1 O U *' O <> POLITIČNO NEODVISNI KLIC TRIGLAVA LONDON, II. AVGUSTA 1970. LETO XXIII. ŠTEV. 375. S ČASOM IN DUHOM RAZVOJA Julijski KLIC TRIGLAVA je objavil "obvestilo" slovenski javnosti doma in v tujini, kaj "posebej prizadevni Slovenci v svetu" - iz dežel 'zahodnega’ sveta - mislijo, da je treba z ozirom na zle posledice sovjetske zasedbe Češkoslovaške, grožnje Brežnjeva o omejeni suverenosti 'socialističnih' držav in možnosti 'bližnjega zaključka' Titovega osebnega režima v Jugoslaviji, storiti za zavarovanje slovenske suverenosti in s tem preprečiti presenečenja, ki so Slovence v preteklosti že tolikokrat našla nepripravljene, neorganizirane ali zmedene; - zmedene predvsem zato, ker so bili centri odločanja redno izven Ljubljane in Slovenije in se slovenski organi upravljanja niso upali, niti niso bili za to usposobljeni in pooblaščeni, da v usodnih trenutkih ukrepajo po svoji uvidevnosti in v skladu z danim položajem brez predhodnih navodil iz centra države. Težko je reči, da je tu vedno šlo za pomanjkanje patriotizma. Verjetno bo obratno: patriotizem slovenskih upravnih organov se je v preteklosti vedno pokrival s patriotizmom države do stopnje, ko je lojalnost do skupne države dejansko lahko predstavljala izdajo lastnih narodnih interesov, To je bil primer z Vidovdansko ustavo, to je bil primer s sodelovanjem v osebnih kraljevskih diktaturah, to je bil primer s pristankom na ustanovitev Banovine Hrvatske ob istočasnem vztrajanju na Dravski banovini, to je bil primer s pučem 27, marca, to je bil primer z namišljenimi navodili emigrantske vlade v Londonu, to je bil primer z uvedbo "socialističnega patriotizma" in komunističnega "demokratskega centralizma", to je bil primer najprej z razdorom z Moskvo in koketiranjem z Zahodom, to je bil primer z "decentralizacijo","samoupravljanjem", deviznim režimom, ekonomsko reformo, žongliranjem v zunanji politiki, ponovnim pomirjenjem z Moskvo, itd, itd. Povsod so Slovenci (enega ali drugega ideološkega ali partijskega kova) bili prisotni, odločali pa niso o ničemer. Sodelovanje, sodelovanje, in spet samo sodelovanje - parola, ki je vodila pogostokrat do absurdnosti in in prikrivanja pred narodom dejanskih dejstev z izgovorom državnih tajnosti, držav ne varnosti, nujnosti zaupanja, stabilnosti, enotnega nastopanja pred svetom itd. Z drugimi besedami : Slovenci so se pogostokrat pojavljali v položaju in vlogi berača s kapo v roki. POT SODELOVANJA Ne bi rekli, da so danes Slovenci kaj manj pripravljeni na sodelovanje in spora zumevanje, kot so bili v preteklosti. Toda z dosti večjo mero realizma in upornosti, da se že enkrat napravi temu slepomišenju konec, da njihovi predstavniki ne sklepajo sporazume in dogovore brez javne kontrole, da se potegne črta, do katere slovenski narod daje svojim predstavnikom mandat za njihovo predstavništvo. Da, iz Čustvenosti, zanesenosti, slepega zaupanja in neomejenega patriotizma je nujno potrebno preiti na polje legalizma, ki sam po sebi sicer ne bo rešil vseh problemov, a bo dal podlago za preprečevanje zlorab in za izvajanje posledic v primeru zlorab.V tej luči je tudi treba gledati na izjavo, ki jo je podpisalo lepo število uglednih Slovencev, ki se ne sklicujejo na nobeno politično organizacijo ali ambicije v pogledu notranje-političnega razvoja v Sloveniji. To pa očividno ne zato, ker izjava govori o Slovencih in o slovenskih proble -mih, ki zadevajo vse Slovence, ki se čutijo Slovence, brez ozira na ideološke razlike. Tu gre za slovenske interese, ne za interese neke grupe, stranke, večine, manjšine - onih, ki so na vladi in onih, ki so v opoziciji. Med te izjava logično Šteje tudi komuniste, pa zato ne gre za izjavo neke antikomunistične opozicije, katere prvi in morda edini namen je zrušitev enopartijskega režima. Stoji pa odločno pro ti onim, komunistom in drugim, ki nadaljujejo ali bi želeli nadaljevati s politiko zadnjih 50 let obstoja skupne države Jugoslavije. "ODPRTA KNJIGA" Vsaka izjava je nujno pomanjkljiva, ko prihaja do po drobnosti. Zato se običajno omejuje na "načela" ali "poglavitne potrebe" ali samo na "cilje". Zato tudi ne more v podrobnostih zadovoljiti vseh, ki bi radi analizirali take izjave točko za točko. Prvenstvena važnost pa ne leži v podrobnostih, ki so vprašanje elaboratov, ampak v času, v katerem se take izjave pojavijo in v d u h u, v katerem so pisane - v koliko so v skladu z dejanskim stanjem in težnjami Širokih plasti naroda. Pri julijski izjavi je treba u-gotoviti, da se je pojavila v času, ko obstoja možnost, da se bodo Slovenci v eventualnim koncem Titovega osebnega režima znaSli v položaju, ko bodo ali podvzeli potrebne korake in odločitve v svoji prestolnici, da si zagotovijo upoštevanja vreden glas v jugoslovanski in mednarodni politiki, ali pa bodo čakali na to, kaj bodo "sporazumno" odločili v -"glavi", za katero pa že od leta 1945. nihče ne ve, kje dejansko je : v Sefu države, v Sefu partije, v zveznem parlamentu, v zvezni vladi, v CK ZKJ, v predsedstvu ZKJ ali v izvrSnem biroju predsedstva ZKJ - a v skrajni liniji morda celo v centrali Udbe odn. "državnem sekretariatu za notranje zadeve" v Beogradu, če že ne kar v sami Moskvi... V vsakem primeru povsod drugod - samo ne v Ljubljani. Duh, ki preveva izjavo, je duh, ki smo ga že dolgo pričakovali med Slovenci; namreč duh sporazuma in pripravljenosti na vskladitev dveh doslej diametralnih teženj: samostojne Slovenije in jugoslovanske skupnosti. To je razvidno tudi že po onih petih ljudeh, ki so v imenu ostalih javno podpisali izjavo. Kdor se malo spozna na slovensko politično panoramo, bo to nedvomno potrdil. Ko bi poznali podpise Se ost alih, bi to dejstvo postalo verjetno Se bolj o-čividno. Zato je treba reči, da izjava predstavlja odstop od negativnega separatizma, ki so ga nekateri Slovenci vodili zaradi dosedanjega brezizglednega položaja, kakor tudi po-jačan realizem onih slovenskih političnih ljudi, ki so v svojem jugoslovanskem političnem idealizmu priSli do spoznanja, da je sodelovanje in zaupanje možno graditi samo na jasnih temeljih in čistih računih. Ce je izjava v skladu z dejanskim stanjem in težnjami doma, pa lahko ugotovi samo oni, ki to stanje in težnje pozna. Stara stvar je, da razne emigrantske skupine rade trdijo, da za njihovimi programi in idejami stoji solidno ves slovenski narod. Poročil "iz zaupnih virov" in od anonimnih piscev, ki baje žive v domovini, je vedno mrgolelo na pretek v emigrantskem tisku. Toda z vse večjo odprtostjo slovenskih meja so vsi ti "zaupni viri" splahneli. Vse več emigrantov hodi na obiske domov, vse več Slovencev iz domovine prihaja na delo in na obiske v tujino, pa je skrivnosti o tem, kaj doma mislijo, presneto malo - Se celo onih skrivnosti, ki bi jih radi zadržali za zaprtimi vrati CK ZKS. Tisk v Sloveniji in Jugoslaviji je sicer partijsko enoličen, toda tudi ta ventil, da tako rečemo, ki ga je režim uporabljal doslej za navidezno demokratsko izmenjavo misli - medtem ko je sebi zadržal ekskluzivno pravico, da vse izražene misli ignorira, - je "odprta knjiga" ki govori, v katerem pravcu se se giblje razvoj doma. POSLEDICA REŽIMA Mi smo se v KLICU TRIGLAVA stalno trudili, da zasledujemo in analiziramo ta pravec razvoja, da ga kritično ocenjujemo ne le v luči slovenskih interesov ampak tudi sploSno jugoslovanskih, kakor tudi v luči mednarodnih dogodkov in konfliktov. Kogar zanima, v koliko se "julijska izjava" sklada z mnenjem doma in z dejanji, ki se podvze-majo na vrSini republika-federacija ter za ojačanje slovenske suverenosti že v sedanjem režimu, naj gre gledat pretekle Številke KLICA TRIGLAVA, ali pa naj se - Se bolj enostavno - naroči na slovensko časopisje, ki izhaja v sami Sloveniji. Jasno je, da ta razvoj ni nobena zasluga obstoječega režima ampak samo njegova posledica, enako kot je bil slovenski separatizem posledica velesrbskega hegemonizma v prvi Jugoslaviji. Slovenski narod je stoletja iskal ali pa vsaj čakal na najboljše možnosti lastnega razvoja. Vedno se je zavedal svoje majhnosti in nevarnosti, ki mu je zaradi tega pretila. Zato tudi toliko kombinacij, s katerimi so se slovenski politiki v preteklosti - in se Se v sedanjosti - bavijo v pogledu okvirov, v katerih bi Slovenija dosegla svoj optimalni razvoj. Pri tem so se naSi politiki nedvomno pogosto kretali v čustvenih, morda kar otroško zaupljivih smereh, in so tako postali plen bolj realističnih in računarskih partnerjev. Dobro bi bilo, ko bi se tudi mi sami vedli bolj preračunano - stalno misleč na narodne, gospodarske in kulturne interese slovenskega naroda. Zaletavajoč se enkrat iz Avstrije v Jugoslavijo, iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo, potem iz samostojne Slovenije v Intermarij, pa iz Intermarija v Združeno Evropo ni posebno resno in odgovornega politika vreden posel. Poudariti je tudi treba, da o jugoslovanskem vprašanju, o vprašanju mednacionalnih odnosov, ne razmišljajo samo Slovenci in da zato "julijska izjava" ne predstavlja nekakšen "udar" - vsaj ne več v zadnjih petih letih, in kaže, da bi to še manj predstavljalo v bodočnosti. V isti smeri se namreč giblje ves tok na liniji republika-federacija v Jugoslaviji nasploh, pa naj gre za Slovenijo ali Srbijo, za Hrvatsko, Bosno-Hercegovino ali Makedonijo. Nekatere točke "julijske izjave" bodo zato nerazumljive samo onim, ki te smeri ne poznajo, pa bi morda menili, da gre za neko vrsto "žebotovSčine" . In tudi če bi Slo za " žebotovščino" , prav gotovo ne bi več Slo za "žebotovščino" starega kova. Skoda je, da se mnogi drugi v emigraciji niso enako znebili gotovih stereotipnih linij, iluzij in predsodkov. Res pa je, da bo morala biti pravilnost te nove politike, ki jo zasledujejo v Ljubljani in v Jugoslaviji, Sele potrjena z izkuš- njami in da bo vprašanje "udara" posebno pereče v trenutku "zaključka Titovega osebnega režima". Takrat se bo Sele izkazalo, ali bodo temelji, ki jih polagajo v Jugoslaviji danes, prenesli potres, do katerega mora neizogibno priti, da o odporu kaki intervenciji od zunaj sploh ne govorimo. PREMOSTITI POTRES Zato bi bilo na mestu, da posebno podčrtamo potrebo, da slovenska republika ne utrdi svojih odnosov le s sosedni -mi deželami preko avstrijske in italijanske meje, dasi je tudi to gotovo zelo potrebno, ampak tudi z ostalimi republikami jugoslovanske skupnosti, in predvsem s Hrvatsko;dalje da daje vzgled v razvoju demokratskih svoboSčin in da podpira enake težnje po vsej Jugoslaviji ter v vseh deželah, kjer vladajo avtokratski režimi. Pri tem se je treba zavedati, da samo razvoj in utrditev demokratskih svoboSčin v Sovjetski zvezi in pri jugoslovanskih sosedih lahko prepreči vmešavanje v notranji razvoj jugoslovanske skupnosti, enako kot razvijanje dobrih odnosov z demokratsko nastrojenimi režimi na Zahodu lahko predstavlja svarilo agresivnim težnjam bodisi avtokratskim silam na Vzhodu kot na Zahodu. V tem smislu je seveda nujno, da se demokratizirajo in nadalje li beralizirajo politične razmere v Sloveniji in Jugoslaviji ter s tem pridobijo vplivni zavezniki za tak razvoj med stotiso-či Slovencec, ki bivajo izven matične republike. Na napredno usmerjenih slovenskih komunistih leži za to velika odgovornost, kajti oni imajo ključ za povoljno reSitev tega problema in bolj povoljno in zagotovljeno bodočnost sloven skega naroda. Na njih leži v prvi vrsti odločitev, ali bodo kot ovce sledili konservativnim silam in s tem sebe in slovenski narod znova pripeljali v ideološko klavnico, v kateri bodo uvoženi NKVDjevci igrali vlogo likvidatorjev - kakor so jo igrali in jo še igrajo v vseh deželah vzhodne Evrope. Ali bo Slovenija in z njo Jugoslavija samostojna državna ustanova - ali pa bo znova samo satelit. Nihče ni tako naiven, da bi verjel, da bo politika tkzv. "nevezanosti" to lahko preprečila. VLADA NE VLADA Kar žalostno je poslušati predstavnike zveznega izvršnega sveta, jugoslovanske vlade, da ne morejo ukrepati, kot bi radi in bi bilo dobro, čeprav vedo, da je gospodarstvo zavoženo in da ves sistem škriplje na vseh koncih in krajih (gl.Od meseca do meseca). Podpredsednik vlade Miljanič je opozoril, da samo kritiziranje brez boljših predlogov nič ne zaleže, ampak le seje nezaupanje v vlado. A tudi to opozorilo ga ni rešilo. Med poslanci in med ljudmi nezaupanja v vlado niti ni treba več sejati, ker se je že razbohotilo. Mitja Ribičič se je tako klavrno odrezal s svojim novim konceptom vlade, da so govorice o krizi zveznega izvršnega sveta že vsakdanja stvar. Preglavice, s katerimi se Ribičič srečuje, so tipične preglavice nesposobnega človeka, ki ne obvlada posla. V zmedi, ki jo povzroča s svojo nesposobnostjo, se tolaži z mislijo, da bi bilo vse dobro, če bi le imel malo več o-blasti in bi ga bolj ubogali. V hudi je skušnjavi, da bi se spet zatekel k močni roki ali etatizmu, kot temu pravijo. Na srečo Ribičiču manjka moči, da bi ustregel svojim željam, kajti v resnici ne potrebuje več oblasti ampak samo več sposobnosti. Močna roka in etatizem bi prinesla le navidezno rešitev, ker bi o težavah nehali poročati. Toda dejansko bi se težave le kopičile in to s pospešeno hitrostjo prav zaradi tega, ker bi ostale prikrite in se nihče ne bi bal, da ga bodo zaradi napak vlekli po zobeh. Je že res, da je težko vladati, če vsak vleče na svojo stran in če dviga glavo nešteto posebnih interesov. Toda predvidevamo, da ne bi vsak vlekel na svojo stran, če bi vsi videli, da bi bilo bolje, da potegnejo skupaj. Zato bi potrebovali voditelja, ki bi znal poiskati in pokazati tako skupno pot. Posebnim interesom se lahko upreš, če z vsemi enako in pravično postopaš in se ne vdaš enkrat poljedelskim kombinatom, enkrat rudnikom, enkrat železarnam, enkrat ladjedelnicam, enkrat tekstilcem, enkrat cementarnam, enkrat mlekarnam in drugič železnicam, nakar zopet začno jokati rudniki in poljedelski kombinati in tako dalje. Ribičič porabi vse svoje moči prav za to, da ugodi enemu pritisku za drugim v neumnem upanju, da bo najnovejši pritisk tudi zadnji. Dovolj poguma je imel le za to, da je potolkel slovenske cestne proteste pred enim letom - in tedaj se je spet vdal gotovim pritiskom, čeprav bi moglo biti tedaj njegovo stališče močnejše, ker se je mogel sklicevati na svoječasno besedo vlade, na katero v Sloveniji niso pozabili. Toda na ta način se seveda štrena vedno bolj zapleta. Pot iz zagate vodi skozi reformo na način, kot ga pogosto razlagajo v Sloveniji. Vprašanje je, kdo naj podvzame politične odločitve, ki so po splošnem mnenju potrebne. Predstavljamo si, da je po ustavi prav skupščina poklicana za to nalogo. S predlogi bi moral priti na dan izvršni svet, ki se naslanja na strokovnjake v zvezni administraciji, kaj ti v moderni državi se dobri predlogi ne porode čez noč. če izvršni svet toži, da nima moči, v resnici javno oznanja, da mu veže roke edina politična sila v državi - Zveza komunistov. In to se dalje pravi, da Zveza komunistov deluje pirotiustavno . Mimogrede rečeno, bi bilo zanimivo slišati, kaj bi rekel predsednik ustavnega sodišča Jugoslavije Blažo Jovanovič, če bi se Ribičič pritožil, da ga Zveza komunistov ovira pri izvrševanju dolžnosti. Najbrže ne bi prišel do sape, toda sape ne bi zmanjkalo izvršnemu biroju ZKJ in partijskemu aparatu, ki bi prav hitro po svoje napravil red. že zdavnaj namreč vemo, da je Zveza komunistov totalitarna in da se torej po definiciji ne drži ustavnih in zakonskih predpisov, če ji ti ne prijajo. Kot taka je Zveza komunistov cokla, ki ovira napredek. Ta cokla se je že precej obrabila in obrusila, pa vendar se še vedno vleče po kolesi. Rešitev iz te zagate je nehote nakazal Miljanič, ko je zahteval konkretne boljše predloge. Takih predlogov ni mogoče stresati iz rokava. Treba jih je temeljito pripravi- ti, preštudirati in premisliti. En sam poslanec ne zmore tega. Opozicija pa bi rada in lahko ustregla, če bi bila dovoljena. Proti predlogom zveznega izvršnega sveta bi postavila svoje predloge. Potem bi ljudje lahko odločali, kaj se jim zdi bolje. Predvsem bi se lahko odločili, da sedanja vlada ne vlada dobro in da ni nepogrešljiva, ampak da bi brez Ribičiča bolje vozili. IRSKI POUK Zadnjič smo hvalili angleško demokracijo, vendar se včasih tudi ta ne obnese. Nazoren primer nam nudi Severna Irska, kjer se kljub parlamentarnim ustanovam in demokratičnim oblikam Se vseeno pobijajo po cestah iz političnih nagibov. Ker se tudi na Slovenskem dosedaj demokraci ja ni Se nikoli prav obnesla, ne bo napak, če premislimo, zakaj se ne obnese v Severni Irski. Predvsem je treba na samem začetku pribiti, da Irci tudi na severu niso nič bolj zabiti, neumni ali kakorkoli duSevno obremenjeni kot so Angleži ali Skoti ali VelSčani. Kljub slovesu, da se Irci radi pretepajo po gostilnah, ne bi mogli resno trditi, da so bolj divji. Razlike v inteligenci in temperamentu torej niso pomembne. Pač pa so zelo pomembne razlike v političnih tradicijah in v strankarskem sistemu, ki se medsebojno zelo tesno prepletajo. Zaradi nesrečne zgodovine Irske, ki je bila dolga stoletja pod britanskim jarmom in kjer so se najhujSe oblike fevdalnega izkoriščanja združile z verskim in narodnim zatiranjem, so se stranke v Severni Irski oblikovale na verski osnovi, katoličani na eni in protestanti na drugi strani. Pri tem pa nastane nepremostljiva težava, kajti stranke na taki osnovi so zamrznjene, ena v stalni manjšini in druga v neizpodbitni večini. Vere vendar nihče ne menja vsaka štiri leta in zato so tudi glasovi oddani za te stranke v glav nem vedno enaki. Naj si manjšina Se tako prizadeva, na demokratičen način, s preglasovanjem, nikdar ne bo priSla na vlado. Protestantska večina jo je zmeraj preglasovala in jo bo tudi v bodoče, dokler bodo stranke ostale na tej verski osnovi. Večinska stranka, ki je zmeraj na vladi, lahko popolnoma demokratično izglasuje posebne privilegije za svoje pristaše, ki jih je po veri lahko razločiti. (To se je pokazalo v nebo vpijoče pri dodeljevanju v najem občinskih hiš.) Manjšina je torej obsojena na podrejen položaj in končno obupa nad demokratičnim sistemom ter postane nasilje neizbežno. Demokracija je uspešna le tedaj, kadar so stranke gibljive in je enkrat ena v večini in na vladi, drugič pa druga. Zato ne smejo biti osnovane na nespremenljivih osnovah, tako da je vsak občan že pri rojstvu označen, ali pripada tej ali oni. To je imel v mislih tisti liverpoolski katoliški nadškof, ki je tam nekje v dvajsetih letih tega stoletja odločno zavrnil predlog - v glavni meri svojih vernikov irskega porekla - da je treba ustanoviti na Angleškem katoliško politično stranko. In to smo imeli mi znova in znova v mislih, kadar smo v KLICU TRIGLAVA kritizirali ustanavljanje ali zgolj poimenovanje slovenskih političnih skupin s "katoliškim” imenom. Ko smo to storili poslednjič pred nekaj leti, nas je znana - dasi sicer prikupna - tržaška slovenska revija grdo napadla. Mi smo tedaj molčali v upanju, da bodo nove, sveže, moderne ideje prevladale in s prihodom nove generacije bile tudi sprejete in uveljavljene. Zdi se, da se nismo zmotili, dasi bo treba še časa. Slabo se obnesejo tudi stranke, ki počivajo na svetovnonazorskih in podobnih ideoloških načelih, kaj ti tudi teh ni mogoče menjati vsaka štiri leta in tudi take stranke teže k zamrznjenju v večinske in manjšinske. S tem pa je konec uspešne demokracije. Slovenci pred vojno tega nismo upoštevali in še zdaj ponekod, kjer je prilika za demokracijo, tega ne upoštevamo. Ob Ircih, ki so morda šele na dobrem začetku svojih krvavih obračunov med seboj, bi se morali zamisliti. DVOJNA MERA Za 25 letnico nasilne izročitve slovenskih domobrancev novim oblastem v Jugoslaviji je SIJ SLOV. SVOBODE 30. junija objavil prigoden in zanimiv članek, ki naj razkrije 'slovensko vlogo in soodgovornost’ za domobr. tragedijo. V članku je objavljeno pismo dr. M.Kreka od 19.7. 45., po katerem so slovenski ugled pri zaveznikih med vojno ubijali in 'nas končno spodrezali' domobranstvo, Rupnik in SLOVENSKI DOM' . Dr Krek da sicer ni obsojal nikogar, da pa se je zavaroval pred deputacijo Konsulte pri Mussoliniju in z delom gen. Rupnika. Gen. Lemnitzer je pojasnil dr. Kreku, da so bili vrnjeni v Jugoslavijo, ker so 'nosili orožje proti zavezniškim jug. oddelkom maršala Tita', zaradi česar so bili tretirani kot 'sovražno predano vojaško osebje'. Toda prav isti tretman so uživali oddelki gen. Prezlja (in gen. Damjanoviča na splošno) v Italiji, pa vendar niso bili vrnjeni. SIJ razlaga, da je treba iskati pojasnila pri skupini 800 Slovencev.kisi jeiz Avstrije z britansko pomočjo pomagala čimprej v Italijo, 'dočim slovensko politično in vojaško vodstvo na Koroškem misli o premiku naših beguncev v Italijo ni maralo jemati v poštev.’ V istem članku je tudi opisano pričevanje majorja Cummingsa, zakaj je prišlo do vrnitve gen. Rupnika. Po njem so Britanci storili vse, da bi se gen. Rupnik mogel rešiti, toda Slovenci ga niso hoteli sprejeti v civilno taborišče in ga potem ob potrebi tudi ev. skriti; predsednik taboriščnega odbora dr. Stanislav Žitko, (ki je bil postavljen na to mesto z neke vrste državnim udarom Narodnega odbora za Slovenijo na vlaku na poti begunske skupine iz Moniga v Servigliano,) je osebno interveniral pri Britancih proti sprejemu gen. Rupnika. Kasneje se je izkazalo, da je bil dr. Žitko (pozneje v Trstu) agent ljubljanske Ozne. Strinjamo se s SIJEM o umazani vlogi dr. Žitka, toda ne znamo si razložiti, kako bo sedaj Sijev urednik opravičil ob ja' vo prvega osnutka poslednje izjave 'Za zavarovanje slovenske suverenosti', o kateri je bil zaupno obveščen, pa ga je le objav*1 in s tem brez dvoma storil posehno Uslugo slovenski UDBI. HU' dobni jeziki sklepajo, da utegne tudi on slediti dr. Žitku. ________________________________________________UREDNIŠTVO^ III. del Jurčecovih LUČI IN SENC je še na razpolago pri uredni' ku Klica Triglava. Broširan izvod 36/-, vezan 44/-. ^ LJUBO ŠIRC : OB ‘DIALOGU’ IN O MASONIH Po objavi mojega odprtega pisma v junijski številki Klica Triglava, se mi je spet oglasil prvotni dopisnik iz Argentine z naslednjim pismom : PISMO IZ ARGENTINE "Vaš odgovor na moje pismo (objavljeno tudi v KLICU TRIGLAVA 373) sem prebral z vso pazljivostjo in z velikim užitkom, vendar pa, kot bom razložil pozneje, z njim ne soglaSam. Nimam nič proti temu, da ga objavite. Va5a teza o sodelovanju z 'liberalnimi' (le zakaj se spet po nepotrebnem uporablja ta naziv? ) komunisti, na osnovi več partijskega sistema, se mi zdi taka utopija, da se mi zdi čudno, da se sploh bavite s tako mislijo, saj Vas vendar smatram za realnega politika, ki je osebno izkusil in poskusil veliko grenkega. Oprostite mi. Niti v sanjah sanj si ne morem misliti, da bi enkrat moglo priti v Slove niji do takega skupnega nastopa. Jugo-komuniste delite na tri skupine. Že po definiciji prvih vidim, da jih izključujete kot možen faktor za razgovor, s čemer soglaSam. Jedro, kjer se razhajava, je pogled na tretjo skupino. Da bi mogli govoriti o 'liberalnih', bi ti morali kot minimum pristati na : a) vsaj na dvostrankarski sistem, b) na svobodne volitve. V vsakem drugem pomenu, t. j. da bi se napredni demokrati vključili v skupne liste po sistemu vzhodne 'demokracije' , bi to bilo samo ponovitev prevare iz OF. V hipotetičnem primeru dvostrankarskega sistema, brez strahu in z garancijo spoštovanja suverene volje, bi razdelil problem v notranjepolitičnega in zunanjepolitičnega. Notranje-politični: ne verjamem nikdar, da bi kakrSna koli komunistična forma dovolila po letih diktature večpartijski sistem in svobodne volitve, ker bi se s tem zapisala smrti, to je, pristali bi na dejstvo, da sami prostovoljno odstopijo od oblasti v elegantni obliki. Ne poznam do danes nobenega primera, da bi kakrSni koli levo ali desno orientirani diktator sam prostovoljno brez viäje sile stopil s prestola oblasti. Tudi ne verjamem, da bi v teku razvoja prišlo do takega političnega čudeža. To je zame upanje proti upanju. Zunanje-politični faktor pa je Sovjetska zveza ki je po razglasitvi "omejene suverenosti socialističnih držav" , kar velja tudi za Jugoslavijo, zagotovila svojemu konceptu državne uprave kontinuiteto, slonečo na vojaški sili Sovjetske zveze in ameriškem spoštovanju ravnotežja z Jalte. (Tito je sicer v govoru v Kraljeviči protestiral proti tej pravici, kolikor zadeva Jugoslavijo.) A če bi se tudi našel jugoslovanski Dubček, bi ta prav tako dobil vozovnico za vislice, kot jo ima češkoslovaški Dubček. Možno je, da se komunist-posameznik zgrozi: " Kam smo pripeljali narod, kam gospodarstvo, kje smo’." Toda to še davno ne pomeni, da bi sistem odstopil od svojega prvotnega cilja, t. j. od svetovne revolucije - in Hruščev je to zabrusil v brk Nixonu - za katero dela in gradi in žanje že 20 let samo uspehe. Po 1945 so v sklop socialističnih držav padli narodi v Evropi, Afriki, Aziji, Južni Ameriki - toda nobena dežela se tega sistema ni otresla - izjemi sta samo Španija in San Marino. Komunizem je na pohodu, demokracija pa v defenzivi. Ali bo kdaj prešla v ofenzivo? In kakšen vzrok bo za kaj takega potreben? Možnost nekega sodelovanja med naprednimi demokrati in komunisti obstoji le v zapadno evropskih parlamen tih, in tudi to je treba šteti v slabost demokraciji.Ne vidim nobene možnosti razvoja komunističnega sistema v demokratičen sistem. Vidim le možnost poti v nov sistem, ki ga pa svet še ni okusil, in ki se svetli na obzorju, to je tehnokracija. Ko sem s pokojnim dr. Mihom Krekom v Slovenski hiši v Mendozi govoril o tem, in to je bilo prav po vdoru Sovjetske zveze v Češkoslovaško, mi je rekel: "Vse to je sedaj pet krav za en groš". Naj Vas nič ne preseneča, kam merim s svojim vprašanjem o prostozidarjih. Vsakomur je znano in sprejeto stališče, da Veliki Orient po svojih povodcih vodi francosko politiko. Moč Velikega Orienta je rasla in padla s francosko Grandeur. Enako je z mnenjem o loži sv. Jurija in Veliki Britaniji, zlasti tu v Argentini, ki se je, kot je znano, osvobodila Spancev prav s pomočjo te lože, pa je nato prav do najnovejše dobe ta loža postavljala predsednika argentinske republike. In pod tem vplivom razlagajo tu tudi Vaš nastop. Argumente za tako mišljenje daje dejstvo, da ste bili soobtoženi z dr. Furlanom in ne justificirani, v nasprotju z ing. Nagodetom, dalje, da je vašo grupo po celi Jugoslaviji interveniral Eden, posebno pa možnost napačnega istovetenja lože z Liberalno internacionalo. V gotovih slovenskih krogih se je trdilo, da je v interesu lože sv. Jurija, 'demokratizirati' komuniste, in da je teza o sodelovanju naprednih demokratov z liberalnimi komunisti samo del akcije, ki jo razvija loža sv. Jurija v tej smeri, nesprejemljiva za antikomunističnega slovenskega emigranta. Ko je priSlo do VaSega nastopa proti Ribičiču, je bilo sliSati zelo pogosto: "Sire je kerlc, saj ga bodo Se ubili! " Tedaj sem protestiral proti takemu staliSču, vendar pa sem smatral Vaš nastop samo čustveno-osebnega značaja. Zato sem iskal jasnosti, sem Vam pisal, česar pa dejansko - jasnosti namreč - nisem v celoti dobil. Kar se tiče slovenskih prostozidarjev, je to že zgodovina, toda izpustili ste dvoje glavnih imen : Dr. Fran Novak in dr.Ažman. Prvi je bil zaupnik kralja Aleksandra, drugi pa z dr.Ravniharjem zaupnik Stojadinoviča, ki ju je pa dr.Korošec postavil na hladno. A kot rečeno, to je že zgodovina." PISMO V ARGENTINO Na prejšnje pismo odgovarjam takole : " Po resnici povedano sem si pomišljal, ali naj Vam na Vaše drugo pismo odgovorim obširneje. Prvi trenutek sem se vprašal, ali ste moj odgovor na svoje prvo pismo sploh prebrali. To nerazumevanje niti ni tako čudno, če človek točno premisli - zadnjih petindvajset ali celo trideset let sva živela v povsem različnem okolju. Pravite, da "sistem" ni odstopil od svojega prvotnega cilja. Kdo ali kaj pa je ta sistem? Kaj more tak sistem brez ljudi? Sami pravite, da se posamezni komunisti utegnejo spraševati, kam je njihova partija (ki je menda istovetna s sistemom) pripeljala, če se tako sprašuje velik del partijcev, je moral sistem izgubiti že precej svoje udarne moči, ki jo je nekdaj nedvomno imel, namreč takrat, ko so vsi partijci mislili enako in so se bili pripravljeni za to mišljenje žrtvovati, ker so mislili, da je edino pravilno in da vodi k splošni blaginji. Medtem so vsa načela leto za letom postavljali na glavo in se morajo vsaj inteligentnejši med njimi zavedati, - kljub vsemu verovanju v dialektiko, - da je nemogoče, da bi bili imeli vedno prav. Iz tega seveda končno tudi sle di, da nimajo nikakršne višje pravice do oblasti. To seveda ne pomeni, da bodo oblast dali prostovoljno iz rok, pomeni pa, da se je omajala njihova samozavest. Oblast si danes delijo partijci, od katerih nekateri vlečejo naprej, drugi nazaj, tretji še kam drugam. Enotnih pogledov kot za časa stalinizma ni več in vprašanje je, koliko časa ljudje s tako različnimi pogledi lahko vsi ostanejo vpreženi v isti voz. Take razlike v mnenjih so že prvi zametek pluralizma, ki utegne končno privesti do formalizacije. Kot sem že napisal, je verjetno, da bo prišlo do te točke - posebno če ne bo več Titove avtoritete - ko se bo partija razbila, ker bodo razlike v mišljenju postale prevelike. In takrat je mogoče, da bodo 'zmerni' komunisti i-skali pomoči med nekomunisti, ki jim bodo že bližji kot njihovi partijski tovariši. To ne bo nikakršna OF, ker je takrat monolitna partija sodelovala z razdrobljenimi skupinicami, ki jih je povrhu še sama ustanovila. Seveda je malo upanja, da bi bili demokrati kdaj povsem enotni, toda komunisti tudi že zdavnaj niso več isto, kar so bili. Upati kljub temu smemo, da ne bo noben demokrat pripravljen služiti komuni- stom, zmernim ali drugačnim, samo za štafažo. Seveda se še vedno lahko vmeša Sovjetska zveza, toda Jugoslavija ni tako neposredno pod udarom kot češkoslo vaška. In Sovjetska zveza tudi ne more biti povsod: če bi se odpor istočasno pojavil po vsej Vzhodni Evropi namesto sporadično v posameznih državah, bi bile stvari drugačne, posebno ker mora Sovjetska zveza gledati čez hrbet na Kitajsko. V slovenskem interesu je zatorej, da se novodobne ideje med komunisti razširijo po Vzhodni Evropi še bolj kot doslej, ker utegnejo zavreti brežnjevce. Res je, da je vse to samo ugibanje o verjetnem razvoju, toda na kaj drugega je mogoče opreti oceno položaja? Vi pravite, da lahko pride do sprememb le, če demokracija preide v ofenzivo. Po mojem je demokracija že sama po sebi prešla v ofenzivo, in sicer v glavah ljudi v Vzhodni Evropi. Za Vas ofenziva demokracije oči-vidno pomeni le oborožen spopad. Na to je kratek odgovor, da ga boste ob današnjem razpoloženju v Združenih državah in v Zahodni Evropi dolgo čakali, razen če brež-njevci napravijo kako hudo napako. Ne vem, ali naj bi se drugemu delu Vašega pisma smejal ali naj bi se nad njim razjokal. Vidim, da je v Argentini razširjena zarotniška teorija zgodovine - zgodo vina ne nastaja pod vplivom najrazličnejših vplivov in o-koliščin, temveč jo dirigirajo tajne organizacije, po mne nju nekaterih prostozidarji, drugih jezuiti in Vatikan, a po mnenju tretjih komunisti. Morda so se komunisti še najbolj približali organiziranju zgodovine, toda celo njihovo organiziranje se je pričelo precej krhati. Seveda imajo razne organizacije vpliv, toda prav gotovo ne takega, da bi lahko odločale tudi samo o politiki posameznih držav. Pravite, da je vsakomur znano in je od vseh sprejeto mnenje, da ima francosko politiko na povodcih Veliki O-rient. Meni to ni niti znano niti tega ne sprejemam : pa menda ja ne boste trdili, da se je de Gaulle ravnal po navodilih masonske lože? Morda so masoni res imeli velik vpliv na politiko francoske radikalne stranke, toda v Fran ciji so bili celo v času njene odločilne važnosti na delu tudi drugi vplivi in stranke. In Veliko Britanijo dirigira loža sv. Jurija. Tako pod konservativnimi kot pod laburističnimi vladami? Zanima me, kaj bi k temu rekli katoličani med britanskimi poslan- ci, ki jih je lepo Število. Sicer pa kaj ostane od demokracije, ki se tudi Vi zanjo zavzemate, če politiko tako in tako vodijo masoni? Rekel bi, da tisti, ki vsak dogodek razlagajo z vplivom masonov, morajo prihajati do zelo čudnih zaključkov , Kar mene samega zadeva, Vam le lahko rečem, da nisem mason in da nimam z masoni prav nobene zveze, tako da tudi ne morem prejemati od njih nobenih navodil. Včasih mi je tega celo žal, ker nimam o masonih nobenih predsodkov in verjamem, da imajo nekaj vpliva, dasi prav gotovo ne dirigirajo ne francoske ne britanske politike. Zakaj mislite, da je ravno v interesu lože sv.Jurija, da se komunisti "demokratizirajo", kot pravite? Kaže, da je to tudi v interesu Vatikana, da se tako izrazim, ki se na vse načine trudi, da vzpostavi modus vivendi ne samo z z mer nimi komunisti ampak celo s komunističnimi vladami? In ali ni to v interesu vsakogar, ki želi, da bi ljudje v Vzhodni Evropi boljäe in svobodnejše živeli? Ali "antikomunistični slovenski emigranti" menijo, da je v njihovem interesu, da se obnovi stalinizem in da pride do vojne? Ali bi bilo zanje edino ustrezno zadoščenje, da prijahajo v Ljubljano na belih konjih? Morda bi bilo to zelo lepo, toda bojim se, da jih bo usoda za to ogoljufala. Zame je vsaj za sedaj kar sprejemljivo zadoščenje, da danes cela vrsta komunistov govori stvari, zaradi katerih so mene pred dvajsetimi leti zaprli. Sicer iz tega še niso napravili vseh potrebnih zaključkov, a jih vsaj nekateri počasi delajo. Skoda je seveda, da to spreobračanje k pameti in iz nje sledeči zmernosti in strpnosti toliko časa traja, a se ne da pomagati. Dokaz, da sem jaz mason, ker me komunisti s Furlanom niso ubili, medtem ko Nagodeta so, je presneto čuden. Ali so potem tudi vsi drugi, ki so bili obsojeni na smrt, a jih niso usmrtili, masoni ? Oziroma so masoni vsi tisti, ki so jih obsodili na manj kot smrt? In kaj naj pomeni trditev, da sem proti Ribičiču nastopil samo iz čustveno-osebnih razlogov? Da sem sicer, kolikor nisem osebno prizadet, za komunizem in današnji težim v Jugoslaviji? Kdor govori tako, ni čisto pri zdravi - treba mu je prebrati samo, kar sem pisal zadnjih deset let. Se manj pri zdravi je pa Ribičič, ki se baje pritožuje : 'Toliko sem storil za Sirčevo družino, sedaj mi pa tako vrača...'." TITO IN PAPEŽ (Spodnji dopis smo prejeli iz Brazilije. Pisec je poznan uredništvu.) Vem, da imate mnogo zvestih bravcev v Južni A-tneriki, toda dopisov s tega kontinenta nisem zasledil v KLI CU TRIGLAVA v zadnjih letih. Zato bom hvaležen za objavo naslednjih vrstic, zlasti še, ker je KLIC TRIGLAVA do bro urejevan časopis, izmed zamejskih in svobodnih časopisov najbolj odprt in dovzeten za skrbi in bolečine svojih naročnikov in bravcev. Pojdimo k stvari: Vse mednarodne časopisne agencije so pred dobrim mesecem poslale v svet sporočilo, da bo Tito, rdeči maršal, ob svojem obisku Rima obiskal tudi Vatikan in seveda tudi papeža Pavla VI. Ta vest nas ni presenetila, kajti že lani smo slišali šušljanje o tem. Meseca oktobra, preden je odšel ljubljanski nadškof na škofijsko sinodo v Rim, je bil pred svojim odhodom "urgentissimo" poklican v Beograd na dvor rdečega maršala ali tovariša Josipa Broza. Nadškofu je bilo naročeno, da v Vatikanu posreduje in pripravi pot jugoslovanskemu diktatorju pri N j. Sv. Pavlu VI. Zdaj so to vest svetovne časnikarske agencije potrdile. Poglavar vseh jugoslovanskih partizanov in komunistov bo sprejet pri sv. očetu'. Seveda ne bo tja poromal kot izgubljeni sin, ki se vrača k odpustljivemu očetu, temveč kot neomejeni poglavar in gospodar Jugoslavije in njenih narodov, obenem pa tudi kot vrhovni šef vseh jugokomuni-stov. Nič posebnega ne bom povedal, če zapišem, da je ta vest posebno boleče zadela Slovence in Hrvate. Srbom je ta obisk prav malo mar, kajti zanje papež ni najvišja cerkvena avtoriteta in njihove oči niso bile nikoli obrnjene v Rim. Prav tako je bilo vseeno Rusom, ko je bil pri papežu Podgorni. Prav letos obhajamo vsi južnoslovanski narodi 25 letnico strahotnih množičnih pokoljev, - za maloštevilni slovenski narod pravi genocid - ki so jih Titovi komunisti in partizani, že po končani vojni, izvršili nad protikomunističnimi vojaki, civilisti, pa tudi nad ženami in otroci. Žrtve gredo v visoke stotisoče. Ne bo Slovenca v svetu, ki ne bi vedel ali bral, kako so razbesnele komunistične tolpe, pod vrhovnim vodstvom tov. Josipa Broza, takoimenovanega maršala, klale, pobijale, streljale neoborožene, sestradane, zvezane domobrance. Brez vsakih zaslišanj, brez sodbe, brez milosti in usmiljenja. Po strašnem mučenju in izstradanju so bili pobiti in postreljeni v Teharjih, v Škofji Loki, v kočevskih gozdovih, v hrastniških jaških in drugih krajih. Bila je to ogromna množica, predvsem kmečkih sinov in gospodarj ev, ki so na poziv svojih kaplanov, župnikov in škofa vstopili v domobranske vrste z edinim namenom, da se uprejo brezbožnemu komunizmu in da mu preprečijo zmago nad tradicionalno krščanskim slovenskim narodom. Brez dvoma bi to dosegli, če ne bi mednarodne sile in kupčije, pa razdeljevanje plena, določili drugače. Pred 25 leti se je izvršilo to nepopisno morjenje in ubijanje tisočev, pred istimi leti se je začel strašen križev pot vseh tistih, ki so ostali verni, po 25 letih pa roma vrhovni poglavar vseh komunističnih tolp k papežu. Sprejet bo kot prvi komunistični poglavar, z vsemi odlikami, ki ima v svojem absolutnem pašaluku skoraj 9 milijonov katoličanov - Slovencev in Hrvatov. Zakaj je potrebno, da sprejme in pozdravi papež, ki je verski poglavar slovenskih in hrvaških katoličanov, tega človeka, ki nima samo krvavih rok, temveč je do vratu pogreznjen v nedolžno prelito kri slovenskih in hrvaških katoličanov, katero so prelili komunisti pod nje- govim vodstvom? Res je, da nosijo za posamezne narode največ odgovornosti domači komunisti. Tako za potoke prelite slovenske krvi neposredno dolžimo Kardelja, Kidriča, LeskoSka, Mačka, Ribičiča, sploh vso KPS, kakor tudi razne koristne tepce, ki so sodelovali s komunističnimi zlo činci kot so na primer Kocbek in njemu podobni. Če bi bil Tito kaj boljäi, bi poklical na odgovor morilce. Petindvajset let je imel časa. Pa lahko čakamo Se 25 let, toda brez uspeha, da bi kdo kdajkoli dočakal obsodbo komunistov po komunistih. Kaj je Josip Broz naredil, da bi vsaj vsem pobitim vrnil čast, jih opral blata in laži, ki so jih komunisti zmetali na mrtve? Ali je dovolil, da bi smeli pomorjene, to je njihove kosti, pokopati na krSčanskem pokopališču? Med njimi je na stotine duhovnikov in bogoslovcev. Nasprotno, Jugoslavija je poleg Sovjetije edina komunistična država, ki ne dovoli praznovanja niti Božiča. Verjetno sam sv. oče ni bral o vseh grozodejstvih, ki so jih počenjali komunisti ali partizani po katoliški Sloveniji in Hrvatski. Da se je Tito tako priljubil Italijanom, bi dejal, da morda zato, ker po končani vojni ni zahteval nobenega italijanskega vojnega zločinca. Morda, ker se je od povedal Trstu, Gorici in slovenskim krajem na Primorskem? Ali pa morda zato, ker komunisti Se danes dopovedujejo Slovencem v Italiji, naj se priključijo italijanskim strankam in se v njih stope. Morda bo kdo rekel, da je to visoka komu nistična politika. Seveda. Toda ljudstvo naj trpi in molči. Prav nič ne dvomim, da bo ta obisk imel posledico, da bodo vse razkrajalne sile, ki delujejo znotraj slovenskih katoličanov v Sloveniji dobile novega zagona in pobude za popolen razkroj in uničenje verske enotnosti in krSčanske tradicije med Slovenci. Kaj bo Vatikan s tem pridobil, je vprašanje. Za slovenske in hrvaške katoličane pa je ta o-bisk pri sv. o-letu udarec v obraz, ki ga niso pričakovali. In verjetno ga tudi ne bodo nikoli pozabili. UMETNOST IN ETIKA Slovenska umetnost, slovenska literatura, pa naj se celo imenuje avantgardistična, je vse preveč zaprta v svoj idilični, nenevarni ezoterični svet. Tudi na slovenskem prostoru, doma in v tujini, imamo mnogo dobro mislečih kulturnih ljubiteljev, ki ljubijo takoimenovano LEPO, DOBRO in RESNIČNO. Medtem ko eni poudarjajo, da je LEPO, DOBRO in RESNIČNO pravi pravcati aksiom, nekaj nespremenljivega, nekaj, kar so za vse večne čase določili že stari filozofi, nekaj, kar prihaja od Platona in Aristotela in krSčanstva, pa se določeni mladi umetniki, ki mislijo, da so avantgardisti, zaganjajo v to LEPO, DOBRO in RESNIČNO, kot da ga sploh ni, ni bilo in nikoli ne bo. O-sebno se mi zdi tako uporništvo proti tej PLEMENITOSTI UMETNOSTI bolj nevarno od togega konservatizma. Zakaj LEPO, DOBRO in RESNIČNO je gotovo neka bistveno človeška vrednota, nekaj kar sodi prav k bistvu človeškega, takorekoč k njegovemu učlovečevanju. Umetnost, kot nadstavba, rastoča v NADSVET prav iz POLITIKE in EKONO- MIJE človeške družbe, v resnici ne more mimo RESNIČNEGA, LEPEGA in DOBREGA. Res pa je, da RESNIČNO LEPO in DOBRO ni neka sama po sebi razumljiva zvezda stalnica, temveč doživlja skozi zgodovino, skozi čas, skozi menjave okusa in skozi nova spoznanja določene SPREMEMBE. LEPO, DOBRO in RESNIČNO doživlja metamorfoze. Aristotelovo RESNIČNO je le Se delno in le Se pogojno sprejemljivo za današnji čas. Motijo se torej tudi tisti, sicer dobro misleči, da mora biti danaSnja umetnost enaka umetnostim prejšnjih dob. Motijo pa se seveda tudi tisti, ki se velikokrat imajo za avantgardiste (v Sloveniji se na primer zbirajo pri reviji Problemi in Študentski Tribuni), ki hočejo dosedanji red popolnoma razdreti, kot da ni bilo doslej še prav nič ustvarjenega. Toda slovenski 'avantgardisti' ruSijo tu predvsem tabuje logike in erotike. Pri tem pozabljajo na vrsto mnogih drugih, zelo važnih problemov, o katerih bi bilo treba RESNIČNO spregovoriti. Njihov nelogični PANSEKSUALIZEM je v bistvu IDILIČNI REZERVAT, v katerem se lahko, ne meneč se za nadloge v družbi, državi in svetu, predajajo svoji zaspani IDILI. Taki 'avantgardisti' so torej v svojem bistvu pravi IDILIKI, če se tu in tam zelo spozabijo, če začno ostrej e revolti-rati in celo metati bombe, je njihov upor kljub temu IDILA brez hrbtenice, nekaj kar samo čustveno razburkava, a ne zna zastaviti nobenega resnično utemeljenega cilja. Ih izgledajo ti avantgardisti res kot otroci. Zbegani, nervozni, zastraSeni, zelo Šibki, in žal brez volje, da bi prodrli v svet resničnega kovanja nove družbe in tudi nove umetnosti. Resnični moderni umetnik, resnični avantgardist, bo znal akceptirati tudi marsikaj v UMETNIŠKI TRADICIJI. On ne bo podrl vseh mostov z zgodovino, s plemenitimi duhovi prejšnjih dob, temveč bo njihovo nevarno, kritično izročilo povezal z mentaliteto in spoznanji nove dobe in mu dal novega prizvoka. Njegova umetnost ne bo idila, temveč KRITIČNA. NEVARNA, NEPOSLUŠNA UMETNOST, ki bo hotela prav v imenu humanitarnosti zaščititi v družbi LEPO, DOBRO in RESNIČNO. To LEPO, DOBRO in RESNIČNO, to je tisto, čemur se družba tako rada izogne, kar skuSa velikokrat ponarediti. LEPO, DOBRO in RESNIČNO, to je neka BIOLOŠKA ETIKA človeške družbe, skrita v svetopisemskem izreku : ljubi svojega bližnjega kot sa -mega sebe'. LEV DETELA SLABI VTISI Tole so vtisi nekaj Slovencev, ki so obiskali domovino, pa so nam sporočili, kaj si o njej mislijo : "Slovenskega naroda ni. Obstaja samo slovenska manjšina v Jugoslaviji, Avstriji in Italiji. Slovenci se v Jugoslaviji ne vedejo kot narod (drugače kot Hrvatje in Srbi), temveč imajo na sebi polno manjšinskih potez..." "Bil sem v Dalmaciji, tja do Makarske. Ogromno grade na Reki, v Splitu in Zadru. Ko sem se vrnil v Slovenijo preko Like in Zagreba, sem dobil občutek, da postaja Slovenija nerazviti del Jugoslavije..." Ob knjigah in revijah BELA KNJIGA o umorih nekomunističnih in protikomunističnih Slovencev od strani slovenskih komunistov je za preučavanje slovenske revolucije v času druge svetovne vojne neizmernega pomena. Prvič daje na podlagi zbranih pet tisoč imen pomorjenih ali pobitih Slovencev od strani sonarodnjakov vsakomur, ki knjigo odpre, celo komunistu, vsaj slutiti, da se je dogodilo nekaj strašnega. Pet tisoč pobitih ljudi, in to je verjetno komaj ena četrtina Slovencev, pobitih od Slovencev, vendar ni majhna stvar pri poldrug milijonskem narodu. Drugič, ob pomanjkanju točnih anagrafskih vpisov iz tiste in povojne dobe, zlasti ob verjetni odsotnosti kakršnihkoli komunističnih seznamov iz Vetrinja vrnjenih in pomorjenih domobrancev, so v Beli knjigi zbrana i-mena za zgodovino verjetno edini kolikor toliko zanesljiv dokument. Velika škoda je, da do take publikacije ni prišlo že prva leta po vojni, ko je še bilo na pretek pričevalcev in je spomin bil še svež. Tedaj bi to gotovo bila ena prvih nalog zdomskega političnega predstav ništva, ki pa za take reči ni imelo smisla, pa je nazadnje po nuji prilik ta posel prevzela nase pozneje nastala Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev Ta- k°r' V knjigi je nekaj pomanjkljivosti, od katerih so nekatere nujne vsled pomanjkanja virov, drugim pa bi se bilo moč izogniti (prof. Erlich je bil samo duhovni vodja Straže, nič drugega). Nekatere citate ali trditve bi kazalo dokumentarično podpreti, celo s fotografskimi posnetki (npr.oznako britanskih oblasti v Avstriji, da so domobranci "oborožena sila, ki se je na bojnem polju predala in uživa v smislu ženevske konvencije, zaščito britanske vojske".) Tudi bi kazalo nekje v knjigi, na vidnem mestu in s primernim pozivom za dopolnjevanje seznamov, navesti stalen naslov urada, ki bi sprejemal izpopolnitve - iz več strani sem čul pripombe, da manjka ta ali oni. če takega stalnega naslova ni moč dobiti v Ameriki, zanj ne bi bilo nobene težave v Londonu. Naslov mora biti centralen in enostaven. Neizogibna slabost take publikacije je, da ni pri ročna in je zato težko verjetno, da bi mnogo izvodov doseglo domovino. Gre vendar za 450 strani’. Kolikor razmišljam, ne najdem tu alternative - imen vendar ni moč kondenzirati in končno je prav objava takih imen monumentalnega in bistvenega pomena za publi kači jo take narave. Gotovo pa gre vse priznanje tistim bivšim borcem, J