Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 76. ^daj pa pridemo k dobrim in slabim lastnostim slovenskega naroda. To bodi tretja točka tega spisa. — Glavno pravilo vsakoršne paraetne vzgoje je pa to, da je treba jačiti in dopolnjevati svoje dobre, ter zatirati in iztrebljati svoje slabe lastnosti. Da pa nara bode mogoče postopati v tern slučaji pravilno in umno, treba je pred vsem, da se poznamo popolnem. — ,,Spoznavaj sebe lu Ti besedi sta stali zapisani nekoč nad vrati delfijskega svetišča, tam, kjer je bilo bivališoe boga, ki je po svojih duhovnikih in duhovnicah razlagal prihodnjost grškemu narodu. Dovolj se je že pisalo o teh besedah, dovolj se je že razpravljalo o tem predmetu, in moral bi pisati jaz le kaj starega in že povedanega, ako bi hotel razlagati na široko in dolgo pomen teh dveh besedi. ,,Spoznavaj sebe!u Kdo pozna neki saraega sebe prav natančno? Kdo pa tudi pazi na samega sebe najbolj ? Ali smo n. pr. mi Slovenci prepričani popolnera o svojih zmožnostih, o svoji jakosti, o svojih krepostih in slabostih? Prav odločno raoram zanikati na to vprašanje. Saj drugače bi ne bili take trdne podlage tujčevim petara. Vse drugačno stališče zavzemali bi nii med evropskimi narodi, kakor je zavzemamo v resnici, ako bi bili bolj presvedočeni o svoji vrednosti, ako ravno nas je tako malo številice. Kdo si je neki že zastavil ona tri znaraenita in važna vprašanjaKdo sera, kaj sem in čemu sem na svetu? In vendar bi bila to najprva človekova naloga. To pač raenda vsakdo ve, da je človek, ako ravno ne poudarja tega vselej in povsod, da ima iste pravice, kot vsak drugi človek. In tako prišla je v rabo ona nesmisel o inferijornih in superijornih ljudeh in narodih. Vsled tega jeli so pa tudi nekateri prištevati Slovence inferijornim narodom, t. j. narodom druge vrste, ki imajo manj pravic do obstanka, nego drugi. Kdo neki se je zmenil za nas n. pr. še pred dvajsetimi leti! Toda začetek je storjen hvala Bogu tudi pri nas. Posamnega Slovenca je pač še mogoče prezreti, toda našega naroda ne več. Se ve, tega pa nismo dosegli z molčanjem in potrpljenjem, ampak vsled tega, ker so nekateri raožje izmed nas s krepkimi besedami se potegovali za naše pravice. A ravno vedenje tako zvanih superijornih narodov dostikrat ni prav nič človeško. Je li to človeško, ako se odreka drugemu narodu pravica do obstanka, češ, to je narod nižje vrste. Ravno ako se misli, da so na svetu narodi nižje vrste, je potrebno, da se jim priskoči na pomoč, da se jih podpira z vsemi sredstvi, da pridejo do one omike, s kojo se ponašajo toliko ti tako zvani — superijorni narodi. To je človeško. 77. Oe tudi večina ve, da so ljudje, vendar tega ne ve, čenrn so na svetu, kaj je prav za prav njih namen. Jeden misli, da je in pije in spi; drugi misli, da je samo za delo na zemlji; tretji za to, da ga preganja usoda; četrti za to, da strada, i. t. d. —- Vsi ti imajo prav in pa nobeden. Clovek raora jesti in piti, on raora delati, a on ne sme biti nezmeren v jedi in pijači, in kar se tiče usodinega preganjanja* na to nam odgovarja pregovor: ,,Vsak je svoje sreče kovač". — Mnogo je noreev na zemlji, ki verujejo na usodo, kakor na kako više bitje, ki mora imeti svoje žrtve. In kaj dobro jih zavrača pregovor: ,,Vsak je svoje srečekovač!" in ta-le: ,,Kakor si postelješ, tako bodeš ležal!" Cudno je, da tožijo o usodi samo oni ljudje, ki so nesrečni. Srečni pa ne zinejo o nji niti besedice. Kako je vendar to, da le nesrečniki imajo vedno kaj opraviti z usodo? Odgovor je lehak. Le uboštvo privede človeka na to, da jarne misliti, odkod prihaja njegova nesreča. Vse okolnosti premišlja natančno, a na samega sebe, ki si je najbližji, ne misli nikdar. A v sreči se človek odvadi raisliti. Nikdar mu ne pride na um, da bi mislil, na kakov nacin je postal srečen. Od tod prihaja tudi ona žalostna prikazen, da tak človek tako rad pozabi svojih nekdanjih dobrotnikov. To je tedaj odgovor na to, da raislijo in verujejo ljudje na usodo, koji so nesrečni. Vera na usodo je zelo razširjena raed ljudstvorn. Kolikokrat slišimo koga reči o kom: ,,mu je bilo že tako namenjeno'". — Ce je kdo ubit v vojski, če si je kdo zlomil roko ali nogo, to si raztolmači ljudska modrost takoj s tem, da mu je bilo to tako namenjeno." Tako mišljenje je prav mohamedansko. Po Moharaedovem nauku je to tako; Mohamedanci verujejo trdno na ono neizprosljivo usodo, po koji mora človek umreti ta dan, ako gre v boj ali ne, po koji si raora zlomiti roko ali nogo, ako tudi leži ves dan v postelji. Takovo mišljenje se pač ne strinja s zdravim razuraom in tudi ne s krščanskimi nazori. Koliko let bi še morda živel oni človek, ako bi ne bil šel ta ali oni dan v boj; celo svoje življenje bi lehko nosil drugi zdrave ude, ako bi si jih ne bil polorail vsled lastne ali tuje nerodnosti. — Ce kdo pade z visoke skale v brezdno; ali ga je vrgia mari usoda z nje? — Ali ga je peljala usoda na njo? Ali je naraenil sovražnik v boji ono krogljo, ki ga je zadela, ravno njemu, ali ne morda ali najbrž kornu drugemu ? Krščanska vera prepoveduje verovanje na usodo; ali vendar je tako razširjeno med kristjani. Zato je nalog vsacega izobraženega človeka delovati na to, da se to mišljenje popolnem iztrebi iz naroda. (Dalje prih.) L i s t e k. Pajek. (Konec.) ^^»es je, poviševalo bi naš stanovski ugled, ako bi bili jedini v vseh cJpP svojih nazorih, in ako bi imeli jedin strokovni list to čutili y< ^ bi celo graotno! Nekaj dobrega pa zna vendar le nastati iz obstanka obeh listov: tekmovanje mej njima — tekmovanje za prvenstvo, za obstanek! Vsak, ki je prijatelj temu ali onemu listu, ali obema, pod- piraj ga gmotno in duševno — — in tu se pokaže, ali ima pravico izhajati le jeden ali oba — — ali nobeden! Imam oba lista in — — tekmovanja komaj pričakujem, tekmovanja s poučnimi razpravami. Tako tovariši, pa brez javnega prepira, brez boja! Podobni smo pajkom, ki ne trpe druzega poleg sebe! Bral sem torej, da ni prištevati pajka niti koristnim, niti škodljivim, a tega innenja jaz nisem. Pajki iztrebljajo rauhe se sveta, in muhe so pa nevarne — posebno v človeških, in tako nienda tudi v naših glavah. Kaj bi bilo, ko bi se tudi v naših glavah zaredil roj nagajivih muh, ki bi se preširno razprostrl po našej zemlji! Učitelji muhasti!! — — Veste pa, da lačen, sestradan konj ni nikdar muhast, rejen pa le prerad. Zato pa raenda so oni pajki, ki narn kruha le pičlo dele, prav koristni pajki, ker nain tako posredno uničujejo muhe v naših glavah. Ko bi oni le povsod z jednako mero delili! Da imamo prepičlo hrano, to občutimo tem bolj, ker imamo liki pajkom prav izborna grizala in prebavila, ki zahtevajo tecne, krepke hrane in ne saraega — — — krompirja. Pajki predejo umetno, da najumetnejšo mrežo, kar je mrež na svetu, in teh ni malo! Vse je pripravljeno, da nam zaprede ravna pota, in ako nara naši bližnji tega ne store, zamotavamo si tek življenja sami, da se izpodtikarao pri vsacem koraku. Na mehkem, krogličastem, golem ali obrastenera zadku ima pajek 4—6 bradavic, na vsakej bradavici pa 100—200 luknjic, iz katerih se snuje ravno toliko pretencih nitij, ki se po potrebi strnejo v jedno samo nit. S to pa prepreza pajek vse steze in vsak kotiček. Kdo ne ve, kaj obseza pojem: nadzornik in pajčevina! Komu se ne ježe lasje, koga ne spreletava zona in ga ne stresa rnraz po vseh udih notri v kost in mozeg, ko sliši oni dve besedi v zvezi! Vi jedini ste vzvišeni, mestni gg. tovariši! — za vas skrbi raaterinsko mestni šolski svet, a mi deželani pa že vemo, kaj se pravi, ko visi pri inspiciranji pajčevina se srede stropa tako hudobno nadzorniku ravno pred nos, da zadrga trepet — ne nadzorniku — ainpak tebi besedo v grlu, pa si ne veš poraagati! Dovolj te muke! — — Pajki snovači (Tetragnatha) snujejo one milijone pretencih nitij, ki se v poznem jesenskem solnci bleste tako srebrno belo črez polje in travnik, kot čestitej starki njeni osiveli lasje. Trivijalen je izraz »babje leto" jaz bi dejal ,,starih maraic leto." In s tenii srebrnimi nitimi pa potuje črez loge in vrte, potoke in reke tudi neštevilno pajkov, katere goni veselje, veda in izomika po daljnem svetu. Tiidi v našem stanu je že pajkov, ki si žele, da pohite preko širnih dežel, da se jim vrste pred očrai licne vasi in krasna raesta, pa jim primanjkuje preje in vetra! Bode li Bog uslišal njihovo pobožno željo ter jim poslal raehkega prediva in krepke burje, dvomim! Zelim jira pa obojega prav iz srca, da polete celo v deveto deželo! Matija ali suha južina (Phalangium opilio) pa ne prede; pravijo, da zato ne, ker dela prelaz med ščipalci in pravinii pajki. ,,Pa kako bode revež prel," ker vedno ,,suho" južina! Da, da, tacih ,,matij" nas je mnogo. Vsaj ne rečem, da bi morali imeti primake v izobilji, a treba ga je nam včasih vendar le kozarček, če hocete, da Vam kaj napredemo. Gemur sem se čudil pri pajku, je to, da še dandanes prede brez stroja, ko le-teh vse giblje in mrgoli po svetu. Se celo mi imamo bralne in računske stroje. Kaj ko bi država necega dne razpisala nagrado za iznajdbo stroja, ki bi hipoma preustrojil šolskej mladeži glavo in srce in to brez vednih vzdihov po boljšej plači. Hipoma bi tudi prenehale jeremijade o ogromnih šolskih stroških in prišel bi tudi izrek ,,quem dii odere" — — ob svojo veljavo, ne bilo bi trpinov učiteljev. Vsera bi bilo pomagano. Stroj ,,za likanje ljudstev" - tako bi ga imenoval, — zaječal bi le tu in tam ter zaškripal, ko bi valjal med svojimi zobmi kakega posebnega trdoglavca — — pa kedo bi se menil zanj, rartvo stvar, ko se še za nas malo kedo briga, še celo blagoglasno društvo proti trpinčenju živalij ne! Pajek je osraeronog. Bog že ve, čemu jih mu je dal, sanio umeti ne morem, kako da je obdaril učitelja samo z dveraa. Te mu pač ne zadostujeta, kadar revež teka od Poncija do Pilata, da si pribori, ako ne boljŠo, vsaj njemu bolj ugajajočo službico. To so zanj malo častna pota, ko ga večjidel odpravljajo z več kot dvomljivimi upi! To mu teži srce in dušo, to mu upogiblje glavo, da mu je videti priraslo oprsju njegovemu, kakor pajku. Očij imajo pajki osmero; te jim menda zadostujejo, ker ni videti, da bi si natikali še očala. Učitelj bi očij pač tudi potreboval: jeden par spredaj, jeden zadaj in še na desnej in levej po jeden par! No — pajki dihajo s pljučami kakor mi in imajo baje prav trdna, dvema kožnatima vrecicama podobna pljuča. Posebnega je pri tem le to, da jih imajo v zadku in ne v prsih! Vseh vrst pajkovih je nekaj tisoč. Preobrazbe oni ne poznajo, razun prav posaraičnih slucajev, pač pa se nekatekrati leve. Ko bi pač tudi mi včasih slekli svojo staro dremotno suknjo, pa bi oblekli novo delavno. Kri bi nam hitreje krožila in zadovoljnost bi se vračala v naša prsa! Ljubimsko življenje pajkovo pa ni ravno preveč mikavno: ,,dulcinea" pajčulja vrača čestokrat svojemu ,,don quixotu" njegovo ljubav s tem, da ga — pohrusta v pravem pomenu besede! Torej ni čuda, da vse pajčulje za toliko presezajo v obsegu pajke. Da biva taka krutost v tako raalej stvari! Jedno lepo lastnost, jeden blag čut pa le ima pajek, čut raaterinski. Skrbno zavije drobna jajčeca v pajčevinat mešiček, katerega seboj nosi, ali pa ga skrije v varen kraj in se nikdar daleč od njega ne loči. Svoj zarod čuva skrbno do tedaj, da se raladi pajoeci razidejo ,,s trebuhom za kruhom", kar se navadno v kakih desetih dneh, takoj po prvej levitvi zgodi. In mladega zaroda je mnogo, ninogo — -¦¦  skoraj toliko kakor pri marsikaterem učitelji! Oj — — — pri tera tudi mnogokrat vse mrgoli in se gnete ined nogami, vse vpije in kriči po zibelih in klopeh! Da, da — — učitelja je v tem Gospod Bog obilo nagradil! No, resnici na ljubo moram le dostaviti, da navadno odredi pajek okoli 100 pajčecev, a pri učitelju je povprečno število naraščaja 8 — reci: osem — — tudi nekaj, ne li?! Takim učiteljem — očetom pa bi res trebalo, da bi jirn pajek križavec (Epeira diadema) na kvaterne srede noč pripredel petero pravih številk, ki bi prihodnje nedelje jutro vse rudeče oznanjale strmečemu svetu, da je učitelj zadel še več kot terno! Pa kaj, pajka, najbrže bi bile vse preklicane, in učitelj bi se mogel le še veseliti, kako lepo je vse zadel! Pa vendar poskusite tovariši, raorda bodo vsaj tri prave! — Ako pajek ne priprede takoj vseh treh, ne opupajte — — morda je še raladič! Vadite, dresirajte, stradajte ga — — ni pajka, da bi se ne udal! In ko zadenete terno, ko preštevate denar, in vam obraz ne more zlesti v navadne čmerikave gube, tedaj pa se spomnite s prav dobro rernuneracijo vašega tovariša, da si kupi zlatega pajka — — če bode slučajno s kruhorn založen! Ako omenim še, da je pajek izkušen meterolog, povedal sem vse, kar bi vas utegnilo zanimati. Stavljam k sklepu jedino še predlog, da napravimo tudi rni meteorologično opazovališče, kjer bi redili nekaj pajkov ter jih skrbno opazovali, da izvemo: Kedaj učitelju vremena bodo se zjasnila? Črnag-oj.