Kazalo UVODNI TAKTI Spremna beseda Ljubezen je temelj vesolja - Elejla Nandi Ob bok tretji knjigi Vitezov in Čarovnikov Obnova zgodbe predhodnih delov osrednje sage Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok Somrak Drugotnosti (Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije) Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet 0. ON JE OKO UMA 1. Letalonosilka in dva ministra 2. Potem pa imamo volitve! I. POIMANDRES; PASTIR LJUDI 1. Po sledeh votline skrivnosti 2. Dr. Mary Smith in njen svet 3. Na kraju zadnjega dejanja Votline skrivnosti 4. Dva moška, ženska in še nekdo 5. Mož, žena in dva prstana II. ČEPRAV NEMANIFESTIRAN, JE BOG NAJBOLJ MANIFESTIRAN 6. Kraljica in Odrešenik 7. Odrešenik, profesor in knjižničarka 8. Na vzhodu ni nič novega 9. Od bogatega liberosa do modrokrvnega vladarja III. SAMO V BOGU JE DOBRO IN NIKJER DRUGJE 10. Mary, deklica in fant 11. Somrak indigo otrok 12. Učenec, kraljica in izdaja 13. Zbiranje stare druščine 14. Na dnu pravljičnega sveta IV. NAJVEČJA BOLEZEN MED LJUDMI JE NEZNANJE O BOGU 15. Vojna ali mir 16. Rudnik zakladov 17. Srečanje dveh kraljev 18. Begunec V. SKRIVNA PRIPOVED NA GORI 19. Kralj in kraljica 20. Kraljevska srečanja 21. Na eni strani jeza, na drugi pričakovanje VI. O SKUPNEM UMU 22. Udarec 23. Na sever VII. KELIH IN MONADA 24. Samo vaba je 25. Eni v ječi, drugi na begu 26. Prelitje vesolj DODATKI 1. ZORA IN SOMRAK NOVEGA EONA Predgovor o Vesoljnem carstvu in carski eri Pozabljene dežele zahoda Kronika cesarjev novega eona Elenij III (1979 - 2014 n. e.) Elenij IV (2014 - 2035 n. e.) Kleis VIII (2035 - 2055 n. e.) Leon XX (2055 - 2101 n. e.) Zadnje leto Cesarstva Shedanija Zaton novega eona Koledar novega eona 2. KOALICIJSKE VOJNE Opomba: 1. Koalicijska vojna (2. 3. 16 do 19. 8. 16) 2. Koalicijska vojna (7. 6. 18 – 22. 5. 35) 3. Koalicijska vojna (18. 5. 40 – 2. 4. 49) 4. Koalicijska vojna (2. 7. 52 – 27. 8. 65) Epilog 3. UVOD V ELEM JERED Uvod v Elem Jered[1] Sehir Etir B: Jomiš tabapet H: Jomiš nešezea V: Saehir et Moloh Z: Tevokut haraš O svetovih (odlomki iz Sehir El Hadad, prevod iz obredne vilinščine) Poseg božje Previdnosti ob koncu Časov[39] Prehodi med Edama 4. SLOVAR Legenda oznak A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V W Z Ž Bibliografija Bojana Ekselenskega Bojanove tiskane knjige Seznam vseh knjižnih izdaj v digitalni obliki (e-knjige): Na kratko o Bojanu Ekselenskemu KOLOFON Bog Nima Nezaželenih Otrok, Čeprav So Otroci Nanj Pozabili. Spremna beseda Matej Krajnc Ljubezen je temelj vesolja - Elejla Nandi Ob bok tretji knjigi Vitezov in Čarovnikov Najprej je treba seveda povedati: pred nami je ena najobsežnejših sodobnih literrnih sag (če ni celo najobsežnejša), ki sicer sega na področje fantazijske literature, a premisa in t. i. »duhovno ozadje«, če parafaziram eno priljubljenih sintagem literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, sta še kako realna in vsakdanja, stvarna in neposredna. Če smo pošteni: dandanašnje stanje sveta je že tako ali tako samo po sebi na robu fantazije, živimo pravzaprav v nekakšni paraleli, v svetu, ki si ga nismo izborili, ampak so nam ga vsilili; svet, ki je dejansko naš, pa nam polzi iz rok, oddaljuje se in na nas je, ali nam bo tudi dejansko dokončno spolzel. Zgodovina sveta je vselej ciklična, zato nas pravzaprav ne bi smelo čuditi, da je tako: predstavljajte si, kako so se počutili naši predniki v številnih vojnah, pa ko se je na nebu pojavilo prvo letalo ... ali pa kuga, če smo že popolnoma neposredni. Dekameron je seveda eno, kljunasti zdravniki pa drugo. In gobavci in tako naprej. Če vse skupaj seštejemo, ugotovimo, da je svet zvečine ves čas tako ali drugače na robu fantazije, vedno stvari polzijo iz rok, enkrat spolzijo, drugič ne. V svoji deželi smo do zdaj bili nekako sposobni vajeti držati vsaj približno: iz dunajskih podložnikov smo postali narod, ki je vstal kot nekakšen feniks – iz literature in drugih panog umetnosti. Obdržali smo tudi jezik in iz njega ustvarili zavidljiv knjižni opus. Tisti vitezi in čarovniki, ki so nam stregli po življenju, so morali priznati poraz, a ta hip smo na taki točki v zgodovini, ko si po življenju in obstoju strežemo sami, nihče drug nam nič noče, zato je ta fantazijska paralela še toliko bolj zanimiva. A hej, če pogledamo preko meja, je tako po vsem svetu: vsepovsod se razmerja med silami spreminjajo ... življenje pa teče naprej. Na spletni strani vitezicarovniki.com je zapisano vse potrebno o pričujoči sagi, ki ne obsega zgolj (s pričujočo) treh knjig z naslovom, ki naslavlja sago, pač pa gre še za druge knjige, povezane med seboj, ki odstirajo/razlagajo/razčlenjujejo nekatere epizode/zgodbe iz osnovne sage; gre torej za kompleksno sestavljeno delo, za 2500 let zgodovine. Če preletimo naslove: Vzpon Elejle, Padec svetih, Vzpon indigo otrok, Votlina skrivnosti ... In končno: Vladavina indigo otrok, pričujoča knjiga, ki se začne s Pastirjem ljudi, kar je hkrati tako zelo znano in pomenljivo. 2500 let zgodovine pomeni 2500 let vihtenja mečev, bojev za oblast, različnih politik, religij in tako naprej ... Vse tisto torej, kar je aktualno tudi danes. Vmes so seveda tudi prijateljstva, ljubezni, kamaraderija, coprništvo ... In razviti svet, dandanašnji svet, demokracija torej (vsaj na papirju), je pred razsulom, kaj pa drugega – v zadnji fazi obstoja. Boris, Marko, Berta, Lučka ... vsi imajo svoje vloge in svoje usode, vsi imajo svoje alter-ege, ali, bolje rečeno, svoje naloge v svetu paralel/dimenzij/indigovstva ... če lahko to tako poimenujemo. In kaj zdaj? Ako Bojan Ekselenski v svoji knjigi že precej na začetku zapiše: ljubezen je temelj vesolja, potem vemo, da gre zares. Ta stavek zapiše skozi usta svojega pisateljskega sveta, v katerem se vzpostavljajo posebne, zahtevne moralne in etične kode. Težko je reči, kako ta stavek korespondira s preostankom knjige, dokler je ne preberete, a če ste prebrali prejšnje knjige iz sage, je nit precej dobro vidna in tisti, ki smo prebrali tudi pričujočo, vemo, da ne gre za kako newageovsko sintagmo, ki bi privabljala bralce, pač pa za perspektivo, s katere nastaja celotna saga in, če smo drzni, celoten opus Bojana Ekselenskega. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil avtor ena redkih ptic, ki se z literaturo čisto zares, brez neke agende opredeljujejo tako umetniško kot osebno, če je med dvojim res kakšna razlika. Ponekod je, če se spomnimo samo Nobelovca Handkeja. Drugje pač ne. Literatura Bojana Ekselenskega nosi na sebi nedvoumen in brezkompromisen pečat stroge pisateljske in osebne etike, kar je ključno za razumevanje njegovih pisateljskih nagibov. In tudi tega, da ne piše hermetično, za par prstov na roki, pač pa svojo literaturo pošilja v širok diapazon tudi tistih bralcev, ki jih žanr sicer morda niti ne bi zanimal, jih pa zanima kontekst. Že s svojim pristopom je tak, da te zasrbi in si rečeš: kaj pa se tokrat dogaja? Sam imam seveda privilegij, da avtorja že dolgo poznam in njegov opus tudi. A ta zapis pišem kot nevednež, tako sem se odločil. In če sem se s tega stališča moral na začetku vprašati: kdo je Bojan Ekselenski in kaj nam pravzaprav hoče povedati s svojo sago?, je moč po prebranem reči, da se odgovor sklada s stališčem, ki ga imam tudi sicer. Avtor je med nas že precej pred izidom pričujoče knjige poslal dražilnik. Ali teaser, če ste bolj kleni Slovenci. V njem je nakazal nekatera razmerja, ki se dogajajo v knjigi, in o katerih seveda ne bomo na dolgo razgabljali, ker bi bržčas pokvarili namero. Tudi v svetove Elejle in drugih se ne bomo spuščali in jih skušali razstavljati na prafaktorje, interpretacije in tako naprej, ker bi bilo seveda škoda, da bi to počeli, recimo temu tako: »v imenu stroke«. Saga si bo seveda slej ko prej morala (že zaradi svojega obsega, pa pripovedne in ontološke specifike) prislužiti kakšno resno strokovno obravnavo, čeprav se stroka nad žanrsko literaturo rada zmrduje; ko sem denimo prišel v prvi letnik komparativistike, o Wellsu, Agathi Christie ali Conanu Doyleu nismo smeli niti ziniti, čeprav gre za pripovedne mojstre in velikane svetovne književnosti, ki naj bi jo študirali. A pustimo take šale ljudem v napotje, je v prvi slovenski umetni pripovedki rekel Martin Krpan. Če se zdaj torej spet navežemo na začetek našega paberkovanja, lahko z gotovostjo trdimo, da je dandanes fantazija precej resnična. Zato pričujoča knjiga ni le kompleksno žanrsko delo, pač pa literatura zeitgeista, »duha časa«, ki ga skozi pripoved tudi spretno satirizira in angažirano kritizira. Kak aktivist bi dejal: čemu sploh potrebujemo vojne? Spopade? Težnje, da nekdo nekomu vlada ali ga presega in pritiska z močjo? O teh rečeh se posredno ali neposredno sprašuje tudi Ekselenski. Moj oče je nekoč dejal: preživi samo dvoje – dobra umetnost in človeška neumnost. In če se te ali one sile v knjigi borijo za prevlado sveta, tako ali drugače: je to zares sploh še fantazija? Vladavina indigo otrok je vaša vstopnica do prve vrste v gledališču Apokalipsa. Tako preberemo. Pomenljiv je dostavek: bližajoče Apokalipse ne izzovejo hudobni zobatci iz vesolja ali demoni iz podzemlja, temveč družbeni sistem Zahoda, ki ga imamo vsi za nekaj samoumevnega in ne vemo, kaj bi ga lahko nadomestilo. Avtor torej nedvoumno pove, kako in kaj: sami smo se poslali v pekel, to že vemo, se pa tega premalo zavedamo. Je Vladavina indigo otrok torej (tudi) neke vrste politični učbenik, družbenozgodovinski vademekum po mentaliteti človeštva? Ne gre skratka zgolj za roman, okej, tudi fantazijski roman, pač pa za pregled mentalitete planeta zadnjih 2500 let, ko smo ... well, nekaj naredili, marsičesa pa ne? Ko »demokracija« pravzaprav pomeni pogubo, ker ljudje ne vedo, kaj zares pomeni? Ko niti Mešarah ni tisto, kar mislijo, da je. Ko Sidrah, Mesah in Abednego umrejo v Nebukadnezarjevi peči, ker je takšno pač razmerje moči, bog pa ... hja, bog išče ključe zakladnic svojih podrejenih? Moj odgovor je pritrdilen. Obljubili smo, da ne bomo zahajali v interpretacije in razlage, vsaj ne preveč. Malce vseeno. Pa zato napravimo zapik. Štafeto sage predajamo najprej bralcu, ki si bo prislužil tisti svoj sedež za Apokalipso. Hkrati bo, upajmo, spoznal, da ima tudi on v rokah vzvode za to, da do te Apokalipse ne pride. Je za to že prepozno? Hej, a sem morda videt kot čarovnik? Ne, jaz sem zgolj pisec spremne besede, ki mora zaploskati avtorju, ker si to pač zasluži, vesel pa sem tudi, ker bom poslej Viteze in čarovnike lahko bral tudi drugače. In kako drugače? Dobro vprašanje! Obnova zgodbe predhodnih delov osrednje sage Vsekakor upam, da ste prebrali predhodne knjige. Pričujoča knjiga je tretja osrednje sage, oziroma četrta celotne sage, saj lahko zraven štejem tudi nulto knjigo, Votlino skrivnosti, predzgodbo in uvod v konec sveta, kot ga poznamo. Naredimo zdaj kratko obnovo, za osvežitev spomina. Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti Leta 2045 se je arheologoma Neilu Dicksonu in Mary Smith na Kumranskem najdišču nasmehnila sreča. Našla sta sledi nenavadnega apokaliptičnega besedila. Vse skupaj pa se spremeni po podoru tal votline. Neil in Mary sta fascinirana zaradi skrivnostne votline, hermetično zaprte dolga stoletja, morebiti tisočletja. Najdeta nenavadne artefakte in zapise v popolnoma tujem jeziku, ki je, kako nenavadno, zapisan z znano abecedo. V votlini najdeni material ima čudne lastnosti. Fizik odprave, Mohamed Selimi odkrije, da gre za snov sveta, podvrženega drugačnim fizikalnim konstantam. Mary iz radovednosti prebere tuje besedilo v votlini in zgodi se nekaj nenavadnega. Vanjo je vstopila neka tuja sila. Kmalu zbereta dovolj materiala za zvezdniški show. Neil v Londonu, ob pomoči vse bolj vase zaprte Mary, organizira razstavo in odmevno predstavitev manjšega dela odkritij Votline skrivnosti, kot imenuje fascinantno najdišče. Kmalu pride do zapletov. Mary postaja vse bolj čudna. Na sceno stopi skrivnostni Magna Ordo Sanctum Spiritus, najskrivnostnejši del Katoliške cerkve, ki čuva izjemno pomembno skrivnost. V sozvočju s prehodom od statusa zvezdnikov do preganjenih beguncev se zgodi brutalen napad in uničenje najdišča v Kumranu. Pojavi se še skrivnosti Marijin red iz Magdale. Ta se pripravi na svoje zgodovinsko poslanstvo – iz Megšelema želi v Drugotnost poklicati Elejlo. Pripravijo obred krvne daritve novorojenčka, spočetega iz greha. A vmeša se nepredvidljiva Mary in nihče ne ve, kaj se lahko izcimi iz tako prekinjenega obreda. Živalska kri je bila prelita, a nedolžna dojenčkova še ne ... Mohamed se reši iz pekla napada na Kumransko najdišče. Pripotuje v ZDA, a tam ga hitro najde posebna vladna tehnološka agencija. Spoznanje obstoja še enega, nam paralelnega vesolja je, po mnenju pomembnežev, grožnja ameriški nacionalni varnosti. Neil in Mary postaneta begunca. Zlasti najdena prstana, bajeslovna sibeta, sta silno nevarna v rokah neposvečenih. Vse je pripravljeno za prihod Elejle v obstoj. Sveti oče sumi, da je prihod Elejle bližje, kot se zdi. Nihče mu ne verjame. Zberejo se tudi Čuvaji, utelešeni etirji aganeali. Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok Vse se začne v času večerje med ruševinami Žičke kartuzije blizu Slovenskih Konjic. Zadnji vodja Marijinega reda iz Magdale zaman čaka poročilo o lokaciji Sehir bar Jemina, najsvetejše in najmočnejše knjige vilinskih urokov, viru Mešarahove moči. Če ukradejo to knjigo, bo Mešarah izzvenel v prazno in Elejla ne bo dobil enakovrednega nasprotnika. Žal iskanje spodleti. Tedaj se pojavi sijoča luč z otrokom v sredini in mojster spozna, da je Elejla že tukaj. To je njegovo zadnje spoznanje. Kmalu otrok ugasne celoten Marijin red. Novi sveti oče si nadene ime Janez Pavel III. Že v času konklave velja za živega svetnika. Napoved zanj – živel kot svetnik, umrl kot mučenec, je nasprotno od Janeza Pavla II, ki je živel kot mučenec in umrl kot svetnik. Nekaj let pozneje v Drugotnosti znova združeno Vzhodno carstvo, imenovano Božansko carstvo, razbije Kraljestvo Medalar. Majordom cesarja Shedanije Artus Orwen poskuša brezuspešno potegniti iz vojne najzahodnejšo Medalarsko grofijo Zeolijo. Mešarah se udejanji v maturantu Borisa Plahutnika. Naglica zaradi bliskovitega nastopa Elejle je prinesla Mešaraha v hormonsko nestabilnem najstniškem telesu. Božansko carstvo zasede skoraj ves Medalar, razen Zeolije, ki jo čaka smrten boj za izpolnitev obljube. Grof, bemej Zeolije, Malahid Zeolski, je tik pred začetkom vojne za Medalar poslal svojega sina, šelgeaca Hana Zeolskega, na misijo iskanja tehagacev in sibetov za Mešaraha. Obljubil mu je, da bo z bitko na branikih Zeolije pridobil potreben čas za umik na varno. Hana in druščino vodi pot iskanja dragocenosti v Divjino preko Mealkuda, vilinske Ledene dežele. V nekdanjem duhovnem središču 2000 let mrtvega svetovnega cesarstva so po nekaterih podatkih skriti tehagaci. To so magični kristali, brez njih Mešarah ne more izvesti obreda Pemej, ki bi ga izravnal z Elejlo in mu omogočil uničenje vira Elejline zemeljske moči – zlom zatabov. A izkaže se, da imajo vsi na tej poti svoje račune. Skupina deklet, izvrženih iz družbe, se podajo na neznano potovanje tragedije. Somrak Drugotnosti (Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije) Obe noveli, ki se dogajata med prvo in drugo knjigo osrednje sage, popisujeta dogodke v Drugotnosti po dogajanju v Vzponu indigo otrok. V Duhovih Aldeverga spremljamo druščino na poti iskanja tehagacev. Zgodba se začne v Aldevergu, kjer rešmeag (vilinski zemljiški plemič) Amrokh Gideus ukrade kristale tehagacev in beži proti svoji deželi. Druščina mu sledi. Ne vedo, da je v ozadju spletka damejahov, najmočnejših služabnikov Elejle. Han Zeolski začne spoznavati moči zeolskega grofovskega prstana. V Zadnjem boju Zeolije spremljamo ogorčeno obrambo Zeolije. Vzhodno carstvo pošlje v boj vse, kar ima. Ker ni pomoči, Zeolija pade. Damejah ujame dragocen plen. A vse le ni izgubljeno ... Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet Dogodki so postavljeni tri leta po zaključku dogodkov v Vzponu indigo otrok. Boris in Lucija sta par. Končujeta zadnji letnik prve študijske stopnje. Tedaj se po letih navideznega mirovanja znova začnejo nenavadnosti. V Celje prispe poseben papežev odposlanec, da dokončno obračuna s Sandro, Karmen in Mojco. Vse tri so negibne v Vojniku. A pater pade v past. V Drugotnosti umre cesar Leon, vladar Cesarstva Shedanije, a njegov naslednik Aldus bi bil brez Orwenove podpore hitro zgodovina in cesarstvo Shedanija bi na preddverju agresivnega Božanskega carstva potonilo v dinastične vojne. Aldus vse preseneti, ko si s poroko z vzhodnjaško kronsko princeso, meašiko, Alejo I, zagotovi mogočno zavarovalno polico. Za dodatno presenečenje poskrbi skrivnosti basilea, vladar(-ica) Vzhoda, saj Aldusu in Aleji preda vso oblast in pozove k obnovitvi davno mrtvega Svetovnega cesarstva. V ozadju je igra. Aleja I je v resnici damejah. Kmalu cesarstvo pretresejo nemiri. Odcepi se Marka Ladhas in se poveže z južnima kraljestvoma Ardenijo in Ellionom. Orwen sklene z Alejo peklenski pakt. Temu sledi bliskovita zimska vojna, ki uniči Ladhas, Ardenijo in Ellion. Kmalu se zaradi vstopa vzhodnih armad uprejo še vsi pomembni zemljiški gospodarji. V prvi fazi upora se izkaže, kdo je zvest kroni tudi v stiski. Končno mogočne vzhodne armade uničijo upor in iztrebijo uporniško plemstvo. Na Zahodu, v Dilualu, se vilini odločno vpletejo, saj jih je strah za edini vir aurila in še nekaterih dragocenih mineralov. Boris zbere legije južnega dela dežele in v siloviti vojni premaga marionetnega državnega konzula in vilinsko vojsko golemov. Vilini izgubijo vsa ozemlja, južno od Zidu. V našem svetu potekajo kaotični izpadi omrežja, od katerega je razviti svet popolnoma odvisen. Družbeni red začne razpadati, a Borisa žene želja po maščevanju napada na starša. Oče je takoj umrl, a mati je na intenzivni negi. V Vatikanu je od roke kerkeša umorjen sveti oče. Naslednja tarča je kardinal Falcone, a se izkaže za pretrd oreh. Tedaj nastopijo damejahi in moč kardinala Falconeja obrnejo proti njemu samemu. Vse je pripravljeno na odločilno rundo kozmičnega boja. Nastopa čas pekla na zemlji. Upamo, da ste zakupili sedeže v prvi vrsti Teatra Apokalipsa, da si boste ogledali konec sveta iz najboljših možnih sedežev. Uvod v e-izdajo Vladavine indigo otrok Pred vami je e-izdaja tretjega dela osrednje sage Vitezi in Čarovniki z naslovom Vladavina indigo otrok. Najpomembnejša razlika med izdajama je t. i. nulto poglavje, On je Oko Uma, kjer spoznamo začetek politične krize v Evropi in s tem začetek konca parlamentarne demokracije. Ta del je že v današnjem času še kako aktualen. Aktivni državljani se zavedamo razkroja temeljev demokracije pod vplivom podtalnih lobističnih omrežij, ki na škodo državljanov iz držav in evropskih institucij delajo podizvajalce svojih kapitalskih interesov. Vsi opažamo bolečo nemoč volilne baze na izbire političnih elit, ki so se popolnoma odtujile ljudstvu. Pogreb evropske demokracije se je začel davno pred pogrebom Borisovega očeta ... Politični razred poudarja voljo volivcev, vendar gre pri tem zgolj za prazno besedičenje. Predstavniška demokracija v praksi temelji na servisiranju interesov velikega kapitala, ki vedno išče poti izogibanja regulaciji. Resnični vladarji držav niso izvoljena oblast, temveč lobistične pisarne, ki s socialnim inženiringom spretno obvladujejo vse sisteme politične oblasti. Volilna udeležba je strmoglavila zaradi vse večjega občutka nemoči volilnega telesa. A komu mar za volilno udeležbo? Resničnim vladarjem v ozadju so važne četrtletne rasti dobičkov. Zakaj bi razmišljali o nemih množicah, ki z neudeležbo na volitvah postanejo razred nevidnih in nepomembnih? Zadnje tri evropske volitve so bile samo referendum zainteresirane manjšine o ohranjanju obstoječega stanja. S spretno režiranimi pravnimi blokadami se onemogočajo vse iniciative ostankov izginjajoče civilne družbe. Posebni skladi pod nadzorom velikega kapitala so si podredili celotno civilno družbo. Sprejemanje zakonodaje je popolnoma prepuščeno lobističnim pisarnam in združenjem z zvenečimi imeni, ki so samo slepilo demokracije. Vse vodilne politične stranke so na istih plačilnih seznamih in njihova rotacija na oblasti je samo farsa in bizarne politične koalicije imajo samo eno omembe vredno programsko točko, služenje interesom plačnikov. Ves politični boj se je skrčil na prerivanje in rotacije okoli kadrovskega razreza. Toda noben sistem ni večen. Prej ali slej se začne krhati. Vsak imperij, vsaka oblika družbene organizacije človeštva, doseže vrhunec in zatem se začne dolga in naporna pot navzdol. Vsaka nova družbena paradigma se izpne. V času, ko vsi mislijo, da je imperij na vrhuncu, se začne na periferiji njegov razkroj. Najprej so to majhne motnje, ki jih vsi spregledajo. Pojavijo se nestabilnosti, ki niso posledica želje po napredku, temveč poskus ohranjanja obstoječega stanja. Vse iniciative za razvoj izginejo in imperij se znajde v stanju zakrčenja. Stopnjevanje kriz, upadanje kakovosti življenja in nazadovanje lahko trajajo desetletja ali celo stoletja, da dosežejo središče moči. Takrat imperij pade in začne se nova zgodba. Karl in Friderich Rothschield Politologija za telebane 00. Letalonosilka in dva ministra Skrivnost ljubezni je v dajanju in ne jemanju. V Sredozemlje je vplula mogočna jedrska letalonosilka Ronald Reagan s spremljevalnim ladjevjem. Američani se zavedajo svojega gospostva nad Atlantikom. Kontraadmiral Julijo Gomez namrgodeno opazuje taktični ekran: »Evropejci resno mislijo s svojimi ozemeljskimi vodami. To je gotovo zrastlo na zelniku tistega pasjega sina Svetnika. S tem želi pokazati nekakšno evropsko suverenost. Kako se je sploh uspelo tako nekooperativnemu človeku povzpeti na tako pomemben položaj? Ob vseh teh obveščevalnih in finančnih instrumentih se nam zgodi nekaj takšnega. Nekdo v CIA bi moral leteti zaradi zaporedja katastrofalnih napak. V Langleyju bodo morali temeljito premisliti o svojih strategijah. Zdaj so poslali nas, ker hočejo s topovi loviti muhe.« Kapitanka letalonosilke Cherly Ford stisne ustnice: »Gospod, trenutno se sončimo na radarjih treh baterij RTF 8. Na nebu je cela eskadrilja A-150 z vsem, kar potrebujejo za igro potapljanja ladjic. Saj menda ne mislijo, da bomo spoštovali samovoljno razširitev ozemeljskih voda!« »Tole z ozemeljskimi vodami bo že rešila gospa predsednica. Bolj me skrbijo zadeve okoli komunikacij. Tu sta odprti dve zadevi. Kot prvo, po mojem mnenju manj pomembno, Svetnikovo ministrstvo se je dokopalo do informacij o naši evropski infrastrukturi. Če bi naključni banditi res ukradli škatlo iz padlega reakopterja, bi se roba že pojavila na trgu in bi jo dobili nazaj. Pa se ni. Vedo, da so naše sile na dvojnih komunikacijah. Do razkritja smo bili v pomembni prednosti, zdaj pa smo se znašli v nadležni negotovosti.« Kapitanka odvrne: »Saj smo US Army! Mi imamo pravico do vseh sredstev za ohranjanje vojaške premoči! Ne smemo dovoliti konkurenci, da se nam približa. Ne sme se ponoviti afganistanska sramota iz tridesetih. Naše pravice krhajo Kitajci, Rusi in še kdo. Zdaj se je na seznam postavila še Evropa. Pravila so bila do lomastenja Svetnika preprosta. Oni so plačali, mi smo mahali s puškami. Gospa predsednica to ves čas poudarja in prav je, da je zaostrila retoriko.« »Mogoče,« vzdihne kontraadmiral in ravnodušno doda. »A tu je še druga, po mojem mnenju precej pomembnejša zadeva. Ob uničujočem napadu na omrežje se je le Evropa, pod taktirko Svetnikovih hekerjev, ubranila najhujšega, a drugje, tudi pri nas, se je popolnoma varno omrežje sesedlo in izpuhtelo je stotine milijard dolarjev. Še zdaj nihče ne ve, kako in kje so odkrili vrzeli in se zavarovali! Še huje!« in jezno zarenči. »Svojih odkritij nočejo z nikomer deliti. Zakaj nočejo? Znova naletimo na tega Svetnika! Če bi bil na položaju kdo drug, bi nas prosili, če nam lahko posredujejo podatke o tem, kako se zavarovati. Včasih so bili srečni, da so nam pomagali. Tako kot služabniki, ki hitijo izpolniti gospodarjevo željo, preden jo ta izreče. Zdaj se je spremenilo. Svetnikovo notranje ministrstvo molči in se zvito izmotava z izgovorom, da čakajo na ustrezne diplomatske pobude. Po mojem mnenju so omrežni izpadi najpomembnejša stvar za nacionalno varnost in vse svoje sile bi morali usmeriti v iskanje skrivnosti obrambe evropskega omrežja. S tem bi rešili vse svoje težave. Incident s kartico pri Avianu, razbitje naše obveščevalne enote ali ozemeljske vode so nepomembne praskice in tole rožljanje z orožjem se mi ne zdi produktivno. Tega ne bomo rešili z letalonosilkami in balističnimi raketami. Še bolj se bodo zaprli in zagotovo ne bodo niti za pikico bolj kooperativni,« in vzdihne, »a to je samo moje osebno mnenje.« Kapitanka nestrpno odvrne: »Težave moramo reševati s tem, kar imamo pri roki. AWACS 5 bodo že našli luknje v sistemu. Če ne bodo zadostovali, pošljimo še komandose za kibernetično vojskovanje. Ministrstvo v Bruslju ni neprebojna trdnjava.« »Kar komandose bi poslali?« »Kapitanka suho odvrne: »Saj zato jih imamo.« Obrambni minister Hans Herman je po videzu malce smešen možic. Na tankih nogicah čepi obilen, z maščobnimi plavalnimi obroči obogaten trup, zaključen s skoraj popolnoma plešasto okroglo glavo. Nekaj redkih razmršenih las kaže, da je bil svoje dni rdečelas. Čeprav meri v višino komaj nekaj čez meter šestdeset, višino nadomešča z močjo glasu. Najprej ga slišiš, potem dolgo nič, zatem ga zagledaš. Politično kariero je začel v rodnem Berlinu kot poslanec Piratske stranke in nadaljeval kot deželni minister, saj je pravočasno zamenjal stranko. Obrambni minister Zveze je postal pred natanko mesecem dni, ko je prejšnji minister, Abdul Mohamed Rahmani, odstopil zaradi sporov z ministrom Svetnikom okoli pristojnosti nad mobilnimi enotami civilne zaščite. Pravzaprav je odstopil, ko mu je minister Svetnik diskretno naznanil, da bodo na dan izplavale umazanije iz časov, ko je zasedal položaj ambicioznega podsekretarja. Hans se vnaprej odloči, da ne bo že na prvem srečanju drezal v osje gnezdo mobilnih enot civilne zaščite. V prostran kabinet vstopi z mešanimi občutki. Politične elite Bruslja so mu ponudile ministrski položaj, ker računajo na njegovo hladnokrvnost, preračunljivost in sposobnost lezenja pod kožo. Zdi se jim najboljši za razrahljanje neugodne Svetnikove trme. Zlasti Sven Ahlman, minister za krizno upravljanje, jezno piha ob solističnih Svetnikovih potezah. Ministra se prisrčno rokujeta. Svetnikove ustnice se razležejo v leden nasmešek: »Končna sva se osebno spoznala. Veselil sem se najinega srečanja. Upam, da vas niso poslali z isto nalogo kot Abdula ali Svena.« Obrambni minister mora kar močno dvigniti pogled, da doseže oči trideset centimetrov višjega kolege: »V tej vladi nisem kurir, temveč minister. Najini področji se v marsičem prekrivata, pa si hočem ustvariti sliko položaja in možnosti sodelovanja. Spoznavni mesec zaključujem s češnjo na vrhu trte.« Ljubu se ne more izogniti kratkemu nasmehu, a hip zatem se zresni: »Medeni mesec je torej mimo, gnilo češnjo na skisani smetani ste torej prihranili za konec,« in hitro reši zadrego zaradi višinske razlike in mu ponudi fotelj poleg klubske mizice. Hans najprej pogoltne slino zaradi opazke, prikima in odraca do ponujenega fotelja. Gostitelj stopi še do bara in na svetlobo potegne steklenico slovenske medice: »Hans, saj vas lahko kličem po imenu. Takšna je navada med ministri.« Hans oprezno prikima: »Vsekakor kolega Ljubo.« Ljubo se rahlo nasmehne ob Hansovi nerodni angleški izgovarjavi: »Verjetno nama ne bodo dali pihati,« in na mizico položi pladenj s steklenico in tremi kozarci, »Etanol odlično topi medčloveške zidove. Kasneje se nama bo pridružila še moja sekretarka za obveščevalno tehnologijo in direktorica Urada za kibernetsko varnost.« S kretnjo zaklene pisarno. Natoči lične kozarce z motivi panjskih končnic: »Ste vedeli, da so lani na Odboru za enakopravnost napadli dizajn panjskih končnic, ker baje niso politično korektne? Čudaško, kam pluje ta ladja klečeplazenja,« vzdihne in sede naproti debelušne pojave: »Ne vem, kaj so vam rekli o mani in kaj od vas pričakujejo. Verjetno se zavedate nerodnosti in zapletov, ki jih povzročajo naši zavezniki z druge strani oceana. Skozi Gibraltar je predvčerajšnjim vplula še ena letalonosilka, kako ironično, poimenovana po nekdanjem predsedniku Ronaldu Reaganu. Tako je predsedniški obroč okoli naših obal vse tesnejši. Samo še Busha pošljejo, pa bo garnitura popolna,« se kislo nasmehne in pristavi, »Razdražili smo jih z razglasitvijo širšega pasu ozemeljskih vod. Storili smo to, kar so oni že pred meseci. Nekako moramo preprečiti plenjenje pred svojim nosom. Verjetno jih malce žre tudi zaščita našega omrežja. Z AWACSi so v zadnjih dvainsedemdesetih urah poskušali nekaj tisočkrat vdreti v naše komunikacije. Vse imamo dokumentirano. Moral sem sprožiti protokole za zaščito.« Hans prikima: »Zadeve se zapletajo. Predsednica Bush Miltonova je v predvolilni tekmi nastopala kot medena golobica miru, zdaj pa je odvrgla golobje perje in pokazala jastrebove kremplje. Ravno zato mi prav pride vaša pomoč. Saj razumete.« Ljubo prijazno prikima: »Josef (predsednik Evropske zveze op. ur.) odločno nasprotuje eskalaciji z naše strani. Poleg odkrite zahteve po prenosu mobilnih enot civilne zaščite pod tvoje ali Svenovo poveljstvo zahteva še preklic protokolov, ki jih je razglasila direktorica Urada za kibernetsko varnost. Nadalje je Američanom obljubil, da se jim bom opravičil in vrnil zaplenjeno vohunsko opremo, najdeno v naših pisarnah. Ničesar od tega ne bom storil.« Hans trpko vzdihne: »Dolga leta so imeli v naših pisarnah svoje izpostave in so se že kar navadili, da vse dobijo in niti niso skrivali svoje obveščevalne dejavnosti. Abdul mi je dejal, da je to pravzaprav nizka cena, ki jo moramo plačati za zavezništvo.« Ljubo srkne požirek: »Kaj pa vi mislite o odkrito skritem vohunjenju?« Hans odmahne z glavo: »O tem sploh nočem razmišljati. Kako je sploh lahko prišlo tako daleč?« Ljubo se nasmehne: »Verjetno so tvoji obveščevalci vedeli, a so molčali. Mogoče je šlo za kakšno vezano trgovino. Sami so se zapletli, ko so po prvih napadih na omrežje v svoje računalnike namestili vojaške SIM kartice in grobo vdrli v Jedro. Urad za kibernetsko varnost je zatem dve leti spremljal podatkovne tokove. Ko smo prečesavali protokole in z njimi povezane komunikacije, smo njihove agente zasačili z rokami v marmeladi. Naša ključna prednost je omrežje. Teroristi so povsod sesuli sodobna civilna omrežja. Samo mi smo se ubranili. Najlepše pri tem je, ker so napadli preko sistema, ki ga je od Odbora izsilila NSA. Ironično - ravno oni so jo najbolj skupili,« in se privoščljivo nasmehne. »Kiber-teroristi so jih na gobec z njihovo lastno rokavico. Programski algoritmi, ki so zavarovali naša civilna omrežja, bodo z manjšo predelavo tudi na kiber-fronti izravnali razmerje sil,« in tiho zaključi. »Predsednica Janete Bush Milton je vročekrvna hči svoje kavbojske družine in poslabšuje položaj s svojimi impulzivnimi ukrepi. V tem času moramo ohraniti poker face.« Hans presenečeno: »O kakšni izravnavi govoriš?« Ljubo mirno nadaljuje: »Njihove vojaške SIM kartice imajo za razliko od civilnih kartic štiriintrideset aktivnih vrat.« Hans prikima: »To vemo vsi.« Ljubo suvereno nadaljuje: »Presenečeni smo bili, ko smo ugotovili,« svetloba v sobi malce pojenja in na stenskem zaslonu se pojavi SIM kartica z oznakami US Army, »da imajo tudi vojaške kartice neaktivni par hardverskih vrat, a z drugačnimi vstopnimi kodami. Tega pa verjetno niste vedeli.« Hans odkima. Ljubo srkne kratek požirek: »Zaradi tega so vojaške komunikacije ob napadih ostale nedotaknjene in živijo v iluziji o nepremagljivosti vojaškega omrežja. Ko smo odkrili, kaj in kje moramo iskati, smo našli tudi kode za ta vrata. Američani še kar drnjohajo, prepričani v popolno varnost. Obstoj teh vrat pa dokazuje bizarno situacijo,« se znova nasmehne, »vsaj ena od vladnih agencij na skrivaj nadzoruje tudi vojaške komunikacije. Tega seveda ne bi vedeli, če se naši strokovnjaki ne bi dokopali do nepoškodovanega primerka ameriške vojaške SIM kartice.« Hans osuplo vpraša: »Ameriška vojaška SIM kartica na evropskih tleh? Kaj niso vse ameriške sile v okviru NATO sil brez tega? Najprej sem pozornost posvetil komunikacijam,« se kislo nasmehne. Ljubo se zmagoslavno dvigne kozarec: »Nekaj mesecev po nastopu mandata sem dobil na mizo podatke o sumu uporabe vojaških SIM kartic. Vse analize ameriških vojaških komunikacij so potrdile te sume. Čakali smo na primerno priložnost.« »In ste jo dobili,« oprezno doda. Ljubo zmagoslavno odvrne: »Ob nesreči ameriškega reakopterja pri Avianu.« Hans vzdihne: »Bral sem o tem. Od tega je že tri mesece. Preletel sem tudi dosje.« Ljubo se ne zmeni za opazko: »Ob padcu reakopterja se je na naši strani vmešalo kar nekaj božjih angelov. Poleg skoraj nemogočega zaporedja srečnih naključij, da ni prišlo do samouničenja elektronike, smo imeli vrh vsega še salamensko srečo, saj je v neposredni bližini potekala vaja mobilne enote civilne zaščite, ki je prehitela ameriške reševalce. Na kraju nesreče smo zasegli popolnoma nepoškodovano škatlo z nedotaknjeno SIM kartico made by US Army. V Centru smo kartico,« in se zadovoljno nasmehne, »ogulili do zadnjega kubita. Od takrat je digitalni bog US Army naša vlačuga.« Hans prebledi: »Mislite reči, da ste jim ukradli del elektronike? Kaj ni to kršitev sporazumov in protokolov? Kako so se odzvali na manjkajoče kose elektronike? Če se ne motim, še vedno velja,« a stavka ne konča. Ljubo veselo, a odločno zamahne z roko: »Pustiva pravniške deklaracije! Postaviva si pravo vprašanje. Kaj počne ameriški reakopter s SIM kartico v sestavi NATO? Uradno so elektroniko ukradli neznani storilci. Predali smo jim časovne kode SIM kartic mobilne enote o začetku reševalnega postopka.« Hans se nakremži: »Verjetno shekane kode in zdaj pripravljajo ukrepe,« in Ljubo nadaljuje: »Mogoče. Ameriški agenti so se na kraju nesreče obnašali, kot bi bili v Indiani in ne Italiji. Svojega pilota niso želeli prepustiti našim reševalcem,« se nasmehne in živahno nadaljuje, »Uradno so dve minuti pred prihodom naših reševalcev elektroniko ukradli neznani storilci, ki na črno trgujejo z ukradenimi elektronskimi dragocenostmi. Takoj smo blokirali delno poškodovano, a delujočo identifikacijsko enoto. Zaradi zadostitve formalizmom še zdaj lovimo nevarne teroriste, ki so odtujili pomembno vojno tehnologijo,« in srkne požirek medice. Vonj po medu zaplava in raztaplja drobno napetost med ministroma. Ljubo odloži lični kozarček sliko blagoslova čebelnjaka: »Vse skupaj bi bilo nepomembno, če ne bi ravno ameriški veleposlanik zahteval, da vse zveze NATO ostanejo vezane na obstoječe satelitske sisteme. Niso hoteli niti slišati za naše kartice, čeprav so prve na svetu s kvantnim kodirnim sistemom in torej praktično neprebojne tudi za najmočnejše kvantne računalnike.« Hans prikima: »Prav je, da je vojska glede komunikacij malce konservativnejša. Vojaške zveze so ravno zaradi tega ostale večinoma nedotaknjene.« Ljubo odkima: »In zdaj prideva na začetek te zgodbe.« Hans izbulji oči: »Začetek?« Ljubo prikima: »Vse se je začelo pred dvema letoma. Med enim od velikih napadov na omrežje se je zgodil incident. O njem vam bo več povedala Liv. Takrat smo jih nedvoumno zasačili in postali smo pozorni, začeli smo se zavedati svojega informacijskega nudizma. Njihovo delovanje temelji na sistemu, tuje hočemo, svojega ne damo.« Hans ravnodušno skomigne z rameni: »Si pričakoval kaj drugega?« Ljubo odkima: »Seveda nisem. Ampak ob njihovem odnosu do drugih ne čutim dolžnosti do kakšne posebne uslužnosti. V veliki meri so te težave zakuhali sami, s svojo prostaško aroganco. Naj imajo Američani za svoje sile izven NATO sisteme komunikacij, kakršne želijo imeti, naj jih uporabijo za reševanje največjega naroda na svetu, kot se imenujejo. V najhujših krizah smo vsi egoistični. Kljub vsemu se moramo vsi držati podpisanih sporazumov,« in strogo pristavi, »No, ravno prav, prišla je doktorica Liv Osborne, direktorica Urada.« Vstopi visokorasla plavolaska bledih potez: »Pozdravljena gospoda ministra. Odlično. Vidim, da sta se že malce sprostila,« in hlad njenega obraza malce popusti. Ljubo ponosno prikima. Hans jo opazuje z izbuljenimi očmi presenečenja: »Takšno pomočnico bi še jaz imel.« Ljubo se nasmehne: »Verjamem. Liv je moja najdragocenejša valkira.« Ženska se ledeno nasmehne, iz elegantne torbice potegne mobilnik, ga aktivira in na projekcijskem zaslonu oživijo pisani grafi in tabele s podatki: »Američani so v zadnjem letu po oporiščih v Evropi zamenjali dve tretjini enot in pri tem navajali precej banalne vzroke. Opazili smo, da je znaten del tehnike šel skozi razne servisne posege. Zadeva sploh ni bila sumljiva. Temu nismo posvečali nobene pozornosti,« in zajame sapo. »Če na skupni vaji ne bi prišlo do nekajminutnega izpada omrežja. Sredi rekonfiguracije je zaradi preobremenitve padla povezava med državnimi štabi civilne zaščite in glavnim nadzornim štabom vaje. Zraven jo je zaradi preobremenitve zagodel še satelitski link, kar je razkrilo ameriški sistem paralelnih zvez.« Ljubo vskoči v besedo: »Hans, to je ta incident. Nadaljuj!« se ji nasmehne. Liv nagrbanči čelo: »Težava s satelitskim linkom je nastala, ker je satelit deloval v dveh načinih, z dvema sistemoma in je moral deliti omejeno pasovno širino.« Hans izbulji oči: »Kako dveh?« Liv se spogleda z Ljubom in hladno odvrne: »Verjeli smo, da je satelit, ki ga je plačala Evropa, namenjen samo NATO silam, evropskim silam za hitro posredovanje in civilni zaščiti. V krizi, ob izpadu perifernega omrežja in ob rekonfiguraciji so naši na terenu morali preklopiti na rezervni satelit in izgubili so dragocene minute. Še sanjalo se jim ni, zakaj so bili odklopljeni. Ameriški kolegi po čudežu niso imeli komunikacijskih težav. To je slučajno opazil naš zvezni oficir v štabu. Na njihovo smolo je ta brihtni mož diplomiral iz kriznega managementa na področju kritičnih zvez in je zaradi profesionalne deformacije opazil, da nekaj smrdi. Kot strokovnjak je prepoznal lastno, od NATO sistema neodvisno omrežje in značilne protokole SIM omrežja. Seveda je molčal in se delal, da ni ničesar opazil. Po vaji je v okviru protokola A2, ki sva ga dorekla z ministrom,« se spogleda z Ljubom, »poročal moji službi. Slutil je veliko reč,« in trdo pribije, »in ni se motil. Na osnovi njegovih opažanj smo spoznali sledeče – Američani nas, oprostite izrazu, prav nesramno nategujejo. Sumimo, da se želijo po ovinku dokopati do sisteme zaščite hrbtenice naših civilnih omrežij,« in nadaljuje pripoved. »Podkrepljeni z informacijami našega častnika smo razkrili skrivnost težav po odpovedi omrežja in ko je prišlo do povečane obremenitve satelita. Po podrobni analizi smo ugotovili, da večji del pasovne širine ni na voljo NATO in nam, temveč sistemu ameriške vojske. A to še ni vse. Zagon rekonfiguracije za zavarovanje hrbtenice sistema je na skrivaj nameščeni sekundarni ameriški sistem satelita prepoznal kot hekerski napad na komunikacije in je izklopil protokole zveze NATO in naše civilne zaščite. Evropski satelit, plačan z denarjem Evropejcev, so si prisvojili ameriški jastrebi.« Hans skoči na noge, si obriše kapljice potu in zmedeno vrti oči: »Zakaj niste tega prijavili ustreznim institucijam? Obstajajo zato, da rešujejo takšne zaplete. Obveščevalna služba na mojem ministrstvu nima o tem nobenega dosjeja. Nihče ni pripravil niti osnovnega zaznamka. Saj gre za področje obrambnega ministrstva! Če je resnica samo del tega, kar ste povedali, je to stvar preiskovalne komisije obrambnega ministrstva in ustreznega parlamentarnega odbora! V svoji vnemi razlaganja konspiracij znotraj mračnih konspiracij ste pozabili na parlamentarni nadzor. Komisije bi zaslišale priče, pregledale dokumentacijo in na koncu izdale ustrezne odločbe in priporočila. Zakaj ste prekršili temeljna načela ...« Ženska ga s kretnjo nevljudno prekine in se kislo nasmehne: »Gospod minister, vaše razmišljanje je na svoj način silno srčkano,« se zresni, obraz ji okamni, »a pri teh zadevah se ključne zadeve dogajajo izven oči javnosti in vam ljubih komisij. Zadnje leto se spopadamo s krizo, ki je prizadela ves razviti svet. Kdo in zakaj napada omrežje? Nimamo odgovora, zato moramo upoštevati vse možnosti,« trdo dvigne glas. »Zvezni oficir je pravilno postopal. Tako smo dobili dragocen dokaz in Američani ne vedo, da mi vemo. Še vedno živijo v prepričanju o svoji superiornosti. Če bi naš mož šel na komisijo, bi ga najbrž doletela kakšna nesreča. Na srečo kibernetski policisti nismo formalisti,« se spogleda z Ljubom, ki ji nemo prikima. Hans zvedavo vpraša: »Niso ničesar posumili? Saj so vedeli za prisotnost našega oficirja.« Liv se nasmehne: »Naš fant se je naredil neumnega. Spisal je poročilo, ki odganja vsakršen sum.« Hans izbulji oči: »Častnik v službi Zveze je spisal lažno poročilo? Bog vam pomagaj, Abdul in Sven imata prav. Vaše ministrstvo je leglo kršenja pravnega reda,« a ga Ljubo prekine: »Kolega Hans, umirite se. Pravni red mora biti v službi Zveze in ne proti njej. Zveza ne more biti glede varnosti odvisna od dobre volje Američanov.« Hans zajeclja: »Zagotovo boste imeli zapisnik tega našega intimnega srečanja.« »Seveda ga bomo imeli,« odvrne Ljubo mu natoči še eno medico: »Hans, ne bodite tako naivni! Dobro bova sodelovala, če bomo vsi vpleteni znali poskrbeti za svoje. Plačo in bonitete, ki jih ni malo, vam plačajo evropski davkoplačevalci. Parlament, ki vas je potrdil, so izvolili evropski državljani v dobri veri, da delujejo v korist evropskih državljanov. Verjetno jih nočete razočarati s samaritansko dobroto do tujih sil na našo škodo.« Liv se nasmehne: »Sčasoma boste dobili občutek za ribarjenje v pravniški sivini varnosti Zveze. Politična korektnost je največji sovražnik učinkovitosti.« Hans zmedeno odvrne: »Jaz sem politik in ne strokovnjak.« Liv se znova nasmehne: »Verjetno tudi kot politik vohate greznico političnega klečeplazenja. Raketo, ki jo izstreli NATO, je ranljiva na protiraketna orožja vseh razbojnikov sveta, ker ameriški oborožitveni sektor vsem vpletenim prodaja orožje in protiorožje. Samo ameriške rakete s SIM kartico ne morete tako zlahka onesposobiti, ker teh orožij ni na trgu.« Hans seže po kozarčku, ga zvrne in vzdihne: »In kaj naj storim?« in šviga z drobnimi očmi med obema sogovornikoma. Liv odvrne: »Tudi na to še pridemo. Najprej bi vas prosila, da vsaj še nekaj časa ohranite nevtralno držo in ne drezate v kibernetične stvari.« Hans se namrdne: »Verjetno bo to, kar smo se pogovarjali, ostalo v tem prostoru.« Ljubo se nasmehne: »Vsekakor. Dobili boste očiščen zapisnik. Saj razumete.« Tudi Hans se oprezno nasmehne. 0. Potem pa imamo volitve! Ljubo vse težje prenaša pritiske politikantskega cirkusa. Še najlažje se izpreže, ko se zlekne na kavč in prebere kakšno knjigo. Naenkrat oživi veliki holozaslon sredi klubske mizice in na njem se pojavi vesel Lucijin obraz: »Oči! Vrnila sem se. Upam, da boš kmalu prišel domov. Vedela sem, da Boris ni ničesar zakrivil. Morali bi ga zaposliti v Uradu.« Obraz se mu razpotegne v zadovoljen nasmešek: »Saj nikoli ni bil ničesar osumljen. Dobro je, da si po tem puščavskem odklopu znova z nami. Avtomatizem protiterorističnih algoritmov ga je uvrstil med grožnje, a na srečo smo zadnja instanca še vedno ljudje, ki pritisnemo na gumb ENTER ali DEL. Kako je mama? Že nekaj dni se nisva slišala. Nazadnje ni bila preveč navdušena.« Lučkin obraz se razpotegne: »Ji lahko zameriš? Ni pričakovala, da bo s tvojim ministrovanjem izgubila toliko moža. Najbrž jo malce muči osamljenost.« »Kako je bilo v Kuvajtu?« Lučka se prisrčno nasmehne: »Saj nisem bila samo v Kuvajtu. Ko bi videl, v kakšni bahaški bogatiji nekateri živijo. So pa zadnjih nekaj tednov na trnih. Kar naenkrat njihova bogatija ni več čisto samoumevna. Virtualno bogastvo hitro vzhaja, a tudi hitro skopni. Ljudje si previdno delajo zaloge. Še vedno se spominjajo tvojega posredovanja.« Ljubo globoko zavzdihne: »Saj to še ni neka daljna zgodovina.« »Časovno mogoče ne, a ta kriza je vse premešala. Na vseh tamkajšnjih dvorih ti globoko zaupajo in Zveza lahko računa na njihovo podporo, ko bo čas za to. Saudijci so penasti, ker so odkrili, da jim CIA prisluškuje celo v mošejah in džamijah, a NSA lahko kadar koli prevzame nadzor nad hrbtenico njihove drago plačane obrambe.« Ljubo trpko pristavi: »Si imela čas tudi za diplomacijo?« Obraz se ji znova razširi v prisrčen nasmeh: »Saj sem vendar šolana diplomantka. Za drugostopenjski študij si bom verjetno izbrala dinamiko evropsko – arabskih odnosov. Zdi se mi, da najzanimivejše šele prihaja.« Ljubo prikima: »V Bruslju se bo našel primeren faks, da boš lahko uresničila svoje akademske želje.« Razširi oči: »Torej ima mami prav. Res si se dokončno odrekel službi v New Yorku.« Ljubo trpko odkima: »Tukaj se ne razpleta po mojih željah. A tebi mi tega ni treba razlagati, saj si velik del tega spisala v svoji diplomski.« Lučka vzdihne: »Ko bi se le motila ...« Ljubo odvrne: »Nisi napisala diplomske naloge, temveč politično srhljivko.« »In kaj boš storil? Ne moreš enostavno zapreti vrat za sabo?« Ljubo vzdihne: »Greznica je precej globlja, kot sem mislil. Vest me ne pusti pri miru. Vztrajal bom. Ne morem odstopiti in izdati načel, ki sem jih zagovarjal ob imenovanju. Ugotovil sem, da so načela edino, kar ti daje verodostojnost, a ravno načelnost je tu zgolj tržno blago in plen lobistov megakorporacij.« »Se zavedaš, kaj lahko povzročiš?« Trpko prikima: »Upam, da do tega ne bo prišlo.« Lučka prhne: »Seveda bo prišlo. Kaj si pa mislil? Elita ne bo dopustila, da se kdo dotika njihovih igrač politične korektnosti, čeprav za ceno resnice in prava. Na drugi strani so oportunisti, ki imajo odličen nos za priložnost. Škoda, saj bi sprememba okolja vsem koristila,« in veselo doda, »no, mogoče ni slabo. Boris se ne bo pritoževal, saj veš, kakšen zapečkar je. Že to, da je sprejel vabilo nekega geekovskega inštituta,« in zavzdihne, »je zanj nekaj neverjetno nenavadnega.« Ljubo prikima: »Ne bo mu škodilo malce akademskega turizma. Torej je kratek stik z mojim bodočim zetom le mimo.« Resno doda: »Najprej bo očetov pogreb. Nasilna smrt ga je precej prizadela.« »Izguba očeta v terorističnem napadu prizadene vsakogar. Na srečo sem hitro spravil skozi zavarovalniški del zakonodaje, da smo odpravili neumnosti, ki so jih izsilile zavarovalnice. S tem sem si nakopal kar nekaj sovražnikov. Po kuloarjih že krožijo imena mojega naslednika. Ne zavedajo se, da grejejo pečico za zajca, ki je še na polju.« Lučka zadovoljno odvrne: »S temi zavarovalnicami si se res potrudil. Še nekaj,« se nasmehne. »Preden mu rečeš bodoči zet, naj gre na kolena in me zaprosi. Počakala bom, da se v Angliji malce razkadi od pogreba in ga potem zahakljala.« Predsednik Josef zariplo zre v ministra Ljuba: »Kolega Ljubo, s tem ste prekršili kodeks obnašanja in najbrž tudi prekoračili pooblastila ministra za notranje zadeve.« Ljubo nekaj trenutkov čaka in ustnice se mu razležejo v nasmeh: »Gospod predsednik, besedi kršitev in prekoračitev vam zelo rade gredo z jezika, ko se pogovarjamo zajezitvi groženj varnosti in suverenosti Zveze. Želel bi vašo definicijo teh dveh besed.« Josef vstane in začne hoditi pred projekcijo: »Kodeks obnašanja nam predpisuje, da med zavezniki ni skrivnosti. Ta del ste nekajkrat prekršili in že to zadostuje za ukrepe. Potem je tu še očitna prekoračitev pooblastil.« Ljubo mu trdo seže v besedo: »Gospod predsednik, najprej mi razložite, o kakšnem skrivanju pred zavezniki govorite?« Josefu zastane korak in ošvrkne molčeče člane vlade: »Nisem hotel umazanije prati pred celotno vlado, a vaši zadnji koraki so me prisilili v to.« »No? Povejte!« Na zaslonu se pojavi slika ameriške vojaške SIM kartice: »Vidite, to je en del zamolčane skrivnosti. Gremo naprej?« Ljubo se spogleda s Hansom, ki se izogiba njegovemu pogledu in tiho odvrne: »Skrivnost, ki je spregovorila po naključju in razkrila, da Američani, naši prijatelji in zavezniki, niso spoštovali določil novega aneksa, ki ga je sprejel Odbor za obrambno načrtovanje. Aneksa, ki so ga sami predlagali, z namenom, da ga prekršijo. Pogodba mora veljati enko za obe pogodbeni stranki. Se vam ne zdi?« strogo ošvrkne ministre, ki bežijo pred njegovim strogim pogledom. Hans mu seže v besedo: »Oprosti, a dejavnosti tvojega ministrstva so šle predaleč. Opozoril sem te, da obstajajo komisije in parlamentarni nadzor ...« Ljubo rezko dvigne glas: »Vi in vaše brezzobe komisije! Kaj je storila Komisija za strateške surovine, ko so nam dobesedno ukradli konvoj v Kazahstanu?« in vročično preletava okamnelo negibne ministrice in ministre. »Niso zmogle spisati niti ugotovitve, da smo izgubili za dvajset milijonov strateških surovin. Kaj ste storili, ko sem vam na mizo dal dokaze o potopitvi dveh ribiških ladij pri Islandiji? Naj nadaljujem?« dvigne glas. »Kaj ste storili, ko so z vojnim ladjevjem vdrli v naše ozemeljske vode in zahtevali, da odpravimo stanje pripravljenosti za vse enote, ki spremljajo njihove kršitve? Se prijatelji in zavezniki tako obnašajo?« Ministrica za zunanje zadeve je plaho odvrnila: »Kaj naj bi storili? Šli v vojno?« Ljubo jezno sikne: »Glave ste zarinili v pesek in upali, da bodo vsi pozabili. Skorumpirani vodje odborov so poskrbeli, da se kolo parlamentarnega nadzora vrti v prazno. Vse, kar so v tem času mletja prazne slame sprejeli, so leporečne deklaracije, ki bolj spominjajo na kapitulacijo kot odgovor suverene vlade. Zdaj vreščite, ker je omrežni mrk zadel ameriško vojsko v Evropi in Busheva grozi z dodatnimi carinskimi ukrepi, če jim ne predamo rešitve za zaščito hrbtenice omrežja. Vam je njeno vreščanje napolnilo hlače? Moja pravna služba je ugotovila, da bi bila na ta način nudena pomoč pravno sporna. Našteli so mi kršitve kar nekaj členov različnih zakonov, direktiv in sporazumov. Delitev skrivnosti zaščite našega omrežja bi bila sporna tudi z moralno etičnega stališča. Očetje Zveze so se zavedali, v kakšni godlji se lahko znajdemo, a nauki iz dvajsetih in tridesetih let so očitno pozabljeni.« Minister Sven poskuša nekako vse skupaj umiriti: »Kolega Ljubo, dajmo se umiriti. Ne gre za pravne dikcije, temveč politično realnost. Vlada ni sodna instanca, temveč mora sprejemati politične odločitve v korist Zveze in v skladu s pričakovanji mednarodne skupnosti. Mogoče je vaše delo pravno brezhibno, a je politično tvegano in v nasprotju z duhom mednarodnega sodelovanja.« »Umiriti? Se sploh poslušate? Kot minister ne morem podpisati očitnih kršitev zakonodaje. Vam citiram, kaj piše v prisegi, ki jo je podpisal vsak od nas? Če želite rešiti krizo, se lotite njenega vzroka in ne njenega videza. Ta seja vlade je sklicana, ker ste se nekateri podelali v hlače zaradi note kontraadmirala Gomeza. Že to, da visoki častnik tuje države pošilja note naši vladi, je dovolj sporno. Bi vi dovolili, da sosed nepovabljeno vstopi v hišo in vam v predsobi grozi, ker ste ga vprašali, kaj tam počne?« Hans se previdno vmeša: »Američani so vendar naši najtesnejši zavezniki in prijatelji. Kot pri vsakem prijateljstvu, tudi pri tem občasno pride do krize, a tega ni treba razlagati celemu svetu. Vi ste me osebno prepričevali, naj ohlapnejše dojemam pravne dikcije, a sami se jih nenavadno trdno držite. Kolegi,« razširi roke. »Najdimo kompromis in črtajmo to točko dnevnega reda.« Ljubo se začne smejati. Josef nagrbanči čelo: »Kaj je tu smešnega?« »Tale parada klečanja pred gospodarjem. Kdaj bo popustil ta napad virusa servilnosti? Ko bodo še enkrat podvojili carine za naše avtomobile in si prisvojili še kakšno ladjo surovin? Boste sami odprli vrata, ko bodo potrkali agenti NSA in CIA?« Sven nestrpno dvigne glas: »Tisto akcijo z vohuni bi lahko opravili manj glasno. Ste res potrebovali tolikšno publiciteto? Predsednica Busheva je upravičeno ogorčena, ko je videla vklenjene operativce svojih državnih služb.« Ljubo odkima: »In kaj naj bi storili? Jim še bolj na široko odprli vrata? Poleg agentov CIA so bili tudi iz NSA, s čimer nam dajo vedeti, da nas imajo za svojo provinco. Upam, da vas od vsega tega klečanja preveč ne bolijo kolena.« Predsednik se nakremži: »Naj dodam še vašo prekoračitev pooblastil?« Ljubo položi roke na boke: »To bi rad slišal.« Josef se kislo nasmehne in namigne Hansu, ki neodločno vstane: »Vaša podrejena, doktorica Liv Osborne, je preko zasebnega komunikacijskega kanala prepričala poveljnika obalne obrambe, da je dvignil stopnjo pripravljenosti vsem priobalnim obrambnim enotam. Enote so usmerile radarje, motilce signalov in avtomatske protiletalske in protiladijske sisteme proti ameriškim ladjam. Prijavili so škodo, ki jo je povzročil vaš samovoljni ukrep. Dragi kolega, to je kršitev pravnega reda, na katerega se tako radi sklicujete. Zaveznikom ste povzročili precejšnjo materialno škodo na občutljivi tehniki.« Hansu se povrne nekaj barve, dvigne brado in se še kar izogiba Ljubovih oči. Josef zmagoslavno doda: »Ni to eksaktna kršitev pooblastil?« Ljubo ravnodušno odvrne: »Dragi kolegi, zelo slabo ste obveščeni in še slabše poznate krizne protokole. V drugem členu Direktive o zagotavljanju informacijske varnosti ključne infrastrukture piše, da je pooblaščena oseba za kibernetsko varnost, to pomeni doktor Osbornova, pristojna za izvajanje vseh ukrepov za zaščito kritične komunikacijske infrastrukture, če se uro po registraciji začetka grožnje ne odzove pooblaščen vladni direktorat, sekretariat ali služba,« in na zaslonu se pojavi direktiva s poudarjenim členom in razlago. V dvorani završi. Hans se razočarano sesede, Josefove ustnice se brez glasu premikajo. Ljubo začuti, da je nastopil trenutek: »Doktorica Osbornova je svoja pooblastila uveljavila dve uri po začetku registrirane kršitve, saj so z letalonosilk poletela letala AWACS 5 z eno samo nalogo,« hladno pribije. »Izvesti vdor v zaprto omrežje obrambnega in notranjega ministrstva,« in na zaslonu se predvajajo posnetki izpiskov zaznav poskusov vdorov. Ljubo si zadovoljno pomane roke: »Doktorica Osbornova je sprožila protokol, ki je zaščitil našo ključno informacijsko infrastrukturo pred nepooblaščenim vdorom,« in skoraj šepetaje zaključi. »Za vas je torej postopanje v skladu s protokoli o zaščiti ključne infrastrukture prekoračitev pooblastil. Kaj bo na to porekel parlament? Mogoče je bolje, da vprašamo volivce, saj smo plačani z njihovim denarjem v dobri veri, da delamo zanje.« V dvorani znova završi. Predsednik Josef skloni glavo. Hans dvigne glas: »Kolega Ljubo, ne glede na pravne interpretacije, s svojimi akcijami ste negativno vplivali na odnose z našim najpomembnejšim zaveznikom.« »Kolega Hans, stopite pred ogledalo in tam boste videli človeka, ki je zavestno zanemaril dolžnost,« se obrne proti predsedniku in dvigne glas: »In vi zavestno podpirate zanemarjanje dolžnosti dolgega seznama služb, ki morajo služiti prebivalcem Evrope. Ljudje so nam na volitvah zaupali varnost, a vas bolj skrbi za varnost tuje države in verjetno število ničel na vašem transakcijskem računu. Želite izpiske zadnjih treh mesecev?« Predsednik prebledi, pogoltne slino in zajeclja: »Mislite, da bo parlament požrl vašo samovoljo?« Ljubo ležerno odvrne: »Saj ne gre za igračkanje z Američani in tudi vi to veste,« in dvigne glas. »Ta teater s pravniško masturbacijo je samo dimna zavesa za to, kar vas resnično boli.« Predsednik spusti pogled na mizo. Ljubo zmagoslavno dvigne glas: »Prizadelo vas je, predvsem finančno, ker sem diskretno počistil lobije, ki so vplivali na sprejem škodljive zakonodaje. Zagotovo niste pozabili protiterorističnega paketa, ki je posledica sumljivega lobiranja. Verjemite mi,« spusti ton. »V parlamentu ne bom niti omenil tega, o čemer smo se prerekali, temveč bom predstavil dokaze o obširni mreži nedovoljenega lobiranja, škodljivega prirejanja zakonodaje in podobno. Dobro vem, da se varnostno umazano perilo ne pere v parlamentu.« Predsednik Josef prebledi: »Se vam je čisto zmešalo?« Vmeša se še minister Sven Alhman: »Ste resni? Porabili smo toliko časa in zdaj izvemo, da boste zahtevali glasovanje o zaupnici o čisto drugi temi? Ste prepričani, da boste uspeli z obujanjem starega duha? Greh je odpravljen, zakaj bi zdaj iskali grešnike?« Ljubo se nasmehne: »To je edini način, da se začnejo nujne spremembe čiščenja zaostalega umazanega perila. Še vedno pa lahko v parlamentarni zverinjak vržem kosti, povezane z varnostnimi vprašanji.« Predsednik zarenči: »Ko bom preživel zaupnico, vam bo žal, ker niste sprejeli službe v New Yorku.« Ljubo rezko odvrne: »Če boste preživeli. Če ... Predolgo ste že na položaju in ste pozabili, na čigavih ramenih stojite. Popolnoma ste pozabili, kako deluje duša malega človeka, anonimnega volivca. Vse odpušča, ne prenese pa bogatenja na svojih skromnih plečih.« Josef prhne: »Potem pa imamo volitve. Če vam uspe, bodo volitve in verjemite mi, naš sistem je dovolj odporen proti nepotrebnim pretresom.« Ljubo tiho vzdihne: »Sanja svinja koruzo ...« Ekonomija diferenciacije je predstavljala zadnji stadij klasične kapitalistične ureditve. Njeno bistvo je bila darvinistična vladavina finančnega kapitala pod pretvezo politične stabilnosti. Vodilno vlogo pri uveljavitvi modela ekonomike diferenciacije so imele vse velike ameriške poslovne šole, ki so jih sponzorirale vodilne zasebne finančne institucije. Šele kasneje so se pridružile evropske šole, ki so tej novi ekonomiji dodale nekaj evropskega pridiha. Vse to se je zgodilo po migracijski katastrofi na prelomu dvajsetih in depresiji nekaj let kasneje. Ravno suverenistični avtokratski režimi pod različnimi imeni so ogrozili takratno Evropsko unijo in s svojo politiko še krepili poglabljajočo krizo. Uveljavitev ekonomike diferenciacije je ustavila val avtokracije, zato so jo marsikje pozdravili. Grožnja razpada, postavljanja mej in omejevanja pretoka kapitala je mobilizirala elito, ki vedno želi proste poti, s čim manj državne regulative. Ravno ekonomika diferenciacije je bila najuspešnejša pri ekonomski, monetarni in politični centralizaciji Evrope. Evropska zveza sredine 21. stoletja je nastala kot odziv na svetovne izzive in ekonomika diferenciacije bila del tega. Zdelo se je, da je ameriški način znova prevladal in obetala se je nova ameriška hegemonija. Zlasti ameriški ekonomist Dr. Phill Thorwill je s svojimi enačbami ... V Londonu 12. 2. 2134 Dr. Helen Arrow 1. Po sledeh votline skrivnosti Mikomeha at jesid. Ljubezen je temelj vesolja. Žalna povorka sledi vozu z žaro. Boris se boleče zaveda svoje samote. To je prekletstvo edincev. Toplo mu postane samo ob misli na Lucijo, ki ga trdo drži pod roko in mu z milino odganja zle misli. V žalni obleki je še posebej ljubka. Tragedija je izbrisala njun minuli kratki stik. Vsak je svojo kratko zgodbo obdržal zase. Znova jo pogleda iz profila. Njen obraz je kot voščena maska. Za njima zdolgočaseno vleče noge stara mama Minka. Poleg nje drobenclja skrušena teta Dragica. Na eni strani jo podpira okamneli stric Miha, na drugi pa bratranec Klemen, ki je prišel iz Belgije. Sestrični Juliji, staremu stricu Janu in stari teti Susan žal ni bilo dano priti, kajti letališče JFK v Washingtonu in celotno Vzhodno obalo je ohromil omrežni mrk. Zadovoljila sta se z izrazom sožalja v elektronski obliki. V povorki je nekaj lokalnih politikov z družinami, sošolcev, prijateljev in drugih, nekatere vidi prvič. Oče je umrl, ker so me hoteli prizadeti. Uspelo jim je, a ne morejo me ustaviti. Morilci bodo nekoč prišli v roke pravice. Bolje to, kot da pridejo v moje roke. Tudi materi ne kaže dobro, čeprav je v najboljši možni oskrbi. Nekaj tednov nazaj so jo po zaslugi Lučkinega očeta odpeljali v Tavčarjev center. Dobil jih bom. Maščevan boš. Vse podlasice, ki so sodelovale pri tem, bom počasi slačil iz kože. Trpeli bodo. Prosili bodo za smrt. Navkljub drugačni prisotnosti ni mogel preprečiti napada na starše. Še huje! Niti za korak ni bližje odgovornim za tragedijo. Sandra ju ni, a ona ne more več govoriti. Med vatikanskimi zidovi jo je doletela odrešitev. So ju Elejlini? Lolek? Helena? Veronika? Verjetno ne. Znova ošine ljubek Lučkin profil. Ko bi vedela, da sta njeni bestici damejaha ... Drugačna prisotnost se potuhne. Žaro spustijo v grob. Iz hitro zgoščenih oblakov, ki so iz dneva naredili mrak, se obilno vsujejo debele dežne kaplje. Na robu groba objame Lučko okoli ramen in sam zase zašepeta: »Komu si stopil na žulj? Zakaj?« Lučka tiho odvrne: »Oči bo na lov pognal vse, kar ima. Dobili jih bodo,« in neprizadeto, pravzaprav grozljivo ledeno zašepeta, »in slekli iz kože.« »Rad bi spoznal človeka, ki je podtaknil eksploziv.« Lučka trpko zašepeta: »Če ga očijevi ne dobijo, ga ne bo nihče.« Presliši klišejske govore duhovnika, predsednika občinskega odbora stranke in še nekaterih. Vse šine mimo njega. Drugačna prisotnost šepeta o sladostrastju maščevanja. Iz košare vzameta vsak po eno belo vrtnico, ki skupaj poletita v odprt grob in pristaneta križno ena preko druge. Vrtnice je porezal z grma na domačem vrtu. Ata je zanje ljubeče skrbel in zdaj ga bodo stražile v njegovem zadnjem zemeljskem bivališču. Za njim je vrtnico zgrabila stara mama Minka in zlovoljno komentirala: »Bele vrtnice ne sodijo na pogreb.« Boris se obrne in podkrepljeno z urokom, sikne: »Ti že veš.« Oči ji padejo v tla in pogoltne slino. Urok ji pričara sram zaradi vseh odsotnosti in brezbrižnosti do družine. Tudi pogreb bi preskočila, če je ne bi našel med enim in drugim potovanjem. Pot v Anglijo je prišla prav. Strese z glavo, kot bi hotel odgnati spomin na pogreb in prazni dom. Mati navkljub vrhunski negi počasi ugaša. Sindrom zlomljenega srca. Vlak zapušča častitljivi King's Cross railway station. Noč v King's Cross hotelu je bolj ali manj prebedel. V tej zmedi najde vsaj eno dobro novico. Zaradi diplomske naloge so se mu odprle mnoge študijske poti. Turingov inštitut za umetno inteligenco (Turing's AI institute) je prava Meka za diplomanta Vegovega inštituta. Za nekakšno »slavo« se je lahko zahvalil gospodu Ljubu Svetniku, ki je njegovo diplomsko nalogo poudaril v kontekstu omrežnih mrkov in z njimi povezane naraščajoče ekonomske in politične krize. Vse bolj je prepričan, da je oblak energij zatabov okoli Ljuba sovražnikova igra. Barva mačke ni pomembna, dokler uspešno lovi miši. S študijskim gostovanjem je lahko prikril pravi namen potovanja. Mobi ga predrami iz razmišljanja. Pogleda na ekran. Lučka. Vzpostavi zvezo: »Saj ne uganeš, kje sem!« Lučka smehljajoče odvrne: »Ti povem še šifre najbližjih treh baznih postaj? Vsak bodoči diplomat se mora znajti v tem.« Boris zadovoljno odvrne: »Saj vem, da obvladaš. Tukaj je kar naporno. Ravno se odpravljam na panel o možnosti mutacijskih algoritmov pri nadzoru vozlišč. Turing's AI institute je raj za vse piflarje,« pogoltne slino in razmišlja, kaj naj reče, če začne podrobneje spraševati. Lučka se nasmehne: »Kar uživaj med sebi enakimi limonami. Ôči konkretno ukrepa zaradi primera. Protiteroristični jastrebi ne morejo zakonodaje graditi na osnovi sponzoriranih virtualnih orodij. Dosegel je zamenjavo skoraj vseh, ki so pod prejšnjim ministrom zakuhali ta skvarjeni golaž. Zaradi tvojega primera je opravil nujno potrebne čistke in prišel navzkriž s sponzorji iz ozadja. Tvoje kratko begunstvo ni bilo zaman. Vsaj nekaj dobrega je izplavalo iz tega gnojišča.« Boris vzdihne: »Je zato padla vlada in nas čakajo volitve?« Lučka malce manj navdušeno odvrne: »Že prav, da je počistil, a zakaj se je moral izpostaviti? Zdaj bom imela še manj očeta.« »Nekaj sem slišal o njegovi kandidaturi.« Lučki se zasvetijo oči: »Si končno začel vsaj malce spremljati, kaj se dogaja okoli tebe?« Boris trpko vzdihne: »Temu ne moreš uiti niti z glavo v zemlji. Z malce sreče se kmalu vrnem. Skoraj vsak dan kakšen panel, seminar ali predavanje. Res je naporno.« Ona navihano vzdihne: »Komaj čakam. Veš, očiju sem že namignila.« Borisa prestreli: »Kaj si mu namignila?« Lučka se znova prisrčno nasmehne. Boris je zaljubljen v njen igrivi nasmeh. »To lahko vpraša samo takšna limona! Le kaj? Kdaj me boš uradno zasnubil? Nič se ne kremži, šel boš na kolena. Potem pa, saj veš. V svetu, ki pada s tečajev, se vsaj midva utečajiva.« Borisu od presenečenja zaledeni kri v žilah. Ob njenem vedrem obrazu je njegova poza skisanosti še toliko očitnejša. Ljubki obraz je ob nasmehu še prisrčnejši. Končno premaga limono v sebi in ustnice se mu ukrivijo v sled nasmeha. Z urokom jo potipa. Še novorojeno dete ni tako nedolžno. »Kaj boš rekel?« ga predrami glas. Boris menca in išče besede: »Poroka? V tem kaosu?« »Morala sem potegniti to potezo, saj bi tvojo pobudo dočakala v DSO. Kakšni časi so? Pač kriza, takšnih je Evropa prebavila že nekaj. Čeprav bo oči kandidiral za predsednika, se ne bo izmuznil vlogi nevestinega očeta.« Boris se kislo zareži: »In poroka mu bo v predvolilni tekmi prinesla nekaj pik. Je tako?« sumničavo dvigne glas. »Nehaj no. Ljudje nismo algoritmi in aplikacije iz tvoje piflarske diplomske naloge. Ko se vrneš, boš nabavil prstan, lahko je tudi cenena bižuterija s turške stojnice v Ljubljani. Potem boš lepo opravil, kot se šika. Ne boš se izmazal.« Rad jo opazuje, ko doseže, kar si zastavi. Mu ostane kaj drugega, kot potrditev? Sprijaznjeno skomigne z rameni: »Samo nekaj se zmeniva.« in ustnice mu znova ukrivi sled nasmeška. »Kraj klečanja bom sam določil. Se razumeva?« Veselo prikima: »Fino. Samo svojo pozo nezrele limone pusti pred vrati.« Mimo odsotnega pogleda hiti siva zimska pokrajina. Kako hvaležen je gospodu Svetniku za posredovanja. Zagotovo je to vabilo v Anglijo njegovo maslo. Minister se mu verjetno hoče oddolžiti za težave, ki jih je preživljal takoj po krvavem atentatu. Objame ga občutek praznine, za hip si zaželi maščevanja. Drugačna prisotnost neguje ta sladkobni občutek srdite želje po pravici. A kmalu odžene to zapeljivo misel in se znova osredotoči na sledove sibetov. Pod nogami hrskajo kamenčki od posipa proti poledici. To vreme je vse bolj čudno. Pomislite, zmrzal blizu Londona! Luton Rail station že nekaj časa ni videl resne obnove. Povsod znaki pozabljenosti. Preden jo obišče, se želi malce razgledati. Z malce hekanja mu je uspelo pokukati celo v arhiv ETF o tistih dogodkih. Kar zanimivo branje ... Hitro poišče primerno izposojevalnico avtomobilov. Zaradi izpadov omrežja išče avto brez SIM kartice. Kaj ti koristi samovozeča tehnika, ki ob izpadu omrežja nemočno obstane in prižge vse štiri smernike? Arheologinja, doktorica Mary Smith, je nekje v bližini Lutona, zelo natančno jo zaznava v Great Brickhillu, majhnemu zaselku nedaleč od Milton Keynsa. Njena moč sije kot luč v temi. Čeprav se skriva, ne more uiti natančnemu Mešarahovemu čutu. Vendar ima najprej še eno opravilo. Še en kraj mora nujno obiskati ... Velika podeželska viktorijanska graščina vlada obsežnemu posestvu. Že nekaj let služi kot uprava New Gillman Resortsa. Korporacija Gillman poskuša obnoviti pred skoraj četrt stoletja zrušeno multinacionalko. Takrat je padla glavna veja družine Gillman in z njo je izpuhtel vsemogočni poslovni imperij. Osebno si želi ogledati prizorišče zadnjega boja in izginotja Mary Smith iz vseh virov in novic. Na srečo je sobota in v stavbi zazna samo vratarja. Začudi se nad odsotnostjo omrežnih naprav. V upravi takšnega podjetja bi jih moralo mrgoleti. Tako pa ... Samo trije kosi v omrežje povezane opreme. Kot bi padel na konec prejšnjega stoletja. S to čudnostjo se bom kasneje zabaval. Urok ali zvonec? Odloči se za magijsko rešitev načina vstopa. Varnostnik bo verjetno težko razumel namen obiska. Hitro se vtihotapi in orientira se po na spletu najdenem načrtu. Prva postaja je veranda. Začuti duh časa tragičnih dogodkov. Lesena miza in trije gugalniki so tam najbrž od tistih dogodkov. Opazi sveže pleskanje. V nosnice mu udarja ostrina zimskega dne. Večerni mrak hitro napreduje. V konicah prstov čuti spomin snovi na magijo. Tukaj ni šlo za navadno okultno igranje, temveč za črno magijo Drugotnosti. Kristali kamnine tudi po skoraj četrt stoletja pomnijo odtise urokov. Hvala bogu za kristalno snov. Kaj se je v resnici pripetilo z Mary Smith? V poročilu operacije ETF ni nobenega zapisa o njeni usodi. Omenjena je samo smrt »terorista« dr. Neila Dicksona. Terorist pa tak! Od kdaj imajo teroristi doktorat arheologije? Kako so lahko artefakti iz starega veka teroristični objekti, ki ogrožajo varnost Zveze? Pripre oči. Zamrmra urok. Začuti strahotni primež odmeva davno izrečenih besed. Šepetaje ponovi besede Maryjinega magijskega recitala. V tistih tragičnih dneh je preko nje v naš svet vdrla mogočna magija Drugotnosti. »Elejla nandi! Elejla nandi! Damejah nandi! Mebeab edanim tišela vet nandi. Abadon at sašoz. Elejla! Elejla!« Elejla prihaja! Elejla prihaja! Damejah prihaja! Stare ede se vrtinčijo in prihajajo. Abadon je pogreznjen. Elejla! Elejla! Bolečina ga zadene v sredino možganov, točno takšna je pred mnogimi leti prestrelila Mary. Skoraj otipa agonijo njenega nenatančnega kanaliziranja energij. Topa bolečina ga sesede na gugalni stol. Za hip pozabi na zakrivanje. Alarm zabrni in v nekaj sekundah je na verandi varnostnik s pištolo, ki negotovo zakliče: »Počasi dvigni roke! Brez hitrih kretenj!« Boris dvigne utrujen pogled: »Prišel sem na mesto, kjer je pred mnogimi leti umrl moj znanec.« Varnostnik odločno zakliče: »Premlad si, da bi poznal kogar koli, ki je tu umrl! Presneti migranti! Kam vse se boste zavlekli? Ne bi bil rad v tvoji koži, ko pridejo od emigracijske.« Sapa se kondenzira v oblak meglice. Boris mirno odvrne: »Gospod, nobenih težav nočem!« Varnostniku se zatrese roka s pištolo: »Znašel si se na napačnem mestu! Kako si se vtihotapil? Si igral krta?« se privoščljivo nasmehne v brezhibni londonski angleščini. Nasmeh navdušenega zmagoslavja razpotegne pegast obraz z malce konjskimi zobmi. Očitno je srečen, ker se mu je po letih dolgočasne službe končno nekaj zgodilo. Boris previdno vstane. Presneto, tole je živčen nedeljski strelec. Cev pištole nemirno trza. Oči begajo od konca cevi do vrstnika na verandi. Boris se napne. Mož živčno zakriči: »Stoj! Ne premikaj se!« Kapljice znoja mu stečejo po čelu. Boris pihne: »Nimam časa za ta šit!« in ga z urokom razoroži. Pištola odleti nekam na vlažno travo: »Poročila o tem najbrž ne boste napisali. Dovolj ste pametni, drugače ne bi študirali medicine.« Mladenič zajeclja: »Kako? Kako veste?« Boris odvrne: »Koristilo vam bo malce spanja,« in fant se sesede. Presneto. Kako sem lahko tako lahkomiselno prekinil urok zakrivanja? Zlekne se v gugalnik in se zaziba. Iz žepa potegne zvitek vrhunske gandže, ga prižge in zadovoljno potegne. Opazuje uspavanega fanta. Predolgo ga ne smem pustiti tako na hladnem. Hitro vstane. O usodi sira Roberta Charlestona lahko razmišlja tudi v toplem hotelu. Zdaj je čas za doktorico Smithovo. 2. Dr. Mary Smith in njen svet Tjetej kan at tekošugea. Skrivnost je neizrekljiva. V hotelu pade v posteljo in med zrenjem v strop povezuje, kar je izvedel o zadnjih urah pred napadom na posestvo. Vprašanja, ki postavljajo nova vprašanja ... Novo jutro, novo upanje! Zlahka zazna Mary in njene kaotične energije. Lokacija: Great Brickhill. Vedel sem. Odpelje se na kratko pot. Sredi ležerne vožnje po podeželski cesti mrkne omrežje in vsa vozila na SIM kartice nemočno obstanejo – Kakšna sreča, ker sem vzel avto brez kartice. Prehiteva stoječa vozila. Vozniki upravičeno bentijo, kajti odgovorni se še vedno niso uskladili glede standardizacije rešitve, ki bi v primeru izpada omogočala ročni nadzor nad vozilom. Signal se vrne med približevanjem vasi Great Brickhillu, obdani s prostranimi polji. V vasi je samo ena krčma s prenočišči - Old Red Lion, ljubki pub s sobami in hrano. Mary je tukaj. Njena energija ... Previdno vstopi v pub. Redki gostje ne posvečajo pozornosti tujcu, ki se z odločnostjo žejnega napoti do prisrčnega točilnega pulta. Naroči največjo dozo domačega piva. Dvigne težak vrček in premeri omizja. V kotu opazi samotno žensko, družabno s steklenico viskija. Ona je. Vzame vrček in se napoti do nje: »Pozdravljeni, doktorica,« pozdravi in se s komaj opazno kretnjo obda z varovalnim urokom. Noče tvegati z brbotajočim vulkanom njene kaotične moči. Borisa preseneti njen videz. Čeprav jih šteje nekaj nad petdeset, ni pričakoval tako zgubanega obraza, obkroženega z neurejeno razmršenimi lasmi. Z otožnimi očmi, obrobljenimi s spletom prehitro razraslih gubic, ga odsotno ogovori: »Kdo si? Kako veš, da sem?« ji zastanejo besede. Boris prisede: »Bolje, da sedem,« in zaupljivo pristavi. »Dobro poznam vaše ... sposobnosti. Vidim, da se znate tolažiti,« in vrže oči na napol prazno steklenico. Premeri ga z izpraznjenimi očmi, obteženimi z nezdravo zabuhlostjo predolgega druženja z alkoholnimi hlapi: »Kako ste me našli?« Boris skomigne z rameni: »Ni bilo težko. Obiskal sem prizorišče vašega nesporazuma z oblastmi. Zanimiv kraj.« Mary spusti pogled na steklenico cenenega viskija: »Od takrat je minilo že četrt stoletja. Če nisem predrzna,« in poskuša narediti strog izraz, »kdo ste mladi gospodič?« Kratko ji odvrne: »Boris.« Neprizadeto, mogoče malce žalostno nadaljuje: »Me veseli. Ste našli, kar ste iskali?« Boris začuti naraščanje energije, zato tiho in strogo zamrmra: »Gospa, ne z urokom. Predolgo že prijateljujete s strahom in alkoholnimi hlapi. Nisem vam prišel grozit. Morali bi vedeti,« in resno pribije. »Strah in sovraštvo sta največja prijatelja in sodelavca Elejle. Dobro veste, o čem in kom govorim.« Ženska prazno zre predse, nagne steklenico in naredi dolg požirek: »Vidite, ta rumena tekočina topi sovraštvo in odžene strah. Ves čas poskušam ostati in obstati. Že neštetokrat sem preklela dan, ko se je vdrla tista votlina.« Boris skomigne z rameni in tiho vzdihne: »Storjeno je, kar je. Ste kdaj pomislili, da lahko kaj spremenite? Še je čas za opustitev bremena,« in nagne kozarec. Ona zlovoljno zamrmra: »Tudi vam gre dobro s sredstvi za nirvano. Če prav čutim, alkohol varate z gandžo,« in znova nagne steklenico ter naredi še en dolg požirek. S tresočo roko odloži steklenico in dvigne otožen pogled: »Kaj naj spremenim? Rada bi se vrnila v trenutek, preden se mi je spust v votlino zdel odlična ideja. Bi mogoče morala prstana predati zavaljenemu župniku in čarovniškemu profesorju? Oba sta prišla iz neke obskurne dežele, kako se ji že reče?« na glas razmišlja, »Aha, Slovenije. Glede na barvo broken ingliša bi tudi vas postavila v tisti vampirski zverinjak.« Boris samo prikima. Marko mi ni nikoli omenil lova na čarovnico s sibeti. Zapisniki ETF torej ne lažejo. Bog ve, kaj vse mi je zamolčal. Nekaj časa v labirintu misli valja imeni, zatem odločno vpraša: »Ste imeli mogoče opravke z Markom Lesnikom in Jožefom Slemencem?« Oči ji padejo na mizo. Globoko vzdihne: »Da, ta dva sta bila. Ju poznate?« Boris prikima: »Jožef je umrl v pokolu pred dobrimi tremi leti, a Marko še miga,« in ko v njenih očeh prepozna sled strahu, pomirjujoče vzdihne. »Tu sem v lastni režiji.« Mary leno obrne otopel pogled in utrujeno vpraša: »Torej vas lahko vprašam, v kakšnem kontekstu ste tukaj?« Boris izostri pogled v njen alkoholno izmozgan obraz: »V svojem kontekstu. Gotovo poznate namen dragocenosti v svoji posesti.« Mary skrušeno prikima: »Oba prstana sta namenjena Mešarahu, oziroma nekakšnemu novemu odrešeniku. Vendar nisem prepričana, če je ta svet vreden odrešitve. Kaj je na tem, oprostite izrazu, zjebanem in krivičnem svetu takšnega, kar je vredno ohranitve? Poglejte okoli,« z očmi preleti prostor, »sebe. Četrt stoletja sem begunka, ker nekdo želi ohraniti obstoječe stanje. Nekaj časa sem bežala iz enega v drug kraj, povsod sem srečala naraščanje strahu, sovraštva in brezpravnosti. Revežev je vse več, celo lakota se znova plazi med revnimi četrtmi velikih mest tako imenovanega svobodnega sveta. Potem je k nam pljusknil nov, še hujši val revežev iz Afrike in Azije. Na drugi strani imamo vse manjši sloj prostaško bogatih, ki vse hitreje bogatijo in ves svet se vrti v ritmu njihovega neodgovornega plenjenja. Lepe besede, kot so demokracija, multi-kulti, človekove pravice in podobne floskule služijo samo njim in nikomur drugemu. Naj Mešarahu predam prstane zato, da bo omogočil promilu elite še hitrejše rasti dobičkov? Je res božji red narejen, da četrtina ljudi v Zvezi skoraj strada, ker se gospodarjem blaginje zdijo predragi v primerjavi z azijskimi in afriškimi sužnji? Ne, Mešarah ni na strani večine, on je branilec elit. Vedno je bilo tako. Večini v Mešarahovem ravnotežju je namenjeno še trše suženjstvo.« Boris pogoltne slino in negotovo odvrne: »Svet ni samo strah, sovraštvo in pohlep. Kaj pa ljubezen, sreča in dobrota?« Mary se nasmehne: »Ljubezen in srečo so mi odvzeli v imenu sreče in ljubezni, a sama sem izkazala že dovolj dobrote. Mladi prijatelj, imaš odgovor na vprašanje, kakšen svet je vreden rešitve?« Boris tiho odvrne: »Svet svobodne izbire. Svet ravnotežja. Demokraciji moramo dati priložnost. Nekoč je modri voditelj izjavil, da demokracija ni popoln sistem, a trenutno nimamo boljšega.« Ona se zakrohota: »Demokracija? Svet ravnotežja?« in pritečejo ji solze smeha. »Saj menda ne verjamete v vesoljno ravnotežje, dobrega Boga in zlobnega Satana? Če je to svet od Boga, potem je njegov rogati antipod odrešenik trpečih množic,« in nasmeh ji izgine z obraza. »To vaše otročje zaupanje v demokracijo je top of d'best. Prej ali slej bo elita zavrgla še zadnjo iluzijo pravice do izbire.« Boris resno pribije: »Mislim, da s to debato ne bova ničesar rešila. Dobro veste, kdo sem in po kaj sem prišel!« Mary vzdihne: »Dragi mladiček, skrivanje sibetov je edino, kar me varuje. V hipu, ko vam predam prstana, me bodo naskočili vaši prijateljčki v talarjih. Z ekspresnim eksorcizmom me bodo poslali v nebesa. Baje imajo pravo vojsko za stresanje peklenščkov iz hlač. Tudi prakse jim ne manjka.« »Nihče vas ne bo naskočil, ker boste od trenutka, ko predate dragocenosti, zgolj ena od razočaranih ženic,« in pomirjujoče doda. »Zagotavljam vam, da se vas ne bo nihče drznil dotakniti.« Mary sunkovito odkima in jezno sikne: »Cerkev je neizprosna. Škrlatni princi nikoli ne pozabijo, kdo jim je stopil na žulj. Vedno se dosledno maščujejo. Ko vam predam sibeta, je moje življenje vredno manj od usedline v vašem kriglu.« Boris vztraja: »Lahko vas peljem na varno.« Ona zamahne z roko: »Hvala za ponudbo, a ne bom več bežala. Tu imam ljubi mir že dobrih deset let. Falconejevi župniki me opazujejo, a si ne upajo blizu. Ujeti ali ubiti me ne morejo, saj potem izgine edina oseba, ki ve za lokacijo dragocenosti. Tako ohranjamo nekakšen status quo. Če vam predam dragocenosti, izginejo vsi zadržki za mojo pot v pekel,« in otožno vzdihne. »Saj se dobro zavedam, da grem v pekel zaradi tega, kar sem storila v tisti prekleti votlini.« Hip molči in trpko pihne: »Ne, dragi Mešarah, od dragocenosti se ne ločim!« in ogorčeno dvigne glas. »Nikakor!« Tedaj za sabo zasliši korake in hreščeč moški glas: »Mary, te nadleguje? Potrebuješ pomoč?« Mary odkima: »Ne. Mladenič bo zdaj šel,« nagne steklenico in naredi kraljevsko dolg požirek. Boris šele tedaj previdno otipa ume prisotnih. V vseh zazna prisotnost kaotične črne magije. Kako sem lahko tako površen in nisem najprej potipal teh ljudi? Lahko bi vedel. Že drugič v dveh dneh sem naredil napako. Sreča se z Marijinim vse bolj motnim pogledom in kljubovalno odvrne: »Šel bom, ko dobim, po kar sem prišel in do konca bom spil to pivo. Nočem užaliti mojstra,« in z urokom otipa valove nakopičene jeze. Občuti sovraštvo, prepojeno z brezumnim strahom. Moški mu grobo seže v besedo: »Gospa je rekla, da odhajaš. Torej?« Borisove oči rdeče zažarijo: »Saj ne veste, na koga ste se spravili.« Moški se ne zmede. Urno potegne nož: »Očitno si kratke pameti, a jaz imam dolg nož,« in zamahne. Boris se bliskovito izmakne, odrine stol in razširi roke: »Torej bomo plesali na težji način!« in na ustnicah se mu zariše nasmeh. Šit, vsi v tej krčmi so njeni. To bo ples v več. Slepeče modrikaste strele magije kosijo po presenečenih ljudeh. Steklo zažvenketa, tekočina iz razbitih steklenic brizgne po prostoru. Vstopi v upočasnjen čas. Gorostasu za hrbtom piš steklenih drobcev olupi kožo in upočasnjeno se sesede v mlaki krvi. Z urokom najprej zgrabi Mary, saj je prišel zaradi nje. Navkljub poskusom upiranja jo v upočasnjenem času takoj obvlada. Od alkohola omamljen duh se hitro zlomi. Natakar za točilnim pultom dvigne puško. Vse poteka neskončno počasi. Z urokom obrne izstreljen naboj v strelčevo čelo. Trije možje se neskončno počasi postavljajo na noge. Zgrabijo jih silovite modre strele in po tleh zgrmijo mavrično kadeči kupi zažganega mesa. Dve ženski si zakrijeta obraz. Nihče ne sme živ od tod, sami so prosili za to. S prsti spretno dirigira vrtinec zdrobljenega stekla, ki ju besno obgloda do kosti. Dva moža poskušata z urokom. Modrikaste strele ju razkosajo. Zadnji trije moški se zavejo svoje nemoči in poskušajo pobegniti skozi vhodna vrata. Neumneži, prepozno in prepočasi ste dojeli. Trdno zgrabi onemoglo Mary. Objema ga sladostrastno ugodje drugačne prisotnosti. Oči mu rdeče žarijo: »Dovolj komedije! Ne bi smeli nadme naščuvati teh nesrečnih ljudi! Zdaj so na računu vaše vesti! Greva!« Grobo jo zgrabi. Ženska se zvrne po mokrih tleh. Znova poskuša srečo z odporom. Neuspešno. Trdo jo vleče po tleh do vrat gostilne. Onemoglo telo z urokom še trdneje pribije k tlom in jo kot žakelj krompirja zaluča skozi priprta gostilniška vrata. Nesrečna ženska stoka in se poskuša postaviti na noge. Boris vanjo spusti sijoče strele in besno zarenči: »To ste zaslužili s svojo neumnostjo. Ubili ste kup ljudi!« Mary se stokajoče postavlja na noge, a jo z novim urokom grobo zbije. Nesrečna ženska v ustih čuti prah in kri. Zgroženo opazuje njegovo spretno dirigiranje ognjenega uroka, ki idilični podeželski pub spremeni v goreči pekel. Trdno zgrabi tiho ječečo žensko in jo neusmiljeno zvleče na prednji sedež avtomobila. Nesrečnica izgubi zavest. Na podplute in raztrgano kožo ji položi obliže regenoplasta. Zakaj je vpletla še nesrečnike, ki so morali po nepotrebnem plačati z življenjem? Vozilo bliskovito zapusti prizorišče pokola. Z urokom pobriše sledi za avtom. Dovolj daleč, sredi rahlo zasneženih polj, se ustavi. V daljavi zasliši gasilsko sireno. Bolj zase zašepeta: »Zanimivi so tile požari zaradi slabega vzdrževanja plinske napeljave.« Mary se počasi osvesti. Zmedeno zre okoli sebe. Začuti pekočo bolečino v hrbtu in grmeče bobnanje v glavi. Sreča se z Borisovim srepim pogledom: »Ne bi smeli vplesti domačinov. Tista dva, ki sta na svojo srečo v službi, bosta pozabila na igro z vžigalicami.« Mary zgroženo pogleda stran in zaječi: »Takšen pokol ... Pobil si vsaj ... deset ljudi, to ni nobeden, ...« ji ugasne glas. Solze se ulijejo po razbrazdanem licu in naredijo struge med prahom, zalepljenim na obraz. Začuti njeno nemoč in obup. Tedaj spozna - ženska, stara okoli petdeset je podobna sedemdesetletni starki z zlomljenim duhom. Tiho, a grobo odvrne: »Zastonj cvilite. Prej bi pomislili. S tistimi bedniki ste se zoperstavili Mešarahu. Kakšna predrznost! Morali bi vedeti!« Ženska hlipa, solze ji lijejo med gubicami: »Te ljudi ste pobili s črno magijo.« Boris strogo prikima: »Seveda sem jih. Če ti nekdo grozi z nožem ali puško, ga ne povabiš na pijačo. Prvič! Preden naščuvate ljudi, se prepričajte o možnostih za zmago in drugič!« trpko vzdihne. »Niso mi dovolili spiti pošteno plačanega piva.« Mary se poskuša izviti iz hromilnega uroka. Boris trdo zarenči: »Ne bo vam uspelo. Leta strahu in sovraštva so vas izpila. Še sreča, da sem se prvi dokopal do vas.« Nekaj časa razmišlja o Borisovih besedah, zatem dvigne objokan obraz in zaječi: »S pokolom ste pokazali, kakšen svet gradite.« »Ne pridigajte mi!« in jo z urokom še močneje stisne. Nesrečnica nemočno zahlipa, glava ji pade na naslonjalo. Čez čas tiho vpraša: »Kam greva?« Mirno odvrne: »Na kraj zločina. Preučil sem dokumentacijo ETF o vašem zadnjem fajtu. Glede na njihovo pregovorno birokratsko doslednost je v poročilu preveč lukenj. Tista stavba se ne uporablja za namen, zapisan na vhodni tabli. Upravna stavba takšne skupine hotelov, kot je New Gillman Resorts, zagotovo ne more delovati brez množice omrežnih naprav. A cela palača ima samo tri takšne naprave. Vem, ker sem bil tam. Torej se v ozadju skriva še ena zgodba. Tudi o usodi Roberta Charlestona nisem ničesar zasledil. Trupla niso identificirali.« Mary prhne: »Sir Robert se gotovo ni izvlekel. Videla sem, kako je padel in obležal. Tam se ni odvil boj, temveč pokol. ETF ne dela napak. Vedno dosledno odstrani prave ali namišljene teroriste.« Boris se namrdne: »Skupaj si bova ogledala prizorišče. Ker ste bili del zgodbe, boste vedeli, kaj in kje iskati. Gotovo sem marsikaj spregledal. Ko opraviva, greva po prstane, saj želim to poglavje zaključiti.« Mary ves čas molči. Tik pred ciljem tiho vpraša: »Kako se mislite vtihotapiti?« »Lahko ste brez skrbi. Ob uroku zakrivanja ne bom pozabil na brzdanje vaših moči. Za oboje imam dovolj moči,« in se tiho zareži. »Pa še koga lahko mimogredno scvrem, če se narobe postavi na pot.« 3. Na kraju zadnjega dejanja Votline skrivnosti Lek at Torogh, tor Elah. Vse je od Tega, od Boga. Nostalgija ... Četrt stoletja stari spomini privrejo na dan. Tiho ponavlja besede presenečenja: »Kako so lahko vse tako natančno obnovili? Na svoje oči sem videla, kako so termalne granate skoraj uničile dvorec,« in ob vstopu v popolno rekonstrukcijo svoje sobe se znova povrne v tisti čas, kot bi bilo včeraj. V natančno takšni sobi je preživela zadnje dneve s kolegom Neilom Dicksonom. Na oči ji stopijo solze. Nesrečni Neil ... Med podboji zre na popolnoma enako posteljo, pisalno mizo in v čudovite zavese. Dve časovni niti se združita v točki, ki jo je zapustila v naglici preplaha pred četrt stoletja. Neverjetno, kdo se je potrudil s takšno obnovo? Tudi Neilova tablica je tam, kjer jo je nesrečni kolega pustil zadnji dan svojega življenja. Vse je isto, nespremenjeno, nekdo je skrbel za redno vzdrževanje. Jasno podoživi vonj, zvok in stisko tistega krvavega dne. Kdo in zakaj bi vse to tako natančno skopiral in potem ohranjal? Mogoče kdo pričakuje, da se vrnem. Kdo in zakaj? Boris občuti njeno začudenje: »Čemu bi nekdo vse obnovil in rekonstruiral vsako podrobnost in potem to redno vzdrževal? Zavese in posteljnina so čisti, na mizi ni prahu, tla so zloščena, na preprogi ni znakov zanemarjenega staranja.« Stopi do omare in v njej zagleda moška oblačila: »So to obleke gospoda Dicksona?« Mary stisne pri srcu in nemo prikima. Boris se pogladi po bradi. Mary se zatrese glas: »Vse je po uničenju kopirano do zadnje podrobnosti. Počutim se, kot bi se zbudila naslednjega jutra in čakala na Neila. Vsako jutro je imel z Robertom obred šilca močnega. Tablico je puščal na moji mizi,« in stopi do svojega dela omare in jo odpre. V njej zagleda svoje obleke, vse lepo oprane in zlikane: »Zanimivo. Točno takšne obleke sem pustila tukaj. Kako?« se ji glas za hip zatrese, seže po flisu in ga povonja. »Nenavadno,« se z okamnelo mešanico presenečenja in zmedenosti obrne proti Borisu. »Diši po svežem,« in na ustnicah se ji zariše sled zadovoljstva. »Očitno nekdo pričakuje mojo vrnitev.« Borisa prešine in namršči obrvi: »Ste pomislili, da je nekdo pripravil past in dolga leta potrpežljivo čakal? Midva sva vstopila naravnost vanjo. Graščina je nenavadno mrtva. Uprava hotelskega podjetja je zagotovo živahnejša. Nikjer ni nikogar. Ves ta spokoj ...« Mary presliši njegove besede. Mrzlično zgrabi predal pisalne mize in ga odpre. Tablica je tam, kjer jo je pustila. Če ni ista, je popolnoma identična. Zgrabi jo in ljubeče potežka. Ne opazi sledi dolgih let mirovanja. Prime kos plastike in se obrne: »Kdo bi nastavil kopijo moje tablice? Zakaj?« Stisne gumb za vklop. Nič se ne zgodi. Boris poznavalsko doda: »Saj menda niste mislili, da so vam jo napolnili in nadgrajevali, dokler je imela podporo? Tole je eden od prvih modelov za takrat še novo omrežje. Če jo napolnite, bi se morala povezati.« Mary zasanjano prikima: »Dobila sem jo po močno subvencionirani ceni. Takrat je bilo to omrežje še velika novost. Odpovedali smo se svobodi na račun udobja.« Boris vzdihne: »Zdaj vsi drago plačujemo posledice tega prehoda,« se sprehodi do mize in vzame v roke Neilovo tablico: »To je star tip. Res so se potrudili. Ta relikt zahteva poseben tretma oživljanja. Skoraj do popolnosti so odstranili omrežni dostop napravam, ki ne omogočajo popolnega nadzora. Velik del tega, čemur rečemo nerazviti svet, še vedno uporablja staro omrežje. Samozvani svobodni svet je z licenčno politiko preostanku sveta zaprl pot v informacijski eldorado,« in vzdihne. »Vprašanje je, na kateri strani sveta je zdaj ta eldorado. Njim se ni zgodila naša omrežna katastrofa,« in plastiko porine v nahrbtnik. »Poskusil jo bom usposobiti. Poznam nekaj trikov za obujanje muzejskih kosov tehnike,« in se kislo nasmehne. Mary se po glavi še kar kotali vprašanje – Kdo in zakaj tako vzorno skrbi za sobico? Med podboji se od nikjer pojavi uglajen gospod poznih petdesetih let: »Pozdravljena! Dolgo sem vas čakal. Tako skupaj,« se zareži, »tega pa nisem pričakoval niti v najslajših sanjah, a naj se najprej predstavim.« Mary in Boris se urno obrneta. Boris resno odvrne: »Saj vas poznam. Sir Robert Charleston. Se motim?« Elegantno oblečen mož nenavadno svetlih oči prikima in dvigne roki: »Vedeli smo, da bo nekega dne nekdo prišel in pobrskal po tej sobi. Kot vidite, smo jo, skupaj s stavbo, popolnoma rekonstruirali,« zavrti s pogledom po sobi. »Vaša in Neilova naprava sta po čudežu preživeli. Rešili smo ju v kaosu napada in ju pošteno vzdrževali,« in se plaho nasmehne. »Saj smo vendar hotelska uprava z več kot tristo hoteli po vsem svetu, zato je logično, da smo za svoji najpomembnejši stranki storili vse.« Mary zajeclja: »Kako? Celo obleke.« Robert se uglajeno nasmehne: »S ščepcem magije smo stvari rešili pred razbojniki ETF. Vse je, kot vidita, popolnoma obnovljeno. Temu rečemo vzdrževanje ob popolnem spoštovanju zasebnosti. Slogan našega podjetja je,« se leseno nasmehne. »Služimo spoštovanju zasebnosti.« Boris se sreča z očmi vljudnega gospoda: »Sir Robert,« in zazna sled spretnega uroka zakrivanja. »Priznam vam mojstrstvo pri prikrivanju in spoštovanju slogana svojega podjetja.« Mož vljudno prikima: »Zdaj uporabljam malce manj vpadljivo ime. Saj me razumete,« skomigne z rameni in veselo pristavi. »Gotovo sta polna vprašanj,« in se spogleda z Borisom. »Mešarah, Vitez in Čarovnik, odrešenik potrebnih odrešitve za smrtne grehe, udejanjen Elahala! Zdaj ste v mojem skromnem domovanju. Kakšna čast,« in cinično pribije. »Vse skupaj se je izteklo res zabavno.« Boris se namrdne: »Očitno so me narobe informirali glede Marijinega reda iz Magdale. Preživel je vsaj en pomemben član reda.« Robert se nasmehne in pomane dlani: »Magdalci smo navajeni na viharje. Ves zgodovinski vek od antike nas je preganjala in iztrebljala božja stran. Nikoli se nismo izogibali nujnim žrtvam in ne bežimo pred usodo. Brezpogojno žrtvovanje v službi najvišjih ciljev je koristen dar. Na srečo sem vse te viharje preživel, tudi s pomočjo vaših zapiskov,« in nameni pogled pretreseni ženski. »Saj niste jezni, če sem v letih čakanja malce pobrskal, raziskoval in eksperimentiral. Med drugim sem odkril koristno skrivnost izginjanja z radarjev čarovniških pomembnežev. Ko je naša vstala Gospa urejala zgodovinsko dediščino, sem preprosto izginil. Utelešenje boginje me je razrešilo dolžnosti, saj se je izpolnil namen našega obstoja. Že nekaj časa sem po svoje samostojni podjetnik in nekako tudi boginjin poslovni partner. Dajmo, pojdimo v mojo skromno sobico za goste in kot kulturni ljudje spijmo popoldanski čaj. Mary si sicer rada šilce čaja vlije v pol litra cenenega viskija, a vendarle,« in ju pojoče povabi. »Manir nam ne more vzeti nobena čarovniška prigoda. Je tako?« in si zvito pomane dlani. Mary in Boris se spogledata, prikimata in sledita elegantnemu možu. Za ugovarjanje sta preveč presenečena. Vstopijo v veliko sobo z bahavo viktorijansko dekoracijo. In temu reče skromna sobica. Boris poskuša brezuspešno odkriti morebitne sledove delovanja magije. Zaznava samo Mary in zelo daleč še nekoga, a sled hitro izgine. Robert se sunkovito obrne in zoži pogled: »Zaman iščete čarovnijo. Ta je izpuhtela, ko je vrag vzel šalo,« in jima ponudi udobne fotelje. Pladenj s čajnikom in tremi skodelicami prinese včerajšnji varnostnik, ki se spogleda z Borisom. Robert ga predstavi: »Moj nečak James ima izjemno lastnost. Kaj ne?« Rdečelasec pegastega obraza smehljaje prikima: »Od malih nog sem deležen samo ene veščine,« in ponosno doda. »Popolne imunosti na magijske vplive. Stric pač ne zmore sam. Priznajte, včeraj sem lepo zaigral. Prevarati Mešaraha je kot lepa trofeja.« Boris se ne zmede in vrne nasmeh: »Vaš dar je v teh prelomnih časih izjemnega pomena. Lepo ste zaigrali Trnuljčico. Ampak vrnimo se na resnejšo vsebino tega srečanja. Sir Robert, saj vas lahko tako kličem,« in dvigne glas. »Čemu ta cirkus?« Robertu se ustnice plitvo razširijo: »Ta zgodba ima brado, a naj najprej odgovorim dami,« se spogleda z Mary. »Najprej naj razložim, kako sem se, pri Satanovem rogovju, sploh izvlekel?« sklene dlani. »Videli ste me! Padel sem in obležal. Še danes zjutraj bi za mojo smrt stavili svoja cirozna jetra.« Mary nemo prikima. Robert se uživaško zavali v fotelj. Skrbno seže po skodelici čaja, jo elegantno nese k ustom, naredi požirek in hkrati premerja oba zaprepadena gosta. Očitno uživa v predstavi. Zatem z enako eleganco položi skodelico nazaj na pladenj in oba ošvrkne z živahnimi očmi. Globoko vdihne in se zapiči v Marijin otopeli pogled: »Draga moja, pomagal je urok. Ko je začelo padati, sem samega sebe poslal v hibernacijo. Se vam ni zdelo čudno, ko ste kasneje bežali mimo telesa, ki ni bilo moje, temveč je pripadalo neznanemu junaku? Razumljivo,« mirno prikima, »v paniki pokola v režiji krvoločnih župnikov in njihovih lutk niste razmišljali o identifikaciji trupel.« Mary pretreseno odkima: »Nobene magije nisem začutila. V histeriji tistega pokola sem skrbela predvsem za svojo glavo. Vaš cenjeni kolega, doktor Dickson, žal ni imel sreče,« ji pogled pade v tla. Robert se sproščeno nasmehne: »Razumljivo. Reševali ste glavo. Vam razkrijem zdaj že nekaj?« Mary nemo prikima, Robert vedro nadaljuje: »Kmalu po vstopu v Red sem opazil njegovo degradacijo. Še kot vajenec sem grdo potegnil enega od pontifexov. Pomislita! Začetniški practicus v magiji prevara mojstra! Šele potem se mi je začelo svitati. Cerkev je s svojo izjemno spretno politiko vzdrževanja navideznega miru potisnila Red v opuščenost in površnost. Zbodla me je prav neverjetna malomarnost pri izvajanju urokov in ritualov iz Sehir Jereda. Razen redkih izjem je večina sledila udobju obrednega formalizma. Pravzaprav je red postajal sramota za tako veličastno knjigo, kot je Sehir Jered. Gospejina drastična ureditev zadev je bila pravzaprav dobrohoten milostni strel.« Boris in Mary se kratko spogledata. Ustnice se mu znova razležejo v pocukrano prijazen nasmeh: »Se kljub letom spomnite, kako sem sredi napada mahal s tablico? Ni šlo samo za Mohamedovo odkritje. Mogoče bi doživel slavnejšo usodo, če bi šlo za odkritje kakšnega Johna ali Marka. Tako pa,« jezno zaključi. »Nekdo z imenom Mohamed je lahko dober samo za terorista, lenega imigranta ali sužnja v rudniku.« Boris prikima: »Se strinjam. Zahodna znanost se mi zdi vsaj malce rasistična.« Robert zavzeto nadaljuje: »Na svoji tablici sem imel vse, kar sem lahko postrgal o vaši votlini. Tudi kopije besedil. Nikoli nisem pridobil formalnega papirja o jezikih Svete dežele, vendar sem se kot samouk oborožil z obilico znanj in veščin. Spoznal sem veliko zabavnih trikov, povezanih s hebrejsko abecedo in takratnimi jeziki. Gematrija, notarikon, temurične tablice in podobne vragolije imam v malem prstu. Pomaga mi tudi izčrpno znanje takratne aramejščine in hebrejščine. Saj veste – Berešit bara elohim et hašemaim vet haarec in tako naprej. Včasih so modreci svoje besedno-numerične akrobacije izvajali peš, na roke, edini pospeševalniki so bile razne vesele arcnije. Danes uporabljamo za njihove pojme nepredstavljivo močne računalnike. Pravi program vsako besedilo skoraj v trenutku oguli do kosti in še dlje. Kar je modrec v starih časih mlel deset let, danes računalnik postori v nekaj sekundah.« Boris ga prekine: »Pustite to opisovanje, saj niste na izpitu. Verjamem, da se spoznate. V nekaj stavkih nama povejte bistvo.« Robert se znova nasmehne: »Mešarah je nestrpen,« in se zresni. »Besedila votline sem po blokih, v kakršnih so bila spravljena, spustil skozi analize, nevredne akademske znanosti,« in se nasmehne presenečeni Mary. »Vi se niti v sanjah ne bi lotili besedil na tak način, kot sem se jaz. Na srečo nisem vezan na akademske dogme in mnenja urednikov in recenzentov strokovnih revij. Glede metod analize sem svobodnejši od ptička na veji.« Mary se sumničavo pogladi po bradi: »Znanstveni dokaz je verodostojen samo v primeru ustrezne dokazne verige in njene ponovljivosti. Znanost se mora držati nekih ustaljenih smernic, sicer se podre ves red.« Robert se kislo nasmehne: »Seveda se podre, predvsem sistem dogem in ritualov. A pustimo to,« in veselo nadaljuje. »Na predvečer napada sem dobil prve rezultate. Osupnili so me. Resnično osupnili. Nisem vedel, kaj naj storim. Vedel sem, da imam v rokah najdragocenejše podatke, mogoče celo rešitev najpomembnejše uganke. Seveda pa tega nisem mogel podeliti z vami in vašim pokojnim kolegom. Ves čas sta lebdela v svoji akademski maternici intelektualnega onaniranja. Najbrž bi, ne preveč prijazno, zavrnila rezultate nekoga z diplomami iz strojništva in managementa.« Mary široko razpre oči. V nekem trenutku zasije v stari veličini, zatem hitro znova ugasne in skrušeno odvrne: »Akademska znanost se ne more naslanjati na okultni hokus pokus. To sami veste.« Robert se glasno zakrohota: »Vaše moči in to, kar ste storili, so posledica hokusa pokusa,« in se s kazalcem poigrava po bradi. »Mene seveda ni zanimala fotografija mojega frisa v Archeological Journal, temveč rešitev problemov. Ko sva skupaj doživela tisti paket izmeta iz Onkraja, sem znal sešteti ena in ena.« Vmeša se Boris: »In to je?« »Ključ za razkritje ugank v zvezi z našo zadevo.« Boris naveličano prhne: »Dajte no, lahko malce pospešite svojo pripoved?« Robert zmagoslavno zapoje: »Počakajte malo! Nisem se jaz vtihotapil v tujo hišo in stikal po tujih stvareh,« in obema nameni prijazen pogled, »Torej bodita potrpežljiva. Naj uživam, ko Mešarahu ob popoldanskem čaju razlagam, zakaj bo izgubil, ker mora izgubiti.« Boris zarenči: »Za zdaj ne izgubljam. Lahko vas,« a Robert mu seže v besedo s kljubovalnim dvigom brade: »Kaj lahko? Ničesar ne morete. Poslušajte me v interesu svojega preživetja,« in sproščeno nadaljuje pripoved. »Torej, na predvečer tiste demonstracije državnega terorizma sem izračunal datum inkarnacije naše Gospe. Vilinci, ki so skrili manuskripte v tisti hermetično zaprti jami, so resnično izjemno natančno opisali našo obujeno Gospo. Neverjetno! Kakšen genij je spisal zlasti tretji manuskript! Njegov naslov je zgovoren - Sehir Morat nandi tario en'vaesah, Knjiga Morat prihaja onstran razkritja,« seže po skodelici in ponovi vajo iz elegantnega srkanja čaja. Boris in Mary, sprijaznjena z njegovim, malce raztrganim načinom razlaganja, molče čakata na nadaljevanje pripovedi: »Elejla se je udejanjila 7. decembra 2045 in se rodila kot zdrava in krepka deklica med 3. in 10. septembrom 2046.« Borisa prestreli mrščavica. Zanimivo. Lučka ima rojstni dan 11., a jaz 2. septembra. Oprezno vpraša: »Ste prepričani, da je ženska?« Robert suvereno pribije: »Vsekakor. Kakšna je lahko Gospa s penisom in brki? V tem perverznem svetu so sicer možne srednje-spolne gospe z brki in penisi, a Gospa je zagotovo izbrala žensko v staromodnem pomenu besede, torej telo s parom jošk in češpljo. Po dveh tisočletjih odsotnosti zagotovo ni seznanjena z bogastvom izprijenosti tako imenovanega svobodnega sveta. Njej ste lahko hvaležni za svoje moči. Njena milost vam je darovala moč, ki je žal niste znali uporabiti v slavo Gospe.« Boris skoči na noge: »Vaša gospa je Elejla! Ona je koncentracija kaosa, absolutnega hrepenenja po moči in oblasti. Ona, ono ali on ne želi svobode za nikogar! Elejla pozna samo JAZ! Ves svet je zanjo zabavišče za MOJA VOLJA. Njena mantra je - Jaz sem bog!« Robert ostane ravnodušen: »Po pisanju sodeč je bil vilinski avtor resnično pretresen, ko je opisal vlogo Gospe. Na svoj način je vzpon Gospe enačil s koncem njihovega sveta. Kakšno zlo je Gospa, so vas učili pri verouku. Prepojeni ste z moškim konceptom Univerzuma. In kaj nam ta koncept prinaša?« naredi premor. »V svetu se na eni strani zmeče stran rekordno veliko hrane, a na drugi je rekordno veliko lačnih in umirajočih od lakote. Brez primesi ženske pasivne zadržanosti, empatije in čutnosti smo kot rasa pogubljeni! Ekonomski predatorji rečejo tej skvarjeni ureditvi moškega svetega trojstva svobodni svet in mednarodna skupnost. Vsepovsod ognjeni meči agresije! Pomislita!« Boris previdno pripomni: »Kaj pa emancipacija žensk? Veliko žensk,« a ga Robert nenavadno grobo prekine: »Dajte no! To niso ženske, temveč moški z joški! Potem je tu armada militantnih lezbijk in feministk, da ne štejem gejev in ljudi ene od variacij srednjega spola. Abnormalnost si je nadela masko normalnosti. Feminizem je samo druga beseda za zanikanje bistva ženstvenosti, je simbol iluzije in ne resnične spremembe. V svetu dominacije moške predatorske logike ni prostora za ženski uspeh, ker ni merljiv s količino nagrabljenega. Ta svet ne ceni ničesar, kar ni možno monetizirati. V službi dobička so Evropejci cmeravi kastrati, a resnični samci so tujci, ker niso dovolili, da jim v imenu politične korektnosti odrežejo jajca in vzamejo zgodbe, ki jih nosijo s sabo. Le poglejte zadnjo koalicijo v evropskem parlamentu.« Mary in Boris se spogledata. Nekaj časa molčita. Robertova srditost ju presune. Boris topo zre predse. Mary prva skrušeno spregovori: »Čeprav nerada, se strinjam s sirom Robertom. Vidiš,« se obrne k Borisu, »že v krčmi sem te spraševala, čemu bi reševali etično razdejani svet? Kaj je v njem takšnega, kar je vredno ohranitve?« Borisu zavre. Oba častilca Elejle povsod vidita samo slabo. Besno bevskne: »Pravico do izbire. Evo! To je vredno rešiti. Kaj recimo sili žensko, da zanika svojo ženstvenost in v službi kariernega uspeha zaigra agresivnega kurconosca? V demokraciji zmaga večina in v večini držav je več žensk kot moških. Kaj so ženske storile za spremembo? Nič. Sprejele so igro, odvrgle krila ženske milosti in oblekle hlače moškega predatorstva. Ta svet je razdejan zaradi oportunistične izbire večine. Potrebujemo več demokracije!« Robert in Mary se zakrohotata. Mary tiho odvrne: »V tem ustroju sveta, v tej zgodbi, se ženski uspeh ne ceni, ženski način delovanja je v osnovi onemogočen. Če želimo spremembo, je treba zgodbo na novo povedati.« Robert se zresni in prebode Borisa s srepim pogledom, neprebojnim za vsako magijo: »Demokracija zahodnega sveta je samo slepilo, saj vladajo razni lobiji s plačilnih list super korporacij. Volitve, praznik demokracije, so samo spretno izveden slepilni trik, le izvrstno izpeljan tehnološki proces socialnega inženiringa. Ob tretjinski volilni udeležbi imamo samo privid demokracije. Saj ste se v šoli učili o komediji brexita na prelomu dvajsetih. Dragi moj demokrat, demokracije ni, je le diktatura postliberalizma, nastalega na pogorišču neoliberalizma. Pomislite!« dvigne glas, a ne preko meje vljudnosti. »Trenutno na leto porabimo dvojno količino razpoložljivih virov. Zahodna družba je virus, ki počasi, a zanesljivo ubija planet. Kmalu bo Zemlja na nebu zapisala Game Over in se resetirala. Ste kdaj prebrali, kolikšen delež živalstva in rastlinstva smo iztrebili v zadnjih sto letih? Pravzaprav smo priča pospešenemu globalnemu izumiranju. Že ob rojstvu ste prevzeli skoraj petdeset tisoč evrov dolga, tolikšna je glavarina zaradi skupnega pufa Zveze. Potem je tu še nekaj tisočakov dolga vsake države posebej. Velik del tega je nastal zaradi socializacije izgub neodgovornih elit. Zakreditirali so vse nas, ker si je nekdo z močjo zaželel preveliko jahto in predrag avtomobil. Vsi plačujemo, ker so zidali predrage ceste in železnice. Ko zapravljaš s tujo denarnico, pozabiš na racionalnost. Dragi demokratični Mešarah, demokracija služi preprosti distribucijski nalogi, kjer nihče nima tako malo, da mu še česa ne vzamejo in nihče nima tako veliko, da ne bi potreboval še kakšne subvencije ali sanacije v javnem interesu. So ti dolgovi vaša tako opevana demokratična izbira? Je to svet pravične izbire?« se zakrohota, hitro zresni in ravnodušno vzdihne. »Če si rojen v srečnejšem odstotku svobodnega ljudstva, bodo tvoj del dolga plačali manj srečni in zraven boš še dodatno zaslužil. Lepa imena za plenjenje so aktivni finančni instrumenti, finančna konsolidacija dolžniških obvezniških instrumentov ali bilančna izravnava s solidarnostnimi izvedbenimi instrumenti. Če si privekal v palačo premožne družine, si v klimatiziranem vrtcu srebal smetano, a devetindevetdeset vrstnikov in vrstnic je v prenatrpanih luknjah srkalo skisano brozgico najcenejšega ponudnika. Temu ljubkovalno rečejo zasebno-javno partnerstvo in pogodbeni socialni servisi. Razložite svet izbire tistim devetindevetdesetim manj srečnim otrokom, zakaj so že v osnovni šoli uvrščeni v t. i. social adjustment! Tako mu rečejo pri nas, podobno je povsod po Zvezi. Vi gotovo ne izhajate iz sveta brozgice, temveč ste navajeni izbrane smetane,« in se zareži. »Večni in popolni Bog si je tokrat zabil avtogol. Svojega odposlanca je postavil v meso otroka političnih veljakov, ki skrbijo za demokratično striženje ovac,« in se privoščljivo nasmehne. »Volka je našemil v ovco in ga poslal prepričevat čredo ovac, da je eden od njih in kako jim bo lepo v vlogi volčje hrane.« Boris komaj obvladuje jezo. Mogoče ga jezi, ker ima zajedljivi aristokrat v bistvu prav: »Družine si ne moremo izbrati, lahko si izberemo pot.« Robert se znova nasmehne: »Vsekakor! Tisti z žlico smetane ima pred sabo nešteto poti. Lahko si izbere letovanje na Maldivih, v Aspnu, na Grenlandskih ledenikih ali zimzeleno klasiko Švico. Huda je dilema izbora med petimi hoteli s šestimi zvezdicami. Velika večina ima drugačno vrsto izbire. Ta je sestavljena iz odločitve, naj gre lačen spat ali bo zjutraj lačen garal za tiste na Maldivih in Aspnu. Bo jedel njegov otrok ali on po šestnajstih urah garanja v treh službah? Menda imate v Sloveniji dve vrsti spričeval. Kako pripravno,« sklene roke. Boris jedko pihne: »Očitno ste si vzeli čas za proučevanje slovenskega šolskega sistema.« Robert se veselo nasmehne: »Povsod po Zvezi je enako. Demokracija in človekove pravice služijo elitnemu odstotku, a nadaljnjih devet odstotkov varuje demokratične vrednote pred devetdesetimi odstotki manj srečnih. Nazarečan je lahko razbijal stojnice v templju, saj ni živel od svojega dela. Tudi sodobna elita je podobna. Pravna država in druge pridobitve civilizacije so namenjene samo premožnim in privilegiranim. Naj ti dam lep primer človekovih pravic. Si vedel, da je eno od utelešenj kerkeša, preden je to postala, pri dvanajstih doletelo skupinsko posilstvo? Tolpa bogataških brezdelnežev jo je snela na poti iz šole. Sistem je potem, da bi zavaroval svoje, z gnusno prevaro razdejal še njeno družino. In to najbrž ni osamljen primer. Njo sem izbral, ker jo poznaš.« Borisu izleti skozi stisnjene zobe: »Sandra Radosavljevič?« Robert resno prikima: »Natanko ona. Kje najdete ta neizgovorljiva imena? A nesrečnemu detetu se je kljub vsemu nasmehnila sreča. Grozljiv zločin je ni uničil, temveč se je vanjo udejanjil kerkeš. Če te bog sovraži, ga sovraži nazaj. Preverjeno deluje. Izkoristila je to, kar je imela in se obilno maščevala.« Boris se nasmehne: »Vem, kako se je maščevala. Ni našla krivcev, temveč je svojo travmo projicirala v določen družbeni razred. Temu ne bi rekel pravica.« Robert se zavali v fotelj: »Lahko je filozofirati iz fotelja. Njenemu fotru so podtaknili pedofilske vsebine, pristal je v zaporu in trpel, dokler se ni odrešil pod kolesi tovornjaka. Družino so potisnili pod spodnji rob družbene lestvice. Zakaj? Samo zato, ker se je pet pobalinov s smetano okoli ust malce sprostilo. Nauk zgodbe? Demokracija in pravna država bosta vedno ščitili vrh svoje prehranjevalne verige. Pravica je na strani tistih z debelimi denarnicami in ne na strani oropanih, posiljenih in izigranih.« Boris ledeno odvrne: »Sandra je poklala pet ljudi in povzročila še mnogo drugih smrti. Osebna nesreča ne sme postati opravičilo za zločine.« Robert trdo pribije: »Kako dvolično gledate na pravico. Tudi vi imate svojo maščevalno dediščino, osebno verigo mrtvih.« Boris ogorčeno seže v besedo: »Ampak jaz sem.« Robert ga enako grobo prekine: »Ja. Mešarah! Vem. Vi ste krona umirajočega sveta, njegov tisočlistni lotos. Pokol v imenu uradno priznanega boga je sprejemljiv, celo nujen, a pokol v imenu izbrisane boginje je zločin. Lovljenje ravnotežja je ves čas nekakšna vojna. Vidite, tudi tu, na tem posestvu, se je v imenu zaščite demokracije odvil pokol. Vladajoče institucije imajo monopol nad pravico, resnico in demokracijo. Za zavarovanje monopola jim ni odveč jemanje človeških življenj. ETF je zasebno posest zasebnega podjetja brez predhodnega postopka samovoljno razglasila za teroristično grožnjo, brez naloga vdrla nanjo in izvensodno pobila ljudi, registrirane za varovanje te posesti. Vse to zaradi dvojnih meril, ki nimajo ničesar skupnega s pravičnostjo ali demokracijo. Boj proti terorizmu je preprost način, da vladajoči s silo zavarujejo svoj položaj. A kdo odloča, kdo je in kdo ni terorist? Odločitev je v rokah odtujene elite v sveže prenovljenih palačah. Naša Gospa je Nazarečanu s solzami oprala noge. In kaj je dobila za povračilo? Najprej so jo preganjali od Judeje do Galije, dokler je niso pokončali in na koncu so jo, ker jim smrt ni zadostovala, razglasili za vlačugo. Vsako nesebično darovanje brezpogojne ljubezni svet obsodi in mu po možnosti obračuna še stroške postopka s trošarino. Veliko ljudi je umrlo, ker želijo spoznati resnico mimo monopolnih institucij. Včasih so jih kurili na grmadi pod obtožbo herezije, a danes jih razglasijo za teroriste. Rezultat je isti. Vsekakor je nekaj jasno,« namršči obrvi in se nasmehne. »vsi indigo otroci, ne glede na stran, ste popolnoma enaki. Vsi ste njeni otroci in najvarneje se počutite v njenem objemu. Tudi vi!« in vanj zapiči srep pogled. Boris nemo zre predse. Robert ima prav, čeprav na svoj, malce izkrivljen način. Nekaj trenutkov razmišlja, zatem dvigne glavo: »Kako ste lahko prepričani, da se ta vaša Elejla ni pojavila samo zaradi zadržanja obstoječega stanja? Glede indigo otrok se mogoče motite.« Robert zamahne z roko: »Indigo otroci ste vrhunec gospejinega iskanja novega evolucijskega skoka človeštva. O tem ni dvoma.« Boris skomigne z rameni: »Mogoče.« Robert nadaljuje: »Gospa je dva tisoč let preizkušala nove evolucijske možnosti. Nebeško kraljestvo svobode želi za vse, saj noče vladati praznim nebesom.« Boris se nasmehne: »Kakšna radodarnost.« Robert strogo odvrne: »Prihranite nam svoj cinizem. S svobodomiselnimi ljudmi so obilno kurili na prelomu v renesanso. Saj poznate zgodovino!« dvigne glas in mirno nadaljuje. »Gospa ni odnehala navkljub milijonom umrlih. Njena iskanja so ukinila srednji vek in prinesla renesanso, razsvetljenstvo in dobo razuma. Od nekdaj zastopa nemočne, revne, ženske in otroke. Ona je na strani devetdesetih odstotkov sveta, ki mu bogat odstotek pod zaščito devetih odstotkov služabnikov pije kri. Človeštvo mora zdaj, ko je na prelomu, kreniti po novi evolucijski poti. Globalno segrevanje, uničevanje okolja in energijska pogoltnost bogatih vsako leto povzročijo ogromno škode in žrtev. Ona je tukaj in s svojo veličino je premagala tudi fizikalne zakone. Boginja je nad fiziko.« Boris zaploska: »Bravo, čudovita predstava,« in se zareži. »Ampak ne pozabimo drobne malenkosti, vaša gospa se vas je hotela odkrižati.« Robert kislo odvrne: »Preživeli smo močni, ki smo spregledali omejitve dogmatskih delitev.« Vmeša se Mary: »Torej je Elejla nekje tukaj in plete svoje mreže, ki naj bi ukinile vse to, kar razumemo kot sodobna zahodna civilizacija. Je tako?« Robert prikima. Mary nejeverno odvrne: »Še vedno mi ni jasno, zakaj se je obred Recordamini sploh znašel v našem svetu? Brez njega smo čisto lepo shajali. Kako je sploh tej vaši Gospe uspelo, saj sem preprečila smrt nedolžnega?« Robert se ji z žarom posveti: »Pravično vprašanje! Do odgovora vas peljem po daljši poti. Vilinske brihte se zavedajo, da gre pri Recordaminiju za nevaren obred, ki ga je treba pred ljudmi dobro skriti. Še posebej zato, ker ta obred izenači človeškega maga z vilinskim in Nesmrtni se tega na smrt bojijo. Pred dobrima dvema tisočletjema se je neki svečenik v Elem Jeredu sam dokopal do praktične izvedbe obreda in ga tudi opravil. Po obredu je pridobil velike moči in pripravil je pot bitju, ki so ga tam spoznali kot basileo, udejanjeno Elejlo. Vse skupaj je začinilo še nekaj nerodnih vilinskih potez, ki so definirale Elejlino prihodnost. Elejla je tam zavladala za skoraj tri stoletja, potem so se pokazale razpoke slabosti temeljne inkarnacije v redkem Selimijevem vesolju. Ugotovila je, kaj potrebuje, začrtala je pot do cilja in zdaj je tu. Vilinci so ključne dele templja in dragocenosti zakopali v vašo votlino. Upali so, da so tukaj na varnem. Prišel je vaš čas, našli ste votlino, a mi smo poskrbeli za ostanek. Ta del se je iztekel v skladu z našimi predvidevanji.« Mary mu silovito seže v besedo. Kar izstreli se na noge. Vse gube se napnejo v srditem besu: »Torej ste vi izvedli ali naročili pokol na najdišču, da bi počistili sledove?« Robert ostane ledeno hladen. Samo povzdigne obrv: »Pokol ni naše delo. Plačal ga je Magna Ordo Sanctum Spiritus, a izvedlo ameriško varnostno podjetje Global Defense. Zakaj bi pobili ljudi, ki so nam pomagali in bi nam zaradi izkušenj še prav prišli? Tudi nas so prizadeli!« in zmehčano nadaljuje. »Z vašo pomočjo smo dosegli popolni uspeh,« se mu ustnice ukrivijo v zmagovalni nasmeh. Mary rezko sikne: »Kaj, če ne bi prekinila obreda? Bi se Elejla udejanjila tudi v tem primeru?« in vročično šviga z očmi med sogovornikoma. Robert uglajeno odvrne: »Če bi vam,« se sreča za Maryjinimi zaskrbljenimi očmi, »spodletelo, za kar je bilo silno malo možnosti, bi se odvilo malce drugače, a bi na koncu uspeli. Vilinci so v času razkroja Vesoljnega carstva v Drugotnosti nasedli in v svojem napuhu so spregledali ključni moment obreda. Na otrokovo, našo in tudi vašo srečo.« Mary nestrpno vskoči v besedo: »Kakšen moment?« Robert uživa v predstavi. Naravnost žari od zadovoljstva, ko sta gosta na trnih pričakovanja. Mirno odvrne: »Potrpita. Saj sta vidva vdrla k meni,« in zajame sapo. »Ključni moment obreda Recordamini ni smrt otroka, temveč pravilno žrtvovanje samega pontifex maximusa Reda. Damejaha in Elejla prejšnje inkarnacije so to spoznali in podtaknili vilincem obred, da so ga natisnili v votlini. Tvegana igra, ki je trajala dva tisoč let, se je iztekla v vas, zato,« in poišče otožne Marijine oči. »ste morali vi prebrati urok v votlini in vi ste odlično opravili potrebno žrtvovanje.« Mary zajeclja: »In če ne bi opravila, bi ...« Robert se zareži: »Vilincem je popolnoma tuja beseda samožrtvovanje. Oni najraje prelijejo tujo kri. Z novorojenčkom smo vas samo poklicali. Za koga nas pa imate?« se nasmehne. »Mi smo zaščitniki in ne klavci nedolžnih. Dete zagotovo ne bi umrlo. Če pontifexa ne bi vi, bi se sam. Vem, izvedba je bila videti skrajno okrutna, a morali smo vas prisiliti, da ste začutili agonijo grožnje smrti nedolžnega. Morali ste opraviti na pravi način. Samo tako so se energije kanalizirale v natančno določeno spočetje Elejle.« Mary skoči na noge: »Opraviti na pravi način?« Robert mirno odvrne: »Očitno ne razumete smisla krvne daritve. Prava krvna daritev je prostovoljna. Samo altruistična žrtev lahko udejanji Elejlin duh. Naredili ste nekaj neizmerno čudovitega. V imenu rešitve nedolžne krvi ste pokončali pontifexa maximusa, prostovoljno žrtev za Gospo. Pontifex je živel za žrtev in vi ste ga uslišali. Moj nesrečni sorodnik je želel samo to, da bo njegova žrtev omogočila utelešenje Gospe. Samo on in še nekaj najbližjih je vedelo, kaj je resnični namen obreda. Res vam je alkohol upočasnil pamet. Novorojenček je bil vaba, a pontifex prava tarča in vi ste pravilno streljali. Vam je jasno?« Mary skloni glavo in prikima. Sir Robert navdušeno nadaljuje: »Bodite ponosni! S svojim posegom ste omogočili, da je artefakt preko Abadona poskrbel za primarno udejanjenje v tem svetu z brezmadežnim spočetjem, torej ustvarjanjem življenjem brez seksa ali druge oblike oploditve. Elejla se je v tem svetu inkarnirala s predispozicijo indigo otroka. Gospa ni bila vsiljivec kot v prejšnjem udejanjenju in ni bilo potrebe po mučnem prilagajanju. Ker je del tega sveta, je rojena iz brezmadežnega spočetja. Posledica njenega telesnega porekla je popolna nevidnost za vse vrste magije. Zaživela je iz praznine, zato je del tega sveta in je utelešenje vsega najlepšega, kar človeštvo lahko postane. Ona je izvršna moč nove paradigme in konec starega sveta. Njena milina,« in navdušeno zaključi, »prinaša konec vladavine uničujočih penisov. Gospa je najčudovitejša ženska, pomeni vladavino resnične ženstvenosti in ne militantne feministične karikature. In uspelo je,« in se spogleda z Mary, »Uspelo vam je.« Mary znova pade pogled v tla: »Kako veste, da je bila Elejla brezmadežno spočeta?« Robert se zresni: »Zato, ker je njen oče neploden, a sam tega ne ve.« Mary izgubi vso barvo in odsotno zre predse. Robertove ustnice se znova raztegnejo v plitek nasmeh. Boris prekine nekaj trenutkov molka pričakovanja: »Kaj potem pustoši po Drugotnosti?« Robert se skrivnostno zahihita: »Še eno pravično vprašanje! To sem pozabil povedati,« in navdušeno tleskne z rokami, »Elejla se je tam udejanjila kot zgostitev energije, v Drugotnosti je udejanjena zrcalna zavest. Artefakt, o katerem sem govoril, prenaša moč iz gostega sveta v Drugotnost, Selimijevo vesolje Elem Jereda. Na roko ste nam šli tudi vi,« pomežikne Borisu. »S svojo, v besu izvedeno invokacijo, ste počistili kanale med vesolji in zdaj energija in materija Elem Jereda lahko dejavno poseže v naš prekleti svet. Vidite,« dvigne glas, »do vaše invokacije je bila Elejla sama, a zdaj ima na voljo nepremagljivo vojsko Svetovnega carstva. Samo poklicati jo mora in silne vojske bodo zatemnile ta ukleti svet!« Borisa spreleti spomin na invokacijo in besno odkima: »To ne more biti res.« Robert se kislo zareži: »Kar verjemite mi. Vse je zapisano v manuskriptih. Še nekaj,« in oba premeri z opreznim pogledom. »Ker je Elejla primarno otrok našega sveta, sta tudi oba damejaha, leva in desna roka božanstva, otroka tukajšnjega sveta. A to že itak veste,« se spogleda z Borisom, ki ostane brez besed in oči mu padejo v dragoceno preprogo. Tudi Mary prikima. Robert nadaljuje: »Z udejanjenjem Gospe v tem svetu smo zmedli Aganeale, Magna Ordo Sanctum Spiritus in če smo že pri tem, tudi nesmrtne viline in jih, če bo Elejla dala, obsodili na dokončen izbris iz registra inteligentnih vrst vesolja. Tako se je zgodilo. Zdaj veste.« Boris vzdihne: »Torej je Mary s svojim posegom odprla pekel na zemlji? To nama hočete prodati?« Robert se vedro nasmehne: »Ničesar vam ne prodajam. Nikakor ne morete iz svoje kože. Znova v maniri logike padlega sveta krivdo valite na druge. Verjamem, da težko dojamete vso tragiko zaporedja dogodkov in vaš prispevek na poti do skorajšnjega zatona vašega sveta. Vaša predatorska demokracija bo kmalu padla in oblast bodo prevzeli jezni, razžaljeni in ponižani. Kako zabavno, preobrat bo demokratičen. Ker se zagovorniki demokracije ne bodo strinjali z demokratičnim izborom, bo veselo. Gospa je pravična in ne zahteva ničesar drugega, razen brezpogojne ljubezni. Tudi vi,« s prstom pokaže na Borisa, »ste indigo otrok zadnje generacije. Po svoje ste Elejlina kreacija. Ko bo prišel čas, se boste odzvali njenemu klicu.« Boris ogorčeno odkima: »El je samo uporabil najprimernejše telo za udejanjenje Mešaraha. Elejla je zaradi rušenja, jaz sem zaradi gradnje. Ves čas ste polni besed o rušenju.« Robert se nasmehne: »Verjamem. Pokazali ste že nekaj graditeljskih sposobnosti, recimo tisto, ko ste sesuli reakopter,« in se privoščljivo zakrohota. »Res kar brstite od dosežkov. Ampak naj vas razočaram, El nima svoje strani, saj so vse strani njene ali njegove. Naravni red je par lulčka in lulike. Samo ta par prinaša novo življenje, novo rast. Vse druge kombinacije so paraziti ali klovni za zabavo. Elahala in Elejla sta dva obraza, odraza istega Ela in oba sta enako potrebna za vesolje in svet.« Boris razširi ustnice v rahlo prisiljen nasmeh: »Tisto je bilo drugače!« Robert mu vrne nasmešek: »Znova ta vaša dvojna merila, tako značilna za umirajoči vladajoči razred. Ampak s takšno debato - kdo ga je bolj pravičniško zarinil, gotovo ne bomo rešili sveta. Vsaj ne tega, ki gre nepovratno v franže. Tukaj zbrani najbrž ne moremo in nekateri niti nočemo preprečiti neizbežnega,« in zapiči oči v Borisa. »Mešarah naj bi prinesel ravnotežje in na svoj način ga bo. Nikjer ni omenjen uboj Gospe,« in znova zamahne z roko, kar je očitno njegova priljubljena gesta. Oba preleti izpod obrvi: »Posvetimo se temu, zaradi česar smo dejansko tukaj. Po dolgem uvodu se vrnimo k mojim izračunom,« in resno nadaljuje, »k poskusom naše Gospe, a še prej malce zgodovine,« zajame sapo in očitno uživa v pripovedovanju. »Pred dvema tisočletjema so jo porazili, ker je bila v našem gostem svetu popolnoma nemočna. Njena primarna inkarnacija je živela v Elem Jeredu in ne tukaj, a Mešarah se je tudi takrat utelesil tu. Elejlo je bistveno oslabil tukaj in ne v Drugotnosti. Vesoljno carstvo je padlo, ker se je Elejla zavedala omejitev Elem Jereda. Morala je poskrbeti za uravnavo. Vedela je, da tehagaci in sibeti v rokah udejanjenega Mešaraha gostega sveta in Pemeja pomenijo konec moči zatabov. Vedela je to in dopustila, da se je to zgodilo. Po zlomu talismanov moči Elejla ni reševala sebe, temveč je poskrbela za svoj krvni rod in moči v Elem Jeredu skrila v artefaktu, ki je vsem na očeh, a nihče ne pomisli, da je nosilec njene tamkajšnje moči. S tem je začrtala pot do nove, tukajšnje inkarnacije. Vidite, vilinci so pogrnili na vseh področjih.« Boris sunkovito dvigne roki in široko razpre oči: »Zakaj so bili Čuvaji tako sveto prepričani glede nezmožnosti utelešenja Elejle v tem svetu? Že omemba udejanjenja Elejle v našem svetu jih je iztirila.« Robert hahljajoče odvrne: »Saj sem že rekel, da je Elejla svojo tukajšnjo inkarnacijo trasirala previdno in daljnosežno. Za vse je poskrbela, tudi za svojo varnost, dokler je bila ranljiva. Tukaj je, kako naj rečem,« išče besede in hip zatem pribije, »popolnoma nevidna. Ni to izjemno?« in oba odmeri z živahnim pogledom. Mary se spogleda z Borisom. Boris hoče nekaj reči, a ga Mary prehiti: »Kako nevidna?« in Boris prikima. Robert se zavali v fotelj in vidno uživa, ko obvladuje sceno: »Nevidna pomeni natanko to, kar ta beseda pomeni. Bistvo Gospejine zemeljske moči je ravno ta enovitost s tem svetom. To je lastnost resnične boginje. Ona je lepota sveta in svet je v lep zaradi nje.« Boris nejeverno bevskne: »Raje recite, da za posrednika uporablja fiziko tega sveta.« Robert zasika: »Nomenklatura je nepomembna!« in ustnice se mu razvlečejo v prisiljen nasmeh. »Vrnimo se k mojim izračunom,« in oba gosta nemo prikimata. »Izračunal sem letnico, ko je Gospa postala opravilno sposobna, če lahko tako rečem. Natanko na svoj tretji rojstni dan se je nemočna malčica spremenila v Gospo, živo božanstvo, odrešenico trpečih in zavrženih.« Boris se cinično zakrohota: »Živel sir Robert Charleston, apostol Elejle!« Robert se resno namuzne: »Kar zabavljajte! Izračunal sem tudi nekaj malenkosti o predmetu, ki je ta tisočletja hranil esenco Elejle,« in strogo navrže, »in malce zrahljajte svoj cinizem, ker se vas sledeče še kako tiče.« Boris se zresni, Robert uživa, ker je v središču pozornosti: »Ugotovil sem, kar se mi je zdelo logično,« in Mary nestrpno vpraša: »Kaj?« Robert z užitkom razglasi: »Že vsi štirje Evangeliji to nakazujejo, a moral sem se prepričati. Veste, naravoslovci verjamemo samo eni ženski, ime ji je matematika. Za zlom zatabov več ne zadostujejo samo sibeti in tehagaci v Mešarahovi posesti.« Borisa prestreli nekakšna elektrika. Pogoltne slino: »Ne? Od kdaj pa?« Robert se privoščljivo zareži: »Od nekdaj! Izračunal sem ravnotežje božjega trojstva. To ni pedrska druščina treh možatih tipov, temveč trojstvo Elahale, Elejle in Mešahašima. Izvršna sila Elejle je naša Gospa, Mešahašima pa Mešarah. Vse tri besede so vilinski simetrični brezspolni samostalniki. Predstavljajo zaporedje 5, 7 in 5.« Boris mu seže v besedo: »Kje vidite te številke?« Robert se znova zareži: »Takšnim, kot ste vi, bi prepovedal govoriti visoko vilinščino, a naj vas podučim.« Vmeša se Mary: »Mislim, da vem, kaj sir misli. Dajte, pustite mu končati,« se spogleda z Borisom, ki prikima in namigne režečemu Robertu, naj pove svoje. Robert se drobno prikloni: »Hvala, doktorica Smithova,« prvič jo je tako ogovoril. »Govorim o številu črk, potrebnih za zapis teh besed. Elejla in Mešahašim sestavlja pet, a Elahalo sedem črk. Tudi zaporedje teh treh besed tvori simetrično zaporedje – moško razodetje v Mešarahu, žensko v Elejli in Živi bog Elahala nad njima, med njima in v njima. Vse to piše v vaših manuskriptih,« se sreča z Marijinimi otožnimi očmi. Zatrepeta z ustnicami, život se ji napne in nejevoljno odkima: »To je špekulacija, ki ne zdrži akademske razlage z akademsko priznanimi metodami.« Robert zlovoljno odvrne: »Saj nismo na akademskem zborovanju! Resnici je malo mar za vaše akademske finte. V teh besedilih je ključ za uničenje starega sveta in stvarjenje novega. Mešarah je nemočen, dokler Elejlo varuje skrivni predmet. Pravzaprav gre za koncept Horusa zmagovalca in Ozirisov ciklus.« Mary in Boris molče poslušata in se spogledata. Robert uživa: »Naj samo za vaju razodenem analogije. Elejla je Izida, Mešarah je Oziris in skrivni otrok je Horus. Setovo vlogo v tej interpretacij odigra zahodna civilizacija s svojo uničevalno hipokrizijo.« Boris izstreli: »Kakšen skrivni predmet?« Robertu se na obrazu izrisuje nasmešek uživanja med obvladovanjem scene: »Še kar sanjate o uničenju neuničljivega, a naj vam bo. Gre za prstan ali obesek, ki vsebuje kristalni auril. Posebna kristalna struktura kovine Drugotnosti omogoča bistvu Starih in Mladih Ed, Elejli, varno preživetje zloma zatabov. Ta predmet, pravzaprav prstan, je bil do nedavnega v rokah ene od tamkajšnjih starih plemiških družin, ki je v zameno za nehoteno varovanje pridobila nekaj posebnih sposobnosti. Žal iz virov ni možno izluščiti imena družine. Kolikor vem in čutim, Elejla še nima v lasti tega prstana, a to niti ni pomembno. Prstan deluje, dokler obstaja. Tako je,« radoživo nadaljuje. »Elejle ne morete pokončati s Pemejem, lahko jo samo začasno ustavite. To se je že zgodilo.« Boris ostane brez besed. Na vseh tistih piškotnih čajankah pri Berti ni izvedel ničesar od tega, kar je res pomembno. Vmeša se Mary: »Sir Robert, besedila ste si precej svobodno razložili. Prebrali ste to, kar ste podzavestno želeli. Imate kakšne znanstveno dokazane referenčne dokaze? Verjetno ne.« Robert presliši njeno opazko: »Pozabite na uničenje tega artefakta iz Elem Jereda. Mešarah ga ne more uničiti.« Boris in Mary skoraj soglasno vprašata: »Kdo ga lahko?« Robert se zareži, pravzaprav glasno zakrohota, da njegov smeh odmeva po velikem prostoru: »Sveti otrok Elejle in Mešaraha. On je ključni gradnik novega sveta! Samo otrok obeh konceptov vesolja bo pripeljal do novega sveta. V njem ne bo prostora za polarnost in neplodno borbo nasprotij, temveč njihovo dopolnjevanje. Upam, da še učijo dialektiko, kajti stari modreci poznajo ta ključni koncept sprememb. Novi svet otroka Elejle in Mešaraha je Nazarečanovo Nebeško kraljestvo. Otrok bo zavladal brez umora prednikov, saj v njegovem svetu ne bo potrebe po ubijanju zaradi moči in bogastva. Novi, vstali Oziris, je začetek resnično novega kroga. Črke Tore se bodo premešale in nastala bo nova Tora z novim zaporedjem črk, novimi božjimi zakoni za novo zemeljsko kraljestvo.« Vsi trije molčijo. Končno Boris tiho vpraša: »Vrnimo se malce na osnove. Zanima me, čemu je po vašem namenjen Pemej? Kaj so Aganeali?« in zakoplje obraz med dlani. Čuti, kako se mu rušijo predstave. »Mešarah z Aganeali in talismani luči so en del sveta, drugi zastopajo Elejla z damejahi, kerkeši in zatabi. Oba koncepta sta del božjega razodetja, enakovredna v božjem fokusu Elahale. Vi,« se posveti Borisu, »še kar upate na zbir tehagacev, sibetov za obred Pemej. Se vam mudi umreti? Želite Nazarečanov način? Res želite pohiteti v smrt samo zato, da za nekaj stoletij preložite neodložljivo? Pemej prinaša zgolj ohranitev obstoječega. Enkrat se je že zgodilo. Koliko teh odlogov lahko svet še prenese in preživi? Kako dolgo še lahko goljufamo vesoljni red?« Boris mu skoči v besedo: »O kakšni smrti govorite?« Robert dvigne obrvi: »Ne veste?« Boris kratko odkima. Robert se spogleda z Mary in sklene dlani. Globoko vdihne, želi poudariti vzdušje pričakovanja in pripre oči: »Ne veste, kaj pomeni zaključek Pemeja?« Boris znova odkima. Robert ravnodušno vzdihne: »Pemej v prostem prevodu pomeni samožrtvovanje. Bog že od nekdaj ljubi krvno daritev,« in hahljajoče nadaljuje, »Včasih zadostujeta kura ali koza, pač za manjše zadeve, kot je zdravje otrok in podobno. Za večje želje, kot je rešitev obstoječega sveta, pa je treba preliti kaj dragocenejšega, recimo človeško kri. Najboljša je Mešarahova kri, prelita kot iskreno samožrtvovanje. Tudi Elejla je rojena iz krvne daritve. Kri za notri, kri za ven. Kako očarljivo. Na Nazarečanovi plemeniti žrtvi,« a mu Boris skoči besedo: »Zakaj ne izrečete imena Jezus?« Robert neprijazno sikne: »Ker mi je tako všeč. Na kratko - bog tega sveta zahteva kri za izenačitev daru za Elejlo. Tega vam gotovo niso povedali, ko so vas sprejeli v svoj krog. Pripravljali so vas za zakol. Sicer veličasten in časten, a še vedno zakol na oltarju ohranitve obstoječe paradigme. Vaša kri je namenjena nadaljevanju in ne obnovi. El nima svojega preroka, ima samo agendo ravnotežja krvi.« Mary zre v tla. Boris se igra s prsti. Kaj naj s tem, kar je aristokrat povedal? Naj verjamem? Elejlina pot je karavana prevar, laži in zavajanja. Vedno deluje preko drugih. Vedno širi zmedo. Boris nagrbanči čelo. Stisne pesti skoraj do bolečine in sunkovito skoči na noge: »Lažete! Prekleto lažete! To ni res! Ne more biti res! Vi ste častilec Elejle in njenega temnega dvora! Vi ste ...« Besno piha. Obraz mu zardi od jeze. Robert ga samo ravnodušno opazuje in očitno uživa v izbruhu besa: »Kaj sem?« in namršči obrvi, »Kdo sem? Sem samo iskalec resnice. Mnogi bratje in sestre so hvaležno umrli za novi svet. Dokler nisi pripravljen darovati, ne moreš prejeti. Vsi na vrhu pa ne bi ničesar darovali, temveč samo prejemali, predvsem preko trupel. Takšna ekonomija trupel ne more večno trajati.« Boris se kislo nasmehne: »Zakaj niste sledili zgledu bratov in sester? Saj ste rekli, Elejla ima rada močne, a kaj bo storila, če ugotovi, da ste se izmuznili in jo nekako prevarali?« Robert suvereno odvrne: »Nič. Ker sem še vedno živ, imam svojo vlogo v kolesju božje ureditve.« Mary se zahihita, tudi Borisu se ustnice razvežejo v plitev nasmeh in se zareži: »Tudi v vašem svetu so dvojna merila.« Robert cinično zasika »Ne zanima me, kaj si mislita,« nestrpno pristavi, ju srepo ošine in se znova sprosti. »Upam, da sem vam razčistil pravo stanje stvari,« in se posveti Mary. »Ste dobili odgovore na vprašanja? Naj vas malce razočaram. Katoliški cerkvi niste več tako zanimivi. Ordo Magna Sanctum Spiritus je našel nov imperativ.« Boris se namuzne: »Izmuznili ste se pomenu Pemeja. Težko verjamem zgodbico o samožrtvovanju.« Robert odkima: »Za vas bom še enkrat povedal,« in naveličano vzdihne, »Tokrat malce drugače.« Boris prikima, Mary zavrti z očmi po stropu, Robert srkne čaj: »Elejla z damejahi svojo moč in nesmrtnost črpa iz zatabov. V svetu tako imenovanih dobričin velja obratno. Pemej zlomi zatabe, a istočasno usmrti Mešarahovo fizično telo. Iz te žrtve aganeali črpajo svojo moč. Prvič so se pojavili ob prvi inkarnaciji Mešaraha. Prej jih ni bilo. Nazarečanova smrt na križu jim je dala energijo.« Boris kislo prhne: »Torej je Mešarah nekakšna aganealovska bencinska pumpa?« Robert navihano prikima: »In zdaj jim je zmanjkalo bencina.« 4. Dva moška, ženska in še nekdo Od krone na podnožje in iz podnožja na vrh emanacije. Itir ketir il en'cukaji vet sar en'cukaji il rešet eajedis. Boris prvi začuti pritisk in se napne. Tudi Robert in Mary trzneta. Spogledajo se. Oblije jih moč uroka. Torej je na klepet ob čaju prišel še nekdo. James se opoteče skozi vrata. Robert skoči na noge: »James!« Odgovor pride sam od sebe. Vstopi mož v belih oblačilih Petrovega naslednika, novopečeni Sveti oče Janez Aleksander I: »Odlično! Takšen je torej Antikristov hram,« zaploska in skozi vrata se vsuje pol ducata mrkih mož in bliskovito obvladajo prostor. James se sesede in iz rok mu pade pištola za omamljanje. Robert in Mary vzklikneta: »Luigi Falcone!« Boris oprezno ošine moža v belem: »Torej končno iz oči v oči z vodjem Magna Ordo Sanctum Spiritus! Kar lepo ste napredovali. Vaša svetost?« Sveti oče sklene dlani in oči mu rdeče zažarijo: »Ne maram groženj s pištolo. Še zlasti sem alergičen na služabnike Antikrista.« Robert razkačeno skoči na noge: »Kaj ste mu storili?« Sveti oče pomirjujoče odvrne: »Z vašim sinom ni nič narobe. Samo uspaval sem ga. Tukaj nisem zaradi nasilja. Preden izgubljenega Anglikanskega otroka vrnem v objem Vesoljne cerkve, sem želel spoznati nasprotnike nebeškega kraljestva. Vsi ste na kupu,« in obraz se mu razpotegne v zmagoslavni nasmešek. Robert namrščeno ošvrkne trop nemih varnostnikov v finih oblekah: »Lepo, da ste se oglasili. Za vas hranim prazen fotelj. Sedite. Ko smo že pri tem,« naredi premor. »Kako naj vam rečem? Gospod? Vaše visočanstvo? Vaša svetost?« Sveti oče zamahne z roko: »V vašem krogu bom zadovoljen kar z Luigi. Zaradi starih časov. Veste, zelo sem navezan na pionirske čase služenja Cerkvi.« Robert trpko prikima. Sveti oče sede in se z užitkom pogrezne v kičasto mehkobo: »Nisem vedel, da sem potreben udobja,« in si z nasmeškom ogleda Mary, Borisa in Roberta: »Boris Plahutnik, če se ne motim. Naj vas raje kličem Mešarah? Vam je prijetneje ob imenu Aliadah Hamal ali vam bolj gode naziv Elov Tasak? Kaj pa diktator Diluala? Najprej po nepotrebnem begunec, zatem kibernetični junak in zdaj bodoči zet najmočnejšega evroministra, ki bo po volitvah, navkljub anketam in projekcijam, verjetno postal celo predsednik. Škoda, ker se nisva že prej spoznala. Smisel obstoja tragično končanega Magna Ordo Sanctum Spiritus,« in se prekriža, »je bilo čakanje na vaše veličastje. Ob vstajenju Apokalipse vstane tudi Odrešenik in v imenu Jezusa Kristusa izreže preteče zlo. Moral bi slediti zgledu Jezusa Kristusa. In kaj imam tukaj?« Boris z urokom previdno otipa varnostnike. Vsi so v trdem primežu magije, značilne za kerkeše. A pod plaščem temnih energij zazna še nekaj nedoločljivega. Kaj je to? Drugačna previdnost se umakne in se kislo nasmehne: »Ste pričakovali kaj posebnega? Okoli vas čutim energije zatabov, torej niste nebogljeno božje jagnje.« Na Luigijevem obrazu še kar lebdi skrivnostni nasmešek: »Vedel sem, da se ne boste mogli upreti skušnjavi. Časi svetništva so nepreklicno mimo. Gotovo poznate zgodbo o tragični usodi mojega svetniškega prednika in njegove morilke,« in zaskrbljeno nadaljuje. »Svet drvi v kaos. Reveži se množijo hitreje od plevela, a bogati se bogatijo do absurdov. Vse to samo zaradi pomanjkanja vere. Vero v Jezusa je zamenjalo čaščenje evra, dolarja, rublja in juana! Namesto boga vladajo opcije dolžniških instrumentov!« Robert dvigne brado: »Kaj ima vera z vsem tem?« Luigi se znova zareži: »Kaj ima? Vse! Čisto vse!« Boris in Robert se spogledata. Luigi vzdihne: »Že lep čas debatirate o deviantnosti sodobnega sveta. Žal ga ne bomo rešili z debato ob čaju. Koga imamo poleg Mešaraha? Pobeglo čarovnico in častilca Antikrista. Eksperiment z razsvetljenstvom, sekularnostjo, demokracijo in podobnimi neumnostmi se je sfižil. Histerija politične korektnosti je iz krščanskega občestva naredila trop strahopetcev in oportunistov. Krščanstvo tone in izginja v primežu barbarov. Cerkvi bom vrnil njeno mesto. Namesto pridiganja in betežnega mahanja z balkona sem se odločil za akcijo in,« razširi roke, »rezultati so tukaj. Cerkev je rešitev za izhod iz slepe ulice. Cerkev je čudovita zgodba, ki povezuje in vrnil jo bom v srca ljudi, a prej morajo izginiti vse druge skvarjene zgodbe.« Robert in Mary se spogledata. Boris nekaj časa vse tri opazuje, zatem se zareži: »Ste tudi vi v službi Elejle? Je tudi vas zapeljala njena iluzija?« seže v žep in z nasmeškom vrti zvitek marihuane. »Saj nimate nič proti, a trezen človek ne more poslušati vaših pridig. Če bi še več držav legaliziralo to rastlinico, bi bilo bistveno manj težav.« Sveti oče se zareži: »Odrešenik, ki kadi gandžo? To je nekaj novega, nekakšna evolucija božanstva. Jezus je iz vode delal vino,« in se zareži. »Ste to nacoprali iz koprive?« Tudi Mary in Robertu uide privoščljiv nasmešek. Boris namršči obrvi, hitro ošvrkne omizje: »Glede na to, da vas obdaja plašč Elejline moči, bi morali besedo Antikrist precej previdneje uporabljati.« Luigi se zresni in trdo prikima: »Do tega še pridemo. Zgodovina je pokazala, da ljudje brez vere zlahka podležejo skušnjavam. Potrebujejo samo kruha, iger in občutek, da nekdo skrbi za njihovo varnost, pa je mir. Ljudje so pozabili na krščanske vrednote in apatično spremljajo drsenje sveta v končni prepad. Rakavo tkivo je treba, če se predolgo odlaša z zdravljenjem, izrezati in to je krvavo opravilo. Za poseg v bolno tkivo potrebujemo kirurškega robota.« Boris se znova zareži, pri tem mu sledita še Mary in Robert, ki očitno uživata v pogovoru. »In zdaj ste se prišli izpovedat?« Luigi odkima in se kislo nasmehne: »Presenečeni boste.« Boris mu vskoči v besedo: »Glede česa? Spovedi?« Mary in Robert očitno uživata. Luigi naredi voščeno resen obraz in skoraj sklopi negovane obrvi: »Očitno se zabavate,« in znova se kislo nasmehne. »Tukaj nisem zaradi razvedrila, temveč imam za vas preprosto prošnjo.« Boris zoži pogled: »Prošnjo?« Luigi proseče odvrne: »Odnehajte s svojo misijo odrešenika. Pemej ni obred petja Ramaya, temveč samožrtvovanje. Zagotovo nočete umreti za tujo slavo. Vrnite se domov, skočite v objem Luciji in se poročite. Ob otrocih boste pozabili na reševanje sveta. Naredite svojo temeljno domačo nalogo, bodite vzor in z bodočo ženo Evropi darujte čim več krščanskih otrok. Evropa jih krvavo potrebuje za zajezitev invazivnih tujcev. Takoj zdaj.« Boris zre v smehljajoči Luigijev obraz. Kako, da ne? Luigi nadaljuje: »Ste presenečeni? Seveda ste. Marsikaj vem, ker je to moja naloga. Postali boste zet najpomembnejšega človeka na kontinentu. Nihče vas ne bo več ogrožal. Največ boste storili s posvečanjem svoji družini. Videli boste resnični čudež življenja. Zdaj še lahko vstanete in zapustite ta prostor. Pustite nam, da uredimo Evropo in svet.« Boris zajame sapo: »Gospodu Svetniku ankete ne napovedujejo zmage in ne počutim se ogroženega. Zakaj bi zdaj vstal in odšel? Z Mary imam opravek v mestu, zato gre z mano,« in ravnodušno doda. »Vidva pa potem debatirajta po mili volji.« Luigi se zresni: »Veste, da čarovnica ne more zapustiti prostora. Najprej mi mora nekaj predati. Šele potem ji bo božja milost mogoče dodelila mirno starost.« »Mislite?« Luigi trdo prikima: »Sem podoben nekomu, ki se je prišel hecat? Nočem se ponavljati. Pojdite,« in dvigne glas, »dokler še lahko. Sami veste, da niste tako varni, kot si domišljate.« Boris se spogleda z Robertom in zarenči: »Naj si vaše, z magijo zatabov okužene varnostnike razlagam kot grožnjo? Je Sveti oče prišel na dom angleškega aristokrata zaradi takšne banalnosti, kot so vljudno izrečene grožnje?« z očmi zaokroži med varnostniki. Luigijeve ustnice se razpotegnejo v plitek nasmešek: »Najbrž veste, da ni bele ali črne magije, je samo magija. Žal je prepozno za kozmetične popravke,« naredi premor. »Zadnje poglavje Biblije, Janezovo razodetje, je priročnik za servis, potreben temu svetu. Cerkev je preživela vsa ta stoletja, ker se je znala prilagoditi zgodovinskim trenutkom. Tudi tokrat je tako.« Boris se spogleda z Luigijem in posmehljivo odvrne: »Naj ugibam. Oportunistično ste se povezali s služabniki Elejle. Osebno vas, Petrovega namestnika, so poslali, da me najdete in nekako izločite iz enačbe. Že močnejši od vas so poskušali in jim je spodletelo.« Luigi vzdihne: »Saj tudi vi niste čisto nedolžni glede zatabov. Oba sva namočila roke v isto skledo medu. Pa kaj? Cerkev se vedno poveže z vsemi, ki omogočijo izpolnjevanje poslanstva. Število vernikov se ne veča zaradi nenadnega upanja v vero Jezusa Kristusa, temveč zaradi brezupa, iskanja zgodbe o preživetju. Cerkev si je zadala pomembno nalogo!« in se spogleda z Borisom, »Ljudem bomo vrnili vero in njihova življenja. Evropi bomo povrnili njeno bistvo, ki ga je požrla hlapčevska politična korektnost, eden najmočnejših Satanovih zaveznikov. Če ne gre drugače, to dosežemo tudi s sovražnikovim orožjem, v španoviji z dvorom pekla!« Borisu se zariše sled nasmeha: »To ste lepo povedali,« in vzdihne, »v španoviji z dvorom pekla. Moja naloga je eliminiranje pekla iz vseh enačb svetovne ureditve.« Sveti oče ostane poln samozavesti: »Lepa misel, a zgolj fantazma. Pred časom ste se že soočili z dvema opcijama. Znova ste se našli pred podobnim. Pojdite, ustvarite si družino in se odpovejte boju, kjer ne morete zmagati,« in grozeče dvigne glas. »Uživajte na strani zmagovalcev. Resnično, zadnjič vas opozarjam, pojdite, zapustite ta prostor,« grozeče dvigne glas in oči mu rahlo pordijo, »dokler še lahko. Ne bom se več ponavljal!« Boris z narejeno začudenostjo dvigne glas: »A res?« Sveti oče mirno prikima: »Pred časom ste se izbiri izognili z begom. Tokrat je izbor drugačen. Pozabite na sibeta, prevelike čevlje odrešenika in se vrnete domov. Druga opcija je manj optimistična. Če se po čudežu dokopljete do dragocenosti, bo Pemej samo drobna motnja v igri velikih. Umrli boste za prazen nič. Takoj, ko ste odložili plašč mahiba, smo vas zlahka našli. Če vas najdemo mi, vas z enako lahkoto najdejo tudi damejahi in kerkeši. Ne pozabite, tudi vi ste tretja generacija indigo otrok, torej ste nekako naš izgubljeni sin, ki se vrača v objem domačih.« Boris zardi od besa. Ne toliko zaradi besed, temveč zato, ker se arogantni dostojanstvenik v bistvu ne moti. Skozi stisnjene ustnice sikne: »In vi, čigavi ste?« in pripre oči. Z nežnim urokom se poskuša dotakniti uma Svetega očeta. Zgrozi se: »Vi ste ... kako je to ...« ostane brez besed. Samo spogleda se z Mary in Robertom, ki se kislo nasmehne in očitno uživa v predstavi. Luigi mirno prikima: »Tako je. Prav ste občutili. Jaz sem to, kar je Cerkev ves čas svojega blagoslovljenega obstoja. Dovolil sem vam vpogled, da vam olajšam odločitev. Vidite, do vas sem pošten in vas ne vlečem za nos kot mnogi v tej igri.« Robert se spogleda z Luigijem, Mary in Borisom ter povzame: »Dragi odrešenik, Sveti oče Janez Aleksander se je povezal z vsemi vpletenimi. Čeprav se mi zdi, da vem, kako je dobil darove aganealov, naj ta del sam razloži.« Naj pove, ne bo se mogel odpovedati hvalisanju. Samo to ... Luigi olajšano vzdihne: »Hvala, sir Robert,« ga prvič korektno naslovi in malce zasanjano nadaljuje. »Za nastalo situacijo je krivo brezplodno štrikanje na upokojenskih čajankah,« in trdo nadaljuje. »Namesto hitrega odziva in izvedbe Pemeja, ste tavali v megli neodločnosti in dvomov. Vidiš Odrešenik, če bi Pemej izvedel hitro in takoj, bi se ravnotežje povrnilo še pred točko preloma, pred tem kaosom. Hitro bi se morali, zlepa ali zgrda, dokopati do dragocenosti. A namesto hitre rešitve vas je bolj skrbelo za skladnost okusov čaja in piškotov. Storil sem edino, kar sem lahko.« Boris jezno zoži pogled: »In to je?« Luigi nagrbanči čelo: »Pospešil sem zadeve. Sovražniku sem odškrnil vrata v trdnjavo aganealove neranljivosti. Kakor hitro so padla fizična telesa, sem lahko z malce predelanim obredom Recordamini zajel Aganeale. Enostavno sem jih posnel z roba Moloha. Vseh pet sem združil in so del mene, mojih moči. Ujel sem tudi divji duh kerkeša in s tem povezanih moči zatabov. Vidite, v meni je spoj vseh magij in energij vesolja. Magiji Elahale in Elejle sta vpreženi v službo nebeškega očeta, sina in svetega duha. Amen.« Boris nekaj časa ne najde besed. Oblije ga vročica jeze. Bes pljuskne skozi njegov um, prevzame ga sladostrastni objem drugačne prisotnosti. Bliskovito vse poveže in tiho sikne: »Vi ste,« pihne. Luigi razširi roke, oči mu rdeče zažarijo in na konicah prstov se nabere sijoče prasketanje: »Tudi tako lahko razumete. Sibeti in ostala krama so v tej novi enačbi le nepomembna bižuterija.« Sijaj oči ugasne: »Prevaral sem celo samega damejaha.« Boris jezno piha. Robert se zakrohota in pomisli - to. Tudi Maryjin obraz napolni smeh. Sledi nasmeha se zarišejo tudi pol ducatu mrkih varnostnikov. A Robert se hitro zresni in se zapiči v Luigija: »Saj menda ne mislite, da lahko prevarate damejaha! Kakšna predrznost in napuh! Kerkeš nima volje, le njeno iluzijo in z njo izvaja damejahovo voljo. Damejah je zavest, podprta s temelji multiverzuma, je spoj strahotno učinkovitega razuma in subtilnih občutij. Damejah je vir moči, a kerkeš je samo prenosnik. Ste to vedeli?« Vse ošine in režeče odvrne: »Noben damejah mi ni kos, saj gospodarim duhovom aganealov in kerkeša.« Zareži se tudi Boris: »Aganealu ne more nihče gospodovati. Temelj aganealove moči je simbioza in ne ujetništvo. In kaj želite s tem koktajlom norosti? Svoje lastno cesarstvo na zemlji? Zagotovo se bo na koncu vsega tega tudi za vas našla kakšna oblazinjena soba, kjer boste vladali cesarstvu zaprtega oddelka.« Varnostniki se napnejo. Luigijev obraz zatemni jeza: »Nehajte! Vse imate na dosegu roke. To je vaša zadnja možnost, kajti čas za beg se je iztekel. Moledujem za vašo pametno odločitev, sicer ...« Robert in Boris se spogledata in se takoj sporazumeta. Tudi Mary je takoj jasno in se nasmehne. Boris se cinično nasmehne in odloži zvitek na mizico: »Sicer?« V trenutku iz Robertovih in Borisovih rok švignejo strele. Mary zakliče: »Dovolj je prodajanja bikovega dreka!« in v Luigija prileti ognjena krogla, ki jo zlahka odbije. Takoj ji vrne udarec in nevidna sila jo, bodimo pošteni, smešno prevrne s fotelja. Luigi zaradi tega za hip izgubi nadzor nad varnostniki. Robert potrpežljivo čaka ta trenutek. Pokosi jih z urokom, preden uporabijo svoje keramično orožje in pritegne Luigijevo pozornost. Borisa prevzame drugačna prisotnost in dokončno zapre past. Luigija napade s silovitimi strelami. Ob plesu modrikastih razelektritev presunljivo zaječi, razleže se vonj po zažganem. Luigi začuti izgubljanje moči. Z grimaso bolečin zašepeta: »Mešarah in magija zatabov. Tudi vi ...« in se sesede v fotelj. Robert začuti olajšanje in hitro pride k sebi. Zgroženo opazuje Borisov siloviti nalet jeze z besnečimi strelami. Boris besno grbanči čelo, stiska zobe in v slepeč ovoj še tesneje oklene v belino odetega moža. Borisove oči rdeče žarijo, ustnice se mu razležejo v nasmeh, med zobmi priprtih ust preskakujejo drobne razelektritve in s prsti filigransko dirigira lovke hromilnega uroka: »Vaša svetost, pomanjkanje ponižnosti je vaša najhujša napaka! Ne morete sedeti na dveh stolih in se delati, da sedite na travi!« Luigijevi uroki izginejo. James počasi vstane in se gladi po tilniku. Obraz mu reže bolečina glavobola. Zmedeno pogleduje, zdaj proti ujetemu Luigiju, zdaj Borisu in se plaho spogleda z Robertom in Mary. Boris ne opazi ničesar okoli sebe. Vso svojo pozornost posveča hromljenju moža v belem: »Prav imate, rezanje metastaz je boleče opravilo!« Robert se spogleda z Mary: »Če bo tako nadaljeval, ga bo skuril. Popolnoma ga je prevzela piromanska vnema. V hiši nočem mrtvega Svetega očeta.« Boris začuti Robertove misli in popusti pritisk. Luigi otopelo obsedi in stekleno zre predse. Desna roka se mu nenadzorovano trese, leva okamni nekje v višini oči, kot bi se hotel prekrižati. Prsni koš se počasi dviga in spušča. Robert zaskrbljeno stopi do sina in ga prime pod roko: »Si dobro?« James zajeclja: »Plaval sem sredi grozljivih nočnih môr! Ko bi vedel, kaj vse sem doživljal. Oči oprosti, nisem se mu mogel upreti. Bil je,« pogoltne besede in pogled mu pade v tla. Robert ga potreplja po hrbtu: »Vem sin! Bil je premočan za vsakega od nas. Njemu se zahvali, on te,« in Borisu nameni pogled hvaležnosti, »je rešil iz objema teh môr.« Boris trpko prikima: »Vsi trije smo ga. Naj vam torej predstavim morilca petih aganealov in vsaj enega kerkeša. V napuhu si je predstavljal, da je zlahka prevaral damejahe, aganeale, mene in tudi Elejlo. Postavil se je nad vse in sanjal o lastni vsemogočnosti. Kerkeš in aganeali ne morejo sobivati, lahko so samo skupaj ujeti. To ga je na koncu pokopalo. Vsak od nas treh mu je to na svoj način pokazal.« Robert se privoščljivo zareži: »Močnejši od damejaha! Pa kaj še! Izprašili smo njegovo sveto rit,« in se resno obrne k Borisu. »Saj ga ne boste pustili takšnega katatoničnega,« in kislo doda. »Naj pokličem 112 in jim povem, da je pri meni po naključju obležal Sveti oče?« »Brez skrbi - kmalu bo oživel. Postavi se vprašanje - Kje se konča samovšečni egoist Luigi in kje se začne Elejlin pion? Zagotovo je v Elejlini mreži. S svojimi gorilami je samo v resetu in ob vnovičnem zagonu se ne bodo ničesar spominjali. V podobi Janeza Aleksandra bo nadaljeval svojo misijo združevanja krščanstva, saj v tem ni nič slabega. Njegove moči so nedotaknjene.« Mary se nasmehne: »Zakaj bi ga pustil z močmi?« Boris se namrdne: »Vzel sem mu samo del iniciative in seveda spomine na našo čajanko. Če bi ga onesposobil, bi pritegnil Elejlino pozornost. Čeprav se vidi v vlogi gospodarja, ki je vse potegnil za nos, je le služabnik na dvoru velikih. Omogočil sem si zadnja vrata za vstop v njegov um. To je za zdaj dovolj,« in zlovoljno odkima. »Kje je ta hipokritski lopov našel pihanje na dušo z družino? Postani uspešen mož in oče. Pa kaj še!« Robert nestrpno vskoči v besedo: »Elejlin dvor nima nič skupnega s tem pavjim princem v belem. Pomemben je kot dleto v tesarjevi roki. Pač orodje.« Boris trpko odvrne: »Umor Janeza Pavla III in izbor Luigija Falconeja za novega svetega očeta je del Elejlinega načrta. Luigi je sem našel tako, kot jaz, sledil je magiji. Njegov cilj,« in se obrne proti Mary, »sta sibeta. Je to njegov zasebni projekt ali Elejlina volja? Ne vem, a vsekakor je jasen znak!« Robert trpko prikima in se spogleda z Mary: »Elejla končuje svoje priprave na zadnjo vojno naše dobe. Ker je njenemu princu v belem spodletelo, bo po dragocenosti poslala nekoga močnejšega. Brez védenja o lokaciji vseh dragocenosti ne bo začela vojne. Samo še eno stvar morate narediti.« in prepusti besedo Borisu, ki mehko nadaljuje Robertovo misel: »Morate mi predati oba sibeta! Če mi ju ne predate, gotovo ne boste dočakali polne lune. Naslednji lovec bo doslednejši,« in se spogleda z Robertom. »Želite tvegati, kaj vam bo storil močnejši Elejlin služabnik?« Mary skloni glavo. V njeni duši besni boj. Robert globoko vdihne in tiho zamrmra: »Dajte mu prstana. Zdaj sta nepomembna. Rešite se tega bremena zaradi varnosti, svoje in moje, a vi,« in ogovori Borisa, »prstana odnesite čim dlje.« Boris prikima. 5. Mož, žena in dva prstana Tek tjeit šanit en'marid. Ne verjemi govorici zrcala. Tri limuzine s svetim očetom in spremstvom speljejo s posestva. Vljudnostni obisk zaradi podpore novi škofiji Katoliške cerkve je zaključen in Sveti oče Janez Aleksander se vrača v London. Tam se bo udeležil zaključnih pogajanj in na koncu bo, skupaj z angleškim kraljem, razglasil združitev Katoliške in Anglikanske cerkve. Uspeh ... Avto potegne izpred dvorca. Robert in James pomahata v pozdrav. Med vožnjo ga kljuva občutek nedorečenosti, nekaj se mu izmika. Iz glave mu je ušlo nekaj podrobnosti obiska. Saj ni pomembno. K materi Cerkvi se bo kmalu vrnil pomemben izgubljeni sin. Boris prekine molk in ravnodušno vzdihne: »O Robertu bomo še slišali.« Mary prikima: »Zagotovo bo na koncu časov vstopil v javnost.« Boris prikima: »Vsekakor. Kaj boste počeli? Gotovo se vam je s srca odvalil velik kamen.« Mary nekaj hipov molči, zatem tiho odgovori: »Ne vem še. Mogoče bom zbrala vse o tej nori zadevi in izdala kakšno knjigo. Svet mora vedeti za svoj konec.« Boris se nasmehne: »Še prehitro bodo izvedeli. Najbrž se bo zgodilo, še preden boste knjigo poslali prvi založbi. Ko dobim prstana, se moram posvetiti še preostanku dragocenosti. Ko jih zberem, bom razčistil podrobnosti glede Pemeja.« Mary trpko vzdihne: »Torej mislite izvesti Pemej?« Boris zamišljeno odkima: »Najprej se moram dokopati do resnice. Razrezati moram mrežo laži. Vse Robertove besede verjetno niso čista resnica, a vsaj nekaj je res in že to je dovolj.« Mary vzdihne: »Glede Pemeja in žrtve mu verjamem. Gre za princip simetrije. Eno samožrtvovanje se izravna z drugim. Tudi sama sem v manuskriptih našla podoben pomen besede Pemej. Elejla je esenca, utelešenje Megšelema, lupin sveta, praznine, ki obstaja trenutek za našim svetom. Elejla nima lastne substance, je samo iluzija, prilepljena na naš svet. A iluzija je včasih prepričljivejša od realnosti. Raje verjamemo sliki v ogledalu kot samemu sebi. To je dojel tudi Robert, sicer ne bi preživel in se tako spretno skrival.« Boris zaskrbljeno prikima: »Hodimo po tankem ledu med eno in drugo stranjo. Elejle ne bomo zlahka prevarali. Hitro bomo priča njeni naslednji potezi. Vsaj del dragocenosti bo na varnem. Zagotovo ne mislim umreti zaradi nekaj stoletij časa,« in bolj zase vzdihne. »Če mi uspe Elejlo presenetiti, sploh ne bo vojne.« Avto brzi po podeželski cesti. Še nekdo motri ... Silni vrvež metropole prinese manjši pretres po nekaj dneh mirnega podeželja. Pisana parada vonjav narave se umakne siloviti aromi mesta. London je živahno in aktivno velemesto. A blišč metropole se že čez tri postaje podzemne železnice umakne bedi tretjega sveta. Mary ga pripelje v precej neugleden predel. Srečujeta se z upadlimi, brezizraznimi očmi, oropanimi vsake iskre upanja na boljši jutri. Možje, žene, starci in otroci – vsi kažejo isto brezizhodnost. Boris tiho komentira: »Kot bi hodil po projekciji devetnajstega stoletja. Kako se lahko sredi Londona dogaja kaj takšnega?« »Nostalgik bi rekel, da so se vrnili stari časi. Žal so se vrnili na napačen način,« in se kislo nasmehne. »Na srečo tebe in tvojo drago najbrž čaka drugačen svet.« Stisne ustnice. Prisotnost prečesava bližnje ljudi. Povsod samo obup, strah, žalost in jeza. Obkroža me pogon Elejline moči. Kako je lahko Kensington High Street padel tako nizko? Mary ga pripelje pred značilno poslopje s čudežno osveženo fasado, na kateri prepozna neugleden, obledel in delno izbrisan napis z besedo hotel. Vstopita skozi površno obnovljena vrata. Borisa prešine – očitno imajo tu drugačno razumevanje besede hotel. Drugačna prisotnost se za hip pojavi in znova potuhne. Mary pred vhodom skomigne z rameni: »Še vedno je enako neugledno, kot se spomnim,« in znajdeta se v zanikrni restavraciji. Urno jo prečkata do recepcije. Boris se nakremži, ko mu nos udari vonj prevečkrat uporabljenega olja za cvrtje: »Kam greva? Mislil sem, da so sibeti,« a ga utiša: »Samo za mano in ne buljite v ljudi, saj nočete težav.« Boris sprijaznjeno skomigne z rameni in ji sledi. Povsod so očitni znaki amortiziranosti že pred davnimi leti. Precej miz je zasedenih, vse z neugledno oblečenimi ljudmi vseh ras, starosti in spolov. Mary vzdihne: »Ko bi vedeli, da bo kmalu konec. Vsa ta gomazeča množica ljudi ...« Boris trpko prikima: »Ti ljudje že živijo konec sveta. Ta napetost, povsod jo je čutiti,« in prečkata podboje nekdaj nihajnih vrat. Znajdeta se v nekakšnem salonu, če lahko tako imenujemo velik prostor z zdrajsanimi fotelji in obtolčenim točilnim pultom. Osredotoči se na velik ekran predpotopne televizije, temelječi na muzejski, LED tehnologiji. Zabrisana slika z nenaravnimi barvami je središče pozornosti precej nemirne množice gostov. Razburjen glas spikerja komentira neko dramatično zaostrovanje. Ujame posamezne besede: »Ameriška predsednica je znova zaostrila retoriko, a evropska vlada ji ne ostaja dolžna ... Vse sredozemske države, razen Egipta, izražajo podporo Evropski zvezi ... Celo Izrael ...« Boris na ekranu prepozna Ljuba Svetnika. Mary kislo komentira: »To bo tvoj tast.« Boris skomigne z rameni: »Lucija je vse, kar je v poročilih, napovedala v diplomski nalogi, ki jo citirajo vsi analitiki. Baje je njena naloga nekakšna politična verzija Nostradamusovih prerokb.« Mary odkima: »Malce sem izven scene. Saj razumete,« in pokaže na neugledna vrata: »Tam sva shranila prstana.« Ob pogledu na zanemarjena vrata z napisom, ki mu manjkata dve črki in ne dajejo niti najmanjšega občutka varnosti, začudeno vpraša: »Tej luknji sta zaupala najpomembnejše dragocenosti sveta? Nekakšni sobi?« Mary se skrivnostno nasmehne: »Tod jih nihče ni iskal. Kot sem rekla, ta ustanova se nikoli ni hvalila z ugledom in uglednimi strankami. Nihče pa ni vtaknil nosu v to zanikrno luknjo. Od krize tridesetih je ta ustanova samo še nazadovala. Še klošar jim ne bi zaupal svojega ponošenega plašča. In najpomembnejše od vsega,« se ji obraz razširi v zadovoljen nasmeh, »seznam strank vodijo na roke, računalnik ni povezan v nobeno omrežje. Saj poznate bančni kolaps iz sredine štiridesetih. Če nisi v omrežju, te ni. Vatikan je preko svojih tajnih in malo manj tajnih izpostav gotovo preiskal vse banke in ostale ustanove s sefi.« Boris smehljaje odvrne: »Navihano! Beznici s sobami za pokopališke kurbe in klošarje rečete ustanova. Ste prepričani, da prstanov niso prodali za dve šilci močnega?« Mary se kislo nasmehne. Vstopita v starinsko opremljen prostor (beri: prostor, napolnjen z odpadno kramo). Precej baročno zaobljena ženska nedoločljivega porekla ju strogo odmerja. Njen cvet mladosti je že v pradavnini odpotoval v družbi cenenega alkohola, ki je na njenem obrazu pustil malce grozečo zariplost. Še najbolj je podobna gospodarici klošarskih kurb in žigolov ... Vonji, ki mu butnejo ob obraz, naredijo v želodcu manjši gejzir muke. Niti običajni vljudnostni dober dan mu ne gre, da bi razbil molk pričakovanja stekleno motreče matrone. Nekaj časa se tako opazujejo, ko ju grobo ogovori: »Sta zgrešila sanitarije? Bob ne mara onegavljenja na sekretu. Sobe so pri recepciji. Dovolj so poceni tudi za fuka željne klateže,« in se z debelimi rokami grozeče nasloni na pult. Mary se ji nasmehne: »Nisva prišla zaradi hotelskih uslug. Oprostite, če sva dala napačen vtis. Tukaj imava bančne opravke,« in iz ponošenega nahrbtnika potegne ključ, zavit v listek s kodo. Oboje izroči nezaupljivi ženski: »Tole bi rada dvignila.« Ženska sunkovito zgrabi ključ z listkom in z muzejskim skenerjem odčita kodo. Kamnina njenega obraza se omehča in jima namigne: »Samo trenutek,« nekaj odtipka na predpotopnem terminalu in preplavi jo presenečenje. »Tole pa ima brado. Dolgo vas ni bilo. Ste se izgubili? Po krizi v petdesetih so premnogi preprosto izginili, a njihovi predali nam samo zasedajo prostor. A kaj naj? Gospod Hirzaj je izredno občutljiv na pogodbene obveznosti. Zaupanje je neprecenljiva valuta v svetu, kjer te prevarajo že za požirek sparjenega piva.« Mary naredi nasmeh in na namig sledi okorno racajoči ženski. Z debelimi prsti porine primitivno kartico v režo in vrata škrtnejo. Ponošenost obleke na njej izdaja vsaj pol stoletja zaostanka za zadnjo modo. Obe izgineta v mraku, bog ve kakšne »varne« sobe. Boris se razgleda. Počasi se navadi vonja mešanice cenenega alkohola, izpuhov slabe prebave in površnega (beri: nikakršnega) čiščenja. Povsod starinska oprema, ki že vsaj trideset let ni videla luksuza čistilne krpe, kaj šele česa boljšega. Kartični terminal je naravnost iz muzeja. Ob pogledu na računalnik s prastarim monitorjem in tablico z adapterjem SIM kartice se mu na ustnicah zariše nasmešek. Zakaj ne odprejo muzeja? Več bi zaslužili. Še zidovi niso vsaj četrt stoletja doživeli opleska. Varnostna kamera je, milo rečeno, precej retro. Zagotovo nima kartice. Tudi vse drugo je iz nekih davno minulih časov. Mogoče je prednost ravno ta retro, nepovezanost v sodobno omrežje. Mary in ženica se vrneta. Mary v rokah drži preprosto, oziroma, bodimo pošteni, zanikrno škatlo. Po zaključnih vljudnostih zapustita sobo, prečkata »salon« in se urno odpravita na ulico, napolnjeno s popoldanskim vrvežem delovnega dne. Obkroža ju beda brezpravnega delavskega razreda in nanju pritisne teža obupa in nemoči. V starih zapisih je ta ulica veljala za uglednejšo. Boris prekine tišino: »Kje ste našli to, tako imenovano banko?« Mary odvrne: »Ta ustanova je otrok časa svojega nastanka. Napis nad vrati je že precej zbledel. Včasih je besedi Hotel delala družbo še beseda Banka z imenom lastnika, Ahmeda Hirzaja, sina afganistanskega begunca. V tridesetih letih so delili licence vsem z dokazilom o lastništvu milijona funtov kapitala in najmanj polovico so morali plasirati v takrat bankrotirani City. To so bili res nori časi. Veliko jih je propadlo po zaostritvi zakonodaje konec štiridesetih, ne pa gospod Hirzaj, ker se je prilagodil. Obdržal se je, ker je znal s strankami, ki so potrebovale specifične storitve. Recimo stranke, ki nočejo biti zabeležene v omrežno povezani napravi.« Boris skomigne z rameni in nadaljujeta po siromašni ulici, polni izgubljenih duš. Pohitita do najbližje postaje podzemne železnice – High Street Kensington Station. Boris čuti poglede opreznih pripadnikov in pripadnic oborožene policije. Okoli postaj jih je polno. Utrne se mu misel ... To je del tistih devet odstotkov, ki ščiti zgornji odstotek. »Najdiva kotiček, kjer ne bova padla v oči.« Mary se kislo nasmehne: »Zadostovala bo vsaka beznica.« Po dveh prestopanjih izstopita v malce živahnejšem in uglednejšem predelu. V pubu izbereta miren in izoliran kotiček. Tukaj je čisto drugačno vzdušje. Boris najprej previdno preišče okolico: »Vseeno morava biti previdna.« Mary trpko prikima: »Verjetno nikoli ne bom imela popolnega miru.« »Ko mi boste predali dragocenost, bom poskrbel, da ne boste več tarča. Namesto skrivanja se boste lahko posvetili slovarju vilinščine in ostalim odkritjem iz votline.« »Kako boste to poskrbeli?« »Boljše in predvsem varnejše vam bo v nevednosti. Lovci bodo vedeli, da so dragocenosti pri meni in že to bi vas moralo zaščititi.« Naveličano prikima in Boris spusti pogled na škatlo. Pristopi natakar in naročita. Mary porine škatlo na njegovo stran mize: »Tukaj je. Zaradi tega sem šla skozi vsa nadstropja pekla. Manjka mi samo še rokovanje s peklenščkom, a to me čaka,« se kislo nasmehne, »ko mi odbije ura. Kako lahko tako majhna škatlica prinese toliko gorja? Neverjetno! Nisem verjela, da bom to priznala, a po dolgih letih končno čutim nekakšno olajšanje,« in sproščeno zavzdihne. »Zdaj sem osvobojena.« Boris razumevajoče prikima: »Vaše breme je prešlo name. Predolgo ste živeli v strahu,« seže po škatli, jo potežka, bliskovito prečeše okolico in jo spravi v nahrbtnik. Po krajšem kramljanju o nepomembnostih se razideta. Pred pubom si sežeta v roke. Začuti njeno hrapavo dlan: »Žal nisva najbolje začela. Želim vam samo obilo sreče,« in ji nameni nasmeh iskreno dobrih namenov. »Končajte svoje delo, objavite skrivnost, ki tako ne bo več skrivnost. Samo pohitite,« in navihano zaključi, »kajti konec je blizu.« Tudi njej se utrne iskren nasmeh: »Hvala. Res je. Nisva dobro začela, a sva vsaj dobro končala.« Kreneta vsak v svojo smer. Med odhajanjem pomiluje žensko, veliko prestaro za svoja leta. Vsa ta dolga leta strahu in izgorevanja za magijsko zaščito so pustili sledove na njeni razrvani duši. Mogoče bo našla mir. Naj ga. Hitro se odloči za čimprejšnji odhod iz Londona. Zlasti po izkušnji osiromašene četrti ga objame popolna nemoč, nezmožnost za ukrepanje. Težko prenaša gomazenje neskončne množice. Sveti oče si je zagotovo povrnil moči. Ne bo se spomnil srečanja pri Robertu, a se bo še vedno zavedal lova na sibete. Začuti olajšanje ob možnosti, da sta s sirom Robertom mogoče uspela osvoboditi ujete aganeale. Prevzame ga zavedanje, da je kerkeš v Luigijevi duši ostal nedotaknjen. Natančno si v mislih prevrti zadnje trenutke dvoboja s Svetim očetom. Kerkeš se je v odločilnem trenutku umaknil. Pojavil se je goreči obraz in izpuhtel v sijoči točki. Zakaj? Prestreli ga strah, da kerkeša sploh ni hotel uničiti. Nekaj v njem se je upiralo ugonobitvi strastne sile kerkeša, ki slepo sledi volji damejaha. V nekem trenutku je začutil celo nekakšno naklonjenost do divje emanacije zataba. Objelo ga je nenavadno občudovanje do silnosti gorečega obraza. Prešine ga ime ... Meririm. Kljub vsemu se je dokopal do izgubljenih sibetov in samo to je važno. Preostanek je pri Amrokhu Gideusu. Ves čas, odkar sta z Mary zapustila dvorec sira Roberta, se v njem izmenjata dve vrsti prisotnosti. Neprekinjeno ga stiskata dve strani istega. To ga bega. Potem je tu Pemej. Kaj je resnica? Komu verjeti? Globoko v sebi, pod pokrovom običajnega sebe, se skriva strašen odgovor. Čeprav ga odriva, se vztrajno vrača. Pemej je zdaj bližje. Mi je Marko zamolčal bistvo in me pravzaprav usmerjal proti smrti za blagor obstoječega sveta? Je ta sploh vreden ohranitve? Naenkrat ni več prepričan o črno-beli delitvi na božje in anti-božje. Vsekakor za odhod v Drugotnost potrebuje mir. To mu lahko zagotovi samo odmaknjenost od prevelike gneče. Socialni inženiring je v zadnjih letih kapitalizma postal najdonosnejša in najbolj iskana sociotehnološka veščina. Vse pomembne politične sile so potrebovale tehnologije vse bolj specializiranih tehnoloških podjetij. Zaradi svoje sposobnosti povezovanja vodilnih finančnih managerjev s strategi političnih skupin je v zadnjih letih naravnost blestela multinacionalka Global Media Corporation (GMC). Njihova strategija t. i. optimizacije kadrovskih sistemov se je izkazala za izredno dobičkonosno. S pomočjo glavnih lobističnih družb so uveljavili zloglasni Zakon o fleksibilizaciji in optimizaciji delovnopravnih sistemov. Ta zakon je doživel različne oblike izvršnih aktov v državah članicah Zveze. Implementacija v slovenski pravni sistem je ... V Ljubljani, 7. 11. 2148 Dr. Peter Kolman 6. Kraljica in Odrešenik Lepapal ed rev en'zerak le en'aerdah jitetit. Zvezda si z orbito v ritmu strun. Drugi pomladni mogos je čas eksplozije življenja. Sneg in led samo še v senci visokih vršacev zadržujeta novo življenje. Marko in Berta čemerno sedita in opazujeta vrvež okoli Borisa. Odkar je prišel iz Anglije, je spremenjen. Tam je doživel nekaj, kar ga je nekako spremenilo. Njegove energije so ... drugačne, pravzaprav popolnoma tuje. S kretnjo iz šotora odslovi vse prisotne. Oprezno vstopita in pusti ju nekaj časa čakati. Zakaj? Marku ne uidejo fedajini v bližini. Končno ju, brez kančka radosti, zaskrbljeno premeri: »Zagotovo imata vprašanja, a moja so pomembnejša. Torej, najprej sprašujem jaz. Zmenjeni?« se mu zariše sled nasmeha. Marko komaj zadržuje bes. On sprašuje? Zaslišuje? Boris trpko pihne: »V Angliji sem od raznih ljudi izvedel marsikaj. Veliko od tega mi mogoče ni dano védeti. Naj začnem z znanim. Oba vesta, da so naših pet kolegic in kolegov pokončale Sandra in njena nesrečna druščina,« in Marko mu vskoči v besedo: »Zakaj zdaj o tem?« Boris presliši opazko in dvigne glas: »Zmešanke so jih pokončale, ker jim je to omogočila, kako naj rečem, čudežna inspiracija, dobljena od vašega pajdaša Luigija Falconeja, zdajšnjega Svetega očeta Janeza Aleksandra,« in v Marka zapiči srep pogled. »Prvega svojega imena. Ste vedeli, da je tudi pomemben zaupnik Elejle?« Marko in Berta se pretreseno spogledata. Zastane jima sapa. Boris ju ravnodušno opazuje. Berta hoče nekaj reči, a ji besede izpuhtijo v izdih. Nemočno se spogleda z Markom, ki se sključi, kot bi se nanj sesedla dvojna teža let in brezizrazno zre nekam predse. Boris z živahnimi očmi spremlja reakcijo obeh Čuvajev. Kočno Marko zbere moči za odgovor in trpko vzdihne: »Sveti oče ni moj ali Bertin pajdaš.« Boris mu grobo seže v besedo: »Ni?« in sikne. »Čudna definicija odnosov, saj ste skupaj, z roko v roki, po Angliji lovili prstane,« seže v žep in pred njima razpre dlan z enakima prstanoma. »Tukaj ju imam po svoji zaslugi, ko sem poleg študijskih obveznosti sledil razdejanju, ki sta ga s pajdašem Falconejem uprizorila pred četrt stoletja.« Marko in Berta zgroženo stiskata ustnice. Od šoka ne najdeta besed. Res je! V Borisovi razprti dlani sta iskana sibeta. Marko v žepu zagotovo išče neobstoječo pipo. Boris mehko nadaljuje: »V Angliji sem med drugim sodeloval na zanimivi čajanki. Čaj sem srebal v družbi vašega družabnika Falconeja, nesrečne doktorice Mary Smith in aristokrata, zagotovo ga poznate, sira Roberta Charlestona. Nista ravno nevedna angelčka. Zlasti ne vi,« zapiči oči v Marka. Zenice mu oblije rdečica žara temne magije in ledeno nadaljuje: »Svoje dni ste ravno v Falconejevi družbi razgrajali po Charlestonovi zasebni posesti in v božje naročje poslali nekaj zasebnih varnostnikov in mimogrede spravili z bogom uveljavljenega arheologa doktorja Neila Dicksona. Dokumentacijo ETF o tistem dogodku sem ogulil do kostnega prahu!« Marko in Berta zardita in se znova spogledata. Šotor objame nova doza neprijetnega molka zadrege. Marko besno piha, Berta nemočno pogleduje med Markom in Borisom, ki ji nameni kratek pogled in se zareži: »Malce zmedeni ste, a to se vam ne bi smelo dogajati,« pripre oči. »Čutim uroke, s katerimi se hočete pomiriti. Res šmentana reč, ko se razve za stare ljubezni, ki bi jih radi pozabili. Gotovo se spomnite nesrečne doktorice Mary Smith. Magija zatabov, strah in jeza so jo pojedli od znotraj in zunaj. Zdaj je komaj kaj več od pomilovanja vredne razvaline,« in zamahne z roko, objame ga drugačna prisotnost. »No, ne bomo zdaj o zgodovini, saj ste jo živeli, a jaz sem o njej bral. Sir Robert Charleston je preživel in zaradi njegovih veščin se je do danes ohranilo, kar bi moralo izginiti v takratnem brutalnem napadu. Z mano je podelil mnoge zanimivosti. Verjetno si mnogi želijo, da bi njegovo védenje končalo v grobu in zlasti,« in se zareži, »da ne bi prišlo do mene.« Berta vskoči: »Boris, ta tvoj ton mi ni všeč. Srečna sem, ker imaš oba izgubljena sibeta. Ker vemo, kje je preostanek dragocenosti, se moramo dogovoriti, kako jih dobiti.« Boris nekaj časa molče opazuje njuna pričakujoča obraza, zatem se glasno zareži: »In potem? Mi želita zdaj končno reči, kaj me čaka, ko dobim dragocenosti?« Marko jezno sikne: »Kaj te čaka? Trava in manipulacije sta te popolnoma zmešali! Vse, ...« a besede zastanejo v grimasi besa. Še Berta je zgrožena zaradi Markovega izbruha jeze. Boris mirno posluša, na koncu se mu zareže plitek nasmeh zmagoslavja: »Kdaj bi mi izvolili povedati to, kar sta mi izpovedala vaš soborec Luigi in sir Robert?« Marko besno skoči na noge. Fedajini na Borisov namig ostanejo mirni. »Kaj sta ti povedala? In nehaj že s ...,« a ga Boris prekine: »Naj vama pomagam. Pemej je obred samožrtvovanja, torej končanja mene v službi miline in dobrote krasnega sveta. Seveda ne bi verjel samo plemenitemu Robertu, a je isto na svoj arogantni način izpovedal še Luigi. Žalostno, ker sem moral izvedeti na ta način. Res žalostno,« razočarano vzdihne. Marko sunkovito diha. Kapljice znoja se izlijejo po razbeljenem čelu. Bertin pogled pade v tla. Oba molčita. Boris se kislo nasmehne: »Verjamem, da vama je muca snedla jezik. Zdaj je marsikaj bolj razumljivo. Carstvo Elejle najlažje pometete pod preprogo z mojim pribitjem na križ. Je tako?« v oba usmeri trd pogled. Oči mu rahlo zažarijo: »Kakšna presenečenja me še čakajo? Bomo na veselico ob zori nove dobe povabili še Amrokha Gideusa, Aldusa Simidala in Elejlo ter skupaj zaplesali sirtaki?« Marko se umiri z globokim dihanjem in previdno izbira besede: »Seveda gre za žrtvovanje, magijsko žrtvovanje. Saj dobro veš, kaj je magijska smrt!« Boris se zresni in ledeno sikne: »Ne leporečite! Vsi govorijo o fizični krvni daritvi! Nihče ni omenjal alegoričnih ali metafizičnih dimenzij, samo živo puščanje krvi za lepši jutri, pravzaprav ravnotežje puščanja čisto prave krvi. Samo tehagace povežem s sibeti, si spustim kri in obstoječemu svetu bo zagotovljenih nekaj novih stoletij!« in vanju uperi žareče oči. »Vendar,« rahlo dvigne glas, »nekako ne verjamem v svoje končanje, vsaj ne zaradi podaljševanja življenja tega usranega sveta. Ne, te zgodbe nočem podaljšati, saj je njen konec že spisan. Imata kakšen protiargument? Zdaj je čas za dejstva.« Oba nekaj časa molčita. Mrzlično iščeta besede. Končno spregovori Berta. Naredi mehak obraz in z žametnim glasom poskusi razložiti: »Krvna daritev je samo najskrajnejša opcija, ko je ravnotežje že toliko s tečajev, da odpadejo vse druge opcije. V času zadnje vojne med nebesi in peklom so nebesa svojega favorita poslala skoraj tristo let po začetku Elejline vladavine. Tokrat je drugače. Rojena sta skoraj hkrati, v istem svetu. Prej se je zgodilo in prej se bo končalo.« Boris zoži pogled in tiho zarenči: »Od kdaj veste, da sva vrstnika? O tem se nismo nikoli pogovarjali.« Berta nekaj časa lovi besede, a jo prehiti Marko: »V gosto poreklo Elejle sem sumil že davno pred tvojo indigo teorijo, pravzaprav še pred našim prvim srečanjem.« Borisu znova pordijo oči. Tudi Berta izbulji oči v znamenju presenečenja: »Kaj?« skoraj soglasno vprašata. Marko lahkotno prikima: »Tako je. Ravno zato ti nisem nasprotoval. Saj še nisi pozabil, kako sem brzdal naše pokojne kolege. Vedno sem te podprl, tudi takrat, ko so drugi ogorčeno nasprotovali. Zelo dobro veš,« sikne. »da si vse dosegel zaradi moje podpore. Vse to,« se ozre po šotoru. Borisu se omrači obraz, oči mu zažarijo v ognju kristalne magije: »Vsi ste se zavili v celofan neiskrenosti in blefiranja! Vsi! Kaj pa moja starša? Elejlini ju niso. Kdo ju je? Naj ugibam z an, ban, pet podgan?« Marko jezno odkima: »Tega nama ne moreš naprtiti! Tako z,« globoko diha, telo se mu napne, žile na vratu izstopijo, a stavka ne konča zaradi Borisovega vročičnega vdora v besede: »Raje prenehajte! Starša sta bila napadena pred posegom v Vojniku! Kdo je vpleten? Je bil vaš Luigi?« in s kretnjo ustavi fedajine. Marko zakriči: »Dovolj! Ne bom dovolil teh podtikanj! Presneti,« a ga Boris znova ledeno prekine: »Kakšen presneti?« in znova ustavi fedajine, ki se premaknejo proti središču šotora. Vrnejo se na svoja mesta. Marko opazi to malenkost: »V tem šotoru si lahko frajer! Ti nesrečni edamiti še ne vedo,« pogoltne slino. »Res si nekaj novega! Presneto novega in nevarnega!« Boris odmahne in mirno navrže: »Ne vem, kaj je tako nevarno? Moje védenje tega, česar ne bi smel vedeti? Vse se odvija v skladu z mojimi načrti.« Marko vzdihne: »Za kakšno ceno? Dokler smo mi vodili zadeve, smo imeli enega sovražnika, zdaj imamo dva, oba enako močna in smrtonosna. Ubogi Edamiti, ko jih bo zadelo.« Berta ga poskuša ustaviti, a on ne neha: »Kar pozabi na svojo noro idejo, da bo vilinska rešgeja prišla na okupirano sveto vilinsko zemljo! V najboljšem primeru se ne bo nič zgodilo, a v manj dobrem primeru bodo legije golemov s podporo pravih vilinskih lemikov in aeralov s sveta izbrisale tvoje orožno rožljanje. Okitil si se s titulo diktatorja. Potem si še princeps primus! To je vendar častna titula in ne jekleni stisk dobro plačanih legij! Naj ti razložim verjetni scenarij. Rešgeja se verjetno ne bo mazala s pokolom zavedenih nesrečnikov. Ukrepala bo modro. V najboljšem primeru bo poslala skrajno vljudno pismo zavrnitve. Kaj boš storil,« zmagoslavno dvigne glas, »če pride ultimat s podpisi vseh kraljestev Mealkuda? Boš kar vsem zagrozil? Koliko časa bo minilo od takšnega ultimata do upora v Dilualu?« in kljubovalno dvigne brado. Boris se potopi v fotelj in se zmagoslavno zareži: »Rešgeja bo prišla. Počakajmo še malo in sami se boste prepričali. Zakaj bi ugibali tik pred zdajci? Velja?« Vmeša se Berta: »Dajta no, nehajta s tem,« in mehko pogleda nenavadno mirnega Borisa. »Opravi, kar misliš. A kaj, če se Marko ne moti? Imaš v rokavu rezervni scenarij?« poskuša delovati pomirjujoče, spravno in obrne glavo proti Marku. »Posvetimo se bistvenejšim zadevam!« Boris se ledeno nasmehne in zlovoljno odvrne: »Gospa Berta, vilinska kraljestva so žal daleč od svoje nekdanje slave iz časov zlatega eona. O tem sem popolnoma prepričan.« Berta razočarano vzdihne: »Preveč si prepričan o svojem prav. To ni podobno Mešarahu. Tudi,« a jo nevljudno prekine: »Vem, kaj želite reči. Elejla sledi samo svojim strastem in za to uporablja različne posrednike. Izkorišča slabosti ljudi. Ob soočenju slabosti in vrlin vedno zmaga slabost. Vse to vem! Sam El ve,« zlovoljno nadaljuje, »kaj vse mi še prikrivata. Prave identitete Elejle sicer ne vem, a zagotovo je ves čas nekje v moji bližini. Ne napade, čeprav bi lahko. Nekaj čaka. Mogoče želi, da zberem vse dragocenosti. Ne vem, a bom izvedel. Tako ali drugače. Janez Aleksander, prvi svojega imena, me je rotil, naj vse skupaj nekam pošljem in se posvetim družini. Kaj, če se res tako odločim? Preprosto,« in vzdihne, »vržem prstana v Savinjo in odkorakam pred oltar.« Marko in Berta nemo odkimavata. Marko vstane in prisilno mirno reče: »Greva zdaj. Saj se bo vse samo uredilo in potem bomo nadaljevali pogovor. Dajmo času čas.« Boris se spogleda z Berto in vstane: »Pazita na patra Klemena. Elejla gotovo čuti anomalijo zaradi njegove telesne prisotnosti. Da sta ga privlekla sem, zagotovo ni vajina najboljša poteza. Pri vseh svetnikih, živo telo gostega vesolja s kontaminiranim umom sta parkirala v središče odpora proti Elejlinem carstvu. Kjer sta ga našla, tam bi ga morala odrešiti.« Marko in Berta brez besed zapustita šotor. Občutke sta potlačila globoko v sebi. Pater Klemen ne ve, kaj bi z rokami. S svojimi malce prevelikimi ušesi je podoben ponesrečenemu mešancu med vilincem in človekom. Nikakor se ne znajde v tem svetu na meji med rajem in peklom. Ves čas čuti zov sile z Vzhoda, a čuječni stražarji so mu preprečili vse tri poskuse bega. Moram na vzhod. Tam me čaka odrešitev. Samo priložnost ... Berta in Marko ga strogo ošvrkneta in nadaljujeta pot do roba tabora. Ves čas sta deležna vljudnega spremstva fedajinov. Marko jezno pihne: »Presneti mulc! Vse bo pokvaril. Dva tisoč let smo gradili pot vrnitve Elejle v žareče središče Megšelema, a on bo vse pokvaril. Nasedel je lepozvočnim iluzijam. Kako je sploh našel Mary, Roberta in Luigija? Moral bi počistiti in se dokopati do dragocenosti. Tako bi bilo za vse najbolje,« in jezno zakrili z rokami, »Zakaj se je vse zapletlo?« Berta zaskrbljeno odvrne: »Marsikaj bi se moralo odvijati popolnoma drugače.« Marko zavzdihne: »Žal na vse nimava vpliva. Zatabom lahko moč vzame samo Pemej. Alternativa Pemeju je dolgotrajna vojna. Takšna vojna z nejasnim koncem bo popolnoma spremenila razmerje sil. Lahko tvegamo? Ne moremo,« trdo pribije in jezno piha. Berta ga pomiri: »Ne razburjaj se. Počakajva.« Marko se namrdne: »V skrajnem primeru imam pripravljene alternative. Čeprav se mi upirajo, so v igri. Žal.« Boris je običajno oblečen v preprosta oblačila svečenika, čeprav se je dal po zmagi v kratki državljanski vojni imenovati za princeps primus. Ves čas je v bližini konzul Diluala, Aecij Palanis. Seveda je obkrožen tudi s svojo stražo - centurijo smrtonosnih fedajinov. Brezhibno, po straneh neba, so urejene vrste šotorov legij Unukh, Eniteja, Aldana in Oronea, veličastnega mešarahovega spremstva. Zastave dežel Konzulata plapolajo na močnem južnem vetru. Star pregovor pravi: »Južni veter je edina stalnica pomladi na severu.« Lemoki legij so postavljeni v špalir ob glavni cesti do mešarahovega šotora. V neposredni bližini so šotori konzula, vodij senatnih frakcij, mahibov legij in pomembnejših legatov. Sveža novost so prapori legijskih patronov, osebnih Mešarahovih zastopnikov. Aecij razmišljujoče zre v Beli zid. Kot sanjska silhueta ločuje svet razburkane sedanjosti od veličine preteklosti. Na vrhu velikanske gradnje sluti čuječno prisotnost kolosalnih stražarskih golemov: »Kaj, če je ne bo? Mogoče je narobe razumela vaše motive. Človeški kratkovečni um težko sledi motivom vilinske nesmrtne modrosti.« Boris stisne ustnice in ležerno odvrne: »Mora priti. V zdajšnjem položaju nima nobenega drugega izhoda. Vse, kar imajo, je ta veliki zid z umetnimi bitji. Zaveda se nemoči svojega umirajočega ljudstva in posledic strastnega oklepanja nesmrtnosti. Njihova mesta so bivališče duhov preteklosti. Že pred davnimi stoletji je otroški živ žav vitalnosti zamenjala letargija starcev in stark v strahu pred smrtjo. Goleme, ki so jih poslali nad nas, smo uničili ali zaplenili. Vedo, da se jih ne bojimo in še huje, niso nepremagljivi. Njihova tragedija je še toliko hujša, ker uničenega ne morejo obnavljati, saj so odrezani od ključnih surovin. Njihovi jakili so z arogantno igro sami odrezali vejo, na kateri čepijo. Naša oblegovalna tehnika je kos tudi na videz nepremagljivemu zidu. Rešgea bo prišla, ker so vilinska kraljestva šibka. Potrebuje nas, ker imajo na vzhodni meji vse agresivnejše, močnejše in predvsem izjemno vitalno Svetovno cesarstvo, ki želi vladati celemu svetu tudi za ceno uničenja tega sveta. Cesarjeva kraljica je za doto pripeljala neskončne horde z arzenalom rušilne vojne tehnike. Vsi vpleteni v tej igri vedo,« in glas mu otrdi, »da do nas vodita dve poti. Ena gre skozi nepredvidljivo divjino, polno ostankov ruševin mrtve slave, in, za sladico, še mimo skrivnostnih škratjih kraljestev. To pot tipa nekdanji cesarjev dvorni knez Artus Orwen. Druga pot poteka po urejenih in udobnih cestah Mealkuda. Cesarstvo lahko za preboj zidu žrtvuje nekaj sto tisoč orkov in kačjeglavcev. Zlahka pogreša tudi nekaj tisoč tzevogov in ostalih nacopranih čudes. Na velikih vzhodnih širjavah ima dovolj sredstev za hitro nadomeščanje izgub. Na vsakega padlega tzevoga bodo prileteli trije novi. Vilinci nimajo sredstev in moči niti za osnovno obnavljanje uničenega. Vsak padli golem je nenadomestljiv, ni ga več, na njegovem mestu ostane vrzel. Vilinska kraljica bo prišla, ker nas potrebuje zaradi varnosti svoje mrtvašnice živih trupel. Če svojih tisočletij ni zapravila za neskončne dvorne spletke, se zaveda, da smo njihovo edino upanje. Samo mi in nihče drug. Vsi drugi so padli. Na vzhodu je Svetovno cesarstvo, tu smo mi, vmes ni ničesar.« Aecij prikima: »Bomo videli, kaj bo iz tega. Upam, da pride in razkrije del svojih kock.« Boris zaupljivo doda: »Moji pogoji so edina rešitev za ostanke tega, kar je še pred tremi mileniji pomenilo svetovno vilinsko nadvlado. Upam v njeno modrost, saj drugega nima,« in frkne. »Mogoče boš nekega dne herot Vilinskih kraljestev. Kdo ve?« Aecija prežame nelagodje in požre slino. Boris se spogleda z Markom in Berto. Za njima se živčno preseda pater Klemen pod budnim očesom fedajinov. Marko ostane namrgoden, Berti se obraz zmehča v prijeten nasmešek. Boris ostane resen, čeprav v sebi sliši glasni krohot zadoščenja. Znova imam prav. Kristali portala zasijejo natanko ob dogovorjeni uri. V nekem trenutku je s kristali obrobljen krog še prazen, v naslednjem sredi njega stoji ženska, obkrožena z nekaj mogočnimi možmi. Upam, da niso glinasti roboti. Oblečena je v sijajni bel oklep, okrašen z razkošnimi ornamenti in znamenji starodavne svetovne vladarske moči. Glavo in vitko telo do komolcev skriva mavrično prelivajoči pajčolan, ki se zaključi v veličastno krono, posejano s smaragdi, rubini in diamanti, kamni najvišjih treh etirjev. Možje spremstva so odeti v bleščeče aurilske oklepe in filigransko oblikovane čelade z modro lesketajočimi perjanicami. Spremljevalec kraljice, očitno nekakšen glasnik, stopi naprej, na sredino prostora in gromko najavi rešgejo: »Njeno veličanstvo Eliana III, kraljica sveta, vladarica Elem Jereda, varuhinja ...« in zatem sledi še dolga vrsta titul. Boris se kmalu naveliča monotonega naštevanja in zdolgočaseno vrti oči. Aecij se trudi ohraniti svečano pozornost. Končno vilinec konča, se vrne na svoje mesto in fedajini v hipu zasedejo svoja mesta. Edamitska Alarejska gardna manipula je pripravljena za pradavni pozdravni ceremonial. Aecij stopi na sredino, se prikloni in kratko najavi: »Mešarah, Aliadah Hamal, diktator Diluala vas pozdravlja,« in se vrne k Borisu, ki se pritajeno nasmehne: »Vidite, prav sem imel. Vse te njene titule so relikt zgodovine. Tako skrivajo svojo šibkost. Vilinska kraljica je predvidljiva kot pijana pička na študentskem žuru.« Aecij presliši Borisovo opazko, saj ne razume primerjave in zadovoljno vzdihne: »Torej so res tako šibki. Naj se tega veselim ali naj me bo strah?« Boris skomigne z rameni: »To bomo šele videli,« in si popravi na vetru plahutajoče ogrinjalo. Marko in Berta sunkovito vstaneta in se priklonita. Do vilinske kraljice, rešgeje, čutita skoraj fanatično oboževanje. Kako da ne, saj je brezpogojna privrženost Nesmrtnim neločljivi del nesmrtnega aganeala. Mogoče je ravno vilinska nesmrtna duša bistveni del aganeala. Kdo ve? Rešgeja je skoraj dvesto let pred Julijem Cezarjem nadomestila svojo umorjeno prednico. Zdaj je zunaj pravljičnega Mealkuda, mogoče prvič v svojem življenju. Marko nejeverno opazuje vilinsko kraljico. Kaj jo je vodilo, da se je odzvala na klic smrtnika? V svet smrtnikov izžareva neizmerno lepoto in milino. Berti na oči stopijo solze. Marko jo objame okoli ramen. Kraljica jima ne posveti pozornosti. Njene oči so uprte v mladeniča, ki je v neizmerno kratkem trenutku obrnil na glavo obstoječi svetovni red. Boris, Aecij in Horij pričakajo goste na koncu špalirja častnega spremstva. Fedajini v črnih oklepih v pozdrav dvignejo kopja s pozdravnimi zastavicami. Centurija bobnarjev in trobentačev zaigra pradavno protokolarno himno dobrodošlice, lemiki svečane manipule se, kot eden, postavijo v pozdravno pozo. Boris išče zakrite vilinkine oči. Tudi damejah blodi okoli z zakritim frisom. Začuti dotik vilinske magije, ki jo nežno odrine – Ne bova se igrala z magijo. Hudith, vrsta pajčolana, nenadoma izpuhti, ostane samo krona, ki trdno stoji na nenaravno belem obrazu z modro poudarjenimi ustnicami in ljubkim nosom. Snežno beli lasje, spretno okrašeni z modrimi in rumenimi prameni, so speti v do pasu segajočo kito. Sinjemodre oči pod temnomodrimi, filigransko oblikovanimi obrvmi obroblja rumeno in zeleno obarvanje, smaragdno zeleno pobarvane trepalnice so najbrž umetno podaljšane. Zagotovo je premazana s čim proti soncu. Na vilinskem obrazu je nekaj čudovitega, pravzaprav čarobno pravljičnega. Če je kdaj sanjal pravljično bitje, je zagotovo bilo podobno vilinki pred njim. Pravljica je materializirana, je tudi oživela? Ustnice se ji razpotegnejo v narejen nasmeh, obrvi se rahlo ukrivijo. Na obrazu ni nobene starostne gube ali drugih sledov staranja. Ženska je že tisočletja zamrznjena v starosti 25 let. S spremstvom obstane nekaj metrov pred Borisom. Vrne ji nasmeh in z glavo naredi kratek vljudnostni priklon. No, zdaj ni več podobna damejahu. V tej svetleči opravi hudičevo dobro skriva leta. Kraljičine ustnice ostanejo razpotegnjene v kratkem nasmehu, čeprav obraz obdrži dostojanstveno resnobnost. Po vljudnostnih gestah sama nadaljujeta pot en proti drugemu. Srečata se meter vsaksebi. Nekaj trenutkov molčita. Čakata. Nihče ne pozna pravil protokola glede tega, kdo spregovori prvi. Še nikoli ni kakšen smrtnik povabil rešgeje iz njenih dvorov. Gost ali gostitelj? Boris ji namigne. Ženska je in še mnogo stoletij starejša, naj torej spregovori prva. Prikima namigu in spregovori v okorni arhaični Pogovorščini: »Torej ste vi ta bajeslovni vladar iz človeških legend. Malce sem presenečena.« Borisu se usta razpotegnejo v prešerni nasmešek in odvrne v brezhibni visoki vilinščini: »Taje lou en'jakalgae teg jobogea pfek jetejas ontoi, teapakem aeontoi? Tek kepet theid mišok en'zather laeki, Vi ste torej kraljica, ki vlada že nekaj stoletij, mogoče tisočletij? Ne bi vam dal toliko let,« in po kratkem premoru odločno doda, »Tek moroz reu en'Bekošeg, šejil Healašet en ibejez sat makoz, Ne trudite se s Pogovorščino, saj odlično govorim visoko vilinščino.« Nekaj časa okleva in kislo odvrne: »Kamid. Tahem jesodog ket en bel en'mabegot bekmalo. Reahog aeontoi mišok mafeag igogumi torogh reahog raleji, Hvala. Žal večnost ni najpravičnejša pot. V dvajsetih stoletjih se nabere več grenkobe kot v dvajsetih letih.« Boris resno prikima: »Verjetno ne bova klepetala o času. Najbolje bo, da vstopiva v moj šotor. Upam, da je primerno ugleden za vaše veličanstvo,« in ji nakaže pot v velik šotor, okrašen z zastavami dobrodošlice. Kraljica nekaj trenutkov okleva, se obrne proti svojemu spremstvu in zatem spusti brado: »Šotor bo ustrezen.« Oprezno sledi vljudnostni kretnji in izgineta v velikem šotoru. Ostaneta popolnoma sama. Fedajini zunaj bliskovito naredijo obroč in pridruži se jim kraljičino vilinsko spremstvo. Kraljica se udobno namesti v velik fotelj. Boris se kratko prikloni: »Vam lahko ponudim razkužilo za grlo? Boste kakšen prigrizek?« Kraljica odkima: »Hvala, čeprav ne vem, kaj mislite z razkuževanjem, a raje začniva posel. Če se ne motim, ste me povabili zaradi posla. Že dolgo nisem imela poslovnih opravil zunaj Mealkuda. Svet ni potreboval moje navzočnosti že od zahrbtnega uboja svetokrvne predhodnice Lorisse Simidal,« in kratko vzdihne, »niti je ni vreden.« Boris se nasmehne in sede naproti v manj ugleden fotelj: »Žal mi je za vašo predhodnico, gotovo je bila velika rešgea, ampak,« prikima in doda, »na svetu je pač tako, vedno je kakšen posel, ki ga je treba opraviti. Ne bom leporečil!« dvigne glas in spusti pogled na zemljevid. »Vaše kraljestvo se je zaradi ne preveč spretnih potez nekaterih vaših rešmeagov in saogov znašlo v zoprnem položaju. Z malce predrznim in kanček pretirano nasilnim vmešavanjem v notranje zadeve Konzulata so me prisilili v skrajno neljubo oboroženo urejanje zadev,« in prepusti kraljici odgovor. Nekaj trenutkov razmišlja, izbira besede, zatem trpko odvrne: »Vilinska kraljestva mejijo na različna ljudstva in venomer morajo vzdrževati nekakšno ravnotežje. Vsako kraljestvo zase se je sposobno zavarovati pred grožnjami. Imamo še kaj drugega, ne samo precej osnovnih golemov, s katerimi ste se pozabavali v minuli avanturi,« naredi hip premora in enako trpko nadaljuje. »Verjetno vas nima smisla dodatno opominjati na vaš grobi poseg na ozemlje naših kraljestev. Ubili ste dva saoga pri obrambi vilinskih posesti.« Boris ji hoče seči v besedo, a mu prepreči z dvignjenim glasom: »Tukaj nisem zaradi vaših minljivih vojsk, temveč se želim izogniti nadaljnjim zapletom. Sami ste rekli, posel mora biti opravljen. Tako ali drugače. Vsaka vojna se nekako konča in po njej je treba živeti naprej, za prihodnost. Bodiva torej laetzmeiteth.« Boris se kislo nasmehne: »Ne vem sicer, koliko ste seznanjeni s potekom našega kratkega nesporazuma, a naj vam, zaradi lažjega dogovarjanja, predstavim položaj,« rahlo povzdigne glas in spusti pogled na zemljevid na mizi, ki ju ločuje. Ravnodušno, skoraj naveličano sledi njegovemu pogledu. Zdaj ona hoče nekaj reči, a jo onemogoči s trdim glasom: »S sveže konsolidiranim Svetovnim cesarstvom imate zelo dolgo mejo, ki bo vse daljša in kar je še pomembneje, tudi vse bolj nepredvidljiva. To ni nekdanje celinsko cesarstvo pod vladavino vaše tragično končane predhodnice in blagohotnim patronatom Arbitražnega sveta. Niti to ni okrnjena in betežna tvorba, pokopana z Leonovo smrtjo. Aldus III Simidal,« in trpko vzdihne, »je vladar samo po imenu, saj ne vlada niti svoji lastni moškosti. Resnični vladar je sveža jakilahen'Elem, Alea Prva Simidal, vladarica v službi Božanske osebnosti, živega božanstva Vzhoda. Družbo ji dela enako mogočna meašika Virena. Nekje v bližini se motovilijo še najmanj štirje kerkeši. Na skupno srečo smo dva vrnili Megšelemu. Oba tukajšnja kerkeša, v telesih vojnih lordov Anubisa in Setha, sta zahtevni grožnji zaradi jeklenega nadzora nad neskončnimi hordami. Ampak to ni niti omembe vredno proti dejstvu,« vzdihne, se spogleda z ledenimi vilinskimi očmi in resno nadaljuje, »da so damejahi in Elejla narejeni iz tega, čemur tu pravite substanca Onostranstva. Njihova primarna inkarnacija temelji na gostem svetu in zato z zatabi razpolagajo z nepredstavljivo zalogo moči,« in opazi širjenje vilinkinih zenic. »Tega očitno niste pričakovali, saj vidim, da ste še bolj bledi kot običajno. Torej lahko ta čedna druščina zaradi svojega porekla načara neskončne količine orkov, tzevogov in še česa. Upoštevajte vpliv Onostranstva in zagotovo vam je jasno, v kakšnih težavah ste se znašli. Poleg skoraj neskončnih virov običajnih tukajšnjih zverinic, je Elejla sposobna načarati še marsikaj drugega, grozljivejšega. Zavedajte se,« dramatično zaključi, »vsa ta sila bo udarila po Mealkudu. Gre samo za vprašanje časa.« Kraljica nekaj trenutkov ne najde besed, zatem poskuša zaigrati ravnodušnost: »Smrtna telesa nas ne skrbijo. Mi smo imuni na njihove prazne čarovnije!« glasno odreže in mehko nadaljuje. »Ni treba nam ničesar storiti, le počakamo, da se naveličajo tolčenja po neprebojnih vratih Zidu. Dragi smrtnik, ne izgubljajva časa, raje se posvetiva resnemu poslu. Tukaj sem zaradi trgovine in ne vaše vojne politike. Tudi sama znam gledati preko Zidu.« Boris skomigne z rameni: »Kaj ni politika samo trgovina z drugimi sredstvi? Ni vojna samo nasilni podaljšek trgovine?« Noče je dražiti s kristalno magijo. Ne še zdaj. Kraljica oprezno prikima: »Vzpostaviti moramo trgovske povezave za obnovo dobav surovin. Ko so naši predniki tako velikodušno predajali oblast, tudi na ozemljih z najdišči strateških surovin, niso razmišljali o tem, kako bodo kasneje prišli do njih. Nikoli se ne bi smeli odpovedati področjem z minerali. Zdaj plačujemo ceno za te nespametne poteze in tukaj sem.« Boris se sreča s sinjemodrimi očmi, izžarevajočimi neverjetno ljubkost: »Trgovine se ne morete lotevati s pozicije moči. Amrokh Gideus je uporabil popolnoma napačne metode za doseganje vilinskih strateških interesov. Konzulat si je, preventivno, zaradi njegovih pregrobih ukrepov, zagotovil popolni nadzor nad rudniki in prometnicami do Zidu. Ker se auril nahaja na našem ozemlju, smo se odločili, da začnemo kar sami izkoriščati to blagoslovljeno danost. Še čisto malo,« poudari s kretnjo, »nam manjka do veščin fine obdelave aurila. Prvi poskusi obetajo.« Kraljica ledeno odvrne: »Rudnike lahko na silo odvzamemo!« Boris enako ostro pribije: »Ne skušajte me z grožnjami!« in omehča glas. »Rudnin je dovolj za vse potrebe. Vojna bo prej ali slej prišla,« zajame sapo in še mehkeje nadaljuje, »in Zid vas ne bo ubranil.« Kraljica kljubovalno dvigne brado, kotički ustnic ji trznejo, na ličnicah se pojavi sled barve, privzdigne obrvi in malce jezno sikne: »Pa me podučite, kaj nas ubrani!« Boris prikima. Prvič je pokazala čustva. Srkne pijačo in spusti pogled na reliefni zemljevid Sveta: »Elejla ve za nas. Ve, da do nas vodita dve poti. Ena gre preko naporne Divjine, druga pa po udobnih cestah Mealkuda. Zagotovo se bo posvetila poti čez Mealkud. Pot čez divjino tipa nekdanji dvorni knez, mogoče ga poznate.« Rešgeja skomigne z rameni: »Bi ga morala?« Boris se nasmehne: »Verjetno ne, a je za vas vsekakor pomembno, da se basilea zaveda vaših cest. Točno ve, če danes zvečer, takoj po večerji, v Divjino proti zahodu požene vso svojo silo, bo preboj trajal okoli desetletje. Ne smemo pozabiti še na porabo virov in izgub v nepreglednih širjavah Divjine. V tem času bomo zbrali vsaj sto dodatnih bojnih in sedemdeset sklicnih podpornih legij in dokončno utrdili prehode na Viharnem gorstvu. Basilea zna dobro šteti in popolnoma dojema zahtevnost izziva. Zaveda se časovnega okna, ki nam koristi, a njej škoduje. Če pa se z glavnino zapodi nad Zid, je časovnica čisto drugačna.« Kraljica komaj zadržuje jezo. Ledeno sikne: »Ob zadnji avanturi megšelemskih zveri Mealkud ni bil tarča in tudi tokrat se si ne bodo niti drznili dotakniti Zidu.« Boris dobro čuti njen bes. Zapiči se v njene osredotočene sinje oči: »Motite se. Elejlina edina zmagovalna alternativa je Mealkud, prepreden z odličnimi cestami, idealnimi za hiter premik velikanske vojske. Po vaših cestah so pri nas že v letu ali manj. V Elejlinih očeh je edina ovira zgolj Zid. Ravno ta zaščita, posejana z golemi in še čim, vas je uspavala v lažnem prepričanju o popolni varnosti. Žal je drugače. Tudi Elejla ve isto kot mi. Kot sem že rekel,« trdo dvigne glas, »svojih izgub nimate s čim nadomestiti, a oni lahko vsako izgubo povrnejo s trojno mero.« Kraljica nestrpno vskoči v besedo: »Blefirate! Elejla je navkljub vsemu zgolj končna sila. Že moč magije naših najmočnejših saogov presega vse, kar si lahko zamislite. Basilea je silen čarovnik, oziroma čarovnica, a je smrtno bitje. Magija smrtnih ni kos magiji nesmrtnih.« Boris se začne krohotati. Kraljica ga radovedno vpraša: »Kaj je tako smešnega?« Boris se zresni: »Vaše trdno prepričanje v dogmo o vilinski superiornosti. Tudi osji pik je nadležen, a če vas v istem trenutku popika tisoč neznatnih živalic, vam ne bo prijetno. Naj skrajšam pripoved. Zid,« ravnodušno nadaljuje, »je sicer mogočen, na videz neosvojljiv, a je gradnja tega sveta, tako je tudi z vsem drugim, kar imate. Torej za rušenje zadostujejo sredstva tega sveta, a Elejla ni od tega sveta!« Zdaj je čas. Zoži pogled in se opre na dlani, poležene na bedra: »Kako ste pripravljeni na soočenje s kristalno magijo, ki jo copra bitje onostranstva? Zaradi tega ste izgubili Almandro. Ste mislili, da ne bom izvedel?« Kraljica pogoltne slino, pogled ji pade v tla. Boris mračno nadaljuje: »Lahko ste prepričani, basilea ima vsa sredstva za dovolj hiter preboj. Ko se odloči zanj, ga bo tudi izvedla. Zelo hitro bo šlo. Kakor hitro razbijejo Zid, čeprav samo na enem mestu, jih ne boste mogli več ustaviti. Sveže Elejline coprnije, recimo nove nebeške sulice, prepojeno s kristalno magijo, se lahko dotaknejo neba in dosežejo karkoli v zaledje Zidu. In vi?« poišče njen otožni pogled, »Kaj lahko vi postavite na in ob obzidje? Koliko golemov lahko izgubite? Koliko vilinskih lemikov lahko pade med poskusi zaustavitve preboja v srce Mealkuda?« Kraljica še kar molči. Boris razumevajoče prikima: »Vidite? Ravno o tem govorim. Basilea izredno hitro krepi svoje vojske. Po zasedbi Almandre je prepričana, da ste vilinci šibki in zlahka premagljivi. Verjetno bo še pred koncem te pomladi krenila na zahod. Mogoče bi bilo pametno, da bi poznali Artusa Orwena, nekdanjega kneza in zdajšnjega jakila Akrosa, saj je mojster nemogočih dogovorov. Verjetno bo izkoristil vaš spor s kosmatinci in z njimi dosegel za vas neugoden sporazum in si olajšal osvajanje Divjine. Vsekakor je Mealkud zaradi,« sklene roke in zmagovalno zaključi, »arogance nekaterih vaših velikašev osamljen in popolnoma brez zaveznikov. Vse, kar imate, je obzidje, a za njim ždi nekaj milijonov prestrašenih stark in starcev.« Kraljica pogoltne slino in narejeno mirno odvrne: »Vse, kar potrebujemo, je trgovinski sporazum.« Boris ležerno vzdihne: »Bojim se, da vas zgolj dobava surovin, ki jih lahko pogrešamo, ne more rešiti pred posledicami resnega napada.« Dvigne pogled v popolnoma mirno kraljico in mračno doda: »Če se basilea jutri zjutraj odloči za vsesplošen napad na vaša kraljestva, bodo njene armade najkasneje konec drugega leta potrkale na naša severna vrata. Mealkud bo izginil, vaše ljudstvo bo ukinjeno, a nam bo zmanjkalo časa. Voz aurilske rude več ali manj ne igra nobene vloge. Niti tisoč vozov na mogos vas ne more rešiti. Obema zmanjkuje časa in to so dejstva, o katerih se morava pogajati.« Kraljica nekaj časa molči. Boris čuti grozo, ki stiska in duši zamrznjen um. Najbrž se globoko v svojih nesmrtnih mislih zaveda resnosti smrtnikovih besed, a dogma o večnosti vilinov ji ne dovoli jasnega uvida. Pogoltne slino in tiho odvrne: »Svoje meje bomo ubranili.« Boris se potopi v udoben fotelj in nekaj trenutkov zre v čudovite vilinkine oči: »Gospa, niste me razumeli ali me nočete razumeti. Posel morava zastaviti veliko širše in v kontekst vzeti tudi najbolj črno zgodbo. Trgovina lahko steče samo v to smer.« Kraljica nekaj časa molči, premika ustnice, spusti pogled na zemljevid in tiho reče: »Do zdaj ste samo naštevali grožnje. Kaj želite? Razložite mi!« Boris seže po pijači, jo ležerno srkne in znova poišče njene nebeško modre oči. Dobro se zaveda strahu, ki kljuva fasado njenega čudovitega obraza: »Ne bom vas vlekel z nepotrebnimi formalnostmi. Nekoč ste že živeli v dvojni monarhiji. To so bili časi, ko je bil Mealkud dovolj močan in si je lahko dovolil razkošje radodarne delitve svetovne vladavine. Ne bojte se, ne bomo ponavljali starih vzorcev, saj so zdaj drugačni časi. Moj predlog je preprost in temelji na zgodovinskih danostih,« in upočasni glas, »Sklenili bomo pogodbo o vzajemnosti in svobodno trgovinsko zvezo. Posel bo tekel in naša gorjača bo priskočila na pomoč vaši. Na vzhod se bodo podale tudi naše legije in skupaj z vami preštevale vzhodnjaška rebra.« Vilinka najprej prebledi. Z obraza ji izpuhti še zadnja sled barve življenja. Vse mišice obraza ji trznejo v nenadnem krču, zatem nenadzorovano skoči na noge. Nekaj trenutkov molči in srepo zre v ravnodušnega sogovornika, ki znova ležerno naredi požirek pijače in si prižge joint. Dobesedno otrok jo neprizadeto opazuje in čaka na njen odziv. Še nikoli v zgodovini ni nekdo izven Mealkuda prevzel pobudo v zvezi z usodo vilinske večnosti. Z globokim dihanjem se pomiri in ko se zave, da je za hip izgubila nadzor, se skrušeno sesede v fotelj: »V vas čutim tudi energije zatabov. Močno energijo druge strani. Nobeno od desetih kraljestev Mealkuda ne bo pristalo na kaj takšnega!« in znova, nenavadno srdito, skoči na noge. »Nihče ne more Mealkudu postavljati pogojev. Vilinci smo večni od vekomaj in za večnost!« Boris potrpežljivo počaka na zaključek plazu besed. V navalu nekakšnega besa, če vilinci to sploh poznajo, je znova dobila celo nekaj barve. Po nekaj trenutkih zoprne tišine uživaško potegne joint, ki zažari ob pretoku zraka, pihne dim in ležerno odvrne: »Gospa, saj vam nihče ne krade večnosti. Vse, kar želim, je zdravo preživetje še vsaj nekaj let. V času Svetovnega cesarstva vas ni motila krvna zveza med smrtnimi in nesmrtnimi. Tokrat vam ponujam zgolj poslovno pogodbo. Naše legije v primeru težav vzemite kot nekakšno zaščito investicije, saj želim investirati v vaše preživetje.« Kraljica kljubovalno dvigne brado in nagrbanči čelo: »Zdaj je drugače! Za vas je vse skupaj zgolj trgovina, ravnotežje na vaški tržnici,« in sikne. »Vaš domet je na ravni brezkrvnega liberosa.« Boris zlovoljno vzdihne: »Kako ljubko ste se razjezili,« in se mu zariše zareza drobnega nasmeška. »Odkritosrčno sem pokazal kocke in od vas pričakujem enako. Ne ta hip, temveč do naslednjega srečanja. Pred odločitvijo razmislite o vseh izbirah. Ničesar vam ne vsiljujem ali s čim pogojujem. Ponudil sem zgolj možnost.« Kraljica, nič kaj kraljevsko, za vilinko neobičajno živčno, vskoči v besedo: »Naslednje srečanje? Zakaj? Kje? Kdaj?« Znova dobi sled barve življenja. Boris pihne dim, srkne pijačo in ležerno odvrne: »Koliko časa potrebujete za posvetovanje s svojimi? Pet mogosov? Ne priganjam vas zaradi sebe. Dovolj sem mlad, da bom preživel kakršne koli posledice vaše odločitve. Na meji Svetovnega cesarstva je Mealkud, ne mi in smo glede tega udobno daleč. Nenavadno, a v tej situaciji se mudi vam,« rezko zaključi, »nesmrtnim.« Kraljica nekaj časa okleva in se izogiba Borisovemu iskremu pogledu. Končno vzdihne: »Ničesar vam ne morem obljubiti. Vsak jakil se sam odloča.« Boris se nasmehne: »Vaši medvilinski dogovori so vaš problem. Sami določite kraj in čas naslednjega srečanja. Do takrat se oba vzdrživa nepremišljenih akcij. V znak dobre volje bom odobril trideset vozov aurilske rudnine po predvojni ceni. Za nadaljnje dobave bodo vaši trgovci z ustreznim patentom vašega trgovskega ceha,« jo pogleda v oči, »zaprosili naš ceh za patent in dobili bodo prost dostop do naše tržnice.« Kraljica globoko diha. Borisove besede so jo pretresle. Prvič po stoletjih letargičnega duhovnega miru je začutila vznemirjenje, presenetilo jo je celo nekaj čustev. V dolgih letargičnih stoletjih je pozabila, da obstajajo in kako se manifestirajo. V dolgi zgodovini vilinskih kraljestev še nihče ni predlagal česa takšnega. V teh tisočletjih minljivega svetovnega časa so vilinci urejali odnose, dajali predloge in iniciative. Zdaj pa ima pred sabo otroka. Mealkudu velikodušno daje nekaj, kar smo od nekdaj nadzorovali. Kmalu umiri svoje dihanje, dvigne ljubko brado in resno odvrne: »Kot sem rekla, ničesar vam ne morem obljubiti.« Boris z nasmehom prikima: »Naj se sliši še tako klišejsko,« in navihano pomežikne. »Od vas je odvisna usoda vilinskih kraljestev.« Vilinska kraljica se postavi na noge in Boris jo premeri s strogimi očmi: »In še nekaj. Najpomembnejše, od česar je odvisno vse drugo. To sem prihranil za konec.« Kraljica dvigne obrvi. Vedela sem, da bo še nekaj. Boris pripre oči: »Rešmeag Amrokh Gideus ima nekaj, kar mi pripada. Ob najinem naslednjem srečanju želim te dragocenosti. Če teh dragocenosti ne položite na mizo,« in mračno zaključi, »pozabite na kakršno koli pogodbo in seveda tudi na aurilsko rudo. Pravzaprav pozabite na to srečanje in naj vam El pomaga, ko se bo basilea odločila.« Kraljica skomigne z rameni: »Ničesar ne obljubim.« Boris strogo pribije: »Zato pa jaz obljubljam! Brez dragocenosti ne bo trgovine. Tako preprosto je.« > 7. Odrešenik, profesor in knjižničarka En'lešegec mead en'zabeb. Davnina ima spomin. Mojstri graditeljskega ceha so staro guvernerjevo palačo hitro preuredili v Palačo princeps primusa. Boris se uživaško namesti v velik, malce povzdignjen fotelj. Za dolgo mizo z dvanajst razkošno oblazinjenimi stoli sedita samo Marko in Berta. Boris ju vedro ogovori: »Zakaj sta podobna pokvarjenemu vinu?« Marko trpko pihne: »Pri Elu, izsiljeval si rešgejo! Tvoja igra gre predaleč.« Boris nagrbanči čelo: »V katero smer? Razložite mi!« Marko se poskuša zadrževati, a izbruhne: »Če prav razumem, si vilinsko kraljico poniževal z zahtevami. Da ne omenjam nekakšne zveze med Mealkudom in Konzulatom! Ona je vljudna in izjemno potrpežljiva. Potipala te je, se prepričala, s kom ima opraviti, a do naslednjega srečanja seveda ne bo prišlo. V dveh mogosih bo zbrala legije golemov in končala tvoje nore sanje. Saj menda ne misliš resno, da ti bo ponižno izročila tehagace in sibet?« in prhne. »Presneto slabo poznaš razmere v Mealkudu!« Boris prikima. Berta prekine svoj dosedanji molk: »Vse, kar ti je rekla, dokazuje, da te ne jemlje resno in je samo malce besna zaradi norčij, ki si jih uganjal! Pravzaprav si je vzela zelo malo za odziv, ki bo tvoje carstvo spremenila v kadeče ruševine,« in proseče nadaljuje. »Rotim te! Prekini, kar si začel. Za dobro voljo umakni vojsko z vilinske svete zemlje! Daj znak! Mogoče bo maščevanje manj uničujoče. Nismo dva tisoč let mobilizirali Zahoda zato, da ga bodo vilinci uničili zaradi tvojih kapric.« Boris se zareži: »Saj se hecate! Mislite resno?« mu lebdi nasmešek. »Če se nič ne zgodi, bodo basilejine vojske najkasneje čez dve leti že korakale po cestah Mealkuda. Hočem tudi dragocenosti, ki si jih je prisvojil vaš prijatelj Amrokh,« rezko dvigne glas in z očmi zavije po stropu. Marko zoži pogled in tiho odvrne: »Berta ima prav! Naslednji rešgejin korak bo uničujoč. Vilinci bodo neusmiljeni in vrnili nas bodo stoletja nazaj. Odnehaj! Umakni se z zasedenega!« Boris nekaj časa ne reče ničesar. Samo zre v točko nekje na sredini dvorane. Končno nič kaj nežno zasika: »Nihče mi ne bo postavljal ultimata. Nihče! Vajina predvidevanja so ves čas napačna, a moja točna. Kar naštejte,« uperi jezen pogled v Marka, »kolikokrat ste mi zatrdili, zdaj, zdaj se ti bo zalomilo in izgubil boš! Pokazalo se je drugače! Jaz sem imel prav, vidva sta se motila. Zlasti vi ste,« znova zapiči pogled v Marka, »glede na svoj dosedanji status Prvega, silno slabo predvidevali naše možnosti. Ampak gremo lepo po vrsti!« dvigne glas in ga hitro stiša. »Kraljica bo v kratkem z mano sedla za isto mizo. Kaj mi bo prinesla in kako, nočem ugibati, a zagotovo mi bo hotela ustreči. Pa vesta čemu?« nekaj trenutkov molči in ju prestreli s srepim pogledom: »Ker se zaveda, da sem samo jaz garant varnosti njihovega zidu. Samo jaz in nihče drug. Bodita koristna in se pozabavajta s Škrati, Gozdarji in Gozdnimi vilini. Ti jih bodo prvi dobili na gobec, saj basilea ne bo stavila samo na preboj Zidu.« Marko in Berta se presenečeno spogledata, jezno ošvrkneta miren Borisov obraz in Marko odkima: »Saj nisi resen!« Boris ledeno odvrne: »Med sabo skregane prijatelje prisilita v sodelovanje proti sovražniku, ki jih bo brez medsebojnega sodelovanja vse po vrsti ukinil.« Berta pocuka Marka za rokav, odkima, oba vstaneta in brez besed zapustita dvorano. Fedajini jima odprejo vrata. Boris ju nemo opazuje. Znova se zbudi drugačna prisotnost. Z njima je vse težje. Marko nekaj skriva. Koraki Čuvajev votlo odmevajo v velikem hodniku. Ogromna palača nekdanjega cesarskega guvernerja je skoraj popolnoma prazna. Šele zadnje tri mogose jo z življenjem polni reorganizirana administracija Konzulata. Marko prekine nadležno tišino: »Vse skupaj nam uhaja iz rok. Zakaj?« in jezno prhne. »Zaradi vse bolj zmešanega Mešaraha. Zagotovo se strinjaš z mano,« se obrne proti vase zatopljeni Berti, ki samo odsotno prikima. Ogorčeno nagrbanči čelo: »Dejstvo je, da izgublja lastnosti Mešaraha. S tem se morava soočiti in prilagoditi svoje korake. Je sploh še Mešarah? V njegovi prisotnosti vse močneje čutim okus magije zatabov. To je postalo še očitneje po najdbi sibetov. V Angliji so ga zmešali in ogroža svojo vlogo. Zmanjkuje nam časa. Elejla se nemoteno krepi. Njena moč postaja grozljiva. S pravočasnim Pemejem prepreči lahko Elejli, da postane neobvladljiva grožnja. A kaj imava? Zmešanega drogeraša z božanskim kompleksom, ki se izmika svoji nalogi. Pemej ... Kako bo z nevarnimi dvomi o vsem vrnil Elejlo v Megšelema? Mogoče nam božja volja izstavlja račun za Mešaraha v prestarem telesu. Pravočasno bi ga moral omejiti in mu nadeti uzde. Ker sem upal v najboljše, nam je ušel izpod nadzora. Njegov prednik je natanko vedel, kaj ga čaka, a je pogumno šel po neizbežni poti usode. Naredil je, kar je moral in nam priboril mir.« Berta trpko pripomni: »Res nam gre vse narobe. Podiranje načrtov se je začelo že pred smrtjo naših kolegov v samostanu, uboj je vse skupaj samo še zapečatil. Moralo bi nas biti sedem, a sva ostala sama. Poglej me,« za hip obstane, »sploh ne bi smela sem. Moje moči niso prilagojene temu svetu. Vse energije so se premešale do neprepoznavnosti. Njegovi sceni se sploh ne čudim, saj si je nekontrolirano nabral preveč moči. Delal je obrede, ki jih sploh ne bi smel izvajati brez tehagacev in sibetov. Počel jih je pri nas, namesto tukaj, počel jih je pod vplivom trave. Vse je narobe! Vse!« obstane in nekaj časa globoko diha. Marko jezno stiska ustnice. Berta prikima stražarju pri vhodu, znova zajame sapo in mirno nadaljuje: »Zakaj je iz vsega, kar je doživel v Angliji nastala takšna štala? Ne vem! Torej začniva razmišljati o rezervnem načrtu. Prvotni načrt za zlom zatabov ima preveč spremenljivk in je ogrožen.« Marko se cinično nakremži: »Misliš, da je ogrožen?« zakrili z rokami in skoraj izbruhne. »Seveda je ogrožen! Vse je na kocki! Čisto vse! Imamo Mešaraha, ki je ušel nadzoru in ostala sva sama proti vsem. O kakšnem rezervnem načrtu razmišljaš? Ga imaš?« Berta skrušeno odkima. Marko jezno nadaljuje: »Potrebujeva odgovor samo na eno vprašanje,« in dvigne glas. »Samo eno!« ter tiho zaključi. »Kako ga prisiliti v brezpogojno izvedbo Pemeja?« Globoko vdihne in stopi na prostran vrt. Objame ga neprijetni hlad, čeprav pomladansko sonce skoraj pripeka. Berta pomežikne ob močni sončni luči in se globoko zazre v zaskrbljeni obraz: »Povej mi, kaj bova storila? Kaj nameravaš?« in olajšano pihne. »Sreča, ker ne vem vsega.« Marko tiho vzdihne: »Za zdaj nič. Najprej,« nestrpno odvrne, »se mora opeči z vilinci. Samo dober konflikt z Nesmrtnimi mi daje mandat za razplet te zmešnjave. Šele potem ga bomo ukrotili in spravili na pravo pot. Midva bi se morala dokopati do sibetov. Samo midva! Mimogrede bi morala počistiti vse neprijetne sledove. Ne vem, kako je lahko tako uspel? Verjetno zato, ker se mu malce odvija. V betico si je vbil nore ideje zmage v vojni brez Pemeja. Z jointom v ustih se je razglasil za diktatorja Konzulata. Trdno nadzoruje senat, mahibe in legate. Obkrožen je s fanatičnimi fedajini. Odkar je državni konzul njegova osebna lutka Aecij Palanis, ima v žepu tudi vse herote in mahdije. Ko bo začelo padati, bo padlo vse, kar je postavil v zadnjega pol leta, a zraven bo potonilo delo vseh mojih predhodnikov. Vseh ...« Berta zmaje z glavo: »Kaj lahko storiš? Za zdaj mu vse uspeva. Kaj, če ima prav glede vilinske šibkosti? Kaj, če mu kraljica na mizo položi zahtevane dragocenosti? Z vilini v žepu bo nepremagljiv.« Marko presliši njeno razmišljanje in jezno sikne: »Bom že našel način, kako ga spravim na pravo pot. Mešarah obstaja samo zaradi Pemeja, sicer nas čaka totalna vojna z nepredvidljivim izidom. Te vojne nočem. Ne sme je biti! Pika.« Berta malce dvigne glas: »Mogoče se je ta pot, o kateri govoriš, že pokazala.« Marko dvigne obrvi: »Misliš na poroko z Lucijo Svetnik, hčerko kontroverznega predsedniškega kandidata?« Berta zadovoljno prikima: »Mogoče je pametno, da odstopiva in zadevam prepustiva, naj se same uredijo. Razumem njegovo jezo, ta srd v vsaki storjeni potezi. Počakajva. Dajva času čas. Na srditost ne odgovarjajva s srditostjo.« Marko vzdihne: »Mogoče imaš prav. Z malce sreče bo poroka omehčala to osredotočeno srditost. Če ne drugega, mu bo vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost. To nam daje dragocen predah. Če pa nikakor ne bo šlo v pravo smer, bodo potrebni drastični ukrepi,« in zase zašepeta, »res drastični ukrepi.« Berta olajšano vzdihne: »Lahko sem srečna, da ne nosim tvojih bremen. Zdi se mi, da bodo okostnjaki še padali iz omar tvojih vlog.« Marko molči. Pomešata se med množico osrednjega trga. 8. Na vzhodu ni nič novega En'tabapet tek aethap. Času ne morete ubežati. Han Zeolski, šelgeac Zeolije, se vsake toliko spomni na izdajo Leota Sagraškega. Večkrat je poskušal razumeti motive izdaje, ki ga je pahnila v to ujetništvo, a mu ne more oprostiti. Zeolija je ves čas podpirala hišo Sagraških, v najtemnejši uri Medalarja so hoteli prevzeti njihov del vojnih bremen v hitro izgubljeni vojni. Potem pa ... Izdaja. Vedno mu srce okamni ob misli na Leotovo našalitsko dejanje. Očeta je v ujetništvo pognalo junaško zoperstavljanje premočnemu sovražniku, a mene je ujelo zaupanje v prijatelja. Da je ironija še večja, so ga pred petimi dnevi pripeljali v trdnjavo Ningejskega malahida, najzvestejšega vazala Leota Sagraškega. Kaj se je po zlomu pri Sipini zgodilo z malahidom in njegovo družino? Kdo vlada nekdanji Ningejski posesti? Trdnjavo pomni iz otroštva, iz časov lepšega in svetlejšega sveta, časov pred strahotnim Božanskim carstvom. Mogočno palačo obkroža ogromni vrt z umetnim ribnikom in skrivnim izhodom. Je še vedno tam? Vsak dan opazuje ptice, ki so ribnik izbrale za svoj dom. Z visokim obzidjem obrobljen vrt je kot nekakšna oaza Kadešaha v morju besnečega Megšelema, a nežne jutranje meglice spominjajo na smrtno kopreno Moloha. Po široki cesti prihajajo in odhajajo lemiki v rdečih oklepih, včasih v spremstvu nenavadnih mehanskih naprav. Na nebu pogosto opazi prelet jate tzevogov. Radovednost mu burijo nenavadne baliste brez posadk. Med štirimi, pihalnikom podobnimi cevmi, je v nebo obrnjen nekakšen krožnik. Vse skupaj se okretno premika, kot bi imelo nevidne čarobne oči za motrenje okolice. Samo občasno zagleda ningejske lemike v družbi lemikov južnih dežel, odetih v črne in bele oklepe. Kdo vlada Ningeji? Kje je moj oče? Kam so ga zaprli? Je še živ? Kje je Lena? Dvigne oči proti stolpu z dvema paroma velikanskih zastav. Starodavna zastava Svetovnega cesarstva dela družbo carski zastavi. Nekaj trenutkov opazuje modro carsko zastavo z zlatorumenim soncem. Popolnoma enako zastavo je imelo tudi Vesoljno carstvo. Nikoli ne bi smeli pozabiti na Vzhod, še pravočasno bi ga morali zasesti in v kali požgati seme megšelemskega trojstva. Mesto sega proti zahodu do Vidala. Reka se pred mestom zoži in pohitri. Ningejski most ima od nekdaj strateški pomen in neumni Nimor Feowell je zaradi podcenjevanja pomena tega dragocenega mostu izgubil bitko in kasneje vojno. Poraz Medalarja se je rodil tukaj, v Ningeji, na njenem mostu. Začuti prisotnost in se obrne. Zagleda drobno postavo z zakritim obrazom. Zdaj ju že loči med sabo: »Virena,« vzdihne in se nasmehne. »Kaj lahko storim za vas?« Deklica se mu elegantno približa in se ustavi na sredini terase: »Han Zeolski, šelgeac neobstoječega kraljestva. Dedič brez dediščine in prihodnosti.« Han zoži pogled: »Zakaj sem še živ, če sem brez vrednosti?« Virena se glasno zakrohota: »Moški! Vedno razmišljate tako materialistično in agresivno. Dobro se zavedate, čemu živite,« in se razgleda po terasi. »Pravzaprav dobro živite. V goste vas je vzel tezgej Ningeje in niste prvič v njegovi rezidenci. Verjetno ga poznate.« Han ji vrne nasmeh: »Ne verjamem, da poznam kakšnega od vaših sužnjev.« »Dajte no! Grde besede so nepotrebne. Naš in tudi vaš cesar Aldus je objavil patent, ki precej omejuje suženjstvo. Jakilah Aleji se gnusijo vse oblike suženjstva, ki je dolgoročno precej neproduktivno. Suženjstvo se je pojavilo z vojno in prevlado moške agresije nad žensko milino,« in se nasmehne. »Z Alejo imava raje mir.« Han se znova zareži: »Mir? Kdo je torej začel vojni in napadel Medalar in Zeolijo?« »Vojna je sredstvo, ko z manjšim iztrebljamo večje zlo. Iz Božanskega carstva, Cesarstva Shedanije in mealkuda Akros je vstalo novo Svetovno cesarstvo. Ponovna združitev sveta je vredna žrtev. Ves vzhod je ponovno združen,« in vzdihne, »in kmalu bo ves Elem Jered.« Han prhne: »Svetovno cesarstvo! Velike besede za odmev praznine.« »Nisem prišla zaradi debate o politiki. Vemo za prstan na,« in rahlo spusti zakrit obraz, »vaši roki. Niste tako zviti, kot je bil vaš oče, ko smo ga ujeli s ponaredkom.« Han prebledi in pokrije grofovski prstan. Kako vedo? Virena trdo pristavi: »Tako je. Sprašujete se, kako vemo, če ga od lova na našalitskega rešmeaga Amrokha Gideusa niste nikoli uporabili?« in naredi še nekaj korakov. V nosnicah čuti sladkobo njenega parfuma. »Basilea vedo, kaj je njeno. Ljudje ste na svoj način tako preprosta bitja. Vodijo vas najosnovnejši nagoni, ki ste jih zaprli v škatle filozofskega moraliziranja.« Han poskuša ohraniti mirno kri: »Ste vi kaj drugega?« Deklica se mu čisto približa in ga po licu pogladi s svojo drobno ročico. Objame ga mrščavica prijetnega pričakovanja. Temu se ne more upreti. Glas se mu rahlo zatrese: »Seveda sem človek, pravzaprav Človek z veliko začetnico. Ne vodijo me nagoni živalskih potreb, temveč Elova esenca, od Elejle dana volja. Vsak dan te opazujem in vidim trpljenje. Zakaj?« in odgovori namesto njega. »Trpiš, ker z mislimi in dejanji nasprotuješ lastni volji, lastnemu bistvu. Misliš, da ljubiš Leno? Vendar je ne!« dvigne glas. »Če bi jo resnično ljubil, bi ljubezen postavil pred vse drugo. A tega nisi storil. Imel si priložnost. Torej ni šlo za resnično ljubezen, temveč samo za zbir čutnih dražljajev. Ljubezen je osnovna pogonska sila svetov. Brez ljubezni se vse ustavi in izpuhti v praznino.« Han prebledi: »Kaj pa veš o ljubezni? Ti si ... Ti si.« Deklica ga znova poboža, napetost duha in telesa splahni in povrne se prijetni drget. Preseneča ga koktajl eksplozivnih občutkov. Ob njenem dotiku mu je hkrati prijetno in neprijetno. Mogoče ga iritira, ker predenj postavlja ogledalo in je zgrožen nad tem, kar vidi v njem. Zakrita deklica ima popolnoma prav. Še v mirnih časih je nasledstvo postavil pred Leno. Čast je izrinila ljubezen. In to ga zdaj boli, je rana na duši, a meašikin dotik je kot sol na to rano. Začuti njen vdih. Njeno šepetanje se zareže v njegov um: »Besed ne moreš izgovoriti, ker jim ne verjameš. Čutim tvoje resnične občutke. Ne moreš jih skriti.« Han sikne: »Ne boš me začarala v svojega kužka, ki ti greje noge!« Virena mehko odvrne: »Resnična vera se ne rodi z nasiljem ali prisilo. Če nečesa ni, tega ni možno okrepiti. Zato je tvoj oče v priporu.« »Seveda je! Njega ne morete spreobrniti. Tudi mene ne boste. Nikoli!« Virena se tiho nasmehne: »Ne bodi tako prepričan. Plemenitega Malahida je vodila samo osebna čast in je že davno tega izgubil ljubezen do življenja. Še huje! Zaradi sovraštva do izgube časti je izgubil še najpomembnejše, sočutje do ljudi, ki jim je vladal. Ti imaš še vso zalogo tega sočutja. Ne vodi te zgolj slepa čast, ker v tebi tli ogenj ljubezni. Posveti se svojemu srcu! Je vredno, da ogenj ugasne in srce okamni zaradi slepe časti? Želiš izgubiti vse dobro v sebi, ker ti čast nalaga maščevanje? Je možno življenje brez ljubezni? Dragi šelgeac, razmisli o tem,« se obrne in ga zapusti. Han zaprepadeno zre v drobno postavo. Moral bi jo sovražiti, a je ne. Zakaj? Zakaj čuti celo nekakšno naklonjenost? Sovraži svoje občutke. Sovraži to, kar začenja čutiti do drobne deklice. Saj je damejah, bridka Elejlina sila, ki hoče svet zaviti v temo. Pa je to res? Odmahne z glavo. Zakaj sem tako nemočen? Zakaj nimam takšne moči za čast kot oče? Lena! Kje si? 9. Od bogatega liberosa do modrokrvnega vladarja En'jobogea tek sekaz. Oblast ni slast. Artus Orwen je služil kot dvorni knez v času Leona, Aldusovega predhodnika. Zaradi neplemenitega porekla so ga zaničevali vsi mešeli in bemeji cesarstva. Kljub vsemu je v poldrugem desetletju postal vsem največji upnik in najemnik zemljišč. Vse se je obrnilo ob menjavi cesarja. Artus je začutil smer razvoja dogodkov in pravočasno ukrepal. S tem si je po Leonovi smrti zagotovil pomemben položaj in pridobil dragocen čas. Sledila je sklenitev poročne pogodbe z Božanskim carstvom. Meašika Aleja je postala jakilah novega cesarstva. Tudi ob združitvi Cesarstva Shedania in Božanskega carstva v Svetovno cesarstvo je stopil na pravo stran. Po odcepitvi Ladhasa je prevzel vlogo pri zatrtju Ladhasa in sočasnem uničenju starih nasprotnikov Shedanije – Ardenije in Elliona. Kmalu se je zgodil še spodleteli upor skoraj vseh mešelov in bemejev. Del Madhasa, cel Ladhas, nekdanji Ellion in celotno Primorje so postali del njegovega mealkuda Akros, ki je postal tretji konstitutivni člen Svetovnega cesarstva. S tem je postal cesarski jekib in edini jakil Svetovnega cesarstva. Nekdanji liberos, brez kaplje plemenite krvi, je postal četrti najmočnejši človek Svetovnega cesarstva. Začel je z osvajalnim pohodom v Ozunje, oziroma Divjino. Vsi, ki se v času Leona niso hoteli z njim niti rokovati, so mrtvi ali poslani v suženjstvo. Bi kdo bogatemu liberosu kdaj pripisal tako veličastno usodo? V roki vrti kozarec z vinom in izpod čela zre v skrušeno žensko. Irina Madhaška je del vojnega plena po propadlem uporu proti novemu cesarstvu. Rodbina, ki se je povzpela še pred starim Svetovnim cesarstvom in je preživela temo Vesoljnega carstva, je izginila. Lastna preračunljivost jih je dokončno odpihnila iz zgodovine. Roka pravice je velika in včasih predaleč, a vedno izravna poti usode. Ravnodušno odmerja trofejo: »Še vedno se lahko odločite za drugačno usodo. Ne silim vas v poroko, ki je ne marate.« Irina dvigne večno otožen obraz: »Imam izbiro?« Artus se zareži: »Seveda imate izbiro. Mirno me lahko zavrnete in v skladu z običaji vas vrnem njenemu veličanstvu Aleji. Nedotaknjeno. Njena svetost bo odločila o vaši usodi. Takšen je običaj. Nočem vas siliti v nekaj, kar vam je odvratno. Saj nisem orčji zvodnik ali posiljevalec!« Oči ji padejo v tla: »Torej nimam izbire.« Artus si pomane roke: »Vaš oče se je prvič v zgodovini žal odločil za napačno stran in izgubil. Osebno sem posredoval in vam omogočil vsaj neko izbiro. Vse vaše sorodnice so končale natanko tako, kot velevajo običaji še iz časov zlatega eona. Vaš oče bi v primeru uporniške zmage postopal enako. Njegov dvorni konjar bi mojo glavo,« in kislo pripomni, »vrgel lakošem.« Irinin pogled pade v tla in zamolklo odvrne: »Še vedno ste zgolj liberos, ki je sklenil ugodni trgovski patent. Tega ne bo spremenila nobena titula ali razglas barbarov z Vzhoda.« Artus zmagoslavno zažari: »Liberos? Dajte no,« razširi roke in se zareži. »Zdaj sem jakil mealkuda Akros,« in se zresni, »in ja, seveda pričakujem poroko in upam v sinove in hčere, ki bodo dedovali moje posesti. Ob zadnji vojni sezoni so se mnogi modrokrvni slabo odločili in plačali ceno za napačno postopanje. Do jutri opoldne se odločite,« odloži kozarec in zapusti šotor. Toplo pomladansko sonce preganja še zadnje sledi zime in najavlja začetek nove vojne sezone. Jakilah Aleja mi je prepustila jug. Dvigne pogled proti drogovom z zastavami. Ob zastavi Svetovnega cesarstva plapola zastava njegovega novega kraljestva, mealkuda Akros. Zaslužil sem si mealkudsko zastavo. Odločno zakoraka do velikega šotora, kjer ga zagotovo že čakajo. Vodil bo zadnji posvet pred novo vojno sezono. Vohuni so se vrnili z novicami o pozabljenem zahodu. Miza se šibi od dobrot. Zbrani mahibi se obilno mastijo. Kleo Meledej skoči na noge in se kratko prikloni gospodarju. Artus se oprezno nasmehne: »Ne pustite se motiti. Največji sovražniki posla so prazen želodec, suho grlo in polna jajca. Rešitev slednjega pride po poslu.« Prisotni mahibi so si z udeležbo na strani cesarske vojske v vojni proti Ardeniji, Ladhasu in bivšemu Ellionu zagotovili mesta med zmagovalci. Zemljo njihovih rodbin, če so sodelovale pri spodletelem uporu, so razdelili med vzhodne tezgeje, a kot zvestim podanikom njegove svetosti jim je pripadal sorazmerni dedni delež. Zdaj se odpravljajo na osvajalno vojno z odličnim obetom plena in zemlje. Kleo po zaključku sestanka sledi kralju na hlad pomladnega večera. Ko se znajdeta na samem, pred štorom, ga tiho vpraša: »Gospod, tudi sam sem malce presenečen. Zakaj samo Allesia? Mahibi so pričakovali več.« Artus šepetaje odvrne: »Zaradi temnih vilincev.« »Kaj niso izginili?« Artus obstane: »Izginili so le iz naše zgodovine. Še vedno so tam, kjer jih je našel Padec, saj so jim v času stiske severni bratje pred nosom zaprli vrata na sever. S previdnim nastopom bomo lažje ocenili, kako nevarni so.« »In nihče ne ve zanje?« »O njih se širijo govorice, nepreverjena ugibanja in razne legende. Poskrbeli so za svojo anonimnost in vse kampanje cesarjev na zahod so propadle zaradi njihovih vplivov. Z zasedbo Allesie jih bomo izzvali, morali bodo stopiti na oder zgodovine in se razkriti. Šele potem se začne resno delo. Temni vilinci so večja grožnja od vseh drugih skupaj, ker so neznanka.« »Kaj pa auril?« Artus se nasmehne: »Tudi to bomo pravočasno uredili. Ob pravem trenutku se bom povabil na dvor škratjega kraljestva Shea in se pogovoril o trgovskih zadevah. Škratje bi vse storili za dobro trgovino. Če jim dodam še rudarske pravice za aurilski rudnik, so naši trdni zavezniki. S tem bomo dregnili v Škratje kraljestvo na severu. Če se temni vilinci ne bodo odzvali med zasedbo Allesie, se bodo po zasedbi rudnika. Zagotovo.« Kleo si pomane dlani: »Zakaj škratje niso zasedli rudnika?« »To bomo ugotovili. Vsekakor si v prihajajočih mogosih želim čim manj vojskovanja in čim več vazalnih patentov. Vojskovanje je strošek, vazalni patenti pa dobiček.« Kleo vzdihne: »Torej želite vse doseči na način, ki vam je najbližji.« Artus sklene dlani na hrbtu in nekaj trenutkov opazuje vrvež tabora: »Allesia bo nova pridobitev v mojem kraljestvu. Dobre zemlje za delitev med zaslužne je dovolj, saj je dežela redko naseljena. Privabili bomo iznajdljive in podjetne ljudi, željne novega začetka. Cekinov bo za vse dovolj. Vojna nima smisla, če ne prinese dobička. Časti ni možno pretopiti v cekine.« Aldus izgublja vpliv na dogajanje. Jasno se zaveda vse večje odrinjenosti od pomembnega dogajanja. Skozi okno živčno opazuje elešeje, edini ostanek dedovega cesarstva. Poleg stare cesarske zastave vihra še večja zastava Božanskega carstva. Aleja mu je elegantno preprečila vstop v severno krilo palače, kjer večkrat vzletajo in pristajajo tzevogi. Jakilah Aleja svojih skrivnosti ne deli s svojim cesarjem. Zasliši korake. Obrne se: »Draga ...« Aleja obstane na pol poti: »Popolnoma razumem tvoje dvome. Le kaj se dogaja v severnem krilu? Ne boj se. Nočemo tvoje veličastne duše mučiti z nepomembnimi podrobnostmi upravljanja s cesarstvom.« Aldus sklene dlani na hrbtu: »Zakaj imam občutek, da sem samo okras? Basilea se ni odpovedal prestolu brez jasne agende. Nekaj čaka.« Aleja dvigne tarih in se nasmehne: »Seveda si okras, veličasten okras. V najino zvezo si prinesel svetokrvno poreklo in žal tudi upor. S krvjo poraženih upornikov proti tvoji ženitni odločitvi smo pognojili polja novega cesarstva. Kmalu boš spoznal svoj resnični namen in,« stopi še nekaj korakov bližje, »čutim tvoj strah, a ne boj se. Celo življenje te usmerjata strah pred izgubo in strast za močjo. Namesto za resnični namen se pehaš za neuresničljivim.« Aldus sklene dlani: »Si zato dala odstraniti Heorja in vse druge šadase v moji službi?« Aleja stopi predenj, ga prime za roke in globoko pogleda v oči: »Po moji zaslugi je cesarska glava ena najvarnejših na tem svetu. Vsa ljudstva cesarstva te obožujejo kot svetokrvno veličino, skoraj kot elaha. In elahu ne pristaja šeledina šadasov. Zvitemu podlasniku Heorju se je pohlep zataknil v oddrobljeni glavi. Začel si je nevarno preveč domišljati glede svojega položaja. Nekako je izpadel,« se rahlo nasmehne, »iz vseh enačb. Kmalu te bo čakala pomembna naloga, saj boš posvojil nekoga pomembnega.« Aldus pogoltne slino: »Zakaj bi moral nekoga posvojiti? Saj znam otroke zaploditi na klasični način.« Aleja se zareži: »Gre za politiko. Glede obstoja svoje krvi se ne boj. Pravočasno ti bom dala potomca in potomko, ki bosta imela pomembno vlogo v prihodnosti cesarstva.« Aldus nekaj časa razmišlja, potem tiho odvrne: »Moj potomec ne bo dedoval Trona. Je tako?« Aleja suho odvrne: »Seveda ne.« Skoraj hkrati so, brez védenja eden za drugega, ameriški, iranski in kitajski strokovnjaki objavili izsledke o temeljnem družbenem in socialnem razvoju. 12. 3. 2070, na Svetovni konferenci o kakovosti bivanja v Mumbaju, so se srečali in presenetljivo ugotovili, da so prišli na konferenco s skoraj identičnimi ugotovitvami. Po dveh dneh uvodnega dela konference so se uskladili in predstavili skupni Chi Matthers Razmanijev teorem o socialnih silnicah. Najpomembnejši rezultati teorema izhajajo iz zbirke matematično-statističnih metod, temelječih na meritvah različnih vidikov človeškega odzivanja na družbeno in socialno okolje. Prof. dr. Faruk Razmani je na plenarni konferenci presenetil z izjavo: »Leta 2100 ne bo več civilizacije, kakršno poznamo danes. Vse, kar je danes samoumevno, bo izginilo.« Teoremi o apokalipsi, odlomek iz Uvoda v 1. zvezek 10. Mary, deklica in fant Tapam, tje en'mobotua pemelij vet en'halajig morag. Gorje, ko mrtvi oživijo in živi umrejo. Mary sede na klopco v parku in olajšano vzdihne ob osvoboditvi od bremen minulih desetletij. V udih čuti čudovito sproščenost. Je res minilo samo toliko let? Za sabo začuti prisotnost. Izostrena čutila, dobljena v votlini, ji še služijo. Olajšano vzdihne: »Povejta, kdo vaju je poslal? Vsaj to si zaslužim.« »Morali bi vedeti,« začne mož s piskajočim glasom, a zaključi globoki glas: »Bogu in Vesoljni cerkvi nihče ne uide.« Zasliši zamolkli klik repetiranja keramične pištole. Globoko vzdihne in odvrne: »Po vseh zločinih v imenu vere tudi vaju čaka vstopnica za pekel.« Moža se spogledata in piskajoči glas pridušeno spregovori: »Nama boste grozili? Gotovo ste naju otipali in veste, da sva imuna na vašo črno magijo.« Mary zapre oči in zašepeta: »Sta opazila, da so tu zaradi mene še drugi?« Moža se spogledata in motrita mirno okolico. Njuna begajoča pogleda se srečata z oboroženima policistoma. Nekaj trenutkov se presenečeno opazujejo iz oči v oči. Preden komu uspe uporabiti orožje, se policista sesedeta. Večina običajnih sprehajalcev se panično razbeži, nekateri se refleksno vržejo na tla, a redki okamnijo. Moža zmedeno vrtita glavi, iščoč nevidno grožnjo. Končno zagledata približevanje malce debelušne postave v dolgem plašču. Spogledata se. Kdo je to? V teménu začutita neznosni pritisk. Tudi Mary opazi modno urejenega fanta. V očeh mu preblisne rdečkasti sijaj in pospeši korak proti njej. Moža uperita vanj pištoli, a ju nevidna sila razoroži. Fant zapleše s prsti po zraku in moža se grgrajoče zgrudita med lovljenjem sape. Ležerno pristopi k Mary in ji blago namigne v angleščini z močnim slovanskim priokusom: »Prosim, da greste z mano. Z vami se želimo pogovoriti.« Mary vstane, se pretegne in ravnodušno zavzdihne: »Vem, kako to gre. Ne moreta skriti svojega porekla. V teh letih sem se naučila ločevati različne magije, čeprav sem, priznam, malce zmedena. Polomljena tipa imata skoraj enak odtis kot vi. Včasih so se tepli Magdalci in katoliški eksorcisti, danes pa,« in se dvigne na noge in motri mladega fanta zvedavih oči. Na njem lebdi nekaj gizdalinskega. Fant mehko odvrne: »Gospa, uroka zakrivanja ne morem vzdrževati v nedogled. Kmalu bo tod vrvelo pripadnikov raznih represivnih služb. Predlagam, da zapustimo ta ljubki park. Ne morete odkloniti vljudnega vabila na čaj,« in ji z roko nakaže pot, »z zanimivo družbo.« Mary zamahne z roko in se zareži: »Vljudno? Če želite igrati vljudnega gentlemana, pustite starko, naj se naužije zasluženega miru. Ampak,« dvigne roki v znak vdaje, »vedela sem, da me boste nekega dne našli. Verjetno sem vam dolžna hvaležnost, saj ta dva Luigijeva patrona nista prišla na vljudnostni obisk. Ravno to me bega. Oboji se pečate z isto vrsto magije.« Fant z nasmehom pokaže brezhibno bele zobe: »Gospa, saj veste, pri magiji je kot pri mačkah in miših.« Kratko ga premeri, v fantovi zavesti čuti moč zatabov in sprijaznjeno prikima: »Naj vam bo,« in mu sledi. Mrki mož ji odpre zadnja vrata dolge limuzine in namigne, naj vstopi. Za trenutek obstane, se nasmehne in sede. Fant ji tesno sledi, mož zapre vrata in sede na sovoznikov sedež. Zadnja stekla se zatemnijo. »Zakaj ste zatemnili okna?« Fant prijazno odvrne: »Zaradi vas.« Nihče ji med kratko vožnjo ne posveča pozornosti. Fant se razpotegne na udobnem sedežu in zadrema. Podobno stori tudi sovoznik. Voznik večino časa porabi za tapkanje po tablici in občasno preveri stanje vozila. Okna postanejo prozorna šele med ustavljanjem pred veliko podeželsko hišo. Sovoznik urno skoči iz avtomobila in ji odpre vrata: »Izvolite gospa,« je vljuden. »Čakajo vas.« Mary je malce zmedena: »Tale skromna hišica pa ni ravno domovanje kakšnega nepomembnega trgovca.« Fant se pretegne in se zareži: »Srečali se boste z zelo pomembno osebo. Naj vas ne preseneti njena mladost.« Vrata v dvorec se samodejno odprejo in vstopi v veliko preddverje. Tam jih čaka brezhibno oblečen mož in ji prijazno namigne. Plaho prikima in mu sledi. Zdaj je tako vseeno. Začuti neprebojno magijo zatabov. Tu je. Tokrat gre za urejene silnice energije. V strunah čuti nenavaden spokoj. Magija zatabov brez strasti? V veliki sobi najprej vidi le klubsko mizico s tremi fotelji. Šele v drugo opazi drobno postavo, deklico nekako v zgodnjih dvajsetih letih. K njej pristopi fant, s katerim se je pripeljala. Je deklica ta pomembna oseba? To ni energija kerkeša ali kakšnega nižjega služabnika. Nekaj več je ... Nemogoče! Deklica jo ogovori. Nežni glas lomi angleščino na slovanski način. Spomni se vseh s podobnim naglasom. So povezani? »Kar naprej! Sedite. Postregli bodo čaj s piškoti. Ne bojte se! Moram vam čestitati,« se smehlja, ji nakaže mizico s tremi udobnimi fotelji in zaploska. To je torej ta čajanka. Fant se oprezno nasmehne in ji tesno sledi. Za njenim hrbtom deluje kot nekakšen stražarski pes. Njegove energije so značilne za kerkeša, a drugačne. Kerkeš s tako popolnim nadzorom in osredotočenostjo? Očitno avtor opisa megšelemskih energij ni bil preveč podrobno seznanjen. Mary se opogumi, pristopi in sede na prazen fotelj: »Ste tudi vi iz tiste male dežele?« Deklica vedro prikima: »Ni to zabavno? Vsi najpomembnejši graditelji novega sveta prihajamo iz dežele, ki je skoraj nihče ne zna najti na zemljevidu. Mojega prijatelja,« in pokaže na fanta, ki sede na prazen fotelj, »kličemo Lolek.« Dekličine ustnice se znova razvlečejo v prikupen nasmeh: »Še sebe moram predstaviti,« in tiho doda, »tukaj sem Veronika, nekje drugje pa meašika Virena. Različni kraji z različnimi vlogami pod različnimi imeni,« in bolj zase zamrmra. »Je vloga povezana z imenom? Kaj, če ime definira vlogo?« Elegantno urejena moška, prav kičasta modela angleškega butlerja, prineseta pladnje s čajnimi skodelicami, čajnikom in čajnimi piškoti. Mary ju mrko motri. Veronika prekine mučno tišino: »Naj razbijem led, tudi meni so nekaj vzeli,« okoli oči se zariše sled otožnosti, »že pred nekaj leti, a sem prebolela. Naredila bom vse, da nihče ne bo izgubil očeta, kot sem ga jaz,« in veselo nadaljuje. »Prebrala sem vas do zadnje skrivnosti,« in jo prestreli s pogledom skozi, »a to že dobro veste, saj smo na svoj način na istem bregu reke življenja.« »Moj prijatelj,« se kratko spogleda z Lolekom, »je prišel po vas dobesedno zadnji trenutek. Sveti oče ne trpi prič svojih porazov. Lahko mu rečete vsaj hvala, saj vas je rešil gotove smrti.« Znova tišina leže na omizje, tokrat jo prekine Mary: »Hvala,« in nadaljuje. »Torej gotovo poznata svojega rojaka Borisa. Saj je vajin rojak?« in z živahnimi očmi šviga med njima. Veronika veselo prikima: »Lolek je bil nekaj časa njegov cimer, tudi sama sem ga bežno srečala.« »Torej vesta, kdo je on? Zakaj ga niste zgrabili in končali ta,« in pribije po nekaj trenutkih iskanja primerne besede, »tisočletni spor?« Oba se zarežita: »Zakaj bi ga? Saj se nam ne more skriti. Ste že slišali za Sehir bar Jemin?« Mary izbulji oči: »Izgubljeno knjigo magije? Kaj ni samo potegavščina?« Veroniki izgine nasmeh z obraza: »Zagotavljam vam, da je knjiga popolnoma resnična,« in se resno spogleda z Lolekom, ki nadaljuje njeno misel: »Sehir bar Jemin, Knjiga, je osnovni vir Mešarahove moči. To vam bodo za sveto trdili vsi vpleteni, tudi ostanki Čuvajev ali Boris. A knjiga je veliko več. Pravzaprav je splet urokov za transformacijo energij stičišča multiverzuma in prevodnik med našima paroma vesolj. Kot eden od temeljev simbolizma Tarafa pripada trojstvu knjig za trojstvo sil, posvečenih ihuhesu znotraj Kašamouga.« »Tarafa? Tega imena nisem nikjer zasledila.« Veronika sklene dlani in oprezno odgovori: »Taraf je poseben otok v drugem svetu.« Mary ji seže v besedo: »Mislite na Drugotnost, Elem Jered, oziroma Selimijevo vesolje?« Veronika prikima: »Tudi tako lahko rečemo. Tam je v podzemnem svetišču os sveta, temeljni kristalni pogon, vir naše moči in izvor ravnotežja našega para vesolj. Fizikalni zakoni veljajo zaradi uravnoteženja skozi Taraf. Tudi zatabi, pravzaprav prevodniki kristalne magije v multiverzum, temeljijo na urokih Knjige. A prenos energij deluje samo v vesolje, kjer je Knjiga. Samo tja. Iz Kandarja smo jo najprej umaknili na Taraf. Tam je bila popolnoma varna, saj so vilinci nemočni proti kristalni magiji. Ko smo hoteli, da knjiga pride v sovražnikove roke, smo jo pravi trenutek vrnili v Kandar. Dovolili smo, da so jo nekaj desetletij pred padcem Vesoljnega carstva,« naredi pomenljivo pavzo, »ukradli.« Mary dvigne obrvi: »Vesoljno carstvo? Kandar?« Veronika nadaljuje: »Pred dobrima dvema tisočletjema smo se odločili za zelo tvegano igro. Svoje sovražnike,« naredi premor, »smo prepričali, da nas lahko uničijo s krajo in uporabo knjige. Pri igri smo šli do konca in zaigrali smo celo svoj lastni konec. Morali smo se odpovedati skoraj vsemu, da bi dobili vse. Primarna inkarnacija v drugem svetu nam je onemogočala učinkoviti poseg v tem svetu. Na etrski ravni smo zaznali upadanje, posledico narave Starih ed. Takrat smo spoznali, da so Mlade ede, zaradi svoje strukture na etrski ravni, temelj najvišjih moči.« »O kakšnem etru govorite?« »Tukajšnja znanost temu reče temna energija in temna materija. Morali smo nadzorovano,« se spogleda z Lolekom, »zaključiti epizodo Vesoljnega carstva, da bi lahko nekega dne vstalo Božansko carstvo. Iskali smo pot v ta svet in jo našli. Vi,« poišče vse bolj zmeden Marijin pogled, »in vaš pokojni kolega sta nam ogromno pomagala. Zlasti vaš prispevek je neprecenljiv. Če ima kdo pravico do življenja in sreče,« in ji nameni prijazen nasmeh, »ste to vi.« Mary zgroženo odkima: »Ne verjamem vam! To ne more biti res! V besedilih piše, sama sem to prevedla, da je Mešarah povzročil zlom vaših moči, padec carstva in s tem nadaljevanje svobodnega sveta. Pemej je uničil povezavo med zatabi in njihovimi telesnimi udejanjenji. S svojo prostovoljno žrtvijo je iz vašega carstva naredil kup ruševin. Tudi tokrat bo podobno. Mora biti.« Veronika se spogleda z Lolekom in oba se začneta pridušeno smehljati. Mary zvedavo vpraša: »Kaj je smešno?« Veronika zadovoljno odvrne: »Saj še sami sebi ne verjamete. Najbrž niste dobro poslušali. Prejšnji božji šampion je naredil, kar so od njega zahtevali. Storil je, kar smo mi od njega pričakovali. Pomagali smo mu na križev pot, saj smo se želeli prepričati, da bo opravil svojo žrtev. Resno je vzel svojo vlogo in se pustil pokončati. V svete spise smo sami podtaknili uničenje svojih moči. Verjamemo v evolucijo božanstva.« Mary se samozavestno zareži: »Po padcu ste izginili. Vladar zatabov je izginil, obred in vse potrebno za vašo obuditev so zapečatili v votlini in zavladali so vaši nasprotniki. Kako ste lahko svoje načrte položili v roke človeške napake, v roke moje slabosti?« Veronika ravnodušno odvrne: »Še ne veste?« Mary razširi oči: »Česa?« Veronika se zareži: »Človeške slabosti so najstabilnejša valuta.« Vmeša se Lolek: »Samo v pravljici vitez ubije zmaja in si za ženo vzame princeso. V resnici zmaj obilno podkupi viteza, da ga reši razvajene princese in vsako leto lahko pohrustati nekaj tlačanov. Tako so vsi na boljšem, razen tlačanov. Vedno zmaga človeška slabost. Tisti pri koritu poberejo smetano na račun manj srečnih. Vedno.« Mary zarenči: »Vaše carstvo je vstalo, a bo znova ruševina. Vsa vaša zgodovina je zgodba o padanju. Ta svet sicer ni vreden Mešarahove žrtve, naj ga vrag vzame, a tudi vaš svet ne sme zmagati. Pasti morata naš in vaš svet. To je nujnost. Enega neravnovesja ne sme zamenjati drugo. Aresa ne sme zamenjati Afrodita.« Veronika nagrbanči čelo: »Očitno se zabavate z željo, da nas vzame vrag, čeprav smo rešili vašo prestrašeno rit,« in globoko vdihne. »O dreku, ki je priletel v ventilator božjega sveta, ste pred nekaj dnevi debatirali z Borisom in sirom Robertom.« Mary naredi izraz presenečenja. Veronika se znova veselo nasmehne: »Ne morete me presenetiti. Vaše razmišljanje je podobno našemu. Borisu ste, precej bolje od nas, predstavili bolezen tega sveta in opisali zdravilo. Vi ste poklicali to zdravilo in zdaj smo tukaj. Je tako?« Mary spusti pogled: »Naj svoje opravi, kot ste se izrazili, evolucija božanstva.« Veronika zmagoslavno nadaljuje: »Za žensko imate precej radi rušenje in ne pozabimo,« rezko dvigne glas, »po življenju so vam v imenu krvavega boga stregli Luigijevi. Ambiciozni Sveti oče živi v utvari. Vse to zaradi krčevitega oklepanja obstoječega stanja in zimzelene klasike, moškega hrepenenja po môči, še več močí, želi izigrati obe strani. Misli, da je veliki lutkar, a je le banalna lutka s stransko vlogo. Draga moja, mi smo zdravilo tega planeta.« Mary pihne: »Vsekakor je Luigi nekako vaš. Čutila sem zatabe.« »Luigi ni naš, temveč je naše začasno orodje. Lopato uporabiš, a se zato ne bratiš z njo.« Nekaj trenutkov molčijo. Mary prasne v smeh. Veronika in Lolek se spogledata. Mary v solzah izdavi: »Neverjetna sta. Koliko sta stara? Dvajset in še nekaj čez? Vsak dan in vsako noč preklinjam tisto nesrečo. Ko bi le vse ostalo v tisti votlini. Vi in vaše carstvo temeljite na kupu nesrečnih naključij, začinjenih s krvno daritvijo. Tudi končalo se bo tako. Krog nima nikjer konca. Iz krvi rojeni, v krvi utopljeni.« Lolekov okrogli obraz se razpotegne v nasmeh: »Prispevali ste najpomembnejši del. Človeška kri je od vaše roke. Znova se vam zahvaljujem za pogumno dejanje.« Mary se zresni in oba srepo ošine: »Pogumno? Ko bi vedela ... Edina stvar, ki se je ne bojim, je smrt. Za vas bo najbolje, da končata, kar je Luigi hotel.« Veronika zoži pogled: »Carstvo ne prinaša smrti, temveč življenje. Ne čaka vas smrt, temveč morate urediti svoja odkritja in jih objaviti. Ne prosimo vas za prikrivanje, temveč razkrivanje. Zakaj se vam mudi na drugo stran?« Mary skrušeno odvrne: »Ker je vsak moj vdih praznik smrti. Ta svet je praktično že uničen in ob dokončnem padcu pride vrsta na vas. Berite mi z ustnic. Moje življenje,« izstopijo vse gubice in gube, »vas bo nekega dne ubilo. Kdaj, kje in kako, ne vem,« in odkima, »nočem vedeti. Tudi jaz znam brati med vrsticami vilinskih knjig.« Veronika in Lolek obsedita, Mary se ležerno smehlja. Lolek vstane in tiho reče: »Verjetno smo si vse povedali.« Veronika ga dopolni: »Ko boste zapustili dvorec, boste pozabili na to srečanje. Želim vam obilje sreče,« naredi premor in pomenljivo doda. »Mogoče se kmalu srečamo.« Mary vstane in molče zapusti veliko sobo. Ko se vrata ponovno zaprejo, se Lolek spogleda z Veroniko: »Kako nam lahko škodi? Saj je le razvalina.« »Nikoli ne podcenjuj zagrenjene, prehitro postarane ženske s kroničnim pomanjkanjem ljubezni in seksa. Čeprav se z nami strinja o vsem pomembnem, je ujetnica tega sveta. Ne more preseči omejitve lastnega uma, saj se enači s tem, kar misli in ne tem, kar je.« 11. Somrak indigo otrok Jogear et belarak od en'ligor tesagas. Soncu je vseeno za naše luči. Boris se znova znajde v londonskem vrvežu. Natanko tam, od koder je šel v Drugotnost. Marko in Berta sta vse bolj naporno breme. Vse te skrivnosti, ki me presenetijo ... Vrne se na prostorsko-časovno točko, od koder se je prenesel v Drugotnost. Z dr. Mary Smith sta se razšla pred tremi dnevi, a v Drugotnosti je preteklo dobra dva mogosa. Na poti do letališča lahko pričakujem kakšno presenečenje. Luigijevi bodo zagotovo poskušali ... premalo iniciative sem mu vzel. Že od nekdaj ima rad vrvenje osrednjega Londona. Skoraj nikjer ni sledov napetega kriznega položaja. Na ulicah je za spoznanje več »bobijev« in oborožene policije, najbrž je tudi kakšen dodatni nadzorni sistem, a množice na ulici v ničemer ne izdajajo drsenja v globoko krizo. Angleži so pač takšni. Vedno se znajo prilagoditi. Ljudem je vseeno za politično zaostrovanje. Želijo le mirno in varno življenje. Z velikih ekranov se smeji Janez Aleksander. Ljudje nenavadno ležerno spremljajo skorajšnjo vrnitev Anglikanske cerkve v objem Rimskokatoliške cerkve. Združitev v medijih prikazujejo kot prijateljski korporativni prevzem. Večini se najbrž ne bo kaj veliko spremenilo. Sprememba se dogaja zato, da se nič ne spremeni. Med hitenjem čez Trafalgar Square zazna, da je na očeh pozornosti. Začuti magijo. Ta dva je obdelala precej groba magija zatabov. Pospeši korak proti Cockspur Streetu. Gneča bo moj zaveznik. Moža se premakneta. Drugačna prisotnost ga ustavi v senci dreves. Čaka. Kako očitni vplivi zatabov. Moža upočasnita korak in z očmi begata po velikem trgu. Torej me lahko le vidita. Odlično. Oprezno ošine okolico. Približuje se še več mož, a so še vsaj nekaj sto metrov daleč. Počakajmo. Očitno mi gneča ne bo pomagala. Verjetno jih privlačita sibeta. Oba najbližja zasledovalca hitro stečeta do prometne ceste. Nagrbanči čelo. Nedvomno - magija zatabov. Pa si zavrtimo glasbo in zaplešimo po moje. Sprosti se. Ležerno oceni položaj. Oči mu rahlo pordijo. Če že mora padati, bom prvi podelil klofute. Moža ostaneta na drugi strani ceste. Nekoga ali nekaj čakata. Z lovkami magijsko izostrenih čutov prestreže njuno pričakovanje. Drugačna pozornost se okrepi. Objame ga vznemirjenje naraščajoče moči. Moža začneta živčno prestopati. V upočasnjenem času ju lahko sesujem, preden se bosta ovedela, kaj ju je. Njun utrip je ojačen. Zenice so razširjene, malce se potita. Pričakovanje in negotovost. Brizg adrenalina. Lovca oprezata za plenom. Kako lepo. Za vsak primer še enkrat otipa okolico. Seveda. Še pet junakov misli, da so ... junaki. Prav imam, zavedajo se sibetov. Pa dajmo ... Oči mu zažarijo, svet okoli njega se mavrično obarva in zvoki zadušijo. Ob uroku upočasnjenega časa kot viharna furija odvihra do njiju. Med enim in drugim vdihom jima ustavi srce. Enako silovito pospravi še druge. Presenečenje je mati zmagoslavja. Še čutili niso, kaj jih je. Vse v trajanju enega samcatega srčnega utripa. Smrt jih vzame neboleče. Sedem teles pade na tla. Kar tako, brez vzroka. Kaj takega se ne dogaja, kar zadostuje za paniko. Kriki ljudi se pomešajo z žvižgi policistov. Boris se v senci drevesa tiho zareži. Urno se izmuzne, saj se zna narediti neopaznega. Varnostne kamere so posnele samo nedoločljivo meglico. Letalo se odlepi od letališke steze. Glavo olajšano položi na naslonjalo. Za hip pomisli na zalezovalce, ki jim je ustavil srce. Prisotnost ga rahlo kljuva in opominja na morebitno prenagljeno reakcijo. Zakaj prenagljeno? Pripre oči in poskuša ustaviti tok kljuvajočega izpraševanja. V čigavem imenu so me spremljali? Znak magije zatabov še ni dovolj. Kakšne naloge jim je dal njihov vodja? Zakaj neusmiljen poboj? Koliko ljudem sem vzel sina, očeta ali brata? Išče drugačno prisotnost, ki ga vedno navdaja z občutkom vesoljne moči in mu vnaprej podarja amnestijo za storjeno? Kje je? Po nekaj mučnih trenutkih se oglasi tista prijetna silnost. Komu na čast koristi oklevanje in čakanje? Komu? Čista vest v grobu ti kaj malo pomaga. Sovražnike moram iztrebiti, preden postanejo grožnja. Stisne zaprte veke. Začuti pospešeni pulz. Objame ga zadovoljstvo. Sibeta sta moja. Marsikaj se je razvozlalo. Odpre oči in pogleda skozi ozko lino. Povsod modrina. Letalo je že visoko. Samodejni pas se odpne. Spogleda se s stevardeso nizke rasti na začetku potniškega prostora. Njene naličene ustnice se za hipec razvlečejo v sled nasmeha. Zdrzne se. Vanj udari sled magije zatabov. Urno odmakne pogled od nje. Začuti njeno približevanje. Sliši vsak njen korak, zatem ga ogovori globok glas: »Gospod, se mogoče slabo počutite?« Dvigne glavo in se spogleda s svetlimi očmi. Ti pa imaš globok glas. Si iz fanta postala punca? Drugačna pozornost stopi v ospredje zavesti in oči mu rahlo zasijejo: »Zakaj to mislite?« Z roko si pogladi čop: »Kar tako. Zelo dobro znam oceniti ljudi. Vam kaj prinesem?« Prešine ga spoznanje - ne glede na vse, ves čas ga spremljajo. Vprašanje se poraja samo od sebe - kdo je sponzor tega zasledovanja? Letalo se spušča proti Brniku. Kotlino pokriva za ta letni čas običajni oblačno-megleni pokrov. Boris pospravi mobi in se priveže. Končno utihne tudi televizija. Kakšno olajšanje. Temeljito sem že naveličan predvolilne propagande in političnega prodajanja dišečih rožic, ki se usmradijo že dan po volitvah. Varnostni trakovi ga z mehkim zategovanjem trdno prilepijo na sedež. Mizica se samodejno skrije. Privezan pač ne moreš jesti in piti. Na zaslonih se predvajajo vremenski in drugi podatki o letališču Jožeta Pučnika. Razmišlja o minulih doživetjih. Moral bom postaviti kar nekaj zoprnih vprašanj. Kakšno samožrtvovanje neki? Kdo je Elejla? Kdo laže in kdo govori resnico? Po Robertovih besedah je Elejla nevidna, ker je del tega sveta. Nekako se vendarle mora manifestirati. Ob vsej tej magiji in energijah zatabov se ne more popolnoma skriti, postati nevidna. Ni šans! Nekaj je v zraku ... Nekaj ... Seveda! Trenutek razsvetljenja izgine v hipu, ko se letalo mehko dotakne tal. Oblije ga razmišljanje o Luciji. Kako je tako na hitro pomislila na poroko? Gre mogoče za očetov predvolilni manever? Obstoječi vladi je odtegnil podporo in s kandidaturo je temeljito pretresel evropsko politiko. Je on tisti, ki vodi niti? Bog ne daj! Se kdo skriva v njegovi senci? Kaj naj rečem Lučki o njenih prijateljicah? Draga, tvoje bestice sta v drugem vesolju demonski kraljici. In kaj mi bo odvrnila? Rahlo strese z glavo, kot bi hotel odgnati zle misli. Nanjo nimata trajnega vpliva, saj ni našel sledov zatabov. Ampak ... Mogoče je ta nepričakovana ideja o poroki njuna domislica. Tako me bosta imeli na očeh. Ampak zakaj? Kakšna preklemanska megla spletk se skriva v ozadju? Kako vse to zložiti v užiten golaž? Vedno pridem do vprašanja ... Kje in kdo je Elejla? Kje in kdo ... Mrzlično razmišlja o dogajanju in potipa sibeta. Luciji bom na kolenih dal zaročni prstan in čez nekaj mesecev bova mož in žena. V tem kaosu je osamljena luč ljubke lepote, ki presveti skozi še tako trdo temo. Uradno se vrača z absolventske izmenjave. Citati iz diplomske naloge so se pojavili na prvih straneh mnogih tehnoloških netzinov in na sceni piflarjev je postal celo nekakšen junak. Kako da ne, saj je spisal scenarij, ki se je res zgodil. Napadi na omrežje so spravili na kolena ekonomijo razvitega sveta in posledično je izbruhnila še politična kriza s predčasnimi volitvami. Prve projekcije kažejo, da bo volilo rekordno veliko ljudi, mogoče celo polovica volilnih upravičencev, kar je, glede na zadnjih petindvajset let, nepredstavljivo veliko. Elite so zato na trnih. Demokracija in ljudska volja sta že davno tega postali samo orodje za mirno obdavčenje revnih in subvencioniranje bogatih. Hitro odrine razmišljanje o politiki in prešinejo ga priprave na poroko. Kar malce ga zvije ob misli, da bo drugo leto ob tem času zakonski mož. Čeprav so nori in zmešani časi, se je treba posvetiti tudi lepemu. Vojne ne bo ... Ne more je biti. Vse je jasno. Že v naslednjem hipu struna misli sprhni v ničevosti pozabe. Lučka ga zagleda in mu steče v objem. Ni še pozabil okusa njenih čutnih ustnic. Prežame ga mrščavica ugodja. Izklopi hrup in buhtečo aromo gneče. Vse posveti toplini ljubljene. Odlepita se en od drugega. Nasmejana poišče njegove mandljeve oči: »V enem stavku povej,« in zapeljivo zašepeta, »kako je bilo? Potem se izpovej, kako hudo si me pogrešal. Lepo po vrsti.« Z očmi utrujeno zavrti po pisanem stropu, zapolnjenim s kričečimi oglasnimi pasicami: »Naporno,« in občuti težo velike torbe. Aurilski meč je šel gladko mimo vseh kontrol, saj je neviden za senzorje. V hipu pozabi vse tegobe minulih tednov. Bližina Lučke je odrešujoča, sveža voda za puščavo njegovega bitja. Ob njej vse maske odpadejo in ostane le on sam. »Samo naporno?« Boris utrujeno prikima: »Predvsem. Tile dnevi brez tebe so se vlekli kot neskončne ponovitve delovnega ponedeljka. Kako je pri tebi?« se mu zariše slabotna sled nasmeha. Ustnice se ji razširijo v prisrčen nasmeh sreče: »Za razliko od tvojega reklamiranja nezrele limone mi gre odlično. Zakaj bi si želela princa na belem konju, ko so konja predelali v konjske salame? Saj veš, trpljenje je posledica napačnih želja. Vse se mi na koncu nekako sestavi, torej ostajam samo pri princu.« »Blagor tebi. Zdaj razmišljam,« vzdihne utrujeno, »predvsem o spancu.« »Samo?« navihano pristavi in ga tesno objame okoli pasu. »Kar ti vozi,« reče, se zlekne in pripre oči. Lučka sede na voznikov sedež in se zahihita med vstavljanjem osebne kartice: »Če lahko temu rečeš šofiranje,« in s palcem pritisne na UNCC senzor. Boris se le namrdne. Tisti, ki igra šoferja, vnese cilj in morebitne dodatne podatke o poti. Vse drugo je prepuščeno nadzornemu sistemu. Odlična stvar, dokler ne crkne omrežje. Na srečo tokrat gre kot po maslu. Avto ju brezhibno dostavi v Celje. Trije meseci ... Globoko vdihne in hladen zrak se zareže v pljuča. Somrak zastrtih žaluzij vzbuja tesnobo. Po očetovi smrti je izginila značilna toplina doma, sestavljena iz prepleta vonjav, svetlobe, glasov in predvsem živahne prisotnosti domačih. Lučka tiho reče: »Težko se je vrniti v prazen dom.« Boris odkima: »Najprej moram pognati hišo v tek. Vrnil jo bom v življenje,« in glas se mu zatrese, »čeprav ni nikogar, ki bi užival njeno toplino.« Utrujeno odloži torbo in se posveti oživelemu zaslonu hišnega kontrolnega sistema. Luči se prižgejo, žaluzije se dvignejo in ventilacija požene zrak. Lučka ga spremlja z očmi: »Tole s tvojima je res strašno. O storilcih še ni ničesar. Na očija pritiskam, a ta birokracija, ki uniči vsako iniciativo. Zlasti zadnje čase, po padcu vlade, je do vratu zakopan v delo. Zakaj si je moral nakopati še to kandidaturo? Mu je treba tega? Stopil bi korak nazaj in se ne bi zgodil predsednikov odstop. Se je moral zapeti ob ameriško predsednico? Komu je koristila objava o ameriškem izigravanju komunikacijskih protokolov? In zdaj,« ter jezno vzdihne, »imamo krizo sredi krize. Ravno o tem sem pisala v diplomski.« Boris se le namrdne, nagrbanči čelo in ledeno zamrmra: »Marsikaj se ne bi smelo zgoditi, pa se je. Južni bratje imajo zanimiv pregovor,« in se obrne proti njej. Oči srepo uperi v njen izostreni pogled: »Posle rajanja nema kajanja.« Lučka se kislo nasmehne: »Rajanje in kajanje se je vrtelo okoli zavarovalniških zakonodajnih črev. Lopovski lobisti so podtaknili razne klavzule o varnosti vlagateljev in boju proti terorizmu. Žal zaradi hiperprodukcije zakonodaje nikakor ne zmore prebrati vsega, kar podpiše in barabe to vedo. Tako se je,« a misli ne konča, saj jo zlovoljno prekine: »Nima smisla razpravljati o nečem, kar je mimo. Mojih ne bo oživela ali ozdravela nobena sprememba zakonodaje. Ne razmišljajva več o tem. Krivi so plačniki napada in ne zakonodaja.« Zasvetijo se ji oči: »Ko bi vsaj našli morilce in se jim maščevali ...« Boris trpko pristavi: »Zakaj maščevanje? Koga s tem oživimo?« Obrne se proti njemu, pogled ji ojekleni in neobičajno ledeno pribije: »Teroristi razumejo samo govorico terorja. Močni so, ker smo mi mehkužni in ko nas pretepejo, jim še plačamo za materialne stroške. Morajo se zavedati, da bodo za svoje zločine plačali z obrestmi. Strinjam se z očijem! Evropa,« in glas se ji mrazeče zatrese, »se mora postaviti izključno na lastne noge. Sama naj deli pravico in milost! Dovolj je klečeplazenja, moledovanja in pogajanj o tem, kar nam pripada. Očeta so ti ubili teroristi in njegova smrt ne sme ostati nekaznovana! Ne sme!« Borisa presune silnost njene mrazeče ostrine. Takšne je ne pozna. Odmahne z glavo: »Res nehajva o tem.« Obraz se ji razvedri in obarva z ljubečo toplino. V kotičku misli mu ostane tista hipna ledena podoba, kratko iznenadno besneče neurje sredi čudovitega dneva. Pripre oči in poskuša slišati omrežje. Sibeta sta to moč začasno vzela, zdaj se vrača. Zagotovo gre za prilagajanje na moje energije. Ozre se na stopnišče: »Tole kramo nesem gor,« in spusti pogled na veliko torbo, ki jo zgrabi in steče po stopnicah. Lučki se ustnice razširijo v prikupen nasmeh in na veselem obrazu se zariše sled navihanosti, ki jo ima rad. Hitro se vrne, ona še kar stoji, kjer jo je pustil pred nekaj trenutki. »Da razrešim dilemo, ne, nimam prstana. Jutri, točno opoldne v Starem piskru. Velja?« Lučka skomigne z rameni in zašepeta: »Čisto tebi podobno. Vedno kakšna improvizacija.« Zima znova zamuja svoj koledarski termin. Za letni čas se obleče precej lahkotno in pomisli na mraz, ki ga je doživel v Angliji. Čaka ga izbira primernega prstana. Za las se izogne trčenju z odsotnim možem. V nosnice mu udarijo vonji neumite obleke in neurejenih las. Za hip ugleda utrujen obraz. Zdrzne se. Rok Kovačič. Kaj se mu je zgodilo? Vedro se obrne in zakliče: »Rok! Stara sablja!« Mož obstane in se okorno obrne. Borisa presune in komaj zadrži grozo. Mladenič se je v nekaj letih postaral vsaj za dvajset let v sključenega in skrušenega moža. Iz kalnega pogleda se zrcalijo izgubljene sanje: »Boris,« vzdihne in zbira moči. »Nisem te videl,« a mu besede utonejo v nejasnih meglicah pozabe. »Greva na drink!« ga veselo povabi in poskusi v plašč presunjenosti vnesti vsaj nekaj vedrine. Nekaj hudega se mu je zgodilo. Saj je bil baraba, a tega nikomur ne privoščim. Rok negotovo prikima in stopita v lično kavarnico Arabia. Objame ju toplota in mamljive vonjave različnih toplih napitkov, zlasti kave, kavarnica je znana ravno po njej. Najdeta prazno mizo, sedeta in Boris opazi tresenje rok. Pripre oči in začuti značilno trepetanje uničene zavesti. Namesto po zadnji modi je oblečen v ponošen plašč iz druge ali tretje roke. »Kje živiš? Kako je oče? Po tisti aferi,« a mu Rok z zariplim glasom seže v besedo: »Oče je lani umrl. Zdravnik pro bono je napisal kap, a to je samo organski vzrok, v resnici ga je dotolkla veriga ponižanj. Ko si enkrat čisto gor, je težko preživeti čisto dol. Na koncu sva ostala sama.« Boris zaskrbljeno prikima: »Tista afera.« Pogled se mu zamegli: »Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo. Nihče mi ni verjel. Oče se je pač odzval na svoj način. Pravzaprav ga ni pokopala moja čudna nesreča, temveč ga je zrušilo njegovo takratno početje. Nikoli,« zaječi, »se nisem dotikal čudnih drog z ulic,« in pogoltne solze, glas mu za hip zastane, zajame sapo. »Nikoli se ni sprijaznil. Postal je površen, metalo ga je iz ene v drugo skrajnost. Potem je izgubil še dedijevo firmo. Nasedel je lepim besedam in ko je voda odtekla, je ostal edina riba na suhem. Zdaj sem,« ne konča. Drobne solze mu stečejo po razbrazdanem obrazu. Nekdanji arogantnež, vselej poln nesramnosti, je popolnoma zlomljen človek. Postal je klošar tudi za tiste, ki jih je zmerjal s klošarji. S tresočimi rokami objame belo skodelico čaja in plašno naredi nekaj požirkov, z očmi oprezno šviga naokoli, kot bi se bal, da mu bo kdo izpred nosu odvzel toplo tekočino. »Kaj počneš?« Z občutkom krivde, med požiranjem navala obupa, odvrne tiho in otožno: »Vse, kar mi pride pod roke in prinese vsaj osnovno za štukanje od včeraj do danes. Že najcenejša brozga je večkrat nedosegljiv luksuz. Lastna mati me je s pomočjo zvijač pravniških zveri vrgla iz hiše in pobasala zajeten štipendijski sklad, ki ga je oči hranil zame. Ostanek družine me je,« mu zastane glas v stisku tesnobe, »izobčil. Nalimali so mi krivdo za očetov potop. Na mojih plečih so si oprali vest in zagonili, kar se je dalo zagoniti. Lahko je zapravljati s tujo denarnico. Zdaj vem,« nemočno zahlipa, »zdaj vem.« Boris začuti naraščajoči bes nemoči. Potreplja ga po ramenu: »Spoznal si svet od zgoraj in spodaj. Mogoče ti bom lahko nekako pomagal. Sošolci smo tudi zato, da si pomagamo in se podpiramo.« »Ti?« se mu usta odprejo od presenečenja. Boris zaupljivo prikima: »Saj menda ne misliš, da bom do smrti kuhal zamere zaradi srednješolskih lumparij? Če bi se sekiral za vsak pubertetniški kakec, bi se že davno tega utopil v njem. Ravno kupujem zaročni prstan za Lučko. Danes,« a ne konča stavka. »Kold bič?« izleti in se hiti opravičevat. »Oprosti, tako smo jo klicali,« a ga Boris znova pomirjujoče potreplja po rokavu ponošenega plašča: »Vsi smo vedeli, kdo je Kold bič in vsi smo enako čutili ob zaletavanju v njen zid zavračanja. Šele mesec pred maturo je oživela še kako drugače. Norčije in lumparije iz srednje šole so del odraščanja. Bolje noreti pri petnajstih kot pri petdesetih. Vse skupaj gre kar nekam hitro, a kaj bi čakal?« in zamahne z roko. Rok odsotno doda: »Prav imaš. Sveta bo konec in ...« Boris vedro dvigne glas: »Ne bom zdaj o sebi. Kako te lahko najdem? Če si še vedno tako spreten z urejanjem korespondenc, se bo našlo kaj dostojnega.« Rokove oči padejo v skodelico in odkima. »Dostojno je vse, kar mi zagotovi kruh tudi za jutri in pojutrišnjem.« Boris razširi roke: »Potem mi pa le povej, kako te najdem?« in vanj udari jedki vonj neopranega telesa v neopranih oblačilih. S tresočimi ustnicami zašepeta: »Zavetišče pri,« in ne konča stavka. Po tresočih ličnicah se vsujejo nove solze bridkosti. Boris opogumljajoče doda: »Saj je samo eno zavetišče, te bom že našel. Zanima me, vidiš še koga?« Nekaj časa molči, potem trpko zašepeta: »Aleš in Milan sta v Polju, Peter, Miha je,« si obriše solze, »naredili samomor, Mihaelo in Jolando, saj veš, da sta bili lezbi z dolgim in strupenim jezikom, so posilili in zatem do invalidnosti prebutali migranti, za druge ne vem natančno, a mnogi ... konec ...« zahlipa in obraz potopi v razbrazdane dlani. Boris se zdrzne. Saj je znorelo skoraj pol razreda. S spomini se povrne v tisti čas, ko mu je v glavo šinila ideja indigo otrok. To je somrak indigo otrok. Vzpon je sočasno tudi somrak. Vstane, na mizo položi bankovec in reče: »Plačaj, meni se mudi. Kmalu se vidiva.« Rok ga poskuša ustaviti, a Boris urno odvihra. Presliši besede obupa za sabo. Na mizi pusti petdesetaka. Prešine ga spomin na dogodek pred leti. Prvi dan po pojavu prisotnosti sem v roke revežu stisnil bankovec za dostojno kosilo. Takrat še nihče od padlih sošolcev in sošolk ni vedel za prihajajoči vihar. Vsi so uživali v mogočnosti Olimpa premožnih družin, a končali so v Hadu med sužnji ... Šele v tretji zlatarni najde, kar išče - čudovit prstan s stiliziranim lotosom. Potem pohiti v restavracijo in rezervira prostor. Na panoju mimogrede zagleda žugajočo postavo bodočega tasta. Ujame besede: »... Demokratično vladavino je treba dati v roke močnim, saj mevže iz demokracije naredijo koruptivno anarhijo ... Konec je klečeplazenja ... Evropa ima pravico do uveljavljanja statusa supersile ... Beli evropski mož ne sme več biti kletvica in sinonim za ...« Frekvenca njegovega pojavljanja je najbrž v sorazmerju z razpadanjem demokracije. Občuti drugačno prisotnost. Pospeši korak. Očitno je nastopil stečaj razvite parlamentarne demokracije. Veliki dogodek hoče izpeljati, kot je treba. Na mizi kraljuje cvet belega lotosa. Na hitro najeti pevec bo odpel zimzeleno klasiko izpred tridesetih let – Moja nebeška dama. Obleče se preprosto, kajti Lučka ne mara načičkanosti trendovskih poženščenih mladeničev. Pogleduje na uro. V žepu potežka belo škatlico s prstanom. Občasno s kotičkom očesa ošine v kotu ždečo roparico, šefa restavracije. Natanko ob dogovorjeni uri ga silovito objame drhtavica drugačne prisotnosti in tudi izpuhti. Pogoltne slino. Lučka opazi zadrego: »Saj menda nisi malo prej pojedel limone?« Z drobno kretnjo namigne šefu restavracije, ki izgine in ustnice se mu razširijo v nasmeh: »Saj me poznaš,« in takrat na sceno stopi najeti pevec. Lučka zoži pogled: »To je nekaj novega. Celo pocukranost znaš zaigrati.« »Saj ne more škoditi malce sladkorja za osladitev grenke norišnice okoli nas. Nekaj imam,« in iz žepa izvleče škatlico. Ona motri njegove kretnje: »Bi me rad kaj vprašal?« Ob zvokih pevca s kitaro vstane nenavadno elegantno, vsaj za okornega piflarja, stopi poleg nje, poklekne na koleno in odpre škatlico. Ko zasije čudovit prstan, se tiho, pravzaprav osladno izpove: »Lucija Svetnik, srce in življenje mojega sveta, se boš poročila z mano?« Njene oči zaplavajo po jedilnici. Vsi naključni gostje zaploskajo. Obraz se ji omehča in odvrne: »Da,« in natakne ji prstan. Ogleduje ga in zašepeta: »Čudovit prstan. Tudi najino življenje bo, moj nebeški gospod, čudovito, vredno vladarjev dvorov.« Noč je že premagala kratek dan. Prihaja sprememba vremena, saj čuti vonj po vlagi. Zamišljeno sloni na balkonski ograji. Popolnoma sam. Rad je sam. Čeprav zunaj reže nadležno hladna vlaga, mu je toplo. Lučka že trdno spi. Blagor njej. Ne razžirajo je skrbi Drugotnosti. Njena brezmadežna duša se potika po brezskrbnih sanjskih planjavah. Osluškuje odmev kaosa, ki trga razviti svet. Nekaj se spreminja, nekaj je drugače. Pozornost mu vzbudijo znane vibracije – Marko in Berta sta se vrnila. Kje imata nesrečnega patra? Odgovor pride sam od sebe. Začuti klicne vibracije mobija. Ekran se odvije in po Markovi navadi se pojavi samo običajna slika: »Imava zoprno novico. Patru Klemenu je uspelo pobegniti. Nekdo mu je moral pomagati. Mogoče bova tukaj našla kakšno sled.« »Lepo. Vedel sem, da vlačenje patra v Drugotnost ni bila najbistrejša ideja. No, pri lovu ne računajta name, saj še kakšen teden ne grem nazaj. Ravno sem zaprosil Lučko. Na začetku pomladi se poročiva. Življenje mora naprej in tako bom bližje tudi njenemu očetu. Mogoče bom lahko ugotovil, kdo se v ozadju pentlja z magijo zatabov. Zagotovo je kakšen sekretar ali podsekretar.« Marko mračno odvrne: »Ne vem, ali je pametno šariti po Elejlini bližini. Vse preveč je zapleteno.« »Bom pa od-pletel!« rezko pristavi in tiho vzdihne. »V tej situaciji se ni varno pogovarjati po mobiju, čeprav se mi zdi, da je popolnoma vseeno. Raje se osebno dobimo.« Marko se strinja in prekineta zvezo. Marko ima tukaj čisto drugačen ton komunikacije. Seveda, saj je vse jasno. Slika je sestavljena, in znova se vse podre v prah in pepel pozabe. Končno ga premaga utrujenost. Vrt prekriva tanka snežna odeja. Zima je pač čas noči, sivine in snežne beline ... Berta ga sprejme z veselim razpoloženjem: »Znova smo skupaj. Priznam, ob tem čutim olajšanje.« Boris se vljudno nasmehne in vstopi v predsobo. Spomini mu pričarajo občutke prvega srečanja. Nekje v kotičku nosu se valja vonj toplega pomladnega dne, Tisti čas nevednosti. Ko bi vedel ... Komaj opazno odkima in zasliši glas od zgoraj. Zdaj je zima. Marko. Ne bom pogreval minulih sporov. Osebnosti v Drugotnosti in tukaj nista popolnoma isti. Tamkajšnja je zaradi narave sveta precej radikalnejša. Berta mu prijazno namigne: »Saj veš, kam moraš. Ravno sem pristavila čaj.« Boris ljubeznivo prikima, se sezuje, odloži zimski plašč in ji, tiho kot miška, sledi po lesenih stopnicah. Tokrat mu uspeva brez nerodnega škripanja. V ospredje se ves čas vsiljujejo spomini preteklosti. Pet jih je umrlo. V sobi najprej prestreže znane vonjave. Oči mu padejo na pladenj vaniljevih rogljičev. Njene mojstrovine so čudoviti praznik za človeška čutila. Znova nostalgija, spomin na čas burne zmede tik pred maturo. Spogleda se z Markom. Kdaj smo se nazadnje dobili v tem ambientu? Ni važno. Izbere fotelj nasproti Marka: »Pozdravljeni. Upam, da bo debata koristnejša. Tam se nismo razšli preveč produktivno.« Marko ravnodušno odvrne: »Tam je Elem Jered, tukaj je naš svet. Ukrepajmo na osnovi tega, kar nas združuje in ne tega, kar nas razdvaja.« Boris oprezno prikima. Nekaj je drugače. Ampak kaj? Vstopi še Berta s čajnikom, ga prijazno položi na podstavek in narejeno strogo doda: »Tukaj se bosta lepo obnašala. To je moj čaj. Sicer ni od letošnjih rož, a lanske se zagotovo niso pokvarile.« Včasih je bilo osem skodelic, zdaj so tri. Berta naredi vesel izraz: »Preden se zapneta s politiko, me zanima, kako je šla zaroka. Si pokleknil po predpisih?« Obraz se mu razširi v nasmeh: »Po predpisih,« in se zresni, »in šlo je kar hitro.« Berta vanj zapiči svoj značilni osredotočeni pogled in tiho pristavi: »Skrbi te.« Boris nemo prikima: »Seveda me skrbi! Njeni bestici,« osorno sikne. »sta damejaha, a moj žurerski bivši cimer je kerkeš. Dve leti sva preživela v isti sobi, a nisem niti za hip posumil. Lučkinega očeta obdaja nepredirni ovoj energij zatabov. Vse skupaj je zmedeno. Ta koprena tuje magije,« in za hip obnemi, strese z glavo in olajšano vzdihne. »Lučka je v tem temnem gnezdu edina svetla luč.« Vskoči Marko: »Za opis stanja ne bi uporabil besede zmedeno. Si mogoče pomislil, da tvoja zveza z Lučko ni naključje? Pomisli!« razburjeno vzklikne. Berta ju z radovednimi očmi molče spremlja. Boris ne najde besed, saj o tem ni nikoli razmišljal. Marko ga je našel na levi nogi. Spogledata se. Profesor nestrpno čaka na odgovor. Končno prekine dolge sekunde mencanja: »Lučko sem nekajkrat otipal. Nikoli nisem zaznal niti najmanjše sledi tuje magije, nobenih odtisov zatabov. Če je kdo nanjo vplival, je to storil silno previdno in samo okrepil tisto, kar je v njej obstajalo že od prej. Mogoče so vplivali tudi name. Zagotovo so vplivali,« spusti odsotno pogled na skodelico s kadečim čajem. Berta opazi: »Raje spijmo malo čaja,« in seže po skodelici. Marko ostane resen. Žlahtne gube okamnijo v napetem razmišljanju in z roko mehansko zgrabi čaj ter ga srkne. Nekaj mračnega se poleže na tri ljudi okoli mizice. Boris prekine tesnobno tišino: »S Heleno, Veroniko in Lolekom sem bil v stiku. Čeprav sem bil ves čas na preži, se niti enkrat samkrat ni pojavila sled značilnih energij. Nisem vedel, dokler se niso sami razkrili. In po njihovem samorazkritju je bil beg vse, kar sem lahko storil. Kako si to razlagate?« Marko z roko seže v žep. Ima pipo? Jo še nosi? »Oba damejaha sta tukaj, kar je zaskrbljujoče. Vemo za pet kerkešev ...« Boris mu skoči v besedo in razburjeno doda: »Če se spomnim svoje popolne nemoči. Samo bežal sem lahko.« Marko odloži skodelico: »Seveda jim nisi mogel parirati, saj so trdno povezani z virom svojih moči. Po Pemeju ostanejo brez virov moči,« a ga ogorčeno prekine: »Ne zanimajo me opcije, kjer drugi opravijo z damejahi, kerkeši in Elejlo. Hočem vedeti za pot, kjer preživim. Človeštvo ne potrebuje še enega mučenika na razpelu,« in se nasmehne. »Nočem končati kot še eden od plagiatorjev.« Marko se spogleda z Berto, odloži skodelico, se nagne naprej in tiho odvrne: »Moramo res še enkrat skozi to? Komu boš verjel? Napol nori ženski in članu okultne druščine častilcev Elejle? Ali mogoče bolj zaupaš Svetemu očetu, bivšemu vodji cerkvenega reda, ki je v Vojnik poslal morilca in ima s sibeti in tehagaci čisto svoje načrte? Pemej je zadnja stvar, ki si jo želi ta druščina,« in naveličano vdihne. »Zagotovo ne navijajo za edino stvar, ki jim vzame vso moč.« Boris nekaj trenutkov molči. »Ne bom se ponavljal. Moj načrt je preprost. Vse moči bom usmeril,« in med obema šviga z očmi, »v Drugotnost. Verjetno s Pemejem sploh ne morem zlomiti zatabov, temveč jih lahko zaradi Elejline narave samo začasno malo oslabim. To je precej nizka cena za mojo glavo. Kot bi hotel avto ustaviti tako, da se nanj vržem s strehe stolpnice.« Marko in Berta molčita. Spogledata se in Marko prikima Berti, ki oprezno išče besede: »Ničesar od tega ne veš zagotovo.« Boris hoče nekaj reči, a ga Berta z nenavadno odločno kretnjo prekine in mehko nadaljuje: »Damejaha sta neranljiva in takšna bosta, dokler je moč zatabov nedotaknjena. Ne razumeš bistva Pemeja.« Boris nenavadno ostro vzkipi: »Pa me podučite!« Berta presliši njegov izbruh in mehko nadaljuje: »Ključno je uničenje vira moči in nosilec bo padel. Damejaha imata tukajšnje telo in sta videti vsemogočna, vendar črpata svojo silnost iz zatabov, ki se napajajo preko Drugotnosti. Čeprav si s tisto invokacijo premešal karte energij, še vedno velja,« in vanj uperi z gubicami obrobljene oči »da Pemej prekine krogotok energij med fizičnimi nosilci in zatabi. S tem prinese padec megšelemskega trojstva s celotnim peklenskim imperijem. Tako preprosto je to.« Marko vzdihne: »Pemej ni samomor, temveč mistična smrt in vstajenje. Jezusova pot se je nadaljevala tudi po navidezni smrti na križu. Šele po njej je nalomil temni dvor in Vesoljno carstvo spremenil v ruševine.« Boris se namrdne: »Znova smo se zapletli v isto debato kot tam! Znova. Zakaj vama glede tega čisto ne zaupam? Nek' nadležni črv dvoma mi nikakor ne dovoli, da vama glede tega popolnoma zaupam. V prejšnji inkarnaciji sta Damejaha svojo esenca gradila v Drugotnosti, zato sta bila tu silno omejena. Aganeali se utelešate ravno v ta svet, ker je bil takratni Elejli z Damejahoma težko dosegljiv. Zdaj je drugače,« in šepetaje zaključi, »popolnoma drugače.« Marko zamahne z roko in naveličano reče: »Ne ponavljaj svoje indigo teorije. Raje najdimo način, kako se bomo dokopali do tehagacev in preostalega sibeta.« Boris hoče nekaj reči, a mu Marko ne pusti do besede: »Samo ne omenjaj mi rešgeje. Misli si, kar hočeš, a dragocenosti skoraj zagotovo ne boš dobil iz njenih rok. Ne glede na to, koliko se uresničujejo tvoja predvidevanja glede Zahoda, Vilinci niso igrača. Še veliko vode mora preteči, da boš začel razumevati zgolj obrise njihovih motivov. Zdaj sekaš samo na slepo in priznam, da imaš pri tem veliko sreče. A sreča je opoteča.« Berta izmenjaje mehko pogleduje Marka in Borisa in na koncu nežno pristavi: »Dajta fanta, ne bodita tako srdita. Mogoče nas bo rešgeja presenetila. O nadaljnjih korakih se bomo zmenili, ko bo čas zanje,« se spogleda z Borisom, ki komaj opazno prikima. Marko se zareži: »Vsekakor in potem bo vijoličast svizec pomolzel modro kravo in zavil mlečno čokolado iz ribje paštete. Ja, tako bo.« Boris resno doda: »Ne vem, zakaj se vam zdi moj načrt tako nemogoč? Kot je rekla gospa Berta, počakajmo na kraljičin glas. Zaradi priprav na poroko in zagovora diplome bom tamkajšnje posle po srečanju z rešgejo prepustil Aeciju. Če se bo vse dobro izteklo, bo vsaj leto dni miru. To je vse, kar rabim. Lučka ničesar ne sluti in medeni mesec bom porabil, da neopazno pokukam v kačje gnezdo, ki s črnino zatabov obdaja gospoda Svetnika. Mogoče naletim na kakšno od Elejlinih skrivnosti.« Marko pripre oči: »Ne verjamem, da bo šlo tako preprosto,« in se spogleda z zaskrbljeno Berto. 12. Učenec, kraljica in izdaja Halaja at tapekoc morak. Življenje je vzrok smrti. Za novo srečanje z rešgejo Eliano III se Boris opremi z manj impozantnim spremstvom. Zadostujejo mu samo državni konzul Aecij Palanis in vodje senatnih odborov. S tem želi pokazati zaupanje in moč Konzulata. Marko in Berta nekaj časa sproščeno kramljata v družbi senatorjev. Kmalu se, naveličana klasičnih političnih spletk, umakneta v zavetje priročnega šotora za obedovanje. Služabniki prekinejo delo, ko zagledajo lagameja. Marko sklene dlani in skozi razprt šotorski vhod zre v oddaljene gore. Berta se mu pridruži in vzdihne: »Pa smo tukaj.« Marko tiho komentira pogovore senatorjev: »Senatorji ne morejo iz svoje kože. Pač tipični politiki.« Berta odvrne: »Politiki so povsod isti. Kaj bo prinesla rešgeja? Priznam, nisem pričakovala tako hitrega odziva.« Marko skomigne z rameni: »Tudi mene je presenetila. Verjetno se bo poskusila izviti iz pasti, kamor je neprevidno padla. Borisu moram priznati, da ima občutek za simboliko,« in z očmi ošine panoramo vrhov Viharnega gorstva in Zidu v ozadju. »Zadnjič je pripeljal vojsko, torej je pokazal moč gorjače, tokrat izkazuje zaupanje.« Kraljica se pojavi ob točno dogovorjeni uri. Boris in Aecij se spogledata in uide jima drobni nasmeh. Po pozdravnem protokolu Boris in kraljica izgineta v velikem šotoru, kjer ga mehko ogovori: »Tokrat ste s sabo vzeli precej manj spremstva. To sem pričakovala.« Boris jo pogleda v oči in mehko odvrne: »Sever Konzulata ni vojno območje. Čas je za prihodnost, a preteklost pustimo sodbi kronistov. Kakšne odločitve ste sprejeli glede mojih predlogov?« Kraljica stisne ustnice, tokrat modro pobarvane: »Bodoči jakil mealkuda Arimoe, mladi rešmeag Amrokh Gideus, se noče ločiti od svojih najljubših draguljev. Naslednji mogos bo postal jakil,« in ravnodušno vzdihne. »Politika. Saj razumete.« Boris zoži pogled in odkima: »Ne! Ne razumem. Bom povedal kar naravnost! Rešmeag, jakil ali karkoli je že ta vaš Gideus, se do dragocenosti ni dokopal tako, da bi mu jih kdo podaril ali zaupal v varstvo, temveč jih je s prevaro ukradel. Spoštovani, popolnoma razumem vaš položaj in sem vam pripravljen pomagati. A tudi vi morate storiti svoje.« Kraljičine ustnice se razpotegnejo v sled nasmeška. Boris jo mirno motri, oči mu rahlo zažarijo: »Pred mano ne morete skriti čaranja,« a ostane sredi stavka. Prestreli ga značilna energija portalnega uroka. Kraljica se zareži: »Zadnjič sem vas opozorila, da znam gledati preko zidu. Tudi tokrat bi morali priti z legijami,« in ledeno pribije. »Vedela sem, da se jim boste zaradi napuha odpovedali. Vladarji sveta nismo le zaradi barve kože.« Zasliši krike in žvenket. V šotor planejo fedajini: »Gospodar!« Pokosijo jih izstrelki plazme, v šotor vdrejo vilinski bojevniki v bleščečih oklepih z uperjenimi ognjenimi sulicami. Kraljica vstane in trpko navrže: »Kraljevič, vašega imperija je konec, še preden se je začel. Vaši pogumni fedajini niso kos čisto pravim vilinskim jarom in aeralom. Opozorila sem vas, da imamo še kaj več od golemov. Vzela vas bom s sabo, saj potrebujem trofejo za utrditev položaja in ukrotitev ambicij mladega bodočega jakila Arimoe.« Borisu oči rdeče zažarijo in se dvigne nad tla: »Kdaj boste nehali s podcenjevanjem?« Bliskovito vstopi v upočasnjen čas, blokira rešgejin urok in s strelami objame najbližje vilince. Siloviti ples plazme jih spremeni v nerazpoznavne kadeče kupe kovine in zgorelega tkiva. Kot furija zdirja ven in nadaljuje pokol. V upočasnjenem času je nepremagljiv. Objame ga sladostrastna srditost drugačne prisotnosti. V daljavi zasliši panične Markove in Bertine krike: »Nehaj! Ne moreš zmagati! Ubili te bodo!« V soju psihedelične luči upočasnjenega časa vidi, kako so ju vilinski vojščaki vklenili. Z ognjeno palico ju grobo zbijejo na kolena. Fedajini se zberejo okoli prapora princeps primus. Kljub fanatični srčnosti so nemočni proti preštevilnim vilinskim ognjenim sulicam in vse ožjemu obroču strnjene falange golemov. Ogorčeno se upirajo in vsak od njih se drago proda za pot v posmrtnost Kadešaha. »Izdaja! Izdaja!« se razlega. Borisa razbesnijo razmesarjena trupla senatorjev. Prizanesli niso niti strežnikom. Trupla ležijo vsepovsod okoli. Vilinci so neizprosni. Zrecitira urok in se besno požene proti napadalcem, ki presenečeni obstanejo. Pričakovali so lahkoten pokol smrtnega mrčesa. Drugačna prisotnost ga prežame in otipa strune magije samih temeljev vesolja. Oči mu rdeče žarijo, telo se ovije v sijočo srebrno kopreno in z rokami vihti ognjene strele kristalne magije. Udarci plazme in ognjenih sulic se na njem neškodljivo razpršijo. Izbruhne ognjeni pekel. Golemi se sesedejo pod udarci urokov hromitve in raztelešenja. Vilinci se poskušajo na novo razporediti. Naenkrat iz plenilcev z vrha prehranjevalne verige postanejo plen na njenem dnu. Za Borisa v upočasnjenem času so neverjetno počasni. Po celem životu ga preleti drget mogočne sile podzemlja, objame ga kristalna moč temeljev stvarstva. Zaplava v simfoniji tisočerih galaksij redkega vesolja. Preživeli vilinci grobo rinejo vklenjena Berto in Marka proti portalnemu kristalu. V rokah hočejo imeti vsaj nekaj, kar bi jim prav prišlo v kasnejših pogajanjih. Zavedajo se, da je konec in rešujejo, kar se še rešiti da. Boris spregleda njihovo namero in okoli portalnega kristala ustvari biserni ovoj kristalne moči. S tem jim onemogoči beg z dragocenima ujetnikoma. Ko vilincem prepreči beg z ujetnikoma, se vrne v običajni čas. Nasmehne se prestrašenim in zmedenim vilincem, ki držijo Marka in Berto: »Fantje, do sem čutim smrad vašega veličastnega vilinskega strahu. Kaj ni neumno, če ti nesmrtnost konča smrtnik?« Marko in Berta molčita. Zgroženo opazujeta posledice Borisovega poboja. Povsod ležijo kadeča in do nerazpoznavnosti iznakažena trupla vilincev in še tleči kupi razbitih golemov. Fedajini na njegov namig obkolijo šotor s kraljico: »Njenemu veličanstvu žal ne morem več zaupati.« Pojavi se malce potolčen Aecij. Imel je srečo, kajti sunek plazme ga je samo oplazil in zalučal v grmovje trnovke. Pametno se je potuhnil in ni zaigral junaka. Navkljub nekaj plitvim ranam in malce potrgani uniformi poskuša ohraniti dostojanstvenost: »Gospod, vedel sem, da pred staro kačo ne smemo brez legij.« Boris stisne ustnice in razočarano odvrne: »Sicer sem slutil kakšno provokacijo, ne pa široko zastavljenega pokola. Moje zaupanje v vilinsko poštenje so plačali senatorji, nič krivo spremljevalno osebje in dve tretjini fedajinov,« in v preostale vilince jezno spusti ognjene strele. Marko in Berta si z dlanmi zatisneta ušesa in obraz se jima zakrči v grimaso groze. Vilinci kriče popadajo in po nekajsekundnem valjanju v kopeli kristalnih strel obmirujejo. Na Borisovem obrazu se zariše sled nasmeha. Marko zakliče: »Čutil sem moč zatabov in, bog ti pomagaj, še kristalno magijo!« Tudi Berta zgroženo hlipa: »Še zdaj slišim odmev bolečega terorja kristalne moči. Kaj si počel?« Boris trdo odmahne in jezno zarenči: »Tisto, kar sem moral. Brez mene bi oba uživala v nebesih in ona dva pri nas bi se zbudila s kraljevskim mačkom. Za vilince smo očitno le mrčes, ki se ga pohodi. Moji,« pogoltne slino in spusti pogled na trupla pobitih fedajinov in jezno zarenči: »Umrli so zaradi umazane izdaje. Proti takšni umazaniji je dovoljena vsakršna magija,« se obrne proti Marku in Berti, »Tokrat je črna mačka ujela belo miš,« in fedajini iz šotora obzirno privedejo rešgejo. Čeprav je popolnoma poražena, ohrani avreolo dostojanstva. Niti trzne ne ob pogledu na kadeča trupla in razvaline napadalcev. Pospremijo jo pred Borisa. Oči mu rdeče zažarijo: »Vaša milost, podcenjevanje ste drago plačali. Koliko nenadomestljivih nesmrtnih ste izgubili? Tristo? Mogoče štiristo? Izrabili ste moje zaupanje in dobro voljo. Kaj naj z vami?« Kraljica kljubovalno dvigne brado in molči. Boris se spogleda z Aecijem in se zareži: »Tudi prav. Moram se nečesa domisliti, nekaj, kar je vredno vaše nesmrtnosti.« Marko in Berta poskušata nekaj reči, a ju Boris nejevoljno prekine: »Molčita!« in se posveti kraljici. »Spoštovana lagameja zaradi zgodovinske izkušnje mislita, da sem postopal krivično in vam bom, za češnjo na tej kisli torti, storil kaj nasilnega. Mogoče to tudi pričakujete. Razmišljate o ujetništvu? Naj dam Mealkudu povod za vojno, ki je ne more dobiti? O, ne!« odkima. »Kaj imamo od tega, da vam storim silo in potem v nekoristni vojni potolčem Mealkud? Svetovno cesarstvo se bo takoj po vašem porazu zagnalo v zid. Zagotovo ga bodo prebili, vilince Mealkuda dokončno poslalo v zgodovino in nas bo doletela dolgotrajna vojna z ogromno žrtvami. Znova bom velikodušen, saj si lahko v tem položaju kot dobrohoten zmagovalec privoščim dobrotljivost. Draga moja, izpustil vas bom!« in s kretnjo ukine srebrni ovoj okoli portalnega kristala. Stražarji jo pospremijo med kristale in se umaknejo. K njej porinejo še nekaj preživelih vilincev. Vilinka še kar kljubovalno molči in spretno skriva vsakršna čustva. Nekaj časa se opazujeta. Boris stopi čisto blizu kristalov in začuti njen vonj: »Vrnite se domov in razmislite o svojem današnjem porazu. Ne pozabite, še vedno velja moja zahteva glede dragocenosti. Elejlini bodo zagotovo manj prijazni. Kmalu jim bo na uho prišla ta spodletela avantura in začutili bodo svojo priložnost. Njihov cilj je ukinitev Nesmrtnih. Moji cilji so precej manj smrtonosni.« Kraljica pripre oči in za hip skozi zid ponosa spusti krik poraza. Boris za drobcen trenutek začuti njeno stisko in celo sled strahu. Spogledata se. Vilinci izginejo. Aecij nagrbanči čelo: »Ne vem, če je bila to dobra poteza. Bila bi dragocena ujetnica.« Marko in Berta sta še kar zgrožena. Boris ju ošine s kotičkom očesa: »Kraljica nam kot ujetnica ne koristi. Domov se je vrnila ponižana in poražena. Vsak padli fedajin je v smrt potegnil vsaj dva nesmrtnika in za povrhu še kakšnega golema. Zelo dobro se zaveda svojega položaja. Vse, kar izgubi, je izgubljeno za vekomaj. Za leto ali dve bom imel še dvakrat toliko fedajinov in vsako smrt lahko povrnemo z dvema novima rojstvoma. Nesmrtnost ni dar, temveč prekletstvo, skregano z božjim redom.« Aecij vzdihne: »In to je dobro?« Boris trpko prikima: »V Mealkudu bodo kmalu izbruhnili medsebojni spori. Amrokh Gideus bo poskusil ta poraz izkoristiti v svoj prid. Pritisnil bo na volilne kneze Arimoje in ti ga bodo zlahka potrdili za jakila. Jakili ostalih kraljestev vedo za njegovo zasebno vojsko golemov. Ker se ga bojijo in so v ledenih ostankih src strahopetci, se bodo skušali skriti za podporo rešgeji. Če bo v Mealkudu prehudo zavrelo in se zaiskrilo, bomo posegli in naredili red. Vilince krvavo potrebujemo, ko bo začelo padati po vzhodnem delu Zidu. Nekoč sem ti obljubil, da boš mogoče herot vilinske dežele. Mogoče ta dan,« se nasmehne, »ni tako zelo oddaljen.« Marko zakrili z rokami: »Saj se ti meša! Najprej kristalna magija zatabov, zdaj vojna v Mealkudu! Pa herot Nesmrtnim? To je noro, popolnoma noro!« Boris se zareži: »Noro?« ga strogo pogleda. »Marsičemu v tej zmešnjavi lahko nalepim pridevnik noro. Pri medvilinskih sporih bomo odločno podprli rešgejo, kar bo zadostovalo za mir. Vilincem ne dovolim medsebojnega uničenja. Umirajo lahko samo v vojni proti Elejli.« Berta nejeverno odkima. »Dobro si se zapletel. Ne vem, kako se boš od-pletel!« Boris vzdihne: »Neverjetno! Kaj res tako malo poznata vilinsko politično kurbišče? Rešgeja me je hotela zajeti, ker si je hotela z mano v okovih okrepiti položaj znotraj Mealkuda. Med kratkim pogovorom sem dobro odčital njene občutke. Ob omembi rešmeaga Gideusa ji je poskočil kolešček, ki je mogoče ostanek srca. Če bi jo ujel, bi Gideus takoj po izvolitvi prevzel vajeti v svoje roke in zaigral rešitelja Mealkuda. Tako pa ta igra odpade.« Marko se spogleda z Berto: »Ne vem, kdo ali kaj govori? Ti ali moč zatabov v tebi?« »Vilinska trupla sporočajo, da se Konzulat zna ubraniti tudi brez obilja legij. Tudi meni je žal zaradi tega, kar se je zgodilo. A ne pozabita,« ledeno zaključi, »napadli so oni, mi smo se branili. Da ne omenjam na položaj v senatu. Čakajo me težave, ker se bom moral pred senatom zagovarjati, zakaj nisem rešgeje privlekel kot trofejo in zakaj nočem Mealkuda spremeniti v ruševine. Veste, v Konzulatu imamo demokracijo in če še nista opazila, tudi uravnotežen sistem moči in zavor. Bi mogoče kdo od vaju stopil,« in navihano dvigne obrv, »pred senatni arbitražni tribunal in prevzel odgovornost?« Marko pripre oči in odkima. Grozljivo. Ta vozel zmešnjav bo treba čim prej presekati. Marko se zlekne v ležalnik. Berta se nasloni na ograjo: »Tole mi ni všeč.« Marko tiho odvrne: »A res? Česa ne poveš ... Moral bom na pot, saj razmere terjajo srečanje z vzhodnimi prijatelji. Naslednja logična tarča karikature Svetovnega cesarstva bo Aldeška dežela in kmalu zatem vbod v mehak vilinski trebuh. Prvi bodo na udaru, ko bo zver skočila na svojo naslednjo žrtev.« Berta vzdihne: »Ne glede na tvoje mišljenje o vsem tem se mi zdijo Borisove poteze precej logične. Poskušam se vživeti v njegovo vlogo in vse skupaj ima jasno logično nit. Pri vsem tem me skrbi njegov način. Ta izbruh kristalne magije je zagotovo posledica invokacije. Amrokha si že lovil in ti je ušel. Dragocenosti je ukradel, ker želi z njimi postati še kaj več od jakila Arimoje. Zaradi boljšega razumevanja tega zapletenega stanja sem malce raziskovala Amrokhovo preteklost.« Marko malce nejevoljno dvigne glas: »In kaj si našla?« Berta mirno odvrne: »Viri so, glede na njegove vloge, neverjetno skopi, a vsem je skupno eno,« in mračno zaključi, »Amrokh Gideus je vedno zraven, ko se zgodi kakšen propad. V času Timeusa prvega in drugega, torej na začetku pojave prejšnje inkarnacije Elejle in Vesoljnega carstva, je bil eden od vilinskih arbitrov, najmlajši v zgodovini Zlatega eona. Zelo blizu je bil vsem zadnjim vilinskim kraljicam. V času Padca je izginil iz zgodovine. Tudi v času zloma Vesoljnega cesarstva je igral pomembno vlogo, čeprav se o tem ni ohranil noben zapis. Edini dokaz o njegovem deležu sta sibet in tehagac. Znova se je aktivno vpletel šele ob pojavu novega Mešaraha. Imaš kakšno razlago?« Marko se pogladi po bradi in z roko seže v žep. Zagotovo išče pipo. Zatem se zagleda v daljavo in živčno sikne: »Amrokh je bil aktivno vključen v konec Vesoljnega carstva in tudi zdaj je roke namočil v marmelado. A problem ni Amrokh, temveč Boris. Ključni moment vse te zmešnjave je Borisova deviantna raba kristalne magije. Kako si lahko razložiš Mešaraha, ki na vilince, ne glede na okoliščine, meče kristalno magijo zatabov? Rešgeja je zato oslabljena. Na Vzhodu se moram nujno srečati z Gozdarji, Temnimi vilinci in tudi Amrokhom, da ga odvrnem od izzivanja rešgeje, saj nočem povoda za Borisovo ukrepanje. V tej čorbi se moram pripraviti na različne scenarije.« Berta nemo prikima. Vse skupaj se je preveč zapletlo. Aecij in Horij ne moreta skriti svojega nelagodja. Vse skupaj je ušlo izpod nadzora in nihče ne ve, kaj se lahko skuha v glavah Nesmrtnih. Boris ju poskuša pomiriti: »Ta podla rešgejina poteza je posledica vilinskih slabosti in strahov. Čeprav je starejša od zgodovine, je izgubila živce ob soočenju z dejstvi. Hotela me je ujeti in z mano mahati pred nosom Amrokha Gideusa. Spodletelo ji je in njen položaj je grdo oslabljen. A na srečo vsaj del vilinskih kraljestev ne sprejema precej trde vizije prihodnjega jakila Arimoe. Če ne zavestno, pa zagotovo podzavestno čutijo svoje slabosti. Starke in starci se krčevito oklepajo svojih tisočletnih življenj. Vse bodo naredili za ohranitev v času in prostoru zamrznjenega stanja.« Aecij zavrti z očmi: »Senat je na nogah. Zahteva odločne ukrepe! Vse senatne frakcije so poenotene,« glas se mu izgubi v razburjenosti. Boris pomirjujoče odvrne: »Še enkrat jim bom razložil, zakaj je vojna najslabše, kar lahko storimo. Staro čarovnico smo pustili, saj je zaradi svoje neumnosti naš adut v Mealkudu. Postala je naša lutka, čeprav se tega verjetno še ne zaveda.« Vmeša se Horij: »Incident se je zgodil, zdaj je, kar je. Poti nazaj ni. Kot vojni konzul predlagam preventivni pomik bojnih legij proti severu. Arbitražni tribunal kriči o vojni in vilinci morajo dobiti sporočilo. Se pa strinjam, da je vojna nekoristna,« in se spogleda z Aecijem, »saj z njo ničesar ne pridobimo.« Boris se strinja: »Ukažite Zboroma II in IV pomik proti severu. Zraven dodajte še vse tri skupine z ognjenimi sulicami. Naj vilini začutijo resnost naše odločenosti, da ubranimo svoje. In še nekaj,« se spogleda z obema edamitoma. »Razširimo arbitražni tribunal s kakšnim uglednim vilinom.« »Vilinec v arbitražnem tribunalu? Zdaj?« sta oba šokirana. »Saj so nas napadli. Kako bodo na to gledali senat in mahdiji, ki so v pokolu izgubili svoje družinske člane?« Boris stisne zobe: »Naj gledajo, kot hočejo. Vilinec bo član arbitražnega tribunala in imel bo pravico veta. S tem bomo ubili dve muhi na en mah. Pokazali bomo svojo pripravljenost na mir in po drugi dokazujemo moč, da si lahko kaj takšnega privoščimo. Napetost med nami in Mealkudom nikomur ne koristi.« Aecij in Horij ostaneta brez besed. 13. Zbiranje stare druščine Le Megšelem šek tek en'bekerea. V Megšelem nikoli ni jutra. Eldar se v družbi vilincev Eneja in Lina razveseli prišleka na konju: »Geldarus! Stara, skrhana sablja. Kaj te je pripeljalo v naš begunski dom?« in ga povabi v šotor na robu jase. Arcus elegantno skoči s konja, se prisrčno rokuje in obraz mu zaznamujejo gube skrbi: »Na zahodu se grdo zapleta. Zagotovo si slišal za incident. Kaj takšnega se ne bi smelo zgoditi.« Eldar mu nakaže šotor in zaskrbljeno prikima: »Kdo pa še ne ve zanj? Mešarah in rešgeja sta se spopadla na vilinski okupirani zemlji. Zaradi tega nas v goste vabi prihodnji jakil Arimoje. Glede na to, kaj nam je zakuhal, si veliko upa.« Arcus prhne: »Njegov klic je povezan z incidentom. Pred neizbežnim obračunom si hoče zagotoviti varne meje.« Eldar stisne ustnice: »Mogoče potrebuje koga za umazano delo. Niso mu tuje tudi najodvratnejše manipulacije in prevare.« Arcus se zavali na udobne blazine in odvrne z zadovoljnim nasmehom: »Vsaj prešteli se bomo. Najbolje bo, da sprejmemo vabilo. Ne more nam škoditi seznanjenje z njegovimi stališči.« Eldar sede, prime kozarec in odvrne: »Šli bomo skupaj, da pokažemo enotnost. Amrokhu po tistem ne zaupam.« Arcus srkne medeno vino in zaskrbljeno doda: »Nihče mu ne zaupa, a kakšne so naše opcije? Neuravnovešeni Mešarah je ponižal in oslabel rešgejo. Amrokh je z njenim porazom dobil čudoviti vzvod za pritisk na cel vilinski svet in verjetno ga bo hotel izkoristiti. Konflikt znotraj Mealkuda je zadnje, kar potrebujemo.« Eldar se spogleda z Enejem, ki ne kaže posebnega navdušenja: »Niste preveč navdušeni nad to potjo.« Enej glasno vzdihne: »Nazadnje sem tod jezdil v času Svetovnega cesarstva. Onega starega. Potovanje na sever mi nikoli ni prineslo veselja. Prehladno je za moj okus.« Lin Oroth oprezno doda: »Upajmo, da ne gre za še eno past ali prevaro.« Eldar odvrne: »Imamo kakšno izbiro? Bodimo optimisti! Mogoče je plemeniti Amrokh spoznal, da je uteš vzel šalo.« Enej vzdihne: »Amrokha moramo prisiliti, da nam preda dragocenosti. Nesmrtni nima kaj početi z orožjem, namenjenem smrtnemu iz Onostranstva. Vsi izračuni, ki sem jih opravil ob zadnjem Mešarahu, so nedvoumni. Zatabe in moč Megšelemskega trojstva lahko s Pemejem zlomi samo Mešarah s Sehir bar Jeminom, sibeti in tehagaci. To je edini način končanja vladavine Elejle in njenega dvora. Vse drugo je izguba časa.« Arcus se zlovoljno namrdne: »Tako je bilo v starih časih. Tokrat imamo Mešaraha, ki vihti strele kristalne magije in zavrača Pemej. Potem imamo megšelemsko trojstvo, ki ni od tega sveta, temveč Onostranstva.« Enej zaskrbljeno prikima: »Vse lepše in lepše. Mešarahova deviacija in megšelemsko trojstvo v Onostranstvu zagotovo niso nastali sami od sebe. Vse je v številkah. Ko bom izračunal energije začetnega stanja, bom prišel do rešitve, ki jo bom odkril v Idokop en'Merih. Samo nekaj časa potrebujem. Ob zadnjem Mešarahu sem potreboval nekaj let.« Eldar odkima: »Ne vem, ali imamo toliko časa.« Arcus doda: »Glede na to, kar se je izcimilo, za zdaj sploh ni slabo, če so dragocenosti začasno pri Amrokhu. Mešarah s kristalno magijo zatabov,« in mračno zaključi, »postaja predvsem grožnja. Če ne bo stopil na pravo pot, bodo potrebni drastični ukrepi. Res drastični. Amrokh bo v tem primeru, ne glede na tvoje izračune, nepogrešljiv del rešitve.« Enej vse premeri s sinjemodrimi očmi: »Torej smo dogovorjeni. Najprej ugotovimo, kaj hoče severni prijatelj Amrokh, potem bomo videli ...« Štirje jezdeci hitijo proti veličastni silhueti belega zidu. Arcus dvigne pogled proti vse bližnjemu Zidu: »Mealkud Arimoa ...« Velika vrata se odprejo in konjeniki urno zdirjajo skoznje. Ledena pokrajina je od zadnjič popolnoma nespremenjena. Eldar nič kaj navdušeno zakliče: »Minišanandi le helares en'mealkud Arimoa, po naše, dobrodošli v vilinskem kraljestvu Arimoa.« Lin se kislo zareži: »Kje je odbor za dobrodošlico?« Enej se nakremži: »Amrokh nas zagotovo spremlja z nevidnimi očmi.« Arcus se zareži: »Mogoče ga peče vest, ker nas je tako grdo prevaral.« Enej mračno pribije: »Amrokh nima vesti. Nikoli je ni imel.« Na poti od Mrzle dežele so srečali le nekaj kočij brez konjev. Tudi Saranomverg jih pričaka popolnoma opustel. Temni stolp se od zadnjič ni v ničemer spremenil. Arcus čuti neprijetno mršav na praznini urejene ulice. Pohitijo mimo gostilne, kjer so se zadnjič ustavili. Pred vhodom v stolp jih pozdravi simbol kandidata za jakila, bela zastava s stilizirano odprto dlanjo. Najprej jih čaka nadležna pot do vrha, kjer jih pričaka Amrokh Gideus. Arcusu in Eldarju se tokrat zdi manj veličasten, pravzaprav je še najbolj podoben podlasniku v zasedi. Na prstih nima sibeta s tehagacem, okrasja z zadnjega srečanja. »Dobrodošli, dragi prijatelji,« jih pozdravi in povabi za omizje. Prišleki posedejo okoli mize s šestimi enakimi stoli. Čemu je stol viška? Pride še kdo? Vsi stoli so enaki. Išče spravo zaradi prigode z dragocenostmi? Kdo ve? Enej prekine kratko tišino in kislo odvrne: »Tukaj nismo zaradi razvoja prijateljskih odnosov. Vsaj nekdo od prisotnih se pred kratkim ni obnašal preveč prijateljsko.« Amrokh ravnodušno skomigne z rameni: »Če se še niste zavedali, vam je zdaj zagotovo jasno, da so dragocenosti pri meni popolnoma varne. Bolj bi morali zaupati vilinski intuiciji.« Lin dvigne sivo pobarvane košate obrvi: »Ne vem. Razsvetlite nas.« Amrokh ne pokaže presenečenja zaradi Linove grobe opazke: »Zadnji dogodki niso šli mimo mene. Mešarah je, milo rečeno, precej nepredvidljiv in nevaren. Naša nesrečna rešgeja je naredila hudo napako. Svetoval sem ji, naj zavlačuje, naj ne poskuša s čim nasilnim. Ni me upoštevala. In zdaj smo tukaj. Čemu vam razlagam?« ustnice se mu razležejo v zvit nasmešek. »Saj se sami zavedate položaja.« Prestreli jih s strogim pogledom. Vsi prikimajo. Gulethi postrežejo različne dobrote. Eldar prekine manjšo zadrego: »Mešarah brez dragocenosti ne more opraviti Pemeja in zlomiti zatabov.« Amrokh potegne skupaj košate obrvi, tokrat rdeče pobarvane: »Mešarah zagotovo ne razmišlja o Pemeju. Čutim njegove energije in v njih ni ničesar, podobnega volji do Pemeja. A to tudi vi,« se posveti Arcusu, »veste. Ušel vam je izpod nadzora. Nespretno rešgejo je namlatil s kristalno magijo. Vaš Mešarah,« globoko vdihne in tiho doda, »je na robu. Razvija se v grožnjo vašemu in mojemu svetu. Ta nadležna malenkost je vaš najpomembnejši motiv, da ste se odzvali mojemu pozivu.« Enej prhne: »Vsi se zavedamo težav. Prejšnji,« in vzdihne, »mešarah se je takoj po utelešenju posvetil nalogi. Pravilno sem izračunal njegov pojav in smer delovanja, kar se je v veliki meri tudi zgodilo. Tokrat pa,« in skomigne z rameni. Arcus se naveže na njegove besede: »Tokrat se je v prestaro telo udejanjil skoraj sočasno z Elejlo. Tega ni nihče slutil ali načrtoval. Zatem so dogodki zbezljali po svoje. Okoliščine so popolnoma drugačne.« Tedaj v prostor vstopi še en belopolti vilinec. Vsi ga takoj prepoznajo. Arcus kratko spusti glavo: »Vaše veličanstvo.« Amrokh si pomane dlani: »Ravno prav. Verjetno se že poznate, Almis For, nekajkrat ponovno izvoljeni jakil Diweje, se nam je pridružil zaradi pomembne novice. Almis?« in mu nakaže prosto mesto. Almis stisne ustnice in sede na prazen sedež. Kratko vse preleti s sinjimi očmi, skritimi pod črno pobarvanimi obrvmi: »Pozdravljam vas v imenu kraljestva Diweja. Ne vem, koliko ste seznanjeni z dejstvom,« in po krajšem premoru, ko vsi napeto zrejo vanj, mračno doda, »da je Mealkud že v vojni s Svetovnim cesarstvom. Ta vojna je zadnja leta sicer sedeča, a vendarle je vojna ...« Vsem zastane dih. Amrokh sklene dlani: »Gostje bi radi slišali iz prve roke.« Vsi znova zadihajo in prikimajo. Almis skrušeno nadaljuje: »Pred tremi leti je flota Božanskega carstva, opremljena s kristalno magijo, napadla otočje Almandro. Najsevernejše otočje Mealkuda je edino, ki ni pod meglenim pokrovom, ker je predaleč na severu. Božanski car se je odločil tvegati.« Arcus se spogleda z Eldarjem in se pogladi po bradi: »Kako to, da o tem nismo bili obveščeni? Torej so šepetanja po temnih kotičkih sveta resnična.« Almis potrto odvrne: »Bitko za otočje smo izgubili, kar ni nekaj, s čimer bi se glasno hvalili. Naši najnaprednejši bojni gulethi so se izkazali za popolnoma neučinkovite ob množični uporabi kristalnega orožja. Kristalno moč so s čarovnimi sulicami streljali čisto navadni lemiki. Razmislite o tem! Nismo mogli predvidevati tako obsežne in nečastne uporabe kristalne magije. Na bojnem polju sem se soočil z meašiko, damejahom. Znova so uporabili telesa mladih človeških smrtnic.« Amrokh dvigne obrvi: »Nadaljujte.« Almis skoraj zleze sam vase: »Njena osnovna substanca ni od tega sveta, zato mi ni uspelo. Hujša je od nekdanje inkarnacije Elejle,« in pogled mu pade v tla, »neprimerno hujša. Elisa in Marisa sta proti njej polsposobni vaški tenemiji.« Vsi molče obmirujejo, le Amrokhove ustnice se po nekaj trenutkih mučne tišine raztegnejo v sled nasmeška in razbije morečo kopreno: »V teh okoliščinah izpade rešgejino razkazovanje nedotakljivosti Mealkuda vašemu motenemu mešarahu kot fatalna napaka. S svojo neumnostjo je izzvala magijo zatabov. Elejli se je smejalo ob pogledu na rešgejino napako in kar se je izcimilo iz te neumnosti brez primere. Druščina, to so dejstva, ki so vredna razmisleka o naših nadaljnjih ukrepih. Zaradi teh dodatnih spoznanj sem prepričan, da je rešgeja postala breme in ovira za obrambo Mealkuda. Vojna se bo kmalu iz sedeče preklopila v kaj več, a ona nam je naprtila še sovražnika na zahodu. Dokler se ni odločila za nasilni poseg, smo imeli vsaj nekakšen mir, celo obnovitev trgovine se je obetala. Zdaj pa ...« Omizje znova zagrne koprena morečega molka. Vsak zase mora ozavestiti te novice. Končno se oglasi Lin: »Kaj ste storili, ko je sovražnik zasedel otočje?« Almis razočarano odvrne: »Pripravil sem načrt za protinapad. Vsi so ga podprli, a nihče ni želel dati svojega podpisa na patent o vojni pripravi. Nihče. Tudi rešgeja se je izmikala in ostalo je pri besedičenju brez dejanj. Vesoljno carstvo je uspelo zaradi neodločnosti jakilov in dvoru Megšelema tudi tokrat uspeva zaradi te neodločnosti.« Amrokh doda: »Žal mi je, da ste morali to slišati. Jakili na zahodu Mealkuda se zanašajo na Zid. Epizoda z Almandro od nas zahteva kaj več od zgolj pasenja zijal preko Zidu. Ker Elejla ve, da ima tudi na zahodu nesojenega zaveznika, lahko pospeši priprave za otipljivo vojno in to se je že začelo.« Znova nad omizje leže mrakobna tišina. Prekine jo Enej: »V vlogi jakila Arimoe boste postali ključni za vilinski odziv.« Amrokh zadovoljno prikima: »Že dan po zaključku mojega imenovanja za jakila Arimoe bova z Almisom podpisala skupne patente o vojnih pripravah in neposredni vojni nevarnosti. Vse jakile in rešgejo bova postavila pred dejstva. Diweja in Arimoa se lahko ubranita vsakršne grožnje z juga, a za ostala kraljestva nisem prepričan.« Vmeša se Eldar: »Vajini kraljestvi bosta prvi na udaru, saj sta edini z mejo na vse močnejše Svetovno cesarstvo. Na zahodnih mejah pospešeno nastajajo velikanske trdnjave in tam se zbirajo stotine medrej ob podpori neskončnih jat tzevogov. Pripravljajo se za invazijo na zahod. Artus Orwen,« prekine ga Arcus, ki zlovoljno prhne: »Liberos, povzpetniška baraba.« Eldar ogorčeno nadaljuje: »Podlasnik Artus Orwen je nevaren brezkrvnež! Za svojo našalitsko misijo je bil nagrajen s položajem jakila. Ni mu dovolj, kar so mu odrezali novi gospodarji Shedanije, temveč se je odpravil na osvajalski pohod. To je priboljšek k vsem težavam na zahodu in Mešarahu z napako. Enej?« Vse oči se uperijo v temnopoltega vilinca: »Ne bom vam lagal. Iskanje rešitve lahko traja tudi nekaj let. Izračune glede Pemeja bom moral narediti popolnoma na novo. Stara stanja so neuporabna. Elejla, damejaha in Mešarah so popolnoma drugačni. Čeprav nisem verjel, da bom to izrekel,« globoko vdihne, »a moram. Za dragocenosti je trenutno najbolje, da ostanejo tukaj,« in se spogleda z Amrokhom, ki kratko prikima. Arcus doda: »Upam, da nam ne bo zmanjkalo časa.« Amrokh zgroženo nagrbanči čelo: »Nekaj bomo morali storiti. Čas čakanja se izteka.« Vse oči so uprte v Eneja, ki nagrbanči čelo in premeri omizje: »Morate mi kupiti čas. To je edino, kar je pomembno. Rezultati izračunov bodo pokazali na ključne osebe krize in njihov prispevek k rešitvi. Tako je bilo tudi ob Vesoljnem carstvu, tako bo tudi zdaj.« Almis mračno odvrne: »Česa drugega niti ne moremo storiti. Čas ...« Amrokh pritegne: »Volitve bodo ob naslednjem polnem mogosu in do takrat se ne smem izpostavljati. Arcus,« se spogleda s čarovnikom, »nekaj boste morali ukreniti glede Mešaraha. Po rešgejini polomiji se je pojavila grozljiva možnost. Ste pomislili,« mračno ošine prisotne, »kaj se lahko zgodi z združitvijo tahegacev, sibetov,« trdo zaključi, »in zatabov?« Vsi zadržijo dih ob misli na strašno možnost, Arcusov pogled ostekleni: »To je nemogoče!« in pogoltne slino, »To se ne sme zgoditi! Nikakor!« Almis se oglasi s trdim glasom: »Že trenutno razmerje sil je neugodno. To, kar vam bom povedal, naj ostane med nami,« in zajame sapo in išče primerne besede. »Vojski Arimoe in Diweje lahko nekaj časa vztrajata, a vojne ne moreta dobiti. Četudi se zgodi čudež in bi se vključili vsi mealkudi, to položaja skoraj ne spremeni,« in razočarano vzdihne. »Vojne proti Svetovnemu cesarstvu ne moremo dobiti. V bitki za Almandro sem videl, česa so sposobni. Ko se bo začela prava vojna, nujno potrebujemo Zahod.« Arcus odvrne: »Ironično, enako misli tudi Mešarah. Trdno je prepričan, da se Mealkud ne more ubraniti vsesplošnega napada z vzhoda. Pravzaprav,« trdo doda, »vilinske vojske sploh ne šteje za omembe vredno silo. Zanj ste,« in mračno zaključi, »samo nekoristna trupla, ki še ne vedo, da so mrtva.« Amrokh se kislo zareži: »In rešgeja se ga je lotila z neko na hitro improvizirano akcijo. Ves čas se vračam na njeno kardinalno napako,« in zavzdihne. »Kako smo se lahko znašli v tem položaju?« Enej vzdihne: »Nalijmo si čiste medice!« in vse srepo ošvrkne. »Sami smo se dostavili v ta položaj! Čisto sami! Če bi me pravočasno poslušali, ne bi bilo Vesoljnega carstva in verjetno tudi ne tega Svetovnega cesarstva. Še naprej bi vladali svetu.« Amrokh se kislo nasmehne: »Žal je tako, kot je. Preteklosti ne moremo zavrteti nazaj. Moramo se odločiti, kako naprej. Odgovoriti si moramo na nekaj vprašanj. Recimo,« vse resno ošine, »kaj bomo z rešgejo?« Arcus odvrne: »Mešarah pričakuje vašo akcijo proti njej. Upa na to, saj želi dobiti izgovor za poseg v Mealkud pod pretvezo zaščite zakonito izvoljene rešgeje. Skoraj isti trenutek bi se zganilo tudi Svetovno cesarstvo. Zagotovo ne bo izpustilo priložnosti.« Lin prikima: »Strinjam se. Najbolje bo, da ta hip ničesar ne storimo.« Amrokh sklene roke: »Ničesar? Smo se zato zbrali, da bomo križem rok čakali na tuje milosti?« Almis se spogleda z Arcusom: »Zgolj držanje križem rok nam ne bo pomagalo. Če ne zaradi drugega, moramo kaj narediti zaradi Eneja. Vsaj to.« Arcus oprezno prikima: »Enej bo potreboval čas. Vsi ukrepe moramo usmeriti v odvračanje od Idokop en'Meriha. Izogniti se moramo neposrednemu soočanju s Svetovnim cesarstvom, vsaj dokler Enej ne konča svojega dela. Torej,« se spogleda z Amrokhom in Almisom, »vidva morata krepiti svoje vojske. Eldar,« se sreča z Gozdarjevim srepim pogledom, »s svojimi spremljaj sovražnikove premike. Lin,« zatem se posveti Linu. »gozdni vilinci se umaknite, najprej na varno premaknite vse za boj nesposobne, a jaz bom poskušal urediti zadevo z Mešarahom in kasneje se bom povabil na dvor Škratjega kraljestva.« Lin odkima: »Kaj pa Allesia? Tam bo udaril našalit Orwen.« Enej odvrne: »Arcus ima prav. Tudi sam se s težkim srcem odpovedujem južnim deželam, a za uspešno kljubovanje Orwenovi vojski nas je premalo. Svoje bomo umaknili s portali, kar je tvegano, a za kaj drugega nimamo časa.« Arcus doda: »Allesia je za zdaj izgubljena! Posvetiti se moramo ozemljem, ki nam omogočajo varen umik.« Almis pristavi: »Strinjam se z Arcusom. Prav bi nam prišel trgovski patent s škrati. Južno od škratov je aurilski rudnik, ki smo ga izkoriščali v zlatem eonu. Rudnik je še tam. Ko bi lahko prišli do njega.« Arcus trpko odvrne: »Če se dogovorimo z enim, se zagotovo ne bomo dogovorili z drugim škratjim kraljestvom. Nihče ne razume njihovih medsebojnih razprtij. Škratja trma je trša od aurilske legure. Velik uspeh bo, če sklenem dogovor s Škratjim kraljestvom.« Enej sklene dlani: »Torej smo dogovorjeni.« 14. Na dnu pravljičnega sveta Tek cahaekac od en'aevtem. Ni rešitve za padle. Enej Olom globoko vdihne nenavadno svež zrak. Kar dobro jih je namučilo čiščenje vhoda v votlino. Že vsaj dva tisoč let ni nihče hodil po teh poteh. Utonile so v pozabo. Na srečo, saj so ostale nedotaknjene. Lin zbere sporočila prispelih sokolov: »Bratje iz Allesie se zbirajo pri Zimniku.« Enej opazuje mogočne drevesne krošnje: »Vem, kako težko sprejeti umik iz Allesie. Še težja odločitev je umik iz bližine Severških vrat.« Eldar zaskrbljeno sklene roke na hrbtu: »Premalo nas je za odprto vojskovanje.« Enej v spremstvu Lina in Eldarja vstopi v veličastno vstopno galerijo jamskega templja, Idokop en'Meriha, Templja Prednikov. Eldar in Lin mu sledita do konca dnevne svetlobe. Lin se nakremži ob vonju, ki ga žene na kašelj: »Koliko stoletij je bilo to svetišče pozabljeno?« Enej se ustavi in dvigne meč, ki z magično lučjo posije globlje v predor: »Veliko in ne vem še, je to dobro ali ne. Mogoče je ta pot zaman in nam Ilimeš en'Elem Healareš ne bo ničesar pokazal. Tokratni Elejla je iz Onostranstva. Vsakršna pomoč tam dol bi mi prav prišla, a Tamiš en'tjitec (Pot zvestobe) moram prečkati popolnoma sam. Starodavna varovala bodo preko spustila samo mene,« in se spomni tragedije ob zadnjem spustu, ko so nevidne moči podzemlja na Beradok en'Tagag (Mostu ukletih) prisilile spremljevalce v skok z mostu. Nikogar od njih ni nikoli več videl. Le kam so odplule njihove duše? Lin odločno odvrne: »Zagotovo boš našel rešitev. Nekdo bo blizu, ko se vrneš z rešitvijo.« Enej prikima: »Dol sem popolnoma varen. Če vdrejo, jih bo pogubil Beradok en'Tagag. Moči tega uroka nihče ne uide, še najmanj megšelemski stvori.« Eldar se ogleduje po gladkih stenah: »Kaj ni to svetišče nekakšno uravnoteženje Tarafa? Spomnim se nekega zvitka v šezekovi knjižnici Zeolverga.« Enej trpko odvrne: »Kdo ve? Na ta način še nisem razmišljal. A vsaj nekaj je dobrega v tej stiski. Severni bratje so ugotovili,« in pogled mu zasije. »da nas potrebujejo.« Lin prhne: »Res lepa tolažba.« Eldar doda: »Vsaj nekaj za začetek.« Enej trpko doda: »Upam, da bom hitro končal. Nočem dol zabiti desetletja.« Lin in Eldar se kislo nasmehneta. Lahen vlek prinaša tisočletni vonj mirovanja. Še zadnjič se rokujejo. Enej nadaljuje pot po stopnišču. Lin in Eldar molče opazujeta njegovo oddaljevanje in pojemanje luči. Na začetku samotne poti ga čaka dolgo stopnišče. Občutljiva vilinska ušesa zaznajo oddaljeno bučanje vode. Dvigne meč in okrepi magični sijaj. Srebrna luč osvetli strop, filigransko okrašen s stiliziranimi vejami hadime. Niso prikazani vagom jesodem, sadovi drevesa, temveč nešepog jesodem, popki stvarstva. Na stenah so prizori prilike Hadima vet raleji mešajin, upodobitve srečanja prvih desetih vilinskih modrecev, ki so spisali postave svetov. Zazre se v oči Amanda Raelana, legendarnega prvega rešgeja Mealkuda, ko je ta obsegal ves znani svet. Presune ga grozljiva misel. Se je vilinski svet znašel na robu? Odmahne z glavo. Ne! To se ne bo zgodilo. Vilinski svet bo znova vstal. Nesmrtnim pripada večnost. Z Amrokhom, navkljub razlikam, delita zavzetost za vilinske ideale Legendarnega eona in za obnovo vilinske moči. Vilinci smo najprimernejši vladarji sveta. Zmanjša sijaj luči in nadaljuje pot. Bučanje podzemne reke je vse glasnejše. Alissa ... Reka, ki se razcepi. V nosnicah začuti svežino vlage. Hladen veter je vse močnejši. Za hip postane pred dolgim kamnitim mostom. Globoko spodaj je podzemna reka. Njeno silno bučanje, grmenje proti središču sveta, preglasi zbor šepetanj tihega podzemlja. V veličastnem grmenju vode prepozna hrup neurejenih misli pogubljenih duš. Alissa odnaša duše padlih v Megšelem. Brodar Alisse nima tod kaj početi, saj tok neskončnega trenutka odnaša uklete duše, ki so zaradi prekletstva grehov brez novčiča za brodarja. Zagotovo se tod, na robovih Moloha, utapljajo orki, kačjeglavci in druga megšelemska zverjad. Tam bodo vedno za trenutek prepozne in sreča bo vekomaj nedosegljiva, čeprav v dosegu trenutka. Tam jih muči večni sij temnega sonca Megšelema. Odločno stopi mimo stebrišča na Beradok en'Tagag. Če bi na most poskušal vstopiti kdo nepoklican, bi ga magija pognala v globino smrtonosnih brzic. Tokrat ne bo nihče umrl. Prižgejo se kamah et'bejasodu, magične bakle večnosti. Začuti trepet šepeta na koncu misli: »Dobrodošel leig, čakali smo te.« Nasmeh mu razširi ustnice. V nosnicah čuti hlad tekoče vode. Skoraj okusi vonj svežine. Povrne se v spomine nekih drugih časov, ko je okusil studenčnico pri izviru Massaneda. Odžene misli na minule vonje in okuse in odločno krene na drugo stran skoraj kilometer dolgega mostu preko veličastne podzemne reke. Ravno na tem mestu se mogočni tok razcepi na dva dela, na tokova pravičnih in ukletih. Luči ga med prečkanjem spremljajo s prižiganjem in ugašanjem. Zagleda stebrišče tahmeša. Po eni od legend so v sijajni dvorani blizu središča sveta nastale Sehir Etir in druge najsvetejše vilinske knjige. Oddaljena samota podzemlja je odličen prostor za svete navdihe. V globini nedrij sveta ni hrupa živahnega bivanja. Obstane pred stebroma. Tudi na Tarafu sta takšna stebra, vendar nekako drugačna. Seveda, kajti tam sta stebra megšelemskega zla, a tukaj sta stebra vilinske miline. Prešine ga misel, ki se takoj izgubi. Nadaljuje pot, znova si z mečem naredi luč. Kmalu naleti na nov izziv. Pred njim se razprostira nevidni Beradok en'Išines. Previdno se primakne k robu, kjer luč meča samo po površini opraska neskončno telo teme. Tudi preko tega mostu lahko gredo samo posvečeni, Elovi zaupniki. Zapre oči in stopi. Tiho mrmra: »Išines, šanes, išines, šanes ...« Stopala tlačijo temo, na njenem dnu je Cukaji en'Elem, dno sveta. Cukaji en'Elem? Je to izgubljeno ime Megšelema? Luč meča kot drobna iskrica sije v večni temi. Vilinski instinkt, pradavni spomin, ga vodi na drugo stran teme. Čeprav ne vidi konca temnega brezna, ve, da bo breg dosegel med Themak tašop, stebroma neba. V spomin mu privre legenda iz davnine. En'ujamaog tesea mepajim Megeš Amand Realan tebag at il en'teamad Elem Jered, Nergeš at en'foriš et El at Elem ušak en'jesodem, En'Tatil megeš Amand Realan at izušeg le teamad, Meh en'Erac en' irih aedoka zekmah at hepoh hadima kamih at cakelad tjemeg, Il en'theviz aevarog hepoh en'jilad nešepog jesodem, Megeš Amand Realan at aegathej en'zaladh itzokaled: »Cetim ein en'elem at od ligor bejasodu. Loeh leib mahuš en'hadeš ješugah, sar aetet hasadin leib lek lašbok tet leib en'foraš tosik at heaval le El hišem,« Megeš Amand Realan en'tatil at aeted en'salajeh tehedaeš. Legendarna pesem prvih dni Megeš Amand Raelan je stopil na tla Elem Jereda, Izgovoril je ime in svetu je El priznal obstoj, S palico je megeš rešmeag Amand Realan udaril v tla, Iz zemlje, polne neimenovanih, je kvišku pognala hadima z dvaindvajsetimi vejami, Na koncu vsake beloliste veje požene deset nešepog jesodem. Megešu Amandu Realanu je sledilo sedem sopotnikov: »Glejte, to je svet za našo večnost. Tukaj bomo postavili sveto trdnjavo, iz nje bomo pravično vladali vsemu, kar bo ime dobilo in živelo v slavi Elovi.« Megeš Amand Realan je s palico označil krog najsvetejšega. Svetloba se dotakne nasprotnega brega. Luč poljubi oba stebra, eden je črn kot brezno sveta, a drugi sijajnejši od mogosine. Enej se nasmehne. Znova začuti trdna tla obdelanega granita. Za hip zastane med stebroma in prevzame ga sijaj milosti legendarnega prednika. Smo še sposobni veličine megeša Amanda Realana? Čaka ga samo še Teamad et'kasabih, hodnik šepetanj in potem zadnje stebrišče. Še preden vstopi v hodnik, ga razsvetli slepeča luč magije. Hodnik šepetanj nevredne silnosti osrčja templja spravi v blaznost s šepetanjem njihovih grehov. Po legendi naj bi se vsakih tisoč let rodil nekdo, vreden daru Šepetanja in varno prišel na drugo stran. Enej ne okleva. S svojimi grehi dolgega življenja se je že zdavnaj spravil. Plačal je za svojo žrtev, usoda ga je znova hotela na tem skritem mestu. Glasno ponavlja in preglasi glasove šepetanj: »Svojega življenja nisem zamenjal za svežo kri! Vsa ta večna stoletja sem čakal usode tega dne. Predniki mi bodo razkrili pot izostritve Elove volje in daroval bom rešitev tega sveta in Onostranstva. Eno življenje sem zamenjal za mnoga.« V glavi čuti neznosen pritisk. Kot izbruh bolečine pritiska ubran zbor otroškega joka. Skoraj zašepeta: »Še bo otroškega joka, ko bom lupine zakopal na dno sveta in odprl duri novega življenja.« Na koncu hodnika obstane in se nasloni na meč. Pusti odmevom grehov, naj gredo svojo pot in mu osvobodijo vest. Pet parov stebrov ga pripelje v veliko dvorano. Oblije ga srebrna luč skoraj neštetih seahir le'atunov, ki zaznajo njegovo prisotnost. Ozre se v velikansko kupolo, polno svetih prizorov. Solze mu stopijo v oči. Začuti povezanost z neizmerno dediščino brezčasne vilinske civilizacije. Osrednji prizor predstavlja zakrito podobo Ela in popolnoma golega Amanda Raelana, ki se s prsti dotikata na razpoki med tem in onim svetom. Namesto oči vilinčeve očesne votline zapolnjujeta rdečkastorjava in srebrna podoba Lebenoha in Mogosa, lun Elem Jereda. Nekaj trenutkov opazuje prizor iz legende in doživi stik s slavno davnino veličastnih dejanj. Zatem odločno vstopi v prostrano dvorano. Njegovi koraki prekinejo tišino zadnjih stotin let. Velik oltar sredi prostrane dvorane je obrnjen natančno proti severu. Krasi ga neverjetno živa upodobitev hadime s srebrnimi listi in desetimi, popolnoma črnimi vagom jesodem. Enej se postavi pred oltar, skloni glavo in tiho zašepeta pradavno molitev. Vodus en'irjag elem, Vodus genspa en'ilipa, Vodus en'oruh dilid. Kuzon leib jogapea, Jesodeg lek tabapetiem. Začuti enovitost s starodavno dvorano, pripadnost neprekinjenemu toku dediščine od zore Pradavnine do tega trenutka. Dvigne glavo, se obrne in se zasanjano približa brezhibno čistemu zidu. Zapre oči in položi dlani na popolnoma gladek in hladen kamen. Začuti droben stisk v temenu. Poveže se z neskončnim prepletom strun večnosti. Končno znova odpre oči in se rahlo nasmehne. Magija ga dostavi v legendarni Lesim en'sahapae Resah. Majhna soba je okrog in okrog prekrita s svitki in knjigami iz časov nastanka sveta. Čeprav v ta prostor ni nihče vstopil od zadnjega obiska ob koncu Vesoljnega carstva, je vse popolnoma čisto in zrak je brezhibno svež. Tik pod kristalnim stropom, ki odganja vilinsko lakoto in žejo, lebdi sijajen seahir le'atun. Ozre se okoli sebe. Nikjer ni nobenih vrat, oken ali sledi kakšne odprtine. Prostor je popolnoma izoliran od sveta. Vesolje znotraj vesolja. Oči vrže na skladovnice svitkov in debelih knjig. Tukaj je skrivnost onostranske Elejle. Mora biti. Če ne, se nam slabo piše. Obširni papirusni zvitki, debele papirnate knjige in kupi plošč so izjemni pomnik vilinske veličine. Tisto, po kar je prišel v globine podzemlja, pa ne najde. Nikjer ni omembe onostranske inkarnacije Elejle. Med utrujajočim proučevanjem skladovnic besedil popolnoma izgubi občutek za čas. So minevali dnevi ali meseci? Mogoče celo leta. Čas je tu neskončna premica. Po dolgotrajnem brskanju pred sabo razpostavi nekaj listov, knjig in papirusnih zvitkov o Mešarahu, Tarafu, Megšelemu in Trojstvu. O prejšnjem Mešarahu je skoraj vse zapisano. Vsi izračuni so tu, a so zdaj neuporabni. Vsega se spomni, saj je odkril način, kako zlomiti zatabe. Zdaj je drugače. Čuti nekaj drugega. Ves čas nanj pritiska odmev smrti. Elejla, damejaha in kerkeši ... Kako so povezani z Mešarahom? Kako je eter oblikoval esenco Mešaraha? Kako je prečkala Abadon v Onostranstvo? Povezava stebrov ... Začuti uhajanje misli. Vse je jasno, vendar nevidno, nedosegljivo in zapisano v večnosti na prelomu med bilo in bo. Ključ ... Eldar in Lin se v družbi nekaj resnobnih Gozdarjev vrneta iz izvidnice na jugozahodni meji Svetovnega cesarstva. Očitno se je nekaj zgodilo, saj se vrnejo s petimi konji brez jezdecev. Mrkogleda Lin in Eldar nadaljujeta proti največjemu šotoru pod zastavami starodavne Zahodne Aldeške marke, kjer ju pričakuje Arcus. Razveselita se starega čarovnika, ki pride vedno ob stiski. Takoj razbere skrbi moža in vilinca, ko razjahata in se napotita proti šotoru. Lin vrže na mizo palico z odlomljenim vrhom. Podobno JE vilinskim ognjenim sulicam. Arcus jo občudujoče potipa: »Je to pripadalo kakšnemu lemiku?« Lin se spogleda z Eldarjem: »Kako ste vedeli? Presenetili smo patruljo. Pet naših se ni vrnilo, čeprav smo jih napadli iz zasede.« Arcus zoži pogled: »Pet izurjenih Gozdarjev je padlo med zasedo proti patrulji? Kakšna patrulja je to bila?« Eldar si najprej natoči bokal vina: »Verjamete ali ne, šlo je za tri navadne lemike. Opazili smo jih deset kilometrov od mejne trdnjave. Grozljivo, kaj je Elejla nacopral,« spusti pogled na mizo. »Navadni lemiki so ubili pet mojih odličnih izvidnikov. Napadli smo jih iz idealne zasede, niso nas mogli videti. A niso padli. Puščice in kopja so se odbili od njih. Ščitila jih je neka coprnija. Potem smo jih naskočili še z meči. Še preden smo se jim približali, je pet naših obležalo zaradi črne magije uročenih kopij. Pri Megšelemu, še navadne lemike obkroža neka vrsta magije. Kako podlo! Pet izvrstnih izvidnikov je padlo za enega samega sovražnika, dva sta nam ušla. Škoda, da se nismo dokopali do nepoškodovanega orožja.« Lin trpko doda: »Med begom so sami odstrelili vrh ognjene sulice.« Arcus vzame v roke popolnoma belo in gladko palico z udobnim ročajem: »S tem orožjem so izenačeni z vilinci. So bili v belih oklepih?« Lin odkima: »Ne, temveč v pobarvanih, podobna so bili primitivcem z juga. Res barbarsko.« »Zaradi tega barvanja so težje vidni. Izvidniki naj se izogibajo stikom s sovražnikom.« »Cesarstvo pospešeno zbira ogromne horde. Cela nekdanja meja z Ozunjem je eno veliko gradbišče. Še pred dokončnim umikom naših so se začeli spuščati pod Severška vrata. V Shedaniji in Medalarju smo ostali brez zaveznikov in zaupnikov. Verjetno se pripravlja kaj večjega.« Arcus zoži pogled: »Zahod in Severška vrata? Torej še ne mislijo napasti Mealkuda, temveč se bodo najprej podali nad Ozunje.« Lin oprezno doda: »Mogoče je to povezano s povzpetniškim izdajalcem Orwenom in njegovo čudno strategijo.« Arcus prhne: »Artus Orwen ... Edini, ki se je znal prilagoditi okoliščinam. Z nekim razlogom se je najprej podal v Allesio, ki jo pravzaprav kupuje. Čisto v slogu liberosa, nečastno in skozi prizmo cekinov. Res podlo.« Lin jezno prikima: »Elejla vse počne podlo.« Arcus uperi pogled na točko rudnika aurila: »Zakaj se ni najprej pognal nad aurilski rudnik?« Moralo ustvarjajo zmagovalci. Ravnotežje pravice je v rokah zmagovitih. Ustroj sveta vedno ustvarjajo mogočni, ki so do moči prišli z mečem zmagovalca. V poražence projicirajo svojo nemoralo in napake. Poraženci so brez kreposti, so brez dosežkov, so koš za odpadke in odpadki obenem. Postopki poražencev se vedno ovijejo v plašč izprijenosti in greha. Izvirni greh je poraz. Neuspeh je kazen. Poraženci nikoli ne prečkajo vrat v Božje kraljestvo, kajti grad v Nebesih je od zmagovalcev, za zmagovalce. Vratar Odrešitve je uslužbenec morale. Gorje premaganim, kajti zgodovina jih postavi na napačno stran morale in tam jim je dano gniti v prahu pozabe. Njih plemenitost izkrivi glas zmagovitega. Njih luč zapre v ponor teme. Med Bogom in zmagovalci je koprena laži. Takšno je naravno stanje stvari, kajti Bog nima svojih ljubljenih, Bog nima svoje volje, kajti Bog ne potrebuje ničesar človeškega, a človek potrebuje Boga in božje. Človek potrebuje za svojo nepopolno naravo in dvojno moralo opravičilo pred Bogom v imenu božjega. Nova ureditev, O zmagi in morali (str. 12). 15. Vojna ali mir En'napaš mahib at takpet en'belithit, en'zanijak at en'tetov badelag. Dober general je gospodar okoliščin, slab pa njihov služabnik. Artus Orwen zadovoljno zre na gladko jezersko površino. Začasni štab je na jugovzhodno obalo postavil zaradi ugodne konfiguracije tal. Prvi obrambni zid spretno povezuje bližnje griče v odličen zunanji obrambni pas. Maloštevilna obramba lahko dolgo zadržuje močnejšega sovražnika. A tukaj ni sovražnikov, vsaj ne v omembe vrednem številu. Kmalu bodo prišli predstavniki tukajšnjih maloštevilnih ljudstev. Namesto za silo se je že takoj na začetku kampanje odločil za diplomacijo. Od nekdaj mu je jasno, da je vihtenje mečev precej dražje od vihtenja besed. Domačini se ne upirajo, saj so hitro ugotovili prednosti trgovine napram vojskovanju. Vojska je brez nasilja prodrla že globoko v skrivnostno Allesijo. Maloštevilna plemena se niti ne poskusijo upirati in so privolila v srečanje z novopečenim vladarjem dežele. Artus z zanimanjem opazuje pet mož in dve krepki ženski. Od nekdaj vešče ocenjuje ljudi. Te umetnosti se je naučil na dvoru pokojnega Leona. Prešine ga ... Dobro sem se je priučil umetnosti vrhunske diplomacije. Moral je nadutim modrokrvnim nekako vsiliti svojo voljo, čeprav je zaradi nižjega rodu doživljal odkriti prezir. Postal je mojster pritiskov na slabosti. Ni se odpovedal pretkanim pritiskom, čeprav je zdaj mogočnež, ki bi lahko uporabil grobo silo. Prešine ga ... Kako se je svet spremenil. Možje in ženi pred njim so ostanki davnine, ki jim verjetno ni všeč, da jih je civilizacija končno našla. V begajočih očeh prepozna strah pred prihodnostjo, pred izgubo svobode. Kaj je zanje svoboda? Stagnacija, zgolj nerodno nadaljevanje nekdanjih umetelnih obrti? Želijo le življenje brez sprememb? Pozabo iz roda v rod? Odeti so v oblačila in obutev grobe izdelave. Vse, kar imajo, je delo njihovih rok in ne izurjenih rokodelcev. Prepuščeni so sami sebi in nimajo veliko trgovine. Tudi orožje ni obrtniško dodelano. Ostrice kopij in sulic so iz grobo klesanega obsidiana. Meči so skovani iz slabo obdelanega jekla. Vsaj toliko so pametni, da se niso poskušali upirati. Najprej se posveti zagoreli visokorasli mišičasti ženski ognjevitih oči: »Draga moja, naj takoj razčistim. Tukaj niste ujetnica ali talka. Popolnoma ste svobodni in lahko kadarkoli zapustite šotor. Nihče vas ne bo oviral,« in blago ogovori še vse druge, »Vsi ste moji spoštovani gostje. Vsem gostom tega šotora poberemo orožje, ker smo tukaj vsi neoboroženi in popolnoma varni pod zaščito moje straže. Svetovno cesarstvo se vrača v vašo deželo in vam prinaša mir. Njegova cesarska svetost iz Wendenburga se vam zahvaljuje, ker ste toliko stoletij kot podaniki njegove svetosti, varovali to deželo. Tukaj nisem okrutni zavojevalec, temveč zastopnik vladarjevih interesov. Mabeja Allesia je znova del cesarstva v okviru kraljestva Akros. Ob vrnitvi zakonite cesarske oblasti v te dežele ste postopali modro, ker niste dvignili orožja. Nagrajeni boste z vsemi pravicami, ki pripadajo podanikom njegove cesarske svetosti.« Ženska z globokim glasom se spogleda z drugimi in v okorni pogovorščini odvrne: »Gospod, cesarstvo nas je v davnih časih zapustilo in prepustilo deželo divjanju nočnih zveri. Zakaj se zdaj želi vrniti v naše miroljubne domove? Zakaj ravno zdaj? Nismo vas klicali.« Artusu uide drobân nasmešek: »Megijekeal Aldus, tretji svojega imena, hedeškeji Simidal in jakilah Aleja, prva svojega imena, bosta boleče razdeljeni svet ponovno združila v enotno Svetovno cesarstvo. Veselite se čudovitih časov novega Svetovnega cesarstva in novega zlatega eona!« Oglasi se čokat moški z velikimi dlanmi: »Kaj pravzaprav želite od nas?« Artus rezko odvrne: »Stvar je preprosta. Cesarske medreje so začasno zavarovale ozemlje. Prisegli mi boste kot svojemu jakilu, vladarju v imenu svetokrvne svetosti. Mojemu herotu,« in iz ozadja stopi mož strogih potez, »Nivorju Ladhaškemu boste pomagali združiti deželo,« in namigne Nivorju, ki izpod čela kratko ošine može in žene: »Zavedajte se, cenjeni poglavarji svojih plemen, da je blagostanje ljudstva odvisno samo od vas. Za vse bo najboljše sodelovanje z mano. Skupaj bomo uveljavili cesarsko oblast. Vaša dežela ne bo zavojevana, temveč vrnjena v cesarstvo. Morebitni upor se bo slabo končal za,« in trdo zaključi, »vas.« Artus stisne ustnice. Nivor je vedno tako neposreden, brez čuta za diplomacijo in predvsem taktnost. Edini preživeli moški uničene rodbine Ladhaških je preživel, ker se ni pridružil svoji razbojniški rodbini. Cesarstvu je ostal zvest tudi takrat, ko mu je slabo kazalo. Čokata ženska majhne rasti se našobi: »Sami sebi smo dovolj. Ne potrebujemo vas, vašega herota in vašega cesarstva.« Artus se zareži: »Kot sem dejal, vapa usoda je odvisna od vas samih. Herot Nivor Ladhaški bo izvajal mojo oblast in interese cesarstva. Vsi lahko veliko pridobimo, zlasti vi, a v primeru uporništva,« mračno pristavi, »vas bomo neusmiljeno zlomili. Na vzhodu je veliko ljudstev, ki bi rada poselila vašo plodno deželo. V tej deželi bi najraje videl vas, domačine ...« in sklene roke. Možje in ženi postanejo nemirni. Artus dvigne glas: »S patentom postajate malahidi na svoji zemlji,« in namigne Nivorju, da pokaže papirusne zvitke. »Verjamem v vaš razum. Smo torej dogovorjeni?« Hladni severni vetrovi preprečujejo poletju, da močneje pregreje bujno zeleno pokrajino. Kleo Meledej odpusti izvidnike in se posveti Artusu Orwenu: »Gospod, izvidniki poročajo o živahnem zbiranju plemen. Med njihovimi poglavarji in poglavarkami poteka nenavadno gost promet. Nekaj pripravljajo. Zagotovo so se vpletli,« in zaskrbljeno sklene roke, »gozdni vilinci.« »Torej mislite, da bo prišlo do resne bitke? Najpomembnejše sem imenoval za malahide z vsem, kar sodi zraven,« mu Artus prekine tok misli. Kleo ni preveč zadovoljen, ker se jakil tako izpostavlja. Že večkrat ga je presenetil s svojo nenapovedano pojavo. »Gospod, preveč se izpostavljate. Gozdni vilinci so neusmiljeni. Če vas prestrežejo ...« Artus odmahne. Kleo zaskrbljeno nadaljuje: »Če so vpleteni vilinci, so patenti o imenovanju samo papirusi za podkuriti. Mogoče so poglavarji, ki ste jim podelili patente že hrana črvom.« Artus odmahne z roko in se zareži: »Ne verjamem v nasilje.« Kleo zlovoljno odvrne: »Ko so izvidniki zaznali zbiranje plemen, sem poslal po najbližji dve konjeniški medreji. Tukaj bosta čez tri dni, a do takrat se moramo znajti. Upam, da imate prav.« »Najboljši trenutek za napad so že zamudili.« »Tisti spoznavni večer je bil lahko samo igra, zavlačevanje in zavajanje. Tukajšnja ljudstva so skrbela za svojo anonimnost in gozdni vilinci so vpleteni v to igro.« »Viline smo s svojo strategijo zasedbe presenetili in se ne bodo resno vpletli. Pregloboko smo že v deželi in vedo, da je za nami vsa sila Svetovnega cesarstva. Počakajmo pripravljeni in videli bomo. Samo čas jim dajmo.« Artus stopi v šotor. Klea, kot običajno, najde samega. Namestnik rad sam tuhta strategijo in vedno izmozga kaj presenetljivega: »Vas motim?« Kleo odsotno odkima in zre na sveže postavljen reliefni zemljevid. Znaten del nekdanje beline so nadomestile vnovič odkrite značilnosti dežele. Z rokami se zaskrbljeno nasloni na zemljevid: »Pri nesmrtnih črnokožcih nikoli ne moreš vedeti, kaj imajo za bregom. Zelo dobro zanjo skrbeti za svoje skrivnosti. Osnova njihove moči je neznanje o njih. Večkrat smo naleteli na omembo aerala Eneja Oloma in vilinskega svetega mesta. Vam je kaj znano?« Artus se pogladi po bradi in oprezno odkima: »Bojim se, da ne.« Kleo se namrdne: »Izvidnike sem poslal daleč naprej. Poiskal sem tudi stare vire o tej deželi.« »In?« Kleo zaskrbljeno odvrne in z roko pokaže stari simbol za praznino: »O časih po Padcu sploh ni nobenih virov, vse je skrbno prikrito. Ti ljudje sploh nimajo nobenih kronik. Njihova čudaška religija jih uči, da mora človek po smrti zapustiti tudi zgodovino. Kako pripravno za prikrivanje. V starem cesarstvu so pridelovali precej kakovostno jeklo, izdelke iz brona in zlata. Pridobivali in obdelovali so najboljši obsidian. Tukajšnje osti iz obsidiana so veljale za najboljše. Cesarski davek so plačevali v zlatih palicah. Kje so zdaj ti rudniki in obrtniške veščine?« Artus se znova pogladi po bradi: »Njihovo orodje in orožje je zelo grobe izdelave in slabe kakovosti. Zasedli smo dve tretjini dežele in naleteli le na neprepoznavne ostanke treh rudnikov. Že vsaj tisoč let so opuščeni. Dežela je izgubila svojo civilizacijo in potonila v barbarstvo.« Kleo odločno odvrne: »To so jim storili vilinci, saj je njihov logični interes civilizacijski padec dežele. Neukim brez zgodovine zlahka vladaš.« Artus ga prekine: »Ste naleteli na kakšnega vilinca ali ostanke vilinske navzočnosti?« Kleo razočarano odvrne: »Ravno v tem je problem. Izvidniki niso našli niti enega znaka vilincev, čeprav smo naleteli ostanke navzočnosti,« in skomigne z rameni. »Vsekakor ne vemo, kaj nas čaka. Mogoče bo že jutri bitka, mogoče ne bo ničesar. Zagotovo pa od dežele še vsaj nekaj let ne bo dobička.« Artus molče zre v zemljevid in zastavice z oznakami ruševin nekdanjih mest, obstoječih vasi in medrej. Kleo napeto čaka. Končno zajame sapo in vzdihne: »Poskusil bom nekaj drugega. Malce bomo spremenili načrte.« Kleo dvigne obrvi: »Drugega?« Artus skoraj navihano dvigne obrv: »Pravzaprav imam v mislih dvoje.« Na togem obrazu se zariše sled nasmeška: »V naslednjem mogosu zasedite aurilski rudnik. Vem,« pomiri Klea, ki se ves napne, »s takšno akcijo bomo tvegali, a rudnik hočem imeti v svojih rokah. Je izvedljivo?« Kleo se zgrbi in negotovo odvrne: »Odtegniti moram dve kombinirani medreji. Tvegamo ...« Artus ohrabrujoče doda: »Storite to. Nobene škode ne bo, če bo zato Allesia zaseden kakšen mogos kasneje. Rudnik hočem imeti, preden se posvetim še drugemu delu.« Kleo se živčno igra s prsti: »Škratji jakil?« Artus prikima in zoži pogled: »Tako je. Škratje niti med sabo niso vzor bratske ljubezni, a oboji ne marajo vilincev, najsi bodo ti črni ali beli. Malce sem pobrskal po zapisih o škratih in vem, kaj moram storiti, da nam bodo škratje kraljestva Shea rade volje pomagali okoli morebitnih težav z vilinci.« »Škratje so silno nepredvidljivi. V času starega cesarstva so ostali na svojem in redno so se izogibali davkom in drugim obveznostim do Trona. Vesoljni car je bil pameten in ni drezal vanje, temveč jim je ponudil trgovino.« Artus prikima: »Vem, kako so težavni. Vesoljno carstvo jih je obvladalo zgolj s trgovino. Mi bomo storili isto. Ponudili jim bomo poslovne možnosti, ki jih ne bodo mogli zavrniti in ne bodo se nas drznili izdati. Edini garant škratove zvestobe je sijaj zlatnika. Izkoristil bom njihove medsebojne spore in sovraštvo do Nesmrtnih. Čeprav sem zasedbo rudnika in obisk pri škratih načrtoval za čas po zasedbi Allesie, sem se premislil. Še zaradi nečesa sem prišel.« Kleo dvigne obrv. Pri Artusu Orwenu najpomembnejše pride na koncu. Artus najprej globoko vdihne, izdihne, zajame sapo in mirno nadaljuje: »Imenujem vas za svojega majordoma. Vsak jakil potrebuje dvornega kneza,« in razpre dlan, na njej zasije obesek. Kleu se v grlu nabere cmok: »Jaz? Majorodom? Saj izhajam iz družine pleidika.« Artus odločno prikima: »Dobro veste, da mi krvno poreklo ni posebej pomembno. Pri izbiri komornikov kronskega sveta in druge dvorne administracije vam dajem popolnoma proste roke,« in mu okoli vratu nadene verižico z obeskom v obliki odprte dlani z aurilskim kristalom: »Čestitam dvorni knez Kleo Meledej,« in na obrazu se zareže skrivnostni nasmešek. »Ste razmišljali o ženi iz preživelih iz Ladhaške rodbine? Če se ne motim, so tri bližnje sorodnice padlega šezeka pripravljene za ženitne načrte. Poleg ene od njih vam pripada tudi lep kos Ladhasa.« Kleo pogoltne slino. Vse tri so ravno dosegle poročno starost. 16. Rudnik zakladov Kesejaa at en'tesegea johasug. Vojna je drugačna trgovina. Mahib Tir Burški se vzpne na najvišji ostanek obrambnega zidu in zatakne jakilovo zastavo. Jamiti falang si ogledujejo skoraj nerazpoznavne ruševine, kjer so nekoč bivali rudarji. V ozadju se kvišku pnejo ostri grebeni. Jamit Ulear Nandor globoko vdihne vlažen zrak, prepojen z gozdno aromo: »Kam so vsi izginili?« Tir brcne kamen, ki čofne v lužo in zadovoljno odvrne: »Verjetno tod nihče ne živi. Vse te ruševine ...« »Kraljestvo Shea je komaj sto kilometrov severneje.« »Dežela je po Padcu in Pustošenju ostala prazna. Zahtevna umetnost obdelave aurila je barbarom tuja. Mogoče je za opuščenost poskrbel kakšen vilinski urok, ki je medtem izpuhtel. Ker nočem presenečenj, postavite obrambni tabor, bojne straže in medreji ohranite v stanju najvišje pripravljenosti. Še vedno ne vemo, kaj je deset in več kilometrov zahodneje.« Jamit prikima, a Tir se odpravi na ogled napol zasutega vhoda v rudnik. Zaskrbljeno opazuje ozko luknjo, napol potopljeno v kalni potok. Precej močan kugpeji prinaša prijeten vonj po oddaljenem morju. Oblaki se podijo preko neba in obetajo nov naliv. Poletje je v tej deželi precej mokro. Lemiki do večera postavijo zasilni branik. Straže so na preži. Zagrne jih črna noč. Stražarji oprezajo, čeprav oči ne vidijo drugega, kot črni zastor brez zvezd in mogosine. Le tu in tam daleč na severu zasije blesk nevihte. V ušesih odzvanja pisan orkester nočnih živali v spremstvu vetra, ki priganja vlažno aromo z juga. Naenkrat nebo napolni zvok padajočih puščic. Nekatere zadenejo tarčo. Takoj se oglasijo stražarski zvonci preplaha. Tir skoči na noge in plane pred šotor. Znova se vsuje toča puščic. Ena pade tik predenj in se odbije od kamna. »V falango! V falango!« se razlegajo ukazi. Slutnja, ki ga je glodala, se je uresničila. Zaslišijo se oddaljeni kriki. Nočni napad. Torej skrivajo svoje število. Jamiti se mu pridružijo v zavetju silobrana, običajnega za najvišjo pripravljenost: »Moja slutnja se je žal uresničila. Divjaki so čakali na noč. Zavarujte konje in zid.« »Jih ne bomo napadli in jim pokazali, da ne morejo nekaznovano napasti cesarske vojske?« Tir prikima: »Na moj znak po obrambnem manevru izvedite dvojni sagib, da se nam ne izmuznejo. Pošljite tudi jagoroke in naj ugotovijo vse o njih.« Jamiti mrmrajoče prikimajo. Po nekaj salvah puščic se na južni del zahodnega zidu zaleti val napadalcev. Z besnimi kriki, s sekirami v rokah, se silovito prebijejo skozi še nedokončano obzidje. Lemiki vanje uperijo dolga kopja in jih zasujejo s puščicami, namočenimi v ognjico. V črne kože odeti napadalci se hitro umaknejo in kmalu udarijo v še večjem številu. V strnjeno falango za vrzeljo v zidu se silovito zaženejo v spremstvu divjih krikov. Od silnosti udarca se falanga zamaje. Divjaki z velikimi sekirami sekajo kopja in lučajo manjše sekirice. Tir opazuje ogorčen boj in ukaže: »Zdaj! Sagib. Lokostrelci naj z ognjico zasujejo vse do gozda.« Jamit prikima. Odprejo se zahodna vrata in urejena falanga plane proti jugu. Takoj ji na južnih vratih sledijo konjeniki, ki se poženejo nad osvetljene silhuete temnih postav. Napadalci ugotovijo, da nepovabljeni gostje niso sladko spali, temveč so ves čas pripravljeni. Konjenica silovito udari po temnih postavah. Z velikimi in okornimi sekirami se težko upirajo spretnim konjenikom z loki, meči in lahkimi teati. Toča ognjenih puščic poneha. Lemiki se razporedijo v strnjeno dvovrstno falango in prestrežejo napadalce, ki se želijo izogniti konjeniškemu naletu. Telesa silovito udarijo. Razleže se zvok udarca kovine ob kovino v spremstvu krikov umirajočih in ranjenih. Konjenica hitro stisne napadalce ob falango, in čeprav so obsojeni na smrt, se ogorčeno upirajo do zadnjega. Tir v soju bakel zre v vklenjenega krepkega moža, odetega v okrvavljeno krzno, podloženo z usnjenimi ploščami. Najbrž so potrebovali kar nekaj časa, da so ga vklenili. Eno od očes ima podpluto, roka je polna plitvih ran, razmršeni lasje, speti v kito, so popackani od krvi. Tudi košati brki so malce okrvavljeni, na levi ličnici je brazgotini stare poškodbe dodan še svež rez nočne bitke. Stopi predenj in odmerja divje oči izpod košatih obrvi: »Kdo ste?« Mož kljubovalno dvigne brado in molči. Tir mehko nadaljuje: »Molčanje vam ne bo veliko koristilo. Resnico lahko iz vas izvlečemo na različne boleče načine. Vsakdo spregovori, prej ali slej. Čas vašega junaštva se je iztekel,« in lemika ga tesneje stisneta. Mož molči. Po čelu iz rane spolzi kapljica krvi. »Ste se odločili za bolečo varianto? Svetovno cesarstvo se vrača v te izgubljene dežele in za vas obstajata samo dve možnosti. Lahko hvaležno sprejmete dobrotljivo cesarsko oblast ali pa izginite z obličja sveta. Boste živeli kot svobodnjaki, ohranili svoje običaje in uživali vse pravice podanikov njegove svetosti ali se raje odločite za uničenje? Kaj boste izbrali?« Mož še kar molči. Tir namigne: »Razvežite mu jezik!« Tir si zjutraj ogleda posledice nočnega napada. Lemiki zlagajo trupla padlih napadalcev na kup. Po običaju jih bodo zvečer zažgali. Če se oglasi sovražnikov jašubeg en'jea, pa bodo sovražnikovim ljudem dopustili, naj opravijo svoje. Mogoče bodo želeli pred sežigom samo opraviti pogrebni obred. V vsaki civilizirani vojni se s padlimi postopa skrajno spoštljivo. Lastne padle lemike odnesejo v t. i. šamea en'mobota, v poseben šotor, kjer jih pripravijo na obred z novčičem. Tir se ustavi pred šotorom s padlimi lemiki: »Koliko smo jih izgubili?« Jamit hladno odvrne: »Gospod, dvainpetdeset je padlih, ranjenih je skoraj tristo, vseh še nismo prešteli.« Tir se namrdne: »Upam, da kmalu dobimo odgovor, kdo nas je napadel,« in namigne spremstvu, ki mu sledi v šotor. Zarana pred tabor prijezdi gorostas z ujetnikom. Pripeljejo ga pred Tira. Gorostas se prikloni in predstavi: »Pozdravljeni v imenu mealkuda Karvasia, tole je naš jakil Umeal XXV. Karvas, ki ne ve, kdaj se mora predati. Kot mnogi je nasedel sladkim vilinskim obljubam. Zadnjega vilinca smo videli pred mogosi. Aha, naj še sebe predstavim. Jaz sem,« se znova prikloni, »Embor Karvas, jakilov mlajši brat in sem se prišel pogajat o naši prihodnosti.« Tir se spogleda s spremljevalci in si pomane dlani: »Torej imamo novega malahida. Pozdravljeni cesarski malahid Embor Karvas. Jakil Artus Orwen je neizmerno hvaležen za vaš prispevek k miru.« Irina Ladhaška bolšči nekam predse. Na sprehodu po mehkih gozdnih tleh jo spremlja Artus Orwen. Z jezera pihlja prijetno hladen veter, napolnjen z bogato zvočno podlago gozdne obale. Artus prekine vse bolj nadležen molk: »Draga, tako ne bova prišla daleč. Poroka bo zadnji dan vojne sezone, a vi ste še najbolj podobni živemu kipu. Še je čas za drugačno odločitev. Jakilah Aleja je potrdila patent o poroki, a ga lahko na vašo prošnjo tudi prekliče. To bi me stalo nekaj ugleda, a ker sem prebrodil že marsikaj hujšega, zato zlahka preživim tudi vašo zavrnitev.« Ustavi se, se sunkovito obrne proti njemu in ogorčeno odvrne: »Imam kakšno izbiro? Poroka z liberoškim lakošem ali jamitsko kurbišče. Je to izbira?« Orwen ohrani dostojanstven glas: »Pred nekaj mogosi sem vam pošteno naštel možnosti, ki jih imate kot pripadnica poražene našalitske modrokrvne rodbine. Hčerke in nečakinje našalitskega mešela niste krive za izdajstva, a žal so običaje postopanja s poraženci utemeljili ravno modrokrvni po rodu v upanju, da bodo vedno na strani zmagovalcev. Žal ne morem prekiniti v stoletjih uveljavljene tradicije.« Irina spusti pogled v tla: »Zakaj ste se odločili ravno zame?« Artusov obraz se raztegne v nasmeh: »Zakaj? Dva vaša sorodnika v moji službi sta dokaz, da je vašo kri vredno ohraniti. V korist vaših dveh dovolj pametnih sorodnikov sem se odpovedal z vami dobljeni zemljiški dediščini. Če nama bo El namenil otroke, bodo podedovali cvetoč mealkud. Lahko mati želi kaj več od uspeha otrok?« Dekle dvigne glavo in z očmi objame cvetoče grmovje ob jezerski obali: »Zakaj ste si zaželeli otrok? Niste več rosno mladi. Govorilo se je, da imate raje fante.« »S fanti ni nič narobe. Preprosto sem se določil, da bodo dediščino podedovali moji otroci. Človek lahko nesmrtnost doseže samo s potomci, z dediščino krvi.« Naproti jima pride jamit, ki se prikloni: »Gospod, priletel je sokol Tira Burškega.« »In?« »Aurilski rudnik so zasedli brez boja,« pogoltne slino in tiho pristavi, »a so jih prvo noč napadli lokalci. Na srečo se je na koncu vse dobro končalo.« »Kdo jih je napadel?« »Lokalni poglavar v iluziji, da se lahko upre Svetovnemu cesarstvu. Na srečo ima ta poglavar mlajšega brata, ki je stvari postavil na pravo mesto.« »Koliko ljudi smo izgubili?« Jamit v zadregi odvrne: »Gospod, tega ni v sporočilu.« Artus nagrbanči čelo: »Hočem vedeti, koliko lemikov smo izgubili. Nočem grmadenja trupel. Pošljite sokola!« Jamit se kratko prikloni in se diskretno oddalji. Niti s kotičkom očesa se ne posveča Artusovi spremljevalki. »Opravičujem se, žal kot jakil nimam več svojega časa. Državniški posli ...« vzdihne. »Čeprav me ne briga, me zanima,« mu nameni celo manj skisan pogled, »zakaj vas tako skrbijo izgube? Elejla lahko nacopra zveri, kolikor jih potrebujete.« »Elejla ničesar ne nacopra. Modrokrvni začnejo propadati, ko pozabijo, na čigavih ramenih živijo. Ko ti postane vseeno, koliko ljudi izgubiš, si kmalu na vrsti, da izgineš z odra zgodovine. Vsakdo je pomemben, zato se poskušam izogniti izgubam. Zasedel sem znaten del Allesije ob izgubi le nekaj desetin. Od nekdaj mi je tuje zapravljanje dragocenih lemikov za čast in slavo, saj od tega ni dobička.« Irina prhne: »Tipično liberoško razmišljanje. Viteška etika, čast in zvestoba so za vas samo številke v poslovnih knjigah.« Artus brcne kamenček na poti: »Žal je vaš oče izgubil, ker ni znal s številkami.« Irina samo globoko vzdihne in nadaljujeta sprehod. Artus razmišlja o izpostavljenih medrejah Tira Burškega. Burški malahidi so ostali zvesti Tronu in zavrnili sodelovanju v lanskem uporu. Rudnik aurila je dragocena pridobitev, pomembni vložek pri naslednjem koraku, pogajanju s škratjim Kraljestvom Shea. 17. Srečanje dveh kraljev Mirig vet kekoc šezekah itzakal. Spoznaj se in hodi po svoji poti. Jezerska prestolnica Shea že tisočletja od ustanovitve predstavlja čudež škratje graditeljske veščine. Zlasti je občudovanja vredno trideset metrov visoko in pol toliko široko obzidje s filigransko izdelanimi pastmi in ovirami za morebitne oblegovalce. Na škratjo srečo se obzidje še nikoli ni soočilo s preizkušnjami obleganja. Obsežni pašniki ob južni obali Mitem en'zemtiaha so polni šazmagov in čokatih konj. Škratje od kmetijskih veščin poznajo samo živinorejo in nekaj malega sadjarstva. Njihova glavna prehrana je meso na nešteto načinov. Zelenjava je samo občasni dodatek, začimba mesu, saj jo škratja prebava slabo prenaša. Kralj Baruk Malgian je pred poldrugim stoletjem prejel krono od svojega strica. Nadaljeval je vladavino prednikov in edina zabavna stvar se je zgodila na začetku vladavine, ko so prekleti bledolični nesmrtneži prekinili trgovino z enako prekletimi severnimi rojaki. Severnjakom so od nekdaj zavidali to trgovino in ob njenem koncu so obilno slavili. Škratje kralje so v zadnjih stoletjih občasno gnjavili samo posamezni lokalni saogi, ko so v napadu veličine mislili, da lahko vladajo tudi škratom. Nihče ni prišel v enem kosu niti blizu obzidja ... Pravzaprav je del obzidja na južni strani rezerviran za neuspešne zavojevalce, saj tam na kole natikajo glave poražencev. Prostora za kole bo kmalu zmanjkalo ... S svojega visokega prestola oprezno motri na videz ravnodušnega gosta, ki so ga s spremljevalcema posadili za mizo pod stopniščem. Pred nekaj dnevi so ga obvestili o človeškem jakilu, ki si želi srečanja. Nekaj dni prej je izvedel, da je vojska točno tega jakila zasedla opuščen aurilski rudnik. Našopirjeni saog je izgubil svojo vojsko kožuharjev. Kje so Nesmrtni? Jih je prestrašil ravno ta jakil? Tale zagotovo ni lokalni takpo, ki se v senu valja z lakoši in jih natepava, temveč tujec iz dežele Onkraj. Kaj vraga ga je sem prignalo? Prišel je preko nekoristnih dežel pod plaščem prekletih Nesmrtnih. Vsake toliko pogladi košate obrvi in mogočno brado. Artus Orwen v spremstvu dveh komornikov potrpežljivo čaka na kraljev namig. Za piti so nam dali, tudi stati nam ni treba. Škrati so muhasti in dobro jim je prepustiti iniciativo, zlasti na njihovem dvoru. Kralj ga strogo motri. Ta tuji saog je drugačen, ni nestrpen nastopač, ki grozi, preden mu kdo dovoli, naj pove svoje. Končno dvigne čašo: »Na to se torej pije, na kraljevski obisk. Ti si torej Artus Orwen, jakil Akrosa in si na mojem dvoru v imenu megijekeala Svetovnega cesarstva Aldusa Tretjega Simidala, in jakilah taistega cesarstva Aleje Prve Simidal. Sem prav rekel? Sem izpustil kaj pomembnega?« se gromko zareži in motri gosta. Nekdo poleg njega v smehu ponovi: »Akros, Svetovno cesarstvo, en'hedeškeji Simidal?« Artus presliši kraljevo tikanje, očitno gre za tukajšnji običaj, vzame v roko čašo in sproščeno vrne zdravljico: »Ničesar pomembnega niste izpustili. Tudi vaš služabnik je dobro povzel. Na vašem veličastnem dvoru zastopam interesa vladarja sveta.« Kralj se znova gromko zareži, sunkovito zvrne kozarček in ga z vso silo zaluča na gladka granitna tla: »Vladar sveta? Kronike iz časov mladosti sveta pišejo o večnem vladarju sveta. Potem je prišel še en večni vladar sveta, ki je tistega prejšnjega ukinil. Tudi temu novemu vladarju sveta se je zgodil neizbežni konec in tako je pred davnimi stoletji zmanjkalo,« glasno dvigne glas, »večnih vladarjev sveta. Danes nikogar ne zanimajo od črnokožnih Nesmrtnikov uklete dežele. Že dolga stoletja smo obdani s kraljeviči, ki upognjeno životarijo v svoji bedi in nasedajo sladkim prevaram Nesmrtnih, zato so neprestano s sklonjeno glavo,« njegove besede pospremi gromki smeh, »na kolenih. Ker tako klečeč ne moreš dvigniti glave, minejo stoletja brez prihodnosti za rod. Moja ušesa sežejo daleč in ujel sem odmev vašega razgrajanja po teh nekoristnih deželah. Zdaj ste tukaj, pred mojim obličjem. Zanima me,« vanj uperi srepo pogled, »zakaj vas ne bi vrgel v bazen z ostrozobkami? Zakaj ne bi vaša glava obogatila mojega Trofejnega zidu? Vsako stoletje se kakšnemu lokalnemu saogu, ki ne vlada niti lastnemu gozdu, zazdi, da je vladar sveta. Vsi so svojo predrznost plačali tako, da je telo končalo kot obrok ostrozobkam, a glava je nataknjena na kol na mojem ljubem Trofejnem zidu. Mogoče vam pokažem moj ponos. Ne poznam vas. Mogoče ste, čeprav tujec iz tuje dežele, le še en od mnogih izgubljenih mož z napačnim napadom veličine.« Artus dvigne glavo, zapiči oči v kralja, nekaj hipov z molkom dviguje napetost pričakovanja in hladno odvrne: »Vsaj zaradi dveh stvari me ne boste vrgli za hrano svojim ribam. Kot prvo,« mu glas mračno otrdi, »moje medreje, zagotovo veste, da jih imam, bodo vdrle v vaše kraljestvo in ga spremenile v pogorišče in orčjo mesnico. In kot drugo,« zatem se omehča, »zanima me trgovina in vem, da ste tudi vi vedno pripravljeni na odličen posel. Zagotovo ste seznanjeni z menjavo lastništva vam bližnjega aurilskega rudnika,« in namigne komorniku, ki na mizo položi majhen zaboj in ga odpre. Artus pokaže na grozljivo iznakaženo glavo: »Tega gospoda mogoče poznate. To je Umeal XXV. Karvas, donedavni jakil pravkar ukinjenega mealkudeka Karvasia. Do zadnjega diha nam je grozil z Nesmrtnimi. Najbrž so vas on in njegovi predniki strašili z njimi in vam kratili dostop do rudnika. Izdal ga je lastni brat, ko je pravočasno sprevidel konec igre. To glavo vam dam v dar,« in se kislo nasmehne, »za vaš Trofej zid.« Vsi zajamejo sapo, nihče ni mogel skriti groze ob pogledu na odrezano in na hitro balzamirano glavo. Kralj ga nekaj trenutkov resno motri, zatem zgrabi nov kozarec, in kot bi spregledal odrezano glavo, se glasno zakrohota: »Škrati nismo nikoli teknili orkom. Za desert imajo najraje preklete vzvišene Nesmrtne. Ni važno, bele ali črne, oboji jim teknejo.« Artus ostane resen: »Poskrbeli bomo, da boste do orčje mize potovali skozi ribja usta,« in namigne komorniku, ki glavo znova pokrije. »Vsakdo je lahko komu hrana, a ne bova zdaj o prehranjevalni verigi. Posvetiva se,« in se omehča, »poslu. Škrati ste rokodelci, zlasti metalurgi in trgovci. Radi bi obogateli z rastjo trgovine, a ste ujeti med svojimi severnimi rojaki in neambicioznimi sosedi, ki nimajo ničesar vrednega za trgovino. Poslovanje s Svetovnim cesarstvom vam bo prineslo neslutene poslovne možnosti in s tem povezano bogatenje. Udeležba pri majhnem deležu od velikega je gotovo prinese neprimerno več od velikega deleža od ničesar. Seveda je tu še aurilski rudnik. Kdor kuje auril, ta kuje tudi mastni dobiček.« Kralju se zasvetijo oči, znova na dušek izprazni čašo in jo razbije: »Čakajte, saj še nisva prišla niti do začetka trgovine, a vi že omenjate deleže.« Artus se zvito nasmehne: »Kaj ni temelj trgovine delitev deležev? Vedno gre za deleže in vsak vladar si rad odreže spodoben kos. Vaši trgovci,« in se zresni, »s patenti šegepeje bodo lahko nemoteno trgovali po celotnem cesarstvu. Seveda isto pravico zahtevamo tudi za svoje trgovce. Posel je vedno dvosmeren.« Kralj se razvedri. Ob misli na trgovino se mu zaiskri v očeh: »Trgovina me vedno razveseli. Samo eno drobno zahtevo imam.« »Kakšno?« Kralj mračno spusti glas: »V nobenem primeru ne boste trgovali z našimi nadutimi severnimi sosedi. Do pred kratkim so se pajdašili z umazanimi bledolikimi Nesmrtniki. Grdo so nas dražili s trgovino in nas niso spustili zraven. Zdaj jim zagotovo gre za nohte, saj so jim našalitski Nesmrtniki zarili kopje prevare tja, kamor mogosina nikoli ne posije. In pravite, da je v igri tudi aurilski rudnik?« je kralj vse bolj dobrovoljen. Artus se komaj zadrži, da se od zadovoljstva ne nasmehne. Zdaj pride najpomembnejše. To sem čakal. Zdaj. Naredi nezadovoljni obraz in povesi ustnice: »Hej, saj smo vsi trgovci, tudi oni na severu. Zaradi vaših medsebojnih zamer se ne bomo odpovedali dobičku. Želite ekskluzivni patent? Tudi za aurilski rudnik, ravnokar vrnjen pod cesarsko oblast? Nekaj boste morali storiti v zameno, da se odpovemo potencialnemu dobičku. Trgovinski aranžmaji se vedno sprejemajo v paketu.« Kralja nestrpno zanima: »Kaj želite?« Artus prepozna na kraljevem obrazu sledi nemira. Čudovito. Ni lepšega od vtiranja soli v rano ponosa. Rahlo dvigne glas: »Pomagali nam boste odstraniti morebitno vilinsko grožnjo. Čeprav se z Nesmrtnimi še nismo soočili, se moramo pripraviti. Temni vilinci se, kot lilejet, plazijo po deželi in jo držijo v bedi primitivizma predeonskih časov, od česar nihče od nas nima dobička. Skratka, za ekstra dobiček se boste morali malce pretegniti. Pomagali nam boste odstraniti Nesmrtne.« Kralj silovito skoči na noge: »Se zavedate svojih besed? Mi naj bi se bojevali izven svojega kraljestva? Za koga nas pa imate? Za svoje hakatheme?« Artus lahkotno odvrne: »Vojna je širjenje trgovine z drugimi sredstvi. Nesmrtni so zapustili svoje tukajšnje lutke takoj, ko smo se približali. Kljub vsemu se moramo pripraviti na morebitne težave na severu Allesie in vzhodnemu delu Zahodne Aldeške marke. Svojo vojsko boste razgibali z vdorom na območje stare meje med Zahodno Aldeško in Allesijo. Poskrbel bom za cesarsko podporo iz nekdanje Vzhodne Aldeške marke. Na koncu si boste odrezali lepe kose ozemlja, saj bo za vse dovolj zemljiškega plena.« V dvorani se razleže mrmranje. Škratje stikajo glave in njihovi glasovi so vse manj prijateljski. Kralj prekine vse glasnejše mrmranje: »Veliko zahtevate od nas, mogoče preveč. Nesmrtnih je mogoče zelo malo, a škratje nismo odporni proti njihovi črni magiji. V nekakšnem miru živimo, ker se ne mešamo v njihove posle in oni se ne mešajo v naše.« Artus odločno dvigne glas: »Ne bojte se njihove magije. Temni vilinci so samo nadležna motnja. Njihova moč temelji na strahu in potuhnjenosti. Varuje jih votli strah, ki se bo razblinil ob prvem resnem pritisku na njihova prostranstva. Stoletja so vas držali stran od rudnika aurila. Brez boja smo ga zasedli z dvema medrejama in kje so bili Nesmrtni?« za hip spusti pogled na zaboj na mizi, »Nesrečnik je napadel naše po zasedbi rudnika, ker je lažno upal na vilinsko pomoč,« znova pogleda na zaboj. »Povzročil nam je minimalne izgube, rudnik je trdno naš in zdaj smo tu,« in znova na hitro spusti pogled na skrinjo, »Bi radi nesramno dobro služili?« Kralj negotovo vpraša: »Zakaj nas potrebujete, če imate opraviti le z nadležnimi motnjami?« Artus navdušeno odvrne: »Resnična in trdna zavezništvo se potrjuje na vojnih poljanah. Tako se utrjuje pravica do trgovine. Kdaj ste nazadnje razbili kakšno vilinsko betico?« Kralj ne deli njegovega zadovoljstva: »Nesmrtniki, beli in črni, so zahrbtni podlasniki. Njihova zgodovina je polna prevar in zlorab vseh, ki jim nasedajo.« »Ravno zato jih bomo premlatili. Ko bomo skupaj pritisnili na južno mejo Zahodne Aldeške marke, se bodo hitro umaknili in pustili na cedilu svoje človeške lutke. Zadostovala bo že jasna gesta pripravljenosti na soočenje. Vilinci so pogumni samo pri prelivanju tuje krvi.« Kralj se spogleda s škrati, ki ne kažejo posebnega navdušenja. Artusove ustnice so ves čas ukrivljene v droben zmagovalni nasmešek. Kralj previdno vpraša: »In če odklonimo sodelovanje v vaši vojni?« Artus skomigne z rameni in mirno odvrne: »Tudi to je možnost, nanjo sme pripravljen,« in vanj uperi srep pogled, »Izprašajte se, če si lahko to privoščite? Če se odločite, da vam to, kar imate, zadostuje, potem se grem pogovoriti z Urgejem III, ki nam bo celo za nižjo ceno ustregel zaradi vsaj dveh motivov,« in zajame sapo. »Zagotovo ga bo podžgalo dejstvo, da boste vi odrezani od trgovinskega kolača, a drugi motiv je, da vilincem primaže kakšno klofuto. Maščevanje je sladko, če se primerno začini. K vam sem prišel, ker ste najbližji, nikoli niste trgovali z Nesmrtnimi in upam, da ste po stoletjih životarjenja od drobtinic pripravljeni na pravi posel. Odločitev je samo vaša. Vidite,« in razširi roke, »z vami sem odkrit. Neizmerna rast trgovine s patentom o ekskluzivnih rudarskih pravicah za auril v zameno za vojaški prispevek v vojni proti sovražnikom cesarstva.« Kralj ob omembi severnih sosedov skoči na noge. Če bi njegove oči lahko streljale ognjene krogle, bi jih zdaj zagotovo: »Tole je podlo! Groziš nam s severnimi hinavci!« Artusov nasmešek ne izgine: »Saj vam ne grozim, le pošten sem. Z zavrnitvijo moje ponudbe si boste zarinili auril v koleno. Zaradi varnosti bom prisiljen ukrepati, da si zavarujem hrbet, a verjemite mi,« se nasmehne, »upira se mi izvajanje trgovinskih blokad, ker z njimi nikoli ni dobička. Na srečo,« razširi roke, »niste neumni in boste sprejeli mojo ponudbo.« Kralj nekaj časa molče zre v sogovornika in išče v prisotnih namig za rešitev zagate. Človeški jakil me je spretno stisnil ob zid. Prišel je s ponudbo trgovine, ki bi prinesla resne dobičke, a na drugi strani me želi potegniti v vojno. Škratje so se skozi vso zgodovino izogibali vojnam okoli svojih dežel. Od prve poselitve dlje v predeonskih časih se niso selili ali širili. Ob nasledstveni krizi nekdaj enotnega škratjega kraljestva se brata nista vojskovala, temveč sta samo potegnila mejo, se zaprla en pred drugim in tako je že dolga stoletja. Prekinitev trgovine ... To je za škrate nekaj najhujšega. Še bradam bi se lažje odpovedali. Grozljivo. Dobro se zaveda, da gost ima sredstva za takšno blokado. Izvidniki so dovolj dobro ocenili silnost medrej jakila Akrosa. Kaj naj? Škratje postanejo ob kraljevem oklevajočem molku nemirnejši. Komornika begata z očmi. Artus mirno odmerja škratje omizje. Zaveda se pozicije tistega, ki izbira. Končno kralj prekine vse močnejši stisk tesnobe pričakovanja: »Naše kraljestvo bo v zameno za obljubljene trgovske patente in ekskluzije podprlo napore jekiba Artusa Orwena, jakila Akrosa, megijekeala Aldusa Tretjega Simidala in jakilah Aleje Prve Simidal.« Artus se oddahne. Škrati so nepredvidljivi. »Hvala, vaše veličanstvo. Moji komorniki bodo z vašimi uredili podrobnosti.« Artus in Kleo trkneta s kozarci. Klea zanima uspeh s škrati: »Kako ste bradače spravili v vojno?« »Preprosto, zagrozil sem jim, da bom isto ponudil tudi njihovim severnim bratom. V hipu so se omehčali in postali naše poslušne hakatheme.« Kleo zadovoljno odvrne: »Zvečer tistega dne, ko ste odšli, so se domorodci na robu gozda zbrali v manjših gručah, a so izginili še pred jutranjo zoro in se niso več pojavili.« Artus se zareži: »Najbrž zato, ker so vilinci znova ušli.« Kleo oprezno nadaljuje: »Za herota rudnika s Karvasijo sem si dovolil imenovati Amanda Uriarja, za malahida pa Emborja.« Artus si zadovoljno pomane roke: »Odlično ste opravili. Zveste moramo nagraditi.« »Torej lahko nadaljujemo z Allesio. Škratje bodo prav prišli.« Artus zadovoljno srkne vino: »Kar navadite se na iskanje pravih ljudi na prava mesta, saj so imenovanja vaše delo. Nisem vas imenoval za majordoma, če ne bi zaupal vaši presoji,« in se zareži. »Ko bi videl obraze škratjega dvora ob pogledu na grdi Umielov fris! Rudnik so imeli ves čas pred nosom, a jih je stran držala nevidna senca vilinske prisotnosti. Naslednji mogos pričakujte prihod škratjega mahiba. Skupaj boste uredili podrobnosti glede akcije za zasedbo celotne Allesije. Rad bi se dogovoril za podporno akcijo proti Zahodni Aldeški marki. Zarana pošljem sokola v Marakoh in bom videl, kaj lahko naredimo. To bi rad rešil še pred koncem vojne sezone.« Kleo nejeverno sklene dlani: »Upam, da vam bo uspelo. Podporo mora potrditi njegova svetost. Vsaka podpora s severa nam bo pomagala.« Artus se nasmehne: »Pravzaprav njena svetost. Ko bom omenil usklajeno zasedbo dežele temnih vilincev, bodo želeli sodelovati vsi mejni tezgeji.« Tudi Kleu uide kisle nasmeh. Artus se vzpne na tzevoga. Čeprav v bližini mogočne zveri čuti mešanico strahu, spoštovanja in tudi kanček gnusa, se ravno na zmajskem hrbtu najhitreje potuje iz enega na drugi konec velikega cesarstva. Tevapati niso čisto varni. Kleo mrko stoji na robu jase in z očmi premerja nepremično zver, ki potrpežljivo čaka na ukaz. Artus se zareži: »Zakaj ste tako mrkega videza?« Kleo ostane resen: »Nekako ne zaupam tem zverem. Pa še sami greste. Jakil naj ne bi potoval brez spremstva.« »Dajte no! Znotraj cesarstva sem popolnoma varen. Carski tezgej me pričakuje. Glede tzevogov,« se znova nasmehne, »nekega dne se boste morali naučiti, kako jih voditi v boj. Skozi Ladhas, nekdanji Ellion in Ardenijo smo se samo zaradi podpore jate teh ljubkih živalic prebili s tako malo žrtvami,« in potreplja veliko zver. »Do snidenja vam prepuščam Akros.« Pred vzletom premeri velikanski tabor in oči se za hip ustavijo na zastavah Božanskega carstva, Svetovnega cesarstva in mealkuda Akros. Velika zver se na ukaz požene v nebo. Kleo še nekaj časa zre za vse manjšo oddaljujočo gmoto, ki na koncu izgine. 18. Begunec Olezeth at en'jahulot sehi kasez. Morala je suženj zmagovalne zgodbe. Hana oblije pot. Vrata so pozabili zapreti. Previdno stopi na hodnik. Kako neumno. Preveč se zanašajo na te čarovniške ključavnice. Tiho steče do stopnišča. Nekje spodaj zasliši odmev oddaljenih glasov. Mogoče pa le ... Ningeja je kljub vsemu sorazmerno blizu domače zemlje. Pogumno se požene po stopnicah. Za hip zastane. Kaj pa Lena? Pogladi se po Prstanu. Ne morem ji pomagati. Z očetom je kot otrok obiskal Kaldana Ningejskega, takratnega malahida Ningeje, vazala Meneša Sagraškega, očeta našalitskega Leota Sagraškega. Meneš se že ne bi tako izpridil in izdal edinega, ki mu je varoval hrbet. Kaj se je zgodilo Kaldanu in njegovim sinovom in hčeri? Odmahne z glavo. Moram na prostost. Neverjetno, kako so površni! Tako so zaverovani v svojo ječo, da mi niso vzeli zeolskega prstana. Zakaj? Spretno se izmuzne stražam. Vse je tako, kot se spomni. Otroški spomini ga vodijo do redko uporabljenih vrat. S Kaldanovimi otroki so se odkradli do ribnika poleg obzidja. Tam je prehod. Zgradil ga je Darhan, Menešov oče, Kaldanov ded, zaradi svoje ljubezni do kurbišč in pijače v družbi preprostih ljudi. Preoblekel se je v rokodelca in med nočnimi avanturami je o mestu in deželi vedel več od svojih učenikov, komornikov in svetovalcev. Mogoče so pozabili na rov. Skrije se v grmovju. Sonce bo kmalu padlo za obzidje in noč bo hitro zatemnila nebo. Mogos vzide šele opolnoči. V sebi prosi Ela in Amandovo moč za srečo. V mraku zasliši glasove straže na rednem obhodu. Začudi se maloštevilnosti straže. Ningeja že dolgo ni več vojno območje. Oprezno kuka iz gostega grmovja. Počasi se pomika proti robu jase. Začuti moč prstana. Naenkrat sliši prej neslišne zvoke, vonja pisano paleto različnih vonjav zgodnjega poletja. Tudi vid se nenavadno izostri in presenečeno ugotovi, da vidi tudi toploto. Čutila ... Moč prstana se je vrnila. Zakaj se je sploh umaknila? Prečeše okolico in se odloči. Silovito se požene čez jaso do grmičevja in bičevja okoli velikega ribnika. Spomni se tekmovanja s srednjim Kaldanovim sinom Messo - kdo bo s sulico prej ujel ribo? Messa je vedno zmagal. Pač prednost domačega ribnika. Razmišljanje o brezskrbnih spominih iz nekega drugega časa prekine plahutanje kril. Potuhne se in opazuje nebo. Preleti ga jata temnih silhuet. Na največjem tzevogu začuti Vireno. Zamisli se. Virena ... Vleklo ga je k drobni deklici. Nekaj na njej ga je neskončno privlačilo. Mogoče njena krhkost. Ljubeča čutnost? Vleče ga k njej in temu se srdito upira. Nikoli nisem videl njenega obraza. Je ljubka? Na svoj način se boji tega, kar se skriva pod tarihom. Posveti se svojemu begunstvu. Verjetno ne bo tako usodno, kot je bilo legendarno Begunstvo v tragičnem času Padca, a to bo, konec koncev, njegovo begunstvo. Očetov učenik ga je silil v branje tiste debele porumenele knjige o Begunstvu. Spomnil se je besed zgubanega moža v preveliki kuti, navezanega na kajenje dišeče zeli: »Sporočilo Begunstva nas opominja, da moramo v prelomnih časih pozabiti na predsodke in sprejeti vse in vsakogar. Ponižna milost nam daje moč za odločitve, ki lahko rešijo svet. Čeprav je bil Geor svetokrvni polvilin, je z orčjo sužnjo vzpostavil izjemen odnos. Samo največji so sposobni pogledati na dno in tam najti moč odrešitve.« Na začetku tega begunstva je sam, brez morebitne orčje družbe. Zanesti se mora samo nase in svoje veščine. Tukajšnji orki bi ga verjetno najraje dali na raženj. Božansko carstvo ne pozna orčjih sužnjev, temveč je napol zverem dalo v roke orožje in jih poslalo v vojno proti častivrednim lemikom. Kako odvratno in nečastno! Z očmi sledi zlovešči jati do sveže zgrajene ploščadi za mogočne megšelemske zveri. Razum mu ves čas ponavlja – to so zveri iz sveta lupin, zla in hudobije, a globoko v sebi čuti nekaj drugega. Megšelem ne more ustvariti življenja, lahko ga samo posrka. Kjer sta doma smrt in strast do vladanja vsemu živemu, tam ni prostora za iskro življenja. Pritajeno smukne do gostega grmovja, razbohotenega tik ob obzidju. Prehod je tu nekje. Čudno, da tega nihče ne čisti. Vse je tako, kot se spomni, le bolj malo bolj zaraščeno. Lesena vrata so še kar tam. Celo obnovljena so. Nenavadno. Kdo bi obnavljal vrata za skrivni pobeg iz palače? Je kolovratenje v preobleki brezkrvnih praksa vseh tukajšnjih malahidov? Hvala Elu, vrata so tu. Odsune jih. Celo bakla s kresilom je tam, kjer mora biti. Neverjetno. Mogoče je skrivnost dobrega vladanja v potikanju po krčmah in skakanju v postelje kurbišč. Trdno zgrabi baklo in se po kamnitih stopnicah spusti v globino. Nikjer ni sledov o zanemarjenosti in pozabljenosti. Pot je vzorno očiščena. Jo uporablja tudi zdajšnji malahid? Hojo pospeši do lahnega teka in se ustavi pred vrati na drugi strani. Tiho jih odrine, smukne ven in jih zapre. Opreza iz gostega grmovja. Zasliši samo vrvež običajnega mesta. Očitno še niso opazili, da manjka eden od modrokrvnih zapornikov. Bo Virena besna in v besu pobila stražarje in zadavila malahida? Kako se bo maščevala za malomarnost? Smukne na prometno cesto. Ta večer je polna ljudi, vpreg in drugega prometa. Ningeje se ne spominja kot zelo živahnega mesta. Poskuša se narediti neopaznega. Z izostrenimi čutili otipava okolico. Še enkrat hvala Elu, da mi niso vzeli prstana. V obkrožajočem hrupu nočnega življenja ne zazna nobene grožnje. Zagleda se v krčmo. V žepih otipa hlad srebrnikov, še eno napako ječarjev. Hitro prečka živahno cesto in nosnice zajamejo prijetno domači vonji krčme. Te so povsod enake. Megijekeali in jakili se menjajo, krčme ostajajo. Napoti se do točilnega pulta. Na ušesa vleče pogovore. Ljudje se pogovarjajo o običajnostih vsakdanjega življenja mesta v miru. Nobenih besed o vojni. Namigne točaju in zatem se, v objemu miroljubnega sožitja z velikim vrčkom piva, posveti drugim gostom. Na steni za točilnim pultom sta majhni zastavici Ningeje in Božanskega carstva. Pri nas v krčmah ni zastavic. V blagodejni vonj piva vdre sladkobna aroma ženskega parfuma. Obrne se, da bi spoznal vir te nove vonjave. Poleg njega samozavestno sede dekle svetlih las. Ženska sama v krčmi? Točaj jo opazi: »Želite gospa?« »Vrček domačega piva. Onega črnega kot najbolj črna noč Megšelema.« Točaj se nasmehne: »Vsekakor, moje Megšelemsko sonce vam bo polepšalo noč in še cel jutrišnji dan, da boste zvečer prišli po še,« in pred gospo postavi težak vrč. Han zmaje z glavo. Ženska opazi: »Vi ste gotovo tujec.« Han se spogleda z žensko, pravzaprav dekletom njegovih let: »Lahko bi temu tako rekli. Se mi,« in ustnice mu zareže sled nasmeha, »to vidi ali ...« Dekle mu spretno prekine besede: »Vaše čudenje, ko sem dobila pivo. To vas je izdalo, če lahko tako rečem. Pred kratkim pridružene dežele še niso čisto posvojile vseh običajev Vzhoda. Ena od pomembnih pridobitev žensk je tudi,« mu vrne nasmeh, »ne smejte se, pitje piva v krčmah. Enakopravnost se začne tudi v krčmah. Ta gostilna je znana po pivu Megšelemsko sonce in rada izkoriščam svojo pivsko pravico.« Han vrne nasmeh: »Od tam, od koder prihajam,« a mu dekle znova prekine misel: »Naj uganem, od kod ste. Vaš naglas,« pripre veke. V krčmo vstopijo trije pahadi. Osredotočeno premerjajo goste. Hanu za hip uide pogled nanje, kaplja potu steče mimo ušesa. Dekle opazi ta drobni trzaj: »Ti vaši pojoči samostalniki, jasno je,« malce stiša glas, »da prihajate nekje z zahoda Zalabena in radi bi se izognili pahadom,« zajame sapo in naredi požirek. Han pogoltne slino: »Recimo, da bi rad mirno zapustil mesto.« Dekle veselo vpraša: »Ste koga oropali? Mogoče,« zoži pogled in sumničavo zašepeta, »ubili? Kakšnega mojega prijatelja ali, El ne daj, kakšno mojo prijateljico? Veste, veliko jih imam.« Han nestrpno odkima in zašepeta: »Ne, nisem ropar, morilec ali še kaj hujšega.« »Pobegli suženj tudi niste. Suženjski prstani so drugačni,« in spusti pogled na Hanov prstan. Na hitro živčno ošine pahade, spusti pogled na prstan in trpko doda: »Prstan je vse, kar je ostalo od družine,« in ga mrzlično prekrije z drugo roko. »Verjetno ste samo ubežnik. Marsikdo želi v teh časih preprosto izginiti. To pride v paketu z vsako menjavo oblasti.« V krčmo vstopita še dva pahada in se takoj napotita proti točilnemu pultu. Hana oblije mrazenje. Deklica gleda zdaj njega, zdaj približujoča moža. Zaupljivo zašepeta: »Prepustite jih meni.« Han čuti polzenje kapelj hladnega znoja. Kako sem se znašel v tem položaju? Odvisen sem od neznanke, ki predrzno pije Megšelemsko sonce. Pahada se ustavita nekaj korakov pred Hanom in deklico: »Gospod,« ga pahad ogovori. Vmeša se deklica: »Spoštovana gospoda redarja!« »Želite gospa?« »Vaju lahko počastim s pijačo?« Pahada se spogledata: »Gospa, saj veste, kako je s pijačo,« a mu ne dovoli končati odgovora. »Dajta no,« veselo zamahne z roko, »kakšno pivce že ne more škoditi. S prijateljem se ravno sprašujem, kaj varuhi reda počnejo v krčmi, če ne odganjajo žeje?« »Gospa, iščemo ubežnika, ki je,« a dekle mu znova ne dovoli zaključka misli. »Tukaj zagotovo ni beguncev.« Živahno ju premeri in doda. »Gospoda, bi si vidva na begu šla privoščit pivo v krčmi?« Očitno je seganje v besedo njena priljubljena navada. Pahad jo premeri: »Gospa, saj ne želimo,« a, znova ne konča. »Namesto izgubljanja časa raje iščite begunca tam, kjer ga boste našli. Krčma naproti tezgejeve palače zagotovo ni zbirališče ljudi, ki želijo čim dlje od tod. Se strinjata?« ju strogo ošine. Hana prešine, zagotovo je plemenitega porekla, mogoče celo pripada tezgejevi družini. Kdo sploh vlada Ningeji? Pahada postaneta negotova. Končno starejši uslužno odvrne: »Oprostite gospa, samo opravljava svoje delo. Hvala za vaš čas. El z vami,« in se molče umakneta. Pridružijo se jima še preostali pahadi. Krčma znova glasneje oživi. Točaj se spogleda z deklico in na kratko ošine Hana: »Ko spijeta, se lahko izmuzneta skozi zadnja vrata.« Deklica odvrne: »Saj nisva begunca. Mlajše sestre tezgejev si lahko včasih dovolimo malce predrznosti do varuhov reda. Vsakdo rad v miru spije svoje pivo.« Točaj veselo zamahne roko in se posveti drugim gostom. Hanu se posveti: »Tezgejeva družina. Zato,« zadovoljno vzdihne, »ste lahko pahadom tako zabavno skakali v besedo. Pri nas dekleta ne morejo odsloviti pahadov ali, še huje, jim preprečiti izvajanje ukazov.« Deklica se zareži: »Res ste smešni. Še pred petimi minutami ste trepetali. Kako prisrčno. Vi ste ta iskani begunec. Na vašem prestrašenem obrazu to na veliko piše. Kako zabavno je bilo videti,« in se zresni, »ko ste menjavali barve na obrazu. No, morala bova oditi. Pahada sta si vas dobro ogledala in zaradi vas sem begunka še jaz.« »Vi?« Han izbulji oči. Deklica se nasmehne in ga prebode s sinje modrimi očmi. Skupaj s svetlimi lasmi in brezhibno poltjo je na njej nekaj vilinskega. »V vzhodnem delu Svetovnega cesarstva ni nihče nad patenti. Ta dva vas bosta opisala in pri tem dodala še moj delež pri vašem izmikanju.« »Saj se ne izmikam!« Nasmeh ji lebdi na prikupnem obrazu: »Mene ne morete prevarati. Dvorne dame smo navajene opazovanja. Od naše pozornosti se odloča o vojni in miru. Jamit bo kmalu sem poslal stotnijo pahadov. Mogoče že zapirajo obroč. Vas bodo dali tja, od koder ste ušli, a jaz bom imela nekaj težav. Spijva in pohitiva.« Nič kaj ženstveno zvrne vrček in na mizo položi kovanec: »Plačam tudi za prijatelja.« Točaj samo zamahne z roko. Han spije samo do pol, ko ga zgrabi nežna ročica in odločno potegne za sabo: »Joj, pri nas ga bolje nagnejo še fantiči ob prejemu sabajit en'lakan. Res vam manjka pivske vzdržljivosti.« Objame ga prijetna toplota. Nekaj podobnega je čutil v Virenini prisotnosti. Za hip obstane, a ga njene sinje oči prepričajo. Očarano ji sledi na živahno ulico. Takšne gneče se kot otrok ni spominjal. Mesto zagotovo ni suženjska kolonija. Poleg domačih ljudi opazi tudi veliko svetlolasih severnjakov in nekaj temnopoltih Južnjakov. Deklica sunkovito prekine razgledovanje: »Greva!« Han pospeši korak: »Kako vam je ime?« »Lina Ningejska. Pa vam?« »Darij,« a ga prekine: »Dajte no! Han,« rahlo dvigne glas, »niste se toliko spremenili, da vas ne bi prepoznala. Ne žalite me s pretvarjanjem!« Han presenečeno: »Nobene Line se ne spomnim.« »Seveda ne, saj ste se fantje podili okoli ribnika. Takrat ste bili še premladi, da bi opazili uglajeno mlado damo. Kdo mislite, da je mala sestrica takratnega šelgeaca in zdajšnjega tezgeja?« Han se nikakor ne spomni obraza Messove, Kleorove in Valove sestre. »Torej je vaš brat Kleor carski tezgej?« Lina ravnodušno odvrne in skoraj vleče Hana za roko: »Kleor žal ni preživel napada na mesto. Skupaj z očetom sta padla pri obrambi dvorca. Ko so orki in Hendveji zasedli mesto, je meašika Aleja poskrbela za varnost družine. Prepovedala je običajno plenjenje in ukazala umik iz mesta. Tako ga je obvarovala pred plenjenjem in lovci na sužnje. Za tezgeja je postavila Messo in mu v posteljo postavila Jalino Orssulsko. Od takrat smo del tegrapata Gef Orssul, pravzaprav njegova zunanja meja. Ker je malce nižje ob reki sveže postavljena trdnjava, imajo trgovci in rokodelci obilno dela. Pod Medalarjem in Sagrasom nismo nikoli tako cveteli. Nismo več nevarna vzhodna meja, temveč uživamo varno toplino središča cvetočega carstva.« »Oprostite, ker se vas ne spomnim.« »Saj ni pomembno,« ga znova potegne. Na obeh straneh ceste zagleda pahade. Upočasnita. »Sem vam rekla. Upam, da ste vešči deljenja pesti na zobe. Punce lahko tukaj spijemo pivo v krčmi, ne spodobi pa se pretepanje. Nasilje še vedno najraje prepuščamo fantom.« Han šviga z očmi od ene do druge skupine pahadov. Lina nežno stisne dlan: »Tudi za nama so.« Han vzdihne: »Kaj bi dal za konje.« »Tam je privez. Torej dajva na seznam še tatvino konj.« »Opazili so naju. Pomikajo se proti nama.« Lina odločno odvrne: »Torej konji!« in stečeta proti privezu. Zasliši se pisk piščalke. »Jamit je dal znak, naj naju zgrabijo. Hitro!« in izvleče kratek nož. Z njim bliskovito poreže vrvi in spretno skoči na konja. Han ji tesno sledi in zdirjata na manj prometno stransko ulico. Ljudje preklinjajoče bežijo na robove ceste. Še sreča, da so mestne ulice, tudi stranske, precej široke. Pač razkošje ravnice. Lina zaključi: »Šla bova kar skozi glavna vrata. Samo sledi mi! Kmalu se bova znebila konj.« Han zakliče: »Je to pametno? S konji sva ...« ne konča stavka. »Pričakujejo dva dirjajoča konja. Predlagam, da ne uslišiva njihovih pričakovanj.« Silovito zavije v ožjo ulico. Han ji komaj sledi. Kako spretna je s konjem. Silovito ustavi pred neugledno krojaško delavnico, skoči s konja, ga požene, Han stori isto in se ne neha čuditi Lininim veščinam: »Uf, res ste spretni s konjem. Samo eno damo poznam, ki tako obvlada konje.« Lina ga zgrabi za roko in potegne za sabo: »Časa za čudenje bo dovolj, ko se izmuzneva iz mesta. Pahadi so sistematični. Glede na vaš renome bodo kmalu zaprli vse izhode iz mesta. Krojač Lothemin mi je že večkrat uredil preobleko, ko sem hotela malce na svoje.« Pol ure kasneje sta znova na ulici. Han komaj skriva nelagodje. Lina ga opogumlja: »Z lasuljo in umetno brado vas ne bodo prepoznali.« Han negotovo odvrne: »Pri nas se moški ne okrašujejo.« Lina ga veselo sune pod rebra: »Različni kraji, različni običaji. Na jugu si ponekod moški plemenite krvi barvajo lase. Mogoče ste že kdaj videli kot oglje črnega moža z oker ali celo s snežno belimi lasmi. Meni so smešni, a v njihovi prisotnosti se ni vljudno smejati. Spoštuj in spoštovali te bodo.« Hana preseneti njena neposredna praktičnost. V tem kratkem času poznanstva je prekršila skoraj vsa njemu znana merila ženske spodobnosti. Suvereno ga vodi do glavne prečnice vzhod – zahod. Upočasnita korak na robu velikega trga z veličastno fontano, kamor se stekajo štiri precej široke ceste. »Vedela sem. Stražarji so dobili dodatno okrepitev. Izmuznila se bova,« in zaskrbljeno stiša glas, »če bova zajela res veliko žlico Elove milosti.« Han zaskrbljeno ogleduje: »Greva kje drugje?« Lina odkima: »Ne moreva več. Tam gor so,« in s kotičkom očesa nakaže silhuete nad vrati, »jagoroki iz Sonorode. Ne bodo naju prepoznali, a bodo takoj zaznali prisotnost strahu in oklevanja. Greva. Če bova še malo oklevala, naju bodo začutili,« in ga nežno potegne. Odločno se podata proti fontani. Piš hladne vlage ju osveži. Na hitro preleti pisano kopico ljudi, ki si okoli fontane, ob lično oblikovanih pipicah, polnijo čutare in mehove. Popotniki si lahko, preden zapustijo mesto, po mili volji napolnijo zaloge vode. Zlijeta se s pravo reko ljudi, ki kljub noči zapušča mesto. Zaslišita šumenje Vidala. Reka se ravno tu poglobi in zoži. Zaradi te zožitve so tukaj postavili mesto. Hitro prečkata most. Han začuti olajšanje, ko se ozre nazaj na obzidje. Lina ga koma opazno pocuka za rokav: »Ni še čas za veselje. Jagoroki so pozorni na vse. Nedaleč je farma, ki ponuja tudi jezdne konje. Lastnik je moj dolžnik.« Han zadovoljno doda: »Povsod imate svoje ljudi. Jim lahko zaupate v teh negotovih časih?« »Pomembno je le zaupanje. Na tem temelji Božansko carstvo.« Han kislo odvrne: »Zabavno gledanje na stvar.« Lina molči in ga strogo ošine. Lena Pendewar se glasno zakrohota. Solze ji stopijo v oči: »Saj niste resni. Ušel vam je? Han Zeolski vam je ušel iz zastražene palače?« Virena trpko prikima: »Ob tej novici se očitno zabavate. Brez pomoči mlade plemenite dame ne bi prišel niti do prvega križišča.« Leni izgine nasmeh z obraza: »Si tako plemenite žene lovijo može? Je to kakšen nov običaj vašega carstva?« Virena vedro odvrne: »Sem vedela, da vam bo to izbilo smeh z obraza. Mlada dama si je zaželela malce avanture v družbi postavnega plemiča. Kdo bi jo obsojal?« Lenine ustnice se povesijo: »Vrnil se bo pome. Vem. Poznam ga.« »To bi radi videli. Saj poznate plemenite dvore. Moškim,« navihano doda, »se svet vrti okoli prerivanja za moč in parjenje s plodnimi samicami. Več njih, bolje za potrjevanje moči. Poleg mednožja, namenjenega rojstvu naslednika, ima vsak moški v sorazmerju s svojo močjo, še nekaj postojank za zabavno širjenje svojega semena. Han je samo sin svojega očeta.« Lena kljubovalno našobi ustnice: »Ne verjamem!« »Draga moja, tako je. Na vzhodu trdo garamo za spreminjanje starih vzorcev obnašanja.« Lena kljubovalno dvigne ljubko bradico in se našobi: »So pri vas plemenite ženske kaj več od predmeta trgovine med dvema moškima?« Virena se zareži: »Pri nas patrej poraženih ne mečemo v vojaška kurbišča ali za hrano lakošem. Večinoma jih dobro uporabimo za utrjevanje oblasti.« Lena nekaj časa molči. Virena razume njen molk: »Tudi vas nismo pustili utešom. Sicer nimate popolne svobode, a se vam ne godi nič nečastnega. Dovolj udobno preživljate čas do trenutka, ko boste odigrali svojo vlogo.« Vstane, in preden izgine skozi zastražena vrata, jo ogovori: »Prej ali slej boste dobili svojo vlogo v našem cesarstvu.« Lena obsedi in topo zre predse. Zakaj je prišla to povedat? Meašika osebno si je našla čas za nepomembno ujetnico. Zakaj? Seveda! Posveti se ji. Organizirala je Hanov beg. S plemenito sopotnico jo je samo izzivala, tipala njene občutke in odziv. Če so ga namerno spustili, je njegova sopotnica v njihovi službi. Oblije jo hladen pot, telo prestreli vročica. Han koraka naravnost v past, ki se je ne zaveda. Nemočna je, da bi ga opozorila. Ta nemoč jo zaboli in sesede se na posteljo in obraz potopi v dlani. Lina se spretno zaluča na konja. Han jo vse bolj občuduje. Zeolske ženske imajo veliko svobode, a kljub vsemu jih večina ne more tako prosto tekati naokoli. Zaveda se, da brez Line ne bi prišel daleč. Najbrž bi ga vklenjenega odvlekli od tistega Megšelemskega sonca. Še pivo ima, pri lačnih lakoših, vonj po Megšelemu. Lina poljubi na lice starega moža, se prisrčno rokujeta in požene konja. Han in konj z zalogami ji sledita. Dovolj daleč od osamljene domačije upočasnita konja. Lina načne njun cilj: »Odločiti se morava, kam greva.« »Kaj ne greva na zahod?« Lina odkima: »Pozabite na zahod, tam vas bodo iskali. Najvarnejša možnost so vilinci. Zagotovo bodo želeli dobiti podatke iz prve roke.« Han odkima: »Ne verjamem, da naju bodo spustili čez Zid. Raje bi šel na zahod.« Lina oprezno odvrne: »Vaše Zeolije in upora, ki ste ga vodili, ni več in kdo vam bo tam pomagal? Vaš smešni stric? Lažje se bova izmuznila na sever,« oprezno nadaljuje, »Diweji smo iztrgali najsevernejše otočje Almandro. Še kako radi naju bodo sprejeli.« Han presenečeno odkima: »Hočete mi reči, da so horde naskočile vilinsko otočje in ga zasedle, a vilinci so bitko izgubili?« Lina veselo odvrne: »Vilinski jakil je komaj odnesel celo kožo in pri tem izgubil ogromno nenadomestljivih mehanskih lemikov. Tudi brat je komaj verjel, a je na dvoru jekiba na svoje oči videl ostanke vilinskega mehanskega lemika. Meašika je na vsak dvor poslala nekaj vilinskih trofej. To je dobro za moralo. Strah pred sovražnikom lažje premagaš, če ti prej pokažejo ostanke njegovega zadnjega poraza.« »Kaj orki potrebujejo bojno moralo?« »Tudi orki. Že nekaj časa je na Vzhodu,« se nasmehne, »prepovedano spolno suženjstvo brezkrvnih.« Han zlovoljno zavzdihne: »Kam pa potem gre plen lovcev na sužnje?« »Zagotovo ne za sprostitev.« Nekaj časa molčita. Ob srečanju s skupino v bele oklepe odetih konjenikov se malce potuhneta. Han s kotičkom očesa pozorno ogleduje nenavadne sulice. Takšnih še ni videl. Kmalu sta znova sama. Hana premaga radovednost: »Takšnih kopij še nisem videl. Na vrhu imajo nekaj kristalnega.« »To so kristalna kopja, ki se ne mečejo, temveč iz njih streljajo kristalni ogenj. Vilinci so občutljivi le na kristalno magijo. V ogromnih delavnicah na vzhodu nastajajo neskončne količine kristalnega orožja. Vilinci se verjetno ne zavedajo, da niso več varni niti za svojim zidom. Hvaležni nama bodo za te novice.« Han negotovo odvrne: »Zgolj na lepe oči in besede naju zagotovo ne spustijo skozi. Morava jim odnesti kakšno kristalno kopje. Enkrat sem že prečkal Zid in vem, kako so zadrti glede tega.« Lina se hudomušno nasmehne: »Saj bova imela priložnost kje kakšnega lemika trusk po betici.« Han ji vrne nasmeh. Dirjata po skoraj prazni cesti. Hana stisne pri srcu, ko se približata prizorišču medalarskega poraza pri Sipini. S kotičkom očesa se zazre v vzpetino, kjer sta z Leno spremljala katastrofo. Lina je seveda seznanjena: »Še pred dokončnim uničenjem Medalarja so popolnoma počistili ostanke pokola. Postavili so samo obelisk zmage, ki opominja na veličino cesarstva. Brata sem slišala govoriti o obnovi Sagrasa. Nenapisano premirje bi Aleja rada udejanjila v trajni mir. Uničenje Sagrasa nikomur ne koristi.« Han mračno odvrne: »Kaj si ni Leot z izdajo izboril milosti?« Lina odkima: »Leot nima nadzora nad vsemi svojimi ljudmi. Mogos po vašem zajetju je eden njegovih napadel kolono na poti v Zalaben in dal na križišču na drevo pribiti najmlajšega sina tezgeja Uluraka. Kaj so storili z njegovo sestro, pa je preveč tudi za moja, vsega vajena ušesa. Takšni dogodki prinašajo samo nepotrebno trpljenje in smrti. Slava ni nahranila niti enega otroka.« »Dekleta se ne spoznajo na vojskovanje in čast.« Lina strupeno sikne: »Dekleta se res ne spoznamo na ubijanje v imenu časti, a smo velikokrat žrtvovane v imenu časti.« Han zamahne z roko: »Nehajva o tem.« Lina se razvedri: »Se strinjam,« in pokaže na oblak prahu preko široke reke. »Dokler bodo možje hoteli smrt v imenu časti, toliko časa bodo potrebna naša orožja, kot je kolona ognjenih kočij na poti na severno mejo.« Han zaskrbljeno opazuje oddaljene kovinske stvore. Med njimi so nenavadne kočije, ki na hrbtih nosijo velikanske sulice. Kaj jih poganja? Kako naj se proti temu častno borimo? »Zakaj gredo na sever? Saj tam ni vojne meje.« Lina mračno odvrne: »Vojna z vilinci je neizbežna. Brat mi je bežno omenil, da bo tudi Mealkud kmalu postal del Svetovnega cesarstva.« Han se zgrozi ob misli vojne z vilinci: »Kdo je tako nor, da se hoče vojskovati z Nesmrtnimi.« Lina se zareži: »Vilinci so ranljivi. To je dokazalo zavzetje Almandre. Kaj vam niso vilinci,« in se zazre v njegove oči, »ukradli dragocenosti?« Han se spomni avanture lova na Amrokha Gideusa: »Vaša smrkljasta čarovnica ga je imela v primežu, a ga je izpustila. Bil sem tam. Videl sem. Zakaj ga je izpustila?« »Meašika Virena,« poudari besedo meašika, »ga je izpustila z razlogom. Severni vilinci, zlasti ljubki Gideus, so začeli sanjati o vrnitvi vilinske vladavine nad svetom. V dragocenostih vidi orožje za dosego tega cilja. Pri tem imajo težavo, kajti del dragocenosti je v rokah smrtnika, ki se od njih zagotovo ne bo hotel ločiti. Prej nasprotno! In seveda,« ravnodušno doda, »ne pozabimo, da so dragocenosti namenjene smrtniku in ne vilincu.« Han prhne: »Mešarah! Mešarah ima manjkajoče dragocenosti in njemu pripadajo.« »Gideus bo pritisni na vse, samo da se dokoplje do preostanka dragocenosti. Če mu uspe, bo najprej v Kadešah poslal rešgejo Eliano in se pustil izvoliti za rešgeja, potem si bo zaželel vladavino nad mealkudi umrljivih, ki še niso del Svetovnega cesarstva.« »Kaj mu bodo te dežele?« Lina se zahihita: »Amrokh Gideus je samo še en lopov z ambicijami vladanja svetu. Naredil bo to, kar nesmrtni od nekdaj počnejo smrtnim,« in resno pribije. »Uporabil jih bo za svojo vojno.« Han se kislo nasmehne: »Mogoče boste srečali tega lopova. Če se prebijeva preko, naju bodo zagotovo dostavili v njegov stolp.« »Prav rada bi spoznala tipa, ki želi zavladati svetu.« Han potežka pravkar priborjen plen: »Nekaj podobnega sem videl pri vilincih. Zdi se mi nečastno in barbarsko, da se v roke navadnih lemikov položi magijsko orožje.« »V vojni ni ničesar častnega, gre samo uničevanje, pobijanje in sejanje nesreče. Častno je vse, kar prinese in ohranja mir. Čast vedno določijo zmagovalci. Almandra je bila samo popolnoma uspela preizkušnja. Ognjena pehota bo nosila glavno breme vojne.« Han odmahne: »Ah, punce,« in se popolnoma posveti uplenjenemu orožju. Zvedavo je težkal nenavadno lahko belo palico, prijetno toplo na otip, na koncu zaključeno s prozornim kristalom v obliki ostrice kopja. Lina ga potrpežljivo opazuje in občasno se ji čutne ustnice razširijo v sled nasmeška. Ravnodušno opazuje njegovo zavzeto raziskovanje orožja. »Ne vem, kako se to uporablja. Kako lahko s tem rokujejo sinovi nizkorodnih ali brezkrvnih?« »V cesarski vojski nošnja orožja ni odvisna od količine modre krvi, temveč zgolj od sposobnosti. Predlagam, da greva naprej. Lemika bodo kmalu pogrešali in ga začeli iskati. Na srečo to ni zadnja izvedba sulice, saj še nima vgrajenega sledilnega kristala.« Han v naraslo reko pomeče še preostale ostanke ubitega lemika in nadaljujeta pot. Do Valahada ju čaka še poldrugi dan ježe, potem pa hiter skok do Zidu. Hladni vetrovi zadržujejo razcvet vse do prvega poletnega mogosa, ko pomlad premaga dolgo zimo. S hitro ježo proti severu se kaže vse več vztrajne zime, ki noče oditi. Je to naravno ali zaradi vilinskega uroka nad Zidom? Oblačna koprena proti severu je vse gostejša in iz beline prehaja v morečo sivino. Zid je meja med življenjem in nesmrtnostjo. Han se spominja teh neprijaznih odtenkov sivine s poti k rešmeagu Gideusu. Takrat je bila Zeolija del Medalarja. Zdaj ni več ne Medalarja in ne Zeolije. Po Aldusovi prevari in izdaji lastne krvi je vse del zloveščega Svetovnega cesarstva. Temni dvor je skoraj brez bojev dosegel obseg nekdanjega Vesoljnega carstva. Vsi nasprotniki Elejle so poraženi. Lina ga obudi iz globine razmišljanj: »Najbolje bo, da se Zidu približava po kakšni stranski potki. Cesarske vojske so gotovo zasedle glavno cesto do Zidu. Mogoče jo širijo in pripravljajo za prehod obsežnejše oborožene sile.« Prekine jo rezki glas jamita: »Vidva ptičici! Stojta!« Očitno stranska pot ni prazna. Han in Lina se spogledata, Lina tiho odvrne: »Prepozna sva. Poskušala naju bom izgovoriti. Vi govorite le v primeru, če vas neposredno ogovori. Poskusite omiliti svoj trdi zeolski naglas.« »Kaj pa kristalno kopje?« Lina ga pomiri: »Ne bodite živčni. Ste moj stražar na poti do štaba.« »Štaba? Mislite, da je tu kje kakšen vojni štab?« Lina odvrne: »Samo spremljajte, kar bom počela in,« stiša glas, »zaboga, pazite na naglas. Če boste spregovorili po zeolsko, je konec.« Skupinica konjenikov ju obkoli. Han prepozna lemike Gef Orssula. Seveda, saj sta na ozemlju Gef Orssula. Jamit ju pozorno prečeše od nog do glave: »Kdo ste in kam ste namenjeni?« in išče Hanove oči. Vmeša se Lina: »Gospod, morali bi poznati plemstvo Gef Orssula. Jaz sem Lina Ningejska, to je moj stražar. Moj brat želi, da malce spoznam priprave na obrambno vojno.« Jamit ju še pozorno opazuje: »Gospa, nimamo nobenega obvestila o modrokrvnem obisku. Morali boste z nami.« Lina veselo odvrne: »Hvala. Za zadnji del poti si ne bi mogla zaželeti imenitnejšega spremstva. Komaj čakam na srečanje z Nevom Orssulskim. Sem prav obveščena, da je tukajšnji trahik?« Jamit oprezno prikima in jima namigne. Skupina se požene po cesti proti severu. Han se približa Lini in zašepeta: »Tole mi ni všeč.« Lina odvrne: »Tudi meni ni, a se bo z malce sreče še dobro izteklo. Brat je Orssulskim ponudil povezavo obeh družin z mojo poroko z Nevom. Predporočno ponudbo je poslal pred poldrugim mogosom. Zdaj čaka na njegov odgovor.« Han zašepeta: »Torej se poznata. To je dobro,« olajšano vzdihne. »Z Nevom se še nisem srečala, a sem v predporočno ponudbo dopisala, da bom razmislila in da prej želim videti morebitnega ženina, kar tukaj pomeni resni razmislek glede privolitve. Torej je najina pot logična in verjetno ne bodo posumili. Poskrbela bom, da bo mladi Nev ob meni dobil mehka kolena in mi ustregel. V vsem.« Han si obriše hladen pot: »Kaj, če me začnejo podrobneje spraševati? Gotovo že imajo novico o mojem begu. Veliko tvegate, res veliko.« Lina se še kar smehlja: »Pokažite malce več vedrine! Dajte, bodite optimist in ne trepetajte kot kurji tat, ki so ga zalotili v kokošnjaku.« Han se kislo nasmehne. Kako je lahko tako brezskrbna? Kaj, če me prepoznajo? Takoj bodo znali sešteti ena in ena. Ves čas ga nihče ne prepozna. Obnašali so se spoštljivo, a ju nikoli ne pustijo brez straže. Za vsak primer. Jamit vedno poudarja: »Žal to zahteva patent o vojni pripravljenosti.« Lina veselo odvrne: »Tako je tudi prav. Nobenih izjem.« Severnemu obzorju vlada z magijo ustvarjen megleni zastor. Nekje tam se skriva vilinski Zid, ločnica med svetom živih in svetom večnih. Čeprav se pomlad povsod že nagiba v poletje, so tod še vedno zaplate snega in vegetacija je komaj začela poganjati. Vojni tabor so postavili na ravnico ob Vidalovem bregu, kakšen kilometer pred Isgharjem. V vsem je skoraj enak zeolskemu, mogoče je samo veliko večji, z višjim obzidjem in obdajajo ga razne ovire. Han se zastrmi v nekaj jeklenih kočij pred vhodom, še več jih v parih patruljira po sveže narejeni cesti, ki za ovirami obkroža tabor. Ne more si kaj, da ne začuti občudovanja do graditeljev ceste. Na obzidju mu padejo v oči nenavadne baliste s štirimi ali šestimi kopji. Namesto konic imajo kristale, podobne onemu na uplenjeni sulici. Povsod kristalno orožje ... Pripravljeni so tudi, če bi šlo pri napadu kaj narobe. Vsa ta obrambna tehnika. Tudi znotraj obzidja so razmeščene ognjene kočije z nekaj jeklenimi pajki. Zmrazi ga ob pogledu na množico grozljivih orožij magije. Vsi lemiki so odeti v bele ali črne sijajne oklepe. Kakšna je to kovina? Na prišleka in spremstvo ne polagajo nobene pozornosti. Pozorno posluša govorico in prepozna jezike različnih dežel. V bližini osrednjega dela so drogovi z zastavami. V ozadju, med šotori, za hip ugleda pošastno orožje, podobno velikanski sulici, pravzaprav lokostrelski puščici. Orožje stoji na velikanski kočiji, a nikjer ni vlečnih živali. Vse to zagotovo poganja temna magija zatabov. Res lepo. Znašel sem se sredi nočnih mor. Line ne ganejo ta čudesa okoli nje. Vse ji je običajno, pač cesarski vojni tabor. Približajo se veliki gradnji iz nekakšnega popolnoma belega lesa, verjetno coprniškega porekla. Zasliši plahutanje kril in se ozre v nebo. Srce mu zastane ob pogledu na jato tzevogov, ki skoraj zatemni nebo. Veličastni zmaji letijo proti zahodu. El nam pomagaj. Skupina se ustavi pred vhodom v notranje obzidje iz istega copniškega lesa. Hana preseneti kristalno steklo na oknih stražarnic. Podobnega razkošja se spomni s potovanja po Mealkudu. Na obzidju oprezajo lemiki v rdečih oklepih. Krvna garda. Jamit se ustavi: »Prevzela vas bo straža,« in pred velika vhodna vrata pritečejo v rdeče oblečeni lemiki, oboroženi s kristalnimi kopji. Jamit jahšata stopi naprej in se posveti gostoma: »Lina Ningejska, kar daleč ste od doma. Trahika Orssulskega boste zagotovo prijetno presenetili.« Han pogoltne slino. Tole mu je vse manj všeč. Lemiki se razporedijo okoli njiju v pahljačo in ju mrko opazujejo. »Dolga pot je za mano. Brat me ni pustil na pot brez zaupanja vrednega jamita svoje osebne straže.« »Ima ta jamit ime? Verjetno ne veste, iz Ningeje je pred nekaj dnevi pobegnil pomemben osebni ujetnik njenega veličanstva. Pravijo, da je imel pomoč.« Lina naredi izraz presenečenja in zgroženosti: »Kaj takšnega!« in se zareži. »Kako prisrčno. Za hip ste pomislili, da jaz pomagam beguncu. Kdo je pobegnil?« Jamitu se zatrese glas: »Ne vem, a saj razumete, da moramo vsakogar preveriti.« Lina odločno odvrne: »Razumem. Vsakdo mora opraviti svoje delo. Moj spremljevalec je jamit Eron Tev. Lahko preverite pri mojem bratu.« Jamit prikima: »Ne bo potrebe,« in namigne svojim, ki se umaknejo in velika kovinska vrata se sama od sebe razprejo. Slišal je samo nekakšno čudno, pridušeno sikanje. Han se ne neha čuditi magiji na vsakem koraku. Kako se boriti proti temu? Lina mu kratko pomežikne in poženeta konje do velikih vhodnih vrat, kjer ju sprejmejo drugačni, temnopolti, precej lažje opremljeni stražarji. Ti niso v oklepih in edino orožje so za pas zataknjeni kratki zakrivljeni meči. Brez besed se umaknejo in odprejo se nova vrata skozi še eno obzidje. Znajdeta se sredi obsežnega parka s sveže posajenimi drevesi in grmovnicami. Tudi na drugi strani stražijo temnopolti lemiki z zakrivljenimi meči. Lina se spogleda s stražarji in sestopi s konja, Han ji ves čas tesno sledi. Nikoli ni slišal za Neva Orssulskega. Upam, da me ne pozna. V tej deželi čarovnij je vse možno. Kristalno kopje je ostalo na konju. Torej grem pred sovražnikovega trahika popolnoma golorok. Nev Orssulski sedi za dolgo mizo iz masivnega lesa. Na mizi ima kupe papirusnih zvitkov in ob pogledu na gosta odloži belo tablico s črno ploskvijo na sredini. Dvigne glavo in se nasmehne: »Lina Ningejska! Končno vas vidim v živo.« »Nev.« Han na hitro ošine Neva. Vitkemu fantu bi dal nekako petindvajset let. Svetlopolti obraz z nekaj pegicami obrobljajo rahlo valoviti rdeči lasje. Tipični Severnjak. »Vaš spremljevalec?« »Eron Tev, jamit iz bratove straže. K nam je prišel v službo z eksotičnega Zalabena. Kot otrok je že bil na našem dvoru. Kako prenašate ta mraz?« Nev za hip ošine Hana in ju povabi do majhne mizice na nasprotnem koncu velike mize z zemljevidom v ozadju: »Severnjaki smo navajeni na mraz, čeprav so ga vilinci v zadnjih letih okrepili. Očitno je to vse, kar zmorejo.« Hana preseneti velikost in zračnost prostora. Razsvetljava je podobna svetlobi vilinskega stolpa pri Amrokhu Gideusu. S kotičkom oči ošine podolgovate ploskve, ki sijejo toplo svetlobo. Nev iz majhne omarice vzame pladenj s kristalnimi kozarci. Natoči zelenkasto tekočine: »Nazdravimo,« in se spogleda z Lino. Trknejo s kozarčki. Za Hana je pijača nekaj novega. Na daleč je podobnega okusa kot domače žganje. Nev ves čas motri Linine modre oči. Sploh ne skriva občudovanja do samozavestnega dekleta. V Zeoliji se dekle sploh ne more znajti v takšnem položaju, sama pred morebitnim snubcem. »Kako je moj prijatelj Messa?« »Odlično. Zanimajo ga priprave na vojno in o tem bi se lahko kako drugače prepričal, a se verjetno strinjate, da je moj obisk prijetnejši od kurirjev ali tablice.« Nev zadovoljno prikima: »Slišal sem, da mu je pobegnil dragoceni ujetnik.« Lina veselo odvrne: »Zeolec ni bil njegov, temveč njen. Saj veste, koga mislim.« Ravnodušno odmahne: »Prav imate. Ujetnik se je Messinim pahadom izmuznil v družbi lokalne ženske, sumijo na njeno plemenito poreklo,« in znova ošine Hana, »El ve, kam sta izginila, a to,« vzdihne, »se me ne tiče. Do mene ni prišla nobena zahteva za iskanje ubežnikov, torej to ni moj problem. Meašika naj kar sama skrbi za svoje ujetnike. Se strinjate?« Lina prikima. Nev resno nadaljuje: »Messi sporočite, da še kar veljajo vsi patenti o prehodu vojsk in vojne trgovine. Tako bo vsaj še tri mogose. Verjetno se ne bo pritoževal, saj je dobil enoletni vojni trgovski patent. Mastno bo služil, kar je dobro za vse nas, saj gre del cekinov v očetovo zakladnico. Jutri pride nova skupina ognjenih kočij. Vojna se bo verjetno kmalu začela.« Lino zanima: »Kdaj?« Nev odloži kozarec: »Že te dni naj bi vse izhodiščne tabore obiskala jakilah Aleja. To je zagotovo znak. Malce zamujamo z gradnjo dodatnega tabora za tzevoge. Manjka nam delavcev.« Tudi Lina odloži kozarec: »Potrebujete delavce?« Nev trpko prikima: »Na vse naslove sem poslal prošnjo za dodatne delavce, a jih povsod primanjkuje. Čeprav vse vire vlagamo v gradnjo.« »Kaj pa sužnji?« Nev zlovoljno odvrne: »Premalo jih je in iz njih ne moremo več iztisniti. Veliko jih bo kmalu lahko vplačalo svojo osvoboditev. Ko bi tudi mi imeli gulethe ali kaj podobnega.« Lina zaskrbljeno zoži pogled: »In kaj bodo osvobojeni sužnji, ko bodo svobodni?« Nev srkne kratek požirek: »Že zdaj delam na tem, da jih obdržimo. Do nove vojne ne bo več novih sužnjev, a kaznjencev je premalo.« Han se komaj zadržuje, da ne bi česa komentiral. Kakšno vplačevanje za osvoboditev? Suženj si in suženj umreš. Ta farsa Svetovnega cesarstva bo prej ali slej padla zaradi lastnih neumnosti. Vojna je nepotrebna. Samo dovolj dolgo je treba počakati. Lina se zapeljivo nasmehne, Nev odmahne, kot bi hotel odgnati razmišljanje o vojni in politiki: »Pomeniva se zdaj o čem lepšem. Messi bom poslal odgovor na ženitno ponudbo. Je pripravljen?« Lini se obraz razširi v topel nasmeh: »Kaj se boste z njim poročili?« Nev rahlo zardi: »No, mislim ...« Lina se glasno zareži: »Res ste smešni. Fantje pač težko zlezete iz svojih stoletnih kož.« Nev negotovo odvrne: »Po vojni sem mislil ...« Lina uživa v pogovoru: »Tudi svetokrvni Aldus je ženitno delegacijo poslal Aleji in ne nekemu stričku. Največja pridobitev vladavine Božanske je, da se kamnu reče kamen. Torej?« Nevu pogled pade v tla. Lina uživa, ko ga draži s svojo svobodomiselnostjo. Spremembe zahtevajo čas in plemeniti možje so negotovi. Svetovno cesarstvo reže samo sebe. »No?« ga še naprej draži. Nev se izogiba njenim prodornim očem. Bolj v brado zamomlja: »Po vojni bom poslal povratno ženitno delegacijo. Upam, da jo,« in sramežljivo dvigne oči, »boste sprejeli.« Lina veselo odvrne: »Tako se reče. Seveda jo bom sprejela, le vi preživite to vojno. Ningeja in Gef Orssul sta naravna zaveznika in skupaj predstavljata pomemben člen novega cesarstva.« Vrata se odprejo in v prostor vstopi drobna postava. Hanu zaledeni kri v žilah. Lina se nasmehne, Nev otrpne, se zresni in zajeclja: »Vaše ... veličanstvo ...« Vsi trije se priklonijo. Aleia Simidal, jakilah cesarstva, preseneti s svojim nenapovedanim prihodom. Tarih zaplapola: »Ne pustite se motiti.« V zadnjih dnevih zahodne parlamentarne demokracije so volitve služile zgolj formalni potrditvi strukture oblasti, vzpostavljene skozi različne zasebne finančno-kapitalske institucije. Vse centre politične in ekonomske moči so nadzorovala neformalna lobistična združenja, ki so s finančnimi instrumenti obvladovala zakonodajni, sodni in izvršni postopek. Vsaka zakonodajna pobuda je temeljila na inženiringu javnega mnenja. Specializirane agencije so vsaki pobudi dale verodostojnost skozi skrbno odmerjeno medijsko kampanjo, s čimer se je participacija javnosti zreducirala na opazovanje. Aplikativne možnosti medijskega inženiringa je demonstrirala rigidna uveljavitev t. i. politične korektnosti. Kritična civilna družba je vso svojo energijo usmerjala v obrobna vprašanja, kamor so jih usmerjale spretne kampanje fundacij zvenečih imen, kot sta Fundacija za varovanje otrokovih pravic ali Fundacija za pravno zaščito manjšin. Lobistične institucije so imele veliko vzvodov, da prikrojijo oblastne strukture svojim potrebam. Ena od pomembnih je bila ustavna zaščita. Evropsko ustavno sodišče je lahko poseglo celo v volitve na osnovi Zakona o varovanju ustavne ureditve in zaščiti pravne integritete. Vse to je ... V Ljubljani, 24. 1. 2149 Dr. Peter Kolman 19. Kralj in kraljica Olezeth at cakelad hevet tek. Morala je dvojna, ti nisi. Marakoh v zadnjem letu postaja pomembna cesarska trdnjava. To vlogo prevzema zaradi odličnih cest in strateškega položaja ob zahodni meji Vzhodne Aldeške marke. Artus že med približevanjem na hrbtu tzevoga opazi mravljišče ljudi, ki gradi široke ceste in vse drugo, potrebno za nadaljevanje vojne. Obe mogočni obzidji velike trdnjave na robu mesta razdvaja globok kanal, napolnjen z vodo bližnje rečice Marike. El ve, kakšne vodne zveri živijo v kanalu in prežijo na morebitne nesojene plavalce. Veliki tzevogi neprestano preletavajo širšo okolico. Mestu se približuje črna kača jeklenih kočij in pajkov, nad njimi oprezajo manjši tzevogi. Artus se nasmehne ob pogledu na cesarsko moč. Kje so ostanki nekdanje Zahodne marke? Je kakšna stara hiša preživela? Artusov tzevog se usmeri proti ploščadi ob severnem notranjem zidu. Pričakajo ga urejene vrste Krvne garde in lemiki ognjene pehote v belih oklepih. Ti so torej potolkli vilince na severu. Odlično. V ozadju zagleda sivo črne jeklene kočije. Njihova ognjena kopja negibno zrejo v nebo. Sredi velikega krožnega trga plapolajo zastave Božanskega carstva, Svetovnega cesarstva in nove zastave Vzhodne Aldeške marke. Prešine ga ... Mabeja je torej v vzhodnjaških rokah. Velika zver natančno pristane. K njemu pristopi v črnino oblečen visokorasel rdečelasec. Definitivno vzhodnjak. Spremljata ga dva temnopolta hendvejska trahika. Artus olajšano skoči z velike živali in se vzravna. Vzhodnjak ga pozdravi: »Jakil Artus Orwen, v čast mi je.« »Vi ste?« ga Orwen premeri. »Oprostite, a ne spomnim se, da sem vas kdaj osebno spoznal.« Tezgej se nasmehne: »Res se me ne morete spomniti,« in mu znova nameni kratek priklon, »Reagor Altarski, četrti sin jekiba Južnega Norogha in novi tezgej Marakoha. Nekdanja Vzhodna Aldeška marka se je od upora precej spremenila.« Orwen se za hip spomni ponižanj, ki jih je doživljal s strani modrokrvnih nekdanje Zahodne marke in se zadovoljno nasmehne: »Veseli me, da sva se spoznala. Moj sokol,« nadaljuje v skladu s protokolom, »vas je že obvestil o namenu obiska.« Reagor resno odvrne: »Z veseljem sem se posvetil vašemu sporočilu. Dovolite, da vas povabim v svoje dvore.« Orwen prikima in sledi Reagorju v podolgovato dvorano. Okoli dolge mize se posedijo sami neznanci, nikogar se ne spomni iz Leonovih časov. Modrokrvni Zahodne marke so se torej slabo odločili pri uporu ob Aldusovi poroki z vzhodno princeso. Prepozna samo nekaj žensk, ki so jih poročili z vzhodnimi vageameji in trahiki. Naj se veselim uničenja Nengorcem zvestih hiš? Po običaju je omizje nagovoril tezgei Altarski: »Spoštovani, med nami pozdravljam izredno pomembnega gosta, Artusa Orwena, carskega jekiba južnih dežel in jakila Akrosa. Pridružil se nam je v slogu velikih carskih jakalmejev.« Vsi vstanejo in zaploskajo. Tezgej dvigne čašo: »Dvignimo čaše v čast Aldusa III Simidala, svetokrvnega vladarja Svetovnega cesarstva, Aleje I Simidal, jakilah cesarstva in seveda njene svetosti, Božanske osebnosti, basileie Božanskega carstva. Nazdravimo za slavo jakila Artusa Orwena! Dobrodošel med nami, pokornimi služabniki na oddaljeni zahodni meji blagoslovljenega cesarstva. Prinesel si nam orokh zmagoslavja!« Vsi na dušek spijejo in s treskom vrnejo kozarce na mizo. Artus zadovoljno premeri omizje: »Dragi prijatelji, med vami sem zaradi obeta nesmrtne slave na bojišču. Svetovno cesarstvo vas potrebuje. Allesia bo kmalu del Svetovnega cesarstva, a za popolni uspeh moramo zasesti južni del zahodne Aldeške marke. Pijmo na nove zmage in vnovično združitev sveta pod enim elahjakilom, eno jakilah in eno zastavo!« in vnovič bučno zvrnejo napolnjene kozarce. V dvorano po obilni večerji porinejo različne sužnje za zabavo. Artus med nesrečniki in nesrečnicami prepozna nekaj članov in članic premaganih plemiških rodbin. Za hip začuti žalost nad njihovo usodo. A res le za hip. V naslednjem trenutku se razvedri ob misli, da so ga imeli v času Leona za garjavega lakoša. Izbere si Elimo Nengorsko, v nekih drugih časih nečakinjo Lina Nengorskega. Razvajena mladenka v času stričeve vladavine ni skrivala prezira do nižjega rodu. Polna je bila napuha in ekscentričnih muh. Nekoč je ob poročilu o hudi suši predlagala, naj izsušena polja ob pomanjkanju vode zalivajo z vinom. Zgrabi jo za ramena in poskuša poiskati njene prazne oči: »Kako se vse obrne. Še pred nekaj leti si me ozmerjala za voeaba.« Nesrečnica umika oči od Artusove zmagovalne grimase in skozi priprte ustnice sikne: »Naredi, kar misliš. Še vedno si samo lakoš z voeabo!« »Na tvojem mestu bi pričakoval malce ponižnosti. Samo namignem in končala boš v orčjem kurbišču. Ti ga opišem?« »Saj mi je vseeno. Naredi, kar misliš, samo ne ubij me z dolgočasenjem ob naslajanju nad trenutnim položajem.« Artus se zareži. Trdo zgrabi dekle pod roko in jo odvleče v razvedrilnico. Preden jo porine čez paravan, se privoščljivo nasmehne: »Ko opravim s tabo, se bom posladkal še s tvojim bratom.« Virenin tarih nežno utripa v ritmu dihanja. Artus in Reagor potrpežljivo čakata. Običajno na začetku vsakega posveta precej dolgo molči in s čarovniškimi čutili posrka občutenja sogovornikov. Posebej rada to počne pred pomembnimi pogovori. Končno preseka vse bolj zadušljivo tišino: »Če sem prav razumela, želite pohiteti s širjenjem vojne na zahodu,« in Artus začuti njeno ostro motrenje. Pogoltne slino in ji odločno pritrdi: »V zapuščenih deželah smo odkrili zahrbtno prisotnost temnih vilincev. S škratjim kraljestvom Shea sem sklenil sporazum, ki nam omogoča odstranitev nadloge. Postavili smo trden temelj napredovanja proti zahodu.« Virena se posveti tezgeju Altarskemu: »Artus vas je seznanil s svojimi poslovnimi odločitvami in vi se strinjate glede svoje udeležbe. Imam prav?« Tezgej se spogleda z Artusom in pritrdi: »Jakil Orwen me je precej podrobno seznanil s položajem. Odločil sem se z orožno silo podpreti njegove poslovne načrte,« glas mu zastane, zatem hitro zaključi, »če se z njim tudi vi strinjate.« Virena nekaj hipov molči, zatem ostro odvrne: »Ste pomislili na Zimnik?« Artus in Altarski se spogledata. Virena posmehljivo doda: »Se mi je zdelo. Vajin načrt zadostuje za obkolitev tamkajšnjih vilincev na severu Allesije. Toda,« vzdihne, »vedno je takšen ali drugačen toda,« in trdo nadaljuje, »ki se pojavi ob tako suverenih prognozah. Veliko poslov propade zaradi preoptimistične ocene poslovnih tveganj. Naj ta vajin poselček malce osvetlim še iz druge strani,« sklene dlani. »Zimnik je nekakšna os podtalnega vilinskega gospostva na zahodu, Allesia je v tej igri precej nepomembna. Že zaradi položaja je mesto precej močno in pomembno. To sta popolnoma spregledala pri oceni stanja in posledično načrtih.« Molče se spogledata, Virena srkne požirek in skoraj šepeta: »Gozdnih vilincev ni veliko. Pod orožje lahko, tako čez palec, spravijo največ deset tisoč lemikov. Zagotovo se zavedata, da bistvo njihove moči ni številčnost, temveč megla vojne. V njihovi družbi se potika tudi nekaj sto Gozdarjev. V tej igri štejejo zgolj za drobiž, čeprav lahko postanejo grda nadloga. Kaj pa vidva? Celo brez škratje podpore razpolagata z najmanj desetkrat večjo silo z ogromnimi rezervami.« Oba moža nemo prikimata. Rearog hoče nekaj reči, a ga Virena utiša: »Glede na načrtovan potek svoje avanturice sta hladnokrvno izračunala vsaj deset tisoč mrtvih,« in dvigne papirusni list. »V svojih izračunih,« dvigne papirus, »predpostavljata vilinski umik na zahod.« Zdaj hoče Artus nekaj reči, a Virena tudi njega utiša in rezko dvigne glas: »Izguba dveh ali treh medrej je opravičljiva, če vključuje dokončno rešitev vilinskega vprašanja. Vajin načrt je,« oba prestreli občutek slabosti, »katastrofalen, sramota za veličastno cesarstvo. Samo zasedba Allesije in južni rob Zahodne Aldeške marke, brez odstranitve vilincev je daleč premalo. Tako zastavljen posel je popolna izguba virov in časa.« Oba moža pogoltneta slino. Meašika ju je resnično presenetila, pravzaprav ponižala kot še nihče. Sprva ne najdeta besed, samo zreta nekam predse in se živčno presedata. Prvi se previdno oglasi Artus: »V rezervi imamo trikrat tolikšne sile in tzevoge, a vilinci imajo magijo, ki ...« a mu Virena ne dovoli končati stavka in srhljivo dvigne glas: »Seveda imajo magijo! To vedo tudi orki v pomožnih enotah! Kako sta lahko pripravila osnutek kampanje s toliko žrtvami za tako malo učinka?« Reagor negotovo odvrne: »Saj imamo popolno premoč v zraku in lahko nadomestimo in ...« a mu urok prekine tok misli. Tezgejev obraz prestreli bolečina in s težavo pogoltne cmok v grlu. Virenin grozeči glas ju paralizira: »Tezgej Reagor Altarski in jekib Artus Orwen, namen naše vojne ni grmadenje trupel! Posvetimo se,« ju strogo ošine in blago nadaljuje, »načrtu, ki bo gozdne vilince izključil iz nadaljnjih vojnih enačb,« in se omehča, »Naš cilj je dokončni bankrot nasprotnika. Tudi mi bomo vložili magijo,« in skozi vrata vstopi v črno kuto odeta postava z ognjenim obrazom. Obema zaledeni kri v žilah. Začutita strahovit stisk strahu. Virena začuti njuno grozo: »Prav je, da tudi vidva čutita delček groze, ki čaka vilince. Učinkovito kampanjo je dobro začiniti z malce strahospoštovanja.« Oba plemiča se komaj izvijeta iz paralize groze ob pogledu na nenaravno pojavo, ki vstopi v dvorano in obstane za meašiko: »Gozdni vilinci zelo dobro pomnijo Meririma in njegove moči. Nekoč jih je že premagal in znova jih bo.« O legendarnem bitju sta slišala grozljive pripovedi. Zdaj je tu. Virena se tiho zareži: »Meririm ima samo eno nalogo,« rahlo dvigne glas, »na čelu vojske bo onemogočil vilinsko magijo,« in na zemljevidu zariše pot prodora proti zahodu, »in preprečil žrtve med našimi. Natančno bomo uporabili najmogočnejše orožje,« in naredi trenutek premora, »strah.« Plemiča se spogledata, Artus tiho, skoraj ponižno odvrne: »Kaj, če se vilinci umaknejo, preden jih doseže,« in mu zastane glas, »vaš Meririm? Kaj, če se vmešajo njihovi bledokoži severni bratje?« Virena trdo pribije: »Ne bojte se bledoličnežev! Čakali bodo za svojim zidom in upali, da tudi tokratni vihar gre mimo njihovih strahopetnih glav. Vidva poskrbita za hiter prodor na zahod. Če so vilinci duhovi, ki strašijo po divjini, še na severu Allesije,« in pokaže na točko ob severni meji Allesije, »ne bodo imeli časa za umik. Začnemo natanko čez dva mogosa!« Meririm se nasloni na mizo in z ognjenim obrazom ošine oba plemiča. Negotovo prikimata in ob motrenju silnega kerkeša zlezeta sama vase. Prežemajo ju neprijetni mravljinci. Artus čuti srage potu. Je to posledica vpliva kerkešove magije ali njegovega strašljivega videza? Rabelj Ognjenobraznega iz časov zatona Vesoljnega carstva, Amrokh Gideus, se skriva v svojem temnem stolpu v Saranomvergu. Kaj, če se meašika moti glede Severnih vilincev in Gideus ponovi vajo iz časov padca Vesoljnega carstva? Ima rezervni načrt? Virena, kot bi slišala Orwenove misli: »Amrokh Gideus bo ostal za svojim zidom. Trenutno se posveča preostalima sibetoma, skorajšnji izvolitvi za jakila Arimoe in malce kuka proti prestolu rešgeja. Lahko se zanesete na mojo oceno položaja. Kljub vsemu ne bomo igrali na srečo. Sprožila bom slepilni napad. Nekaj tarikov se je pod zaščito tzevogov že spustilo s Severških vrat in bo zasedlo Zimnik. To jih bo zmedlo in Amrokha priklenilo ob Zid. Vidva imata samo eno nalogo. Hitro opravita svojo kampanjo in upajte, da vas bradači ne prevarajo. Ne bi jim bilo prvič. Do konca vojne sezone pridite do sem,« in zariše črto na dve tretjini poti med zahodno mejo cesarstva in Škratjim kraljestvom. »Udarne enote bodo ognjena pehota z jeklenimi kočijami in jatami tzevogov. Svoj del boste prispevali tudi vi, naj se vaši škratji prijatelji malce naužijejo vojne,« uperi oči v Artusa. »Napad mora biti hiter, cilj pa je obkolitev in uničenje temnih vilincev.« Artus pogoltne slino in negotovo doda: »Če me bradači prevarajo, jih bom potolkel,« in s kotičkom očesa ošvrkne Meririma. Ogenj ognjenobraznega močneje zaplapola. Virena odseka: »Dva mogosa morata zadostovati za priprave, drugače si bom morala najti novega jekiba na jugu in novega tezgeja Marakoha. Torej,« oba prestreli z urokom, ob katerem ju zmrazi, »na delo.« Artus in Reagor nemo prikimata. Jata tzevogov z Vireno in Meririmom se strmo dvigne v nebo. Artus in Reagor si vidno oddahneta, ko pike na nebu izginejo med gostimi oblaki. Artus prvi prekine neprijetno tišino, ki jo prekinja samo vlažen jugozahodni veter: »Legende o Meririmu so proti temu samo otroške zgodbe.« Reagor doda: »Vilinci se mi kar smilijo, ko jih bo naskočila ta ognjenobrazna pošast. Meašika običajno ni tako razdražena.« Artus se zareži: »Ujel sem šepetanja, da ji je ušel pomemben ujetnik.« Reagor presenečeno razširi oči: »Ušel? Njej? To so samo govorice, a zagotavljam vam,« se kislo nasmehne, »Meašiki ne more nihče uiti. Verjetno ga je, skupaj z govoricami, sama spustila. Na domačem dvoru imamo precej prastarih papirusov o času Vesoljnega carstva. Tudi takratni meašiki sta bili krhki deklici in svoje cilje sta skoraj vedno dosegli brez nasilja. Uspevali sta z milino in ljubkostjo. Ste kdaj slišali za Marisino ujetništvo?« Artus zvedavo odkima. Reagor se nasmehne: »Se mi je zdelo. Zgodba je znana predvsem na Vzhodu in zagotovo ni v čast Simidalom.« »To bi rad slišal,« in obraz se mu razpotegne v sled nasmeška. Reagor začne pripoved: »Vesoljno carstvo je hitro in precej mirno zasedlo celotno ozemlje do današnje Shedanijske vzhodne meje. Vesoljna carica Meri je spretno odvračala vojno. V svojo korist je spretno uporabila slabosti Svetovnega cesarstva. Vilinci so organizirali njen umor, a jim je spodletelo. V starosti sedem let so jo po legendi napadli trije šadasi.« »Šadasi?« je zanimalo Artusa. »Nisem vedel.« Reagor resno doda: »Jakilova palača v Kandarju je bila zavarovana s kristalno magijo. Vilinci so bili nemočni, zato so najeli šadase, ki so odporni proti vsaki magiji. Dva od treh morilcev je pokončala njena mati, legendarna lietzeta Elena Sonorodska. Zadnji šadas je že dvignil nož na otroka, ko je posredovala meašika Elisa in otroka rešila gotovo smrti. Ta tragedija je Meri za vekomaj zaznamovala, kar je razumljivo, saj vsakega otroka zaznamuje umor staršev pred njegovimi očmi. Meri se je odločila za uničenje cesarstva, ki nad otroke pošilja izurjene morilce.« Artus pihne: »In to ji je na koncu tudi uspelo.« Reagor prikima: »Kljub vsemu se sprva ni odločila za nasilno rešitev. Najprej je želela cesarstvo preprosto preoblikovati tako, da bi se meašika Marisa poročila z drugorojenim Simidalom. A do poroke ni prišlo, ker so meašiko ob prihodu v Wendenburg zahrbtno zajeli, a ženitno delegacijo okrutno pobili. Meašiki je po tragičnih in travmatičnih izkušnjah uspelo pobegniti. Na vesoljno carico, Meri, je naslovila zdaj že legendarno prošnjo, naj s silo odstrani Svetovno cesarstvo. Temu je sledil Padec s toliko opevanim Begunstvom.« Artus se za nekaj časa potopi v svoje misli in vzdihne: »Kako se je zgodovina ponovila. Na srečo je tokratna ženitna diplomacija uspela.« Reagor doda: »Basilea je vladavino spretno prepustila Aldusu in meašiki Aleji. Sama formalno vlada le Božanskemu carstvu, tradicionalnemu vzhodu Svetovnega cesarstva.« Artus zoži pogled: »Zagotovo z namenom. Nekaj čaka.« Reagor samo glasno vzdihne. 20. Kraljevska srečanja Kasez en'Sehi berejih taemiš. Zgodba najudobnejše poti zmaga. Lin, Eldar in Arcus zaskrbljeno zrejo v reliefni zemljevid in tuhtajo o načrtih cesarstva. Lin prvi prekine morečo tišino: »Pod Severškimi vrati se zbira sovražnikova vojska. Udarni del Severne armade se pripravlja na novo akcijo.« Arcus zlovoljno doda: »Glede na premoč so kar dolgo čakali. Zagotovo snujejo obsežno invazijo v Mrzlo deželo z Zimnikom in mi ničesar ne moremo. Tudi medreje Artusa Orwena se preurejajo. Kar naenkrat se preusmerjajo na majhen del severne meje Allesije. Zasedeni del dežele varujejo samo mašagi in plačanci. Ko bi tam imeli kakšno vojsko ...« Lin se spogleda z Eldarjem: »Žal je nimamo in ostali smo brez vpliva. Ljudje so šibki na duhu. Tamkajšnja ljudstva so se po našem odhodu brez boja podredila novi oblasti. Na nebu so dosegli absolutno prevlado. Od dvajsetih sokolov so se vrnili samo trije. Položaj je sledeč,« zajame sapo, »Artus Orwen se prerazporeja na jugu, Seth Ureus se koncentrira na pri Severških vratih in na osrednjem delu se iz vseh vetrov peklenskega carstva zbirajo še Apofisove horde. PO spodletelem uporu so deželo zasedli vzhodnjaški tevakemi. Velik del te vojske je opremljen s kristalno magijo. Poteptali so čisto vsa načela častnega vojskovanja.« Eldar zlovoljno prhne: »Kaj sploh lahko storimo? Proti takšni premoči se ne moremo boriti. Največjo uslugo si naredimo, če se hitro umaknemo na varno. Tempelj je sicer precej daleč na zahodu, a tja ne smemo. Daleč najpomembnejše je,« dvigne glas, »da ne odkrijejo templja. Za ta cilj bomo morali žrtvovati tudi kakšno življenje. Upam, da se bo iskanje izplačalo in ne bo predolgo trajalo.« Arcusov obraz dobi mračni pridih: »Kaj pa Škratje kraljestvo?« Lin zlovoljno prhne: »Mislite, da nam bodo škratje pomagali? Tudi tokrat bodo verjetno sklenili kakšen nečastni sporazum. V tem so pravi mojstri.« Arcus s težkim glasom odvrne: »Žal nam zmanjkuje možnosti. Druga možnost je umik na sever. Če pohitimo ...« Lin jezno stisne ustnice: »Čeprav bodo Amrokha Gideusa izvolili za jakila, položaj ostaja negotov. Vsi jakili z rešgejo, razen Almisa, bi se ob naši selitvi na sever združili proti njemu.« Eldar doda: »Pred nami sta dve slabi možnosti, a časa nam zmanjkuje.« Skozi odprtino pod stropom prileti Linov sokol. Vilinec in sokol si izmenjata misli. Arcus opazi, kako se Linu obraz omrači od skrbi: »Kakšna je slaba novica?« Eldar nestrpno čaka: »Kaj je? Kaj nas je tokrat zadelo?« Lin pogoltne slino in tiho doda: »Še ena slaba novica je.« Eldar in Arcus soglasno vprašata: »Kakšna?« Lin skrušeno odvrne: »Včeraj je izginila ena od naših izvidnic.« »Kje?« je izletelo iz Eldarja. »V bližini meje.« Eldar stopi do okna, se prepusti aromam zgodnjega poletja in tiho odvrne: »Tukaj ne moremo dolgo ostati.« Arcus nagrbanči čelo: »To ni edina slaba novica.« Lin nekaj časa molči, kot bi hotel organizirati misli v stavke. Kako se je lahko zgodilo? Skrušeno prikima: »Ko že mislimo, da se ne more zgoditi še kaj slabšega, se zgodi. Škratje kraljestvo Shea in mealkud Akros sta podpisala obširen patent, ki vključuje rudarske pravice nad aurilskim rudnikom.« Arcus se pogladi po bradi: »Je to vse? Zdi se mi, da ni.« Lin skrušeno nadaljuje: »Patent se nanaša tudi na sodelovanje Škratov v Orwenovih vojnih pohodih v Allesiji,« in pogoltne slino, »in Zahodni Aldeški marki.« »Kaj?« Arcus dvigne glas. »Škratje gredo v vojno zunaj svojih meja?« Lin zgroženo prikima: »Pred petimi dnevi so uskladili patent o nastopu petih škratjih medrej v Orwenovi akciji. Še tri medreje preventivno premeščajo na mejo s svojimi severnimi brati.« Arcusu se ustnice razležejo v plitev nasmeh: »Mogoče lahko to izkoristimo. Osebno se bom podal na dvor Urgejeja Themidiama, tretjega svojega imena. Vidva,« se spogleda z Eldarjem in Linom, »medtem obiščita Amrokha,« in zazre na zemljevid. »Ko bodo udarili, bo udarec silen in natančen.« Zagotovo ni nihče Arcusu zavidal dolge poti na zahod. Presneto, ravno mene je doletela ta pot. Zakaj se moram ravno jaz bosti s tem? Zaradi nekaj uničenih tevapatov mora precejšen del poti opraviti na neudobnem konjskem hrbtu. Čeprav gre za vilinskega pleada, je to še vedno neudoben konjski hrbet, čeprav trikrat hitrejši. Svojo pot želi ohraniti v meglici skrivnosti, zato se spretno izogiba redkim vasem opuščene dežele. Nekdanja mesta je že davno prerasel gozd, ostale so samo razpršene legende o zlati dobi in njenem padcu. Po dvajsetih dneh hitre ježe na delih poti brez tevapatov končno doseže prvi cilj. Meja Škratjega kraljestva - mealkud Themideh, je označena z visokimi kovinskimi obeliski. Vsakega označujeta stilizirana prekrižana kramp in kladivo. Slabo vzdrževana pot se na škratji strani razširi v široko in dobro urejeno cesto. Iz preprosto grajene mitnice skočijo nenavadno okretni čokati bradači z velikimi sekirami v rokah. Arcus potreplja konja, sestopi in zašepeta: »Minišanandi lah'melakud Themideh.« Poveljujoči škrat z dolgima kitama zakliče: »Kam ste se namenili? Nobenih gostov, trgovcev, obiskovalcev, beguncev ali zijal ne pričakujemo, torej nas ne zanima, kdo ste in od kod prihajate! Predlagamo vam, da se obrnete in vrnete, od koder ste prilezli!« Arcus se nasmehne: »Zagotovo vas zanima namen mojega obiska,« in z urokom zdrobi njegov odpor. Uročeni škrat ponovi njegove besede: »Zanima nas namen vašega obiska. Dobrodošli v Škratjem kraljestvu.« Preostali škratje se spogledajo. Poveljnik še nikoli ni nikogar spustil na takšen način. Arcus hvaležno namigne poveljniku in požene konja. Vilinski konj zdirja po odlično urejeni cesti. Preden bo dosegel kraljevo palačo, bo moral vmes prenočiti. Zmrazi ga ob misli, da se bo moral z uroki prebiti do kralja, utelešenja škratje trme. Utrujeno se zvrne v posteljo. Uroki za trenje volje so ga temeljito izmučili, saj mora na poti do škratjega kralja pred vsakimi vrati zlomiti kakšno voljo. Utrujeno zre v strop. Poleg uroka ga je izmučilo tudi močno škratje pivo. Veliko piva. Če mi česa manjka, je to pivska kondicija. Ampak se je bilo vredno napiti. Alkohol odpre vrata, ki ostanejo zaprta pred še tako močnimi uroki. Ni mu ušla mrzlica preplaha zaradi medrej na meji kraljestva Shea. Kaj takšnega se ni zgodilo niti ob najhujši nasledstveni krizi ali v času trgovinskih sporov. Škratje so se ves čas držali nenapisanega pakta o nenapadanju. Zdaj pa ... Arcus se nasmehne. To je rana, kamor bom natrosil soli. Medreje kraljestva Shea so pot do patenta o škratji udeležbi. Urgej III Themidiam čemerno tapka s prsti po naslonjalu sijajnega prestola. Tudi komorniki in drugi okoli kralja ne kažejo znakov radosti. Arcus se mora sprehoditi čez dolgo in prazno dvorano, špalirja velikih aurilskih kipov kraljevih prednikov. Kakšna potrata dragocene kovine. Dolgo pot med ogromnim stebriščem se zabava s štetjem kipov. Ob zadnjem stebrišču jih našteje dvesto petnajst. Kralj sedi, pravzaprav zlovoljno čemi na vrhu visoke piramide. Arcusa presune, bahaštvo brez primere, zlitina aurila in zlata. Pred stopniščem nepremični lemiki razkazujejo velikanske aurilske sekire. Izpod košatih obrvi ne kažejo znamenj dobrohotnosti. Dvigne pogled proti kralju in se prikloni. Urgej vzklikne: »Čarovnik Eiše ima mnogo imen. Naj izbere ime za jakilove svete dvore!« Arcus se znova prikloni: »Arcus je ime za vaše dvore!« Kralj se gromko zareži: »Arcus! Saganuš, pravzaprav tenemija Arcus!« Arcus se prikloni. Znova. Nadene si ponižen izraz: »Veliki škratji jakil, pot v vaše veličastne dvore je povzročila strahovita nuja ob hudi uri.« Kralj vstane in gromko zagrmi: »Huda ura? Mealkud en'Themideh nima težav s hudimi urami. Če je k nam prišla huda ura, ste jo prinesli vi,« in vanj uperi prst. Kraljeve besede pospremi sovražno zveneče šepetanje in mrščenje. Arcus odvrne: »Megeš jakil, na južni meji so medreje vašega južnega brata.« Urgej besno poskoči in po stopnicah besno zabriše napol prazen kelih. Pijača se razlije, razbito steklo zažvenketa kot bič škratje nejevolje: »Tudi sam imam oči,« nejevoljno odseka in jezno dvigne glas. »Našalit Baruk Malgian ni moj tehaspat! V mojih dvorih ga ne omenjajte več! Saj nočete postati hrana lakošev!« Tedaj kri zavre še Arcusu. Glas napolni z urokom groze in strahu: »Zdaj me pa poslušaj! Na drugi strani dežele se Svetovno cesarstvo pripravlja na zasedbo celega sveta. Ukinilo bo razne jakile in mealkude! Misliš, da si sredi ničesar varen? Nisi! Ko bo na mejo potrkal cesarski mahib, bo sprejel samo brezpogojno vdajo. Zahteval bo prisego elahjakilu iz Wendenburga in basilei iz Kandarja. Vsak odpor bodo zdrobili s silo, ki presega tvoje najhujše nočne môre!« Grobna tišina je legla na dvorano. Sliši se odmev plahutanja metuljevih kril. Arcusov urok popusti. Jakil nekaj časa pretreseno zre predse. Končno se otrese vpliva uroka in oprezno spregovori: »Kaj predlaga saganuš?« »Prosto pot za vse preganjene, a za boj sposobni se bodo pridružili obrambi tvojega kraljestva.« »Kdo so to?« dvigne glas. Arcus je pričakoval to vprašanje. »Gozdarji, gozdni vilini in ...« Stavka ne konča, kajti škratji kralj besno udari s sekiro ob tla: »Vilinci? Nesmrtne podlasnike želiš spraviti v mojo deželo? Po vsem tem, kar so nam storili? Si skadil kaj močnega?« Škrati postanejo nemirni. Zasliši se kovinski žvenket. Arcus oprezno ošine nemirne škrate in pogoltne slino: »Vihar, ki prihaja z vzhoda, se ne ozira na vaše zamere. Ko bodo na vaše meje privršale brezštevilne vzhodnjaške horde, bo vojna zelo kratka.« Kralj zavihti veličastno sekiro: »Tistih nekaj strahopetnih Nesmrtnih ne predstavljajo nobene okrepitve, bodo pa privabili vaše sovražnike. Z ničimer ne mislim drezati tja, kjer me ne srbi.« Arcus ponovno poskuša z urokom, a ga kralj prekine: »Prenehaj z uroki na mojem dvoru! Že prvič je bilo preveč!« »Vzhodnjaki bodo zagotovo prišli, ne glede na tvoje klečeplazenje. Tokrat je basilea nekaj čisto drugega, grozljivejšega,« in mračno zaključi. »Ne bodo se pogajali, le vzeli si bodo surovine, rudnike in sužnje.« Škrat zagrmi: »Kar naj pridejo! Škratje sekire hlepijo po razbijanju orčjih, goblinskih in barbarskih glav!« »Pozabite na orke, gobline in barbare. Ste se že kdaj srečali s kristalno magijo?« Škratji kralj zarjuje: »Ko je Vesoljni car ukinil staro Svetovno cesarstvo, si ni drznil stopiti na posvečena škratja tla. Raje so z nami sklenili posel. Tudi zdaj bo tako. Nobena nesmrtniška zalega naj si ne drzne prestopiti naše meje! To je moja zadnja beseda! Tenemija Arcus, zapustite nas, kjer vas je volja. Do meje vam zagotavljam varno pot,« in srhljivo zagrmi, »in ne vračajte se!« Pograbi ogromno sekiro in z njo razčesne mizo: »Ne vračajte se!« Arcus hoče nekaj reči, a si premisli. Jakil je trdo odločen in mehčanje volje z urokom bi vse skupaj samo še poslabšalo. »Hvala megeš,« odvrne in se obrne. Dvorana se med njegovim odhajanjem pogrezne v molk. Neuspeh. Možnosti je vse manj, oziroma jih ni. Časa zmanjkuje ... 21. Na eni strani jeza, na drugi pričakovanje Elah at tasak, en'katzun at lešet. Bog je eden, a čaščenj je mnogo. Nenavadno topla zgodnja pomlad je gnala naravo v razcvet. Marko tega ne opazi, v mislih se mu valja nešteto stvari. Nejevoljno spremlja finalne obračune pred volitvami. Berta se zlekne in seže po čajni skodelici: »Zakaj se tako mrščiš? Pa preklopi na drugi kanal.« Marko s pestjo udari po mizi: »Ta Svetnik! Postavi zraven malce zmedenega Borisa, ki bo kmalu postal njegov zet. Celo glede te poroke se mi porajajo različni dvomi. Sprva mi je bil s svojo drugačnostjo všeč, zdaj mi ni več. V njegovih nastopih je preveč srditosti. Vse skupaj ne gre več v pravo smer. Moral bom drugače ...« Berta mehko odvrne: »Iz tebe verjetno govori neuspeh pri škratih. Še pred kratkim si zagovarjal to poroko. In prav si imel. Boris se je umiril in ne razmišlja o Dilualu, a Aecij je previden in vzdržuje zatečeno stanje. Amrokh Gideus je po prejetju zengaha Arimoje pokazal pripravljenost na kompromisno reševanje težav. To so tvoje besede. Kljub vsemu,« zajame sapo, »kaj je tako hudo narobe, da si ves iz sebe?« Marko vstane in stopi do zasenčenega okna: »Mogoče imaš prav. Poroka,« jo ošine, »ga je res ustavila, upočasnila in nam dala prostor za dihanje. Saj veš, kako srdit je in kristalna magija ...« in se zaskrbljeno pogladi po nekajdnevni bradici. »Pa še ta neumni škratji kralj! Zaradi zamer, ki jih verjetno nihče več ne pomni, je zavrnil vsako možnost sodelovanja, a njegov južni sorodnik se je spečal s liberoškim lakošem Orwenom,« in skomigne z rameni. »Ostali smo sami, obkoljeni s sovražniki.« Berta zaskrbljeno dvigne glas: »Škratje so pač takšni. To si moral pričakovati. Vodijo jih trma in zamere.« »Škratja trma,« vzdihne, »je res neverjetna. Ko se bo vojni stroj cesarstva pognal na zahod, nam bo dokončno zmanjkalo možnosti. Ostaneta samo še Amrokh in umik na sever ...« »Ravno Amrokh me najbolj skrbi. Glede njegovih zvijač bodi skrajno previden. Enkrat ste mu že nasedli, ne dovoli si ponovitve.« Marko vzdihne: »Amrokh je kooperativen, ker mu to koristi. Največje skrbi predstavlja Boris. Amrokh me je opozoril na katastrofo, če mu uspe združiti tehagace, sibete in zatabe. Za zdaj je to nemogoče, a kaj, če se zgodi? Kaj potem? Kdo bo to nadzoroval in kako?« Berta pogoltne slino. Marko odločno nadaljuje: »Pri obračunu z rešgejo si ga videla, ko se strga z verige. Ukrotiti ga moramo, a časa in možnosti je vse manj. Dobrodošlo je vse, tudi Amrokh, kar ga bo čim hitreje potisnilo proti Pemeju in oddaljilo od kristalne magije. Zaradi narave Elejle se nam je čas iztekel,« in razpre dlani. »Tako je. Konec je.« Berta odloži očala: »Pemeja ni brez sibetov in tehagacev. Razprava o Pemeju je kot debata o zajčji obari, a zajec se še ni skotil. Razen dveh sibetov je vse drugo pri Amrokhu. Kako boš to razvozlal?« Marko prhne: »Ker se nam je iztekel čas, je edina rešitev, da se Boris sprijazni s svojo vlogo v končanju krize. Moram ga prepričati v izvedbo Pemeja. Moram! Če dobim dovolj trdno zagotovilo, se bo Amrokh zagotovo odpovedal dragocenostim. Če pa zagotovila ne bo ...« pogoltne slino. »Upam,« in šepetaje zaključi, »da mi ne bo treba prehitro v akcijo. Skrajni ukrep se mi resnično upira.« Berta se navihano nasmehne in ga preseneti: »Si pomislil na možnost, da se Amrokh dokoplje do obeh manjkajočih sibetov? Kaj, če se vilinec odloči dragocenosti uporabiti zase? Imaš glede tega kakšno idejo?« Marko prebledi: »Kako naj se to zgodi?« Berta hladno pripomni: »Samo razmišljam. Kaj potem? Kaj,« in si mirno pomane dlani, »če Boris prostovoljno preda sibeta Amrokhu? Si pomislil tudi na kaj takšnega? Zgodovina pozna kar nekaj takšnih nenačelnih dogovorov. Boris mu preda sibeta, ker noče Pemeja in upa, da bo Amrokh svežo pridobitev uporabil za zasedbo Mealkuda, zatem nastopi Elejla in zgodi se še ena kravja kupčija!« Marko besno odmahne, kot bi poskušal odgnati roj nadležnega mrčesa in živčno sede: »Ne verjamem v takšne perverzne kupčije in koalicije. Zakaj jih je potem tako srdito zahteval? Fant naj miruje, si ohladi glavo in se pravočasno sprijazni s svojo vlogo.« Berta se ravnodušno nasmehne, si znova nadene očala in ležerno doda: »Misliš, da bo pokleknil, zaprosil za dragocenosti in potem izvedel Pemej? Ne vem, zakaj me s farbaš s tem, v kar še sam ne verjameš? Tudi sama znam opazovati in brati magijo. Boris je obkrožen s silami zatabov. Pri Jezusovem prtu! Brez oklevanja ali obžalovanja je uporabil kristalno magijo in vilince razmetal kot zadnje klošarje. A to še ni vse! Sibeta vabita služabnike teme. Tukaj in v Drugotnosti. Vemo, da so Elejla, damejaha in še kakšen kerkeš tukaj, nekje blizu. Zakaj ga ne zgrabijo in poberejo dragocenosti? Tako bi odpadel strah pred Pemejem in posledično izničenjem moči zatabov. Zakaj se naokoli sprehaja kot ptiček na veji? Samo vzeti mu morajo sibeta in konec je s Pemejem in upanjem. Nikoli nisi postavil tega vprašanja. To se mi zdi ključno vprašanje, a slutim,« in vanj zapiči svoje blage oči, ki izgubijo značilno mehkobo, »da že imaš odgovor,« in vanj zapiči nenavadno srep pogled. Marko osredotočeno zre predse. Imajo ga pred nosom, a ga ne zgrabijo. Verjetno je skrajni čas za ukrepe. Vsa ta mreža spletk in zmešnjav. Moram jo presekati. Konec je! Dokončno ... »Ne vem. Nekaj čakajo,« neodločno odvrne. Berta zoži pogled in pripre veke: »Čakajo na? Daj no!« in stiša glas. »Temu še sam ne verjameš in tudi jaz ne. Mislim, da dobro veš. Ves čas ti je vse jasno. Nimam tvojih informacij, znanstev v Drugotnosti ali moči,« in zaskrbljeno doda, »a vem, da ga potrebujejo živega. Pred dva tisoč leti so padli zaradi Pemeja in zagotovo vedo, kako se izogniti tej usodi. Tudi ti to veš in ne vem, zakaj tega ne deliš z mano. Saj vem, šest bi vas moralo v Drugotnost in poskrbeti za zadeve, a ostala sva sama, pri čemer sem tam precej neučinkovita. Pač prekletstvo Čuvaja Knjige. Sandrino žrtev so silno dobro izračunali. Vedeli so, kako nas prizadeti. Vedeli so, kako usmrtiti nesmrtne.« Marko nejevoljno odkima in jezno sikne: »Oprosti, pač je tako, a zate, Čuvajko Knjige,« poudari besedi, »je bolje, da vsega ne veš. Ne mešaj se,« in dvigne glas, »v moje posle! Zlo Megšelema mora tokrat dokončno izginiti iz tega in drugega sveta. Megšelem moramo za vekomaj nepredušno zapreti. Za to sem pripravljen na vsakršne žrtve. Vsakršne!« mračno pribije. Berta presenečeno obnemi. Marko še nikoli ni pokazal tako mračne narave. Marko, Prvi, zdaj, ko sta sama, nosi strahotno breme. Razume njegovo stisko. Nekaj časa zre v njegove oči in končno tiho vzdihne: »Ne govori mi o Pemeju, saj ne gre več zanj. Že nekaj časa se samo skrivaš za njim. Pravzaprav,« in zgroženo zašepeta, »ti Boris služi za vabo. Je tako?« Marko molče vstane in stopi do okna. Znova me je našla na levi nogi. Zre na promet v krožišču. Berta odsotno seže po piškotu in jo prešine. Ubogi Boris. Ves čas je zgolj vaba in Marko potrpežljivo čaka, kdaj bo glavna riba ugriznila. Pemej je samo za primer, če riba ne bo ugriznila. Če ne bo šla na trnek, jo bo z dinamitom. Velika zaslonska miza sredi prostorne sobe je polna zaznamkov. Lučka jih spretno razmešča po veliki površini. Vsake toliko se ji ustnice raztegnejo v prešerno zadovoljstvo. Boris jo zadovoljno opazuje: »Upam, da ne bo zmanjkalo zaslona.« Lučka nežno položi roki na zaslon, dvigne pogled in se nasmehne: »Pusti zaslon. Raje povej, ali že veš, kdo bo tvoja priča? Čas se neusmiljeno izteka.« »Ne vem še. Je nujno?« »Kmalu bo. Do poroke sta samo še slaba dva meseca, natančneje, petinpetdeset dni. Menda boš zmogel najti koga primernega.« »Pa ti?« Ustnice seji razširijo: »Na srečo nisem piflarska samotarka. Izbiram med Veroniko in Heleno. Obe poznaš. Katera je primernejša? Kaj misliš?« in se osredotočeno zazre nekam mimo njegovih oči. Ob omembi Helene in Veronike obnemi. Komaj zadrži vročico, ki udari v glavo. Damejaha na moji poroki? Bo povabljen tudi Satan in skrbel za raženj? Lučka opazi njegovo zadrego: »Kaj je? Zakaj si se skisal? Ti ni prav? Saj ju vendar poznaš. Ena bo priča, druga prva družica. Še nekaj frendic bodo lépo dopolnilo.« Boris globoko vdihne. Se bo na poroki zbral ves zbor Megšelema? Za hip ga prestreli spoznanje. Ves čas ga nekaj kljuva v ozadju. Drugačna prisotnost ga pomiri. Lučka nežno zabobna s prsti po sijoči podlagi in se znova posveti zaznamkom na zaslonski mizi. Boris čuti napetost. Poskusi jo razbiti: »Malce sem razmišljal o torti. Časa je sicer še več kot dovolj,« a ga prekine: »Ne spreminjaj teme! Ostala sva pri pričah. Znova si se izmuznil. Imaš vsaj nabor imen?« Boris kislo skomigne z rameni: »Se bom že česa domislil,« in potegne list s seznamom cvetnih aranžmajev: »Je glede rož vse dorečeno?« Lučka ga resno ošine: »Znova se izmotavaš. Ne mešaj se v rože in torto. Ko sem omenila Veroniko in Heleno, si prebledel. Zakaj?« Boris se izmotava: »Saj nisem prebledel. Presenečen sem, kako imaš vse v nulo naštudirano, a jaz sem še vedno brez priče. Že s sorodniki imam težave. Mati je prešibka, saj je še vedno na cevkah in zdravniki niso preveč optimistični glede njenega stanja, nimam brata ali sestre, ostalo sorodstvo je razmetano po svetu. Tudi prijateljev nimam. Ti imaš za celo četo družic. Torej imam vzrok za,« se kislo nasmehne, »prebledelost.« Zoži pogled in ga ošine: »Nikoli se ne boš popravil. Večno nezrela limona,« je prasnila v smeh in s kretnjo premešala vse namizne zaznamke. Boris komaj zadržuje smeh. Seveda. Priča. Zresni se in vpiše ime: »Rok Kovačič.« Lučka nagrbanči čelo: »Rok Kovačič? Kaj je zdaj to? Se hecaš? Kje si našel tega,« tiho vzdihne, »klošarja? Oprosti izrazu, a je res.« Borisa preseneti ton besede klošar: »Imel je pač smolo. Sicer pa ni več klošar. Kam bi prišli, če bi dosmrtno kuhali zamere za srednješolske potegavščine? Priznam, bil je lump prve vrste, a ga je šiba božja temeljito prebičala. Naj se sliši še tako smešno, on je edini znanec. Naj,« in oprezno rahlo dvigne glas. »pripeljem tistega prismojenega cimra Loleka? On bo iz poroke naredil žur s plesalkami. Saj ga poznaš. Potem se seznam omembe vrednih znanstev zaključi.« »Saj res. Zakaj nisi?« se zresni in odkima. »Veronika ga večkrat omenja, kar nekaj časa preživita skupaj. Ne vem, mogoče se med njima kaj kuha. Meni se zdita prisrčen par, čeprav sta tako različna karakterja. Se ti ne zdi?« se zagleda v Borisa, ki po svoji navadi stisne ustnice in vzdihne: »Kolikor ju poznam, imata, naj se sliši še tako čudno, kar precej skupnega. Bom razmislil.« Lolek in Veronika ... Pravi peklenski par. Lučka se nagne nad zaslon in se zresni: »Rok je navkljub vsemu, le izgubljeni klošar. Razumem tvoj socialni čut in željo po prijaznosti do vseh, a vendarle premisli. Tam bo tudi moj oči, zato si zavrti film o njegovi zadnji srednješolski lumpariji in kaj je prinesla. Če se pojavi kot tvoja priča, bodo senzacij željni mediji hitro izkopali stare afere in spletli kakšno zoprno teorijo zarote. Nočem, da se na očija lepijo stare umazanije padlih lopovov. Že brez njih ima preveč težav,« in trdo zaključi. »Najdi si drugo pričo.« Borisa zmrazi njen ton in se zamisli: »Samo razmišljam. Verjetno imaš prav. Tvoja gesta, da si mu uredila službo, verjetno popolnoma zadostuje za samaritanski občutek.« Lučka trdo prikima: »Torej te še vedno čaka iskanje priče. A ker je to tvoj problem, se posvetiva naslednji pomembni točki. Verjetno se strinjaš, da ne bova imela goveje muzike. Saj je dobra za ob nedeljsko kosilo, a poroka je nekaj drugega, redkejšega na urniku. Lahko si privoščiva kakšen bolj znani bend. Recimo Hurikane ali Kalejdoskop.« Boris samo skomigne z rameni in molči. Kakšna sreča, da zna vse organizirati. Še svojo mamo je spravila v pogon. Lahkotno stopi do njega in ga objame okoli vratu: »Še kar si z mislimi pri priči. V skrajni sili ti bom jaz koga pripeljala. Priča je v bistvu formalnost. Kot nekdo, ki ga povabiš v hišo, a mu zato ne predaš ključev trezorja, niti z njim ne podeliš žene oziroma moža.« Religija je proizvod poljedelske družbe. Njen namen je pripovedovanje zgodbe, ki združuje in utrjuje ustroj družbe. Re – legere pomeni ponovno premišljati, zbrati, torej se združevati v zgodbi, ki jo, kako praktično, govori sveta knjiga. Religija je izumila postave življenja, utemeljila je družbeni red skozi zgodbe o bogu všečnem življenju. Božji red je to, kar je predstavljal vladar poljedelske družbe, kajti s poljedelstvom se je začela doba družbenega razslojevanja. Država je postala božja ustanova na svetu, a vladar zastopnik in izvajalec božjih zapovedi. Bog poljedelske družbe je bil pravičen in strog bog, ki ni dovolil konkurence. Zgodba se je prenašala skozi pisano besedo in v razsvetljenstvu je sekularnost počasi odrivala religijo, a ustroj družbe se je ohranil. Nova zgodba je hotela preglasiti staro, vendar ji ni uspelo. V 21. stoletju se je pokazala arhaičnost takšne ureditve. Zaradi kritičnega trganja kohezivnih sil med družbenimi razredi je religija ponekod znova pridobivala moč, vendar je lahko nudila samo nadomestek izvirnega sporočila. V dehumanizirani družbi, kjer naj bi politična korektnost in neobvladljiv nabor uveljavljanja pravic dal več svobode, so ljudje čutili, da so nadzorovani ujetniki, pravzaprav zgolj potrošniški roboti, namenjeni produciranju gospodarske rasti. Kritično trganje družbenih niti je najbolje opisal ... Teoremi o apokalipsi, odlomek iz Uvoda v 2. zvezek 22. Udarec Tekeš at jomiš. Konec je začetek. Reagor Altarski na čarobni mizi opazuje rdeče trikotnike. Ozre se na svoje ljudi, ki skrbijo za posamezne medrake. Velika kristalna plošča, ki posredi seka čarobno mizo, prikazuje podatke o napredovanju prednjih tarikov ognjenih kočij. Čeprav prodor traja že tretji dan, še nobena enota ni naletela na sovražnikov odziv. »Gospod, Nesmrtni in njihovi sužnji so očitno pobegnili na zahod, saj smo našli le sledove hitrega umika. Če pohitimo, jih zgrabimo za strahopetni rep.« »Ne, nobenega hitenja. Kakšna je projekcija srečanja z Meririmom in njegovimi tariki in jepazaki?« »Pri tej hitrosti se bodo jurišne skupine srečale sto kilometrov zahodno od Zimnika in ga obkolile.« »Kako je s sovražnikovimi izvidniškimi sokoli?« »Prestrezamo jih.« »Vsak izgubljeni sokol je en par oči manj. So orčji jepazaki pripravljeni?« »Čakajo na ukaz. Kmalu bo za prednjimi medraki preveč praznega prostora.« »Malo še bomo počakali, potem jih pošljemo zasest prazen prostor. Za zdaj okrepimo prelete tzevogov. Zmedli bomo Nesmrtne, če načrtujejo kakšne vpade v zaledje.« Ko bo napadel Orwen, bo presenečenje popolno. Lin zaskrbljeno opazuje kolono svojega ljudstva. Zaveda se nemoči proti silovitemu sovražnikovemu vdoru proti zahodu. Eldar razumevajoče poišče vilinčev profil: »Ničesar ne moremo storiti. Edina rešitev je umik čim dlje na zahod.« Lin trpko odvrne: »Zahod ... Žal seže samo do meje Škratjega kraljestva. Z uporabo tevapatov smo precej tvegali. A tako smo rešili vse, ki niso sposobni za boj. Upam, da je čarovnicam ušla destinacija portalov.« Eldar z malce ironije doda: »Vsaj otrok nam ni treba reševati.« Lin se trpko nasmehne. Eldar požene konja in dohiti kolono svojih ljudi. Izpraznili so severne gozdove ob Zidu. Zapustili so položaje in jih dokončno prepustili cesarski sili. »Gospod, do kam bomo bežali?« se oglasi eden od Gozdarjev. »Temu ne bi rekel beg.« »Kaj pa je drugega? Megšelemske horde so se pognale na zahod in to, kar počnemo, je beg. Se jim res ne moremo upreti?« Eldar trpko odvrne: »V tej vojni smo plačali previsoko ceno. Ampak ne bojte se! V primernem trenutku bomo še zadnjič izvlekli meče in konec Gozdarjev bo večno živel v legendi.« Eldar se zaveda, da je zadnji gozdarski poglavar. Ostali so brez zaledja, virov in dežele. Gozdar se postane s klicem notranjega duha. Zdaj je megšelemska zver na severna obrobja dežel, ob Zidu, naselila Vzhodnjake in Severnjake, ki v sebi ne nosijo Ševiza. Zimnik na ravnici dobi še svojo šotorsko verzijo, saj je mesto premajhno za vse. V zraku trepeta napetost. Lin in Eldar zaskrbljeno sprejemata sporočila vse redkejših sokolov. Na reliefnem zemljevidu postavljata zastavice, ki predstavljajo odkrite sovražnikove horde. Lin zaskrbljeno poboža prispelega sokola: »Če bodo tako hitro lovili sokole, bomo kmalu brez njih.« Eldar besno udari po mizi: »Kako jim uspe tako hitro napredovati? Povsod so ognjene kočije in peklenski jekleni pajki. Megšelem očitno nima več starih dobrih hord zveri. Povsod napadajo s kristalnim orožjem. Kako naj se temu upremo? Razmerje sil je ena proti deset. Iz Megšelema se je vrnila tista ognjena pošast.« »Poslal bom sokola k Amrokhu. Moral se bo odzvati. Ognjena pošast ima ime,« in z grozo izgovori ime strahotnega kerkeša, »Meririm je v času Padca zdesetkal moj narod. Bil sem zraven.« Oči mu padejo v tla. Dušo mu trga agonija strahotnih spominov. Prizori pokola oživijo, kot bi se zgodili včeraj. Eldar zamrmra: »Sreča, da si ne deliva spominov. O Meririmu kroži precej legend. Vse imajo nekaj skupnega,« za hip pomolči in vzdihne. »Njegov padec je bil začetek konca Vesoljnega carstva. Če bi ga ...« »Ne delaj si utvar, ne moremo ga. Zapisi pravijo, da ga je Amrokh pokončal pred Zidom,« in pogoltne slino, »a to so bili drugi časi.« Eldar udari s pestjo po mizi: »Če ne poskusimo.« »Lahko poskusite in umrete.« Eldar trdo prikima. V šotor vstopi Arcus. Oba se razveselita: »Ravno prav si prišel. Sokoli so se vrnili s položaji napredujočih sovražnikovih hord. Slabo kaže.« Artus Orwen si z zasilno obnovljenega stražnega stolpa ogleduje ravnico Zahodne Aldeške marke. Zraven se nič kaj navdušeno mršči škratji mahib Ervan Gar: »Velika je to dežela. Mogoče prevelika.« Artus prikima: »Seveda je. Vsa ta dežela je prepredena z vilinsko zahrbtnostjo, a zdaj je to le osamljena dežela in njeni zakladi čakajo na nas.« Vmeša se Kleo: »Velika dežela velikih priložnosti. Tako mi gledamo na to, zato zmagujemo.« »Ko bo prišel Reagorjev himog, se začne naša predstava,« zaključi Artus in obrne konja. Škrat in mahib Kleo Meledej mu sledita. V dolini so v vrste postavljeni šotori medrej, ki čakajo na začetek napada. Kleo se posveti škratu: »Ko pride sporočilo, vam pošljem himoga. Vaša vloga je verjetno najpomembnejša.« Škrat zlovoljno odvrne: »Dežela je revna in redko naseljena. Verjetno ne bo kaj prida plena.« Artus hladno zaključi: »Zakaj se pritožujete? Še preden ste izstrelili eno samo puščico, ste že dobili večino plena. Saj rudnik aurila je plen.« Škrat se namrdne. Jakil ima prav. Aurilski rudnik je neprecenljiv. Presegli bomo severne brate. Na robu mebaneja so postavili tevapat, najden v Anahmeju. Škrat se rokuje z Artusom in Kleom ter izgine na portalni plošči. Kleo se spogleda z Artusom: »Škrat ni kaj posebej navdušen. Upam, da bo opravil svoje.« Artus se ravnodušno nasmehne: »Ne bo si drznil prekršiti patenta. Škratje so trmoglavi in sovražijo spremembe, a se držijo podpisanega.« V šotor vstopijo mahibi. Skoraj brezšumno se razporedijo okoli mize s sveže narejenim reliefnim zemljevidom. Kleo se z vsakim posebej rokuje in služabniki postrežejo pijačo. Čakajo na Artusa, ki srepo zre na zemljevid. Zastavice lastnih in škratjih medrej so postavljene. Odtegne pogled od zemljevida in jih oprezno ošine: »Vsak čas lahko pričakujemo znak za začetek premika. Za zdaj ni znakov resnih sovražnikovih dejavnosti. Naš cilj je tukaj,« pokaže z oznako opuščene stražne trdnjave jugozahodno od Zimnika. »Čaka nas dolga pot, skoraj šeststo kilometrov po neznani deželi. Udarne medreje bodo ob odličnih pogojih potrebovale slabe tri mogose. Škrate čaka še nekaj več poti, a so hitrejši od nas. Tri konjeniške medreje bodo pohitele. Varovali nas bodo tzevogi. Kako je z zalogami?« Mahib Hal Linegoški položi na mizo papirusni list: »Zaloge zadostujejo za pet mogosov. V tem času bomo vzpostavili varno oskrbo.« Artus prikima: »Letos kaže na dobro letino žita. Za vsak primer sem dal na jug preseliti del zalog iz svojih kašč Shedanije.« Tevapat zasije in pojavi se himog z oznakami Reagorja Altarskega. Takoj ga pripeljejo v mebanej, kjer čakata Nivor Ladhaški, herot Allesije in Kleo Meledej. Kleo prvi spregovori: »Himog Reagorja Altarskega, pričakovali smo vas. Imate sporočilo svojega gospodarja?« Kurir se kratko prikloni: »Jamit himog Urear Harmad,« in Kleu izroči zapečaten tulec. Oprezno ga otipa, zlomi pečat in razvije papirusni zvitek. Hitro ga preleti in se spogleda z Nivorjem: »Tudi za nas se je začelo. Pošlji škratom himoga z znakom.« Nivor strumno prikima: »Takoj bo urejeno,« in zapusti šotor. Kleo ponudi Reagorjevemu himogu sedež: »Kako daleč ste?« in namigne služabniku, da mu postreže. »Ko sem vstopil v tevapat, so prednji tariki zasedli Uruluk, a Meririm se hitro bliža Elearski tesni. Nesmrtni in njihovi služabniki še niso nudili nobenega odpora. Umaknili so se proti Zimniku. Vse, ki niso za boj sposobni, so s tevapatom poslali na zahod. Pričakujemo, da se bodo kmalu umaknili proti Aldevergu.« Kleo na reliefni zemljevid postavi zastavice: »Škratje jih bodo presenetili, če se bodo predolgo obirali. Ste mogoče pomislili, da se bodo poskušali umakniti proti severu, za Zid?« »Ne verjamemo.« »Imate načrt tudi za to možnost?« Urear se nasmehne: »Proti Laniadu preko Omarske tesni hitita dva medraka ognjene pehote z ognjenimi kočijami. Mesto bodo zasedli čez dober mogos, mogoče še prej. Nesmrtni bi morali res pohiteti, da bi se izmuznili po tej poti, kar je skoraj nemogoče. Poznamo jih.« Kleo olajšano vzdihne: »Torej ste mislili na vse.« »Meašika Virena je zahtevala ta napad. Noče presenečenj. Mogoče je bil umik nesposobnih za boj na zahod le zvijača. Presekali jim bodo umik na sever.« »Nesmrtni se bodo znašli v pasti, ki se zapira.« Lin zavrti z glavo in jezno piha. Eldar udari po mizi. Arcus spusti pogled v tla. Mardel Idago, olegepat Zimnika, je srepo premerjal vse tri zastopnike gostov. Čeprav je skromnega porekla, ima kot olegepat mesta oblast nad prišleki. Vsi mestni patenti ga zavezujejo k skrbi za blaginjo mesta in meščanov. Tiho ponovi: »Popolnoma vas razumem in vaša stiska me resnično gane. Toda mesto vam ne more nuditi zaščite, bivališč in zemljišča za postavitev začasnega tabora. S tem bi ogrozil mesto in njegove prebivalce. Mestni kugoh in mešlehoti zahtevajo, da še ta mogos zapustite območje mesta. Glede na razmere jim ne morem zameriti.« Arcus zoži pogled in sikne: »In kaj, če tega ne storimo?« Mardel trdo odvrne: »Tega nočete izvedeti!« in suho pribije. »Ne poskušajte z grožnjami.« Lin zaskrbljeno doda: »V tem času težko pripravimo umik na zahod. Ne vem, kdaj se bodo vrnile razpršene patrulje.« Mardel ostane neomajen: »Žal se o tem ne moremo pogajati. Ali razpolagate z vojsko in sredstvi, da odbijete napad prodirajoče cesarske vojske?« Lin in Eldar se spogledata in Lin odkima: »Nočem vam lagati. S svojimi silami lahko sovražnikove horde zadržujemo največ mogos, v idealnih razmerah mogos in pol.« Mardel razširi roke: »Torej je jasno. Zimnik se ne more vpletati v vojno, ki je ni začel, niti ni v njegovem interesu. Mogos časa imate. Zaradi starih časov vam bomo pomagali z zalogami, ki jih lahko pogrešamo. Ko bo zadnji vilinec zapustil območje Zimnika, bom cesarskemu mahibu poslal sokola.« Arcus skoči na noge: »Predali se boste? Izdali boste zahod in nazadnje tudi svoje mesto!« Debelušni mož z mogočno brado trpko odvrne: »Preživetje mesta in blaginja ljudstva sta moji najpomembnejši nalogi. Če privolim v vojno, bo mesto zagotovo porušeno in ljudje odpeljani v suženjstvo,« in zaključi. »Upam, da se bomo čez mogos razšli,« in se kislo nasmehne, »kot prijatelji.« Vstane in zapusti šotor. Nekaj trenutkov molče premišljujejo. Lin trpko doda: »Olegepat ima prav. Če ostanemo, bo boj brez možnosti za zmago. Priznajmo si!« vse resno premeri. »Edina alternativa je umik na sever, za Zid. Časa za premik nimamo niti pol mogosa, torej je cel mogos razkošje. Umik na zahod, k našim, za boj nesposobnim rojakom, ničesar ne reši. Tudi zanje bomo morali zagotoviti umik za Zid.« Arcus se sunkovito dvigne in obrvi mu trepetajo od jeze: »Imaš Amrokhovo dovoljenje za prehod Zidu? Brez tega se bomo znašli v pasti med Zidom in sovražnikom.« Lin se spričo Arcusove srditosti znova spogleda z Eldarjem: »Z Eladrejm bova odšla k Amrokhu in rešila stvar.« Arcus prhne: »In če nas Amrokh ne spusti? Kaj potem?« Lin mračno odvrne: »Amrokh ne bo mogel pred vrati svojega dela Zidu dovoliti pokola rojakov.« »Res lepe možnosti.« Lin in Eldar sta se, zaradi naglice, odločila za tvegano potezo. V Saranomverg prideta s tevapatom. Sovražnik je to gotovo zaznal in razbral energije prehoda. Amrokh srepo zre v temnopoltega gosta: »Prišli ste po zaščito Arimoje. Zimnik se je izkazal kot brlog izdajalcev in umik še dlje na zahod se vama ne zdi dobra ideja, ker bo privabil pozornost megšelemskih hord. S tevapatom sta usmerila pozornost k Zidu.« Lin trpko prikima: »Drugače ni šlo. Zdi se mi, da s tevapatom nismo ničesar ogrozili, saj sovražnik gotovo kuka proti Zidu.« Amrokh odmahne in nadaljuje: »Načeloma se strinjam z vami. Resnično! Žal pa me omejuje zoprni položaj v Mealkudu. Diweja ne nasprotuje vaši ideji, a vsa ostala kraljestva bodo protestirala in povzročila nadležni spor.« Eldar in Lin se spogledata, Amrokh nadaljuje: »A najprej morate priti do Zidu, kar se lahko izkaže za precejšen izziv. Edini poti do Zidu se hitro bliža močna megšelemska horda. Ne gre za orke in gobline, temveč za Hendveje, oborožene s kristalno magijo. Na nebu so jate tzevogov. Zaradi opazovanja sovražnikovih sil smo izgubili skoraj vse sokole. Proti cesti hitijo najmanj tri medreje urejene vojske.« Lin obupano odvrne: »Torej je še toliko nujnejše, da nam zagotovite odprta vrata Zidu.« Amrokh skomigne z rameni: »Vrata Zidu se bodo odprla ob vašem prihodu. Ne računajte pa na mojo vojaško pomoč. Še vedno velja vsevilinski patent o nevmešavanju zunaj Zidu. Že zgolj z odprtjem vrat tvegam resnejši spor.« Eldar olajšano vzdihne: »Pohitimo in upajmo na najboljše.« Zeleno obarvane jeklene kočije premagujejo veliko ravnico. Položna pobočja redko posejanih gričev za čarovniške mašine ne predstavljajo posebnih ovir. Nebo nizko preletavajo jate različnih tzevogov. Neprekinjeno iščejo vilinske sokole in jih neusmiljeno pobijajo. Omer Raldan je napredoval v mahiba zaradi pomembnega deleža pri zmagi nad vilinci na Almandri. Meašika Virena osebno mu je podelila mahibski prsni oklep, meč, perjanico in patent. Zraven je prišel tudi lep kos zemlje v Zeoliji. Nekdanji svobodnjak je postal tedmej, cesarski plemič s fevdom z nekaj tisoči ljudmi. Lepo. Tokrat vodi tri kombinirane medrake. Nekaj mogosov so vadili za ta napad in zdaj je tu. Velika kovinska kočija, tik za prvimi linijami, služi za premični štab. »Je kaj sledov o Nesmrtnih?« in preleti izvidniška poročila. Mehanske ptice s čarobnimi očmi so odlična domislica. Že nad Almandro je občudoval leteče čudeže magije, saj so preprečili veliko nepotrebnih žrtev. Najlepše pri njih je, da so okretnejše in hitrejše od vilinskih sokolov. Trahik Yirid Tor preleti magično tablo: »Nazadnje so jih opazili okoli petdeset kilometrov severno od Zimnika in se hitro pomikajo proti severu.« »Verjetno so se dogovorili za prehod Zidu. Malce so me presenetili. Imate kakšen predlog?« Yirid se pogladi po bradi in zamišljeno zre na tablo s prikazom vojsk: »Glede na hitrost gre samo za lemike. Za boj nesposobne so pravočasno umaknili s tevapati. Naš prednji medrak je dovolj hiter, da blokira cesto na sever.« »Njih je več.« Yirid zaskrbljeno zre v zaslon: »Je to kakšna ovira?« »Če se vmešajo še lemiki in gulethi iz Arimoje, nam bo trda predla.« »Ne verjamem, da bo Amrokh poslal svoje izven Zidu.« »Kljub vsemu imam slab občutek.« Yirid zaključi: »Zaradi občutka se pridruži čelnemu medraku z eno samo nalogo ... Zadrževanje, dokler se vam ne pridružimo.« Lin in Eldar jezdita na čelu kolone. Samo vilinski hrani in vzdržljivosti se lahko zahvalijo za hitro potovanje proti severu. »Tale pot mi je podobna skoku z visoke pečine v neznan tolmun, ki mu ne vidiš dna.« »Sokolov ne morem več pošiljati. Od dvajsetih živali se ni vrnila niti ena sama. To pomeni samo eno,« in Eldar mračno zaključi. »Na nebu vladajo megšelemske plenilske zveri. Kjer so one, so pod njimi megšelemska čudesa magije.« »Imamo kakšno drugo pot?« »Žal ne. Reši nas lahko samo hitrost.« Lin prhne: »Ključna beseda je mogoče. Sreča, da s sabo nimamo žensk in nesposobnih za boj.« Na Linovo ramo pristane sokol. »Tale je z juga. Kaj nam sporoča?« in obraz se mu zakrči v grozi. »Kaj je? Povej slabo novico.« »Artus Orwen in škratje so nas presenetili. Bliskovito so začeli vdor v Aldeško marko. Napadajo samo s konjenico. Škratje so s svojimi vzdržljivimi konji izredno hitri.« Eldar se jezno namršči: »Taktična odločitev. Vedo, da ne bodo naleteli na omembe vreden odpor in želijo hitro prodreti čim dlje proti severu. Tako bodo presekali možne poti za umik proti zahodu.« Dohiti ju Arcus: »Znova slabe novice?« Oba prikimata. »Še sreča, da s tevapati ni možno prenašati velikih skupin.« »Res lepa tolažba. Popolnoma jim zadostujejo njihova črnomagijska čudesa.« Eldar prhne: »Upam, da bo Enej hitro kaj izmozgal. Tudi v tej vojni je zmaga odvisna predvsem od njega.« Arcus preleti vilinsko kolono in začuti občudovanje do njihove neverjetne vzdržljivosti. Vsak dan tečejo šestnajst ur in pri tem premagajo skoraj dvesto kilometrov. Mogoče nam celo uspe uiti prodirajoči hordi. 23. Na sever Elah at bezafek. Behir lou jufogith. Bog je konstanta, božje emanacije so spremenljivke. Jakilah Aleja spretno zajaha svojega tzevoga in ošine Neva Orssulskega s spremstvom. Na kratko se utripajoči tarih ustavi še na Lini, ki komaj opazno prikima in tzevog strmo švigne v nebo. S spremstvom hitro izgine iz vidnega polja. Trdnjavsko življenje se vrne v svoje običajne tokove. Nev s spremstvom pohiti v glavno dvorano. Tik preden izgine za velikimi vrati, se spogleda z Lino in ji nameni kratek nasmeh. Mahibi se zberejo okoli reliefnega zemljevida Severa. Sivolasi Bagae en'Mebanej molče razpostavi zastavice z medraki in kasadi. Nev se nasloni na mizo: »Madeji, jakilah je zelo natančno povedala svoje zahteve. Čez pol mogosa se morajo vse naše vojske pomakniti na izhodišča. Tzevogi in orli morajo prestreči vilinske sokole in jim preprečiti povezave z morebitnimi zavezniki na naši strani Zidu. Posebej je izpostavila,« rahlo dvigne glas. »Dokler ni vse pripravljeno, ne smemo izzvati konflikta ali se nanj pretirano odzvati.« »Pol mogosa? Kaj, če se vilinci odločijo za napad?« Nev odvrne: »Mirovali bodo, ker nimajo sredstev za napad. Najboljši trenutek za napad so zamudili. Vedo, da ne morejo napasti trdnjave s kristalnim jedrom.« Mrmranje postane vse glasnejše. Nev odločno poseže v naraščajoč val nervoze: »Jakilah nekaj pripravlja nesrečnim vilincem.« »Predlagam, da Ningejsko gospo vrnete na jug.« »Vrnila se bo s sporočilom za svojega gospoda. Patrejam ni mesto v bližini rigseta.« Han občudujoče sledi Lini. »Ne bo Nev jezen, ker sva tako izginila?« »On? Kje pa! Saj ste ga videli, ves je do konca prisrčen,« zamahne z roko, ga prestreli z očmi in močneje spodbode konja. Han nejeverno zmaje z glavo: »Veliko si upate. Kaj bo, ko jakilah izve za vašo drobno laž? Čudno, da tega še ni zaznala, saj ni običajna patrea.« »Saj se nisem zlagala, le vse resnice ji nisem povedala. Ne bom se vznemirjala na zalogo,« se brezskrbno nasmehne. »Res ste nekaj posebnega.« »Kar navadite se! Po prenočevanju bova poskusila srečo.« Han odvrne: »Popolnoma se prepuščam vaši volji.« Na križišču se ozreta na silhueto trdnjave in poženeta konje na stransko cesto, ki se od glavne odcepi na pol poti proti Isgharju: »Ne bova izzivala na glavni cesti. V zavetju gora bova varna.« Han ji tesno sledi. Kako ve, kam morava? Nebo je vse temnejše. Lina ne popušča. Han zakliče: »Kaj ne bova prenočila v kakšni vasi ali mestu? Takole dirjati v temi ni varno. Mislil sem ...« Lina malce upočasni: »Pozabite na udobje mestne krčme! Še malo in prideva k enemu od družinskih prijateljev.« »Veliko prijateljev imate.« »Nekateri potrebujemo prijatelje, da drugim omogočimo beg.« Han nagrbanči čelo. Zavijeta proti medlo osvetljeni osamljeni koči pod silhueto gorske verige. »Tarir je star družinski prijatelj. Nima rad, da ga kdo zaslišuje, zato govorite le, če vas kaj vpraša. Njegova žena je priljudnejša, a tudi njej prihranite vprašanja, ki se vam rojijo v glavi.« Han nejevoljno prikima. Težko si prizna, da je popolnoma odvisen od malce predrzne mlade dame na misiji uporništva. V Zeoliji bi jih za takšno predrznost dobila z lesko po tazadnji. Blizu hiše se razleže vznemirjen lakošev lajež. Han oprezno zastane: »Noč je in vdrla sva na tujo posest.« Lina se zareži: »Kako prisrčno! V vojni prekaljeni šelgeac se boji samotne vzhodnjaške kmetije.« Han zavrti z očmi, vzdihne in ji sledi. Približata se precej veliki glavni hiši. Nedaleč zagledata silhueto hleva, ki se naslanja na veliko gospodarsko poslopje. Lajež je vse srditejši. Vrata se odprejo in krepak mož zakliče v noč: »Kdo je?« Lina zakliče: »Nekdo te je prišel oropat za večerjo!« »Lina?« omehča glas. »Dolgo je že od zadnjega snidenja.« »Predolgo,« doda in ustavi konja. Skozi vrata stopi še debelušna ženska: »Lina?« ki opazi še moža na konju: »Koga imaš s sabo? Kakšen plen s poti?« »Možje na oblasti pravijo, da ne smem okoli vandrati sama,« in prhne. »Fantje se igrajo vojno, zato je z mano prisrčni jamit Eron Tev.« Ženica resno doda: »Takšne vojne priprave se ne morejo dolgo skrivati. Pojdita notri. Ravno prav sta prišla, če sta zadovoljna z močnikom.« Lina prešerno odvrne: »Konja in spremljevalca sem priganjala ravno zaradi vašega močnika.« Mož izpod kožnega klobuka ju oprezno opazuje. Han se najprej rokuje s krepkim možem Malahidovih let, potem malce okleva, preden se rokuje z debelušno ženico živordečih ličnic. Trdo stisne Hanovo roko: »Mene ne poznate. Aneta,« in še okrepi stisk. »Zakaj se bojite stisniti roko severnjaški kmečki ženici?« Lina vskoči z odgovorom: »Jamit je še bolj svež v bratovi službi in ni navajen severnjaških navad. Saj se bo omehčal,« in po celem životu se mu razlije toplina modrih oči. Spravijo se okoli masivne mize spodobne izdelave. Han pomisli – v Zeoliji imajo kmetje precej slabše pohištvo. aneta na mizo prinese skledo močnika in košaro kruha, a Tarir s treskom položi bokal vina: »Mogoče vino ne bo ugajalo. Že nekaj let so letine slabše zaradi vse močnejših vilinskih coprnij.« »Daj oča, ne môrí goste s težavami. Kaj se pritožuješ?« je živahno pomahala z leseno žlico. »Zaradi slabših letin je malahid zmanjšal zemljiščino.« Lina odvrne: »Tukaj v bližini Zidu vam je zadnja leta res težko. Brat mi je kakšen mogos nazaj pripovedoval o organiziranju pomoči ljudem blizu zidu. Dežela brez klenih kmetov je zgolj nikogaršnja divjina.« Tarir med gostoma šviga s sijočim pogledom izpod gostih obrvi: »Je res, da se pripravlja ukinitev Zidu? Ga bodo naši končno zrušili?« Aneta odkima: »Oča, ne zdaj o politiki. Najprej človeško pojejmo, da se nam ne ohladi,« in se nasmehne Hanu in Lini. »Vesta, oča je malce na trnovki. Uldar in Ranam sta že dve leti v vojski. Prvo leto sta se vrnila dvakrat za po pol mogosa, a zdaj že celo leto nismo dobili novic. Verjamem, da jima je dobro. Celó themako smo zaklali za njuno blaginjo. Itios en'keji vedno pomaga.« Tarir trpko doda: »Vsi smo zaskrbljeni zaradi te coprnije, ki nam uničuje korenine. Severnjaki znamo iz zemlje potegniti vse, kar lahko, a proti hudobiji nesmrtnih smo nemočni. Tudi ukinitev zemljiščine nam kmalu ne bo več pomagala. Nič od nič je nič. Prenesite na svoj dvor,« a ga ženica prekine: »Daj no oča! Lina dobro razume naše težave in za mizo jih ne bomo rešili, le močnik se nam bo shladil. Healalea El!« Lina položi svojo dlan na njegovo veliko in od dela razbrazdano šapo, ki ji manjkata pol kazalca in mezinec: »Kmalu bo boljše. Vojna bo kratka. Vsi moramo zaupati basilei in njeni modrosti. Bodimo srečni s tem, kar imamo in ne objokujmo tega, česar nimamo.« »Si slišal oča?« Pojejo v tišini. Han odloži žlico in vzdihne: »Odličen močnik. Pri nas tega ne poznamo.« Aneta mehko odvrne: »Severnjaki znamo delati čudeže iz tega, kar preživi od ene do druge žetve. Če hočemo jesti, se pač moramo prilagajati. Še sreča, da so gozdovi radodarni z divjadjo.« Han se zdrzne. V Zeoliji je kmetom lov strogo prepovedan. Malahidi dobro služijo s prodajanjem lovskih patentov. Kako si lahko revni kmetje privoščijo lov? »Koliko pa vas stanejo lovske pravice?« Aneta in Tarir se presenečeno spogledata: »Kako to mislite? Zakaj pa bi moral kdo plačevati za nekaj, kar se rodi v gozdu?« »Pri nas so gozdovi malahidova last in morajo kmetje plačati za lovsko pravico.« Tarir vzdihne: »Slišal sem, da ponekod plačujejo. Meni se to zdi krivično. Če plačaš predpisano zemljiščino, čemu bi plačeval še za sadove gozda?« V pogovor poseže Lina: »Različni kraji, različne navade.« Tarir spremeni témo pogovora: »Kam sta namenjena?« Lina se zresni, se na kratko spogleda s Hanom: »Nikoli si še nisem od blizu ogledala Zidu. Rada bi videla vilinsko čudo, preden ga naši podrejo.« Aneta razburjeno odvrne: »Saj ni česa videti. Enkrat sva z očem šla tam blizu na dražbo oklarjev. Strašljiv je in vzel nam je poletja. Vilinci coprajo svojo večno zimo in zadnja leta je vse huje.« Lina pomirjujoče doda: »Vilinci trepetajo pred basileo. Vedo, da se izteka čas njihove nesmrtnosti. Njihova srca so zmrznila in nas želijo zastrupiti s hladnim strahom. Kmalu ga bo sonce premagalo in ogrelo zemljo. Znova bodo obilne letine.« Han se komaj zadržuje. Želi se vplesti v pogovor, a raje molči. Kaj naj rečem? Vilinci so okrepili moč uroka in to občutijo tudi južno od Zidu. Za te preproste ljudi je Zid trda nadloga, ki ne dovoli poletju, da bi dovolj pogrelo polja. »Mladi jamit, kaj vi mislite?« ga preseneti Tarir. Han pogoltne slino: »Vilinci za svojim zidom živijo svoje življenje.« »Saj so živeli tudi pred desetimi leti in potem so nam s svojo coprnijo vzeli kratka poletja. Nihče jim ne krati pravice do v led okovanega življenja. z ledenim strupom nas hočejo odgnati z zemlje. Ne damo se jim!« »Oča, malce manj se razburjaj.« »Mami, povej to Maharjevem Panartu ali Lenderju Inhartu, ki sta izgubila vsak po dva sina, ko so možje potrkali na vrata zidu in želeli vilincem predati prošnjo, naj coprnije vrnejo na staro mero, za Zid.« Aneta trpko pripomni: »Pred petimi leti so možje vseh vasi ob zidu sestavili delegacijo in jo poslali k vilincem. Ko so upanja polni potrkali na velika začarana vrata, so jih strašljivi stvori na zidu brez opozorila pobili. V pokolu je umrlo vseh trideset mož. Še danes nesrečniki trohnijo pred vrati, saj si nihče ne upa blizu in jih dostojno pokopati. Nekdanja vilinska modrost se je spridila v strahopetno zlobo.« Tarir besno udari po mizi: »Naj moja sinova polomita čim več vilinskih kosti!« Lina stoji ob odprtem oknu. Han se počasi približa. »Poskusite razumeti tukajšnje ljudi.« Han se zdrzne »Poskušam razumeti tudi vilince.« Lina se obrne in se zazre vanj: »Ti preprosti ljudje niso vedeli, da ne moreš kar potrkati na vrata Zidu. Ko je vilinski jakil ugotovil, da se Vzhod znova prebuja, je hotel z okrepitvijo urokov odgnati ljudi. Uštel se je, saj ni računal na trdoživost in prilagodljivost severnjakov. Ni predvideval pomoči iz južnih dežel, ki je ohranila tukajšnje ljudi na svoji zemlji. Zgodil se je pokol ...« Han trpko pripomni: »Gre za zaporedje nesrečnih dogodkov. Prihaja vrhunec vojne in še več ljudi bo trpelo.« »Kaj bova storila na drugi strani?« Han pristopi in zavonja Linin parfum. V njeni bližini je čutil nedoločljivo toplino. Spomin na Leno vztrajno bledi in postaja samo zaporedje nedoločljivih slik iz preteklosti. Zaskrbljeno odvrne: »Ne vem več. Verjetno se bom odločil, ko bova tam. Zagotovo naju bodo peljali pred jakila, najprej Diweje in potem Arimoje. Zagotovo je glavni Amrokh Gideus. Njegove odločitve bodo krojile vilinski vojaški odziv.« Zjutraj se rokujejo in vrneta se na cesto. Oča in mamka zreta za njima. Siv pokrov na severu odganja prihod topline. V meglicah slutita Zid. Vzorno obdelana polja še niso kazala brstenja svežega rastja. Han vse bolj občuduje njeno suvereno vodenje v svet ledene divjine. Dvorni dami ne bi nikoli pripisal takšne iznajdljivosti. Prečkata v led vklenjeno gorsko sedlo in se spustita v zasneženo dolino. Z jekleno sivega neba naletavajo snežinke. Lena prhne: »Verjetno sem nikoli ne pride pomlad. Pot mi je vse manj všeč.« Han dvigne pogled proti silhueti zidu, preko katerega se preganjajo hladne meglice in se kislo nasmehne: »Samo še preko te doline in potem vzpon do Zidu. Upam, da veste, kam morava.« »Saj ni treba veliko vedeti. Dokler je Zid vse večji, sva na pravi poti,« se kislo nasmehne. »Ko boste pokazali trofejo, naju bodo spustili. Upam, da jim starost, strah in mraz niso skisali nesmrtnih možganov.« Zrak prestreli uteševo zavijanje. Han bega z očmi in išče vir grožnje. Lina ostane mirna: »To je gospostvo utešev.« Hana prešinejo spomini na boj s krdelom zveri, kjer je izgubil Leno. Lina požene konja, sledi ji Han: »Prav imaš. Greva!« in seže po kristalnem kopju. »Ko bi tole znal uporabljati. Verjetno je treba,« a ne konča stavka. Lina mu orožje nežno iztrga iz rok: »Ničesar ni treba. Tule se aktivira kristalna moč, tu ga drži in z očmi usmerjaj kristalno konico. Takole,« sproži slepeč blisk v bližnjo skalo in mu vrne orožje. Han ostane brez besed, le prikima in trdno zgrabi orožje. Kako je lahko takšno orožje brez varovanja? Zakaj nima varovanja pred brezkrvnimi? Seveda. Saj ga vihtijo brezkrvni. Orožje za nečastno vojskovanje ... Konja počasi premagujeta precej debelo snežno odejo. Okoli je polno ostankov odmrlega rastlinja. Znova se oglasi uteš. Han šviga z očmi in išče morebitno grožnjo. Lina ga pomiri: »Uteši so še daleč. Previdni so z ljudmi. Slišala sem, da so jih naši že dobro razredčili in preživeli so spoznali nauk.« Han prhne: »Res ste me potolažili.« Poskušata slediti nekdanji cesti. Kmalu naletita na ostanke zapuščene vasi. Močnejše hiše še kljubujejo mrazu, a večina jih je klonilo pod zobom ledenega mraza in časa. Izza zadnje hiše se nad jezdeca požene velika gmota. Lina se bliskovito odzove. Urno skoči s konja in ga z neverjetno silo potegne stran. Konj ima, kljub izjemni Linini potezi, malce manj sreče. Veliki zobje sicer šavsnejo v prazno, a kremplji dolge šape pustijo krvavo brazdo. Konj zahrza od bolečine, a na srečo gre samo za površinsko rano. »Uteši!« zakliče Han in aktivira kristalno kopje. Lina krikne: »Pazi!« Silovito se obrne in sproži orožje. Sijoči snop magije udari gmoto velike zveri, ki s silo prileti v sneg, še nekajkrat trzne, obmiruje in topla kri se razlije. Prvi uteš se še enkrat požene nad Lininega konja in znova šavsne v prazno. Konj obupano hrza. Han nameri in slepeča magija odpihne glavo z velikanskimi zobmi: »Kako vam je uspelo izmakniti konja? Nihče se dvakrat ne izmakne velikemu samcu,« se čudi neverjetnemu Lininemu odzivu na naskok zveri. Lina poboža in umiri konja: »Pri nas gremo tudi punce na lov.« Han zmaje z glavo: »Če bi vam dali meč ...« Lina se zagleda v Hana in skomigne z rameni: »Patreji se ne spodobi, da naokoli lomasti z orožjem. Popolnoma zaupam vaši orožni veščini.« »Veliko žensk neoboroženih umre pod mečem.« Lina prikima in konju s snegom očisti rano. »Bo šlo? Boste raje vzeli tovornega konja?« Konj zahrza, malce klecne. »Ne bojte se za konja. Tukajšnji konji preživijo še kaj hujšega od nekaj krempljev zveri.« Han si še zadnjič ogleda negibno obglavljeno telo zveri in zapustita opuščeno vas. Pred njima se pne silhueta najmogočnejše gradnje sveta – veličastni vilinski Zid. Lina čez čas prekine tišino: »V Zidu so tudi manjša vrata. Vilinci bodo razumeli, zakaj nisva potrkala na glavna vrata. Ko prideva v bližino, pride vrsta za vaš nastop. Zeolskega šelgeaca bodo zagotovo prepoznali in spustili. Potem pa, kar bo, pa bo.« »Upajva na najboljše!« Molče zreta v veličastno gradnjo. Lina je imela prav. Stranska vrata sekajo komaj razločne ostanke nekdanje lokalne ceste. Nekaj časa stojita in čakata na odziv ... Kakršenkoli. Lina radovedno odmerja popolnoma gladek zid: »Kdo bo potrkal? Vi ali jaz?« Han se kislo nasmehne: »Tudi brez trkanja vedo, da sva tukaj. Če bi naju ocenili kot grožnjo ali nadlogo, bi naju že uprašili ali zamrznili.« V tistem trenutku se zasliši zamolklo bobnenje in vrata Zidu se premaknejo. Han in Lina se spogledata. Za zidom zagledata silhuete konjenikov. Pravi vilinci. Nekaj časa oklevata, potem počasi vstopita v dolg hodnik. Ustavita se pred negibnimi konjeniki. »Han Zeolski, šelgeac neobstoječega mealkuda ...« ga pozdravi vilinec. »Zagotovo me ne poznate, Mariak Tanavrah, rešmeag Diweje. Mogoče ste slišali za mojega sorodnika Melkiona.« Han je odkimal: »Žal nisem imel te časti.« »Ušli ste damejahu, kar je res pomemben uspeh. Dama z vami je?« se posveti Lini. »Dama je Lina Ningejska. Od trenutka, ko je prestopila vaš prag, je iskana begunka.« Mariak jo oprezno motri: »Na vas čutim nekakšno magijo, ... Nekakšno, ki je ne znam določiti. O Ningejski rodbini ničesar ne vem.« Lina ravnodušno zmahane z roko: »Lahko ste brez skrbi, saj sem brez magijskega uka. Patrejam ne pristaja ukvarjanje z metanjem ognjenih krogel.« Han spusti pogled v tla. Vilinec grbanči čelo, kot bi premleval odmev Lininih besed in vrže pogled na belo palico: »Tole je verjetno umazano megšelemsko orožje za nečastno vojskovanje.« Han seže po palici in jo ponižno izroči vilincu, ki jo potežka: »Lahka je. Res napredno. Ko jo bomo razstavili, bomo našli protiorožje.« Han se nasmehne: »To upamo vsi, ki se nočemo utopiti v megšelemskem morju zla.« Čutil je, da besed ni izgovoril iz srca. Nekaj v njem se je lomilo. Ob pogledu na Lino začuti nekaj ... Zvedavo opazujeta hodnike, po katerih ju vodijo v jakilove prostore. Povsod stražijo nepremični gulethi. Začutita nedoločljivo mrazečo praznino. Mariak se kratko prikloni pred Almisom Forom: »Tukaj sta moški in ženska s pomembnim plenom in novicami.« Almis nagrbanči čelo: »Če sem prav seznanjen,« se jima posveti, »je smrtnik šelgeac Zeolije Han Zeolski, manj slaven sin slavnega in častnega očeta. Smrtnica je patrea Lina Ningejska, malce preveč predrzna gospodična Ningeje.« Mariak se kratko prikloni in zapusti veliko dvorano. Hanu ne uidejo gulethi v nišah. Zagotovo so pripravljeni na morebitno grožnjo. Almis vstane, sklene roke na hrbet in pristopi. Sinje oči izpod popolnoma belih košatih obrvi osredotočeno švigajo med enim in drugim gostom. Rahlo dvigne brado in se zapiči v Lenin ravnodušni pogled: »V vas čutim nekakšno magijo, nekaj ... Nedoločljivega.« Lena se je poskušala nasmehniti: »To mi je dejal že vaš rešmeag in zdaj povem še vam! Patrejam se ne spodobi igra z uroki. Kot bi ob pečeni zelenjavi vohali pečenko.« Almis ostane resen: »V tej dvorani je pomemben samo šelgeac Zeolski. Vi ste pravzaprav nepotrebno breme. Mogoče vas je imel s sabo zaradi zabave.« Han hoče nekaj reči, a ga vilinec utiša: »Zaznavam sledi nenavadnih naključij, vplivov in občutkov.« Lina se kislo nasmehne: »Mogoče bi bilo dobro, da prisluhnete Hanu.« Almis se strogo zapiči v Hana: »Res ste predrzni. Izjemoma naj vam bo,« ji nameni strog pogled in ogovori Hana, »ker sta prinesla megšelemsko nečastno orožje. Zakaj se vam zdi smrtnica potrebna?« Han pogoltne slino in tiho odvrne: »Brez nje ne bi prišel do vaših veličastnih dvorov in vam ne bi izročila,« spusti pogled na belo palico, »megšelemskega nečastnega orožja. Kot patrea in hči pomembnega carskega saoga zagotovo ve marsikaj o ustroju carstva.« Almis se zareži in sikne: »Ne zanima me ustroj megšelemske bolezni, temveč, kako to bolezen dokončno uničiti. Enkrat za vselej!« Lina navrže: »Vaše veličanstvo, Svetovno cesarstvo zlahka uničite že jutri, če imate na voljo kakšnih tisoč po tisoč gulethov in stokrat po tisoč aeralov z magijo, ki izniči kristalno moč.« Almis besno zarenči: »Predrznica! Kdo ti je dal besedo? Kristalna moč je tu zaradi človeških slabosti. Vilinci plačujemo kazen, ker smo mislili, da lahko smrtni vladajo svetu enako odgovorno kot nesmrtni. Na srečo se vaju bom jutri rešil. Naj se z vama ukvarja jakil Arimoe, ki je vsaj malo vajen smrtniške umazanije. Mogoče imate srečo,« se zapiči v Hana, »ker ga osebno poznate, mogoče tudi ne,« in mračno doda. »Odrešil me bo odločevanja o vajini usodi. Naj presodi, če sta sploh vredna vilinskega zraka,« se obrne in nejevoljno nakaže gulethom. Zaprejo ju v ločeni sobi. Gulethi ju spremljajo v dvorano, kjer je kraljevala okrogla plošča, obdana s kristali. Lina se spogleda z vilincem, ki zapiči palico v talni in kristal na vrhu palice zasije: »To je torej tevapat,« in se ozre proti Hanu. »Najbrž čaka, da stopiva na ploščo,« in skupaj stopita na nasprotni konec plošče. Vilinec jima ne posveča nobene pozornosti. Jakil Almis For vstopi v dvorano z uplenjeno kristalno sulico v roki. Spremlja ga nekaj vilincev in gulethov. Vkoraka na ploščo, se spogleda s Hanom, Lino in vilinec ob palici mu prikima. Dvorana izgine in v hipu se pojavi druga. Sijaj kristalov hitro pojenja. Amrokh Gideus osredotočeno motri oba gosta, potem se spogleda z Almisom, ki je videti bolj podoben Amrokhovem gulethu kot jakilu: »Patrea,« zapiči oči v Lino, ki mu seže v besedo: »Vem, kaj boste rekli in tudi vam povem, nimam pojma o magiji.« Amrokh se hitro spogleda z Almisom, nagrbanči čelo in glas dobi grozeč prizvok: »Enako predrzni. Govorite, ko vas nihče ne pozove k besedi. Mene ne morete prevarati! Han!« in se posveti Zeolcu. »V umrljivem telesu ljubke dame čutim sijaj zatabov. Čeprav se zna dobro skrivati, me ne more prevarati.« Han prebledi. »Vaše veličanstvo, kako ... Ne verjamem ...« zajeclja. Amrokh se spogleda z Almisom: »Tudi vi ste presenečeni! Od vseh bi morali še najbolj poznati vonj in barvo Megšelemskih umazanij. Svoje dni ste za Taraf pripravljali leceohe.« Almis se počuti osramočeno in pogoltne slino: »Čutil sem nekaj tujega, motečega, a nisem ... Magija zatabov ... Ne vem. Kako je lahko tako potuhnjena in predrzna?« Han presenečeno odkimava: »Lina?« Lina naredi zmeden izraz: »O kakšnih zatabih govorita? Meašiki in basilea vplivajo na vse modrokrvne. Tako zagotavljajo red in delovanje ogromnega cesarstva. Ne morete vseh preko Zidu kar povprek obsojati.« Han se ji postavi v bran: »Prav ima. Videl sem vplive njihove magije. Ljudi si trajno podredijo brez nasilja. Zgolj z vplivanjem na čustva in čutenje prej zagrizene sovražnike preobražajo v zveste in učinkovite podložnike. To je po mojem mnenju hujša grožnja od kristalnega orožja. Videl sem, kaj ti vplivi naredijo ...« Amrokh ga prekine in grozeče dvigne glas: »Utihnita, dokler vama ne dam besede! Znam ločiti vplive od aktivne moči,« in se zapiči v Lino: »Draga patrea, od tod ne prideš živa. Precenjevala si svoje moči in podcenjevala moje,« in pokaže prstan z žarečimi kristali. »Tole zagotovo poznaš in vedela si, kam greš. Si predrzna, neumna ali kar oboje?« Han obnemi. Vilinec iztegne prste. Tehagaci s sibetom žarijo. Almis zaprepadeno zre izmenično v Amrokha, Hana in Lino. Amrokh jih zmagoslavno ošine: »Vam je snedlo jezike?« in se zareži. »Seveda! Lakoši so vas objezičili!« in proti presenečeni Lini uperi sibet s sijočimi kristali. »Izpovej ime kerkeša v sebi! Katera zver je obsedla ljubko krhko telo? Olajšaj si smrt. Obljubim ti hitro pot. Zagotovo je kerkeš, kajti damejah ni toliko neumen, da bi si upal pred tehagace,« mu nasmeh razširi obraz. Lina ohrani mirno kri: »Oprostite, ne vem, o čem govorite? Kakšen kerkeš neki? Mislite, da bi vam kerkeš prostovoljno dostavil orožje, do katerega se sami ne morete dokopati brez znatnih žrtev? Han Zeolski je bil dragocen osebni damejahov ujetnik in brez moje pomoči bi še zdaj bil ... ujetnik. Ne razumem vaših nerazumnih obtožb tega hokus pokusa s kristali.« Amrokh se še kar smehlja: »Te vaše kristalne palice ne potrebujem več, vendar hvala,« se spogleda z Almisom in se ji znova posveti: »Zakaj se delate neumno? Vaša kristalna magija je neškodljiva, saj sem uspel izdelati na kristalno magijo odporne gulethe. Na Almandri ste zmagali, ker prijatelj Almis ni imel teh gulethov. Kmalu jih bo imel in to je začetek konca vašega carstva.« Lina pokaže sled nasmeška, kot bi jo Amrokh nekako zabaval: »Te vaše orožne stvari me ne zanimajo. Presenetljivo malo hvaležnosti izražate za dobljeno. Ti kristali ... Tehagaci in sibeti, vidim samo en sibet in ne vseh treh, delujejo samo skupaj, v rokah posebnega smrtnika iz Onostranstva. Tega se učimo vsi vageameji. Te dragocenosti niso namenjene vilinskemu čaranju. Sam El ve, kaj se zgodi, če se njihova moč vpreže v vilinsko magijo.« Han je zakopal glavo med dlani. Lini se še sanja ne, kako nevarno je tako odkrito nasprotovati vilinskemu jakilu. Tudi Almis je zgroženo odkimaval. Amrokh se ne neha smehljati: »Kar veliko predrznosti kažeš. Nekoč je zeolska patrea Lena, kako podobni imeni imata, kazala enako predrznost. Je to kakšna bolezen med ženskami? Kristali ne lažejo. Zadnjič te vprašam kerkeš, predstavi se!« se zresni in dvigne glas. Lina ležerno odvrne: »Mogoče bi morali potrkati.« Amrokh skoči na noge in Lino objame mavrični preliv. Han želi nekaj reči, a samo zavzdihne, ko mu Almis odkima. Sijaj kristalov je vse močnejši. Lina dvigne brado in kljubovalno zre v Amrokha: »Kje je ta vaš kerkeš? Ste prenežno potrkali?« Grimase napora se zarežejo Amrokhov obraz. Mavrični preliv je vse svetlejši, zasliši se prasketanje strel. Han brez besed okamnelo zre v mavrični preliv. Amrokhov obraz prehaja iz zmagoslavja v jezo. Tehagaci močneje zasijejo in mavrični sijaj izgine. Lina se ne neha smehljati: »Ste kaj ugotovili?« izzivalno dvigne brado. Amrokh nekaj trenutkov molči, jeza se meša z razočaranjem. Namigne gulethoma na vratih in v sobo vstopijo malce drugačni gulethi: »Proti tehagacem le nisi odporna.« Almis odsotno zre predse, Han se hitro odzove, zbere pogum in skoči na noge: »Kaj boste z njo?« »Kaj? Tudi tebe bi moral zraven dati. Samo iz spoštovanja do očeta te ne bom vrgel s stolpa,« in namigne gulethom. Lina se nasmehne Hanu in brez besed sledi okretnim umetnim bitjem. Han se sesede v stol. Amrokh se spogleda z Almisom: »Veš, kaj si pripeljal v Mealkud?« Odsotno odkima in pomisli na tehagace in sibete. Lina ima prav. Dragocenosti so namenjene posebnemu smrtniku. El ve, kaj se bo zgodilo, če bo s tem čaral vilinski mag? Kaj je v njej? Ta mavrični ovoj ... Amrokh ga obudi iz trenutkov razmišljanja: »Vede ali nevede si pripeljal novo vrsto megšelemskih stvorov. Na zunaj je prisrčna patrea, a znotraj je stvor iz nedrij Megšelema, ki se je sposoben ob pritisku moje magije preprosto razpršiti in potem sestaviti. S čim podobnim se še nismo srečali. Poslal jo bom rešgeji in naj se še drugi jakili seznanijo z novo vrsto megšelemske grožnje. Naj se prepričajo, da je konec tisočletnega spanca.« Almis oprezno doda: »Ker je prišla po svoji volji, je to verjetno znak, da so pripravljeni na vojno. Han se najbrž niti za hip ni zavedal, kaj ima s sabo in ji je služil za pretvezo. Ljudje so tako šibki. Ni čudno, da tako hitro podležejo megšelemskemu zlu. Ne bi ju smel pustiti v Mealkud, golemi na zidu bi ju morali scvreti. Moja napaka,« in trpko pribije. »Še sreča, da se ni izmuznila. El ve, koliko je še takšnih stvorov ...« Amrokh se zareži: »Ne! Prav, da ju nisi scvrl. Pravzaprav imamo srečo, ker si oba pripeljal k meni. Zdaj vemo, kaj nas čaka. V rokah imam argument, da se Mealkud končno zgane in počisti svet.« »Zakaj?« vskoči Han. Oba vilinca se presenečeno zazreta vanj: »Kako to misliš ... Zakaj?« Han ju odmerja: »Za vsako dejanje obstaja motiv. Zakaj bi se nov megšelemski stvor šel izpostavljat? Lina, če je to, kar trdite, zagotovo ve za tehagace in sibet. Ve, kaj jo čaka. Torej je na mestu vprašanje, zakaj?« Amrokh odvrne: »To bomo ugotovili pri rešgeji. Končno premik z mrtve točke in zajetje Line je prvi znak.« Han se zamisli: »Kje sem jaz v tej igri? Brez nje se ne bi prebil niti iz Ningeje.« Almis se nasmehne: »Res ne veste, ali nočete vedeti? Za prehod do in preko Zidu je potrebovala dovolj pomembnega spremljevalca. Je kdo pomembnejši od šelgeaca Medalarja in Zeolije? Svoji pomembnosti se zahvalite, da boste naš gost.« Han trpko odvrne: »Mislite reči, vaš ujetnik?« Amrokh dobrodušno doda: »Tu ste gost. To imejte za srečo, saj bi z manj pomembnim smrtnikom ravnali precej manj gostoljubno. Najino zadnje srečanje se sicer ni končalo preveč prijateljsko, a boste kot moj gost do konca vojne v varnem zavetju najmočnejšega mealkuda. Na ruševinah starega sveta bomo potrebovali vladarje in za prihodnji Medalar pod blagodejno zaščito Arimoje ste idealna rešitev.« Tik pred zatonom kapitalizma in zahodnih liberalnih demokracij se je zdelo, da so absolutni zmagovalci zgodovine. Velik del sveta je po tridesetih letih brez kriz, ki so se od začetka 21. stoletja pojavljale skoraj vsako desetletje, zaživel v iluziji, da je družba našla formulo za znosno rast. Na nafti temelječe industrije so se preoblikovale in kapital je zajahal na zelenih tehnologijah. Globalno segrevanje je kazalo znake upočasnitve, različne tehnologije so omogočile nadzor nad ekstremnimi vremenskimi pojavi. Elite so živele v prepričanju, da je pred njimi obdobje neprekinjene rasti. Potem pa se je iz nič pojavila omrežna kriza. Izpadi sodobnega storitvenega omrežja so pokazali, kako občutljiva je trenutna ureditev. Nihče ni slutil, da je omrežna kriza glasnik nečesa hujšega ... V Ljubljani, 1. 5. 2149 Dr. Peter Kolman 24. Samo vaba je Veskot en'takeš at bešin en'veskot bakes. Strah pred koncem je lahko strah pred novim. Berta neprizadeto ogleduje organiziran nered Markovega malega stanovanja. Čeprav ni prvič pri njem, vedno začuti tisto utesnjeno kaotičnost. Sama živi v hiši z obširnim vrtom, zato ji ta luknja predstavlja neverjetno utesnjen prostor. Pomisli na kaos njegovega šolskega kabineta. Marko je pač ... Marko. Marko na mizo brez prta postavi dve skodelici, vanju postavi filter vrečko, zalije z vrelo vodo in se kislo nasmehne: »Sprijazniti se moraš z zbirko E-jev. Vedno imam občutek, da si malce klavstrofobična.« Berta mu vrne nasmeh: »Navajena sem na več prostora.« Marko skomigne z rameni: »Po ženini smrti mi zadostuje ta luknja, kot praviš stanovanju. Raje sem pomagal hčeri, da se je postavila na noge. Saj veš, kakšna draginja je v Ljubljani.« »Nine nisem videla že od diplome. Je še z, kako mu je že ime? Ernest? Enej?« »Enej. Rešujeta težave z njegovo neplodnostjo. Zdravljenje kar dobro napreduje. Sreča, da imata odlične plače in si lahko privoščita. Še včeraj sva se slišala.« »Vsaj nekaj dobrega.« Marko olajšano doda: »Na srečo,« in odločno doda. »No, najbrž nisi prišla zaradi klepeta o družini.« Berta odkima: »Moram res sama tja?« Marko se nasmehne in položi dlani na bedra: »To te torej muči? Saj ne boš dolgo sama. Samo še nekaj drobnarij uredim in pridem za tabo.« Berta mehko prikima, čeprav se ji v grlu naredi cmok nelagodja. Aganeal v njej slabo prenaša pot v Drugotnost. Čuvaj Knjige naj bi Tja potoval samo ob posebnih okoliščinah, zato telo slabo prenaša takšne izstope in vnovične vstope. Zrcalna osebnost v Drugotnosti je drugačna in po vsakem prehodu je vsaj še dve uri nemočna. V času adaptacije je popolnoma odvisna od Marka. »Vseeno ... Upam, da ne boš predolgo.« Kristali zažarijo in Berta med recitiranjem uroka izgine. Marko globoko vdihne in sam zase zašepeta: »Čaka me delo. Najprej nujni obisk. Moram se dokončno prepričati.« Boris presenečeno zre v bivšega profesorja zgodovine. Nikoli ni prišel na obisk. Kaj ga je prineslo? Veselo ga ogovori: »Dober dan! Tole je pa presenečenje. Kje je Berta?« veselo vpraša in ga povabi v predsobo. »Odšla je. Sicer se s temi potovanji tja in nazaj ne zabava, a tako je,« in odloži klobuk, »ostala sva sama in nimava izbire,« se sezuje, si nadene ponujene copate in sledi v jedilnico. »Uboga Berta. Vem, kako jo te poti izmučijo. Boste kaj spili?« Marko negotovo odvrne: »Kakšen sok. Ne trudi se preveč, saj ne bom dolgo.« Preden položi kozarec soka, sebi odpre pivo in sede naproti: »Kaj vas je pripeljalo? Tukaj niste čest gost.« »Težave, kaj pa drugega. Ampak najprej lepše stvari. Kako je s poroko?« »Napredujemo. Nisem vedel, da je to takšen ceremonial. Ukvarjanje s Konzulatom in vilinci je proti temu mačji kašelj.« Marko se kislo nasmehne: »Postal boš zet prihodnjega predsednika. To zahteva določen ceremonial.« »Če bo izvoljen. Lucija ni posebej navdušena. V primeru izvolitve bo imela še več politika in še manj očeta. Je prišlo v Drugotnosti do kakšnih težav?« Boris zoži pogled. Marko veselo odvrne: »Ne. Zakaj tako misliš?« Boris nagrbanči čelo: »Ker me previdno tipate. Hitro zaznam vsak poskus pentljanja po glavi. Kaj se dogaja? Čutim, da je nekaj ...« Besede odplavajo v napeto tišino. Marko se napne: »Ah, samo moja navada. Vedno hočem pokukati v sogovornikove misli.« Boris ne neha z mrščenjem: »Tega včasih niste počeli.« »Mogoče sem,« in potegne obrvi skupaj, »pa nisi opazil. Pustiva to,« zamahne z roko. »Oglasil sem se, preden grem tja. Berti sama je nesrečna in jo hočem čim prej odrešiti samote, čeprav je obkrožena z edamiti. Saj je v dobrih rokah, a vendarle. Nekaj moram predelati s tabo.« Zavlačuje ... Boris nejevoljno odvrne: »Pemej?« Marko prikima: »Vedno se vračam nanj. Samo Pemej nevtralizira moči zatabov in prekine,« a mu Boris seže v besedo: »Glede Pemeja sem že rekel vse. Res morava znova čez to?« Marko nestrpno nadaljuje: »Pemej,« a Boris mu je znova segel v besedo: »Ne! Pemej je samo ena od možnosti. Zakaj zdaj o tem? Imate mogoče dragocenosti, ki si jih je vilinec prisvojil? Če ne, je to nepotrebna debata.« Marko nekaj trenutkov okleva in odkima, Boris strogo nadaljuje: »Torej zaključiva o tem. Zakaj ste sploh prišli?« rahlo dvigne glas. Marko presenečeno razširi oči: »Zakaj?« Boris zoži pogled: »Nikoli še niste prišli na obisk. Saj ne, da niste dobrodošli, a tudi ob nujnejših zadevah se niste osebno oglasili. Vedno smo se dobili pri Berti. Zdaj ste Berto prvič, odkar to traja, poslali tja. Kako pripravno. In zdaj želite premlevanje že premletega.« Marko nekaj časa zre v Borisa: »Moram se prepričati glede Pemeja. Če predte postavim tehagace in sibet, boš izvedel Pemej?« Boris vzdihne: »Če ... « »Rad bi vedel, pri čem sem, če ti jih priskrbim.« Boris mračno odvrne: »Debata je nepomembna, ker nimate dragocenosti. Naj še enkrat ponovim. Samo za vas,« in stiša glas. »Ne verjamem, da je svet, kakršen je, vreden reševanja na takšen način. Vse bolj se mi svita, da je rešitev drugačna. Včasih jo začutim, a mi spolzi iz misli. Jo bom že ujel! Vilincu sicer ne zaupam, a kaj, če mu grem naproti in mu izročim še sibeta?« in iz žepa potegne oba prstana. Marko razpre oči in usta se mu zaskočijo. Boris nadaljuje. »Ste pomislili, kaj bo, če vilin uporabi meni namenjene dragocenosti? Saj to je njegov namen, sicer ne bi imelo nobenega smisla, da vas je prevaral in vam jih izmaknil izpred nosu. Kaj se zgodi, če dragocenosti procesira vilinska magija? Poznam Amrokhove želje. Svetovna vilinska oblast in podobno. Saj gre samo za moč in oblast.« Marko zadrži dih in zoži pogled: »Amrokh se ne bo zlahka ločil od dragocenosti. Še zlasti, če mu ne morem zagotoviti Pemeja. Vilinca ne morem pretentati.« Boris je zaznal v Markovih mislih neko čudno nestrpnost, skrivanje in celo sled strahu. Prišel je po odgovor, ki ga ve. Zakaj? »Zakaj potrebujete zagotovilo? Izmikate se odgovoru.« »Pred naslednjimi koraki se moram popolnoma prepričati. Praviš, da so alternative. Res je, tudi sam jih poznam. Kakšna od njih je silno neprijetna in se mi upira.« Nekaj skriva. Išče opravičilo. Zakaj? »V tej vojni smo vsi soočeni z neprijetnimi odločitvami. Reševanje težav s kramljanjem za mizo se je izteklo. Zdaj je čas pomikanja figur in Pemej ni ena od rešitev.« Ne, ne bom drezal globlje. »Res je,« odvrne oprezno in odloži napol izpraznjen kozarec in vstane. »Torej si popolnoma odločen. Škoda. Amrokh se brez zagotovila ne bo ločil od dragocenosti. Kaj bo storil, če dobi še tvoja sibeta,« spusti pogled na Borisovo razprto dlan, »ne morem ugibati.« Boris se kratko nasmehne, zatem mračno pribije: »Dajte no! Oba veva, kaj hoče vilin in kaj bo s tem storil. Lasti si nekaj, kar ni njegovo in do česar se je dokopal s prevaro. V zapisih je nekajkrat zapisano, da gre za artefakte, ki jih lahko uporabi samo smrtnik Onostranstva, torej nekdo iz našega sveta. Zakaj bi vilinci kaj takšnega zapisali, potem pa se pojavi vilinski jakil, ki se požvižga na to? Dajte no! Kdo koga vleče?« Marko znova zazna sled kristalne magije. Hoče nekaj reči, a molči. Hitro se poslovi: »Bom videl, kaj lahko storim. Mogoče se premisliš. Upam, da bodo priprave na poroko uspešne. Če ne prej, se vidimo na poroki.« Boris se nasmehne: »Zagotovo. Samo že zdaj vas opominjam, da se tam vzdržite magije, ne glede na to, koga začutite ali vidite. Isto velja za gospo Berto.« Zatem se hladno rokujeta in Marko mu pomaha iz avta in potegne. Borisa prešine ... Ta obisk je bil popolnoma nepotreben. Kaj ga žre in kaj skriva? Nekaj pripravlja za mojim hrbtom. Mogoče sem storil napako, ker nisem pogledal globlje v njegove občutke. Dajmo času čas. Borisu v tej evforiji priprav na poroko dobro dene malce samote in predvsem odklop od Drugotnosti. Vsakdo potrebuje občasno malce miru in tišine, brez zunanjih dražljajev in hrupa okolice. Marko in Berta sta tam že poldrugi mesec in se še nista javila. Verjetno je vse OK. Čez deset dni bo prvi krog volitev, potem pa čez mesec dni poroka. Kako bo čas hitro smuknil mimo ... Po dolgem času vklopi kanal poročil. Vsakodnevni posnetki demonstracij in nasilja v Bruslju in mnogih drugih mestih mu že presedajo. Vladajoče elite v Svetnikovih nastopih čutijo grožnjo svojim monopolom in finančnim ozadjem. Levičarji ga zmerjajo za fašista, a za desničarje je komunistični agitator. V poročilih neprestano lajnajo njegovo »destruktivno vlogo« pri padcu vlade. Na vseh soočenjih vsi tekmujejo, kdo ga bo trše napadel in kot ubran zbor lajnajo razloge za zavračanje koalicije z njim. Kdo je kerkeš v Svetnikovi bližini? Nikakor ne morem odstreti nevidnega plašča energij zatabov v njegovi okolici. Vedno, ko poskušam pokukati skozi te meglice, se mi izmuzne. Ob misli, da ga obkroža skoraj ves megšelemski dvor, ga kar malce stisne. Za hip si prikliče v spomin prastaro besedilo: Elejla en'ketir Megšelem tec en'šacon šecep, Šelih damejah lek tek šezakah en'mogos selid en'Jered, lek tek en'tahmeš Taraf, En'zaladh kerkeš en'zaladh datothes en'zimeraheth zatabim, En'viliap tetov at asekac tario en'ibatoc mogos, Asmodel en'japohim morak, Meririm en'šatagbešazim jesodeg, Seth Ureus, en'rarih Abadon, En'vesae Hopag, Apofis Sekhmet, Astaroth En'lamak, Mammon abadon, Behemoth En'elem Tagag, Šabedakon at en'zaladh en'najit kerkeš, Kopet lei heag en'dehab hudath duvik zeath et rugobim vikemakoc lei eac en'kuadilah. Le en'tasak at Satan le en'tesegea en'Labu melekah. Elejla, krona Megšelema, sijajni dragulj praznine, Dva Damejaha, vsak za eno luno, za en steber Tarafa, Sedem kerkešev, sedem strastnih moči zatabov, Šest jih vstalo ob dvojni luni, Eden, skriti, bo do konca časov, Asmodel, Podboji Smrti, Meririm, Vodnjaki brezna, Seth Ureus, Abadon dna, Jama Zavrženih, Apofis Sekhmet, Astaroth, Propad, Mammon, Brezno, Behemoth, Svet Ukletih. Skrivnost je Sedmi, skriti kerkeš. V eni obliki je Satan, v drugi Čarovnik obsedenosti. Za prevod se zahvaljujemo dr Mary Smith (The Anicent wisdom from The Otherworld pg 112 –– New Academy 2124) Kdo od teh je Sandra? Kdo je tisti nesrečni otrok, ki sta ga Marko in Berta pokončala pri reševanju župnika? Pa Lolek? Kdo sta Apofis in Seth? Še en manjka ... Na koncu pride še skriti kerkeš. Znova kažejo predvolilni zbor. Ujame del Svetnikovega govora: »... Evropa postaja slepo črevo razvoja. Vodilna politika ni več v službi volivcev, kajti četrtinska volilna udeležba ni samo nezaupnica politikom in politiki obče, temveč je klofuta evropskim institucijam. Tisti na vrhu so pozabili, na čigavih ramenih so na položajih ... Tisti spodaj so se naveličali volitev, kajti njihov glas se vedno izgubi v žrelu kravjih kupčij ...« V ozadju se razlegajo kriki zamaskiranih aktivistov: »Prepovejte mu kandidaturo! On in njegovi podporniki so smeti! Odstranimo smeti! Prepovejmo jih! Dol s skrajneži! Še je čas za prepoved!« Kamera se posveti zamaskirani mladenki, ki razlaga, zakaj je treba Ljuba Svetnika odstraniti. Kmalu preklopi na filmski kanal in si najde primerno filmsko zabavo. Četrt ure politike zadostuje tudi najodpornejšim. Kako lepo je izpreči od Diluala. Upam, da ima Aecij vse pod nadzorom in Marko preveč ne robanti. Znova se spomni na njegov nepotrebni obisk. Kot se je želel o nečem prepričati. Zakaj je hotel tako očitno tipati po mojih mislih? Kaj, če mu dam sibeta? Ju bo predal vilinu? 25. Eni v ječi, drugi na begu Elah tatep sašoeš lematej en'leat tek taje. Bog vas ljubi, čeprav ga vi ne. Han pred mrežo kratko ošine negibne gulethe in se posveti ujetnici: »Kako to prenašate?« Lina se kislo nasmehne: »Je to vilinski način zahvale?« Han spusti oči v tla: »Saj se bo pokazala resnica. Mora se. V teh časih morajo biti še posebej previdni.« »Vi ne spite v mrzli celici. Ti sijoči kristali nikoli ne ugasnejo.« Han pordi od zadrege in na srepo preleti žarko sijoče kristale. Čeprav je celica precej velika, pravzaprav za zeolske razmere naravnost razkošna, gre še vedno za celico: »Vam kaj prinesem?« Lina se zahihita: »Ključ od celice. S svojim praznim strahom me zabavajo. Čisto pravi vilinec, verjetno nekakšen ječar, me je opozoril, da je celica narejena za zveri. Pomislite, patrea se v Melakudu tretira kot zver. Sem podobna zveri?« in ga ošine s sinjimi očmi. Han v lesku prepozna nekaj vilinskega. Uide mu nasmešek in odločno doda: »Ne morejo tako ravnati z vami. Šel bom do Amrokha.« Amrokh se glasno reži. Han pred njim se živčno igra s prsti in ponižno vpraša: »Kaj je smešnega pri moji prošnji?« Vilinec se zresni in vanj zapiči sijoče sinje oči: »Očitno vam je zmešalo glavo megšelemsko bitje v mesnati lupini prisrčne in privlačne ženske. Vaši občutki so, milo rečeno, precej kompromitirani. Razumljivo,« se nasmehne. »Ljudje ste neodporni na megšelemske zvijače, zato se jim hitro podredite. Ne zamerim vam. Na svetu ste tako kratek čas ...« Han se za hip izpraša in oblije ga privrženost ženski, ki ga je varno pripeljala do Zidu. Gre za kaj več od hvaležnosti? Iz razmišljanja ga potegne vilinčev glas: »Lina Ningejska mora na rešgejin dvor. S tem scvrem dva orka na mah. S predajo dragocene ujetnice, nove vrste megšelemskega stvora, bom poudaril zvestobo kroni, si povrnil nekaj omajanega zaupanja in pridobil dragoceni čas. In, enako pomembno, z nadlogo se bodo ukvarjali drugi. Osvobojen bom vsakršne odgovornosti. Če jim na dvoru spodleti, potem,« in besede izpuhtijo v nerazločnem mrmranju. Han stisne ustnice. Nekaj časa z očmi bega po veliki sobi z gulethi v nišah in mirno odvrne: »Kljub vsemu se znova vračam na začetek. Kakšen motiv je pred vas pripel patreo Ningejsko? Zakaj bi se pustila ujeti in tvegala izdajo skrivnosti Carstva? Vaša milost, pri tej zgodbi manjka najpomembnejše, o čemer sem že govoril,« in rahlo dvigne glas. »Motiv.« Amrokh zdolgočaseno prhne: »Tudi lakoša ne sprašujemo o motivu, zakaj je ugriznil gospodarja. Vaša patrea je neškodljiva zaradi kristalov, ki nevtralizirajo energijo zatabov. Do jutri zvečer bom imel varno kletko za prevoz in rešgeji bom v dar primaknil še desetino svojih novih gulethov. Almis ima verjetno prav. Kmalu se bo začelo. Imate še kaj za dodati? Čaka me delo.« Han odkima in zapusti sobo. V sebi premleva Amrokhove besede. Nesrečna Lina bo nekakšen dar, ki ga bo Amrokh zavil z desetimi posebnimi gulethi. Kako ganljiva poteza. Koga želi novopečeni jakil preslepiti? Artus Orwen si zadovoljno mane dlani. Njegove in škratje medreje brez odpora hitro napredujejo. Kleo na reliefni zemljevid postavi zastavice s svežimi položaji prodirajočih medrej: »Vilinci so izpraznili prostranstva Aldeške marke. Prejel sem sokola iz Zimnika. Mesto se je pripravljeno predati in postati del cesarstva.« »Zimnik,« Artus zašepeta. »Mesto se pravočasno prilagodi okoliščinam. Odgovori jim,« se zadovoljno nasmehne. »Jakil Artus Orwen sprejema pogoje. Mesto je polno prilagodljivih ljudi, točno takšne potrebujemo za naše podvige. Oelegepata bom imenoval za malahida.« Kleo presenečeno zastane: »Malahida? Še pred mogosom se je bratil z gozdnimi vilini.« Artus zadovoljno sklene dlani na hrbtu in se razposajeno zaniha s pet na prste in nazaj: »Mož je praktičen in pragmatičen. V divjini potrebujemo točno takšne, praktične in pripravljene na poslovno sodelovanje.« Kleo odvrne: »Upam.« »Moj dragi majordom, ne bodi tako čemeren! Aldeška marka bo kmalu naša. Dežela je precej slabo poseljena. Pripeljali bomo ljudi z vzhoda in ji vrnili nekdanji blišč. Ob koncu vojne sezone se bomo poročili in poskrbeli za dediče veličastnega mealkuda Akros.« Enej popolnoma izgubi občutek za čas. To se je zgodilo že prejšnjič. Zbere svitke, ki so mu pomagali pri izračunih za prejšnjega mešaraha. Pred sabo razpostavi najpomembnejše papirusne liste in preračunava. Odkimava: »Nekaj manjka. Te številke se ne ujemajo,« in upre oči v lebdeče večne luči. Hitro je rekonstruiral izračune, vnesel znane nove spremenljivke in račun se nikakor ne izteče. »Obratna vrednost etrske napetosti ... Da vidimo še s temeljnimi frekvencami in primarnimi konstantami ...« in se prime za glavo. Ne glede na to, kakšno frekvenco vnese, vedno dobi negativno vrednost. Živčno, kolikor je vilinec lahko živčen v človeškem pomenu besede, hodi okoli velike mize ... »Ob upoštevanje osnovnih konstant Fearig Edanima vedno dobim negativne vrednosti ... Kako?« Znova preveri vhodne vrednosti tehagacev in sibetov. Ponovi vse izračune. Znova položi glavo med dlani in glasno zaječi: »Zakaj ni rešitve? Katera spremenljivka preprečuje prehod energij?« Znova sunkovito skoči na noge, naredi nekaj krogov, obstoji, se uzre v najbližjo luč in zašepeta: »Tehagaci in sibeti ob teh energijah ne zadostujejo ... Še nekaj mora biti, še nekaj ...« Slabo vzdrževana postojanka je kljub zobu časa še vedno mogočna gradnja. Silhueta stolpa se ponosno pne proti nebu. Gradnje nekdanjega cesarstva so bile ustvarjene za večnost. Med vilinci se zaslišijo vzdihi olajšanja, ko zagledajo silhueto Zidu. Rešitev je v dosegu. Hitrost umika se je izplačala. Lin z njimi ne deli navdušenja. Nejevoljno opazuje gozd. Pridružita se mu Arcus in Eldar. Tedaj se razleže krik: »Tzevogi! Tzevogi!« Lin sunkovito obrne glavo proti vzhodu in kri mu zaledeni. Eldar izdihne: »Pa so tukaj.« Vilinci se hitro razporedijo in v nebo uperijo loke z uročenimi konicami. Oddaljene silhuete so vse bližje. Lin se spogleda z Arcusom in Eldarjem: »Zdaj bo.« V rokah se mu nabira pot. Arcus preprime čarovniško palico in umiri dihanje. Eldar izvleče meč in malce negotovo zre v nebo. Gozdarji pohitijo proti zavetju grmovja in lokostrelci uperijo puščice v nebo. Temne silhuete so vse bližje in nekako kilometer stran se spustijo tik nad tla. Lin se spogleda z Arcusom: »Kaj počnejo?« Arcus skomigne z rameni: »Ne smejo nas zmesti.« Zmaji z jezdeci so vse bližje. Vilinski jamiti delijo še zadnje ukaze. Poskušajo miriti vznemirjene pleade, ki čutijo prihajajoči megšelemski vihar. Tedaj ga zagledajo. Linu zaledeni kri v žilah. Arcusa objame nekakšna paraliza. Eldar apatično povesi meč. Med vilinci se razleže mrmranje, kolena postanejo mehka, volja se topi in prekrije jih koprena strahu. Jezdecu na najbližjem tzevogu zasije ognjeni meč. Namesto obraza se razplamtijo ognji. Lin šepetaje zajeclja: »Meri ... Meri ... rim ... Meririm ...« Arcus se izvije iz paralize in stisne ustnice: »Ni lepšega od legendarnega ognjenobraznega kerkeša.« Vilinci so na robu panike. Tzevogi so vse bližje, groza Meririma pritiska. Tedaj pa ... Tzevogi v nizkem letu preletijo paralizirane vilince. Meririm pristane dobrih sto metrov stran in skoči na travnata tla. Z ognjenim mečem zamahne in poseka bližnje grmičevje, vse okoli njega se posuši in sprhni. Obdaja ga izparina smrti. Arcus s potnimi rokami stisne palico. Kristal na vrhu zažari. Najprej se na Meririma poženejo gozdarji. Uprejo se strahu, razjahajo in se silovito poženejo v boj. Kerkeš dvigne meč. Gozdarji se silovito zaletijo v nevidni mehur okoli Ognjenobraznega, sila magije jih odbije in pomeče po tleh, polnih prahu sprhnelega rastja. Lin zakliče: »Ne bojte se! Saj je samo kerkeš!« Meririm proti gozdarjem, ki se poberejo na noge, uperi plameneč meč: »Junaki zbrani, vsi s polnimi hlačami!« Lin pogleduje proti drugim vilincem. Čuti pojemanje bojne vneme. Marsikomu to ni prvo srečanje s strašnim Meririmom. Njegovo najhujše orožje ni ognjeni meč, temveč magija, ki ubije voljo do boja. Pleadi postanejo neobvladljivo nemirni. Glasno hrzajo in se poskušajo ritensko umikati. A prostora za umik ni. Grmičevje bodičnice s strupenimi trni je zgoščeno ravno ob tem delu poti. Meririm je natančno načrtoval svoj napad. Naprej ne morejo, nazaj tudi ne. Gozdarji panično stečejo stran od pošasti. Brez besed zajahajo konje in se poskušajo izvleči iz pasti. Arcus zakliče: »To ognjenobrazno zver bom osebno pokončal!« pomežikne Linu in usmeri palico proti kerkešu. Meririm lahkotno zaplava pred Arcusa. Plameni obraza zasijejo in spregovori: »Arcus ...« Vilinci se nagonsko začnejo umikati proti Zidu. Najprej urejeno, potem pa se umik sprevrže v panični beg. Meririm se zareži in z zamahom meča pokosi nekaj najbližjih vilincev, ki se spremenijo v zoglenele kupe prahu. Jata tzevogov se vrne in se zapodi nad bežeče vilince. Goblinski jezdeci zasujejo vilince z uročenimi puščicami. Vilinci poskušajo streljati na napadalce in se izogibati ognjeni ujmi. Lin nameri na najbližjega tzevoga in izstreli puščico. Z grozo ugotovi, da se puščica odbije od nekakšnega uročenega polja. Komaj se izmakne ognjeni krogli, a mnogi vilinci niso imeli te sreče. Ozre se proti Arcusu, ki se sooča z Meririmom. Bolj zase zašepeta: »Oprosti,« in še pospeši dir vilinskih konjenikov: »Umik! Hitro proti zidu! S polno hitrostjo! Ne ozirajte se nazaj!« Eldar z gozdarji sledi vilincem. Jata tzevogov znova napade bežeče vilince. Tisti peš tečejo, kolikor jih nesejo noge. Iz oddaljenega gozda prihrumijo ognjene kočije. Proti bežečim vilincem usmerijo svoja nenavadna kopja in začnejo izstreljevati magične krogle. Nesrečne konjenike neusmiljeno kosijo ognjeni izbruhi mednje padajočih kristalnih krogel. Lin kriči: »Hitreje! Hitreje!« Odrešujoči zid je vse večji. Tedaj se odprejo velika vrata in ven pritečejo ogromni golemi. Bliskovito stečejo proti ognjenim kočijam in jih zasujejo s sijočimi izbruhi magije. Lin se nasmehne: »Vse se plača, vse se vrača!« Tzevogi silovito naskočijo goleme, ki so zanje precej trši oreh od vilinskih konjenikov skoraj brez magičnih sulic. Golemi se hitro prerazporedijo in vrnejo ogenj nebeškim plenilcem. Konjeniki zdrvijo skozi velikanska vrata, tzevogi si ne drznejo prečkati mogočnega zidu in ostanejo zunaj dosega golemov na obzidju. Na drugi strani se Lin in Eldar najdeta. Oba sta zadihana. Eldar skrušeno lovi sapo: »Arcus ... Še vedno je z Meririmom.« »Še vedno čutim odmev Meririmove paralize. Groza. Veliko močnejši je kot zadnjič. El nam pomagaj, če se pojavi damejah.« »Kdo bo pomagal Arcusu?« »Če je pameten, bo izginil s portalnim urokom in nas čakal pri Amrokhu.« Eldar skrušeno odkima: »Naj se uresniči.« Arcus in Meririm krožita en okoli drugega. Meririm se zareži: »Ti si pa iz tršega testa od teh črnokožcev. Lepo je srečati starega znanca.« Arcus odbije ognjeni meč: »Ne verjamem, da sva se kdaj srečala.« Meririm se zakrohota: »Misliš?« in ognjen obraz se spremeni. »Gospod Marko Lesnik, v nekem drugem svetu ste bili moj profesor zgodovine.« Arcus zastane in zaječi: »Sandra ...« 26. Prelitje vesolj Jesodeg en'megošes mikomeha aezeg jesodeg en'jazog rugob. Neskončno veliko ljubezni zavzame neskončno malo prostora. Prostor zapolni Lučkin glasni krohot. Solze ji stopijo na oči in ena od njih spolzi do zgornje ustnice. Z jezikom jo oblizne in okusi njeno sol. Boris potrpežljivo čaka, da jo mine napad smeha. Zariše se mu drobna sled nasmeška. Končno se neha smejati in se mu obesi okoli vratu: »In odločil si se za Loleka. Res si slika. Nisem si mogla kaj, da malce ne pokam od smeha. Kdaj si se odločil?« Skomigne z rameni: »Kaj pa vem? Zadnjih nekaj dni sem razmišljal in se odločil čisto praktično. Zagotovo bo prišel ob Veroniki in Heleni, in če že bo tam, naj bo koristen. Imejmo vse skupaj, v paketu.« Lučka zoži pogled: »Zakaj tako misliš?« »Kot prvo, časa je zmanjkalo in kot drugo, z Veroniko nekako hodita en okoli drugega kot mačka okoli vrele kaše, oziroma kot vrela kaša okoli mačke. Ker si se odločila za Veronikino bestico Heleno, naj bo druščina kompletna.« »Pa si prepričan, da to hočeš? Res nimaš nikogar drugega? Imeti cimra, čeprav bivšega, za poročno pričo je malce čudaško,« in se veselo nasmehne. »A kaj se čudim? Takšen pač si.« Boris globoko vzdihne: »Ti si ga predlagala, zdaj pa ti je čudaško. Žal je na koncu ostala samo čudaška izbira. Moja žlahta ...« »Raztrgana plahta. Torej bo Lolek tvoja priča. Konfirm?« Boris resno odvrne: »Konfirm. Seveda mu bom zabičal, da je priča in ne organizator. Torej ne bo,« se razvedri, »eksotičnih plesalk in domislic z one strani normalnega.« »Zdaj pa vabila,« in posvetita se seznamom gostov. »Tu bo treba precej taktnosti. Moj oči pač ni čisto navaden oče. Saj razumeš.« Na velikem zaslonu se predvaja pocukran spot. Pač glasba za ozadje. Naenkrat glasbo prekine dolgočasno opremljen studio z dramatičnim spikerjem. V ozadju se vrti grb Evropske zveze. Boris takoj opazi prekinitev: »Hej, poglej to. Nujna poročila. Kaj je lahko tako nujnega dva dni pred volitvami? So znova iz riti potegnili kakšno afero? Malce dolgočasni so že.« Lučka se obrne in nasmešek izgine z ljubkega obraza. Borisa prestreli neprijetna mršav. Napovedovalec z dramatičnim tonom sporoča: »Danes, ob osmih in dvaindvajset minut, so neznani napadalci izvedli koordinirane napade na sedež Liberalne koalicije in njenega predsedniškega kandidata, notranjega ministra v odstopu, magistra Ljuba Svetnika. Avto s spremstvom so napadli dobro organizirani teroristi, ki so se izmuznili vsem poostrenim varnostnim ukrepom,« in na animaciji začne spiker razlagati znane podrobnosti. Lučka prebledi, obraz izgubi vso barvo, pogoltne slino in zašepeta: »Oči. Zakaj ... poklical?« Po stopnicah priteče še Lučkina mati. Solze ji razmažejo puder in hlipajoče ponavlja: »Ljubo, moj Ljubo. Ojoj. Ljubo ...« Lučka ji steče v objem in šepeta med zadrževanjem slapa solz: »Oči se je od prve resne grožnje okoli vozil z blindiranim avtom. Če bi se mu kaj zgodilo, bi že poklicali.« Boris se zaskrbljeno naveže na njene besede: »Če je v blindiranem avtomobilu, je z malce sreče nepoškodovan. Verjetno ga je samo pretreslo. Ti avto ...« Zastane sredi stavka. Naenkrat začuti silovit sijaj temne energije. Objame ga silna moč kristalne magije iz nekega drugega sveta. Čista kristalna magija? Od kod se je sem prelila temeljna esenca zatabov? Kako je prišla v ta svet? Tu je ne bi smelo biti! Lučka se v solzah obrne: »Zakaj ne pokličejo? Morali bi!« Borisu zastane dih. Znova začuti subprostorske vibracije zatabov. Tokrat so vibracije drugačne. Namesto kaotičnih izbruhov gre za urejene energije. Prepozna jih. Devet se jih združi v desetem. Drugačna prisotnost se obudi. Nikoli še ni začutil tako urejenih energij kristalne magije. Naenkrat vsa ta sila izgine. Kot bi padel v vakuum. Strese z glavo in se posveti pretresljivim prizorom na ekranu. Povsod ležijo okrvavljena trupla ali komaj premikajoči se ranjenci, razlegajo se obupani kriki na pomoč. Šok je popoln. Prah strahovite eksplozije se še ni polegel in kot zlovešča koprena pleše nad prizoriščem razdejanja. Nekateri preživeli, polni prahu, zmedeno tavajo med kosi ruševin. Vsepovsod leni mezeči oblaki prahu in dima. Stavba je bila v tem času polna osebja, skoraj vsi kandidati so se zbrali na zadnjih pripravah. Prihaja čas velikega volilnega finala. Nekatere zadnje neodvisne ankete so Svetniku in njegovi Liberalni koaliciji pripisovale presenetljiv volilni rezultat. Spiker dramatično razlaga stanje. Vrstijo se posnetki, ki so jih s telefoni posnele nekatere priče. Preko pol ekrana se vrtijo opozorila o neprimernosti posnetkov za občutljive ljudi. Zatem se prenos vrne v studio, kjer se pridruži eden od pomembnih kandidatov Ljudske zveze. Še preden ga napovedovalec kaj vpraša, začne z gromkim glasom: »V civilizirani Evropi smo že pozabili na politične atentate. Kako je lahko nekdo izvedel tako obširen in koordiniran napad mimo vseh varnostnih sistemov? Kako sploh lahko uspe napad tolikšnega obsega sredi Bruslja? In, pomislite, kar na aktualnega notranjega ministra, ki ima v rokah vse ključe varnosti! Odgovor prihaja sam od sebe! Atentati se vedno zgodijo iz obupa. Kdo je žrtev? Zagotovo ne kandidat Svetnik in njegova koalicija. Žrtev je demokracija. Ta gnusni atentat nam je pokazal naravo demokracije, ki jo prinašata minister Svetnik in njegova koalicija.« Spiker znova pride do besede: »Torej mislite, da je kandidat Svetnik resnična grožnja demokraciji? Vi in vaš predsednik sta to že večkrat jasno izpostavila.« Na posnetku se pokaže okrvavljen otroški voziček in zamegljeni truplo matere, ki objema mrtvega dojenčka. Takoj zatem se v kadru prikaže ostanek zastave Liberalne koalicije in poleg nje zamegljen del človeškega trupla. Mož koščenih potez ognjevito odvrne: »Seveda je grožnja! Po svetu se je pajdašil tudi z odkritimi sovražniki mednarodne skupnosti. Ni se branil rokovanja niti z nedemokratičnimi voditelji, proti katerim je mednarodna skupnost uvedla sankcije zaradi utemeljenega suma podpore terorizmu. Vsakogar je strah takšne politike. Evropejci bodo na volitvah rekli odločni ne takšni politiki!« Spiker oprezno vpraša: »Kaj nista bila cilj napada kandidat Svetnik in sedež njegove koalicije?« Kandidat zagrmi: »Dokler preiskava ne pokaže na storilce, je vse možno. Na srečo so volivke in volivci Evrope dovolj preudarni in bodo izbrali varno izbiro, takšno, ki ukinja potrebo po nasilju. Varna izbira smo samo tradicionalne politične opcije! Mi smo zgradili to Evropo, zvezo evropskih demokracij in smo zavezani demokratičnim standardom mednarodne skupnosti. Kdor izziva in postavlja pod vprašaj veljavne demokratične standarde, prej ali slej požanje sadove svoje razdiralne politike. Ko seješ veter, požanješ vihar. Žal mi je, da nas je doletela tako grozljiva streznitev. Molim za vse žrtve napada in sočustvujem z njihovimi bližnjimi.« Lučkine oči se posušijo in rezko zarenči: »Poklicali so ga, da pljuva po očiju! Celo zdaj, po tem grozljivem napadu! Kako umazano!« Boris se zdrzne ob njeni ostrini. Znova začuti utripajočo kopreno magije zatabov. Drugačna prisotnost ga napolni z občutkom moči. Lučkina mati se skrušeno sesede na fotelj: »Namesto poroke bomo imeli pogreb.« Lučka prisede in jo nežno prime za tresočo roko: »Mami, oči je živ. Vem, da je živ.« Mati dvigne solzni obraz: »Kako veš?« Lučka tiho odvrne: »Vem,« in še trdneje stisne njeno roko. Tudi Boris zaupljivo pritrdi: »Zagotovo je živ, saj bi se medijske hijene že naslajale ob njegovi smrti.« Znova ga objame nežni preliv kristalne moči. Kaj je to? Kako je atentat povezan z Elejlo? Je kdo od spremstva? To čudovito pretakanje moči iz enega v drugo vesolje ... Vibracija kristalne magije. Misli prekine melodija Lučkinega mobija. Vsi trije se zdrznejo. Mati zahlipa in pogled ji ostekleni. Lučka Zašepeta: »Oči,« odmakne roko z mamine dlani in seže po tanki ploščici. Boris ji opogumljajoče prikima. Trdno jo zgrabi in stisne na povezavo. Pojavi se okrvavljen obraz Ljuba Svetnika. Iz Lučke bruhne vulkan vprašanj: »Kje si? Kako je s tabo? Si cel? Kaj se je zgodilo? Čigava kri je to?« Ljubo skuša narediti normalen obraz in odvrne: »To ni moja kri. Danes sem prvič sedel zadaj med stražarja. Liv mi je zabičala, da po tisti grožnji ne smem več na sedež stranke kar s svojim avtomobilom in se moram držati varnostnega protokola. Ubogal sem jo. Hvala bogu za njeno vztrajanje.« »Kdo jo je skupil?« »Liv in šofer sta mrtva, eden od stražarjev je težko, a drugi lažje ranjen. Napadli so nas s prebojnimi naboji. Kje in kako so jih dobili? V prvem avtu ni nihče preživel. Naluknjali so ga kot švicarski sir. Nobene možnosti niso imeli,« zatem mu glava pade med dlani. »Na sedežu stranke smo po zadnjih podatkih izgubili sedemdeset ljudi, od tega trideset kandidatov. Okoli stavbe je nekaj deset mrtvih ali ranjenih. Baje tudi otroci. Grozljivo!« in bolj zase zaječi. »Kdo bi to storil? Kdo si je umazal roke s toliko krvi? Zakaj?« Lučka hladno pribije: »Oči, saj si še vedno notranji minister, pod sabo imaš ETF in druge varnostne službe. Naj se primejo dela, teroriste izsledijo in jih postrelijo. Brez milosti. Si že slišal, kaj poročajo?« Ljubo skrušeno odvrne: »Vem. Nisem vedel, da so lastniki medijev tako pokvarjeni. Iz napadalcev delajo junake, ki rešujejo demokracijo. Če bi vedel ...« Lučka strogo ponovi: »Zdaj veš! Ti je jasno, da ne sme biti milosti? Ljudje lahko v živo vidijo tako imenovano demokracijo. Pošlji jasno sporočilo o nesprejemljivosti političnega nasilja. Z nasilneži se ne pogajaš, temveč jih iztrebiš!« Ljubo si obriše obraz in zaskrbljeno odvrne: »Zagotovo. Tega niso storili klasični teroristi. Nimajo dostopa. Nekdo ... Moram prekiniti. Čaka me ogromno dela. Pozdravi mamo in povej, da mi ni nič in jo ljubim.« Lučka ledeno vzdihne: »Maske so padle. Kmalu bo vsega konec.« Boris se zdrzne ob njenem rezkem glasu. Znova začuti silovito magijo zatabov. Je mogoče Elejla pomočnica Liv? Odmahne z glavo. Liv je mrtva. A zagotovo je nekdo, povezan z napadom. Ta silnost surove kristalne vibracije. To strahotno valovanje. Lučkina mati olajšano vzdihne: »Hvaljen Jezus, Ljubo je živ. To je božji čudež, znamenje z nebes. Namenjeno mu je zmagati na volitvah,« in ledeno pribije, »naj torej zmaga in pomete to nesnago.« Boris suho pihne: »Nisem verjel, da bom doživel politični atentat v središču evropske demokracije. Zmaga ali poraz sta nepomembna. Najpomembnejše je, da je živ.« Lučka se objame z mamo: »Prav ima. Važno je, da je živ in zdrav. Kako sem se ustrašila.« »Tudi jaz,« reče mati in obraz se ji malce razvedri. »Res ga je rešil sam bog.« Lučka odvrne: »To nima nič z bogom. Po očiju so udarili s polnimi usti boga in božje pravice. Očitno je to silno selektivna pravica. Oči bo teroristom že pokazal njihovega ljubečega boga. Mora jim!« silovito zaključi. Boris naredi korak proti Lučki, ko ga prestreli slutnja. Tudi v njenih očeh spozna isto slutnjo. Kako? Naenkrat se razleže zamolkla detonacija in udarni val odpihne šipe. Sproži se alarm. Kosci stekla napolnijo zrak. Steklena ploha se še ne unese, ko skozi okno prileti bombi podoben predmet. Boris še kar zre v Lučko, Lučka v Borisa. Jasno je. Vse je jasno. Za neskončno majhen košček sekunde ga presune rdečkast sijaj v Lučkinih očeh. Ob pogledu na njegove rdečkasto sijoče oči se ji ustnice razširijo v šepet: »Ljubim te,« in zamrznejo v drobnem nasmešku. Preden odgovori, izbruhne silovita ognjena pošast. Termalna bomba ... Konec ... A smrtonosni ples ognja v hipu zamrzne. Čas se ustavi. Vse se ustavi. Blindirane zapore se začnejo neskončno počasi spuščati. Ta ustavitev časa ... Drugačna pozornost se poveže s kristalno magijo, ki je upočasnila čas. Ognjeni val se približuje nepremični Lučkini mami, centimeter za centimetrom, v prestrašenih očeh se veča sijaj ognja eksplozije. Varnostne zapore so že napol spuščene. Boris začuti pekoče ščemenje na odprti koži, v nosnice udari upočasnjen udarni val. Vrelina ognja termalne bombe zanesljivo golta vse na poti. Nekaj tisoč stopinj upepeli in uplini vse, kar se najde pred lačnim ognjenim žrelom. Nekaj sekund kasneje bo hiša kup ruševin. Od organskih snovi bodo ostali samo kupčki pepela, razstavljeni na anorganske sestavine. Lučka se obrne proti negibni mami. Borisa prešine. Drugačna pozornost vpija energije iz slapa med dvema vesoljema in začuti sozvočje združitve dveh polov kristalne magije. Vse se obrne navzven, navznoter in znova navzven. Vso svojo moč usmeri proti prihajajoči smrtonosni ognjeni ujmi. Skoraj dotakne se drhtečih niti tiste invokacije in spletejo se v tkanje neprebojnega zidu. Dve magiji, združeni v eno, poženeta kristalno silo v kljubovanje času in prostoru. Moč enega vesolja se prelije v drugo in zasije jedro še tretjega vesolja. Ušesa napolni nenavadni zven, podoben grmenju podvodne eksplozije. Zdaj je vse jasno. Vse slike se sestavijo. Znova se spogleda z Lučko. Njene oči rdečega sijaja sijejo čisto kristalno moč iz samih nedrij stičišč univerzumov. Kljubuje plemenom, ki jo počasi objemajo. Ni časa za oklevanje. Lučkin glas je nenavadno jasen in čist: »Nimamo časa za čudenje. Čas sva upočasnila, ne pa ustavila. Ven iz hiše!« in zgrabi mamo pod pazduho. Boris jo brez besed zgrabi še pod drugo in skupaj planejo proti toku zračnega piša prve eksplozije, z ognjem druge za hrbtom. Za las se izmuznejo zapirajoči se blindirani zapori. Pritečejo na vrt. Borisova pljuča se neskončno počasi polnijo s pomladnim zrakom. Z alarmom sprožene blindirane zapore dokončno zablokirajo okna in vrata. Za hip razdelijo pekel od kičasto lepega pomladnega dne. Metuljev let zamrzne nad prvimi narcisami. Sinica zastane nekaj centimetrov pod vejo. Čebela se ne more odlepiti od cveta, mravlji uperita tipalke proti peklu. Boris najde napadalca. Spogleda se z Lučko in dvoje zaljubljenih duš se takoj uskladi. Hitri motor na vodikov pogon je prepočasen za magijo tujega sveta. Iz Borisovih prstov poletijo proti bežečemu motoristu slepeče strele, ki ga potegnejo s sedeža, mu odbijejo čelado in ga grobo zabrišejo v zavetje lope. Trenutke miru razbije ognjena ujma, ki hišo spremeni v kup ruševin. Lučka se stisne ob Borisa, pogleda žarečih oči se znova srečata. Zvoki v upočasnjenem času zvenijo čudno popačeno. Boris čuti dotok silnih energij, ki vzdržujejo upočasnjen čas in polnijo bledo sijoč ščit. Skoraj negibni ognjeni zublji in kosi razstreljene hiše se odbijajo od neprebojnega mehurja kristalne magije. Upočasnjen čas izpuhti. Čutila doživijo šok vročega piša, vonja po zažganem in neznosnega hrupa pojemanja termalne eksplozije. Naokoli padajo zaostali kadeči koščki hiše. Vroč piš je požgal vse v krogu nekaj deset metrov. Ostal je samo polkrog znotraj varovalnega mehurja. Ognjeni zublji preskočijo tudi leseni del lope. Boris potegne Lučkino mamo stran od požrešnega ognja in jo postavi za debelo drevo pri ograji. Moč Devetih zasije iz Lučkinega telesa, ko se požene proti vratom lope, objetih s plameni. Hlastno pograbi gasilni aparat in se pogumno spoprime z ognjem, ki pleza po lesenem delu lope. Pred divjanjem ognja jo varuje neprebojni ovoj kristalne magije. Lučkina mama zmedeno pogleduje okoli sebe. V enem trenutku jo je, sprijaznjeno s koncem, prevzela groza eksplozije, v naslednjem pa se znajde v varnem zavetju čudežno nepoškodovanega starega drevesa. Ogenj izgine pod curki bele meglice in Lučka zadihana obstane pred pogoriščem. V roki drži od sáj umazanega plišastega medvedka. Boris nemo zre vanjo. Še pred dobro uro sta se ukvarjala s pripravami na poroko. Vse se je spokojno odvijalo. Potem pa ... Misli mu zastanejo. Zavrti si trak spominov, skupnih spominov. Objame ga filigransko trepetanje kristalne magije. Lučka odloži prazen gasilni aparat in srepo zre nekam predse. Sijaj v očeh izgine: »V lopi so moje otroške stvari. Morala sem rešiti svoje otroštvo,« in pogladi plišasto igračo. »Še zlasti Puhka nisem mogla pustiti. Moj medo za srečo ...« Nekaj trenutkov se opazujeta. Boris jo znova potipa z urokom in ničesar ne zazna. Nobenih sledov magije. Čuti samo ljubkost. Vibriranje kristalne povezave vesolj izgine. Neizgovorjeno vprašanje dobi odgovor. Njene polne ustnice se razpotegnejo v nasmeh: »Kar iščeš, ne moreš najti, saj to sem jaz. Že brez magije vidim zmešnjavo v tvoji glavi. Ta bombaš bo,« spusti pogled na ohromljenega fanta svetlih las, »povedal, kdo je sponzor te odvratnosti.« Lučka stopi do skoraj negibnega telesa in ga ledeno motri. Boris znova začuti osredotočeno valovanje kristalne magije, usmerjeno v fanta na tleh. Nesrečnik si z rokami zakrije zgrožen obraz: »Ničesar ne vem. Ničesar,« in v naslednjem hipu obmiruje, oči mu osteklenijo in usta ostanejo zamrznjena sredi besede. Lučka jezno sikne: »Ustavil mu je srce, tega nisem mogla preprečiti. Presenetil me je,« in zlovoljno doda, »kdorkoli je to storil. Si kaj čutil? Si ga zaznal?« Boris nemo odkima. Še vedno ni sestavil vsega v delujočo celoto. Vse se dogaja tako hitro, kot super-pospešen film. V ustih začuti trpek okus. Vonj pomladi se izgubi v navalu sladkobnega vonja gorenja in dima. Izgubljen sredi ničesar zamomlja v brado: »Elejla.« Lučka se nasmehne: »Ta beseda mi nič ne pomeni. Elejla je ena od entitet trojstva, ki je ugotovila, da se mora razvijati. Thesamae teg thesamae. Saj si me nekajkrat skrivaj okušal. Iskal si nekaj, česar ni. Na srečo si, ti bučko,« kislo zaključi, »še pravi čas prišel k sebi in nisi nasedel lovu na praznega strah'ca.« Boris poišče njene mile oči in nagrbanči čelo: »Kdo pa si potem?« Lučka frkne v brezhibni visoki vilinščini: »Thesamae en'orat vet hevet en'oruh lakik.« (Jaz sem tvoja in ti si moja dovršitev.) Zahodni del Svetovnega cesarstva tik pred začetkom vojne. Ningeja in pot proti severu. Za razumevanje zatona novega eona, predvsem čas Leona in Aldusa Simidala[1], je dobrodošlo poznavanje njegovega začetka. Zgodba nas bo popeljala v čas takoj po Padcu[2], se na hitro sprehodili skozi obdobje, imenovano carska era (CA) in zatem pokukali v povzetke kronik, ki so popisale Koalicijske vojne, neposredno nasledstvo konca Vesoljnega carstva. Polstoletne t. i. Koalicijske vojne so pripeljale do Cesarstva Shedanija in stanja, ki ste ga spoznali v Vzponu indigo otrok, Somraku Drugotnosti in Indigo novem svetu. Predgovor o Vesoljnem carstvu in carski eri Zlati eon Svetovnega cesarstva[3] in vladavini znanemu svetu se je končal s padcem Wendenburga. V zgolj dveh vojnih sezonah, 995 in 996, je tisočletno Svetovno cesarstvo popolnoma izginilo. Njegov bliskoviti padec je presenetil vse kroniste, ki so kasneje proučevali takratne dogodke. Mnogi so krivdo pripisali neodločnosti vilinskega Arbitražnega tribunala v prvih letih po incidentu pri Tarafu. Rojstvo Vesoljnega carstva je povzročilo zaporedje napak. Leta 903 z. e. (zlatega eona) je Svetovno cesarstvo vladalo od vzhoda do zahoda edine znane celine. Na Tarafu je prišlo do menjave leceoha, ki je sprožila niz sprememb. Takoj po menjavi je prišlo do t. i. incidenta pri Tarafu, soočenja kristalne magije Sonorode z vilinci. Kmalu je nastal mealkud Sonoroda in Svetovno cesarstvo je izgubilo najvzhodnejšo deželo. Sonoroda se je spretno širila in leta 922 se je preoblikovala v Vesoljno carstvo, ki je brez vojne zasedlo celoten vzhod. Vilinci so aktivno posegli, ko je bilo že prepozno in vsi njihovi poskusi uničenja Vesoljnega carstva so propadli. O vzponu Vesoljnega carstva in zadnjih dnevnih Svetovnega cesarstva lahko preberete v Vzponu Elejle in Padcu svetih (prva dva dela Trilogije o Vesoljnem carstvu). Carska zasedba Wendenburga označuje začetek štetja, ki so ga kasnejši kronisti imenovali carska era (CE). S tem se je začelo obdobje vladavine Vesoljnega carja iz daljnega Kandarja na Sonorodi, Smrtnem otočju, najvzhodnejšem delu znanega sveta. Cesarska palača sredi Prepovedanega sektorja, na vrhu Mel'Aruda, je preživela stoletja samote zgolj zaradi za večnost pripravljene gradnje. Carski herot je vladal novi carski Shedaniji iz bližnjega Nengorja[4]. Marionetni upravnik Dvora je uradoval iz nekdanjega dvorca malahida Prepovedanega sektorja. Wendenburg je postal prestolnica carske pokrajine Shedanije. Basilea je oblast spretno razdelil med šibke mešele pod nadzorom carskih herotov. Popolnoma je zaupal strahu pred pogubno močjo strateško nameščenih medrej Set'Arusov. Človeštvo se je znašlo na kolenih. Uporov ni bilo in ljudje so pozabili na nekdanje veličastje. Sprijaznili so se z življenjem v svetu, ki mu je vladal skrivnosti Vesoljni car Meri. Kazalo je, da bo celotno človeštvo počasi ovenelo in živelo v večnem podložništvu. Izginili so vsi štirje magijski redovi, ki jih je zamenjala mešanica vraževerja in vere v oddaljeni posmrtni raj. Basilea je uničil magijske redove takoj, ko jih ni več potreboval. Kristalna magija je prevladala in vzdrževala ravnotežje letargičnega miru. Pozabljene dežele zahoda Vsemogočni vladar Vzhoda, skrivnostni basilea Vesoljni car, je prepustil osrednje dežele nekdanjega cesarstva počasni pozabi. Dežele, zahodno od Aldeverga, že prej redko naseljene, so med leti 5 in 30 CE doletele hude nesreče. Najprej so lovci na sužnje v letih 5 do 7 opustošili slabo branjena mesta in vasi vse do škratjih dežel. Zatem so škratje Kraljestva Shea v letih 10 in 11 z roparskimi pohodi povzročili precejšnje pomanjkanje in ljudje so zapustili še tistih nekaj mest, ki so preživela zaporedje nesreč. V letih 22, 23 in 25 so hude suše povzročile lakoto, od katere je umrlo vsaj dvesto tisoč ljudi. Nesreča si ni vzela počitka. Leta 26 je izbruh gnojevke pobral kar polovico preostalega izmučenega prebivalstva, izginile so vasi in mesta. Leta 30 so lovci na sužnje še zadnjič vdrli na ozemlje, zahodno od opustelih ruševin Aldeverga. Kjer ni česa ukrasti, od tam gre praznih rok še tako predrzen tat, zato se lovci od takrat niso vračali in dežele so potonile v pozabo. Vilini Mealkuda[5] so se popolnoma izločili iz sveta in niso posegali v dežele, južno od Zidu. Gozdni vilini so se potuhnili in verjetno pripomogli, da se plenilci z vzhoda po letu 30 niso vračali v zahodne dežele. Basilea je med leti 100 in 120 zaokrožil svoje carstvo z zahodnimi mejnimi postojankami. Vesoljno carstvo je trajalo že več kot 250 let in nič ni kazalo, da ga lahko kaj ogrozi. A carska moč je propadala od znotraj. Nasprotja v tkivu utelešenja Elejle so začela najedati večnost Vesoljnega carja. Na samem vrhuncu Vesoljnega carstva se je rodila njegova poguba. Nihče si leta 255 CE ni mogel zamisliti, da bo čez petdeset let Vesoljno carstvo v ruševinah. O zadnjih dneh carstva lahko preberete v Evangeliju iz Languedoca, poslednjem delu Trilogije o Vesoljnem carstvu. Mešarahov nastop in padec vesoljnega carstva Skoraj vsi so pozabili na pomembno leto 242 CE. Naporna iskanja gozdnih vilinov, zlasti aerala Eneja Oloma, je prineslo sadove uspeha. V globini legendarnega Templja Prednikov, Idokop en'Meriha, je natančno izračunal način zloma zatabov, temelja moči Basilea in damejahov. Kaspar Ilihad, Beltazar Armad in zaupnik Amrokha Gideusa, severni vilin Melkion Zarhal, so uspeli udejanjiti Mešijaha in prvega Aganeala. Kmalu se je v Fearig Edanim (mlade ede – naše gosto vesolje) utelesilo še preostalih šest aganealov. Utelešenje v Onstranstvu je bilo nujno, kajti volja basilea zaradi narave njegovega utelešenja ni zmogla uspešno poseči izven Drugotnosti. Mešijah, gozdni vilinci so ga imenovali Mešarah, se je udejanjil v 10-letnega otroka in dvajset let je razvijal svoje moči za zgodovinski obračun. Znaten del tega časa je zbiral razkropljena človeška plemena Ozunja. Pokazalo se je, da se je v divjini skrivalo precej preživelih, ki so samo čakali na prave pobude. Mešarah je v Drugotnosti prvič javno nastopil leta 267 CE, ko je v Unuludu zbral vse, ki so želeli osvoboditev izpod jeklenega carskega jarma. Ta dogodek so kronisti kasneje označili kot začetek konca takrat še mogočnega Vesoljnega carstva. S pomočjo aganealov se je Vesoljno carstvo razkrajalo od znotraj. Približeval se je prelomni trenutek. Mešarah, odrešenik, je ob dopolnjenem 32. letu starosti polno obvladal tehagace in sibete, s čimer je oslabel vez zatabov z Elejlo in damejahi. Zaradi onostranskega porekla je nadvladal pojemajočo kristalno magijo. To je bil znak za začetek končnega obračuna z Vesoljnim carstvom. Na ravnici zdajšnje Zahodne marke, blizu Otogharja, je leta 276 CE prišlo do prvega velikega vojaškega obračuna. Horde Vesoljnega carja so kljub številčni premoči doživele katastrofalen poraz. Mešarah je bitko odločil s pomočjo magije, z njo je upepelil tzevoge in carskim hordam uničil voljo do boja. Mogočna armada Lorda Apofisa Sekhmeta je razpadla, a sam lord je padel od Mešarahove roke. V slabega pol leta je med bliskovitim pohodom proti zahodu izginilo skoraj pol milijona orkov, kačjeglavcev, goblinov in ljudi. Vesoljni car, damejahi in preživeli kerkeši so telesno in duhovno propadali zaradi ugašanja zatabov. V celotnem zahodnem in osrednjem delu carstva so izbruhnili upori. Dramatična epopeja Begunstva iz časov Padca je dobila svoj epilog. Skoraj hkrati s porazom Apofisove armade se je mladi cesar Timeus XX. izkrcal v Idirarju (včasih Ellion, danes znova Akros) in razglasil obnovo nekdanjega Svetovnega cesarstva, kar se je uveljavilo kot začetek novega eona (n. e.). Upor se je bliskovito razširil po celotni carski Shedaniji. Vsesplošni upor je pripeljal do zadnjega dejanja, Mešarah je v Onostranstvu izvedel Pemej. S tem je dokončno prekinil prelivanje moči zatabov v univerzum in jih zaprl v Megšelem. Kristalna magija je dokončno izginila in z njo bistvo Elejline moči v basileinem telesu. Kerkeši so se razblinili v trenutku. Telesni in po mnenju nekaterih teoretikov tudi duševni propad damejahov in Elejle se je pospešil. Po padcu magije zatabov so mnogi pomembni carski heroti zamenjali strani. Takrat je svoj trenutek začutil tudi dvorni upravnik Fedor III. V prestolnici je organiziral upor in skoraj brez boja zasedel Wendenburg z okolico. V Nengorju je zajel zadnjega carskega herota in ga dal ubiti. S prevaro glede pogajanj je zajel oslabljeno meašiko Eliso in jo osebno ubil po nekaj dneh zverinskega mučenja. Legenda pravi, da še danes ob obletnici meašikine smrti po sobanah mestne hiše Prepovedanega sektorja odmevajo njeni grozljivi kriki. Carska vojska je razpadala, večina enot, sestavljena iz ljudi, se je pridružila upravnikovi vojski. Orki, kačjeglavci in goblini so se razbežali ob izginotju kristalne magije. Brez veziva, magije zatabov, je basileina moč nadzora izpuhtela. Ardenija in Ellion sta se hitro rešila carskih guvernerjev. Uspešno in predvsem hitro zavzetje cesarske prestolnice in razpad carske oblasti v Shedaniji je poslalo signal ostalim carskim vazalom, da je zadnji čas za menjavo strani. Mešarah je 279 CE izginil iz zgodovine, ko je prapor bele golobice predal vodjem upora. V letih 289 in 290 CE so združene vojske pod tem praporom vdrla v Handzar. Odpor orčjih hord in vzhodnjakov je bil šibak in neorganiziran. Vesoljno carstvo se je, v mejah zadnjega cesarja Svetovnega cesarstva Timeusa III, znašlo na smrtni postelji. Basilea je izginil in ostanek Vesoljnega carstva je zajel zadnji val propada. Pisan nabor koalicije Zahoda je postajal s pospešenim ugašanjem Vesoljnega carstva vse bolj neenoten. V enem zadnjih obračunov, v tridnevni bitki pri Uluraku, so uničili zadnje ostanke armade ob Pemeju izginulega Setha Ureusa. Enej Zeolski je dvajseti dan vojne sezone leta 290 zajel še drugo meašiko, Mariso. Ta dogodek so kronisti označili kot konec Vesoljnega carstva[6]. Nesrečno ujetnico je po nekaj dneh grozljivega mučenja vrgel v posebno ječo, obkroženo z od Mešaraha blagoslovljenimi kristali. Od mučenja iznakažena meašika je dolgih dvajset dni umirala v najhujših mukah. Fedor III je ob novem letu 291 CE razglasil, da je čas pred skoraj 300 leti padlega cesarstva mimo. S tem je povzročil globok razkol, ki se je končal s prvimi sovražnostmi. Na oder zgodovine so stopili tragični dogodki Koalicijskih vojn. Leto 16 n. e. je začetek tragedije. Poraz basilea se je izkazal tudi za poraz človeštva. Kronika cesarjev novega eona Cesarstvo Shedanija se je uveljavilo po zmagoslavju cesarja Herona I. v Koalicijskih vojnah in sledilo je 2000 let vladavine starodavne rodbine Simidal. Pred vami so samo zadnji štirje cesarji novega eona, a na spletni strani je celoten seznam. Zgodba njihove vladavine je povest o počasnem ugašanju. Elenij III (1979 - 2014 n. e.) Elenij »Mehki«, kot so ga imenovali, se ni posebej izkazal z dosežki. Nadaljeval je očetovo delo. Ellion in Arednija sta v času njegove neodločne vladavine začutila svoj trenutek. Leta 2012 sta se obe strani po kratki vojni brez zmagovalca dogovorili za neoboroženo mejo. To je bil sporazum brez veljave, saj so že kmalu začeli oboroževanje mejnih področij. Elenij IV (2014 - 2035 n. e.) Z nekaj kompromisi so se končno zakrpali predvsem ranjeni ponosi po uporu izpred pol stoletja. Kleis VIII (2035 - 2055 n. e.) To je bilo obdobje miru počasnega zatona. V tem času se ni zgodilo ničesar pomembnega, zgolj vzdrževanje zatečenega in brez napredka. Leon XX (2055 - 2101 n. e.) Leon XX je bil zadnji vladar Cesarstva Shedanije klasične dobe novega eona. Njegov čas je bil tudi doba izjemno uspešnega liberosa Artusa Orwena. Po katastrofalnih sušah 2080 in 2081 si je mladi Orwen, po strmoglavem padcu cen in obubožanju mnogih malahidov in hesed malahidov, pridobil izredno obširne posesti. S spretnim gospodarjenjem si je do leta 2086 pridobil status najbogatejšega v cesarstvu. Ker je že v letih 2084/85 z velikodušno podporo rešil cesarsko zakladnico, ga je Leon leta 2086 imenoval za majordoma. Kot dvorni knez je spretno pridobival vse več patentnih pristojnosti. Kmalu so se začele dogajati dramatične spremembe. Tik pred koncem stoletja, leta 2094, se je Vzhod v pičlem letu, brez vojn, združil v Božansko carstvo z Božansko osebnostjo na čelu. Skrivnosti vladar (ali vladarica) si je nadel-a naziv basilea. Ta naziv je nosila vladarica Vesoljnega carstva s preprostim imenom Meri, ki je pred dobrimi 2400 leti v kratki vojni zlomila legendarno tisočletno Svetovno cesarstvo. Božansko carstvo je izkoristilo razmerja sil v Medalarju in Sagrasu trgalo dele vzhodne ravnice, a leta 2098 je v kratki vojni uničilo Medalar in zasedlo severno mejo Shedanije. Leon je imel smolo, ker je leta 2078 njegovega sina Aldusa II odnesla neumna nesreča pri lovu. Leta 2095 je umrla še Leonova snaha Elina, sestra Lina Semberijskega. Edini vnuk Aldus III je bil samo senca ljubljenega sina. Ko je Aldus leta 2086 dosegel vladarsko polnoletnost, mu Leon ni podelil običajnih patentnih pravic. Tudi usodnega leta 2098 mu je najprej podelil, zatem pa leta 2099 odvzel patent vojnega mahiba. S tem ga je popolnoma ponižal. To je bilo za celotno plemstvo toliko huje, ker je naziv mahiba s patentom podelil liberosu Artusu Orwenu. Prvič v zgodovini je nekdo brez modre krvi dobil plemiški vojni naziv. Cesarstvo Shedanija je tako pričakalo usodne dogodke. Zadnje leto Cesarstva Shedanija Po Leonovi smrti 2101 je Cesarstvo Shedanija obstajalo samo še nekaj mogosov, zatem se je po poroki Aldusa Simidala z meašiko Alejo združilo z Božanskim carstvom v Svetovno cesarstvo. V tem času se je odcepil Ladhas, ki ni dolgo užival samostojnosti. V t. i. zimski vojni so cesarske sile, pod poveljstvom Artusa Orwena, s podporo Vzhoda uničile Ladhas, Ellion in Ardenijo. Kmalu zatem je v Shedaniji izbruhnil vsesplošni upor, ki so ga cesarske sile hitro zatrle. Po končani vojni je iz Ladhasa, Ardenije in Elliona nastal mealkud Akros, ki mu je zavladal jakil Artus Orwen. Akros je postal tretji konstitutivni člen cesarstva in se usmeril proti zahodu. Zaton novega eona Novi eon je trajal več kot 2000 let. Kronike zadnjih cesarjev novega eona so nakazovale letargijo in sprijaznjenost z obstoječim stanjem. Konec obdobja so zaznamovali tragični dogodki, ki sprva niso kazali tako daljnosežnih vplivov: Nesrečna smrt Aldusa II, Leonovega edinca in šelgeaca Trona. Leon XX tega ni nikoli prebolel in to je pustilo odločilni pečat na postopku prenosa oblasti na vnuka Aldusa III. Ob Leonovi smrti je bil Aldus brez nekaterih vladarskih patentnih pravic, kar mu je onemogočilo uspešen začetek vladavine. Nekatere Aldusove patentne pravice je Leon zaupal takratnemu dvornemu knezu Artusu Orwenu, ki se je po Leonovi smrti odločil podpreti Aldusa. Kasneje je odločilno sodeloval pri nadaljnjih korakih preoblikovanja cesarstva. Aldus III se je zavedal šibkosti svojega položaja. Rešitev je našel v dinastični povezavi z Božanskim carstvom in meašika Aleja je postala jakilah cesarstva. Za doto je v zakon prinesla vojaško moč Vzhoda, ki je kasneje strla upor mešelov. Dinastična povezava je povzročila združitev Božanskega carstva in Cesarstva Shedanija v Svetovno cesarstvo, čeprav sta konstitutivna dela ohranila določeno samostojnost. Zimska vojna je ukinila uporniško Marko Ladhas, Republiko Ellion in Guvernijo Ardenijo. Cesarsko vojsko je zmagovito vodil Artus Orwen in iz nje izšel kot veliki zmagovalec. Propad upora znatnega dela plemstva Shedanije in ukinitev večine starega najvišjega plemstva. Tudi v tej vojni je pomembno vlogo igral Artus Orwen in se povzpel med najpomembnejše ljudi novega cesarstva. Iz Ladhasa, Ardenije, Elliona in Primorja je nastalo kraljestvo (melakud) Akros, vladar (jakil) je postal Artus Orwen. Kraljestvo je postalo tretji konstitutivni del Svetovnega cesarstva in je začelo z osvajanjem Ozunja. Božansko carstvo je z uspešno invazijo zasedlo Almandro, najsevernejše otočje vilinskega kraljestva Diweja. Na zahodnih mejah Svetovnega cesarstva so se začele kopičiti vojske za pohod na zahod. Koledar novega eona V novem eonu se je uveljavil koledar, ki je temeljil na mešanici koledarjev Vesoljnega carstva in Svetovnega cesarstva. Glede na koledar Zlatega eona je kar nekaj sprememb. Najpomembnejša je sprememba trajanja meseca, ki več ne sovpada s polnim Mogosom, najbližje Elem Jeredove lune. To je najpomembnejši ostanek vpliva carskega koledarja. Leto se začne s prvim pomladnim dnem: Sušnik – začne se ob pomladnem enakonočju Viharnik Cvetnik Žitnik – začne se ob poletnem solsticiju Sončnik Vročinec Mirnik – začne se ob jesenskem enakonočju Vinar Listopad Temnik – začne se ob zimskem solsticiju Snežnik Ledeničnik Vsak mesec ima 30 dni, razen zadnjega, Ledeničnika. Ta ima različno število dni, 35 ali 36 dni. [1] Mišljena Leon XX in Aldus III, pomembna samo zaradi vzpona Božanskega carstva. Zlasti Aldus III je tragična figura, posledica stanja v zadnjih letih Cesarstva Shedanija in ureditve, ki je nastala v Koalicijskih vojnah. [2] Tragični dogodki po dvornem prevratu, ko je želel postati megijekeal (cesar), a se mu je v zdaj že legendarnem Begunstvu izmuznil Timeus IV Simidal. O tem preberite v knjigi Padec svetih. [3] Zlati eon Svetovnega cesarstva se je začel z znamenitim Šegmeo iz Rendewa, ki ga podpišejo vladarji vseh ljudstev Elem Jereda (ljudje, vilinci, škratje in edamiti). Za varuha ureditve je postavljen Arbitražni tribunal, ostanek vilinske svetovne vladavine. [4] Nengor je takoj po Padcu postal del Wendenburškega sektorja carske pokrajine Shedanije. [5] Mealkud je bil, razen na zahodu celine, popolnoma za mogočnim Zidom in severni vilinci niso nikoli vstopali preko meje. Popolnoma so se izločili od dogajanja v svetu. [6] Konec Vesoljnega carstva so določili na 1. en'zekac hifog, 90 n. e. v Nengorju. Konec Vesoljnega carstva ni enak začetku novega eona. Opomba: Besedilo je bilo dopolnjeno in urejeno na osnovi zadnjih izsledkov priznanih arheologov, strokovnjakov za zgodovino Drugotnosti, dr. Johna Millerja in dr. Angelice Tarbor. Objavo je dovolila revija The New Arheological Jurnal (London, št. 22, letnik XXXV, 4. 5. 2139) 1. Koalicijska vojna (2. 3. 16 do 19. 8. 16) Takoj po razkroju Vesoljnega carstva je prišlo do razkola znotraj zmagovite koalicije. Plemstvo se je hitro preštelo in vojske so se še pred dokončno zasedbo Vzhoda vrnile v domače dežele. Grofija Oldor in marki Medalar in Ellion so ostali izven vojnega meteža, ki je zajel pravkar osvobojeno carsko Shedanijo. Nasproti sta si stala okrnjeno Svetovno cesarstvo cesarja Timeusa XX Simidala in Upravniška koalicija pod vodstvom zadnjega carskega upravnika dvora Fedorja III, ki si je nadel naziv Wendenburški. Fedor je pridobil plemstvo z znatnimi koncesijami o samostojnosti. Upravniški koaliciji se je pridružila Gubernija Ardenija, ki je Timeusu XX odrekla pokornost. Fedor je Ardeniji obljubil znatne ozemeljske in trgovske pravice v zameno za sodelovanje v neizbežni vojni. 1. koalicijska vojna se je začela 2. 3. 16 z napadom Ardenije na cesarska ozemlja. V kratki ofenzivi je premagala slabo pripravljene cesarske medreje, večinoma sestavljene iz komaj sklicanih mašagov. Kmalu, 8. 6. 16, se je opogumilo še Upravništvo, ki je začelo ofenzivno, znano pod imenom Nieveška kampanja. V treh bitkah so odrinile cesarsko vojsko vse do Nengorja. Padla so mesta Ulurak, Niev in Wendekal. Cesarstvo je izgubilo še Ellion, Oldor in Medalar. Marka Medalar se je preoblikovala v kraljestvo in grof Nimor I Feowell je postal jakil (kralj) Medalarja. Nimor je poslal cesarju Timeusu patent o vojni nevtralnosti in nepriznavanju Upravniške koalicije. Timeus se je moral zadovoljiti s tem. Marka Ellion, ki je nastala na ozemlju carske dežele Ellio (v Svetovnem cesarstvu marka Akros), je postala Republika Ellion in zagotovila nevtralnost. Še pred koncem vojne je s Svetovnim cesarstvom sklenila obširen trgovinski sporazum, znan kot Patent iz Maraishe. Grofija Oldor je bila že v zlatem eonu precej samostojna grofija in je s Svetovnim cesarstvom sklenila patent o trgovini in se je istočasno zavezala, da ne bo priznala Upravništva. Proti koncu vojne sezone je Timeusu uspelo okrepiti obrambo in vsi nadaljnji napadi Upravništva so se končali brez zmagovalca. Meja med obema vojskujočima stranema se je stabilizirala za naslednji dve leti. Le tu in tam je prišlo do manjših prask brez pomembnega vpliva na nadaljnji potek vojne. Predah je bolje izkoristilo Svetovno cesarstvo, saj so se cesarski mahibi veliko naučili iz svojih porazov in se na novo vojno pripravljali na osnovi izkušenj. Izvedli so temeljito reorganizacijo vojske in poskrbeli za ustrezno zaledno podporo. Vse mirovne pobude so se končale brez rezultatov. Nobena stran ni hotela popuščati, obe sta zahtevali ukinitev nasprotne strani. Kraljevina Medalar je izkoristila vojno na jugu in se preko Rendewa usmerila na vzhod in zasedla celoten Gef Orssul. Ellion se je zapletel v kratko vojno z Ardenijo, ki se je končala z mirovnim sporazumom in patentom o nenapadanju. Na severovzhodu so na ruševinah Vesoljnega carstva nastale različne samostojne mestne državice, grofije in marke. Vesoljno carstvo je ostalo samo še spomin, plazeč se med ruševinami nekdanjih mest. Medalarski grof Nimor je želel nadaljevati delo koalicije, ki se je posvetila vojni v osrednji Shedaniji. Svoje kraljestvo je želel razširiti do Vzhodnega morja. Po vojni sezoni leta 17 si je premislil zaradi osiromašenih grofij, ki so obetale predvsem stroške. Dodaten kamenček k njegovi odločitvi je prinesla orčja gnojevka, ki je zdesetkala orke. Nimor ni vedel, da je popolnoma opustel samo severni del ostankov Vesoljnega carstva, a v osrednjem in južnem delu se je ohranil medel plamenček nekdanje veličine. V teh bogatejših deželah se je začela počasna obnova posameznih zaokroženih dežel. 2. Koalicijska vojna (7. 6. 18 – 22. 5. 35) Druga koalicijska vojna se je začela slabi dve leti po koncu prve. Vojno sezono je začela Upravniška koalicija. 12 medrej je bilo zaupanih mahibu Gerodu Burškemu. Sprva je kazalo, da bo vojne hitro konec. Že po dveh mogosih je padla Verena. Fedor III je ukazal mahibu Jenu Verensku, naj s svojimi petimi medrejami napade proti Nengorju. V primeru uspeha bi bila usoda cesarstva verjetno zapečatena. A ta napad se je izkazal za napako. Mahib Verenski je prenagljeno napadel brez potrebne podpore in s premalo zalogami je že tretji dan kampanje doživel poraz. Spretni cesarjev mahib Zev Lingoški je s svojimi tremi medrejami uprizoril pokol in ujel upravniškega mahiba. Zavedal se je priložnosti in že po dveh mogosih s presenetljivo akcijo zasedel Enreh, s čimer je pokopal upravnikove sanje o hitrem koncu vojne. Ker mu cesar ni mogel poslati dovolj okrepitev, je pravočasno prekinil nadaljnje napredovanje proti vzhodu. Medtem je zastala tudi kampanja Geroda Burškega. Cesarski mahib Uliv Taranih je z dvema konjeniškima in sedmimi pehotnimi medrejami dobil v past številčno močnejšega sovražnika, ki je zaradi minulih uspehov podcenil pomen trdne zaledne podpore in njene zaščite. Bitko so odločili daljnometni katapulti z ognjenimi izstrelki in uničenje zaledne podpore. Do konca leta 18 se je moral mahib Burški umakniti na izhodišča, pri čemer je izgubil 4 od 12 medrej. Cesarske izgube so bile zaradi spretnega manevriranja minimalne. Nadaljnja leta se fronta skoraj ni premikala. Napadali so eni in drugi, a nihče ni dosegel odločilnega preboja. Kljub vsemu je šlo bolje cesarski vojski, saj je imela manjše izgube in zanesljivejše vire. Upravniška koalicija je že začela čutiti prve znake pomanjkanja. Leta 29 je Upravniška vojska vdrla v Zeolijo, takrat še del Svetovnega cesarstva. Grofija se je ponašala s kovaštvom, konjerejo in velikimi žitnimi zalogami. V treh mogosih si ji iztrgalo celotno grofijo Landogar. Zeolija je zaman prosila Timeusa za pomoč, a cesar ni imel sredstev za pomoč severu. Zeolija je sama organizirala kampanjo in proti koncu vojne sezone je povrnila izgubljeno. Leta 30 je Zeolija zaradi nove grožnje Upravniške koalicije zapustila cesarstvo in se pridružila Medalarju, ki je rade volje sprejel zahodno sosedo. Upravniška koalicija ni hotela tvegati vojne z Medalarjem, se je odpovedala načrtovanemu napadu na sever. Vojna se je znova umirila na obstoječih mejah. Nobena stran ni dosegla pomembnega preboja. Upravniška koalicija je hotela izsiliti nekakšen preboj in je 6. 5. 35 sprožila obsežno ofenzivo pri Laeli. Upali so, da bodo s prebojem proti Nengorju razbili pomemben del cesarskih vojsk. Napad je na začetku obetal. 22 medrej je hitro prodiralo in tamkajšnja šibka cesarska vojska se je spretno in z malo izgubami izmikala neposredni bitki. Mahib Tar Nengorski je, opogumljen zaradi izmikanja cesarskih medrej, hitel v prodor. Cesar je poveljstvo nad kritičnim ozemljem predal izkušenemu Zevu Lingoškem. Spretnemu mahibu je uspelo v treh mogosih zbrati 12 pehotnih in 4 konjeniške medreje in s spretnimi manevri je razpršil do tedaj trdno upravniško vojsko. Končno jo je 24. 8. ustavil in na dveh strateško pomembnih odsekih popolnoma porazil, čeprav je tudi sam utrpel znatne izgube. Upravniška vojska je izgubila 5 medrej in se umaknila za reko. Zev zaradi skoraj treh izgubljenih medrej ni mogel več napadati, saj ni dobil potrebnih okrepitev. Obe strani sta izčrpani prenehali z večjimi vojnimi akcijami. Nastopilo je 5 let predaha, ki so jih zmotile samo manjše obmejne praske. Čas premora je odločno bolje izkoristilo Svetovno cesarstvo. V Nengorju se je odvil cesarski jadaget, kjer so z znamenitim Nengorskim ediktom določili ureditev cesarstva. Ravno na tem zborovanju se je rodilo Cesarstvo Shedanija, a Svetovno cesarstvo je odšlo na smetišče zgodovine. Najpomembnejše plemstvo, mešeli, so dobili še več samostojnosti, kot so jo imeli v zlatem eonu. Ostareli Timeus XX je pristal na novo organizacijo, ker je hotel samo dve koncesiji – izključni pravici o odločanju glede vojne in sklepanju mirovnih sporazumov. Cesarstvo je čas sorazmernega vojnega mirovanja porabilo za temeljito konsolidacijo svojih vojsk. V tem času so nastali zbori, ki so ostali tudi po koncu koalicijskih vojn. Mahibi so se pripravljali na vodenje vojsk, ki so obsegale po 10 in več medrej. Upravništvo ni hotelo pod nobenimi pogoji predati oblasti. Fedor III ni bil pripravljen na noben mirovni kompromis. Tudi Timeus XX je dokončno spoznal in sprejel odločitev – Upravniška koalicija in njeno plemstvo je treba popolnoma uničiti. 3. Koalicijska vojna (18. 5. 40 – 2. 4. 49) Po petih letih sorazmernega miru in lizanja ran se je vojna znova razplamtela. Tokrat se je za večjo ofenzivo odločilo cesarstvo. Cesarska vojska je pod poveljstvom izkušenega Zeva Lingoškega z 20 medrejami hitro razbila severni del upravniške obrambe in 4. 6. 40 je brez boja padel Mos Derdel. Šok je bil popoln. Upravniško koalicijo so znova začeli razjedati resnejši notranji spori glede nadaljevanja in ciljev vojne. Zev Lingoški je pomladi 41 (8 pehotnih in 3 konjeniške medreje) skupaj s Harom Jenejem (7 pehotnih in 4 konjeniške medreje) sprožil bliskovito ofenzivo proti Jaradu. Prvič je bil v praksi uporabljen kleščni manever z množico medrej ob obilni uporabi konjenice. Upravniška koalicija je izgubila kar 7 medrej, ki jih ni imela več s čim nadomestiti. Cesarska vojska se je odločila ob izgubi 5 medrej utrditi zasedeno. Obe strani sta bili precej upehani in sta na novi razmejitvi z manjšimi napadi poskušali prevzeti pobudo. Šele tik pred koncem sezone leta 48 (18. 8.) je upravniški mahib Anor III Derdelski uspel zbrati 6 medrej in z njimi je v bliskoviti akciji 6. 9. zasedel slabo branjen Mos Derdel. Na začetku leta 49 je mahib Derdelski poskušal zasesti Semberijo, a mu je slabo pripravljen napad ob podcenjevanju nasprotnika popolnoma spodletel. 2. 4. 49 sta obe strani dosegli začasno premirje. Ostareli upravnik Fedor se je malce omehčal in želel doseči kompromis, a enako ostareli cesar Timeus ni hotel popustiti. Zahteval je popolno razpustitev koalicije in ogromen vojni tribut, kar je Fedor zavrnil. V njegovi koaliciji so se kazale vse težje razpoke, vojsko je pestilo vse večje pomanjkanje ljudi in opreme. Pogajanja so se neuspešno vlekla. Cesarstvo je čas miru izkoristilo za temeljito okrepitev, reorganizacijo in obnovo vojske. Leta 50 je Timeus XX. prepustil prestol sinu Heronu I. Mladi cesar je takoj začel s pripravami na dokončno uničenje sovražnikov Cesarstva Shedanija. Heron je leta 51 sklical nov Jadaget in na njem so se znova odločili, da se cesarstvo ne bo poskušalo širiti na slabo naseljene zahodne dežele. Izjema bodo samo dežele, kjer bodo vladarji zaprosili za vrnitev v cesarstvo. Še pomembnejši je bil patent o popolnem iztrebljenju celotnega upravniškega plemstva brez možnosti prestopa. S to odločitvijo so prisilili upravniške zemljiške gospodarje v vztrajanje do bridkega konca in s tem podaljšanje vojne. Prvorojeni sin Derdelskega mešela Anorja III Derdelskega, Anor IV, je leta 50 zaradi nasprotovanja očetovemu vztrajanju v Upravniški koaliciji končal v ječi. 4. Koalicijska vojna (2. 7. 52 – 27. 8. 65) Proti koncu vojne sezone leta 52 je Upravnikova koalicija v sodelovanju z Ardenijo želela prekiniti usihanje koalicije. Fedor je hotel z akcijo poenotiti vse manj enotne zemljiške gospodarje, ki so imeli različne poglede na nadaljevanje vojne. Koalicija je 2. 7. 52 bliskovito napadla pri Uruhu, da bi odrezala jezik cesarskega ozemlja. Upravniški mahib Parniss Algorski je precenjeval svoje ne ravno najboljše medreje in se podal v napad na preširokem ozemlju. Cesarjev mahib Lan Beliaški je s spretnim manevriranjem razpotegnil upravniških 6 medrej. V pravem trenutku je s svojimi 4 medrejami uprizoril pokol in na bojnem polju so ostale 4 od 6 koalicijskih medrej, a sam je izgubil le za slabo medrejo mašagov. Cesar je po tej zmagi sklenil izločiti enega od večjih nasprotnikov. Sposobnemu mahibu Murahu Kalmehu je zaupal 12 medrej veteranov. Mahib se je odločil, da bo najprej izločil Derdelskega mešela. Vojsko je izven vojne sezone razporedil na izhodiščne položaje in 2. 1. 53 je napadel. Marka Derdel se je sesula v slabem mogosu. Derdelskega mešela Anorja III so ujeli in izločili njegovo marko iz vojne. Koalicija je pri tem izgubila nenadomestljivih 18 medrej lemikov in mašagov. Kalmeh je izsilil spremembo patentnega določila o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je do tedaj predvideval prodajo v sužnost. 12 uporabnih medrej Derdela je, namesto prodaje v sužnost, predal osvobojenemu Anorja IV Derdelskemu, ki je vojsko in Marko Derdel priključil cesarstvu in pomembno okrepil njegov severni del. Tako okrepljena vojska si je izbrala novo tarčo. Wendkal je padel 22. 3. 54, kljub pomoči iz osrednjih dežel. S tem je bila Upravniška koalicija ob severne dežele. Fedor je zaprosil Ardenijo za odločnejše posredovanje in ji obljubil obširne dele cesarstva. Ardenija je skupaj z grofom Obvodnika napadla Aškar in Lingo. Obe mesti je zasedla do konca vojne sezone 54. Ardenijska mornarica je zasedla Provinco Madragio in otoka Veliki in Mali Valruk. Cesar je zaprosil Kalmeha, naj se usmeri na jug in reši podirajočo fronto. Mahib je, znova izven vojne sezone, izvedel bliskovito premestitev večine vojske na jug. Nastopil je čas za izločitev Ardenije. Zev Lingoški že 4. 1. 55 izvedel slepilni napad proti Bursi, a Murah Kalmeh je še pred začetkom sezone, 18. 12., napadel Terias in ga 27. 12. zasedel. 6. 1. je sprožil masovni napad in kombinirana vojska Ardenije in Obvodnika se je hitro razkrojila. 18. 4. je Kalmeh pri Obvodniku dosegel morje in do 10. 8. zasedel celotno delto Massaneda med Measom in Taradinom. 28. 8. je padel tudi Naenh. Cesarski vojski je počasi zmanjkalo sape, oskrbne poti so se preveč podaljšale. Kalmeh je izgubil tretjino vojske, a Lingos četrtino. Na srečo je bila koalicijska vojska še bolj tepena, saj je izgubila 20 nenadomestljivih medrej. Pozimi 55 je umrl upravnik Fedor III. Na Jadagetu v Wendenburgu so vse manj enotni mešeli izvolili šibkega Alama I. Pripadnik družine pleidikov, prihajal je iz enega od revnejših sektorjev Werndenburga, je bil kompromis med najmočnejšimi, ki so začeli izgubljati potrpljenje. Hudih izgub ljudi in ozemlja niso mogli več z ničimer nadomestiti. Koalicija je prešla v defenzivo za ohranitev obstoječega v upanju, da bo cesarstvo omililo namero o iztrebljenju plemstva koalicije. Ardenija je izkoristila trenutno mornariško premoč in zasedla vse cesarske prekomorske posesti. Leta 58 je umrl Zev Lingoški, njegovo mesto je prevzel njegov sin Iliad, do takrat mahib konjeniške medreje. 13. – 28. 11. 58 je cesar Heron v Maraishi zbral vse svoje najpomembnejše mahibe in s t. i. Ardenijskim patentom zapečatil usodo južne dežele. Cesar je zahteval odločno akcijo s ciljem vojaškega uničenja Ardenije. Mahib primus ofenzive je postal izkušeni Murah Kalmeh, ki se je odločil za velikopotezni masovni vdor iz dveh smeri. 26. 3. se je začel sočasen napad 35 cesarskih medrej, razdeljenih v dve skupini. Vzhodna skupina je hitro zasedla Nakhraj, a zahodna se je z bliskovitim konjeniškim udarom že 14. 6. znašla pred prestolnico Winsgor. Iliad Lingoški je s presenetljivo akcijo zasedel tudi otok Kassea s tamkajšnjim pomembnim pomorskim oporiščem. V roke mu je padlo 30 različnih bojnih ladij. Kalmeh se je modro odločil, da ne bo izgubljal sil in časa za obleganje prestolnice, ki ji je prekinil vse oskrbovalne poti. Z glavnino je napadel in zasedel Vas'makh. V roke mu je padel nenadejan plen - 13 vojnih ladij. Iliad Lingoški je zasedel obalni mesti Tias in Gered. 22. 8. je dosegel obkoljeno prestolnico in stisnil obroč okoli nje. Vojska je prezimovala v zasedenih mestih. Na začetku 59 je Kalmeh v dveh dneh krvave bitke pri Akariji zlomil ardenijsko vojsko. Znova je odločilo spretno vodenje zborov z usklajeno rabo konjenice, lokostrelcev z dolgimi loki in daljnometnih katapultov. Na koncu drugega dne so se ostanki ardenijske vojske razbežali, na bojišču je obležalo 83.000 nenadomestljivih lemikov. Mahib Kamleh je slavil eno od najprepričljivejših zmag v zgodovini vojn. Iliad Lingoški je okrepil obleganje prestolnice, ki je padla tik pred koncem vojne sezone. Kalmeh je vojsko razdelil na tri dele in bliskovito napredoval. Do konca sezone 59 je uničil še 10 medrej. Ardenijo je pred popolnim porazom rešil samo konec sezone. Leto 60 se je začelo z zadnjo bitko za Ardenijo. Kalmeh je suvereno zmagal in Ardenijski guverner Saniss Landan je zaprosil za premirje. Cesar je zaradi želje po čimprejšnjem koncu vojne postavil nenavadno mile mirovne pogoje. Ardenija je lahko obdržala neodvisnost, vendar je morala vstopiti v vojno na strani Cesarstva Shedanije in pripevati za dokončni obračun z osovraženo Koalicijo. Kalmeh je vojsko umaknil iz Ardenije in jo na začetku leta 61 utaboril pri Obvodniku, Aškarju in Bursi. V naslednjih dveh letih so cesarski mahibi počasi in vztrajno trgali kose upravniške koalicije. Umirajoča koalicija se je ogorčeno branila, razjedali so jo notranji spori in skupaj jih je držal samo strah iztrebljenjem. Leta 63 je v vojno posegel tudi do tedaj precej neaktivna Marka Madhas. Madhaški mešel Valerij II Madhaški je hotel sodelovati pri razkosavanju umirajoče koalicije. V ta namen je zbral 17 medrej in jih pod poveljstvom nečaka Anorja Madhaškega poslal proti Aškarju, kjer so se pridružile 7 Kalmehovim medrejam. Cesarski mahibi so pozimi 63 pripravljali načrt za zadnji napad. Upravniška koalicija je v obupu zbrala najboljše, kar je še imela. 15 veteranskih medrej pod poveljstvom Lina Harvoda je krenilo 2. 2. 64 v odločen napad pri Bursi. S spretnim manevriranjem so presenetljivo hitro zasedli mesto in nadaljevali s prodorom proti zahodu. Glavno Harvodovo orožje je bila lahka konjenica s kratkimi loki. Ost napada je usmeril proti Atadu. V treh bitkah do 18. 7. je popolnoma uničil kar 10 cesarskih medrej. Kronisti so Harvodove sposobnosti primerjali z največjimi umetniki vojne. Njegova uporaba lahke konjenice je postala zgled učinkovite izrabe šibko opremljenih, vendar motiviranih mašagov na konjih. Njegove vojaške umetnine so postavili ob bok dosežkom Kalmeha in drugih velikanov v zgodovini vojn. Kalmeh takrat zaradi razpršenosti svoje vojske ni uspel zbrati dovolj sil za uspešno zasledovanje spretnega nasprotnika. Cesar Heron se je odločil za kockanje. Kalmehu in Lingosu je ukazal, naj opustita zamudno zasledovanje izmuzljivega nasprotnika, temveč naj z vso vojsko kreneta ob Massanedu proti severu. Harvodova vojska 11. 8. je presenetljivo zmagala še pred Atadom in ga dva dni kasneje zasedla. Kalmeh je bliskovito napredoval proti severu. Odločil se je za zanimivo inovacijo. Ker je hitrost podredil vsem ostalim vidikom vojskovanja, je udarno jedro vojske sestavil iz 10 konjeniških medrej. Naskok je izvedel brez pehote in oblegovalne tehnike, ki bi ga upočasnila. Njegov namen je bil izzivanje zmede. 28. 8. 64 je obkolil Rogeag, ki je že nevarno blizu Wendenburga. Alam in njegovi mešeli so izgubili živce. Od Harvoda so zahtevali, naj se vrne na pomoč prestolnici. Harvod se je zavedal, da Kalmeh še vsaj do sredine vojne sezone 65 ne bo pred prestolnico zbral vojske, ki bi dejansko lahko ogrozila mesta z obzidji. Spregledal je Kalmehove poteze s konjeniškimi vpadi. Alam je odločno zahteval vrnitev Harvodove vojske, ki se je 2. 1. 65 usmerila proti Enrehu. Tamkajšnje cesarske medreje so bile v glavnem drugorazredne in so hitro razpadle ob napadih spretnega mahiba. Prestrašeni Alam je zapustil prestolnico, okoli katere so sejale zmedo posamezne konjeniške falange. Zatekel se je v Nengor, a k neposlušnemu mahibu je poslal izurjene klavce in nove mahibe. Harvod je vedel, da bi z zasedbo Enreha in kasneje prodorom proti Lingohu spravil celoten osrednji del cesarske vojske v težaven položaj. V primeru uspeha si je obetal pogajanja, kjer bi od Herona lahko izsilil določene koncesije z blažjimi pogoji predaje. A stvari so se drugače razvile. 14. 6., dan po zasedbi Enreha, so klavci ubili Harvoda zaradi veleizdaje. Sočasno so odstranili vse njegove mahibe in se začeli pripravljati na hitri premik proti Wendenburgu. Toda stvari so se zapletle. Lemiki in mašagi so globoko spoštovali svojega sposobnega mahiba, ki jih je z majhnimi izgubami vodil iz ene v drugo zmago. Še pred začetkom umika je izbruhnil upor in 18. 6. so medreje izpogajale prestop na stran cesarske vojske. Presenečenemu mahibu Urihu Enreškemu so uporniški jamiti predali osem glav Koaliciji zvestih mahibov. Z izgubo okretne in sposobne vojske je bila usoda Koalicije dokončno zapečatena. Heron je v zimi 65 ukazal dokončno uničenje upravniške koalicije in popolno iztrebljenje moških članov celotnega uporniškega plemstva. Ženske je kanil razdeliti med zaslužne mahibe in tako v skladu s patentnimi pravili vzpostaviti novo plemstvo. Na začetku leta 65, zadnjega vojnega leta, se je aktivno vpletel še Medalar, saj si je obetal plen pri razkosanju umirajoče Koalicije. Nimor II je razglasil Patent o neodvisnosti od cesarstva in od Herona I zahteva njegovo potrditev. V zameno za priznanje popolne neodvisnosti je ponujal 16 medrej za dokončni obračun s pravico do polovičnega sorazmernega deleža plena in sužnjev. Heron je hotel vojno hitro končati, zato je privolil v Nimorjeve pogoje. 17. 1. so podpisali Wendekalski edikt in že naslednji dan je medalarska vojska prečkala mejo. Bliskovito je zasedla Senoro, Kandall in Faragor. Tudi cesarska vojska je pritisnila na Beliass in Burso ter začela resno oblegati Rogeag. Koalicijske vojske so se hitro umikale proti središču svoje razpadajoče dežele. Vsi so vedeli, da je konec blizu, a nihče se ni hotel predati, saj so cesarske sile na zasedenih ozemljih sistematično iztrebile zajeto plemstvo. Cesarski mahibi so zbrali veličastno vojsko - 250.000 lemikov in 140.000 mašagov za zadnji napad na središče Koalicije. Nikoli v zgodovini cesarstvo ni imelo toliko vojaštva. Alam I je za zadnji krčeviti odpor zbral komaj četrtino te sile, ki je bila precej slabše opremljena in izurjena. Začel se je somrak Koalicije. 22. 6. sta padla Rogeag in Uruh. 27. 6. so Medalarci zasedli Inris in se dan kasneje združili z južno vojsko Kalmeha in Madhasov. 1. 7. se je začelo zadnje obleganje Wendenburga. Pri Ellei je Koalicijska vojska izginila in se skrčila na 60.000 slabo opremljenih in lačnih mašagov. Alam je kockal. Zbral je vse, kar je vrednega vsaj imena mašag in 13. 7. je izvedel močan protinapad proti Maleji. Sprva je celo zavzel mesto, a takrat so zeolski konjeniki izvedli znameniti manever in razbili hrbet napadalne vojske. Sagraški posestnik je izvedel pomemben, pravzaprav odločilni naskok. S svojimi lahkimi konjeniki je 23. in 24. 7., skupaj z Zeolci, popolnoma razbil napad iz obupa. Ravno 2500 zeolskih in 4500 sagraških konjenikov je odločilo končni obračun in povzročilo konec omembe vredne Koalicijske vojske. Prestolnico je zajela panika. Plemstvo se je želelo izmuzniti kruti usodi. V posameznih sektorjih so izbruhnili upori. Koalicijsko plemstvo je postalo plen lovcev na glave. Obramba se je dokončno zlomila in 13. 8. je upravnik Alam padel od roke enega svojih stražarjev, ki je njegovo glavo pribil na vrata Prepovedanega sektorja. Še isti dan ga je nasledil njegov komornik Trines. Na Mel'Arudskem griču je 17. 8. zaplapolala starodavna zastava Svetovnega cesarstva. Trinesova vladavina je trajala samo do 18. 8., ko so ga ujeli uporniki. 27. 8. je prenehal še zadnji odpor. Lovci na glave so se že obilno mastili z rezanjem plemenitih glav. Do konca vojne sezone so odstranili celotno plemstvo padle koalicije. Epilog Vso zimo leta 65 so lovci na glave odstranjevali uporniško plemstvo. Medalar je umaknil svojo vojsko in dokončne meje med Medalarjem in Shedanijo so potrdili z Ediktom o kraljevski razmejitvi. Vzpostavila se je nova zahodna meja, ki je potekala precej vzhodneje od nekdanjega duhovnega srca Aldeverga. Prostranstva med zahodno mejo Shedanije in zahodnimi mejami škratjih dežel, razen dela obalnega pasu, so ostala za dolga stoletja izven objema civilizacije. V pozabljenih deželah Ozunja je vihar preživela samo desetina predvojnega prebivalstva. Cesarstvo Shedanija ni nikoli trajno poseglo po vzhodnih deželah. Nekdanji branik pred Vesoljnim carstvom je postal trajna meja. V teh vojnah je po ocenah kronistov umrlo med 10 in 12 milijoni ljudi, kar je petina prebivalstva v vojne vpletenih dežel. Uvod v Elem Jered[1] Elem Jered[2] je svet finih oblik, drugačnega prepleta strun. Mi, navadni ljudje sploh nismo sposobni zaznati finejših frekvenc bivanja. Zaradi energijske bilance je v Elem Jeredu duhovna moč otipljiva sila. Drugi svet, simfonija drugačne pesmi gibal gibanja, ognja, časa in prostora, je popolnoma drugačen. Tam domujejo naše sanje in tudi naše najstrašnejše môre. Najbližja pot do nebes ali pekla je iz Elem Jereda (Drugotnost). Sehir Etir B: Jomiš tabapet Negi at El Jemin barea tapekocim lek košagith at lakmah et jesodeg seahir. Le tkejetem šehpag, en'bejasodu vejaz ek seahir sajpego Keaba tag aerdath lae le en'katzun šejeat, tejdik en'Šejeat tilet. Toa El Jemin en'Hišem šehpag aetet taemiš barea eaš. Preden je Bog, El Jemin[3] ustvaril vzroke vseh stvari, je bila popolna in neskončna Luč[4]. V nekem nedoumljivem, večnem trenutku se Luči porodi Prvobitna Volja, Keaba[5], ki koncentrira svetlobo v štiri sfere, imenovane Sfere Resničnosti. Takrat je El Jemin, slava nedoumljivosti njegovih poti, ustvaril ogenj[6]. Bel en'tepeg vet en'sajej et en'timib mišok le elem en'zemvah vet en'jadagap! En'Tepeg at ošak en'beriath segšapot, leam en'tepet mešeob et sajej. El Jemin at aesah en'tepeg tacapagea et sajej. »Naj ogenj[7] prinaša toploto in luč v svet teme in hladu!« Ognju je dal lastnosti vročine in suhosti[8], kajti ogenj suši in greje. El Jemin je videl, da ogenj razsvetljuje in greje. Barea at jemae. Bel jemae šejef šešit en'halaja earihi at morak. Bel jadagap earihi at mapag sajej. Jami at hašon en'negeam. El Jemin at aesah en'hal jemae zek en'selid. Ustvaril je vodo[9]. »Naj voda prinese življenje tja, kjer je smrt. Naj hladi, kjer je toplote preveč.« Vodi je dal lastnosti hladnosti in mokrote. El Jemin je videl prelivanje vode preko oboka. Mešit melad en'tepeg vet en'jami et roškea en'tepeg vet en'jami barea en'raveth epera en'hošmaš elem. En'Raveh at bemir beth bešin barak en'bevebon medopej. En'raveth zefokek en'jami at en'tepeg at hašon kacepah en'gem vet en'sigim. El Jemin at aesah en'seken. »Sedaj združimo vodo in ogenj,« in spoj ognja in vode ustvari zrak, ovoje okoli svetov. »Zrak je potreben, da lahko ustvarjena bitja dihajo.« Zraku, otroku vode in ognja, je dal lastnost vlažnosti in vročine. El Jemin je videl dobro delo. Toa en'tabapet rugob vet en'šekthekejatim teg li ileas en'zeamed. Takrat še ni bilo časa, prostora in nikogar, ki bi popisoval dogodke, ki se še niso dogajali[10]. El Jemin lou en'šekek le kaš et si pemetajeg. Bel ead ošak kalokh barak sar tasak gešašeh. Ramas at sar en'tasak gešašeh earihi en'tavok at derojeh tag at lašbok earihi leiki at eoc masipageo at šamiim. Hadeš bel lei zek ed berek earihi at lek at barea bediš en'šelih zefokek jami at tepeg, en'erac. Alas at kacepah en'mešeob et en'jadagap. Lem en'mebeabeth lou sevhea jaceil at measaji en'tegper teg lei mahug lek en'tefigim. El Jemin so samoto v srcu občutili in si rekli: »Naj se darovi zgostijo[11], iz enega mnogo ustvarim.« Izbruhnilo je iz enega mnogo, kjer tema je čepela, luč je zavladala, kjer ničesar[12] ni, to rodilo je sence. Sveti, naj bodo večno blagoslovljeni tam, kjer je vse, je ustvarila še drugega otroka vode in ognja - zemljo. Združevala je lastnosti hladnosti in suhosti. Ako stari so hoteli uzreti bivanje, je bila ustvarjena trdnina, ki bo oblikovala vse te stvari. Bel ead jaraez sea'nenba zašig lei aseben. Bel ead jaraez Sea'Themethea, šejef lei asaber. Aseben be asaber bel abejašeth Elemija. Saehir et molok bel ead hal. »Naj se odpro duri luči[13], skoznje bodo šle vode, ki so zgoraj[14]. Naj se odpro duri teme[15], kamor bodo odšle vode, ki so spodaj[16]. Med vodami, ki so zgoraj in vodami, ki so spodaj bo večni portal Elemija[17]. Luč in tema naj se razlijeta[18].« Toa jib at tokot Elem Akal. Elem en'saehir vet bejejim akanabh at hepoh. Tonor lae at tacapagea en'Hadeš bomib Nadas Dar. Le capoit jib at sar hadeš lok nahudet En'Kaeb Baroh masipeg jib at en'johazegi zemtiah. Le jalkok kopajec at genacog hadeš saehir vet bediš kovtem bar en'tajabo zaknea sar jemae at hepoh raleji en'katem beric. Bel jib en' raleji zekmah vaesah! Sar tetov bel kesapec lek raleji be raleji. Legiath leh hadeš, leh katen lou pemelij tehth at sar tetov jib at taebot En'Raleji bel hadeš El Jemin bel tazmo Saelijeh. En'Tetov nešim bused deli segadaz lou Etirith. Takrat se je ločil Elem Akal[19]. Svet luči in slave Najbližjega[20] je zacvetel. Nepremagljiva Luč[21] je obsijala Sveti vrt Nandas Dar[22]. V njem se je iz svetega vrča izlila Voda Življenja[23], porodilo se je jezerce. V popolnem miru je odsevalo svete luči in še pred ustvarjenjem večernega mraka je iz vode pognalo deset zlatih lotosovih cvetov. »Naj se deset najvišjih razodene. Iz njih naj nastane vsega deset po deset.« Besede, tako svete, tako nežne, so obudile cvetove in iz njih se je dvignilo Deset najsvetejših, El Jeminu najljubših angelov[24]. Njihove duše plešejo ples, katerega opoj so Etirji[25]. H: Jomiš nešezea El Jemin je vedel, da se mora Ustvarjeno razodevati in iščoč skrivna pota svete previdnosti. Mora potrditi smisel svojega namena. Najprej je izrekel Devet magičnih besed, ki so prižgale Devet Svetih Luči in ustvarile devet predmetov Mogote[26]. »Hedrah, beseda Prepoznavanja in modrosti.« »Balaghia, beseda skrite Matere in njenega darovanja.« »Galadar, beseda miline in čutenja neskončne ljubezni.« »Setaus, beseda pravične čuječnosti in neprekinjenega toka pozornosti.« »Laehela, beseda Prvega ravnotežja, vzdrževanja milosti in pravičnosti.« »Malajeha, beseda čuječnega doživetja, čutenja večnosti in neskončnosti.« »Haladir, beseda prepoznavanja zrnc prahu in oblikovanja stvari.« »Jerecah, beseda toka reke, ki vse povezuje in vse pomni.« Mešereac, beseda trdnosti, služenja smislu bivanja. Vendar je El Jemin vedel, da so te vzvišene besede, ta Imena Talismanov del sveta, ki ni popoln[27]. Iz Devetih Talismanov Luči se je utrnilo Devet Temnih Talismanov, njih imen tukaj ne smemo izgovarjati. Tako so ta imena Teme[28] prekleta in naj ostanejo v Temi neznanja. El Jemin je vedel, kajti pravijo, da je v dušo neznanega modreca postavil besede: »Vsaka Luč rodi Senco. Luč spozna svojo veličino s prepoznavo svoje Sence.« Takrat je Najsvetejši v Lučeh izrekel vse Svete besede[29] in iz vsake besede je bila ustvarjena[30] stvar. Angeli[31] so zapeli hvalnice Veličini. In glej, o nesmrtni na veke vekov, vse v bivanju še ni imelo žive duše. Odločili so se, da ustvarijo žive duše, ki trajajo tam, kjer ni časa. Vdihnili so globoko in izdihnili[32]. Duše so kot zrak nebeški, nevidne, a močne. Takrat so Ustvarili vsa bitja Luči, ki jim je določeno iskanje in potrjevanja smisla. »Vilinci naj bodo najmodrejša in vsled tega nesmrtna bitja, da modrost ne umre. A gorje, če se nesmrtnost rodi iz strahu pred smrtjo in izgubo.« »Edamiti naj bodo bitja skritega sijaja, nedoumljiva v iskanju življenja. Umirali bodo in njihove duše se bodo vračale v pristane.« »Škratje naj ljubijo kamnine in trdnine sveta. Moč in silina naj bo njihova vrlina. Vedno bodo trdno tam, kjer so, skala ravnotežja.« »Ljudje, krhki v svoji duši naj živijo v obeh svetovih, kajti njihovo življenje je dvojno in kratko. Človeku naj bo dana izbira, a nagrada naj bo tudi kazen.« In tako je bilo ustvarjeno četvero bitij. El Jemin je videl, kaj je Ustvaril in vse to je zadovoljilo njegovo Luč. V: Saehir et Moloh Vse je bilo tako popolno. Naj se zdaj zgostijo zemlje in neskončni prah, kajti vdihnil jim bom Upodobljen duh. Vsakdo naj dobi po svoji vrsti od luči in od teme. Vilinci so postali Čuvarji vseh Modrosti. Njim so bile dane največje tri veličine, Talismani najvišjega Reda. Govoril je El Jemin skozi angelski Elahalov glas legendarnemu jakilu Amandu Raelanu: »O modri kralj, tvoj rod in tvoja nesmrtna kri prejmejo Stare Ede, da jim darujete modrosti vzvišene. Svojo kri moraš podeliti s kralji ljudi, z njimi si delite željo po modrosti. Čuj glas, ko te bo opomnil, da svojo prvorojeno hčer postaviš za Kraljico ljudem. Kralju ljudi bo rodila sina in tako naj se rod v krvi veže na veke vekov.« El Jemin je ustvaril umiranje in svet, ki je padel v globočine. Tam, v Megšelemu, kjer ni Luči, je devet zatabov izžarevalo razkroj, umiranje, pozabljivost, sovraštvo, strast, nepozornost, strah, želja in pohlep. Devet jih je bilo, kajti kot je devet Luči, je tudi toliko senc. Beseda Elem Moloh je bila beseda Devetih temnih demonov, ki so bili skriti v devetih dvoranah nesmiselnosti. A vedite, tema mora bivati, da se luč prepozna. Srce nedrij Megšelema je z nitjo zaporednih trenutkov uravnotežen z vibracijami Mebeab Edanima in Fearig Edanima. Takrat El Jemin, videvši svoje delo, kako se je obleklo v svetlobe in sence, pokliče prvega Kralja ljudi: »Ljudje ste bitja, ki imate vse radosti, v sebi imate dva, ki bosta eno in ste umrljivi, da utemeljite smisel svoje luči. Za družico ti bom dal vilinsko princeso, da bodeta spočela kraljevi rod. Vendar vedi, vilinska princesa bo na dan spočetja novega kralja postala umrljiva in umrla bosta skupaj. Večnost modrosti se slavi samo tako, da se daruje večnost.« Prvi Kralj je stopil na zemljo. Svet je bil že imenovan in premerjen. »Tri Talismane Luči, ki prekrivajo umrljivo zemljo, so izvor Čarovnije Umrljivih. Štirje Redi Čarovniške veščine so razdeljeni, kot so razdeljene prve stvari,« reče El Jemin, ko je svet bil še mlad. Z: Tevokut haraš Čarovnija ognja plamtečega, tako vročega, tako neotipljivega se imenuje Red Eisha. Čarovniki tega Reda naj nosijo rdeča ogrinjala in njih znamenje naj bo Sveti lev. Čarovnija zraka viharnega, ki ga dihajo vse žive duše, mokrega, a vročega, imenuje se Red Nemaši. Čarovniki tega Reda naj nosijo ogrinjala sinje modrine in njih znamenje naj bo Sveti sokol. Čarovnija vode, ki vse očisti, ki hladi žejne duše, imenuje naj se Red Melima. Čarovniki tega Reda naj nosijo ogrinjala svete rože Alaneje in njih znamenje je Sveta riba. Čarovnija zemlje, trdni temelj vsem stvarem se imenuje Red Aeteda. Čarovniki tega reda naj nosijo ogrinjala zelenila pomladi in njih znamenje naj bo Sveti bik Templja Episa. Vse čarovnije so zapisane in razodete. Orožja čarovnikova naj bo palica za izlivanje volje, meč za ločevanje stvari, čaša za zajemanje in sveti talisman za čarovnikove moči prepoznavanja. To so čarovnije, dane ljudem, urejene po svoji postavi. Vilinci, najmodrejša bitja, nesmrtna bitja imajo svojo čarovnijo za nesmrtne duše. Njih trije Redovi so Eneba, Jadali in Tiršimia. Vsaka od teh šol nosi del moči Talismanov Luči. Orodja čarovnije Nesmrtnih[33] so tako mogočna, da jim ne more vladati nobeno smrtno bitje. Niti moč Devetih Talismanov Luči ne more oživeti te čarovnije. Padli bodo želeli, a bodo trpeli. El Jemin, slava nebeška so vedeli, da vedno večje število bitij naredi veselje v srcu, a prinaša več skrbi. Otroci so dar, ne breme, čeprav so naporni dar. Nebeški, ki so mu Etirji peli, je storil ta dobra dela in Svete Vrtove povzdignil iznad vsega, da tisto, kar je spodaj, ni videlo tistega, kar je zgoraj in da vode, ki so zgoraj, niso tekle tja, kjer so vode spodaj. Ukazal je Etirjem, naj z ognjenimi meči povzdignejo tisto, kar je združilo smisel z razodevanjem. Nebeška lestev je večna, a nevidna. Obstajala je Temna čarovnija, skrita izven vseh misli bitij. Temna čarovnija je bila zavita v lepe besede, čudovite sladostrastne želje in poljube sladkobe. Ustvarjene so bile v temnih kotičkih, da odberejo rod. Gospodična, ki je zgoraj, je poslala tri duše najčistejše, da si nadenejo obleko iz mesa, krvi in drobtinic časa. Njih poslanstvo je čuvati konce časa in združiti dovršitve vsega, kar ima smisel. A čujte o povesti o koncu časov. Ne bom vam je izdal, saj je na vaših plečih, da jo razberete iz niti časa in prostora. Samo začimbo vam dam ... Pred prestolom Svetih naj vsaka duša[34] svojo težo postavi. Najčistejši bo zbral vojske svetnikov, da bodo prenesle en čas v drugega. Samo on, ki je smisel, bo združil vse in povrnil pravičnike neskončnosti. Takrat bodo pozabljeni izginili, a smeli povzdignjeni. Vsa čarovnija bo zapisana v drugih knjigah in uporabljene bodo druge črke in besede. O svetovih (odlomki iz Sehir El Hadad, prevod iz obredne vilinščine) Sehir El Hadad, je knjiga o začetkih Elem Jereda, vendar precej drugače od Matag en'Edan, čeprav sta obe del Sehir Etirja. Najbrž je bila v nam znani obliki napisana sorazmerno pozno (groba ocena: 300 let p.z.e.[35]) vendar se navezuje na izredno stare pisane vire, kar dokazujejo nekateri arhaični traktati besedila. Mnogi avtorji menijo, da je bila v Sehir Etir vstavljena bolj na silo, šele v času po nastanku Zidu, kot odziv na Meri in njeno vladavino. Omejitev prostora nam onemogoča, da na tem mestu preidemo v preveliko širino. Sehir el Hadad verjetno ni ohranjena v izvorni obliki, temveč gre za dopolnjen prepis. Precej delov ni napisano v izvorni, visoki vilinščini[36], saj vsebuje odlomke z značilno transkripcijo obredne[37] vilinščine, ki so jo govorili in pisali Severni Vilini v prvem stoletju po postavitvi Zidu. To pa je bil čas vilinskega izstopa iz zgodovine. Sehir El Hadad je edina knjiga Sehir Etirja, kjer so nejasno omenjeni štirje svetovi. V Sehir Bar Jemin so ti svetovi precej natančno opredeljeni, zato lahko ravno s to knjigo iščemo povezavo med Sehir Etir in Sehir bar Jemin. Ne glede na skromen opis, je jasno naslednje: Obstoj sveta Luči (Emin Saehir), kjer bivajo Etirji in od koder se razodevajo vse obstoječe stvari. Naveden je obstoj sveta Teme, Elem Megšelem, kamor se zlivajo temne stvari (karkoli že to pomeni). Oba svetova se nikjer ne stikata, med njima ni nobene vezi, saj sta narazen natanko za trenutek. Omenjen je obstoj še para prekrivajočih se svetov. Oba sta poseljena, v obeh tečejo čas, obstaja prostor, pretaka se energija in stvari se gibajo po svojih poteh. Razlikujeta se po gostoti temeljne tvarine[38]. Mebeab Edanim, Stare Ede, je redkejši svet. Fearig Edanim je gost svet in zaradi tega je magija manj izrazita. Oba svetova sta pod vplivom Elem Megšelema in Elem Saehirja. Izmenjava Teme in Luči ustvarja naravo življenja v obeh svetovih. Bivanje je vedno zmes svetlobe in teme. Starejša Eda je močneje podvržena vplivom, a na Mlajši Edi so vplivi globlji in dolgotrajnejši. Tema Starejše Ede vpliva na temo Mlajše Ede in Luč Starejše Ede vpliva na Luč Mlajše Ede. Krog je sklenjen. Poseg božje Previdnosti ob koncu Časov[39] Devet Talismanov Luči se ob koncu časov izlije skozi Utelešenje Devetih v Enem[40]. Takrat še posebno močna Luč obsije duše pravičnikov in jih združi. Ob teh svetih časih, ko se razodene najsilnejša božja Ljubezen, se odberejo pravični in nepravični. Seme Zla je vsajeno v Luč, saj Luč sveti v Temi. Ob Koncu Edini, njegova najvišja Svetost združijo vse čarovnije in vse vrline. Stoji na čelu vojske pravičnih, da ubranijo pred Pogubo smisel obstajanja. Edini na čelu vojske pogubi Temno Luč Prehajanja[41]. Po porazu Teme se začne nov čas, ko nova bitja prevzamejo odgovornost za upravičenost do bivanja[42]. Tema je del Ela. Zlo, razkrajanje, umiranje, jeza, strah, sovraštvo, častihlepje, samovolja in napuh so del tega sveta, del božje čarovnije. El s poplavo Teme požene svetova v očiščenje in ravnotežje. Vsako bitje je zmes Luči in Teme. Sovraštvo stoji nasproti ljubezni. Strah se ogleduje v zrcalu poguma. Jemanje je na drugi strani darovanja. Kot ima palica dva konca, ima El Jemin dva smisla bivanja. Neskončna luč se razodene v neskončno majhni točki in napolni neskončno praznino. El Jemin et nunim lepleš nunim.[43] Vsekakor je ključno vprašanje: »Je boj sil vesolja v službi gradnje nove ureditve ali ohranjanju starega?« Prehodi med Edama El Jemin je v svoji neskončni previdnosti ustvaril in upodobil Portale. Prehode lahko odprejo Sveti Vitezi Reda Varuhov, ki se utelesijo zgolj v Mlajši Edi. Varuhov je toliko, kot je Talismanov Luči, njih je število devet. Sedem je Čuvajev, a dva sta skrivnostna nunim hasadin rešgematoka[44]. Vitez odpre prehod samo na Svetih krajih, kjer je še posebno veliko milosti. [1] Elem Jered - eno od vilinskih imen za Drugotnost.[nazaj] [2]V tej knjigi bom uporabil, kjer je seveda smiselno, poslovenjene besede. Originalni dokumenti so pisani v Starovilinščini, Edamščini in Pogovorščini. Besedilo je prevod iz Sehir Etir, razen če ni drugače navedeno.[nazaj] [3] El Amin, El Jemin, El Elo, El in še nekatere besede so ime prvobitnega kozmičnega prapočela. Uporabljam izraz, kakršnega sem zasledil v vilinski knjigi Sehir Bar Jemin, ki je bila že večkrat prenesena v naš svet v različnih oblikah. [nazaj] [4] Saehir – Luč po Starovilinščini, Saeh v Pogovorščini, kjer pa ima še obliko Lae. Najbrž slednja beseda pomeni fizično svetlobo, a Saeh bolj mistično prispodobo.[nazaj] [5] Keaba, izraz je izpeljan iz korena Kea, ki pomeni Izvorna namera. Eba pomeni Oče, vendar ne v biološkem smislu, temveč kot simbol aktivne moči zaplojevanja stvari. [nazaj] [6] Eaš – ogenj v mističnem pomenu besede. [nazaj] [7] Tepeg – konkretni ogenj, za razliko eaš. [nazaj] [8] Segšapot – vročina in suhost – suha vročina. [nazaj] [9] Uporabljena je beseda jemae (vodo v simbolnem smislu) in ne jami, ki pomeni vodo dobesedno. [nazaj] [10] Uporabljena je beseda zeamed, ki jo prevajamo kot dogodke, ki se še niso zgodili. [nazaj] [11] Kalokh ne pomeni dobesednega zgoščevanja, kakršnega poznamo, temveč gre za mistični proces »zgostitve« potencialnih (neobstoječih) idej v seme vseh idej, ki bodo obstajale. [nazaj] [12] Uporabljena je beseda leiki, ki v visoki vilinščini pomeni fizično odsotnost vsega, a v obredni vilinščini matematično ničlo. [nazaj] [13] Uporabljena je beseda Sae'Nenba – duri luči. Ponovno gre za mistični, čisto metafizični način izražanja neznanega vilinskega pisca, ki se je naslanjal tudi na kasnejše vire, pisane v Pogovorščini. Beseda Nenba izhaja iz korena Nen, ki pomeni »biti odprt za svete vplive«. [nazaj] [14] Zanimiva besedna zveza – aseben, ki v mistiki in metafiziki pomeni »vode, ki so zgoraj« [nazaj] [15] Sea'Themethea je beseda, ki pomeni duri teme in izhaja iz korena Themeth – »mistično potjo, gor, zaprto pot dol«. Zanimiv koncepti vilinske metafizične kozmologije. [nazaj] [16] Še ena zanimiva besedna zveza – asaber ki v metafiziki in mistiki pomeni »vode, ki so spodaj«. [nazaj] [17] Najbrž je mišljen sistem portalov med našim svetom in (Elem) Jeredom. [nazaj] [18] Hal je koren več besed, ki so povezane s pretakanjem. [nazaj] [19] Elem Akal je redko uporabljena besedna zveza. Modri čarovniki jo ne izgovarjajo preprosto. Ena od velikih skrivnosti najvišje čarovnije je pravilno uporabiti besedo Elem Akal. [nazaj] [20] Akanabh je še ena od besed, ki izhaja iz korena Ak. [nazaj] [21] Tonor Lae je izredno originalna besedna zveza, saj izhaja iz Pozne Pogovorščine, kakršno so govorili v času dogodkov, opisani v knjigi Vitezi & Čarovniki. Najbrž gre za dopolnila iz kasnejših virov. [nazaj] [22] Nandas Dar je ponovno beseda Pozne Pogovorščine in pomeni nekakšen Vrt Veličine. [nazaj] [23] Kaeb Baroh – Kaeb je beseda, nastala iz že omenjenega korena Kae, vendar je v obliki standardne Pogovorščine. Baroh je redko uporabljena beseda za vodo, pravzaprav za mistično interpretacijo vode. [nazaj] [24] Saelijeh – Bitje luči, čisto vilinska beseda, ki jo je težko prevesti. Naša beseda Angeli je še pomensko najbližje, čeprav to ni to. [nazaj] [25] Etir – iz vilinske besede Eatik, ki pomeni »srčiko mogote«, če rečemo temu esenca angelov, se ne zmotimo preveč. Te besede je težko prevajati. [nazaj] [26] Gilagh – Mogota, pravzaprav odraz božje veličine. Ta beseda se uporablja samo takrat, ko se govori o svetih Talismanih Luči. [nazaj] [27] Elem Ede je skupno ime za oba svetova bivanja. Našemu svetu pravijo Mlade Ede, a Elem Jeredu Starejše Ede. To izhaja iz dejstva, da je samo na Elem Jeredu možno rojstvo Vilinov, edinih nesmrtnih bitij. Nandus – prihod, od korena Nan - potovanje. [nazaj] [28] Molokh je pogosto uporabljena beseda za mistično temo, kot tudi za običajno pojmovanje odsotnosti svetlobe.; [nazaj] [29] Hadeš 'Legia je uporabljena beseda, ki je tako starodavna, da se je izgubila njena korenska oblika. Mnogi avtorji mislijo, da je beseda Legia koren besede Leg, ki pomeni »Stvar zraven stvari«. [nazaj] [30] Bodite pozorni na besedo Ustvarjena. V originalu je uporabljena beseda Barakh. Ki pomeni mistično ustvarjenje. [nazaj] [31] Mejeh – zanimiva je vez z damejah. Gre za približno ustreznico krščanskim angelom. Sorodna je ideja etirja. Etir je aktivni vidik, a mejeh pasivni vidik t.i. udejanjene emanacije. [nazaj] [32] Precej kontroverzni stavek, najbrž aludira na neotipljivost ustvarjenja. [nazaj] [33] Jegonuith -množina srednjega spola, kar pomeni, da gre za otipljiv pojem, konkretno vilince. Ta beseda se tu prvič pojavi. [nazaj] [34] Uporabljena je beseda Neah – živa duša. [nazaj] [35] p.z.e. – pred zlatim eonom, pred časom Svetovnega cesarstva. [nazaj] [36] Prvotna vilinščina je sestavljena iz telepatskih korenov, ki so jim dodani samoglasniki. Ta arhaični jezik je verjetno izvor vseh jezikov obeh svetov. [nazaj] [37] Obredna Vilinščina se je začela razvijati nekako pred najmanj 5000 leti. Viri o začetkih razvoja niso usklajeni, zato lahko samo ugibamo. [nazaj] [38] Uporabljena fraza ihok eab in se nanaša izključno na idejno raven kot ideja za nekaj otipljivega, manifestiranega. [nazaj] [39] Ta del je prevod poglavja iz Sehir Bar Jemina. Mojstri pisarji še danes niso popolnoma razvozlali originalno besedilo. Na tem mestu podajam približno smiselni prevod. [nazaj] [40] Mešarah – Izhaja iz vilinskega korena Mešah, ki pomeni »sestavljen in poslan«. V manj znanem delu Sehir Salajeh je omenjeno, da Edini pride in pljuskne (vil. - ferwa) čez Ede in jih očisti prahu časa, ki odhaja. [nazaj] [41] Moloh Salijeh – zanimiva besedna zveza. V jeziku Temnih orkov pomeni Temni sprehajalec, a v jeziku Edamitov »Temni nesrečnik«. O tem skrivnostnem bitju viri molčijo ali pa ga samo mimogrede, na videz nepomembno omenijo. [nazaj] [42] Ta del je precej nejasno zapisan. [nazaj] [43] Nunim pomeni vseprisotno skrito, vseprisotno vsebovano, a lepleš držati, vsebovati. To pomeni, da je Bog vse v vsem, nekakšno prežemanje obstoječe realnosti. [nazaj] [44] Skriti pravični duh modrosti je oznaka za ti dve skrivni bitji. Nista opisana v nobenem drugem delu in tudi noben vir ne priča o njunem pojavu v enem ali drugem svetu. [nazaj] Avtor je v slovar vključil nekaj precej udomačenih tujk in razlago vulgarizmov. Dodal je tudi besede in besedne zveze, ki so koristne zaradi izobraževalne vloge. Večina pomenov je preverjenih tudi s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika s portala www.fran.si, zanj skrb Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vilinske besede so prevedene na osnovi standardnega slovarja dr. Mary Smith: The strange languages with the Hidden history (Oxford University 2105, 3rd revision). Legenda oznak Pri razlagi posameznih besed in povedi je uporabljena shema pomenskih sklopov, ki se v slovarju pišejo poševno: Specifično – beseda ima specifični pomen v okviru sveta Vitezov in Čarovnikov. Vilinščina – Beseda je vilinskega izvora, uporabljen je Standardni vilinski slovar (1. izdaja). Vilinska teologija – Pojem iz vilinske teologije, mitologije ali okultizma. Večina pojmov je iz t. i. vilinske okultne teologije. Teologija Drugotnosti – Posebni izrazi, ki se nanašajo na obče teološke pojme Drugotnosti in se do določene mere ločijo od vilinske teologije, ki je temelj vseh teologij Drugotnosti. Sleng, narečno – Beseda ima poreklo v slangu, oziroma pogovornem jeziku, veliko je germanizmov in anglizmov, nekaj pa tudi srbizmov in turcizmov. Anglicizem, anglizem – beseda ima angleško poreklo, a se je udomačila v slovenskem pogovornem jeziku. Splošno – običajna beseda, ki je dodatno razložena. SSKJ – definicija temelji na Slovarju slovenskega knjižnega jezika (portal Fran - Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) Vulgarizem – beseda je vulgarna in se običajno uporablja v vulgarnem kontekstu. Farmacija – beseda je farmacevtski pojem (napr. ime zdravila). Fizika – beseda je fizikalni pojem. Religija – beseda ima poreklo v besedišču ene od svetovnih religij. Okultizem – beseda ima korenine v eni od svetovnih okultnih teorij. Mitologija – beseda izhaja iz ene od svetovnih mitologij. Zgodovina – beseda izhaja iz dejanske zgodovine. Tehnologija – beseda ima poreklo v delujoči tehnologiji. V primeru, da je dodana še oznaka specifično, gre za še neobstoječo aplikacijo omenjene tehnologije. A Abadon vilinščina – Brezno duš, nebeški vrtinec, ki požre nečiste ali neočiščene duše. Adani vilinščina – prihaja. Aganeal vilinščina – udejanjen etir, nesmrtni del izbranega človeka v gostem vesolju. V zadnjih dnevih jim pravijo Čuvaji. Aladali vilinščina – pozdravljen, uporablja se pri svečanem pozdravljanju, izrekanju dobrodošlice ipd. Aledah vilinščina – božanski gospod, še ena oznaka za svečenika – vladarja, ta je formalna in izhaja iz vilinskih kraljestev iz predeonskih časov. Boris je dobil ta naziv, ko mu je Aecij predal legije. Aldeverg specifično - starodavna duhovne in univerzitetna prestolnica. Po padcu Svetovnega cesarstva izgine iz zgodovine. Alissa vilinščina, specifično – Rajska reka, ki ločuje Kadešah od brezna Abadona. Na nebu se tako imenuje trak galaktičnega rokava, ki objema celotno nebo kot megličast trak. Ameah vilinščina – mati v duhovnem smislu. Pomemben element vilinske okultne teologije. Ameah simbolizira posodo kreativnih sil, matrico razodevanja dejavnega sveta. Anomalija SSKJ – odstopanje, odstop od pravil, nepravilnost, izjemnost. Anglicizem, anglizem SSKJ – poslovenjene angleške besede, angleške besede, ki so se udomačile v slovenščini (napr. OK). Aspirin farmacija – zdravilo proti bolečinam podjetja BASF. Auril specifično – zelo redka kovina – izjemno lahka, trdna in prožna. za pridobivanje je potrebna precejšnja veščina. Bistvo priprave je v natančnih recepturah. Pridelavo obvladajo vilini in škratje. Edini dosegljivi rudniki so v deželah škratov in v Dilualu. Na vzhodu sta dva velika rudnika, ki sta pod nadzorom Božanskega carstva. B Bahejir vilinščina – božji izbranec, božje utelešenje – eden od nazivov basilea Basilea vilinščina, specifično – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle. Be or not to be sleng, anglizem – biti ali ne biti. Begunstvo specifično – beg mladoletnega Timeusa IV Simidala v spremstvu Georja Simidala in še nekaj pogumnih mož in žena v času Padca, ko je armada Vesoljnega carstva zasedla Wendenburg in končala tisočletno svetovno vladavino človeškega cesarja in vilinske kraljice. Bemej vilinščina, specifično – zemljiški vladar v Medalarju (hesed malahid) Berek oezed et'šaeviz vilinščina, specifično – Klic k orožju in bojnem duhu lahko prevedemo ta zeolski bojni klic. Bič – sleng, anglizem, vulgarizem - prostitutka, predvsem pa tudi nepopularno dekle, nedostopno ipd. Birič SSKJ – nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti, osovražen predstavnik oblasti. Bordel splošno – javna hiša, stavba, kjer se ponujajo seksualne usluge, v slengu pomeni tudi prostor razvrata. Bozon fizika - eden od osnovnih gradnikov, ki definirajo naravo materije vesolja. Brezkrvni specifično – ljudje in pripadniki drugih ras, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Poniževalna oznaka za vse, ki nimajo plemenitega porekla. Brzinsko sleng - hitro, pospešeno. Bulšitanje sleng, anglizem – govorjenje neumnosti, nakladanje. Beseda izhaja iz fraze bull shit, ki pomeni bikov drek in na angleškem govornem področju pomeni govorjenje neumnosti in nakladanje. C Cahatok specifično, vilinščina – poveljniški oziroma stražarski odred. Običajno šteje med 700 in 1000 posebej vzgojenih orkov in vsaj 100 Set'Arusov. Cajtengi, cajt'ngi narečno – narečna beseda za časopis, izhaja iz nemščine. Cesarstvo Shedanija specifično – dedič nekdanjega Svetovnega cesarstva. Po padcu nekdanjega Vesoljnega carstva se Svetovno cesarstvo ni nikoli več obnovilo. Coprnija SSKJ – čarovnija, negativni izraz za čarovnijo - coprnica – slabšalni, poniževalni naziv za dekle ali žensko. Cosplay sleng, anglizem – oblačenje v kostum priljubljenega domišljijskega lika. Gre za kreativni in zahteven konjiček ljudi vseh starosti. V svetu obstaja veliko konvencij, namenjenih tudi ali samo cosplajerjem. Č Čuvaj specifično – udejanjen aganeal v človeškem telesu. Aganeal se spoji z izvirno osebnostjo in živi v simbiozi. Ko človek biološko umre, aganeal najde drugo telo. Čuza sleng – slengovski izraz za ječo, zapor. D Damejah specifično, vilinščina – strašna temeljna sila Megšelema. Vedno sta dva damejaha, eden za aktivno, drugi za pasivno manifestacijo neskončnosti. Teologija damejaha je silno zapletena. Gre za izjemno močni entiteti, ki sta sposobni neodvisnega in samostojnega delovanja še pred udejanjenjem Elejle. Det'lajns sleng, anglizem – rok izvedbe, zadnji rok izvedbe Devocija religija – privrženost v verskem pomenu besede. Dilitati sleng, anglizem, – izbrisati, odstraniti Djuk sleng, anglizem – oznaka za frajerja. Drek – vulgarizem – iztrebek, blato. Drinknil sleng, anglizem – spil, popil; drink – pijača Drkanje vulgarizem – samozadovoljevanje moških, vztrajno neprijetno nadlegovanje. Drugotnost specifično – popularno ime za Elem Jered, splošno pa gre za redko vesolje drugačnih vibracij, kot je naše. Eksperimentalno je obstoj tega sveta dokazal jordanski fizik dr. Mohamed Selimi. Duhovitnost, duhovitniško, splošno - zbadljivka za modno in potrošniško duhovnost. Tovrstne duhovne smeri so običajno brez praktičnega učinka in bolj sodijo v sfero iluzionizma. Dvojka, dati dvojko sleng – nekoga zavrniti, običajno v kontekstu osvajanja oziroma dvorjenja. Beseda se občasno uporablja tudi v kontekstu zavrnitve prijateljstva, druženja ipd. Dvorni knez specifično – majordom dvora, položajni naziv, se ne deduje in ga lahko zaseda tudi liberos (napr. Artus Orwen v času Leona Simidala v zadnjih letih Cesarstva Shedanije). E Ekonomika diferenciacije specifično – Ekonomska teorija, ki je nastala med leti 2030 in 2035 in dobila svojo politično uveljavitev po letu 2045. Bistvo te teorije je, da se ljudje ne rodijo z enakimi možnostmi in da mora sistem na osnovi diferenciacije pomagati tistim, ki izkazujejo več sposobnosti. Znamenit Langrov aksiom pravi: »Država mora sposobnim pripraviti oprimke napredka in istočasno nesposobnežem preprečiti zlorabo sadov tujega dela.« Politiki, ki sledijo tej ekonomski teoriji, radi ponavljajo ta aksiom in ga implementirajo v zakonodajo. Slovenski prispevek k tej ekonomski misli je t. i. sistem socialnih uteži. V praksi gre za sistem progresivne socialne subvencije. Več, kot vložiš v socialne pravice, več primakne še javna blagajna. Če se zavaruješ 10 € na mesec, država primakne 5 €. Če pa je tvoj vložek 100 €, država primakne 200 €. Poseben dodatek so t.i. oprimki. Če imaš z 10 € mesečno pravico do 2000 € zdravstvenega stroška, imaš s 100 € skoraj 100.000 €. Temu je finančni minister leta 2062 rekel »progresivno nagrajevanje odgovornih pripadnikov družbe«. El vilinščina, vilinska teologija – ime za boga, stvarnika, nedoumljivo silo ustvarjanja vsega. Elahjakil vilinščina – bog-kraj, bogokralj, torej vladar, ki je hkrati tudi bog. Basilea je bogokralj in prvosvečenik samemu sebi. Kot takšen ima absolutno oblast, je predmet čaščenja in odreja religijo, ki ga časti. Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim vilinščina, teologija Drugotnosti - Elejla in Damejahi prihajajo, Elejla je kralj svetov. Bistvo narave Elejle in damejahov. Eleh tasak vilinščina, specifično – Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha. Elem en šaeviz vilinščina, vilinska teologija - svet duhov v vilinski okultni mitologiji. To je podsvet duhovnih vplivov, ponekod ustreza kopreni med Megšelemom in Abadonom. Teologija tega pojma ni čisto jasno razložena. Elem Jered, vilinščina, specifično - Svet Drugotnosti, Sveti dar, Mogočniki Drugotnosti. Elemental, okultizem – nižja elementarna sila ognja, vode, zraka ali zemlje. V vilinski magiji gre za fazni fragment, identificirane kot energija elementa. Elešej specifično – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeji izvirajo iz Svetovnega cesarstva kot osebna cesarjeva straža. V novem eonu je to straža cesarja Shedanije in ob nastopu Mešaraha še posebna stotnija za njegovo varovanje v času bivanja v Dilualu. Eliša vilinščina, vilinska teologija – rajsko mesto za bogu zveste ljudi. To posebno mesto je nad Neskončnim drevesom. El en jabavun vilinščina, vilinska teologija – božja sodba Enigma SSKJ - uganka Etir vilinščina, vilinska teologija – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo. Eon splošno, specifično – dolgo časovno obdobje, v Drugotnosti označuje zaključen časovni okvir. Esesovka sleng, zgodovina - disciplina in predanost cilju, beseda izhaja iz nacističnega vojaškega reda, imenovanega Eses, za simbol je uporabljal dvojni runski S. Esesovci so bili strogo arijskega porekla in njihova temeljna naloga je bila iztrebljenje vsega nearijskega. To je bila zločinska organizacija v okviru Tretjega rajha (Nemčija 1933 - 1945), vodil jo je Heinrich Himmler. Vojaški red se je proslavil z milijoni pobitih civilistov in fanatično disciplino. F Fafanje vulgarizem – vulgarni izraz za oralni seks, fafačica – vulgarni izraz za žensko udeleženko v oralnem seksu; fafaška šoba – vulgarni izraz za objekt oralnega seksa. Fajt sleng, anglizem – pretep, tepež Faking sleng, anglizem – izraz za presneto. Falanga specifično, zgodovina – osnovna vojaška enota človeških dežel, izjema je Zeolija. Vsaka vsebuje 10 stotnij s po 100 lemiki. Falange so lahko konjeniške, lokostrelske, suličarske ali mečevalske, nikoli niso mešane. Ideja izhaja iz starogrške vojaške enote, sestavljene iz ravnih vrst z dolgim, naprej usmerjenimi sulicami. Falanga je bila skoraj nepremagljiva do soočenja z rimsko vojsko, ki jo je spravila v zgodovino, a staro Grčijo priključila takrat še Republiki. Fan, fen sleng, anglizem - ljubitelj. Fasati sleng – dobi, dobiti. Fedajin specifično – borec, ki se žrtvuje, brezpogojno predan svojemu cilju, izhaja iz muslimanskega sveta – NE ZAMENJEVATI ZA SAMOMORILSKE NAPADALCE. Fedajin nenaui elešeh specifično – smrtna straža, osebna garda Mešaraha, vzgojena in izurjena za brezpogojno izvrševanje poslanstva – služenje in varovanje Mešaraha. Fekalije splošno – odpadek, večinoma iz iztrebkov. Fensi sleng, anglizem - fino, dobro, odlično ... Feol en'hajakit vilinščina, vilinska teologija – neprekinjeno razodevanje, tok neprekinjenega procesa v večnem trenutku zdaj. Pomemben del vilinske okultne teologije. Fiksanje splošno, sleng – drogiranje, jemanje psihoaktivnih snovi, mišljene so predvsem prepovedane snovi. Filing – sleng, anglizem – občutek; bed filing – slab občutek (takisto anglizem) Flayer specifično - sintetična druga, na trgu se pojavila leta 2064 Flikniti narečno – večinoma narečno, pomeni umreti, steči, udariti, pasti, prevrniti se ipd. Fortuna sleng, narečje – sreča, v Antičnem Rimu je bila Fortuna boginja sreče. Foter narečje, germanizem – oče. Frača sleng – poniževalni izraz za dekle, običajno v kontekstu spolnosti in lahkoživosti. Frajla narečno, germanizem – ženska, dama, dekle. Frend sleng, anglizem - prijatelj Frižider – sleng, hladilnik Fufla narečno - žensko spolno območje telesa. Ponekod rečejo, da so fuflaste ženske tiste, ki »rade dajo«. Fuk, fukanje vulgarizem – spolni odnos, tudi zafrkavanje, nadležno posiljevanje s čim. Fukotožje, fukotrebnost vulgarizem – izražanje želje po spolnih odnosih. Ful sleng, anglizem - polno, veliko Furati narečno – peljati, voditi; fura pelje; odfura - odpelje G Game over sleng, anglizem - konec igre, zaključek, konec je. Gandža sleng - indijska konoplja, joint (gl.) indijske konoplje. Gej splošno – homoseksualni moški. Gelaji specifično – dvorezen kratki meč, izdelan iz znamenitega lahkega, a trdnega zeolskega jekla, večinoma ga nosijo ženske. Gladimis specifično – od Gelaja za tretjino daljši meč, dvorezen, izjemno lahek, izdelan iz zeolskega jekla ali aurila. Gobcanje narečno – govorjenje, pripovedovanje, največkrat v kontekstu nekoristnega nizanja besed. Goblin specifično – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, težki do 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez empatije. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo. Gohesi specifično – posebna kasta visokoraslih temnopoltih hendvejskih bojevnikov. Udinjajo se kot najemniki. Oboroženi so z veliko sekiro in dvema ukrivljenima mečema. Na čelu imajo zarisan simbol sonca, ki predstavlja luč bojevniškega razsvetljenja. Gozdarji (Severnjaki izven Zeolije) specifično – maloštevilna človeška rasa, živijo v severnem mejnem pasu pri vilinskem Zidu Po legendi naj bi bili Gozdarji v človeška smrtna telesa ujete vilinske duše. Grdavž narečno – omalovažujoča oznaka za človeka. Guleth specifično – mehanski mož, umetno ustvarjen vilinski služabnik. Vilini so popolnoma odvisni od teh izdelkov svoje magije. H Hadima specifično, vilinska teologija – eno od imen svetega vilinskega drevesa. Drevo na jesen požene bele liste, ki odpadejo na začetku pomladi. Po legendi drevo obrodi desetkrat, zatem nikoli več. Halaj vet nasig en'halaj vilinščina, vilinska teologija – živi in pusti živeti, eno od načel vilinske magije. Harebo specifično – kratek zastrupljen meč, temeljno orožje elešejev v drugem tisočletju cesarstva Shedanije. Hešenah (včasih, a zelo redko Hašenah ali Hešanah) teologija Drugotnosti – obod Megšelema, vrata v središče Megšelema, tako se imenuje tudi preddverje templja Emen Mabemot na Tarahu. Hedšot (headshot) sleng, anglizem - žargonska beseda izhaja iz igračarske scene in pomeni kritični zadetek v glavo, ki prinese največ točk. Hekanje – tehnologija – uporaba elegantnih programerskih veščin za reševanje zahtevnih problemov. Ne gre vedno za prepovedane posege v programsko opremo. Hendveji specifično – ljudstvo izhaja iz Južnega Norogha, kasneje se je razširilo še na Severni Norogh in še nekatere bližnje dežele. Gre za vojaški narod, zato so odlični vojščaki, hrbtenica vojske Božanskega carstva. Hesed malahid specifično – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej (Zeolija, Centralna marka v Shedaniji), mahdi (Dilual), mešel (Cesarstvo Shedanija, kjer je malce več od bemeja centralne marke). Hesed malahidi imajo lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo imajo podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov. Hepi end sleng, anglizem – srečni konec Holi sleng, anglizem - sveto, sveti, ipd. Holozaslon specifično – 2 mm debela aktivna plast, ki je predvajala globinsko sliko s sposobnostjo globinske zaznave dotika. Standardni namizni zasloni so imeli premer med 24 in 35" in aktivno globino med 3 in 8". Obstajali so tudi variabilni hišni medijski zasloni. Hospi'tl sleng, anglizem - bolnišnica I Iber narečno, germanizem – glavni, najvišji, nad; napr. iber šef, iber strokovnjak, iber revež ... Iblepei vilinska teologija – vez med ravnmi emanacije, vez med svetovi, vesolji, gre za posebno obliko podprostora, kjer sta čas in prostor 0. Igmot vilinska teologija – temni portal. Ihelot vilinska teologija – duh lažnega boga, razodetje lažnega boga, običajno ime za damejaha ali kerkeša. Ilejet vilinska teologija – nočna mora, nočna smrt, zli duh Infinito Deus Lux latinsko, okultizem – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen). Insertati sleng, anglizem – podtakniti, vstaviti, dodati. IOT tehnologija, specifično - internet stvari (Internet of things) - V omrežje povezane različne naprave. Leta 2055 so uvedli poseben t.i. Core Securety Protocol (CSP), ki je omogočal zaprta omrežja povezanih naprav z variabilnimi dostopnimi vrati. Ipua vilinščina – beda, nizkotnost Ismag lemikom specifično – veteran poklicne vojske (preko 15 let službe). Itaq sleng - itak, tako Ithos specifično – zbor, tudi pevski zbor, pevski zbor - poniževalno za nasprotno vojsko. Izi sleng, anglizem - preprosto, sproščeno, neprizadeto. J Jablet specifično, (obredna) vilinščina – hiša, tudi rodbina. Jagorok specifično – posebej izurjeni izvidniški poveljniki Sagrasa, po poreklu vsaj liberosi. Jakil specifično – kralj, lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je kralj, ki samostojno vlada, vendar del oblasti tradicionalno preda osrednjemu rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici. Jamit specifično – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi. Jamska mačkonka specifično – posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo, lovi druge podzemne živali. Janimak specifično – posebna palica za vodenje plemskih zborovanj (jadagetov). Ceremonial (običajno dvorni knez) s palico daje besedo in oznanja posamezne dele zborovanja. Japadok specifično – učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto. Jeba vulgarizem, narečno – spolno, lahko tudi nespolno občevanje v vulgarnem pomenu. Jebačica – vulgaren izraz za žensko, ki velja za »lahko«. Jedro specifično, tehnologija – policijski informacijski sistem, dokončno vzpostavljen leta 2055. Gre za sistem, ki je popolnoma ločen od ostalih omrežnih povezav. Evropsko notranje ministrstvo ga je zgradilo v letih 2048 – 2055. Sistem je varen, ker je vsak priklop nanj izveden s posebej zasnovanim varnostnim protokolom. Sistem izvede ob poskusu vdora v infrastrukturo poseben protokol hibernacije. Za dostop je potrebna UNCC identifikacija, mrežnični sken, poseben vmesnik z generatorjem, ki ustreza UNCC čipu in posebnim identifikatorjem pooblaščene naprave. Od operativnega zagona do 2065 ni bil zabeležen niti en uspešen vdor, kibernetični oddelek je identificiral in predal tožilstvom vse osumljene takšnega vdora. Jefezakah specifično – prapor premirja. Madei muzuk jefezakah specifično – plemeniti prinašalec praporja premirja – posebni mirovni kurirji. Vedno so nedotakljivi, najbolj zavrženo dejanje v vojni je uboj tega pogajalca. Jefezakah lahko prinaša ali sprejema najmanj pleidik, saj gre za častno vojno funkcijo. Izmenjava pogajalcev je poseben obred z natančno določeno proceduro. Jepazak specifično – Osnovna vojna enota orkov, kačjeglavcev in goblinov. Uporablja se tudi ime horda ali krdelo. Šteje običajno med 6000 in 13.000 vojakov. Jes sleng, anglizem – da, seveda, vsekakor Jezusov prt religija – znameniti Torinski prt, v katerega so domnevno zavili Jezusa, ko so ga sneli s križa. Joint sleng, anglizem - zvitek indijske konoplje, gandže (gl.) namenjen omami. Jubeac halaja vilinska teologija – pitje energije, duhovni vampirizem. Junec – narečno, SSKJ – mlad skopljen goveji samec, mlad bik, tudi močan moški ... Junfer narečno – spolno nedolžen, nedolžnost. K Kačjeglavci specifično – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna psihična magija. Imajo nenavadno fiziološko posebnost - v toplejših letnih časih so hladnokrvni, a v hladnejših toplokrvni. Kadešah teologija Drugotnosti – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device. Kajebid teologija Drugotnosti – posebej svet prostor. Osrednji del templja čarovniških redov. Tudi posebej sveti del nebes, precej nejasen pojem iz vilinske okultne teologije. Kandelaber narečno – drog oz. stojalo ulične svetilke. Kasad specifično – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. V letih 570 – 610 je imel pomembno vlogo v nemirnem obdobju Shedanijske zgodovine. V sodobnem času je samo še formalno telo, saj se ni sestal že preko 200 let. Znova ga je uveljavil Mešarah ob svojem nastopu na Zahodu. Kašamoug teologija Drugotnosti – portalni del templja, vanj imajo vstop samo najvišji svečeniki. Kavsanje, kavs vulgarizem – spolni odnos. Keč sleng, anglizem – bistvo. Keš sleng, anglizem - gotovina, denar Kezarah Healareš specifično, vilinščina – Prepovedana vilinska dežela. Healareš je ime za vilinska kraljestva kot zemljepisni pojem. Klobasanje vulgarizem, narečno – beseda ima več pomenov, v romanu je največkrat v kontekstu spolnih odnosov; pomeni tudi govorjenje neumnosti; klobasožer vulgarizem – v vulgarnem smislu tisti, ki se sodeluje v oralnem spolnem odnosu s penisom v ustih. Klošar narečno – brezdomec, revež brez doma. Kola sleng - Coca Cola, lahko tudi kakšna druga gazirana pijača z znatnim deležem sladkorjev in z besedo Kola ali Cola v imenu. Kold sleng, anglizem - hladno, ledeno mrzlo, mrzlo, tudi mrzko – v knjigi kold bič, vulgarno imenovanje dekleta, ki ohranja visoko stopnjo spolnega dostojanstva, oziroma visoko stopnjo spolne nedosegljivosti. Komatizirati narečno, sleng - poslati v komo. Povzročiti, da nekdo pade v komo. Komiranje sleng - se predozirati do nezavesti. Komp – sleng, anglizem – računalnik, običajno je mišljen namizni model Korpulenten SSKJ – debel, zavaljen, obilen Kreker, krekerski sleng, anglizem - oseba, ki znanje programiranja uporabi za odstranjevanje programske zaščite. Večinoma so krekerski podvigi namenjeni kriminalu ali delu na meji zakonitosti. Krigl sleng, germanizem – steklen vrček z ročajem. Krota narečno –krastača, v slengu pomeni pomilovanja vredno bitje, ostudno bitje, ubogo bitje; napr.: Ti si neumna krota. Kugla sleng, srbizem oz. hrvatizem – krogla. Kuhanček splošno – kuhano vino, sestavine vilinskega kuhančka so neznane. Nihče ne ve, od kod vilincem vino. Naše kuhano vino običajno vsebuje cimet, klinčke, sladkor, vino in do 1/3 vode (odvisno od okusa). Ponekod dajo tudi vanilin, ingver in še kakšno začimbo. Bistvo priprave kuhanega vina, kot že ime pove, je, da zmes zavre. Včasih se nad vretjem prižge ogenj, da zgori izhlapevajoč alkohol. Običajno se kuhano vino pije v mrzlih mesecih, značilno je za božično-novoletne sejme na prostem. Kul, kulskost sleng, anglizem - biti v redu, dobro, moderen ipd., skuliranost sleng, anglizem – biti hladnokrven, razpoložen, Ravnodušen, dajanje vtisa neprizadetosti, takšen, kot pričakujejo vrstniki in vrstnice ... Kurec, kurac narečno, vulgarizem – moški spolni ud, penis; iz nemščine kratek, v slengu se uporablja še oblika, razširjena na območju srbskega oz. hrvaškega jezika – kurčina, kurac, pomeni moški spolni ud; kurčev – poudarjanje žaljivke, napr. Kurčev idiot, kurčeva neumnost ipd. Kurba vulgarizem - prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar) Kurbišče vulgarizem - prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar Kus specifično – veliki sabljezobi medved, ki prebiva v odmaknjenem visokogorju. Kus je samotarska žival, ki nadzoruje izredno veliko območje. L Lajf sleng, anglizem – življenje, bivanje; lajfat – živeti, natančneje pomeni živeti svobodno in tako, kot hočeš, brez oziranja na druge, zlasti odrasle. Lagamej primus specifično – najvišji svečenik. Lagamej je vilinska beseda za svečenika, posvečenega častilca duhovnih modrosti. Lakoš specifično – psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi. Lauf, laufanje, laufajo narečno, germanizem - potek, tek stvari. Lebenoh specifično – manjša luna Elem Jereda, od sveta oddaljena povprečno 750.000 km (med 710.000 in 790.000 km), ima premer 800 km. Sveti malce močneje od Venere, njen sij je rahlo rdečkast. Lebrah specifično - polsvobodnjak Ledenica sleng - hladno, neobčutljivo. Lehemak vilinščina - Bedak, neumnež. Lejif tek en Kedašah lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. vilinščina, vilinska teologija - Kakor v Nebesih, tako v Peklu, Kakor reče Bog, tako nasprotuje Elejla. Posebnost stavka je zaradi redke rabe besede Kedašah (večinoma se uporablja Kdešah). Lemik specifično – poklicni vojak. Čas služenja je, odvisno od dežele, med 10 in 25 let. Služijo lahko samo liberosi (svobodnjaki). Napreduje lahko do jamita in pridobi plemiški naziv pleidik. Lemikah specifično – ženske poklicne vojakinje (samo Zeolija). Lezbijka sleng, splošno – homoseksualna ženska; lezbično - homoseksualni odnos med ženskama; lezbača – vulgarizem - poniževalno za ženske, ki jim očitajo preveč, največkrat neupravičeno, feministično držo. Liberos specifično – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in tudi majordomi ali dvorni knezi. Lilejet vilinska teologija – nočni zli duh, nočna smrt, zli duh Limok specifično – prapor medreje, falange ali taraga Lipen specifično – vrsta drevesa, lipenovi listi so simbol bemejske rodbine v grbu in pečatnem prstanu Medalarja. Lord specifično – transkripcija – LVRD. Pomeni gospodar vojne v Pogovorščini Sonorode. Prvič se pojavi v času Vesoljnega carstva pred Padcem. Luftar narečno, germanizem – lenuh, brezdelnež, lahkomiseln, neresen. Lutkica sleng, splošno - lepo urejeno in vljudno dekle vzornega obnašanja. M Mabeja specifično – zemljiška posest, uporablja se predvsem v Cesarstvu Shedanija. Vlada ji mešel. Madei specifično – plemeniti rod, uporablja se za splošni naziv za zemljiškega vladarja. Madei muzuk jefezakah specifično – plemeniti prinašalec (prinašalka) premirja, del obreda pred vsako bitko, ko tisti, ki misli,da je močnejši, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določeno koncesijo. Zgodilo se je, in to ne enkrat, srečanje prinašalcev premirja obeh strani. Magicanus pontifex maximus specifično – Naziv vodje starodavnega tajnega okultno- verskega reda Marijin red iz Magdale. Magidski kodeks časti specifično – poseben kodeks plemstva. Obvezen je za vse plemstvo. Mahdi specifično – Dilualski (pravzaprav edamitski) zemljiški plemič. Maher narečno, germanizem – strokovnjak, znalec, poznavalec, mojster. Mahib specifično – poveljnik medreje (legije v Dilualu), včasih taraga (kohorte v Dilualu) ali pomemben vojni položaj, pripada samo pripadnikom malahidskih ali hesed malahidskih družin Mahib tekagot specifično – vojni guverner, vojni poveljnik območja, razglašenega za vojno območje. Majti sleng, anglizem - pomemben, mogočen, vsemogočen ... Malahid specifično – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi. Manipula specifično, izhaja iz rimske vojaške organizacije – vojaška enota Diluala, šteje 5 – 7 stotnij, poveljuje ji jamit. Ime je podedovano iz rimskih časov prvih čuvajev, saj izhaja iz rimske vojaške enote manipuls, sestavljene iz 120 legionarjev. Manira splošno – navada, obnašanje; ima lepe manire, v maniri finega gospoda ... Marijin red iz Magdale specifično – Marijin red iz Magdale je nastal ob smrti Jezusa Kristusa. Red je častil resnično božanstvo ravnotežja pravice in veselja Elejlo, ki naj bi se utelesil v novem rojstvu Marije Magdalene. Po njihovi legendi naj bi bila Marija Magdalena utelešenje Elejle, razodetja veselja, radosti in sprejemanja vernih. Mašag (ponekod mašeg) specifično – sklicni vojak, rezervist, služijo od malahida ali hesed malahida določeni podaniki posamezne zemljiške posesti. Izvzeti so samo liberosi. Mazak specifično – častni legijski prapor v Dilualu. Takšen prapor ima samo bojna legija, vadbena legija ima samo dva limoka; nosilec je muzuk (gl.). Mealkud specifično – Kraljestva, ime za vilinska kraljestva. Meašika specifično – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t. i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki. Meb specifično – središče zemljiške posesti, sedež malahidske ali hesed malahidske rodbine Mebanej specifično – vojni štab, plemiško vojno poveljstvo. Medreja specifično – vojna enota na vzhodu. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (4000 – 6000 lemikov). Samo v Zeoliji je sestavljena iz 3 ali 4 taragov (4500 – 10.000 lemikov, odvisno od vrste medreje). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 masagov) Megeš specifično, vilinščina – veličasten – častni naziv Megšelem vilinska teologija – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoh, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, ko se lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu. Megošes vilinščina – velik, velika. Mejbi sleng, anglizem - mogoče Mejej Fendei specifično – veličastna vilinska stolpa na vhodu v Wendenburgu. Simbolizirata moč vilinskega razuma. Melad salajeh specifično, vilinska teologija – skleni krog, posebna vilinska gesta zaključevanja magijskega dela. Mel'Arud specifično – legendarni hrib sredi Wendenburga, kjer na umetni izravnavi stoji pravljična cesarska palača. Mem sleng, anglizem - spomin; tehnologija: internetni fenomen. Mešahašim en elahala specifično, teologija Drugotnosti – razodet skozi živega boga - Mešarah Mešeah vilinska teologija – sveti duh, koprena nad udejanjenim vesoljem Méšel (1) specifično – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast. Mešél (2) specifično, vilinščina – splošna oznaka za glavarja rodbine. Mešiah teologija Drugotnosti – sestavljen in odposlan, enkratna emanacija živega boga Elahale, imenovana tudi Mešarah. Milfa, Milf sleng, anglizem, vulgarizem – žargonska, pravzaprav malce vulgarna oznaka za zrelo žensko, običajno poročeno in z otroki, ki je voljna za spolni odnos s praviloma mlajšim moškim. Beseda izhaja iz angleščine in pomeni Mother I Like to Fuck (tudi Mother I Like Fuck you). Običajno gre za fantazije okoli 18 – 20 let starih fantov glede ženske z baročnimi oblinami, ki se lahko večinoma udejanjijo samo v filmih. Verjetno najbolj znana milfa nastopa v znamenitih komedijah Ameriška pita 1, 2 in 3. Mistik anglizem – skrivnostna, skrivnost Modrokrvno plemstvo specifično – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni. Mogos specifično, vilinščina – ime največje lune in časovna enota od enega do drugega polnega mogosa, ki traja 29 dni. Mogos je malce večji od naše Lune (premer 3900 km), a tudi malce dlje (med 378.000 – 420.000 km). Sveti slabo petino močneje od naše Lune. Mogosina specifično, vilinščina – svetloba Mogosa, skoraj enako naši mesečini, le za četrtino intenzivneje, saj je Mogos za dobro četrtino svetlejši od naše Lune zaradi večjega odbojnega količnika. Moloh specifično, vilinska teologija – mistična tema, odsotnost bivanja. Mrha sleng, narečno - običajno ženska, punca, največkrat v žaljivem kontekstu (ničvredna, zanemarjena ipd.) Mrežnik specifično - pajek Mulc, mulec splošno –objesten, nedorasel, razposajen fant. Mulen specifično – vlečna žival, izjemno vzdržljiva in ima glede na telesno težo veliko nosilnost. Pogoj za to je, da ima na voljo ves čas dovolj pijače in jedače. Mulen si v času obilja naredi zalogo vode in maščobe. Multiverzum specifično, fizika – po nekaterih fizikalnih teorijah naj bi obstajalo več sočasno živečih vesolj. Glede načina sobivanja teh vesolj si teorije niso edine. Muvati, muvanje sleng, anglizem – premikati, hoditi, gibati, gibanje, hoja, premikanje ... Muzuk (mazok) specifično – nosilec limoka ali mazoka. Medreja ima 3 muzuke, dva nosita limok, tretji pa mazak, tarag (falanga, kohorta) pa enega. N Nafilan, filati, filanje narečno – napolnjen, polnjen, polniti, napolniti ipd. Naklobasati vulgarizem – imeti spolni odnos z žensko. Nandi, nandi kea mešah, Neš mešarah nandi le'akal specifično, teologija Drugotnosti - Prihaja, prihaja izvorna namera skozi razodetje, Duša Mešaraha prihaja v bližino. Nanomarkiranje specifično, tehnologija – tehnologija implementacije nanočipov, ki vsebujejo podatke o markirani snovi. Lepota sistema je v tem, da onemogoča preprosto goljufanje. Sistem je v veljavi v Evropski zvezi od leta 2046. Naspidiranost sleng, anglizem - za hiperaktivnost, nestrpno pričakovanje, ipd. Našalit specifično – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca. Narkoblodnje splošno – nezavedni umski procesi, kot so prividi, prisluhi in podobne motnje zaznavanja osebe pod vplivom psihoaktivnih snovi. Nemrtvi lord specifično – kerkeš v Drugotnosti. To je bitje, ki živi v mrtvem telesu, pravzaprav balzamiranem telesu. Običajno sta dva nemrtva lorda, ki sta posrednika med meašiko in velikansko armado nadzorovanih bitij (gl. Lord). Nerazdevičene device vulgarizem - ženske, ki še niso imele spolnih odnosov. Nešezea saehir specifično teologija Drugotnosti – talismani luči, ki jih upravlja nosilec tehagacev in sibetov. Nevroparalizator specifično, tehnologija – palica, ki ob dotiku sproži popolno blokado motoričnih funkcij Nimfomanka vulgarizem – ženska, ki je bolezensko odvisna od spolnih odnosov. S tem izrazom se okarakterizirajo tudi ženske, za katere predvsem moška okolica meni, da imajo zaradi užitka veliko spolnih odnosov z različnimi moškimi. No vej sleng, anglizem – ni možnosti, ni možno, nikakor Nucati, nucu narečno, sleng, germanizem – potreboval, potrebovati, rabiti O Odbitost sleng – nenavadnost, neobičajnost; odbito – nenavadno, neobičajno Ogajec kerkeš specifično – dobesedno zametek kerkeša. Gre za udejanjenje entitete Megšelema v dejavnem svetu s pomočjo posebnega rituala, zapisanega v Sehir Jeredu, knjigi magije, ki jo je posedoval Marijin red iz Magdale. Ojr, Ojrov sleng - izpeljano iz nemške izgovarjave evro Oklar specifično – Okoli 1,5 metra visoka in do 1 tone težka žival. Namesto spodnjih sekalcev ima dva velika okla. Olam Ashia mitologija – hebr. Dejavni svet. Označuje udejanjenje zemeljskega principa, v tetragramatonu (četveroslovju – IHVH) ustreza zadnji Hei (H). Pomemben element kabalistične okultne teologije in mistike. Onostranci specifično – tako ljudje in ostali v Drugotnosti imenujejo ljudi našega gostega vesolja. Orki specifično – obstajata dve vrsti orkov - umetno vzgojeni ali drugi naravna bitja, ki živijo v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravni orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Veliko večino suženjske delovne sile v človeških deželah predstavljajo orčji sužnji. Orčje samice služijo kot spolne sužnje. Telesno so podobni neandertalcem, le da so visoki okoli 2 m in imajo krepkejše kosti. Ošeapak specifično, vilinska teologija – vzvišeno bivališče, božji prestol, običajno v kontekstu položaja med najbolj svetimi božanstvi. Ošeik specifično – prevzvišeni, tako plemeniti ogovarjajo vladarja-svečenika. Gre za star vilinski izraz še iz legendarnih predzgodovinskih časov. Otz Roh Kadeš mitologija, okultizem - (starohebrejsko) Drevo svetega duha. Out sleng, anglizem – nekaj zunaj, slengovski izraz za nekaj ali nekoga, ki je izven (trenda). Out of memori sleng, anglizem - izguba spomina, izven pomnjenja. Overdoziranje splošno – predoziranje, največkrat v kontekstu zaužitja prevelikega odmerka mamil. Ozadna vojska specifično – V Zeoliji nekakšna teritorialna obramba, sestavljena iz moških nad 45 letom starosti. Največja enota ozadne vojske je tarag, večinoma je organizirana v desetine in stotnije. P Padec specifično – tragično uničenje Svetovnega cesarstva. V času Padca se je odvijal izjemno pomemben dogodek – Begunstvo (gl.) Padel v of sleng, anglizem - padel v nezavest, omedlel, izguba zavesti. Pahad specifično – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih. Pajci sleng – policisti; uporablja se tudi beseda pigi, pigiji sleng, anglizem - izhaja iz ameriškega poniževalnega imenovanja policista. Pankrt vulgarizem, splošno – žaljiva beseda za nezakonskega otroka in tudi obča žaljivka. Parazitenje splošno – življenje na tuj račun. Patrea specifično, vilinščina – plemenita gospa, plemenita gospodična. PCD specifično, farmacija – psihoaktivna snov, ki temelji na organofosforni spojini, ki je tudi osnova izdelave živčnega strupa VX. Eden od nevarnih učinkov je selektivno blokiranje acetholinske kisline v sinapsah. Peder vulgarizem – poniževalni izraz za geja (gl.). Pemej specifično, teologija Drugotnosti – obred, ki ga izvede Mešarah, ko ima vse tri tehagace s sibeti. S pemejem zlomi moč zatabov in podre ravnotežje udejanjenih sil Megšelema. Ključna komponenta obreda je samožrtvovanje. Persona narečno – oseba, osebnost Picajzelj narečno, vulgarizem – sramna uš, narečno nadležen kot picajzelj - izredno nadležen, tečen Pička vulgarizem - ženski spolni organ, žaljiva zmerljivka. Piflanje – narečno, sleng – žaljiv izraz za nekoga, ki ima odlične šolske ocene, učenje na pamet, guljenje snovi za učenje. Piflar – splošno – ena od oznak za nekoga z veliko znanja in je v ozadju družbenega življenja. Pigi, pigiji anglizem, vulgarizem – poniževalni izraz za policiste. Pionirstvo zgodovina, splošno – začetek, v SFRJ so bili pionirji vsi otroci od 7. do 13. leta starosti. Imeli s(m)o modre titovke (vrsta kape, značilna za obdobje NOB in SFRJ) z rdečo zvezdo in rumene rutice. Vstop med pionirje je bil svečanost za 1. razrede osnovnih šol ob Dnevu republike pred 29. 11., ko s(m)o v času SFRJ praznovali obletnico znamenitega 2. zasedanja AVNOJ-a. 25. maja v sedmem razredu OŠ s(m)o bili skoraj vsi sprejeti med mladince (Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je bila del ZSM Jugoslavije), ko je SFRJ praznovala Titov rojstni dan z veličastno proslavo v Beogradu, glavnem mestu SFRJ. Pipi fantek sleng – pocukrano priden fant. Pir sleng, germanizem - pivo. Plava trava zaborava zgodovina – legendarna rock skupina iz časov rajnke Socialistične federativne republike Jugoslavije. Njeno ime aludira na vlogo gandže v rock subkulturi v zlati dobi SFRJ. Plead specifično – izjemno močan in vzdržljiv vilinski konj, za okoli tretjino večji od običajnega konja. Največja hitrost, ki jo ta konj razvije, je 150 km/h, a s posebno vilinsko hrano lahko v 10 urah premaga 500 km. Nobeno bitje na nogah ni bolj vzdržljivo in hitrejše. Pleidik specifično – vojni plemiški naziv, lahko je deden ali položajni, kamor napreduje posebej zaslužen svobodnjak (liberos). Pleidik izjemoma poseduje zemljo, običajno opravlja upravne, sodne in podobne naloge v službi malahida ali hesed malahida. Pocukran sleng, narečno, germanizem - priliznjeno prijazen, hinavsko prijazen Podlasnik specifično – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim kose plena in je vedno prikrita. Podriznica specifično – mrhovinarski glodavec. Pokveka običajno, vulgarizem – iznakažen, izmaličen. Poniglavost splošno, SSKJ – lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka, ki proti soljudem deluje zahrbtno in pokvarjeno. Porivač vulgarizem - spolni partner, ljubimec. Potrebnica vulgarizem - žensko z željo po spolnem odnosu. Prasavec specifično – prašičevniku podobna žival s kratko dlako, brez oklov in težo med 100 in 130 kg. Divje vrste živijo samo v odročni divjini, saj so običajen cilj lovskih odprav plemstva. Prašičevnik specifično – žival z dolgo dlako in z okli, pri odraslih samcih so dolgi do 50 cm, obstaja udomačena in divja vrsta. Odrasla žival lahko tehta do 350 kg. Mladič se zlahka udomači, v divjini živijo v krdelih, ki jih vodi alfa samec. Gorski prašičevnik pozimi dobi belo dolgo dlako, je lahko z do 80 cm velikimi dvojnimi okli težak do 750 kg in vsako pomlad odvrže dlako, ki jo ponekod uporabljajo kot volno. Preseravanje sleng - kazati svoj pomen, moč, oblast in imetje. Prfoks sleng - profesor. Prostaško SSKJ – grdo, nemarno, neokusno, vulgarno; prostaško govorjenje, prostaško obnašanje. Prstanov stolp specifično – najpomembnejši stolp v gradu zeolskega grofa, kjer je v posebej zastraženi sobi znamenit zeolski vladarski prstan, ki ima po legendi magijske moči. Prstanov stolp in samo Prstanovo sobo varuje šeledina Prstanove straže. Prstanova straža specifično – posebna elitna šeledina, izurjena za varovanje skrivnostnega grofovskega prstana Zeolije. Šeledina je tudi osebna grofova garda. Kamor gresta prstan in grof, tam gre Prstanova straža. R Rabutanje specifično – krasti, odtujiti, vzeti brez dovoljenja Raeg vilinščina – tujec Radag specifično – vojna enota. Rašmaob specifično, vilinska teologija – kristal portala duš, ki s pomočjo uroka prevede vibracije našega vesolja v vesolje Drugotnosti (in obratno na drugi strani) Razrajcati, rajcati narečno, vulgarizem – razdražiti, vzburiti, razgreti v seksualnem smislu, spolno vzburiti. Retro sleng – starinsko Rešgea specifično – vilinska kraljica, naziv svetovne vilinske kraljice, po padcu naziv za vladarico Mealkuda (vilinsko kraljestvo). Rekop specifično – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov). Remek sleng - delo, izvirno delo, izdelek, beseda izhaja iz zagorske hrvaščine. Resetirati sleng, anglizem - beseda izhaja iz računalništva in pomeni povrnitev v začetno stanje, ponovni zagon, uveljavitev privzetih nastavitev. Rešgeo specifično – kralj, konkretno vilinski kralj Rešmeag specifično – vilinski zemljiški vladar in čarovnik. Vlada iz osrednjega mesta svoje grofije. Rili sleng, anglizem - resničen, resnično Rimember sleng, anglizem – pomni, zapomni. Rufniti sleng - klicati, priklicati Rukniti, ruknu narečno, germanizem – zliti vase, stresti S Safer sleng, anglizem – trpljenje, trpeče, žalkostno, žalost, boleče, tudi razočaranje ipd.; furaš safr – tvoje življenje je ena sama žalost in trpljenje, trpiš, kažeš trpljenje ipd. Sagenuš specifično – čarovniški gospodar, mojster reda. Arcus je edini živi mojster reda. Sagenuši so izginili ob padcu Svetovnega cesarstva zaradi oportunistične poklonitve vladarju vzhoda. Sahameit specifično – eden od nazivov basilea. Saog specifično – plemič, pomembnež, imenitnik, tudi vilinski mestni plemič. Scat vulgarizem, narečno - iti na malo potrebo, lulati. Seadin meacim specifično, vilinska teologija – čast veličastja (v smislu duhovne kvalitete) Seadir et'Malawad specifično – čast in čistost, znamenito geslo legije Unukh, ki ga je za svojega vzel tudi Mešarah. Segvuc specifično – sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet. Segvec Ithos - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika. Sehir Jered specifično, teologija Drugotnosti – knjiga magije, posebna knjiga z navodili mešanice zahodnega, krščansko obarvanega okultnega hermetizma, magijskih praks Egipta, Asirije in starega Babilona. Sama knjiga ima posebno moč samo pod vplivom posebnega talismana. Seronja sleng – ničvrednež, nesposobnež ipd. Set'Arus specifično – z magijo zatabov ustvarjeni izjemno močni, izurjeni in vzdržljivi vojaki, ki ne čutijo bolečine, nimajo čustev, morale in vesti. Upravljajo jih z magijo. V južni orkovščini beseda pomeni ljubka nemoč. Sfaliran, faliran narečno, germanizem - pokvarjeno, skvarjeno, ponesrečeno, tudi zgrešeno. Sfižilo narečno – pokvarilo, ni uspelo. Sibet specifično, teologija Drugotnosti – prstan moči, prevodnik energij med nosilcem in kristalom tehagac. SIM kartica tehnologija, specifično – posebne kartice v sistemu IOT (gl.), ki omogočajo varno šifrirano komunikacijo med napravami IOT. Gre za posebne kvantne programske ključe, ki jih generira kvantni računalnik na čipu (QCOC). Tehnologija – kartice, ki se vstavijo v napravo, namenjeni komunikaciji v mobilnem omrežju (mobilni telefoni, tablice s podporo povezovanju v mobilna omrežja). Simpl sleng, anglizem - preprosto, enostavno. Skenslati sleng, anglizem – odstraniti, ukiniti. Skeri sleng anglizem - strašljivo, grozno ipd. Skoč sleng – viski. Slova sleng –slovenščina; angla – angleščina; zgodla – zgodovino; ipd. Slum družboslovje – žaljiv izraz za soseske s pretežno ljudmi s socialnega dna. Te soseske so prikrajšane za običajne servise, kot je vzdrževanje komunalne in energetske infrastrukture ipd. Slumi so se vzpostavili po veliki depresiji in uveljavitvi nove 'ekonomije oprimkov za sposobne'. Na njihovem območju delujejo vzporedni servisi, ki so nastali na osnovi samoorganiziranja tamkajšnjih prebivalcev. Celje ima Severni slum s preko 25.000 prebivalci, ki se skoraj stika z Zahodnim slumom s 5000 reveži. So what sleng, anglizem – pa kaj. Sori sleng, anglizem – žal, žal mi je Spakedravščina specifično – namenska beseda za označevanje slengovske govorice, polno anglizmov. Spedenano narečno – urejeno. Sponzoruša sleng, srbizem – ženska, običajno atraktivnega videza, ki želi živeti na tuj račun. Ta vrsta žensk aktivno skrbi za svoj videz zaradi vzdrževanja spolne privlačnosti. Še vedno v globini naše zavesti velja, da ženska privlači s spolnostjo, a moški z ekonomsko socialnim statusom. Beseda je srbsko hrvaškega izvora. Sranje splošno, vulgarizem - fekalije, nekaj negativnega, beseda se uporabi za ilustracijo misli. Stama specifično – kratko metalno kopje. Status quo splošno (iz latinščine) – pomeni nespremenljivo stanje, ohranjanje obstoječega. Stupidnost sleng, anglizem – neumnost, debilnost (gl.), neodgovornost. Subprostorska konfiguracija specifično, fizika – vsak etir ima svojo temeljno strukturo izven realiziranega sveta. Pravzaprav gre za skalarno mrežo štirih gibal. Supersimetrija fizika - vsak osnovni delec ima svoj supersimetrični par; Specifično - Teorija supersimetrije naj bi veljala tudi na vesoljski ravni, saj je z njo moč opisati značilnosti parov vesolj (naše vesolje:Drugotnost). Svetokrvni specifično – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni status deduje samo cesarjev sin (lahko tudi formalno posvojen), ne pa tudi ostali sorodniki. Vedno je samo en dedič in s tem samo en svetokrvni vladar. Š Šadas specifično – pripadnik kaste vrhunskih morilcev. Šaeleam specifično, vilinska teologija – preddverje božje palače duha. Šea vilinščina - hči Šelaj saganuša Ešeje specifično, vilinska teologija – Vladar Reda Ognja; vsak magijski red je imel svojega vladarja, ki je imel pravice in moč zemljiških vazalov. Šelgeac specifično – naslednik dednega plemiškega naslova. Šemita mitologija – hebr. Dolgo časovno obdobje, zgodovinska epoha. Šerek specifično – velika zver južnih pokrajin, glavni plenilec, visok do 2 m, dolg 5 m, težak okoli 1 tone, lovi v krdelu. Šezek specifično – vladar dežele na Zahodu. Vsak šezek ima vazale – mahdije. Šit – sleng, anglizem –iztrebek; vulgarizem - drek. Šitanje sleng, anglizem – osvinjanje, umazanje, narediti umazano, grdo, svinjsko ... Od tod tudi šitoar. Špalir narečno, germanizem – nasproti si stoječi vrsti, običajno ljudi. Špec kahla sleng - tožljivec, tožljivka. Špricer splošno – alkoholna pijača, mešanica vina in mineralne vode, postreže se hladno. Poznamo slengovski izraz - »hladen kot špricer« Štorija anglizem – zgodba, pripoved Štrikanje splošno – pletenje, v slengu pletenje niti pripovedi, dogodka ipd. Šus sleng - odmerek psihoaktivne snovi; narečno, germanizem – strel. Šušmarstvo SSKJ, germanizem – nestrokovno, slabo opravljeno delo; šušmar – nekdo, ki opravlja delo, za katerega ni strokovno in praktično usposobljen. Šutirati sleng – za izstreliti, brcniti, odriniti – uporablja se vse redkeje. Švic narečno, germanizem – ostanek dediščine nemškega gospostva, narečna beseda za pot; švicanje – potenje, predvsem med ali po (fizičnem) naporu; prešvicati – prepotiti nekoga, izmučiti nekoga. T Tahad specifično, vilinska teologija – podlaga za rašmaobe v portalu za prehod. Služi kot prevodnik med obema poloma subprostorske strukture. Tajming sleng, anglizem - časovna usklajenost. Takpo Seagemin specifično – poglavar Gozdarjev. Seagmin je starodavno ime za skrivnostno pleme Gozdarjev. Tašamog medopej specifično, vilinska teologija – bitje moči – izraz v vilinski okultni teologiji označuje entitete z magijskimi močmi. Tebham specifično – prenos oblasti, konkretno prenos cesarske ali kraljevske oblasti na šelgeaca, naslednika. S prenosom se novemu vladarju omogoči avtoriteta in potrdi kontinuiteta nasledstva. Običajno sin deduje od očeta, v izjemnih primerih pa posinovljenec. Teceš specifično – posebna vrsta čuvajeve pozornosti. Gre za fokus njegove dejavne zavesti, ki jo prenaša med človekom v našem vesolju in telesom v Drugotnosti. Vedno je lahko samo na enem mestu. Tecešec vet jediz specifično, vilinska teologija – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj. Tedaokas specifično, vilinska teologija – posebna magijska priprava s kristali, občutljivimi na magijo. Vsako magijsko delovanje se vtisne v strukturo kristalov in izurjen mag lahko prebere naravo magijskih sil. Zelo pripravno za ugotavljanje geografsko oddaljenega magijskega dela. Tegešaz specifično – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča (gl.). Teh specifično – prapor, vojna zastava. Tehagac specifično. teologija Drugotnosti – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja, ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. Tek isabašea il leiki! vilinska teologija – ne misli na nič, pomembno pravilo vilinske okultne teologije. Tekstam sleng, anglizem - pišem, napišem Tenemija eiša specifično – čarovnik ognja. Arcus je bil edini pripadnik tega čarovniškega ceha. Terminiranje sleng, anglizem - uničiti, odstraniti. Beseda je postala popularna po filmski seriji Terminator s konca 20. in začetka 21. stoletja. Tet ead teneji tašbetea specifično, vilinščina – kje se skrivaš kača? Čeprav na prvi pogled ni videti, ta stavek vsebuje veliko okultne simbolike. Tezgei specifično –kronski princ, vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali medalarskemu bemeju. Tijae specifično – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšnega sorodnika gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti. Tikepek specifično – zaupni sodelavec, najtesnejši zaupnik Tramakoš specifično – hendvejski vojni in zemljiški plemič Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi specifično, vilinska teologija - Čas je neskončen krog s točko večnega zdaj v središču – pomembna ideja vilinske okultne teologije. Tahog specifično – veličastni, prevzvišeni, častni naziv v Dilualu. Uporabljal se je redko in predvsem med pogovori višjega plemstva. Takpet specifično, vilinščina – gospod, gospodar, splošni naziv za pomembnega poveljnika ali zemljiškega gospodarja. V glavnem se beseda uporablja na Vzhodu. Tarag specifično – vojna enota v Zeoliji in še nekaterih deželah. Tarag je običajno mešana enota, sestavljena iz 3 – 5 šeledin (manjša vojna enota s 5 stotnijami, torej 500 lemiki), kar skupaj znese okoli 1500 – 2500 lemikov (profesionalnih vojakov). V večini dežel imajo falange s po 10 stotnijami. Tarih specifično – Posebna tančica, ki pokriva obraz plemenitih žensk v nekaterih vzhodnih deželah. V času Vesoljnega in kasneje Božanskega carstva je bil tarih del obleke najvišjih princes – meašik. Tarik specifično – bojna enota Vzhoda z okoli 1500 vojščaki. Tarik je običajno sestavljen iz 15 stotnij. V to vrsto bojne enote so organizirane kvalitetnejše enote (Set'Arusi, Hendveji in drugi), redkokdaj tudi orki ali kačjeglavci. Taveakem specifično – vazalni plemiči Vzhoda. Tecešec vet jediz specifično, vilinska teologija – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj. Tehagac specifično, teologija Drugotnosti – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja, ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. Vsakemu tehagacu ustreza še prstan sibet. Sibet je namenjen udejanjenju energije tehagaca iz Onostranstva v Drugotnost, kar je bistvo obreda Pemej. Teh specifično – prapor, vojna zastava. Tegešaz specifično – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča (gl.). Tekmek specifično – ničvredni, nečastni. Tenemija eiša specifično – čarovnik ognja. Arcus je bil edini pripadnik tega čarovniškega ceha. Teor specifično – podobna volu vlečna žival, vendar visoka 3 m in težka 5 do 6 ton. Tezgej specifično - kronski princ, vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali Medalarskem bemeju. Tijae specifično – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšen sorodnik gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti. Tibmet specifično – dvorni knez, majordom, dvorni upravnik. V starem cesarstvu je lahko to vlogo prevzel najmanj malahid zaupne hiše. Tišapaš specifično, vilinska teologija – svet lupin, lupine Megšelema, točke požiranja energije, jemanje življenja. Simbolna shema pozna deset tišapašev, antipodov desetim etirjem. Tišapaši naj bi obstajali trenutek za trenutkom zdaj. Minuli čas se prelije v tišapaše. Trahik specifično – vojni poveljnik Božanskega carstva, ustreznica generalu (mahibu). Tramakoš specifično – zemljiško – vojni plemič Hendvejev Tzevog specifično – zmaj, jezdna leteča žival, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije. Ne obstaja naravno vzgojen tzevog. Tzoger en' ameah specifično - smrt materinstva. Če se rojevajo same hčere, cesarski par po tretji hčeri tradicionalno posvoji koga od hesed malahidskih sinov, preden izbrani otrok dopolni dve leti. Če prestolonaslednik umre in zapusti moškega potomca, pa pravica do Trona pade nanj. U Univerzum fizika, splošno – vesolje, obstajanje, generalna ideja za nekaj zaključenega. Uteš specifično – velika, volku podobna zver, vedno živi v tropu med 15 in 35 živali. Trop vodi alfa samec. V Velika hiša specifično – v nekdanjem Medalarju izraz za hesed malahidsko rodbino. Vesoljno carstvo specifično, zgodovina – Pojav Elejle pred dobrimi 2300 leti je pripeljal do tragičnega Padca (gl.) in ukinitev Svetovnega cesarstva, ki se nikoli več ni obnovilo. Vesoljno carstvo je v času največjega obsega zajemalo vse človeške dežele do dežel Škratov. Vesoljni car nikoli ni poskusil izzivati vilincev. Carstvo je padlo ob pojavu Mešaraha in izvedbe Pemeja. Vlačuga vulgarizem – prostitutka, dekle, ki ponuja spolne usluge za denar. Vsečasnost specifično – eden od nazivov basileja; poudarja nesmrtnost telesa. W Wicca okultizem, mitologija – okultna tradicija čarovništva. Novodobna wicca je nekakšna religija in duhovnost sožitja z naravo in obredi so prilagojeni naravnim ciklusom. Večinoma gre za duhovnost t.i. devocije (privrženosti) in v nasprotju z mnenjem nepoznavalcev ne gre za krvne daritve ipd. Z Zadet, zadetost sleng – eden od izrazov za stanje zmanjšane prištevnosti kot posledica zaužitja psihoaktivne snovi. Zadetek sleng – eden od izrazov za osebo, ki je zmanjšano prištevna zaradi zaužitja psihoaktivne snovi; metek zadetek – oseba z resnimi motnjami zaradi delovanja psihoaktivnih snovi. Zafrčkanje – narečno zapraviti, izgubiti Zariglano narečno, germanizem –zadrgnjeno, zaprto. Zaroštiljati narečno, sleng – naredi raženj, peči na vrtečem ražnju Zatab specifično – talismani Elejline zemeljske moči. Zatežiti, težiti sleng - nadlegovati, tečnariti, pritisniti za nekaj Zemljožerka specifično – veliki glodavec, ki živi pod zemljo. Žival živi v velikih kolonijah, ki si naredijo zapleten sistem rovov. Zeolija specifično – najzahodnejša grofija Kraljevine Medalar, ki je propadla v t. i. Medalarski vojni. Zeolski rjavec specifično – izjemno vzdržljiv, zvest in močan konj. Pokrit je z malce daljšo rjavo dlako in na nosu imajo samci 20 cm dolg rog. Samci so za 30 cm višji od samic, ki niso dobre jezdne živali, so pa toliko boljše vlečne. Zeolski vladarski prstan specifično – O njem kroži veliko legend. Gre za vilinski prstan iz časov pred Svetovnim cesarstvom. Samo nosilec tega prstana je lahko zeolski bemej (zemljiški vladar) in mora biti zeolske plemiške krvi. Zgonjena vulgarizem – seksualno zelo aktivna oseba z obiljem seksualnih izkušenj (milo rečeno J). Zijati narečno – opazovati, gledati, osredotočeno gledati, neprekinjeno opazovati ipd. Zimnik specifično – v Starem cesarstvu pomembno trgovsko križišče. Po padcu Vesoljnega carstva se ne vrne v objem človeških kraljestev. Obstane kot središče redke trgovine redko naseljenih dežel zahoda. Zlodej splošno – vrag, Satan, hudič. Zombi splošno – živi mrtvec. Ž Žavbe, žavba narečno – krema, mazilo, preneseno, sposoben vsega – namazan z vsemi žavbami. Žigolo splošno – običajno najet moški za žensko družbo in zabavo, neke vrste prostituta. Tabela vilinskih črk Ena redkih fotografij Elejle Bibliografija Bojana Ekselenskega V bibliografiji so samo njegove knjižne izdaje. Poleg avtorja knjig se pojavlja tudi avtor esejev, objavljenih v več revijah (Vsesledje, Supernova, Mentor ...). Sodeluje tudi kot oblikovalec mnogih slovenskih knjig, predvsem pri samozaložniških projektih in kot urednik različnih knjižnih in revijalnih izdaj. Bojanove tiskane knjige Seznam vseh knjižnih izdaj v otipljivi obliki, izdane do 1. 8. 2020: Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, 978-961-91614-5-6 (2007) Vitezi in Čarovniki(2) - Indigo novi svet, 978-961-92766-8-6 (2011) Vitezi in Čarovniki - Votlina skrivnosti, 978-961-93373-0-1 (2012) Atlantida: Imperij sončnega boga, 978-961-93676-8-1 (2015) Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-5-6 (2016) Poezija magije in mistike: Tako je Bog govoril 978-961-93793-6-3 (2016) Vzpon Elejle: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-8-7 (2016) Vitezi in Čarovniki (1) - Vzpon indigo otrok 978-961-93507-8-2 (2016) Vitezi in Čarovniki - Votlina skrivnosti (obnovljena) 978-961-94219-2-5 (2017) Somrak Drugotnosti: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-94219-3-2 (2017) Mlada literatura - temeljni priročnik za pisanje objavljive proze, 978-961-6458-10-8 (2018) Magijska gimnazija Lubliana, 978-961-94219-4-9 (2018) To se lahko zgodi tudi vam 978-961-94219-5-6 (2019) Usode na kredit 978-961-94219-6-3 (2019) Zadnji? - Virus bo izbral 978-961-94219-9-4 (2020) Vitezi in Čarovniki (3) - Vladavina indigo otrok 978-961-95000-2-6 (2020) Seznam vseh knjižnih izdaj v digitalni obliki (e-knjige): Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (2013) Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok (2014) Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci (2014 - BREZPLAČNO) Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije (2013) Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga (2013) Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet (2014) Rokodelstvo spekulativne fikcije 1 Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar(2013) Atlantida: Imperij sončnega boga (2015) Teorija & Praksa e-založništva (2015) Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril (2015) - poezija Povesti od tod in tam (2015) - zbirka kratke proze (BREZPLAČNO) Somrak Drugotnosti, Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki (2015) Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki (2016) Magijska gimnazija Lubliana (2017) Zadnji? (2020) To se lahko zgodi tudi vam (2020) Kabala – naj ostane enostavno (2020) Knjiga vilinščine (2020) Mlada literatura - temeljni priročnik za pisanje objavljive proze (2020) Na kratko o Bojanu Ekselenskemu Rodil se je 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval je IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka in znova nazaj v IV. OŠ. Srednjo kemijsko šolo je obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli je odslužil takrat obvezno vojaščino in se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedri in oblači še zdaj. Mimogredno je ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živi, životari in ustvarja v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama, in na koncu znova parkirišče in še vsevedni bog ne ve, kaj še bo. Trenutno predseduje Celjskemu literarnemu društvu in objavlja v različnih literarnih revijah v Sloveniji in v različnih tujih zbirkah. Napisal je 15 tiskanih in 18 elektronskih knjig (nekaj njih se vsaj deloma prekriva s tiskanimi izdajami). Udinjal se je tudi kot sourednik pri edinih dveh antologijah slovenske fantastike, izdanih v zadnjih letih. Od leta 2016 je urednik Supernove, edine slovenske tiskane revije za fantazijsko književnost. Aktivno deluje na področju promocije kakovostne fantastike, ki je eno od najbolj zapostavljenih literarnih področij pri nas. Od leta 2017, v okviru Celjskega literarnega društva, organizira Fanfest, slovenski festival fantazijske književnosti. Nastopa tudi v vlogi mentorja mladim literarnim ustvarjalcem, saj na dveh celjskih osnovnih šolah vodi zdaj že tradicionalno delavnico Mlada literatura. KOLOFON Vitezi in Čarovniki 3: Vladavina indigo otrok copyright © 2006 - 2020 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane. Založnik digitalnih izdaj: Bojan Ekselenski, samozaložba. Zbirka: Fantazija Avtor naslovnice in slik poglavij: Mark Jordan (Agencija Umer) Avtor spremne besede: mag. Matej Krajnc (https://matejkrajnc.com/) Prelom digitalne izdaje: Bojan Ekselenski 2. izdaja, V Celju, 2020 Spletna stran projekta: http://vitezicarovniki.com Literarna spletna stran Bojana Ekselenskega: http://www.samozalozba.eu Spletna stran založnika tiskane izdaje: http://www.proandy-sp.si Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=26670595 ISBN 978-961-95000-4-0 (epub)