubile. Da, zemljo, domovino so preiskreno, preudarno in nesebično ljubili, zato so morali žrtvovati svoja mlada življenja.
Umirali so z vzklikom,: »Živela Jugoslavija!« Umirali so kot idealni borci za idejo jugoslovanstva, za idejo jugoslovanskega: nacionalizma.
Fašistovski imperajalizetm ne pozna meja, ne usmiljenja, ne pozna niti one velike ljubezni, ki jo goji naše 'ljudstvo do svoje rodne gnide. Brezobzirno i pegaza vse, ki se mu kakorkoli postavi v bran, pegazi tudi najsvetejša čuvstva naroda — a kazein ne bo izostala. Prevelike so žrtve našega naroda in te žrtve kličejo ipo osveti.
Še imamo idealnih borcev v svojih vrstah. Z Bidovcem, Milošem, Marušičem in Valenčičem niso uničili, marveč pomnožili so vrste najboljših borcev za osvoboditev zasužnjenih bratov. Klic žrtev je predramil mnoge omahljivce, ki so ©e zavedfli svojih dolžnosti napram lastnemu narodu. Zbiraijo se močne vrste, minerji vrtajo pod zemljo rove in prišel bo dan, ko bodo maščevani vsi, ki so trpeli, prelivali kri in umirali za svobodo — za Jugoslavijo.
Jugoslovanski nacionalisti! Ne dopuščajmo, da bi med nami zamrl spomin na one neizmerne žrtve naših neosvobojemih bratov. Oni trpijo, ker ljubijo svojo zemljo, ker ljubijo svoj rod. Trpljenje in žrtve so dovedle že mnoge narode do svobode. Tudi našim ne-osvobojenim bratom se svita zarja svobode —. Naj živi spomin Bidovca, Miloša, Marušiča in Valenčiča!
nam daje tudi razum vsepolno vzpodbud za naše jugoslovansko hotenje.
Jugoslavija obstoja. To je dejstvo, katerega more izbrisati zopet le dejstvo — nam sovražno dejstvo.
To dejstvo je že v marsičem postalo kri in meso. Blagoslovljeno je že s potoki krvi in življenj. Zgrajeno je na truplih številnih Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta temelj ni nič manj jeklen in graniten kakor oni našega zdravja in življenske sile.
Kaj pa pravi zgodovina?
Oni, ki jim je zgodovina učiteljica in voditeljica, naj si osvežijo spomni, na zgodovinska dejstva in našli bodo v njem logiko, po katere trdnih zakonih je sledil sklep: Jugoslavija.
Kaj pa sociologija?
Oni, ki verujejo sociologiji, naj se otresejo vseh predsodkov, in naj premišljujejo, kako kolektivi nastajajo in kako izginjajo. Prišli bodo do zaključka, da bomo šli naglo navzdol, če ne bomo začeli ustvarjati socialnih vrednot, ki nas bodo z razumom in srcem združile v močno Jugoslavijo. In morda bodo uvideji tudi, da se ustvarjanje takih vrednot že vrši, da se mora nujno vršiti po nič manj trdnih socioloških zakonih, od trenutka, ko se je rodilo sociološko dejstvo — Jugoslavija.
Pa umetnost? Znanost? Odkriti treba nam je samo koliko so bili na tem poprišču naši veliki Slovenci, Hrvati in Srbi nekaj več kakor samo Slovenci, Hrvati in Srbi; spoznali bomo, da je ta presežek — jugoslovanski.
Naše jugoslovansko pravo se je rodilo z Jugoslavijo, naša junaška vojska se je rodila ob isti sekundi itd., itd.
Ali nas boste še izpraševali, zakaj smo Jugoslovani in Slovenci obenem?
Ali vam bodo zadoščali ti jekleni odgovori?
Ali boste mogli spregledati in prezreti granitne temelje našega hotenja po Jugoslo-
vanstvu, o vi vsi Vseslovenci, Vsehrvati, Vsesrbi?
Torej:
1. naša volja po močni, neuničljivi, avtoritativni Jugoslaviji, izvirajoča iz našega neoskrunjenega in nekorumpiranega mladega življenja;
2. zgodovinska, sociološka, kulturna dejstva in nujnosti;
3. naš mednarodni položaj, ki nam je postavil spodaj in zgoraj, na levi in desni
sovražnike, ki preže na plen, nam dajejo cilj in smisel ter stremljenje po Jugoslaviji. To stremljenje bo dopolnilo tudi vsebino, ki jo bo v bodočnosti imela Jugoslavija. Ona je naš najsvetejši cilj in namen in smisel. Njo hočemo, zato hočemo pa tudi vsa sredstva, ki jih potrebujemo za dosego tega visokega cilja.
Zato prevzamemo tudi vso ogromno možato odgovornost, ki nam bo pri ustvarjanju tega ideala naložena.	m.	z.
O šolskih knjigah
Da v naši srednji šoli še davno ni vse tako, kot bi moralo biti, to vemo vsi. Da posebno glede nacionalne vzgoje še marsikaj manjka, o tem so nas poučili razni dogodki. Da je pouk v narodnem jeziku temelj te vzgoje, kako bi o tem dvomili! Pravi pouk pa jo mogoč na podlagi pravih učnih knjig in teh naši srednji šoli skoraj popolnoma manjka.
Dobra in vzorna učna knjiga je celo pri velikih kulturnih narodih božji dar, mi pa smo v tem pravi siromaki.
Vprašanje slovenskih učnih knjig za srednje šole je bilo že pred vojno naša slaba stran.
»Dajte nam slovenske srednje šole!« smo rekli Avstriji. »Napišite prej šolske slovenske knjige,« je rekla Avstrija. >Daj nam šole, pa bomo napisali,« smo odgovorili Avstriji. »Napišite, pa bom dala« je odgovorila Avstrija. Tako smo se ribali do svetovne vojne.
V	svoji učenosti so slovenski profesorji imenovali ta položaj: circulus vitiosus ... (Mnogi pa so si mislili: Hvala Bogu, da ni slovenskih učnih knjig, ko smo že tako navajeni nemškega učnega jezika, da bi se morali potem celo profesorji učiti, da bi mogli slovensko prevajati Vergila in Homerja! Zanimivo je vsekakor, da kljub veliki obilici klasičnih filologov ni imel slovenski otrok — in še danes nima — poštenega prevoda Ilijade in Odiseje!)
Tak je bil položaj pred vojno. In ko je prišla nova država in je postala slovenščina učni jezik, je bilo treba na vse načine hiteti, da dobimo očne knjige. Naravno je, da ni moglo biti vse najboljše. Vsled svetovno znane pedanterije in dlakocepstva, ki je glavna lastnost vsakega profesorja, posebno onega, ki piše šolske knjige, smo dobili po nemškem zgledu — obsežne, prenatrpane in slabo porabne knjige, ki so bile po večini zelo drage. Razne založbe so opazile, da je zalaganje šolskih knjig dobičkanosno podjetje in knjige so se množile na trgu brez vsega reda in izbire. Nastal je pravi kaos.
Poleg slovenščine se je vpeljala v nižjih razredih po dve uri tudi srbohrvaščina. Namen tega pouka je seveda, da se naš srednješolec seznani toliko s srbohrvatskim jezikom, da lahko čita. Torej ni bilo treba drugega, kot mak) čitanko, (ki bi stala samo nekaj dinarjev) z lepimi primernimi berili, ki si osvoje otroško dušo. Kaj pa so storili naši profesorji? Najprej so vpeljali Maretidevo srbohrvatsko gramatiko, debelo knjigo, namenjeno višji učenosti in vsem prej nego slovenskim srednješolcem. (NB. Iz same gramatike se ni še nihče nikoli živega jezika naučil!) In so se mučili z njo. Potem je prišel na vrsto Bačičev »Udžbenik«. po katerem se je zdelo, da je srbohrvaščina za Slovence najmanj tako tuj jezik kakor arabščina Poleg teh učenih slovnic so se rabile po naših šolah vse mogoče stare čitanke, ki so vplivale naravnost odbijajoče na mladino.
Šele potem so se uvedle »Srpske čitanke«, ki so jako dobro odgovarjale svojemu namenu. A to nekaterim ni bilo všeč in smo dobili »Srbskohrvatske vadnice«, kjer je zopet polno slovniške navlake, manjka pa lepih beril. In tako mora slovenski oče plačati za slovensko učno knjigo za predmet, ki se uči po dve uri na teden, 54 Din, dočim plača srbski oče za isti predmet, ki se uči 4 ure na teden 25 Din! In če bi pregledali vse učbenike in njih cene, bi videli, da bi plačal srbski oče, če bi kupil vse knjige nove, komaj par sto dinarjev, dočim bi moral plačati slovenski oče skoraj tisočak.
Vsakoletni dijaški semenj le za silo ublaži te velike izdatke. Tu je jedro vprašanja!
Pravilo za dobro učno knjigo je, da je praktična, da ni preobsežna, da so v nji samo glavne stvari, da je pregledna, tudi na zunaj čedna in po ceni. Pri nas se je proti temu grešilo kar na debelo. Rekord — kakšen rekord! — je gotovo dosegel oni profesor, ki je sestavil za srbohrvaščino v nižjih razredih učno knjigo, ki je stala kar — 100 Din. Izrezal je nekaj beril iz srbske čitanke, nekaj je pobral od drugod, na tekst je napravil tiste nepotrebne akcente, po katerih se ni še nihče izgovorjave naučil (ki pa knjigo zelo po-draže!). Zadaj je dodal slovar (ki je nepotreben, ker neznane besede lahko profesor pojasni!) in knjiga je stala — 100 Din! »Saj bo za štiri leta«, je rekel profesor, pa je pozabil, da je otrok eno leto šolske knjige sit! Ampak rekord je bil dosežen, demonstracije pred tisto založbo ni bilo, profesorja niso dali na pranger — slovenski oče pa je plačeval, da je bil črn. (Tak socialen zločin bi morala preprečiti šolska uprava!)
V	začetku letošnjega šolskega leta se je zgodilo, da je prosvetna oblast nekaj slovenskih šolskih knjig za višje razrede (med njimi nekaj potrebnih ali nenadomestljivih!) prepovedala, nekaj pa so jih odklonili profesorski zbori in namesto njih vpeljali srbo-hrvatske. »Slovenec« je posvetil temu vprašanju cel uvodnik, kjer milo zdihuje zaradi zapostavljanja slovenskih ličnih knjig in graja profesorje, ki so zagrešili tak greh proti slovenstvu. Pa ni tako hudo. Gotovo je, da nas veseli dobra slovenska učna knjiga, če odgovarja svojemu namenu. A med večjo izbiro se bom poslužil one, ki je najboljša in
—	če mogoče — najeenejša. (Mislimo, da je pri tem vprašanju nujno treba imeti ogled tudi na starše, ki imajo itak dovolj stroškov, preden izšolajo svoje otroke!) Tako imajo na primer Srbi zelo lepe »Nemačke čitanke« za nižje razrede srednjih šol. ki stanejo 12 do 15 Din. Knjiga je že po svoji sestavi in zunanji obliki radost za otroka. (Namen šolske kniisrc mora biti pred vsem, da predmet oživlia ne pa ubija.) Ne vemo, zakai bi so srbski in slovenski otroci ne mocrli učiti nemščine iz iste knjige, če je ta kniiga dobra in po ceni. To je potrebno že zato, če preide otrok iz šole v eni pokrajini v drugo šolo.
(S tega stališča bi morale biti sploh vse učne knjige, kolikor mogoče enotne!) Toda medi tem je prof. Piskernikova napisala svojo učno knjigo za nemščino (ki stane 34 Din) in »Jugoslovanska tiskarna« jo je založila. Naravno je, da se »Slovenec« zavzema za to knjigo, ki pa zaostaja za srbsko. Le poglejte takoj prve odstavke, pa boste videli razliko.
V	slovenski knjigi imate takoj besede in izraze, ki se malo rabijo in morajo vsled svoje težkoče otroka ostrašiti. Zato so se vsi pametni prof. zbori odločili za praktične in vabljive srbske čitanke. Isto velja glede knjig za francoščino. Učni jezik je pri nas itak slovenski, toliko smo pa zdaj že lahko jugoslovanski, da nas ne moti, če je učna knjiga za tuj jezik (kjer je glavna stvar tuji jezik!) pisana srbohrvatsko. Učencev to nič ne moti, samo da je knjiga lahka in po ceni. Ali pa v latinščini. Imamo debelo knjigo »Lanx sa-tura«, kar bi se reklo po naše »polna skleda«,
ki je res polna in priča o marljivosti, vestnosti itd. svojega sestavitelja. Stane 80 Din. Srbi imajo lepe latinske čitanke v ceni 20 do 30 Din. Niti teh ni mogoče v enem letu pre-čitati, dočim bi za »lanx« rabili nekaj let. Slovenska knjiga torej kot učna knjiga ni praktična (porabna je za univerzo in leme-nat!); zakaj ne bi torej sprejeli cenejše in praktičnejše srbske knjige, ki nam popolnoma zadostuje!
Profesorji imajo prav, da ščitijo starše pred velikimi izdatki, zaradi dobrih učnih knjig ne bo prav nič trpela slovenska stvar,
pač pa bodo boljši uspehi v tujih jezikih in mimogrede celo dokažemo, da v jugoslovanski šoli ni razlike pri posameznih predmetih, razen pri narodnem jeziku, ki zahteva posebnih knjig!
O	učnih knjigah na višjih razredih pa drugič.
Vinogradnikom
PROPAGANDNI TEDEN ZA SADJE IN GROZDJE
Kakor smo doznali, se je na posebnem sestanku zastopnikov oblasitev dn kmetijstva sklenilo prirediti po celi banovini od 2. do 8. oktobra t. 1. propagandni teden za konsum svežega sadja in grozdja. To visiled gospodarske stiske, fci tare našega kmeta in z namenom, da bi se ublažilo njegovo bedo.
Torej vendar! Ali je naša beseda zalegla in vzdramila? Volja za izvedbo talke akcije nas iskreno veseli An tudi mi bomo radi pomagali;, sodelovali in jo podprli.
Samo prireditev propagandnega tedna pa je premalo. Akcija mora biti trajnejša. Ne mislimo, naj bi vsa propaganda in vse delo kakor je zamišljeno za tisti teden — bila trajna po svoji obliki dn obsegu, nego pravimo, da bi bilo treba na primeren način ob tej priliki vendar že ustvariti začetek za stalno vnovčevanje sadja in grozdja v tem smislu, da bi pridelovalec sam ali pa potom svojih organizacij trajno nudil ti dve važni živili in posvežili po primernih cenah najširšim plastem naroda. Naj se pridelovalec zgane nekoliko bolj, da bo več dobil za svoje blago in da ga bo lažje vnovčil, če ga napravi dostopnega tudi ljudski množici in izloči pre-kupce.
Za propagandni teden sam opozarjamo vse takozvane ugledne ljudi, ki bodo v pripravljalnih odborih, naj nikakor ne merijo primernosti cen po svoji denarnosti! Kupna moč ljudske množice je silno majhna. Posebno pa ne sme biti vmes dobičkarjev, ki hočejo, da bodi vsaka prireditev kot talca tudi saima za sebe denarno aktivna. Tudi naj ne bo nobenega pompa, frakarstva in veseličar-stva pri tem. Nič drugega ini treba kakor treznega, požrtvovalnega dela in človeške besede. Ne gre za zabavo, ampak za delo v svr-ho miljenja bede. Uspeh bo dosežen samo tedaj, ako bo vsa akcija zasnovana in sprovaja-na tako, da se je bo množica mogla in hotela udeleževati. Glavni odjemalec tu more biti samo množica, ki doslej sadja redno ni mogla konsumirati. Na primernost cen je strogo gledati, zakaj tu gre za udeležbo množice, ki je ravno tako ali še bolj bedna kakor kmet, v katerega korist bo akcija izvajana. Prireditelje na to izrečno opozarjamo. Največja previdnost čn obzirnost je pri tem važnem začetku nujna!
Množica je o pomenu sadja in grozdja v prehrani prepričana, ga želi in ga je — lačna, ne samo letos nego že dolga leta. Po-
sebno njena deca si ga s tako živim hrepenenjem žeOfi, da moramo naavati za velik greh že to, kair se je v preteklosti v tem pogledu zamudilo, ko se je neodpustljivo toleriralo neznosno navijanje cen po prekupčevalcih. Tu pada naš očitek i na oblastva i na pridelovalca, ki se je v svoji okornosti pustil izkoriščati in ni prihajal sam do konsaimenta. Tudi protialkoholne organizacije za večji konsum svežega sadja premalo store. Uživanje sadja, posebno pa grozdja je zaradi prekupčeval st/a za množico že — pravi luksuz. Upajmo, da se bo v omenjenem tednu, morda tudi še dalje potem, mogla zagrdzti v sočne plodove, makar da se bo zato morala utesniti v čem drugem.
Cela akcija se mora vršiti v želji, ne samo da ves narod pomore kmetu v njegovi bedi, ampak da se z njo gre tudi množici konzumentov v pomoč, da se zaradi nepotrebnih režij, pompa in veseličarstva ceno. ki gre pridelovalcu, ne podraži in da bo konsum res vsakomur mogoč!
Temu propagandnemu tednu je poleg napovedanih konzumno-propagandnih predavanj brezpogojno pridružiti še propagando in pouk pri kmetovalcu za neposredno vnovče-vanje ter propagando in boj proti prekupče-valstvu, ki postaja za kmeta in konzumenta vedno bolj težko zlo.
Prepričani smo, da bo šlo sadje po primerni ceni gladko v denar tudi brez napovedanih papirnih vrečic, brez navadno neob-hodnih specialnih dam in brez veselic. Naj se vendar tudi pri tej priliki ne zadošča kapricam tradicionalnih veseličarjev in naj se akciji sploh ne daje videza nekdanjih veselic iz časov, ko je bilo dovolj kruha in denarja, naj se ne odbija množice z visokonosim dobro-tvorstvom, nego naj akcija bo to, kar mora biti, namreč: stvarno, smotrno pošteno stremljenje (brez vsakih navlak) za lajšanje bedo obeh doslej najbolj prizadetih, t. j. kmeta, ki mu blago zastaja in konsumenta iz množice, za katerega je Bog sadije ustvaril ravno tako kot za petičnejše njegove sobrate.
Prekupce je Kristus izganjal iz templja; naj se proti njim izkoristi tudi ta propagandni teden!
Vina in žganja imamo preveč. Izbeguj-mo potrebo konserviranja sadja ter grozdja na vino in žganje s tem, da se ga čimveč v dobro zdravja naroda konsumira v svežem stanju!
Z
i
Dr. I. L.:
NAŠA PRVA OFENZIVA
(Zveza pomembnih dogodkov pred 25 leti)
Dogodki pred petindvajsetimi leti se nam zde danes seveda manjši — dasi ne manj važni — kakor takrat, ko smo jih gledali še od bližine. Kri, kri, kril... In to na ljubljanskih ulicah!... Kaj takega se ni zgodilo še nikoli! Tista mirna, zaspana slovenska Ljubljana je napravila celo revolucijo!... Nemški častniki so hodili po ulicah z generalkartami in mestnimi načrti v rokah, kakor da oblegajo sovražno trdnjavo. Tista Ljubljana, ki je bila mesto ponižnih uradnikov in skromnih penzijonistov, mesto veselega dijaštva in preprostega meščanstva, z miroljubnimi napol kmetskimi predmestji, ta Ljubljana je postala mesto revolucionarjev, bojevnikov in neubogljivih upornikov. In koliko jih je! Prej so bile ulice prazne, da si se sprehajal sredi njih prav tako kakor purgarji po malih mestih — zdaj pa so vse ulice polne tega čudnega razjarjenega ljudstva in. kamor pogledaš, se vali bojevita masa: študentje, možje, starci, otroci, žene, dekleta, vse se je izpre-menilo v nekako živo vojsko, ki polni vse ulice in trge in, če .jo preženeš od tod, navali od drugod... Kaj je to? Ali je vsa Ljubljana pobesnela? Od tistih borih 40.000 je vzrastla na 100.000 ljudi!... Od kod se je vzela ta Ljubljana, ki so jo doslej še vsi poznali, kot zvesto udano avstrijsko mesto? Tri dni in noči je vzdržala ta masa v boju s policijo, ki je morala vršiti svojo dolžnost, z orožniki in vojaštvom, ki je komaj čakalo, da se maščuje za vse ono slovensko izzivanje, ki ga je mora-
lo	zadnja leta čuti na ljubljanskih ulicah in iz Časopisja, kajti ulica in časopisje sta po-sta'ala čim dalje bolj predrzna. (Ta predrznost je obstojala v tem, da so Slovenci zahtevali svoje pravice, da je rastel Sokol in da je Ljubljana zahtevala na ulicah slovenske napise in slovensko govorico!) Tri dni se je borila neutrudljiva in nepomirljiva masa, šele salve v množico so ranile to maso. ki se
je izpremenila v enega samega junaka, da se je ranjena umaknila z bojišča.
In še smrti se ni ustrašila! še ob nji je manifestirala ne s pokoro in prošnjami, ampak s pretnjami in zahtevami... Zmagovalci so se skoraj ustrašili svoje zmage in sprejemali molče psovke in obtožbe, ki so letele nanje iz vrst ranjene in užaljene množice.
Tako je izgledala Ljubljana leta 1908., ko so se poznali še sledovi krvi okoli šen-klavža in je stal na pokopališču pri Sv. Križu nov velik grob. Sodnija je vršila svoje delo, da razsodi po paragrafih in pravicah, a med to Ljubljano in tistimi, ki so vanjo streljali, je zazijala globoka propast. Sovraštvo je zažarelo iz nje. Smrtno sovraštvo! Saj je bilo vse, kar se je tako nenadno zgodilo, začetek prvih sovražnosti — in šele po njih izbruhne prava vojna med obema frontama...
Med tem smo doživeli in preživeli svetovno vojno in kri je lila v potokih. Kaj je bila Ljubljana iz 1. 1908. v primeri s Srbijo, Galicijo in Sočo?... Kaj je bilo par mrtvih v primeri s stotisoči! Kaj je bila Ljubljana v primeri s svetom! Spopad 1. 1908. je skoraj izginil v svetovnem klanju in se nam ni zdelo vredno razburjati se zaradi njega; saj niti na spomenik skoraj nismo mislili več. Koliko spomenikov bi bilo treba! Tako je čas dogodek odmikal v daljavo, da se je zdel vedno manjši in breznomembnejši: In vendar je to — naša prva ofenziva, ali vsaj izpad iz oblegane trdnjave.
S tega stališča sc nam zde dogodki v Ptuju kot praska predstrai. Dva svetova, ki sta si že dolgo stala sovražno nasproti, sta morala prej ali slej trčiti skupaj. Predolgo se je že vršila »mobilizacija« ob meji, da bi moglo ostati brez »incidentov«. Vsa prejšnja leta smo naravnost strategično uredili svoje postojanke ob meji. Podružnice CMD in Sokol so bile obmejne točke... Bilo je samo vprašanje časa, kako so bodo dogodki razvijali: ali je še mogoč miren sporazum, ali bo prišlo do spopada... Volja do boja je od obeh strani vedno bolj rastla... Prej ali slej mora priti do obračuna. Vedeli smo, da to ne bo odvisno samo od nas...
In vendar smo se pripravljali na ofenzivo. Kaj? Na ofenzivo? Ali smo bili Slovenci kdaj ofenzivni? Do tega leta ne. Vse, kar je bilo pred tem, je bila samo obramba malega naroda proti ogromni premoči tuje države, tujega kapitala in tuje kulture, ki je, oprta ob organizirano silo dveh držav z 80 milijoni germanskega prebivalstva, pritiskala na ubogi slovenski poldrugi milijonček, stisnjen v trikotnik od Tržaškega zaliva do Drave. Postojanke onstran Drave so bile že skoraj izgubljene. Tisočletni boj se je bližal svojemu zaključku. Vse, kar se je godilo teh 1000 let, je bilo počasno umikanje, umiranje in ono obupno upiranje, ki ga kaže vsako zavestno življenje pred uničenjem... Tudi tega odpora je bilo čim dalje manj. Kmečki upori, leta 1848., tabori leta 1868.—70. vse to so bili znaki neke življenjske volje, ki je slutila in čutila, da preti pogin, a ni našla dovolj sile, da bi storila kaj drugega kot protestirala. Za akcijo je treba točnega programa in organizacije. Ta program se je šele oblikoval in organizacija je bila na delu.
Res je, da ljubljanski septemberski dogodki niso bili nič drugega kot odgovor za Ptuj
—	ta odgovor je bil tako odločen, kot še nikoli dotlej — in vendar je zanimivo, v kakšni zvezi so bili ti prvi spopadi predčet z drugimi dogodki, posebno pa, ali smo res takrat že stali v zvozi »z balkanskimi cigani«, — kot je pisal ptujski »Štajerc«, ali so bili ti dogodki popolnoma slučajni in osamljeni.
Leto 1908!
Že prejšnje leto je borba za splošno in enako volilno pravico razgibala ljudske mase v Avstriji; posebno Slovani so upali od te reforme porast svoje moči v parlamentu. Volilna geometrija je sicer te slovanske nade precej zmanjšala, — vendar je vse kazalo, da bo slovanski element prišel v državi do večje veljave. Nemci so se tega bali in skušali, nele ohraniti svoje postojanke, ampak z vsem pritiskom na mejo uresničiti svojo vsenemško voljo.
A tudi Slovani niso mirovali. Rusi, Čehi, Poljaki, vse je bilo vzvalovano, povsod po-
javi protiavstrijskega odpora. In tudi pri nas! Dasi smo že leta 1904. kronali svojega kralja v Beogradu, vendar še ni bilo izrazitega srbofilskega gibanja. Avstrija je vodila s Srbijo trgovinsko (nekateri so jo zvali svinjsko) vojsko; zmaga se je nagibala na srbsko stran. Jugoslovanske pokrajine so začutile silo in voljo male državice, ki je s svojim odporom dosegla ne le materijalno, ampak tudi moralno zmago. Samozavest Srbije je rastla, že je delovala tudi zunanja propaganda. Poročila z Balkana se čim dalje bolj pojavljajo tudi v slovenski listih... Takoj na prvi strani »Slov. Naroda« leta 1908. čitamo, da je srbski tiskovni urad čestital našemu vodilnemu dnevniku k njegovi 40letnici. Pomemben znak! Slovenski listi so imeli v Beogradu stalne dopisnike. Dopisi so pisani v protiavstrijskem duhu, kakor se je takrat razvijal v Srbiji in ki je čimdalje bolj ugajal tudi nam. Če listate po letniku 1908. »Slov. Naroda« vidite, da je bilo to leto kongresov, posebno slovanskih kongresov in Ljubljana je — po zaslugi župana Iv. Hribarja — bila poleg Prage skoraj na prvem mestu glede raznih sestankov. Tudi sicer je bilo to dogodkov bogato leto. Po vseh avstrijskih slovanskih tnestih je prihajalo do manifestacij, demonstracij in spopadov. Praga, Brno. pv9.v’ Černovice, povsod pretepi, upori, boji- _ Na jugu pa je strašila Bosna in Hercegovina, Sandžak in Macedonija... Vse obmejne pokrajine so se dvigale proti središču, nemškemu Dunaju, ki je z eno roko segal po Solunu, z drugo pa intrigiral proti Rusiji; slovanski rob države se je začel drobiti. Stoletna bolezen je stopala v akutni stadij, ker so moderni zdravniki spoznali kali te bolezni... Nemštvo Jo spoznalo, da je treba hiteti z operacijo, a bilo jo prepozno.
Najvažnejši dogodek tega leta je bil slovanski kongres v Pragi, kjer so se polagali temelji neoslavizma oz. realne novoslovanske organizacije. Za kongresom se je skrivala višja politika. Ta kongres je izpopolnil kongres slovanskih novinarjov v Ljubljani ob odkritju Trubarjevega spomenika. »In res tu
v	Ljubljani, — je pisal »Slov. Narod« dne
Z obhodov
Jeiica
vi	Dolgo smo že nameravali osnovati na -Ježici Strelsko družino, kar pa se do letos ni posrečilo. V začetku tega leta pa se .je vršil v ljudski šoli tozadevni sestanek, na katerem .je bil izvoljen pripravljalni odbor. K sodelovanju so biii povabljeni tudi sosedni Crnučani in 23. aprila smo imeli že ustanovni občni zbor Strelske družine na Ježici. Za predsednika je bil izvoljen agilni g. Jakopič ™rei. Pravila družine so bila poslana v potrdilo v Beograd in je zato doslej delo v društvu počivalo. Pred kratkim pa smo dobili Pravila potrjena in upamo, da bomo čim PNe izposlovali odobritev strelišča, dobili orožje in pričeli z rednim delovanjem. Ob tel priliki vabimo vse one, ki se žele pridružiti našemu društvu, da prijavijo svoj pristop osebno enemu izmed odbornikov ali pa pismeno na naslov: Strelska družina na Ježici.
S strelskim pozdravom!
Trebnje
Govoril Fr. Bulc iz Mirne z balkona hotela Bukovec pred preko 1000 osebami na dan 3. sept. 1933. o priliki evharističnega ehoda trebanjske dekanije.
Gospodje župani, svetovalci, odborniki, tlragi tovariši in vsi, ki ste prihiteli na današnjo svečanost.
Ko je dekanijski urad v Trebnjem po-va' vse člane občinskih svetov kakor tudi gasilska društva, da se udeleže današnjega evharističnega shoda in dokumentirajo na zunai ®vojo zvestobo do naše katoliške vere, 9!n<) vsi smatrali za svojo dolžnost, da se odpovemo temu vahilu tudi vsi mi, bi pripadamo ®.ni ali drugi nacionalni organizaciji in tvo-Im° tako zvano nacionalno fronto.
Mi vsi smo katoliki, mi vsi smo verniki nase katoliške vere, ki temelji na naukih našega Zveličarja Jezusa Kristusa. Tega se zavedamo, tega nismo nikdar zanikali in nam je današnji evharistični shod nudil dobrodošlo priliko, da dokažemo to pred vso javnostjo. Ob priliki tega shoda mož in fantov pa naj bo dovoljeno tudi meni kot pripadniku nacionalne fronte, da spregovorim Par principijeJnih besed.
Mi vsi, ki smo v resnici pravi katoličani, se moramo predvsem ravnati po osnovnem nauku naše katoliške vere, ki pravi: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, ki nam torej zapoveduje, da moramo odstranjevati in prepričevati vse, kar nas razdvaja ter iskati vedno ono, kar nas druži. Poleg tega pa je Postavil naš Zveličar tudi nauk: »Daj Bogu, ^ar je božjega in kralju, kar je kraljevega.« Sta torej dve oblasti, ki jih moramo priznavati, božjo in kraljevo, zato mora biti vsak veren katoličan vdan obema zapovednikoma, izvrševati vse, kar zahtevata Bog in kralj.
Ko je naš kralj 6. januarja 1929. pozval ves svoj narod, torej tudi nas Slovence da priznamo edinstvo naroda in države, da opustimo vse stare strankarske boje in da združimo vse svoje sile zato, da napravimo to našo lepo državo močno in silno. Ta njegov Poziv je bil nujno potreben, ta njegov poziv ]e tudi v skladu s Kristusovim naukom o ljubezni do bližnjega, temu njegovemu pozivu smo dolžni slediti vsi ravno zato, ker smo dobri in pošteni katoličani.
., Kraljeva oblast je dana od Boga, po božji milosti imamo kralja, ki je sin našega rodu, ki je vzrastel na naši zemlji in čuti s svojim
narodom. Temu po božji milosti danemu in postavljenemu vladarju moramo slediti zlasti takrat, kadar nas poziva na složno in medsebojno ljubezen, kadar nas kliče na pomoč, da pomagamo narodu in državi. Zato smo z odprtimi srci sprejeli njegov poziv, zato mu sledimo, dokler ne dosežemo njegovega in našega cilja, to je močne, notranje dobro urejene edinstvene in nedeljive Jugoslavije.
Ravno mi Slovenci moramo biti pri vsem tem najbolj prevdarni in previdni, kajti za nas ni življenja izven Jugoslavije. Mi vidimo na Koroškem in v zasedenem Primorju, kako se godi našim zasužnjenim bratom, ki ne smejo slišati niti božje besede v svojem in našem lepem jeziku. Če bi propadla Jugoslavija, propademo mi Slovenci prvi, zalili nas bi valovi nemškega in italijanskega morja. Naša dolžnost je torej, da z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo to našo po Bogu nam poklonjeno Jugoslavijo ščitimo in napravimo močno tako, da bo mogla preprečiti nakane naših zunanjih sovražnikov in da bo mogla slej ali prej prinesti svobodo tudi našim bratom tja do Gospe Svete in tja do Tilmenta. Po tej poti nas vodi naš vladar, po tej poti moramo slediti njemu, ki nam ga je dal Bog in ki mu moramo biti po božji zapovedi pokorni in udani. Vse to moramo podrediti onemu visokemu, za nas edino rešilnemu cilju, to je ustvaritvi enega naroda in ene države, ki bo obsegala ves enotni narod od Tilmenta do Črnega morja. Sprejmite to izjavo nas nacionalnih Slovencev, ki smo tako dobri katoliki kot vsi vi, in tako dobri Slovenci kot ste vi, pa se zavedamo, da nam mora biti ustvaritev močne in res edinstvene Jugoslavije kot skupnega doma našega jugoslovanskega naroda končni cilj tu na zemlji. Zato hočemo dajati Bogu vse, kar je božjega, hočemo dajati tudi kralju kar je kraljevega. Dajmo mu edinstvo, katero od nas zahteva, katero je za nas potrebno, saj s tem bomo služili tudi Bogu. Naj naša vera, naš kralj in lepa domovina Jugoslavija živi!
Guštanj
V	smislu § 27 zak. o tisku Vas pozivam, da v naslednji številki »Pohoda« ustavite sledeči popravek članka, ki ste ga prinesli v št. 32 od 12. avgusta pod »Guštanj« in z naslovom »gospodu Ernst Osiander« na istem mestu 'in pod istim naslovom:
Ni res, da sem rabil kedaj izraz »Windi-scher Trotttek in ravno tako ni res, da je moj sin kedaj rekel »Windische Schweine«.
Ni res, da sem hotel pridobiti podipise ljudi, ki sem jrJh poznal kot Sdovenoe, za nemško šolo. Obrnil sem .se le na take, ki so mi bili znani kot Nemci ali pa, ki so prišli k meni in ®o izjaviili, da so Nemci. Spoštujem svojo lastno narodnost in vsled tega tudi narodnost vsakega drugega previsoko, da bi mogel zapeljati le enega človeka, da bi zatajil svojo narodnost. To bodo lahko dokazali vsikdar in povsod vsi Slovenci in Nemo:, s katerimi živim v najlepši slogi že 39 let. Uživam spoštovanje in simpatijo največjega dela tukajšnjega ljudstva in trdiim, da je samo majhen del na strani pfoca tega članka, ki si niti ni upal podpisati se s pravim imenom Spoštovanjem
E. Osiander.
POTREBEN IN NEPOTREBEN STRAH
Vest o ustanovitvi viteške čete Narodne odbrane v Guštanju je povzročiila mnogo odobravanja pa tudi obilo kritike. Tudi nasprotniki so se že oglasili:; med »gospodo
in med kmeti«. Marsikatero nasprotovanje pa bi izostalo, ko bi se bili ljudje bolje seznanili z našim programom in načinom našega dela. Še bolj bi se bili morafli zanimati, kaj piše »Pohod« in spoznali; bi bili, da velja ves naš bog le izkoriščevalcem našega preprostega ljudstva, našega naroda in naše države, boj korupciji, socialni 'krivici in narodnemu odpadništvu. Ko bo to iztrebljeno, bodo za vise druge, za celoto, nastopili; z vso gotovostjo res boljši časi. V slabo luč pride in še bo prišel tisti, ki nam nasprotuje.
Pa pravijo nekateri užaljeni, da naše pisanje v »Pohodu« škoduje ugledu Guštanja. Mi pa pravimo, da je tako pisanje Guštanju le v čast, ker baš iiz njega prihaja največ boja za zboljšanje razmer in ko bi se tak boj vršil v vsakem kraju, zlasti pa v večjih mestih, bi bilo že marsikaj boljše, kakor je še dandanes. Oglašajte se od drugod! Zakaj se godi to in ono in se o tem tudi tajno pogovarja, udariti pa si ne upa miihče! V Guštanju se ne piše samo, ampak se tudi dela in na marsikaj lahko Guštanj s ponosom pokaže. Delavni ljudje niso mehkužci, trda pest, trda beseda, toda iskrena in čista ter pošteno mišljena...
Zeli se, da bi mi mirovali. Toda, ne moremo. Tako se nam upira, da se neka propadla veličina dela napram gospodi in oblastem za velikega patriota, med ljudstvom pa se, če se le najde prilika, ostentativno ne poslužuje državnega jezika. V svojem srdu proti narodnim delavcem vpliva ista oseba na priče na ta način, da bi Mii naši ljudje po krivici — kaznovani.
Pravično pa tudi ni, če ©e našemu malemu človeku zameri vsaka popita kapljica vina ali pa oelo sadjevca in sleherna v strahu izrečena nemška beseda, medtem ko srne takozvana »hočebiti gospoda« brez kritike v istem oziru grešiti, kolikor hoče. Če že morajo biti naši ljudje taki svetniki, bomo poskrbeli, da se poboljšajo tudi naši nasprotniki v tem in še marsičem drugem.
Govori se tudi, da »Pohodovi« članki škodujejo tukajšnjemu podjetju, ki zaposljuje nad 200 delavcev. Mi pa pravimo, da podjetju le koristimo, toda samo zato, da najdejo naši ljudje v njem svoj zaslužek. Ko bo večina delavcev v Narodni odbrani, bomo poskrbel tudi še zato, da bo vsa merodajna jugosloven-ska javnost posvetila napredku podjetja večjo in za podjetje koristnejšo pažnjo, toda, ne zaradi gospodov podjetnikov, nego radi naših bratov-delavcev nacionalistov, kot budnim stražarjem naše granice!
Narodni odbranaši.
Rogaška Slatina
MISLI OB IZGUBLJENI TOŽBI
Namesto fige v žepu, pokažimo torej pest! Težko stališče. Zakaj? Zato, ker je med nami in nad nami preveč pohlevnih ovc. Ker se pri nas povsod, oelo na najvišjih mestih propagira popustljivost in tolerancija in na ta način ustvarja malodušje. In to v času, ko vidimo izza državne meje le dvignjene pes J; v čaisu, ko nam domači škodljivci izpodjedajo tla.
Iz vsega, kar se je godilo pred 25 leti v Ptuju lin v drugih naših mestih, mogli smo steči dragoceno izkustvo, ki bi naim nudilo smernice za našo nacionalno borbo. Ne sunemo namreč prezreti činjenioe, da je takrat razmemo majhna peščica podivjanih renega-tov (mogla uspešno terorizirat: slovensko večino le pod zaščito lokalnih oblasti.
Dan pred napovedano skupščino CMD, dne 7. septembra 1908, je Ptujsko mestno zastopstvo imelo izredno sejo, na kateri je bil izdelam načrt, po katerem je potem nem-čurska druhal napadala Slovence. Spričo
krvavih uličnih napadov se je policija držala pasivno. Okrajni glavar je pa našim možem, ki so šli k njemu iskat zaščito, izjavil sivojo neutralnost. Ko smo povodom teh dogodkov imeli razpravo pred sodnijo, so nemški sod-niiki akušalli obrniti ost proti nam in so iska-
li	med naimd krivce, češ da srno mi zakrivili nemške demonstracije. Nemški sodniki so storili, kar so mogla, da se je kvalifikacija storjenih zločinov spremenila v malenkostne prestopke, za katere so potem nemčurskim banditom izrečene smešno nizke kazni. Tako so torej takratne avstrijske oblasti v polni meni podpirale oziroma tolerirale delovanje svoje nemškutarsike avantgarde.
_ Zdaj pa si oglejmo postopanje današnjih naših ■lokalnih oblasti v slučaju, če naš človek v svoji sveti jezi izreče žaljivo besedo svojemu nemškutarskemu nasprotniku, ali ga oelo zgrabi za goltanec.
^ Fiat justitia, pereat mundus! Točno sliko naših juristov nam je dal naš ugledni znanstvenik g. Anten Lajovic v »Jutru« št. 129 cd 1. julija t. 1. z besedami: »Ko so se po prevratu zaradi bistveno izpremenjenega našega javnega življenja imela začeti prevrednotenja vseh naših vrednot, je ostal naš praktični jurist v vseh teh tako življenjsko važnih vprašanjih pravi božji volek, ki misli, da je storil že svojo dolžnost, če je z noso/m zapičenim v paragraf, ostal isti življenju odtujeni besedo-brbec, kakor ga je bila naučila absolutistična Avstrija.«
Oglejmo se po naših sosedih! V Italiji velja le brutalna site; v Nemčiji ravno tako. Tam so sd nemški juristi usvojili sledečo smernico za svoje delovanje: Sodnik bodi pravičen, toda njegova objektivnost imej meje tam, kjer gre za vprašanje naroda; življenjske interese naroda mora sodnik brezobzirno staviti nad formalno pravo.
Tako torej drugod. A pri nas? Dregnimo malo naše božje voleke na merodajnih mestih, naj se zganejo. Potem pa — ajd na raz-čišoeivatne pohode! Mi mo pripravljeni.
Maribor
IZJAVA
V	številki 29 našega lista od 22. julija 1983 smo priobčili na 4. strani pod naslovom »Legatov tTgovski tečaj v Mariboru« članek, v katerem napada naš dopisnik notranjo ureditev in učne uspehe trgovskega tečaja, ki ga vodi v Mariboru g. Anton Rudolf Legat. Prepričali smo se, da nas je naš dopisnik m istiSiciral in vsled tega lojalno izjavljamo, da očitki, ki jih vsebuje ta članek, niso resnični. Sočasno javljamo g. Legatu iane našega dopisnika, da obračuna z njim*, ker nočemo ščititi ruikcgar, ki hoče zlorabljati naš list za kake neosnovane izipade.
Obveščamo člane viteških čet, da je zbirališče za odhod v Ptuj v nedeljo zjutraj od YA ure (8 uri 30 minut) pred glavnim kolodvorom. Vsi v zbor! Zdraro!
Film
nase zem
Ije
»VAL«, NARODNOOBRAMBNA ŠTEVILKA
—	IZŠLA
25 let 'bo preteklo te dni, ko so nemške tolpe, slične današnjim, pretepale z batinami v slovenskem mestu Ptuju zborovalce Ciril-metodove skupščine, četrt stoletja preteka, ko so naši tirani obdelovali z gnojem in gnilimi': jajci mimo slovensko ljudstvo, ki je pri-
19. septembra 1908., ko je poročal med dnevnimi novicami že o prvih ponočnih demon-81 racij ah in je ob enem prinašal poziv župana Iv. Hribarja, ki je svaril pred nepremišljenimi dejanji in nasilji — »v prestolnici Benjamina med slovanskimi narodi, se je z£°dil čudež, ki se je zdel pred meseci še '•eniogoč: zastopniki vsega slovanskega časo-P>8ia so se cnodušno izjavili za ideje, ki jih oznanja ncoslavizem, ter se zavezali delovati ^ nJih smislu in duhu. Praška slovanska konferenca je prvi, kongres slovanskih časnikarjev je drugi vogelni kamen orjaške zgradbe, 8e ji pravi kulturno vseslovanstvo...« (Uvodnik »Slovanski dnevi v Ljubljani«.)
, In dan pred tem je izšel kot uvodnik n V j	beograjskega	poročevalca, _ ki
?	’	se pripravljajo na Balkanu odločilni
°godki... članek govori o napetosti med "Olgarijo in Turčijo, o vplivu mladoturške evolucije, o razmerah v Macedoniji in pri-, .h avstrijskih načrtih... Balkanski vozel e ,ie začel razvozi javati... Ves članek je vrofn ^Ponim dunajskim politikom, med stanu pa je jasno povedano, da se tam doli M ?“Je, na^e vprašanje... To je bil nekak za-
1	jucek onih kratkih brzojavnih vesti, ki so reva80 Iac*n*e mesecc pričale, da čas dozo-
Vw8ti k*8-0 ost.a^e Pri nas neopažene.
Prihajala je iz one trde praške češke S e ki ,e bila prava vzgoja za bojevnike mau‘ ’ naroda, ki je naučila ljudi delati, a tudi Z-kljubovati. Drobno delo, kljubovanje in odpor Pa je dobivalo v tem letu 1908. že svojo balkansko bojevitost.
v *Ne samo obrambe, ofenzive nam je tre-jj?** to je bilo geslo te mladine. Trst ji je of v«>r- Tam smo zmagovali, ker smo bili v ^ enzivi, na severu smo propadali. Ta mladi-a ie dobila pod vodstvom dr. Žerjava vpliv
v C. M. Družbi. Leta 1907. je na skupščini v Boh. Bistrici izostala udanostna brzojavka na Dunaj. Vse leto 1908. se je marljivo delalo na severu. In za jesen se je pripravljal prvi napad na Ptuj. Da, prav nalašč na Ptuj, to strupeno gnezdo nemškutarsko! Res je bil Ptuj na naših tleh, a Nemci so ga že davno smatrali za svojo nedotakljivo posest. V tem znamenju so tudi klicali na pomoč vse nemštvo.
Naše obrambno delo v CMD se je tista leta pod vodstvom praških študentov vršilo po gotovem načrtu. Zato je uspevalo. Vse je bito natanko preračunjeno. Tudi pohod na Ptuj. To je bil začetek naše ofenzive. Dr. Žerjav je dobro vedel, da bo s tem konec onega počasnega mirnega umikanja. Tako je prišlo do boja med predstražami.
Vsak boj zahteva žrtev. Žrtve so vedno bolestne, a potrebne. Ko bi bili ptujski dogodki ostali brez odgovora, bi bili s tem dokazali, da še nismo pripravljeni. Tridnevne ljubljanske demonstracije, ki so dobile skoraj revolucijonaren značaj, pa so dokazale, da je zveza med prednjimi linijami in zaledjem v redu in da je vojska pripravljena za ofenzivo. Ta vojska pa se je zavedala, da ima zavarovan hrbet in da je fronta dolga vse tje ob dravski hrvatski meji do Beograda in čez. Da, glavni del armade je pravzaprav tam doli na desnem krilu, v Srbiji...
Kadar je človek v boju, se vedno ozira po zaveznikih. V teh dneh britkih stisk in skušenj, smo se tem bolj ozirali na jug...
In jug se je odzval. Sožalne izjave za prve žrtve so deževale i* vseh jugoslovanskih mest. Prišla je tudi iz Beograda: »V duhu smo z vami in bratsko delimo tugo. Dal Bog, da nedolžno prelita kri vzpodbudi «a bratski objem vseh političnih strank za odločno delo. Večni spomin narodnim mučenikom! Prokletstvo sovragu naroda.« (Podpisani so sicer »Belgrajski Slovenci«, a verjetno je, da je to le — šifra.) Tudi iz Sarajeva je izrazila sožalje »Srpska riječ«, ki je bila konfiscirana, ker je pozivala narod, naj
priredi manifestacije ob otvoritvi turškega parlamenta v Carigradu, da izve Evropa, kako vlada Avstrija v Bosni.
Pogreb septemberskih žrtev je bil končan in začeli so se dogovori, za »bratski objem« vseh strank, toda našel se je izdajalec — ni treba vprašati, od kod — in ofenziva je morala biti prekinjena. Njen namen je bil dosežen: situacija se je razčistila. Pomerili smo naše sile, sedaj smo vedeli, pri čem smo in kaj nam je storiti...
Do teh dogodkov Slovenci nismo znali sovražiti. Posebno na severu do Nemcev nismo poznali pravega sovraštva; predolgo smo živeli v miru z njimi, preveč njihove kulture smo vsesali vase. Sedaj smo spoznali to »kulturo« in prvič smo začutili v sebi do nje ono smrtno sovraštvo, ki ga je izražal Balkanec z besedo »Švaba«. Švabska kultura!
In med tem ko se je Ljubljana na videz pomirila in so se j>onavljale demonstracije po spodnještajerskih švabskih gnezdih, se je na Dunaju pripravljal zgodovinski dogodek, ki je imel za vselej odločiti naše vprašanje...
Že 3. oktobra — torej niti 14 dni po ljubljanskih demonstracijah — se pojavljajo v listih prvi glasovi o — aneksiji Bosne in Hercegovine.
Brzojavka dne 5. oktobra iz Beograda v »Slov. Narodu« se glasi: »V vladnih krogih smatrajo aneksijo Bosne po Avstro-Ogrski kot fait accompli.« Dan nato (6. oktobra) poročajo vesti iz Beograda o velikanskih demonstracijah na gledališkem trgu. Pod naslovom »V Srbiji vre« poroča »Slov. Narod« o velikem ogorčenju vsega naroda proti Avstriji. »Politika« zahteva mobilizacijo vse srbske armade, da prestopi Drino in vdere v Bosno. Tudi v Bosni in Hercegovini se pojavljajo nemiri. V Šabcu se baje zbirajo dezerterji iz avstrijske armade. Tajna seja srbske skupščine je sklepala o nadaljnjih korakih vlade... Dne 11. oktobra poročajo listi o novih velikih demonstracijah, ki se jih je udeležil sani prestolonaslednik in govoril narodu: »Naj živi, kdor je pripravljen umre-
ti, naj umre, kdor hoče živeti.« Ves narod je zahteval vojno proti Avstriji...
Tako je izpregovorilo naše desno krilo tik po naši prvi ofenzivi. Zveza je bila sklenjena!... Vsaj v vodstvu in med voditelji.
Avstrijski vladi so bili dogodki v Ptuju in Ljubljani malenkostni v primeri s tem, kar se je zgodilo na Balkanu, kajti zavedala se je, da je Bosna in Hercegovina mednarodno vprašanje, dočim streljanje lastnih državljanov ni tako resna zadeva. To se pozabi in je dobro, tam pa se rade razvijejo komplikacije... Zato ji je bil protest Beograda mnogo bolj nevšečen kakor ljubljanske demonstracije. Najslabše pa je bilo to, da se je glas iz Beograda zdaj bolj ko kdaj prej slišal v Ljubljani, da je odmeval v osvete željnih srcih in da je bil vsak pravi Slovenec, kar se tiče aneksije, na strani — Srbije. To se pravi — veleizdaja, česar Slovenci prej niso poznali. Zdaj so se z vso dušo zbližali z onimi, ki so imeli enako usodo. Da tega niso prej opazili! Ne! Zato je bilo treba pušk, strelov in krvi, dogodkov, ki so pretresli narodno dušo do dna, da je spoznala samo sebe. Kajti mi še nismo bili navajeni »bez golema mrijet jada«. Bali smo se še krvi in smrti... Zdaj pa je prihajalo novo prepričanje.
Narodna odbrana, ki se je v teh časih ustanovila, je imela lahko delo. Saj je bil v nji evangelij odrešenja...
Ko obujamo spomin dogodkov pred 25 leti — kakšna izprememba v tako kratki dobi! — je treba, da jih v pravi luči pokažemo sebi, mladini in bodočnosti, ker bodo za nas vedno tem bolj častni, če v njih vidimo našo prvo ofenzivo na iz«ubl1ono narodno posest in pripoznamo, da bi bila ta^ naša ofenziva odbita in izgubljena in da bi jo bili zaman ponavljali, da ni takrat vzrastlo naše desno krilo, ki je bilo sicer z nami vred še nekai let odbijano, a se je zato tem bolj združilo z nami. napadi predstraž. kjer je stala naša mladina, so se ponavljali, dokler se ni začela naša velika ofenziva, ki je potegnila za seboj ves svet. da so bili maščevani tisočletni grehi preteklosti.
šlo na zborovanj© svoje narodnoobrambne organizacije.
Da bi se mogla čim nazorneje pokazati novtiim povojnim generacijam vsa ona trda borba, ki jo je moralo bojevati naše ljudstvo napraim svojim zatiralcem, se bodo vršile v nedeljo v Ptuju in pozneje v Ljubljani velike slavnosti. Po vseh naših časopisih se piše zelo mnogo o teh preteklih dogodkih. V zvezi z njimi opozarjajo narod razni narodnoobrambni delavci na vsa naša pereča nacionalna vprašanja, pišejo o onih, kateri še danes dobivajo klofute in udarce od prav istih Nemcev dn še slabših Italijanov. V svojih člankih svarijo dsn kritizirajo našo hlapčevsko odpust-ljivost in naš širokogrudni intemacionalizem.
Tudi povojna nacionalistična o mladina, ki ima še kaj smisla, da deluje za prospeh svojega naroda v tujini in ob mejnih krajih je prispevala nekaj k obletnici ptujskih dogodkov. Ta mladina ni pokazala svoje ljubezni do naroda samo s praznim govoričenjem. Spomnimo se samo nekoliko nazaj. Spomladi je organizirala veliko knjižno akcijo, ki je uspela nad vse pričakovanje. 20.000 knjilg je dala Ljubljana tej požrtvovalni; mladini, da jih ra/jdeii svojim v tujini in ogroženih obmejnih krajih. Za sokolski zlet je priredila na ljubljanskem velesejmu dobro narodnoobrambno razstavo. Na tisoče tujcev jo je obiskalo in se s tem spomnilo na naše prošle in sedanje borbe proti tujemu gospod-stvu.
Te dni je izšla mladinska revija »Val«, v kateri del te požrtvovalne mladine priobčuje celo vrsto posrečenih člankov, ki se direktno dotikajo .ptujskih dogodkov, pa tudi takih, ta opozarjajo ina naše aktualne probleme v Dalmaciji, Primorju in na Koroškem. Smelo trdimo, da je ta narodnoobrambna številka »Vala« najboljša izmed vseh dosedanjih, ki nam prav za prav niso pokazale ničesar. Na nad 50 straneh so zgoščene vse mišk, pa tudi smernice za bodoče delo, ki bi se ga moral lotiti vsak mladi Lnteligent.
Radi .pomanjkanja časa nam ni mogoče, da bi za danes iapregcvorili o tej številki kaj več. Opozarjamo pa vse nacionaliste, da si lahko naroče to specialno številko za 3 Din pni upravi »Vala« — Ljubljana, Tomanova 3.
ŽIVINOREJSKA ZADRUGA JUGOMON-TAF0N NA VELESEJMU
Kakor čudno zveni ime zadruge, tako tudi imena zadrugarjev, saj je med njimi večina tujerodcev-veleposestnikov in bivših aristokratov, le par je naših Slovencev. Ta družba posluje med seboj v blaženi nemščini, v zvezi je še vedno v »Grauviehzuchtverband«
v	Graz-u, odkoder prihaja tudi veterinar, kot član komisije za vsakokratno sprejemanje nove živine v zadrugo. Jugomontafon zadruga je hotela, da pod njeno firmo sodelujejo na letošnji kmetijski razstavi tudi živinorejci z Dolenjske, kar pa so seveda odklonih, _ ker imajo za razstavo dovolj lepe živine sami.
Zadruga Jugomontafon ima svoje člane raztresene po vsej banovini v vseh pasemskih okrajih, kar je našim kmetom nekako onemogočeno, saj so vendar priznane za gotove okraje samo gotove pasme! Čudno se nam zdi, da zadruga bogatih ljudi prosi javne oblasti denarne pomoči, saj je poznano, da ima že v prodaji svoje živine državi večje dohodke, kakor kmetovalci na Dolenjskem. Lansko leto je sodeloval pri ocenjevanju živine na velesejmu tudi neki inozemec, upajmo, da se bodo letos našli domači strokovnjaki za ocenjevanje živine montafonske
pasme.	,v ,	.
Na velesejmu smo se prepričali, da je
J B •
S POTOVANJA OB MEJI
(Dalje in konec)
Radenci! Ustavil sem se v tem zdravilišču, da se prepričam, ali je že bolj nase, kot je bilo nekdaj. Na zunaj, da, na znotraj ne. Pravijo, da je bilo vse zdravilišče na prodaj državi za 50 milijonov dinarjev. Samo vode se je lani baje prodalo 7 milijonov steklenic. Ce je pri steklenici dobička 1 Din, je to 7 milijonov dinarjev. Ni dvoma, da je to za nas ob meji važno vprašanje. Radenska voda je dobila svoj sloves in tudi zdravilišče je za srčne bolezni izredno uspešno. Ali pa mora ta zaklad naše zemlje biti nemška last? In visoke cene v zdravilišču naravnost kričeče govore o izrabljanju tega zdravilnega kraja v nemške kapitalistične namene. Ali ni to žalostno?... Kako malo smo se zanimali za to zemljo ob meji se vidi iz tega, da so pred vojno dunajski gostilničarji tu kupili kot zadruga nekaj vrelcev, in ta zadruga, ki se je med tem že skoraj razšla, je še danes menda lastnica teh vrelcev, dočim n. pr. našim slovenskim ali jugoslovanskim gostilničarjem ni prišlo na misel, da bi si bili prilastili tak izvir kot vir dohodkov. Kdor ima denar, se lahko zdravi v Radencih, kaj pa oni, ki so bolni in nimajo denarja?... Ali oni ne smejo biti deležni darov svoje zemlje?... Lepo je gledati domače ljudi, ki prihajajo z vrči po vodo. Rabijo jo v vročih dneh na polju. Mešajo jo z vinom, ali pa jo pijo čisto. Baje je boljša za žejo ko navadna voda. Tudi v nedeljo se prihaja mnogo ljudi kopat. Dekleta prinašajo sadje na prodaj. Nekoč zjutraj sem sedel pri vrtnem studencu in je prišel fant. »Ali smem natočiti.« — »Kolikor hočete!« Kako čudno: naš človek na svoji zemlji prosi, če sme natočiti vode, ki teče iz njegove zemlje... Ker se je tujec vsedel na ta košček zemlje in zajema iz njega milijone... Vse delavstvo v podjetju je baje zelo skromno plačano. Po kateri božji ali človeški postavi je tako določeno, da dobiva tujec iz koščka slovenske zemlje milijone, domačin — narod slovenski in jugo-slovenski pa mora drago plačevati, če se
gospoda pri živinorejski razstavi govorila tuj jezik, enako govorico se je slišalo tudi med mnogimi hlapci pri oskrbovanju živine. Vemo tudi, da se je neki gospod iz okolice Maribora pritožil zoper odločbo naše uprave na ministrstvo, ker mu nočejo pustiti še nadalje tujcev v službi. Prepričani smo, da mu ta pritožba ne bo uspela, ker imamo pri nas in še posebno v gornjem delu banovine ljudi, ki bodo znali molzti krave.
Ni čuda torej, da so dolenjske zadruge odklonile sodelovanje z izjemo Strug, ki je pripeljala nekaj komadov. Pri tej in za to družbo delujejo nepoznani gospodje, baje iz tako zvane višje bogate družbe. Ali misli ta gospoda, da se hodi pri nas še lahko pota iz leta 1922.? — 0, ne, takrat je bil skoro konec, pa bo sedaj tudi. Pred nami in za nami je vsa narodna javnost.
ŽREBCARNA NA SELU PRI LJUBLJANI
V	zadnjem času so nastale pri nas na Selu velike spremembe na banovinski žreb-čarni. Iz službe sta bila odpuščena dva hlapca, od katerih je eden družinski oče. Na novo je bil postavljen v službo vpokojeni bivši avstrijski major, posestnik odnosno graščak Kračman iz Litije. Te dni so preuredili za novo imenovanega prav lepo in veliko stanovanje na zavodu.
OSTUDNOST NA LETOŠNJEM VELESEJMU
Ne na jesenski razstavi, temveč na zabavišču in sicer v restavraciji »Volga«. Dogodek pa je bil sledeči. Za večer, ko so glave pivcev in pivk že precej razgrete, je sedanji podjetnik priredil pester spored s plesi in različnimi zabavnimi nastopi a la variete. Nimamo nič proti temu, če bi se neka točka ne izvajala sledeče.
Na plesni prostor se privleče ženska, ki naj bi predstavljala, hm, Bog ve kaj. Prižge si cigareto in se vseda moškim' v naročje. Iz ozadja pride njen ljubimec, ki to opazi. Potegne jo za lase in jo pahne parkrat z vso grobostjo na tla. Nato začneta divje plesati. Med plesom jo zažene zopet z vso silo na umazana tla pod stole gostov. Nato zopet divji ples. In zopet jo sune. Končno jo prime za roko in nogo, ter jo vrti kakor kako mačko in jo zopet spusti, da odleti s centrifugalno silo zopet pod noge gledalcev. Ona fingira smrt. Tedaj ji on premetava ude in si jo končno nadene na ramena, tako da mu njene noge vise ob njegovem vratu. On jo odnese, prižge svečo in zvoni z zvončkom, češ da jo nese k »večnemu počitku«.
Tako torej predstava. Nisem nikak moralist, toda da se človeško dostojanstvo tako tepta, se mora zagabiti še tako mondenemu obiskovalcu nočnih zabavišč. Na vsak način naj se ta točka prepove, ker žali čut vsakega zmernega veseljaka.
Gospodični, ki sta predvajali španske plese, pa sta svoji vlogi dostojno izvedli. Zato jim bodi javna zahvala.
LJUBLJANSKI ŠPORTNI KLUB
Ljufbljanski športni klub danes ne bi smel biti le ljubljanski, to se pravi purgarski, ampak v prvi vrati naroden. Trideset 'let njego-
vi	člani že plavajo in veslarijo pod njegovim okriljem, ampak tako daleč še niso ne priplavali ne priveslali, da hi bili na svoji jubilejni prireditvi, ka so jo imeli v nedeljo zvečer v čolnarni ob Ljubljanici, govorili le slovenski oziroma le v državnih jezikih. Confč-rehcier, ki imu nihče ne metra odrekati kabaretnih sposobnosti, je kvasil nemške zgodbice in dovtipe kot bi ga bil kdo navil. Sicer
hoče zdraviti ob zdravilnih vrelcih, ki kipe kot božji dar iz njegove zemlje.
Radgona! Nehote se človek povzpne na vinorodni griček ob Muri, kjer stoji veličasten grad, ki daje izraz celi pokrajini. Radgonska graščina. Pravijo, da je na prodaj in da je nevarnost, da pride v tuje roke. Cehi vporabljajo taka poslopja ob meji za vzgojne internate, da se mladina tem bolj živo zaveda vse nevarnosti, ki preti od zunanje strani. Pri nas smo pošiljali mladino na mejo bolj zato, da se nauči nemščine, nego da bi tam služila domovini. (Saj je samostan pri Gospej Sveti vzgojil nešteto Slovenk tako, kot so želeli njih starši — pred vsem nemško!) Žalostno a resnično! Danes še ne vemo, kaj bo z radgonsko graščino. Leži lepo nad našo Radgono in gleda na ono stran, kjer je ostalo še nekaj naše zemlje pod tujo državo — Avstrijo. Nekaj? Nekoč smo segali do Gradca in še čez. A mi smo vedno skromni. Drugim se ne zdi nič čudnega, če si laste ves svet tja do Zidanega mosta ali do Adrije, češ da je to njih »Kulturgebiet«, mi smo pa zelo v zadregah, če pomislimo na to. kar je bilo nekdaj naše... Kdo pa bo o Leipnitzu dvomil, da je bila to naša Lipnica?... Ali pa o Gradcu?... Zdaj si pa že Radgono onstran Mure ne upamo imenovati Radgono, ampak ji pravimo Radkersburg. L. 1919. ko smo bili mi tam, je bila to naša Radgona in vsi meščani so dobro razumeli slovensko. Saj je dovolj žalostno za nas vse, če je en sam dr. Kamnikar dosegel, da je pripadla nemški Avstriji, ko je bila vendar v naših rokah. In ne samo Radgonal Še marsikateri kraj ob meji govori o naši nezmožnosti, ko smo — morda za stoletja! — sami odločali o naši zemlji. Na jugu so nas odločali drugi, a na severu smo mogli odločati sami. Toda kakšen strah pred svetom nas je obdajal, da bi ne veljali za »imperijaliste«!... Ce je le kdo zahteval par metrov preko natančno določenih slovenskih mej (ki jih nikoli ni bilo!), že so ga zavrnili previdni nolitiki, češ da nam bodo že v Parizu dali vse, kar nam gre. In so res dali, kar je šlo takim bojazljivcem, ki niso imeli niti poguma, da bi bili pravočasno vzeli, kar je bilo njiho-
nihče ne bo menda trdil, da je biilo vse to zlonamerno vprizorjeno, vendar je raba nemščine na takem večeru, ki so mu prisostvovali tudi mnogi odličniki, zgovoren indeks za nacionalno višino organizatorjev. Bilo je ponekod nekaj iskrenega ogorčenja, na splošno pa se je družba blaženo počutila v teh »internacionalnih« vodah. NeKdo je na vprašanje,
Tušek Stanko, Maribor:
čemu vse to nemškovamje, razložil, da se tS »yici« dajo pcvedaiti le v nemščini. Ubogo Angleži in Francozi in Italijani, ki si ne morete pripovedovati »vicov« v nemščini, ampak le v svojih skromnih jezikih. Ljubljanski športni klub naj uvede kot novo športno panogo, spoštovanje svojega jezika. Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Spoštujmo cirilico
Naše državno in narodno edinstvo je, hvala bogu, za vselej rešeno ter izven vsake diskusije. Borba in brezplodno mešetarenje za to svetinjo Jugoslovanskega naroda je daleč za nami in vrnitev v to dobo je nedopustna in za večne čase izključena. Dobili smo svoje skupno ime, ki zveni lepo in ki je v tujini veljalo že tedaj, ko smo ga doma zanikali. Izginili sta formuli eshaezija in balkanizem. Jugoslavija uživa sloves modeme države in vsi čutimo uspehe koncentriranega dela za red in napredek.
To so neizpodbitna dejstva, katerih se mora vsak iskreni jugoslovanski1 državljan samo veseliti. Da pa to veselje ni povsem popolno, zato nam poskrbijo ljudje-zgagarji dvomljivega karakterja. Kdo so ti in kaj jim ni po volji, 'bom v poteku svojega članka povedal.
P redno preidem k jedru, ki ga obravnavam v članku, se poslužim sledečih konstatacij, ki so v boljše razumevanje potrebne. Jugoslavija sestoji iz treh debel, ki so zrastla na istih tleh in se v vrhovih zopet združujejo. Kaj radi uživamo njihovo skupno senco in se naslajamo z njih sadovi, četudi ©o po okusu nekoliko različni. To je Jugoslavija, kakršna je, zrastla iz svoje zgodovine, iz svoje zemlje in kulture preteklih stoletij. Raznolikosti in posebnosti jugoslovanskega naroda niso prav nič v napotje harmoničnemu sožitju Srbov, Hrvatov in Slovencev, pač pa nas delajo tem bolj zanimive in samosvoje ponosne.
Na kulturnem, nacionalnem in socialnem polju smo ravnopravni in uživamo nemoteno sadove svojega dela. Noben Srb, Hrvat ali Slovenec se ne more pritoževati, da je jezikovno prikrajšan, za svobodni razvoj jezika jamči zakon. Zato se mi zdijo najbolj gnusni oni, ki brez povoda in vzroka skušajo dokazovati, kako velika nevarnost preti slovenskemu jeziku. Tudi se pojavljajo neke vrste modemi kulturonosci in zedinjevalci, ki čutijo neobhodno potrebo, da forsirajo neki črkarski problem in ki trdijo, kako bi bilo zelo važno, če bi uvedli pri nas enotno pisavo — latinico.
Bratje Jugoslovani! Ali je res taka nujnost, da se forsira odprava cirilice ter se nadomesti ista z latinico? Jaz mislim, da ni. Ali nimamo dovolj drugih, bolj koristnih in potrebnih kulturnih in nacionalnih problemov, ki bi bili potrebni rešitve? Če pa že hočemo biti modemi in če se s takojšnjo uvedbo latinice hočemo laskati tujini, bi bilo dobro, da uvedemo tudi enotno modo. Vsak trezno’ misleč človek, ki pozna živopisanost naših narodnih noš, bi pritrdil, da bi nam taka enotna uniformiranost več škodovala, nego koristila. Za časa odslužitve svojega vojaškega roka v krajih Srbije in Crne gore, sem imel priliko opazovati raznolikost in pestrost nairodnih noš, ondi prebivajočega naroda. Musliman se mi je v fesu zdel lepši, nego v klobuku. Srbu je po strani ležeča šajkača lepše
vega... Tako je propala tudi Radgona — današnji Radkersburg. Ime je pričalo za nas, in Tabor in pokopališče in lastna imena v mestu in v rokah smo jo imeli — a kdo se je takrat menil za »Mursko stražo«, ko je bilo toliko važnejšega dela. Zato gre danes tu nenaravna meja po mostu čez Muro in zvezo s Prekmurjem smo morali ustvariti drugod. Tako je pripadla tuji državi ta lepa pokrajina »v zgubo veliko rodu, krivega tol’kanj zamud«. (Prešeren.)
Zdaj hodijo — posebno ob nedeljah — preko Mure k nam v gosti naši sosedje, ki se dobro najedo in napijo na naših tleh. Pa ne prihajajo skromno kot gostje, ampak še vedno z ono domišljavo nadutostjo, ki smo je bili vajeni po teh krajih pred vojno, in z izzivalno samozavestnostjo, kakor da hodijo po svoji zemlji. Mi pa smo skromni, kot smo bili, in jim privoščimo vseh dobrot za mal denar kakor svojim prijateljem, čeprav vemo, kako nas sovražijo in prezirajo kot manj vreden narod. Tam na pokopališču pa so še spomini na upor slovenskih fantov 1. 1918... ■
Take in enake misli obletavajo potnika na bregu nad Muro ob radgonski graščini pri pogledu na Radgono, ki se blešči na oni strani mosta tako izzivalno s svojimi gotiško-nemškimi napisi. Toda tam nekje toči baje Bouvier svoje sijajno vino »pod vejo«. Vse množice se vsipljejo tja. Celo šampanjec je baje po 40 Din... Pojdimo tja!...
In zopet smo v vlaku. Vstopajo ljudje, ki nosijo v nahrbtnikih vino in sadje. Vedno več tja do Ivankovcev, kjer se jih privali cela množica. Tudi mi bi si radi vzeli s seboj nekaj takega daru za spomin iz teh pokrajin. Čudimo se, da n. pr. v Ljutomeru, na tistem tako prometnem kolodvoru, kjer vedno čakajo potniki, ki prestopajo, ni na prodaj putri-iiov s 5 ali 10 litri te božanske naše kaplje. Gotovo bi si rad marsikdo s takšnim majhnim sodčkom pomnožil svojo prtljago m prinesel s seboj domov prijateljem tak pozdrav s severne meje...
Vstopajo dekleta, ki čredo obirat hmelj v Savinjsko dolino. Vse enake rute na glavi, bele koške v rokah, prazniško oblečene in
pristojala, nego po modi prikrojena kapa itd. Povsod, kamor sem stopil, na trg, v bazar ali čaršijo, povsod nekaj 'posebnega, povsod mešanica ljudi, noš, ver, barv, obrazov in tipov-In kako čudovito sliko nam nudi naša slovenska ter hrvatska in pred vsem dalmatinska narodna noša. Dalmacija ni lepa samo radi morja, temveč tudi radi ljudi, ki tam .prebivajo. Tako je in nič drugače! To je film Jugoslavije, s katero se more primerjati tnalo-katera država.
Navedene vrstice sem uporabil kot primer, kako napačno je misliti, da z ukinitvijo staroslovanske pisave — cirilice doseže naš narod več veljave in ugleda. Ravno nasprotno! Kakor sem že prej povedal, bi z uvedbo enotne mode škodovali slovanski pristnosti, tako bi v slučaju opustitve tradicionalne slovanske pisave storili isto.
Lahko rečemo, da je naš ponos in naša čast, da ohranimo svojo slovansko pisavo. Motimo se, če mislimo, da se z odpravo cirilice približamo Evropi. Pomisliti moramo, da forsiranje odprave cirdlioe, v kateri je združeno toliko častitljivih tradicij, vzbuja upravičen odpor pri tistem delu jugoslovanskega naroda, ki se te pisave poslužuje in kateremu je cirilica narodna in kulturna svetinja. Kaj bi rekli mi, če bi se od nas zahtevala odprava slovenščine? Pekel in nebesa hi klicali na pomoč! Tega si ne bi dopustili, zato pa tudi ne smemo dopuščati, da ravno iz naše srede prihajajo sunki in letijo strelice proti pisavi, ki jo rabi naš krvni brat. Vsi smo sinovi velike jugoslovanske države, kar je last enega, je last tudi drugega. Ni cirilica samo last brata Srba, je tudi last vseh ostalih, četudi se iste v toliki meri ne poslužujejo. Četudi je nekomu premalo modema in zastarela, ampak naša je in na to smo lahko ponosni. Zakaj bi morali biti ravno mi tisti, ki se odrekamo svojemu in hlastamo po tujem? Zato vprašam, kdo je več vreden, tisti ki živi z narodom in z njegovo kulturo, ali tisti, ki pljune po narodu in njegovih svetinjah? Gotovo oni prvi!
Vsi navedeni argumenti nam kažejo, da je nečedna mržnja do tradicij, s katero se lahko ponaša jugoslovanski rod, zgrešen in nelojalen takt, ki ni v skladu z mirnim sožitjem med Jugoslavijo tvorečimi brati. Zato sem tudi javno in neženirano v svojem članku povedal to, kar se mi je zdelo potrebno in obsodbe vredno. Želel bi, da pade moja pisana beseda na plodovita tla. V srcih vseh jugoslovanskih državljanov naj vzklije misel spoštovanja do vsega, kar hrani in rabd naš rod.
Vsi oni pa, ki smatrajo, da je cirilica odveč, nemoderna, nepraktična in nazadnjaška, si naj zapomnijo sledeče: Nepraktični in nazadnjaški so vaši možgani in z njimi vred vaši zgagarski in prepereli pojmi o tem, kaj je našemu narodu potrebno ali nepotrebno!
vse zagorele. Tako skromno sede na klopeh in zdi se, da računajo, koliko bodo zaslužile in kaj si bodo kupile za ta denar... Celo tam od Kotoribe so prišle. Kako daleč sega blagoslov enega kraja! Vse okrog odmevajo čudno zategnjene melodije prekmurskih pesmi...
Dve stvari motita potnika pri njegovih lepih mislih ob pogledu na valovite vino-gradne pokrajine, ki hranijo v sebi toliko narodnih spominov: saj so se tod borili naši največji narodni borci in tu je domovina Ilircev... Dve stvari: ubogi naš jezik, ki se govori — ne samo v teh krajih, ampak kjerkoli potuješ — po vagonih tako pokvarjeno, da bi v njem tujec komaj spoznal njegov slovanski značaj. V tem oziru »inteligenca« ne dela prav nikake izjeme, nasprotno: pri nji se taka spakedrana in s tujkami pomešana govorica še grše sliši, kakor pri ljudstvu, ki govori svoj domači dialekt. In druga stvar, ki je v ozki zvezi z jezikom in pri kateri tudi inteligenca ni izvzeta, je surovost, ki se kaže ne le v izrazih, ampak pogosto tudi v dejanjih in je tem bolj zoprna, če vidiš, da se priprost človek dostojneje vede kot inteligent... Povsod potujejo med nami tudi tujci in železniški voz je nekaka živa slika naše družbe. Neprijetno je nacionalno čutečemu človeku, če vidi, da ie vkljub šoli, knjigam, prosveti in izobrazbi pri nas se toliko surovosti, ki se prav rada javno prodaja ravno na najbolj izpostavljenih Proti temu bi se morali boriti vsi, tudi zele/,-nica, ne le s tiskanimi predpisi,	de-
jansko, da bi se moral vsak zavedati, da je železniški voz javen prostor, kjer moramo od vsakega zahtevati dostojnega vedenja. Ako kdo posluša razgovore naših ljudi, kjer je vsaka druga beseda kletev (porka mado-na, prmejduš, hudič itd.), mora odnesti kar najslabši dojem o narodu, ki je tako majhen, da vidi povsod, kamor se ozre, le mejo, mejo, mejo, in bo mogel ohraniti sebe in svojo zemljo le,	v	polni	meri	zave-
dal svojega položaja in izčistil iz sebe vse, kar ga duši, ponižuje, slabi in kaže kot mani vrednega vsem onim, ki segajo preko mej po njegovi lastnini in po njem ...
wMk Hiroalav	-	M.k	-	M-	‘	■	-	-	Bt"“'	T*m““	~	^	™