Poslednje ure Skapinovega boja
Zgodovina je zagoneten klopčič s celo vr-sto podatkov in dejstev in prav nobenega praviloma ne bi smeli zanemariti. V razkri-vanju enega dejstva se ti pokaže drugi, še bolj pomemben in pretresujoč.
Pri obdelavi zaporov na Srednji tehnični šoli na Aškerčevi cesti v Ljubljani, katere so si med NOB podajali Italijani, belogardisti, domobranci in nenazadnje gestapo smo na-leteli tudi na Rajka Skapina, ki je bil tu zaprt. O njem nam je prvi govoril Franc Vrečar, kmalu za njim pa tudi Janez Košir. Izjavi se dopolnjujeta, tako časovno kot po opisu dogodka.
Rajko Skapin, po poklicu livar, rojen 28. avgusta 1906, predvojni revolucionar in eden prvih organizatorjev OF v Rožni doli-ni, član rajonskega odbora KP in rajonskega odbora OFna Viču. Dne 24. septembra 1942 so ga italijanski skvadristi aretirali in ga nato hudo mučili v zaporu v Srednji tehnični šoli v Ljubljani, že 29. septembra 1942 pa je bil ustreljen kot talec v Gramozni jami.
O časovnem razdobju petih dni od aretaci-je pa do smrti, katere je preživel v zaporu nam je Franc Vrečar pripovedoval takole:
»V drugi polovici junija 1942 so me areti-rali na bloku v Vevčah in me odpeljali na Srednjo tehnično šolo na Aškerčevi cesti v Ljubljani. Zaprli so me v kletne prostore, v vogalnem delu zgradbe, ki je mejila na Finž-garjevo cesto. Jedli smo le ertkrat dnevno. Bila je to makaronova ali riževa vodena čorba. Zasliševali so nas večkrat na dan in nas poskušali zmesti z drugimi zaporniki češ, ali se bomo med seboj prepoznali.
Koncem septembra pa so pripeljali v za-pore tudi Rajka Skapina, za njegovo pravo ime sem izvedel veliko pozneje. Dobro se ga spominjam, saj je bil od mene nekoliko sta-rejši in zato je imel do nas mlajših izredno očetovski odnos. Takrat sem bil star 18 let. Vedno nas je učil, da pri mučenju ne smemo ničesar izdati, saj tudi če bi pričeli govoriti, pa
čeprav bi bile vse skupaj laži, bi nas tako »sprovocirali«, da bi se zapletli v lastne laži in na koncu vse izdali.
Bil je zaprt v sosednji sobi, zato smo o njegovi tragični smrti izvedeli preko nekega starejšega stražarja Italijana, ki nam je več-krat kaj povedal.«
Pretresujoča je izjava Janeza Koširja, prav tako zapornika omenjenih zaporov. Z Raj-kom sta bila nekaj časa zaprta v isti sobi, skupaj z njim pa je preživel poslednje ure pred smrtjo.                                          . ..
J.anez Košir je bil aktivist na terenu. Ob-sojen je bil sodelovanja z Velkavrhom iz Vrhovc, izdali pa so ga belogardisti iz posto-janke na Dobrovi, saj so ga neprestano za-sledovali in vedeli za natančne datume nje-govih sestankov z. Velkavrhom. Bil je spre-vodnik na tramvaju pri »ECŽ« in tako so ga 16. septembra tudi aretirali na postaji Sv. Petra v Ljubljani. Spominja se srečanja z Rajkom Skapinom.
»Pripeljali so ga nekega večera okoli 11. ure. Bil je ves pretepen in popolnoma izmučen. Pomagal sem tnu sleči srajco, saj je bila popolnoma prekrvavljena. Ponudil sem mu tudi deko, da je legel nanjo in si nekoli-ko odpočil.
Mučili so ga pri vsakem zaslišanju, nazad-nje na predvečer smrti. Ta večer so mu preči-tali tudi obtožnico in zahtevali, da jo pod-piše. V njej je pisalo, da je zbiral denar ža partizane in za internirance. Zanikal je, da to ni res. Priznal je le, da je zbiral denar za internirance. Prečrtali so »za partizane«, na-kar je Skapin obtožnico podpisal. Nazaj je prišel dobre volje in rekel, da je vesel, da gre v internacijo, saj mu tako vendarle osta-ne šeupanje, da bo ostal živ. Pripomnil pa je, da se mu zdi zelo čudno, da so ga po poti nazaj v klet, vsi stražarji gledali naravnost v prsa.
Naslednje jutro ob 6.30 so ga poklicali. »Skapin, tutta la roba!«.
Odšel je. Bili smo prepričani, da je odšel v internacijo. Naslednje jutro je eden izmed zapornikov povprašal stražarja, če je Skapin odšel v internacijo, on pa mu je nesramno zabrusil, da je »Skapin že zdavnaj v ne-besih.«
Kasneje sem izvedel, da so ga kot talca ustrelili v-Gramozni jami.
Po Rajku Skapinu je poimenovana ulica, nekdanja Levčeva pa tudi ena izmed strel-skih družin na Viču nosi njegovo ime.
Po gradivu in izjavah pripravila Mojca Cerne
LETO DNI PO IZIDU KRAJEVNE KRONIKE GOLO - ZAPOTOK
Na zalogije še vedno dovolj knjig
Preteklo leto v začetku junija je izšla v založbi Koordinacijskega odbora za zgodo-vinopisje pri predsedstvu OK SZDL Ljub-ljana Vič-Rudnik krajevna kronika z naslo-vom Ljudje izpod Mokrca in Kureščka 1941-1945 avtorja Ludvika Goloba.
Kronika je dober prikaz štiriletnega boja in trpljenja hribovcev, katere ni uničilo nasi-lje sovražnikovih izseljevanj, požigov in groženj.
Pisec se v opisovanju dotika vasi Golo, Rogatec, Selnik, Škrilje, Visoko, Zapotok, Kurešček in Mokrc.
Pri pisanju je vesten in natančen. Vsem dogodkom daje enakovreden pomen, tako, da bralcu ne vsiljuje svojega mnenja glede pomembnosti in veličine zgodovinskega do-godka.
Vsem bralcem Naše komune želimo spo-ročiti, da imamo na zalogi še vedno dovolj izvodov omenjene knjige. Cena je 150,00 din. Lahkojo dobite na OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, Trg MDB 14. Lahko pa jo na-ročite tudi po telefonu na šte vilko 210-311/20 tov. Mojca Černe.
KO za zgodovinopisje