PEPAČOŠKI
LETOPIS
XVII. ZVEZEK :::: V LJUBLJANI 1920
XVII. zvezek.
Pedagoški letopis
4
za leto 1919.
Na svetlo daje
Slovenska Šolska Matica v Ljubljani.
Uredil
H. Schreiner,
oTol foTo
H ti
Ljubljana, 1920.
Natisnila .Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.

i
■
(/II £36480
g* f ■<V.

\
Vsebina.
f
Stran
Novo življenje — nove naloge. Dr. K. Ozvald ..... 5
„Slovenske Šolske Matice" upravni odbor in imenik društve-
nikov. Sestavil Jakob Dimnik......... 38
Zaznamek dozdaj izdanih in založenih knjig „Slovenske
Šolske Matice". Uredil J akob Dimn i k..... 53
(
Dr. K. Ozvald:
Novo življenje — nove naloge,
Munch, eden izmed velikih prerokov moderne pedagogike, opozarja na to, da še vzgojeslovna vprašanja, ako jim skušamo priti do dna, vsikdar dotikajo najvišjih etičnih, najfinejših dušeslovnih, najvažnejših kulturnih in pa najtežjih državniških problemov. Zato mi centralno mesto, ki ga življenje z vedno globljim uvidevanjem odkazuje vzgojeslovni vedi, daje povod, da pričujoče misli, ki so bile malone doslovno, samo da v drugi zvezi, že drugod objavljene, še enkrat tukaj razgrinjam pred — mendav najbolj hvaležnega — čitatelja, deloma istega, deloma novega: za zopetno ali novo razmišljanje takih vzgojnih vprašanj1, ki je v njih miselnem votku ključ do vrat v bodočnost posameznika in pa te ali one zajednice.
Da bi prej ko prej stopili skoz nje v veliko in lepo 'bodočnost!
Vstajenje.
»Vse je vihar raz d j al!"
Povodenj se uteka. Božji svet je še ni videl enake. Na brodu moli iz vodovja bledo lice utopljenca — Caput mortuum človeštva. V divjem toku je ta povodenj vrgla
*) In ob enem se mi tukaj nudi prilika, da vse tiste, ki jim je tega mari, v čisto neprisiljeni obliki seznanim z lažje dostopno — in lažje umljivo — vzgojeslovno literaturo iz najnovejše dobe.
iz tečajev človeka, to se pravi delo njegovih rok, ter, o čujte, v temeljih omajala še to, kar mu je od vekomaj danega za praznik in vodilo v vsakdanjosti.
Človek je mrtev. Bog živi, to je na novo oživi in preustvari človeka! Drugače rečeno: odpri mu oči za svetinje človeštva, kakor so: življenje, delo, resnica, ljubezen...
In človek bo vstal, secundum scripturas. Njegovo	i
vstajenje je zapisano v knjigi življenja, ki jo doživljajoč beremo in ki uči, da je življenje vrste — vedno večje novo življenje; njega zastoji v bolnem, hirajočem ali umirajočem posamezniku pa so le zagate, iz katerih išče in najde življenska sila, „elan vitale" človeštva, izhoda — navzgor! „Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje." (Iv. Cankar: Nedelja).
Novo življenje se bo moralo do neke meje prilagoditi okoliščinam, kakor mu jih za dolgotrajni spomin pušča vojna; a prav tako bo moralo do dobršne mere sebi prikrojiti, to je s svojim udejstvovanjem predrugačiti raznolike sipine, ki jih je grozno hudourje naplavilo po bojnih poljanah in — v človeških dušah. To je zakon življenja: dani milje oblikuje mene, pa tudi jaz proti njemu nimam povsem vezanih rok, marveč mi je moč, ga bolj ali manj razširiti in preobličiti — po zahtevkih svojega življenja. '	Dejanje bodi geslo, ker nočemo umreti, ker hočemo
živeti! Dejanje zahteva krvavi krst človeštva v imenu kulturne ideje, to je tiste ideje, ki ima za jedro — »aktivno oblikovanje tega, kar je.fa
In tako stopi danes ali jutri kot najvišje, v imenu *	človeštva in njegovih smotrov izdano povelje pred nas:
„Demobilizacija duš!1" To je problem, čigar uspešna rešitev je pogoj za skorajšnje vstajenje človeštva po strahotah te — upajmo — »poslednje" sodbe narodov. In
Heraklejevih moči bo treba, če nam je do tega, da „sveta od kletev" uspeje, to je, da se človeštvo očisti vojne psihoze, ki jo je povzročil surovi milje vojne in pa iz njegovih močvar se dvigajoči strupeni plini." Ta razku-ževalnica duha so vipe, ki mora človek skozi nje, ako mu je res do tega, da prej ko prej prispeje v nebeško kraljestvo novega življenja. Tukaj velja neizprosni Ibsenov: vse ali nič! Zakaj? „Ne varajte se! V globini instinkta človeške družbe živi in deluje naprej duh vojne, boja, ubijanja in plenitve". (Balzac). Da, deluje. Toda nikar pred tem duhom odlagati orožja! Treba je namreč vere v človeštvo in njegovo moč, si najti pot navzgor. Tudi ta optimizem ni brez podlage.
Po tej katarzi ali očistitvi šele bo semafor življenske modrosti dal znamenje za — „prosto pot!" In tedaj bo človek zastrmel nad velikim vprašanjem, ki se pojavi samo od sebe: Kdo božji mi pove, kako mi je ubrati smer, da ne izgrešim prelepega cilja, ki ga je Gothe, ta veliki vedec in videč, postavil človeštvu, kakor da je v duhu gledal naš veliki moment? Kako uresničiti to, kar iina v mislih veliki imperativ: »Umri in bodi?" In pa kaj sploh pomenijo te besede? Kdo mi razjasni skrivnost in pove vse to?
Jaz bi to pred Bogom in svetom največje odgovornosti polno pojasnitev poveril — vzgoji. Kajp&da, ne vzgoji v običajnem, po kruhoborstvu dišečem pomenu besede. S formulo ,pedagog-šolnik' se pač ne da razrešiti problem prenovitve sveta in človeštva. Velik borec na vzgojeslovnem mejdanu prelepo opozarja, da je vzgojitelj vse kaj drugega, nego pa samo učitelj, kakor je tudi umetnik vse kaj drugega ko pa samo virtuoz, dušsbrižnik vse kaj drugega ko duhovnik in zdravnik vse kaj drugega ko doktor za nos, kožo, oči. . . Tukaj bo treba platonskega pojmovanja, ki mu je. vzgoja najvažnejši posel v državi z božanskim ciljem: Iz človeka narediti
človeka, sposobnega za sožitje s svojimi sodržavljani. „Cesa neki bi si mogla država ^bolj želeti, nego li da se vrednost mož in žena kar najbolj dvigne?" Tako vprašuje Platon v glavni knjigi grške modrosti, ki nosi cestito ime Država., Saj je človek najdragocenejša dobrina države. In »učni (prosim: danes še samo .učni') načrt" po naših šolah bo tudi vzgojnim zahtevkom moral odstopiti nekaj solnca — za novo življenje.
Vzgoja ni nekaj, kar bi bilo samemu sebi namen, temveč je organ (ne mrtvo orodje!) socijalnega življenja v človeških zajednicah, kakor so: rodbina, narod, država, človeštvo..., organ, čegar poslovanje teži po izboljšanju tega, kar je. Vzgoja in življenje se imata takole med seboj: vzgoja kot del ima služiti celoti tega. kar imenujemo življenje, in celokupnost življenja pa njegovih (telesno-duševnih, socijalnih, kulturnih, gospodarskih, političnih . . .) pojavov je srčika vsemu vzgojnemu prizadevanju. S tega stališča se bo treba lotiti velike prenovitve, ko obmolkne Mars in se zopet jezik razveže Modricam. In zlasti bo treba imeti pred očmi, da se po svojem obsegu nimalo ne krijeta pojma vzgoja in šolska klop. Ob tako filistrskem pojmovanju vzgoje mi je kakor bi gledal kokljo, vso razjarjeno, ker ji zlatopuhi in življenja polni zarod * na vseh straneh sili izpod „varnega" okrilja. Koliko sicer drobnega, a prebogatega in vzgojno prevažnega življenja se odigrava pred šolskim pragom, da ne govorim o zarodu, „ki še rojen ni". In kaj bi še izgubljal besedo o življenju, kar se ga začenja, ko so se šolske duri zaprle za vedno I
In kako je z delavci, ki jih bo kmalu iskal delodajalec Vzgojitelj na svojem poprišču?
Noverre je zahteval od dobrega baletnega mojstra, da Jbodi razen plesarstvu vešč tudi zemljemerstvu, glasbi, pesništvu, slikarstvu in anatomiji. A o vzgoji govoriti, dodaje Jean Paul v predgovoru svoji Levani (ali Vzgoje-slovju), se pravi malone o vsem mogočem naenkrat govo-
riti. Po domače rečeno: vzgojitelju je kakor ribi vode treba veliko strokovnega in tudi nestrokovnega znanja, ker je vzgoja organ življenja, ki je po svojem bistvu — pisano.
Ali veliko je razlike med znanjem, ki samoniklo in samotvorno išče novih vidikov in smeri, pa med znanjem, ki skuša pred vsem uresničiti to, kar so drugi uzrli kot novo, do zdaj nepoznano vrednoto. In ta razlika se ne lovi morda za vnanje puhlosti, ampak je zasidrana v jedru obojnega znanja. Pri zidanju monumentalne zgradbe " igra inženir in tudi pOlir važno vlogo, da se doseže smoter. Toda njun, čeprav neizogibni opravek je šele drugovrstnega pomena, je zgolj uresničevanje načrta, ki ni njuna tvorba, ki ga je marveč s svojim duhom in na svojevrsten način zamislil, uzrl arhitekt. Načrt, misel, koncepcija, ideja . . . zgradbe se je „wie geschenkt", kakor pravi Gothe, vzela od nekod, arhitektovemu geniju „iz dna^
Isto temeljno razliko očituje vse vzgojno dejstvovanje. ,Dovolj je pač, da par modrijanov natančno ve, kaj se mora zgoditi, da ostali potem tako delajo, kakor bi tudi oni vedeli ..." (Maeterlinck). Tudi na poprišču vzgoje srečavamo v vseh časih samorastlo stvarjajoče in nova pota kažoče duhove, pa njih ideje uresničujoče ljudi iz prakse. Tvorbe prvih so kakor veliki tekst v knjigi, a podrobno delo drugih kakor notice pod črto, ki ga skušajo doumeti in prenesti v življenje.	,	<
Kajpada je cilj prvo! V začetku je bil Logos, duh, ideja in nje čudežna moč, ki jo toli veličastno proslavlja binkoštni evangelij sv. Janeza. Duh je, ki daje življenje. Toda i podrobnega dela, ki ga ima opravljati izučeni pedagog, praktični šolnik, dušebrižni duhovnik, predavatelj, popularizator znanstva in umetnosti... ne gre podcenjevati ali celo v nič devati, ako hočemo, da beseda postane meso, to je, da se z bfesedo izražena ideja tudi uresniči.
Ako nam je res mari vzgoje, ki bo novemu-življenju conditio sine qua non, tedaj je ne smemo prepustiti slu-
čaju in samovolji, tako je rekel čislan tovariš. Zato podpisujem Lehmannovo obtožnico: „Da na naših vseučiliščih lahko postaneš doktor v zgodovini glasbe ali v kitajski literaturi, ne pa tudi v pedagogiki, da imamo profesure za vsake vrste najnižjo panogo jezikoslovja, a ne za vzgojeslovje: to dejstvo mora naš način izobraževanja pred tujim svetom naravnost trajno diskreditirati".
Tako govori negativna obtožnica sedanjih razmer v nemškem jeziku. V svojem jeziku pa imamo s pozitivnimi besedami zapisano poglavje o — vzgojevanju bodočih vzgojevalcev. Samo da bi ga tudi poznali in uvaževali naši »očetje in sinovi"! V mislih mi je pismo, ki ga oče, sicer skromen ljudskošolski učitelj, toda poln „božjega duha", piše sinu Ivanu, ki se je na Dunaju začel pripravljati za profesorski poklic. Vzgojevalec ni in ne bodi plačan najemnik, ki avtomatski vtepava tisto bore malo znanja, ta globoka modrost drhti iz sleherne besede očetovega pisma, ampak več, več, vse kaj več — življenje posameznika in zajednice večajoča, človeka kvišku dvigajoča moč, „eden izmed največjih dobrotnikov človeštva". Eden, ki zanj, ako ni na svojem mestu — „trpi škodo ves narod"". Očetovo pismo sinu Ivanu se mi -zdi skrivno razodetje, kako naj bodoči pedagog ob „vzorih in bojih" išče, če hoče res najti samega sebe in — druge.'
•Zato pa naj po odstopu „Narodnega sveta" stopi na plan „Vzgojni svet", kajti — »vzgoja mladine zagotavlja in določuje prihodnjost naroda." (Drtina).2
Ako znamenja ne varajo, se prenovitev sveta in človeštva prične po preizkušenem načelu delitve dela: od
1	J. Debevec, Vzori in boji. 1917. — Glej zlasti „Sklep" in pa začetno besedo „Odkod in kam"!
2	Fr Drtina, Ideali vzgoje. Iž češčine prevedel L. Lončar (v knjižnici „Kaj hočemo"? Poslanica slovenski mladini." 1901).
naroda do naroda. Kako bujno-pestra slika se obeta duhu, ko stopi na plan sleherni izmed narodov, sledeč klicu svojih velikih prerokov, ki mu kakor svetilnik na razburkanem morju s sigurno roko pokažejo, kaj je treba odpraviti in kaj ohraniti, kaj ustvariti ali zopet ustvariti pri prenovitvi samega sebe ter s tem pri prenovitvi sveta in človeštva. Kakor bi se bil naš Prešeren, ta veliki klicar na slovanskem jugu, že pred 75 leti v duhu radoval dne, ko nekoč Zgodovina, operatrice eterna, započne novo dobo človeštva, tako završuje ob prežlahtni novini 1. 1844 svojo .Zdravico:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da, koder solnce hodi, prepir iz svčta bo pregnan: da rojak prost bo vsak, • ne vrag, le sosed bo mejak!
Vsak genij je kot eden izmed velikih prerokov človeštva tudi — pedagog, kažoč z žarometom svojega duha pot do „daljnih carstev" tistim, ki pridejo za njim. In iskra Prešernovega duha, ki se je ob ognju nove vinske kapljice 1. 1844 utrnila na visokem nebu Zdravice, ta iskra je preletela dvoje pokolenj in se danes bliža zemlji, da zažge gorivo, ki ga je pripravil tretji rod, v vesoljno človeštvo objemajoči zubeij razpoloženja do — njiru in sprave. „Bliža se čas, kose bodo parlamenti vseh držav morali baviti z reformo vzgoje. Tedaj se jim bo posvetovati in sklepati o sredstvih in potih, ki zajamčujejo vzgojo mladine v smislu sporazuma med narodi. Vzgoja postane na ta način mednarodna zadeva in bi kot ena izmed metod xa pomiritev sveta tudi morala postati predmet
posvetovanj na svetovnem kongresu.
* *
*
Cas orjaški reže nove, sočne brazde in — „kadi se injiva razorana . . Gorje, če nimate pšenice za seme
očiščene od plevela, gorje, če ne razumele klica! Tedaj bi tudi nad vašo gomilo prej ali slej ..znamenje" vpilo:
Vse narobe vselej sem napravil in nazadnje v brezdno strmoglavil.
(O. Župančič).
Kaj zahteva veliki čas?
Kadar je treba odgovoriti na to ali ono težje vprašanje, ki se tiče duha, takrat se sodobni znanstveniki radi zatelco k psihologiji. Drugačno postopanje se skorajda smatra — contra bonos moreš. Psihologija je modernim duhovedam kakor brzobogata gospa, ki drži širom otvor-jeno veleposvetovalnico — in psych'icis.
Zlasti pedagogika je v najnovejšem času obilno prejela iz rok psihologije, posebe še odkar si je od psihologije izposodila eksperimentalno metodo za proučevanje 'svojih vprašanj. Eksperimentalni način pedagogičnega izsledo-vanja nas je poleg drugih stvari opozoril na celo vrsto vzgojnih vprašanj, ki jih prej nismo poznali. V tem oziru je treba n. pr. omeniti temeljni spoznatek, da pedagogika skušaj vse svoje probleme razrešiti s stališča gojenčevega.
Pa tudi eksperiment ne more delati čudežev na poprišču vzgojeslovnega izsledovanja. „Čeprav moramo priznati juspehe, ki jih ta veda ima že pokazali in ki jih upravičeno še pričakujemo od nje, se vendar iz načelnih razlogov lahko reče, da "ne bo popolnoma predrugačila vzgoje in pouka". (Messer).
Območje eksperimenta preneha tam, kjer vzgoje-valec stopi pred vprašanja, ki niso več vprašanja o telesnih in rluševnih činjenicah. In v prvi vrsti je temu tako pri postavljanju vzgojevalnih ciljev, pri izbiranju vzgojnih idealov.
Vzgojni cilji! To je tisto, kar bi vzgojevalec hotel doseči ob svojem prizadevanju, da iz mladega bitja napravi
človeka, celega človeka. Samo da razmaknemo program tudi ven črez šolsko klop! Važnejše od tujega vzgojevanja je namreč samovzgoje vanje1 v zrelejših letih, ki vzgo-jevalec nanj pripravljaj svojega gojenca. „Kadar prestopi v življenje, tedaj je prišel čas, ko gojenec sam vzemi svojo vzgojo v roke, da dokonča, kar je vzgojevalcu bilo mogoče le začeti". (Elsenhans). Platon trdi v svoji Državi, ki je neizčrpljiva zakladnica za pedagoga v najširjem pomemu besede, tole: .Samo nadarjenim možem, ki sta jih sezorila vzgoja in pa leta, lahko poveriš dišavo". (6. pogl.). In podobno razlikuje Rousseau troje vzgojevalnih činiteljev: gojenčevo naravo, ljudi in pa stvari. „Notranji razvoj naših zmožnosti in organov je vzgoja narave; način, kako nas učijo rabiti te razvite zmožnosti in organe, je vzgoja ljudi; in pridobivanje lastnega izkustva ob predmetih, ki učinkujejo na te, je vzgoja stvari". (Emile, 1., 1.)
Toda kdo neki nam odgovori na vprašanje, kaj bodi vzgojni cilj, kaj zahtevaj kulturni politik od vzgoje, da bi s kar največjim uspehom služila doraščajočemu gojencu, njegovi rodbini, družbi, državi, človeštvu .. . ? Mar nam psihologija razjasni to skrivnost? Ne, psihologija tega ne zmore. Psihologija nastopi v danem slučaju še le tedaj, ko si je ta in ta že izbral ta ali oni cilj; psihologija je lahko potem kažipot, kako doseči že postavljeni cilj, podobno ko recimo tudi vestni. zgodovinar pove, kaj je pravzaprav bilo, in ne, kaj še vse bo. Vprašanje po cilju je vprašanje: kaj bi imelo biti? Torej vprašanje o neki normi, o nečein, na kar psihologija ne more odgovoriti, če se hoče izogniti zmoti psihologizma, ki bi iz nje rad napravil zadnji temelj filozofije in sleherne vede. psihologiji se mora za vsa vprašanja in na vseh toriščih praktičnega dejstvovanja, kjer ima človek opravka s človekom,
1 Prelep kažipot po tej pokrajini je Forsterjeva knjiga: Er-ziebung und Sselbsteržiehung. Hauptgesichtspunkte fttr Eltern, Lehrer, Seelsorger und Jugendpfleger. 1917.
priznati neke vrste ravnajoč, ne pa normirajoč vpliv* -(Ruttmann). Svetovati od slučaja do slučaja, ne pa narekovati, to je njen kajpada uvaževanja vredni delokrog. Pri postavljanju tega ali onega cilja pa se mora v račun vzeti še cela vrsta nepsi ho logičnih kulturnih činiteljev.
In sploh gre posameznim vedam, ne samo psihologiji, pri odbiranju raznih ciljev v življenju le posvetovalen glas; odločujoče besede tukaj nima logika razuma, temveč — logika srca, logique ali ordre du coeur, kakor jo imenuje Pascal. „Tudi znanstvo začenja spoznavati, da najpopolnejša tkanina njegova ne more biti volji nič drugega, nego je popotniku izboren zemljevid: tukaj se vzdiga gorovje, tam je reka, mesto, morje; če se obrnem na desno, pridem semkaj, na levo tjakaj; to krajša pot, tam je bolj ravna; tukaj obilnost, tam gorski zrak; tukaj ledina, tam civilizacija. Toda katera steza mi je zaukazana, kam me vleče srce, kam dolžnost, tega mi zemljevid ni v stanu povedati. Znanstvo meri in tehta, opisuje in razlaga,, toda ne ocenjuje ali pa ocenjuje samo ob merilu konven-cijonalnih postav. Brez ocenjevanja in izbiranja pa ni cilja; in ker vse pametno ravnanje stremi po tem ali onem cilju in polu, sledi iz tega, da o vsem človeškem dogajanju odločuje — srce". (Rathenau).
Odgovor na vprašanje o vzgojnih ciljih je marveč stvar filozofske pedagogike in ima čisto samosvojo zakonitost, ki nujno izvira iz pojma „cilj". Ker pa filozofija nikoli ne stoji osamljena v duhovnem življenju narodov, zato imamo „pot pravo" v deželo vzgojnih ciljev iskati ob kompasu našega svetovnega in življenskega naziranja. Zato je vprašanje o vzgojnih ciljih v svojem jedru istovetno s tistim vprašanjem, ki je v nekem smislu os vsega filozofiranja, z vprašanjem: kaj je — in kaj ni1 — človek
1 Tudi negativno izločevanje neprimernega je upravičen pripomoček pri iskanju vzgojnih ciljev in vzorov. Z vso odločnostjo pa je treba pobijati mnenje, da bi že samo zanikanje in kritikovanje, brezi
in pa kakšno mesto zavzema v vesoljstvu? Je li homo novus, ki se je dvignil gori k samemu sebi? Ali je pa »pregnani kralj", ki je padel k samemu sebi? Ali kaj je človek v svoji celoti?
Na to vprašanje pa bi odgovoril z Euekenom, da človek ni samo kozmičen drobec, košček svetovnega mehanizma, temveč da je — pravir novega življenja." »Vzgoja ga torej ne sme samo izobraževati za spretnega delavca v veliki tovarni kulture, ampak mora v prvi vrsti ta vir življenja osvoboditi vseh zaprek in ga spraviti v poln tek". (Eucken).1 V vzgoji in pouku naj se upoštevajo problemi celega človeka! V tem duhu skušajmo umeti besede: »Umri in bodi!"1 Buditi in voditi, ne samo v mladih vrstafi, temveč sirom vseh poklicev, to bodi cilj novi vzgoji — »le na ta način bo mogoče, da se izpolnijo nade, ki jih po sovraštvu in sili raztrgano človeštvo danes stavi v bodoče vzgojno, delo". (Forster).
Po naše pa se mi vsa .vzgojna problematika na koncu svetovne vojne zdi prelepo formulirana s troedino celoto:
^	»Pridnih rok — bistrih glav —
usmiljenih src!" .
To bi imeli uvaževati vsi tisti, ki jim je tako ali tako poverjena skrb »za narodov blagor". V tem vinogradu je veliko »delavcev" in tako malo — delavcev! Ko bi poslušali ter šli in uvaževali, kar jim govori dr. Šipelj, ki je s tankosluhim ušesom ujel daljni zvok časa, ki prihaja bliže in bliže: „ . . . Vsi delujejo za narod. Uspeha tega svojega delovanja pa nikdar nikdo ne pretehtava in naroda je vedno manj, in kar ga je, je vedno bolj piškav . .. Imam deset otrok. Sami ob sebi niso
pozitivnih nasvetov, vsebovalo tvornih sil. Zgolj zanikanje ni „volja do moči", temveč — neprostovoljen — izraz svoje nemoči in strupena slana za vsake vrste pravo prizadevanje!
1 Eucken, Zur Sammlung der Geister. 1914.
otroci nikaka zasluga. Ali resno se trudim, da jih vzredim in vzgojim v zdrave, delavne, poštene ljudi'. Če bo božja volja — pomislite — deset do^bro vzgojenih in sposobnih ljudi bom dal narodu! Koliko pridnih rok, bistrih glav, usmiljenih src! Poglavitno je vendar, kaj ne? — kakšni so ljudje, ki tvorijo narod; da so v korist človeštvu in ne mu v breme! ..." (Milčinski).1
Ni vsak za vse.
1. Ekonomija življenskih sil.
Po vojni bo treba varčevati ne samo z denarjem, ampak tudi s človeško močjo. Z neizprosno odločnostjo stopa pred nas Ostvvaldov energetski imperativ: ,Ne trati energije, temveč rabi jo!" — vsepovsodi, pri strojih in osobito pri delu svojih rok in pa svojega duha. Umni gospodar v malem in velikem bo moral tudi o telesnih, duševnih in moralnih močeh, ki jih vsebuje posameznik, natančno voditi račune. A temelj tej ekonomiji človeka bo moral biti kar se da zanesljiv proračun o močeh, ki so na razpolago — ob biologičnih, psihologičnih in gospodarskih kriterijih človeškega dela2.
Ob tej strani velike prenovitve Evropa lahko vzame za izhodišče izkustvo novega sveta: tisto mlado gibanje v severni Ameriki — imenujejo ga ,,obratovanje, ki sloni na znanstvenih načelih" (scientific management) — ki mu
1	Milčinski, Ptički brez gnezda. 1917.
2	Določevati telesno, duševno in moralno moč našega naroda, bi se reklo pisati zgodbo o Petru Klepcu, ki je od Boga prejel toliko moč, da je izruval staro tepko s korenino vred, „kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi", ki pa mu njegova moč ni nosila kdo ve kakega blagoslova. Zakaj ne, to nam deloma pove Z a 1 o k a r-jeva knjižiea ,0 ljudskem zdravju" (1918). Ostali del odgovora na to ptevažno, eksistenčno vprašanje našega naroda pa bi naj bilo pričujoče poglavje s svojimi mislimi, da — ni vsak za vse.
je začetnik inženir Taylor' in ki je „rezultat tridesetletnega znanstvenega izsledovanja in sistematičnega preizkuše-vanja na živem predmetu v trajni zvezi z industrijo".2 (XII).
Taylorjev sistem je nekako „budgetiranje človeške moči", ki kaže pot, kako se ta moč da zlasti pri delu v skupinah kar najskrbneje porabiti.ter urediti medsebojnost uspeha in pa porabljenih sredstev. „Taylorjev sistem je, kratko povedano, znanstveni študij vsakega posameznega opravka, slehernega prijema, sleherne še tako neznatne kretnje; ta sistem je tvoritev navodil za metode in orodje, ki te njih poraba poplača s tem, da izgubiš kar najmanj moči in časa, je vzgojevanje delavcev za porabo novih metod, da-se njih moč docela izkoristi, ne da bi se delavci preutrudili". (XII.) S tem pa je ob enem rečeno dvoje: 1. Mora se točno, to-je z znanstvenimi pripomočki ugotoviti in pri delu upoštevati »osebni koeficijent" posameznega delavca, to je tisti, samo za posameznika značilni način dejstvovanja, ki kvalitativno in kvantitativno soodločuje uspeh. Saj vemo že iz vsakdanjega življenja, da A n. pr. hitreje in točneje opazi to ali ono izpremembo pred seboj ter tudi hitreje in pravilneje na njo reagira s kako kretnjo, nego B. — 2. Predstojnik ima vlogo strogega nadzornika zamenjati z vlogo dobrohotnega učitelja in voditelja svojih delavcev. Polovico odgovornosti za uspeh nosi on. Njegova dolžnost je: delo pripraviti in primerno porazdeliti, a nato proizvajočemu delavcu, sam ali pa po izvežbanih namestnikih, stopiti ob stran, mu pomagati s svojim nasvetom ter ga vzpodbujati.
Ob živih zgledih — pred teboj opravlja svoje delo prekladalec težkih železnih drogov, zidar, prebiralke jeklenih krogljic za biciklje ... — ponazoruje Taylor, da
1 Taylor, Die Grundsatze wissenscha£ilicher Betriebsfiihrung (The Principles of Scientific Management). 1913.
- Studijo o Taylorjevem sistemu je napisal Merjovc („Slo-venec" 1918, št. 207, 208, 210, 214).
uspeh določujejo sledeči činitelji:- 1. Namesto osebne sodbe delavčeve ima stopiti znanstvo. — 2. Delavce je treba sistematski izbirati in izobraževati, ko si prej vsakega posebej" preštudiral glede njegove sposobnosti, ga teoretično in praktično izšolal, ž njim — rekel bi — eksperimentiral. — 3. Voditelj in delavec se morata drug na drugega opirati ter skupno delovati, to se pravi, svoj opravek vršiti zajedno in v skladu z ugotovljenimi znanstvenimi zakoni, ne pa tako, da bi se reševanje nastajajočih vprašanj prepuščalo posameznemu delavcu. — Ako ta nova načela stopijo namesto dosedanjih individualnih prizadevkov vsakega delavca, tedaj si obe stranki skoraj enakomerno porazdelita vsakdanje delo. Vodstvo vrši tisti . del opravka, kj je zanj najbolj sposobno, delavec pa prevzame ostali del. (121).
Res da je ta le godba, ki prihaja iz Amerike, ubrana na hreščečo struno „business" (dobiček) in večkrat precej-glasno zazvene akordi „time is money" (čas je denar), vendar pa sem tega mnenja, da bi se temeljna načela Taylorjevih misli dala „v primerni obliki" porabiti tudi v našem, evropskem življenju: na kmetiji1, v delavnici in tovarni, v trgovini in tudi na poprišču »učenih" poklicev. Vse to pa tudi tedaj, če ne sprejmemo banav-zične enačbe: življenje = pridobivanje.
Kdor dobro misli z evropskim človeštvom, ta mora priznati, da je sodba, ki jo je v. Stein zapisal 1. 1810,
i Ob dejstvu, da demon industrijalizma vedno bolj trga pridne roke od pluga in jih zasužnjuje stroju, se moiamo vprašati, ali razvoj poljedelstva, ki je temelj bitju in žitju' človeka, ni istoveten z vprašanjem o človeku delavcu, to je, o kolikosti in kakovosti njegovih moči. In so znamenja, da je temu tako. Da se odstrani preteče zlo, bo moral znanstvenemu raziskavanju zemlje in vanjo vsajenih rastlin kot vsaj enakovreden faktor stopiti ob stran — študij delavca, to se pravi: točno proučevanje poslov, ki jih opravlja delavec na polju, vrtu, v vinogradu ... s tem namenom, da bi se gospodarsko življenje kar najbolj prilagodilo delavčevi duševnosti, to
danes bolj času primerna, nego takrat, ko jo je neizmerna bol po katastrofi pri Jeni izstisnila iz velike duše, modri izrek, da — ni dovolj voditi mnenje sedanjega rodu, važnejše je razvijati moči bodočega pokolenja. V njem je zarodek boljše bodočnosti, sedanjemu rodu pa je bojni volkodlak izpil sokove življenja. Na te, ki pridejo za nami, moramo nasloviti Nietzschejevo sporočilo: „Nicht nurfort solist du dich pflanzen, sondern hjnauf!" Ker pa je glavni merilec človekove moči, in s tem nekak narodni dinamo-meter, posameznikov poklic, kjer se najbolj pokaže, kako smo veliki in majhni, zato bomo po vojni stali pred tem-le vzgojnim vprašanjem prve vrste: kako našim mladim stopiti ob stran pri izbiranju poklica, da pride — „pravi človek na pravo mesto"?
2. Mati dobrega sveta."
Kam? V obrt, trgovino? Kolar, mesar, krojač, šivilja, tesar, brivec . . . ? — In ti, ki pojdeš študirat! Kam? V gimnazijo, realko, učiteljišče . . . ? In ti, prijatelj z maturo! Kam? K železnici, v jus, zgodovino, matematiko, slavistiko, bogoslovje, stavbarstvo, na akademijo, k vojakom . .. ? Življenska vprašanja, ki jim večinoma odgovor narekuje žep, družabni položaj, moda ali pa slučaj, da ne rečem gumbi na suknji, in ki jim tolikokrat sledi — razočaranje v obliki prepoznega spoznanja.
Tudi temu zlu je Amerika prva skušala najti „koren
lecen". Težka vrata, ki vodijo donj, je že napol odpahnil
" ~ ■ »
je nacmu njegovega zaznavanja, pažnje, pomnjenja, hotenja, dostopnosti napram tujim vplivom . . . MeDda se pokaže tudi tukaj, da tradicija in svojeglavnost nista najboljša svetovalca in da se, kajpada le na pravi način, isti uspeh ko danes lahko doseže z manjšimi močmi ali pa z istimi močmi ko danes več. Skušajmo si tudi mi pot do zakladov ledine krčiti ne samo z oralom, ampak tudi z uma svitlim mečem! (Gl. Miinsterberg, Grundzuge der Psyehotechnik, 1914, poglavje .Landwirtschaft").

—	znanstveni ključ. V Bostonu je 1. 1908 prof. Frank Parsons, „ki je dobro poznaval malone vse vrste poklicev ter imel pogled v industrijalno statistiko in pa v možnosti nadaljne izobrazbe", otvoril prvo »svetovalnico v zadevah poklica" (vocational guidance bu-reau)/ ki so ji kmalu sledile druge po večjih mestih severne Amerike. Te svetovalnice imajo glavno korenino v dejstvu, da različni poklici in razne vrste šol zahtevajo vsak drugačnih telesnih in ppsebe še duševnih sposobnosti. In z druge strani nas razne vede pa vsakdanja praksa vedno glasneje opozarjajo, v kako neverjetni meri se posameznik od posameznika razlikuje s troje strani:
a)	telesno (po podedovanem temelju, starosti, spolu),
b)	po krajevnih razmerah (pokrajini, hrani, podnebju, okolščinah), c) duševno: pažnja, hotenje, vztrajnost, podjetnost, predstavljanje . . . očituje kar neverjetnih odtenkov od Petra do Pavla. In ker je sleherno »delo" živega človeka v svojem jedru duševno delo, čeprav ob tej besedi nehote najprej mislimo na »znoj", se ne smemo čuditi, da je glavno besedo v teh svetovalnicah dobila
—	psihologija.
S psihologijo je dobil moderni človek v boju življenja novega zaveznika. Sile tega zaveznika rastejo od dne do dne umujočemu človeku v prid. Treba samo, da si ogledaš bujno pestrost teh sil in pa njih dinamiko, recimo v zborniku »Glavni izsledki moderne psihologije"1, ako bi hotel izvedeti, iz kakega razloga »postaja psihologija vedno bolj odločujoč činitelj na poprišču civilizacije in kulture, skoraj bi dejal, nekakšen orakelj n. pr. za vzgojeslovje, zdravilstvo, pravosodstvo, gospodarstvo. Predmet moderni psihologiji tvori kratkomalo vse, v čemer se javlja človeški duh, nič človeškega ji ni tuje. V prošlem stoletju se je
1 Ruttmann, Die Hauptergebnisse der modernen Psychologie mit besonderer Beriicksichtigung der Individualforsehung. 1914.
ločila od svoje majke filozofije in tvori sedaj nekak most med duhovnimi (ali kulturnimi) in pa prirodnimi vedami. Prve ji dajejo bogatega gradiva v proučevanje, od slednjih pa ima glavni inventarij svojih metod za raziskovanje tega gradiva.
Nje mlada moč je krepko razmahnila svoja krila, prav po mladinski jedva čakajoč trenotka, ko stopi v »službo" — življenja. In tako čitamo kot plod te prešer-nosti v Miinsterbergovi Psihotehniki1 sledeče besede: »Z letanjem je tehnika lahko čakala, dokler fizika s svojimi izsledki ni omogočila sestave potrebnih motorjev; toda vzgoja in pouk, pravosodstvo in kaznovanje, delo in kupovanje se mora povsod vršiti in vsepovsodi imaš opravka z duševnimi dejstvi. Ako bi znanstvena psihologija odrekla svojo pomoč, bi se življenje zadovoljilo s tem, kar mu nudi predznanstveno opazovanje. Potemtakem pač ne odgovarja svrham kidture, da bi se psihologija obotavljala, ji sploh kaj dati, ker ji še ne more vsega dati".2
Samo en zgled iz realnega življenja! V modernem razpečavanju različnih dobrin igra velikansko vlogo — reklama, propaganda. V ta namen se bojda na leto izdajo cele milijarde. A oblika tej snubitvi odjemalcev je po večini prepuščena — slučaju. Slavni »kakorkoli" ! Le. oglejmo si n. pr. oglase v tem ali onem dnevniku! »Trgovski svet razda vsako leto milijone za oglase zgoraj na desno in za oglase spodaj na levo, pa ne ve nič o tem, da imajo eni (zgoraj na desno) dvojno vrednost od
1	Psihotehnika je uporabljena veda, ki si prizadeva odgovoriti na vprašanje, »kako'bi se dali ti in ti za človeka dragoceni cilji doseči s pomočjo tega, da obvladaš duševni mehanizem*. Kajpada vprašanje, ali so dani cilji res »dragoceni", ne spada več v delokrog psihotehnike in tudi ne psihologije, temveč tvori poglavje nauka o — vrednotah.
2	Mtinsterberg, Grundziige der Psychotechnik. 1914.
drugih (spodaj na levo)". Fizika in kemija sta si priborili mesto, ki jima gre v sodobnem pridobivanju. Naj bi jima, kot enakovreden faktor, kmalu sledila še psihologija, ta • kažipot do tuje duše. — Zakaj — »vsa organizacija in uprava v poslovnega življenju je dušesloven problem".
Jedro svojega nauka o sistematskem svetovanju pri izbiranju poklicev Parsons v svoji knjigi »Volitev poklica" (Choosing a vocation, 1900) takole formulira: Troje čini-teljev mora biti dano: 1. Točno poznavanje samega sebe, svojih zmožnosti, svojega zanimanja in svojih mej. — 2 Poznavanje pogojev za uspeh pa pogled v razne vrste poklicev in njih raznoterih zahtevkov. — 3. Podrobno razmišljanje o medsebojnosli teh dveh faktorjev.
Najvažnejši činitelj pa je pač, kdo bi dvomil, čeprav to ni posebe rečeno, — svetovalec, »praktični" psiholog, ki kandidatu, temu Herakleju na razpotju življenja, pomagaj do spoznanja samega sebe. Kajti to spoznanje ni nikomur kar tako dano, »za nameček". Nietzsche upravičeno povdarja: »Das Naehste ist uns das Fernste". In tudi se mora vzeti v račun, da je psihologija poklicev šele v povojih, to je tista panoga psihologije, ki ji bo naloga, »ugotoviti temelje, ki so skupni najpo-glavitnejšim poklicem, ter potem spoznati, kje in v koliki meri se zahtevajo posebne zmožnosti" in ki bo, in to je treba podčrtati, tudi imela svoje meje, kakor vsaka druga veda.
Znamenja govore, da tudi Evropa kmalu ubere nova pota. »Ta ali oni se noče več zadovoljiti s tem, da bi zdravnik otroku, predno se loti poklica, preiskal pljuča in srce, oko in uho, da morda slabič ne zaide v zdravju škodljiv obrat, temveč hoče, da se preizkusijo tudi duševne funkcije, ki niso nič manj važne". (Piorkou-ski).1 In na
1 Piorkowski, Beitrage zurpsychologischen Methodologie der wirtschaftliehen Berufseignung. 1915.
Dunaju se je lani (1917) ustanovila »Centralna svetovalnica za ženske poklice" ter takoj v prvem letu svojega poslovanja obavila 550 »slučajev". Iz poročila o njenem poslovanju bi utegnile zanimati sledeče vrstice: »V svetovalnico pride mnogo takih, ki so si poklic že izvolile in žele izvedeti le najboljšo pot do njega. Druge pa pridejo še čisto neodločene in sploh ne vedo ni kod ni kam. Te da svetovalnica najprej zdravniško preiskati (vid, sluh, pljuča in srce) in s posebno psihologično preiskavo ugotoviti tudi duševne zmožnosti (prisotnost duha, hitro pojmovanje in sklepanje)". — (»Slovenec", 1918, št. 174).
Za praktično orijentacijo tistim, ki so udeleženi pri 4 izbiranju poklica: dečku ali mladenki, starišem in tudi »svetovalcu" bi predvsem bilo treba točne razvrstitve poklicev, ki bi ji za razvrstilo služilo vprašanje: ktere kvalitativno ali kvantitativno posebne lastnosti duha zahtevajo posamezni poklici, oziroma skupine poklicev? To bi bil nekak popis blaga z javno izloženim cenikom^ ki bi marsikterega kupovalca pred vratmi odvrnil.
Piorkowski (1. c , str. 25 — 66) se je lotil te skoraj nepregledne ledine ter prihaja do sledečih »kategorij, ki se v njih okviru da motriti dejalnost slehernega poklica*. Piorkowski razločuje pred vsem dvoje velikih skupin:
A.	Poklici, ki za uspešno izvrševanje ne zahtevajo posebnih (specijalnih), to je neobičajnih ali pa v nenavadni meri razvitih zmožnosti. Ta skupina pač obsega vso vrsto tradicijonalnih poklicev, to je rokodelske obrti.
B.	Poklici, ki je zanje treba posebnih darov. Ta in ta človek očituje n. pr. razsežen (distributivni) način paženja, ki ga usposablja, da se v istem času pazljivo peča z več stvarmi (kakor to morajo razni poslovodje, poveljujoči častnik, učitelj v šoli...'), dočim se pri kom drugem javlja zbrano (koncentrirano) paženje, ki se s tem večjim uspehom v danem položaju omeji na posamezne
predmete in ki ga nujno potrebuje znanstvenik. S tem . pa ni morda rečeno, da je prvi v gospodarskem oziru več vreden, nego pa drugi ali naopak, temveč le to, da se med seboj razlikujeta in da se jima naj odkaže različno poprišče delovanja.
In ta skupina (B) obsega^troje vrst poklicev.
1. Industrijalni in prometni poklici, ki zahtevajo to in to obliko paženja pa reagiranja in ob enem določeno mero odpornosti proti utruditvi, ki pa jim nujni pogoj ni neka občna inteligentnost.
Med pažnjo in pažnjo pa je veliko bistvene razlike. Na vse drugačen način pazi n. pr. delavec ob stroju, „ki v enakomernem teku enakomerno opravlja ta ali oni posel", nego pa delavec, ki mora istočasno streči več strojem; zopet drugači, kdor n. pr. sortira (volno, listke.. .); spet drugači, kdor stoji ob stroju, „ki deluje na tak način, da moraš v določenih enakomernih prestankih nekoliko časa ostro paziti ter poseči v drlovni proces; drugači, kjer moraš svojo pozornost za trenotek kar najstrožje koncentrirati; in drugači tudi tam, kjer je treba v čisto kratkih presledkih pozornost obrniti na najrazličnejše reči (n. pr. vratar v velikem hotelu).
Način reagiranja zlasti odločuje porabnost za službo na brzih vozilih, kjer zavisi malone vse od tega, da ohraniš mirno kri. In tudi tukaj se položaji, kjer imaš na pričakovano znamenje naenkrat tako ali tako ravnati (strojevodja na vlaku), temeljito razlikujejo od onih, kjer je treba „na nepričakovan vtis prav in hitro reagirati1* (vodja motornega voza na tramvaju, šofer in v prvi vrsti letalec).
Na vprašanje pa, ali bi ne bilo mogoče, s pomočjo vaje v sebi enakomerno razviti vse različne oblike paženja in reagiranja, daje veljaven odgovor predznan-stvena modrost, da — „človek ne more iz kože skočiti". „Najbrž je neki ritem in neki tempo vsakemu človeku
prirojen, ne more ga izpodriniti in niti ne za trenotek prikriti nikaka vaja. Prav gotovo pa najvišji uspeh dosežeš le v tistih oblikah pažnje in reagiranja, ki ti jih je dala narava". (Piorkowski).
2.	»Srednji" poklici, ki zahtevajo neko mero občne inteligentnosti, dalje to in to sestavje duševnih zmožnosti in deloma tudi ročnih spretnosti, ki se naj v danem okviru poklica meh a n-ski, to je, ne samostojno in ne samotvorno uveljavljajo.
Tako je n. pr. telefonistki pred vsem treba četvero lastnosti: 1. da dobro pomni števila, 2. pažnje, 3. da hitro izvrši, kar treba, 4. spretnosti pri vezanju. — Zopet drugačno kombinacijo duševnih funkcij zahteva posel sj:avca na stroj, tega „proletarca v ovratniku", ali pa strojepisca. Pri stavcu na stroj igra prvo vlogo zaznavanje (hitro per-cipirati, hitro in prav dopolniti nerazločna mesta v rokopisu, dobro presojati prostorne razdalje), način pažnje (ki mora tukaj biti razsežna, a obenem tudi v stanu, da se v neenakomernih presledkih večkrat ostro zbere na eno samo točko) in pa način reagiranja na optične vtise. Kolike važnosti je tukaj prirojeni tipus, to pač dovolj izpričuje ugotovitev, da je poprečno od 120 izučenih stavcev na stroj le 100 porabnih. — In kar najbolj pisane so kombinacije potrebnih psihofizičnih funkcij vpričo nastav-Ijencev v veliki trgovini, ki imajo opravljati najrazličnejše posle: od prodajalca in prodajalke pa do prvega knjigovodje.
3.	»Višji" poklici, ki jim je jedro samostojno . razsojanje, organiziranje, razporejanje, razločevanje bistvenega od nebistvenega, izsledovanje in stvarjanje novega.
Tudi tukaj je treba nekaj fizičnih lastnosti: telesne moči in odpornosti, telesne vztrajnosti in nevtrudljivosti. Potem moralnih kakovosti: pridnosti, vztrajnosti, volje, zanimanja, ljubezni do predmeta, resnicoljubnosti, nesebič-
nosti . . . Zlasti pa tu prihajajo v poštev posebnosti intelekta: individualne posebnosti spomina, domišljije, pažnje, razuma.
Da prideš na poprišču »višjih" poklicev na ono mesto, ki si zanj najbolj sposoben, bi trebalo ugotoviti te-le strani tvojega »mišljenja": a) Način predstavljanja, to je, odgovoriti na vprašanje, kaj ti je, kadar vzameš to ali ono v misel, bolj pred umom: stvar ali pa beseda zanjo ? In dalje, ali pri tem besedo v duhu bolj slišiš ali izgovarjaš. — b) Ali očituješ analitični način mišljenja, ki se v prvi vrsti obrača na posameznosti dane snovi, ali pa sintetični način, ki mu je vselej pretežno do celote in bistva. — c) Način doznavanja, tuje ugotoviti, ali doznavaš stvari bolj »s hladnim razumom", objektivno, to je tako, kakor so v istini, ali pa bolj »s srcem", subjektivno, to je tako, da opažajoč, zaznavajoč in razmišljajoč dodaješ predmetom \z svojega, — ker ti »je Bog dodelil mehko dušo, k sanjam nagnjeno, v zvezde zamaknjeno", kakor pravi Cankar. — d) Način kombiniranja, to je kako skušaš najti medsebojnih odnošajev vpričo danih posameznosti: logično, stvarno (astronom) ali pa »originalno", svojevrstno (gledališki igralec, graditelj strojev). — e) Način pomnjenja: ali imaš posebno dober spomin za to ali ono vrsto predmetov (bapve, glasove, tvarne like, imena, števila...); ali si hitro zapomniš in hitro pozabiš, počasi zapomniš in počasi pozabiš, in še marsikaj. — f) Način abstrahiranja, to je vprašanje, kako lažje odmišljaš to ali drugo posameznost kakega predmeta: ali uspešneje razločuješ, analiziraš, to je, po vrsti pozornost obračaš na to ali drugo stran njegovo, ali pa lažje poobčuješ, generaliziraš, to je, v individualnem predmetu vidiš njegovo jedro, »vrsto". —
Žilel bi, da sem ob teh drobtinicah pokazal, kako je mlademu človeku na prvem razpotju življenja krvavo treba dobrega sveta ali bolje rečeno — dobrih svetovalcev.
3. Ne za šolo, temveč za življenje . . .
Tudi sodobna šola bo morala vpoštevati klic »Pravega človeka na pravo mesto!" ter dati življenju, kar je njegovega. V smislu tega klica bo treba preoceniti marsikatero vrednoto, ki jo je do sedaj visoko dvigala na svojem praporu. Predvsem bo treba razveljaviti docela neosnovano razvrstitev v »navadne" pa bolj ali manj imenitne, gosposke, ,stanu primerne" šole' ter pripraviti pot uvidevanju, da ljudska, strokovna, srednja, visoka . . . šola niso samostojni in samemu sebi namenjeni svetovi, temveč le različni udje enega in istega celotnega, ne-raztrganega organizma, ki ima, kajpada vsak po svoje, služiti življenju.
Smoter, da šola pomagaj gojencu „do kruha" ali „do boljšega kruha", je cilj z mnogo prevelikim sipnim krogom. Šola mu marveč pomagaj do pravega mesta! G. Anschtttz je v svoji knjigi „Die Intelligenz"\ ki je pravi standard-work te vrste, zapisal lepe besede: „Z ene strani je že poedincu samemu v prid, če ve, kam se obračajo poglavitne zmožnosti njegove in koliko jim sme prisojati. Z druge strani pa dobi zajednica, ako se ugotovi inteligentnost njenih posameznih č[anov, na ta način pripomočkov, kako stvari primerno moči svojih članov razdeliti, ter z razpoložljivimi sredstvi kar največ opraviti na duhovnem in pa tudi na vsakem drugem poprišču". (369). Zato pa bo šola morala prevzeti važen posel izbiranja med poklicanimi. Zelo resna naloga je tukaj poverjena ljudski in srednji šoli in — šolski pa socijalni zakonodaji.
To izbiranje pa ni nekaj, kar vsak zna, ampak stvar, ki zahteva posebnega daru, veliko znanja in spret-
1 Anschiitz, Die Intelligenz. Eine Einftthrung in die Haupt-. t^tsachen, die Probleme und die Methoden zu einer Analyse der Denktatigkeit. 1913.
nosti. Do sedaj je bil običaj, inteligentnost učenca meriti po tem, kar v šoli ve in zna, to je s pomočjo izpita. Toda vedno bolj se je dvigal opravičeni dvom, ali so redovi v izpričevali! pravo merilo učenčevih zmožnosti in ali uspevek v šoli odgovarja istiniti inteligentnosti. Lobsien, ki se je ob točnih metodah eksperimenta ukvarjal s to zadevo, prihaja do sledečega zaključka: „Uspeh izpita ne podaje nikjer vsaj kolikor toliko prave slike tega, kar zmoreš; povsod slika pretemno (=,ne dovolj razločno), zlasti še uspevek nadarjenega pa nenadarjenega učenca." V mrežo izpita lahko tudi ujameš — žabo namesto ribe: tako n. pr. dober spomin in velika pridnost včasi izka-žeta presenetljiv uspevek, ki pa ni pristno blago, temveč le plehko nadomestilo razumnosti. Osobito pa se iz ust-menih in pismenih odgovorov, ki so vselej izraz duševnih kompleksov, ne dajo s sigurnostjo izluščiti posamične duševne zmožnosti, ki jim tvorijo podlago, in pa prvinske posebnosti posameznika.
Le splošno, grobo preizkuševanje posameznih zmožnosti: spomina, pažnje, energije . . ., ki je jedro naših običajnih izpitov, samo moti tam, kjer je treba točnega spoznavanja individualnih razlik, ki so tem večje od posameznika do posameznika, čimbolj komplicirana je v poštev prihajajoča stran našega duha. „Saj vemo iz praktičnega življenja, kako se n. pr. najživahnejša pesniška domišljija lahko druži z najbornejšo fantazijo na področju glasbe, kako včasi najsilnejši duh v prirodoslovju vzporedno hodi z najokornejšim neumevanjem filozofskih misli; kako najsijajnejši pogum pred orožjem prav nič ne izključuje najbednejše strahopetnosti tam, kjer gre za prepričanje, kako je znamenit spomin za besede lahko sosed najbolj pomanjkljivemu spominu za barve; kako se volja, ki kar najenergičneje obvlada druge, rada pokaže slabotna, če je treba premagati lastno poželjenje." (Miinsterberg).
Zato pa so skušali najti tak način preizkuševanja človeških zmožnosti, ki bi se kar najmanj oziral na šolsko znanje, to je, na znanje, kar si je učenec le zapomnil, in ki bi vendar ugotovil gravo inteligentnost posameznika ter vsestranski analiziral njegovo darovitost. To je sistematsko preizkuševanje inteligentnosti s pomočjo »testov",1 to se pravi — posebno prikrojenih in med seboj zvezanih vprašanj.
To gibanje je 1. 1895 začel francoski psiholog Binet; kmalu je sledila Amerika in polagoma ves kulturni svet. In danes že ta priprava, kajpada le v veščih rokah, precej točno deluje ter bo, ko se prej ali slej — v smislu duševnih zahtevkov, ki jih stavijo razni poklici — dobro izpopolni, precej zanesljiv pripomoček, neke vrste psiho-skop za dušeslovne dijagnoze in prognoze. Preiskovanje posameznikovih zmožnosti s testovno metodo bo danes ali jutri neprecenljive važnosti- vsikdar tedaj, ko nam je do tega, vnaprej ustanoviti, kako bi se ta ali oni utegnil postaviti v zamotanem položaju življenja. Dosedanjim izpitom pa že danes lahko stopa kot dopolnjujoč činitelj in dober svetovalec, četudi še ne kot voditelj, ob stran. —
Svojih dolžnosti do življenja se do danes najmanj zaveda najvišja oblika šole — vseučilišče. To je pravcati Otok mrtvih, ki ga od življenja loči morje različnih predsodkov. Kak prežitek je n. pr. toli zlorabljena „aka-demična svoboda", ta asylum lenobe in slabiške volje! Sicer se od časa do časa pohlevno pojavi projekt, kako premagati razdaljo. A učinek ? L. 1909 sem ves navdušen sledil nasvetom, s katerimi je takratni rektor monakovske univerze, sloviti germanist Paul, v svojem nastopnem govoru priporočal — reformatio in capite et membris. A kot učinek je časopisje registriralo — precej zamere! In Piorkowski si je v prej omenjeni knjigi takole izposodil petrefakt s častitljivim imenom „Alma mater" :
1 Angleška beseda test pomeni: Stichprobe.
/
„Človek bi mislil, da mora po vseh visokih in feh-nično-strokovnih šolah sredi zanjmanja stati vprašanje sposobnosti za poklic. Kolika zmota! Komaj toliko, da so /se visoke šole v zadnjih letih odločile, priobčiti študijske načrte ter dati peščico nasvetov o svojstvih, ki so potrebna za dotični študij, kakor je to storila n. pr. medicinska fakulteta. Tukaj se še vseskozi zanašajo na to, da dijak, oziroma abiturijent sam najde pravo pot in prav oceni svoje zmožnosti. Pri tem pa se ne uvažuje dejstvo, da večina ne pozna lastnosti, ki jih zahteva ta in ta študij, recimo jus, ki je zanj treba veliko abstraktnega mišljenja ; in če bi temu tudi bilo tako, pa se omalovažuje istina, da povprečni abiturijent ni v stanu, svoje zmožnosti objektivno in prav oceniti.
Zato pa bi najprej bilo treba, da se vsaj v uvodnem predavanju ali, kar bi bilo še boljše, še pred začetkom študija poda kar najtočnejša analiza n. pr. juristovega dejstvovanja in pa dušeslovnih zahtevkov, ki so zanj potrebni; in dalje bi naj znanstveno izvežban psiholog, ki dobro poznava različne poklice, sistematski kar najtočneje ugotovil posebne funkcije, ki jih očituje kandidatova du-ševnost, prek šolskega okvirja. Pred vsem pa bi naj fakultete, oziroma oddelki objavili kažipote, kjer se razlaga in podrobno pretresa posebnost raznovrstnih študijskih panog in pa različne duševne funkcije (spomin, dar opazovanja, zmožnosti odmišljanja itd.), ki jih zahteva vsak posamezni študij." (69).
Vsem.res nadarjenim v prid pa je Hartnacke1 — šolski in socijalni zakonodaji na uho — zapisal tole moško besedo za čas po končani vojni: „Za moderno državo je naravnost temeljno in življensko vprašanje, da kaj vrednih sposobnosti in moči ne dobiva zgolj iz gorenjih socijalnih
1 Hartnacke, Das Problem der Auslese der Tiichtigen. Einig'e Gedanken und Vorschiage zur Organisation des Schulwesens nach dem Kriege. 1916.
plasti . . . Vstop do višje izobrazbe in vodilnih mest ne sme več biti v toliki meri predpravica stanu in bogastva, kakor je to še danes". Ne smemo namreč pozabiti, da gojmčeve sile, ki jih naj vzgoja razvije, prihajajo iz globin ljudske duše, iz neskončnosti, kakor pravi Gansberg; samo pot jim utirati, je v naši moči, jih ustvariti pa je nad njo
Tudi v tista vrata do »vodilnih" mest, ki jih po večini odpira zlati ključ raznih patentov: papirnatega izpričevala, rojstva, žepa, kravate ... se naj vdela wert-heimska ključavnica, ki jo odpre edinole ključ sposobnosti, jakosti. Dosedanji način postopanja pa je z žolčljivo ironijo v pravi luči pokazal Kerschensteiner ob „juristovskem" patentu. »Kdor ima patent pravoslovnega izpita, ta ni morda korenjak samo.v pravniških zadevah, on marveč razume z eno besedo vse. On razume železnice in poljedelstvo, živinorejo in narodno gospodarstvo, on skrbi za umetnost in znanstvo, on rešuje šolska in vzgojna vprašanja, on vodi menjalnice in brodarske proge, on referira o dinamskih stiojih, cestni razsvetljavi in kanalizaciji, on v deželi organizira preskrbo z živili ob času vojne, kajpada vse to z največjo modrostjo. Ako je z juristovskim patentom združen še patent rojstva, tedaj se v takem patentovcu njegove jakosti toli grozno kopičijo, da mu najvažnejša mesta, ki jih podeljuje država, zlasti poslaniška mesta vsega sveta kar lete nasproti. Tak imetelj dvojnega patenta je predestiniran minister, predsednik in najfinejša diplomatska glava"1. Naš greh . . .
Uvažujoč zakonitost sposobnosti, se da pravo mesto odkazati tudi tisti abotnosti naših dni, ki jo narekuje moda in ki ji je idejni votek slepo, da ne rečem — opičje posnemanje: ženskemu študiju po moškem vzorcu. Danes je dognana stvar, da se moški in ženska
1 Kerschensteiner^ Freie Bahn ftir den Tiichtigen. 1918.
temeljito razlikujeta po svojih sposobnostih in talentih. In ta iazlika se ne očituje šele vpričo najvišjih uspevkov, temveč že pri tem, kar zmore poprečni posameznik in posameznica. Saj je pač v bistvu človeka, da si ali moški ali ženska in to ne samo po telesu. Zato pa: dekle v dekliško šolo! — In še nekaj! Noben narod ne potrebuje učenih žen, učenih deklet, tembolj pa bomo kmalu potrebovali — zdravih mater. „Kaj koristi visoko razvita psiha za grudmi, ki so postale nesposobne!"
Pred par leti sem si ogledal srednješolski zavod „in partibus infidelium", ki skuša, kajpada „brez pravice javnosti", dosledno uresničevati pametnim ljudem apriori umljivo načelo, da šola stoj v službi življenja, — tako imenovani „Landerziehungsheim". Vse dejanje in nehanje v tem vzgajališču je le dosledno izvajanje napisa nad vhodom: „Non scholae, sed vitae". Ne za šolo, temveč za življenje . . .! Ko bi se dalo narediti, da bi ta izrek gotovim ljudem kakor sršen brenčal okoli ušes, vse dotlej, da beseda postane meso! Ali pa ko bi ti ljudje vsaj iz Bežkove knjige o vzgojeslovju brali, kako se v izpre-membah življenja „včeraj" razlikuje od „danes"!
Reforma srednje šole.
(Okvirne misli.)
Na dobri odgoji naše mladeži sloni srečna bodočnost in svoboda jugoslovanskega naioda. Zato Va* prosim; naj bi Vam bilo na srcu, da ta zenica naših oči napreduje v modrosti in znanju in da bo svetilnik v temi našemu naroda. Pred vsem pa se potrudite, da vsadite v srca mladine, ki Vam je poverjena, poštenje, čast in 'jubezen do naše mlade ujedinjene kraljevine!
Regent Aleksander*.
1 Društvu hrv. profesorjev v Zagrebu na njihov pozdrav.
Stoletni sen naše tisočletne noči je uresničen. Življenju sovražni led se je začel tajati in voda vabi z ne-odoljivo silo. Že se ziblje na valovih brod naše svobode s ponosnim imenom SHS.
Plovnje svojega broda v sedanjem pokolenju nimamo kdovekaj v oblasti. Kako bo zmagoval težkoče razburkanega valovja in spel proti svojim ciljem, to v prvi vrsti zavisi od zmožnosti tistih, ki bodo stali na poveljniškem mostu in pri krmilu, pa od njihovih pomagačev.
» Ti možje, to se tukaj pravi: njihov način hotenja ciljev, presojanja danih položajev in ocenjevanja stvari pa — so to, kar so. Ž njihovim »danes" je tudi določen naš »jutri" v bližnji bodočnosti.
Vse drugačno sestavje sil pa kuje usodo Jugoslavije v drugem, tretjem .. . pokolenju. In odgovor na vprašanje, ali bo država SHS tekom časa procvitala ter se razmahnila ali pa hirala in propadla, ta odgovor slove: kakor hočete! Hotenje teh in teh ciljev iz daljše in dalnje bodočnosti bodi vam ukaz za tako in tako ravnanje danes, tako svetuje Nietzsche. Vam, to je tistim, ki jim je tako ali tako izročena vzgoja mladine: kulturnemu politiku, domu, šoli, cerkvi, družbi ... Kaj bodo namreč zanamci v prihodnjem kolenu in dalje smatrali za hotenja vredno in pa ali bodo imeli za dosego svojih ciljev neizogibno potrebnih telesnih, duševnih, moralnih sil, to je zavisno od vzgoje, kakršne sta danes deležna ne samo dečko in dekle na šolski klopi in pozneje, ko stopata v »službo" življenja, ampak tudi otrok doma, predno je prestopil šolski prag, da i — »rod, ki še rojen ni"!
Kdo vsebuje več vzgojnih sil: dom, šola, cerkev, javno življenje . . . ? To je brez dvoma zanimivo vprašanje. Toda nad teoretsko zanimivostjo stoji v življenju praktična istinitost. In če nočemo izgubiti trdnih tal izpod nog, moramo priznati dejstvo, kakor ga je ustvaril socijalni razvoj, da je pripravljanje mladega človeka na
3
življenje v glavnem danes poverjeno šoli v raznih oblikah. In tudi to dejstvo je. treba kratkomalo na znanje vzeti, da pot do vodilnih poklicev v današnjem življenju, kjer je »delovni materijal" skoraj izključno le človek, odpira — srednja šola, v prvi vrsti gimnazija. Vprašanje, s kakim pravom, bi kajpada zopet bilo zanimivo vprašanje zase!
Tukaj jemljem le srednjo šolo v pretres ter vprašam, ali tisto kulturno sredstvo, ki se imenuje srednja šola, v sedanji obliki ustreza bodočim kulturnim namenom, ki so nam pač vsem kot vzor pred očmi, to je: večji kulturi, rasti kulture (intelektualne in moralne, socijalne, gospodarske, politične . ..) ali pa bo večje življenje tudi od sedanjega ustroja srednje šole zahtevalo — prerojenja?
Kdor hoče tukaj jasnosti, ta ne more mimo vprašanja: Kaj bodi glavna naloga srednje šole? Ali ji je res le namen, učencu prisvajati to in ono znanje, kar se danes smatra za nekaj samo po sebi umljivega? Poglejmo! Znanje v službi življenja ni nič drugega, nego orodje, ki na tem ali onem poprišču dejstvujoči človek seže v takih položajih po njem, kjer sama moč telesnih organov in pa zgolj prirodni čut ni v stanu, premagati težkoč, ko hočeš doseči ta ali oni smoter. Namesto orodje bi se dalo še celo reči orožje, saj mora znanje često-krat priskočiti na pomoč, kadar nam je do tega, da »premagamo" protivnika, »sovražnika": mislečega človeka ali upirajočo se prirodo.	•
Z orodjem in kaj šele z orožjem pa se ima stvar takole! Prav tako važen, če ne važnejši zahtevek, nego komu dati nož, razstrelivno snov, ta ali oni stroj . . . za porabo v roke, je zahtevek, da si je tak človek prej pridobil zanesljive razsodnosti, kako in zlasti še, kdaj naj rabi te reči. Kdo bi o tem dvomil!
Nič drugače ni to z znanjem, ki izza Baconovih časov vedno glasneje in danes že hreščeče slišimo o njem,
da je — »moč!" Komu stlačiti v glavo bore nekaj tega ali onega znanja, ni kdovekak uspeh. Nekoliko večji pa tudi težje dosegljiv je ta cilj, da bi tvoj učenec znanje, ki si mu ga prisvojil, tudi v istini in pa primerno rabil, kadar to zahteva ta ali oni življenski položaj. Velik pa se mi zdi vzgojitelj, ki je znal v duševnosti učenca ustvariti brzdo, ki bo sama od sebe in zanesljivo preprečevala, da ta ne bo nikoli pridobljenega znanja rabil v zgolj samopašne namene, morda celo „um tierischer als jedes Tier zu sein". Ameriški pedagog Parker globokoumno pravi, da je učitelj, ki sama znanje vtepa, rokodelec, učitelj pa, ki vzgaja tudi značaj, da je — umetnik.
Značaj!
V prelepi svoji knjigi „Erziehung und Selbsterziehung"1 opozarja Foerster na to, da je značaj v ožjem smislu besede sestavje iz dveh komponent: moške in ženske. Ze stari kitajski modrijan Laotse da uči, da je vir življenja človeštvu v tem, se zavedati svoje možatosti in si ohraniti to, kar vsak človek vsebuje ženskega.
Moški element značaja se očituje v tem, da v svojem dejanju in nehanju vselej in povsod ohraniš svojo nedotakljivo samostojnost pa nepodkupljivo stanovitnost in doslednost proti svetu in«ljudem, proti vnanjim-vtiskom življenja in »usode" in prav tako proti samemu sebi, to je: temu ali onemu stanju svojega telesa pa potrebam lastnega organizma. „Dokler nas vodijo vnanje stvari, nimamo moči, jim dati to ali ono obliko". Ta tvorni element značaja pa daje le tistemu ves register svojih čudodelnih — nravnih — sil na razpolago, ki je šel pošteno vase, to je v kraljestvo našega duha, ter na tej poti proniknil do duhovnih temeljev življenja, do tjekaj, kjer raste moško, neomajno prepričanje, ki bodi zadnji nagib našemu hotenju, dejanju in nehanju. In
1 Glej op. 1. str. 9.
tvornega elementa te vrste bo nam treba kakor ribi vode. »Čim trdnejša naj prej ali slej postane zajednica, tem bolj moramo posameznika občuvati, da ne postane zgolj orodje svojih tovarišev, brez lastne volje in samo odsev družabne soseščine, temveč da bo kot samostojna sila posegal v socijalno življenje".
Samo moška energija, ki ji je vselej lastni jaz votek njenega bitja in žitja, pa ni kos nalogam družabne kulture na višji stopnji; vzemimo katerokoli višjo vrsto živ-ljenske ali delovne zajednice, nobeni ni obstanka brez lj u bezn i, »ki je edino njej moč zlomiti okostenelo osa-melost posameznika ter spojiti jaz in ti".
Energičen »nastop" še ni občeveljavni vzvod za postopanje z ljudmi. Ž njim imaš le v toliko koga v oblasti; v kolikor je človek pač žival ali stroj; tam pa, kjer se začenjajo nravne, ple"menite, božanske plasti njegovega bitka, je treba vse drugačnega sredstva, če hočeš doseči svoj namen. Kdor hoče zares biti kulturonosec, v njem se namreč morata medsebojno izpopolnjevati moški in ženski element duše: moško energijo naj spremlja tisto »večno ženskega" (dobrota, vest, postrežljivost, ljubeznivost, požrtvovalnost . . .), ki si zna s finim taktom najti poti do tuje duše in zlasti še doumeti, kaj je tuja pravica in tuja bol. »Kajti ni ga trajnega uspeha v človeškem življenju, v kolikor se doseza na račun dobrote in vesti". Samo možat ali samo »dober" človek je enostranski ter nima v sebi izpolnjenih pogojev za večje življenje. Treba je enega in drugega. Inseparabiliter!
Zato pa čujte in uvažujte vsi, kar vas je vzgojiteljev mladine: »Ostati neodvisen od ljudi in vendar biti trdno spojen ž njimi, to je prava naloga notranje izobrazbe; samo ta izobrazba je kos zahtevkom življenja, samo ta razvija duševne sile v zdravem ravnotežju ter nas prav tako občuva pred težave povzročajočo osamelostjo kakor pred družabno sužnostjo!"
Tako Foerster, eden izmed najznamenitejših glasnikov sodobne »moralne pedagogike". Meni se zdi, da bi Foer-sterjeve misli o značaju zaslužile, da postanejo vodilo in merilo za slehernega posameznika, ki se pripravlja na to ali ono vodilno mesto v kulturnem življenju, torej — za naše srednješolce. »Zakaj, kultura mora biti osebno izvršena, predno je mogoče, da zadobi življenja v družabnem razvoju". Samo ko bi hotelo vsem poklicanim jasno postati, da so te misli — »resnica za delavnik in ne samo za nedeljo"! To se pravi, ko bi prodrlo uvide-vanje, da nam na vodilnih mestih treba samostojno mislečih, hotečih in ukrepajočih pa svojega bližnjega z vsemi njegovimi pravicami umevajočih ljudi, ne pa kakih vse bolj znati hotečih trmoglavcev ali pa zgolj razumovno blestečih egoistov.
S tega vidika skušajmo odgovoriti na eno izmed naših življenskih vprašanj! Je li srednja šola (humanistična in realna) s sedanjim ustrojem v stanu, vzgajati značaj v zgoraj očrtanem pomenu besede? Ali sedaj vpeljani učni predmeti pa odmerjeni jim čas, učna metoda in način,kako se vzdržuje disciplina, vsebujejo dovolj moči za razvoj prirojenih sil v svitu življenje oplojajočega vzora: moč in plemenitost? Ali pa bi v ta namen trebalo reforme in kakšne?
To življensko vprašanje posameznika, naroda in države bodi stavljeno vsem, ki jim je v duhu in resnici na srcu kulturni razvoj Jugoslavije in kot velik kos poti donj — notranji ustroj naše srednje šole! Kajpada še posebe trka to vprašanje na vrata naših šolnikov! Klic veVja tudi tistim, ki bi hoteli, da ostane vse, kakor je. Duh časa je zavel s tako silo, da »zagovarjanje navajenega po šolskih pedagogih, ki so zadovoljni s samim seboj, ne obeta zmage". (Miinch).
»Slovenske Šolske Matice" upravni odbor in imenik društvenikov.
-A. Upravni odbor
za triletno upravno dobo 1919—1921.
Predsednik . Schreiner Henrik. Podpredsednik : Bežek Viktor (umrl). Tajnik:	Dr. Maks KovaCif.
Blagajnik: Dimnik Jakob. Knjižničar. Kruleč Ivan. Odborniki: ČerneJ Ljudevit.
Gaberšek Fran. Koschier Janko, n Zupančič Vita.
Odborniška
namestnika: Anton Dokler.
Marija Štupčeva.
Računska
presojevalca: Kecelj Alojzij.
Macher Ivan (umrl).
B. Imenik društvenikov
za leto 1919.*) , (Sestavil Jakob Dimnik.)
1. Velikovec. Poverjenik Koschier Pavel, okrajni šolski nadzornik v Velikovcu. — Žnidaršič Rudolf (1901), Aicholzer Franc. Bitenc Dragotin, Birsa Josip, Bregant Zmago, Broman Lizika, Bulovee Alojzij, Čebul Jernej, Dobrove Josip, Dobernik Simon, Dobršek Drago, Drož Janko, Einspieter Marija, Feinig Ivo, Gaspari Anton, Gabruč Andrej, Greger Ivan, Gril Pavel, Haderlap Mara, Herzele Miha, Hojnik Ivan, Horvat Lovro, Hribar Julka, Hribernik Kari, Hriberšek Pavla, Jeglič Leopoldina, Jekl Josip, .levnikar Edo (Sv. Lovrenc), Kapfer
») Ustanovniki so tiskani z ležečimi črkami.
Lidvina, Kert Liza, Klanjšček Miroslav, Klavora Hinko, Kogelnik •Drago, Kogelnik Ferdinand, Kogelnik Marko, Koch Dore, Komar Ludvik, Koschier Pavel, Kost\vein Rupert, Kovači« Anton, Kovačič Jakob, Dr. Kotnik France, Kranjc Alojzij, Kren Lizika, Kržišnik Ivan, Kuhar J., Kumelj Metod, Kuper Tomo, Kurasch Ivan, Lenarčič Anton, Likar Andrej, Lužnik F., Magerl I., Macarol A., Macarol J., Maklin Franc, Maklin Valter, Mencin Rudolf, Mihev Ivo, Milač Katica, Mlatschnig Ignacij, Modic Alojzija, Močnik Peter, Muher Eliza, Mušič Ivan, Okorn Vinko, Paternost Hinko, Pečnik Ferdo, Pečnik Gustav, Pilgiam Janko,-Piskernik-Kotnik Mira, Piskernik Helena, Pišek Fani, Podržaj Nande, Pogorelec Adela, Prestol- Nikolaj, Prijatelj Jožef, Primožič Ludvik. Ratej Franc, Razgoršek Vinko, Ražun Matej, Rejec Avgust, Sardoč Adam, Smolik Rupert, StiDlovšek Franc, Sušnik Ivan, Šimon Rudolf, Šetina Helena, Šporn Jožef, Stih Jožef, Štres Feliks, Stres Milena; Šole: v Guštanju, v Mežici, v Tolstem vrhu, v Velikovcu, Št. Jakob v Rožu, Črna; Sp. Dravograd; Torelli Marija, Vendramin Franc, Vodo-pivec A., Vrezec Milan, Wuttej Rado, Zdolšek Anton, Zink Marija, Joško Serajnik (Št. Ilj), Vidmar Nande.
2. Ljubljana. Po.verjenik: Jakob Dimnik, šolski ravnatelj v Ljubljani. — Dasmrtni člani: Ivan Hribar, jugoslovanski minister-poslanik v Pragi (1901), Barjanska ljudska šola (1901), prof. Fipžgar Fran (1901.) — Višji šolski svet: višji šolski nadzornik Fran Gaberšek, višji šolski nadzornik Engelbert Gangl, višji šolski nadzornik dr. Rudolf Poljanec, nadučitelj Viktor Gregorič, nadučitelj Ferdo Juvanec, nad-učitelj Fortunat Lužar, okrajnLšolski nadzornik Matko Kante. Razni: prost Andrej Kalan, kanonik Alojzij Stroj, župnik Ivan Vrhovnik, župnik Fran Finžgar, ravnatelj Fran Lavtižar, GSrtner Slavoj, Skala Anton ml., Mungerli Anton, Iskra Miroslav, Furlani Leopold, Uršulinsko učiteljišče, Uršulinska vnanja šola, šola v'Marijanišču, Lichtenturnična šola, Fakin Anton. — Barjanska šola: Rajer Rajko, Slatnar Amalija, Hribernik Fani. — Salezijanska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Labernik Ignacij, Baje Maksimilijan. — Gluhonemnica: Učiteljska ročna knjižnica, Grm Fran, DermeljLjubo, Dostal Rudolf, Erbežnik Iv., Mazi Viljko, Puhar Karel, Zupančič Vita. — Pomožna šola: Dimnik Ivan, Dimnik Marta, Matkovič Marija, Anica Lebarjeva. — Manjšinska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Mirosl. Pretner, Boštjančič Albin, Kunst Ivan. Slanovec Ljudmila, Gantar Ana, Celestina Ljudmila, Koza Golijeva, Marija Herenova, Olga Knezova. — I. m. dekliška.meščanska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Zemme Franja, lika Waschtetova, Mehle Marija, Potočnik Helena, Bizjak Rož i ep, Ana Ojstriž, Marija Palme, Marija Sodnikova. — I. m. dekliška ljudska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Lunder Franja, Kante Stana, Fajdiga Marija, Roje Emilija, Žorž Angela, Cepuder
\
Ljuba, Šerc Marija, VVerne Dora, Žerjav Ema. — III. m. dekliška šola: Učiteljska ročna knjižnica, Božena Čermakova, Albina Svetkova, Zofija Peterlin, Fani Plehan, L. Erjavčeva, Marta Čretnikova, Karla Šinkovčeva. — 1 m. deška ljudska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Dimnik Jakob, Bele Ivan, Režek Juraj, GalS Fran, Furlan Jakob, Sadar Vendelin, Plesničar Pavel, Djuro Ivan Lesica, Malnarič Ivan, Legat Evgen, Praprotnik Edvard, Ciril Petrovec, Rado Grum, Rudolf Završnik, Mila Rapetova, Alojzij Bolliar, Repovš Miroslav. — II. m. deška ljudska šola; Učiteljska ročna knjižnica, Josip Tratar, Držaj Viljem, Bogomir Fegic, Fran Mlakar, Janko Čepon, Alojzij Potočnik, Avgust Pire, Skulj Andrej, Janez Smrekar, Jelena Sedejeva, Janko Lenarčič, Anica Likozarjeva. — III. m. deška ljudska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Andrej Raf>e, Vida Smrdelj, Pavel Gorjup. — IV. m. deška ljudska šola: Učiteljska ročna knjižnica, okrajna učiteljska knjižnica, Janez Leveč, Alojzij Kecelj, Bogomir Mesojedec, Mirko Premelč. — V. m. deška ljudska šola. Učiteljska ročna knjižnica, Edvard Prinčič. — Deška ljudska šola v Spodnji Šiški: Učiteljska ročna knjižnica, Josip Wagner, Bergles Avguštin, Lončar Fran, Čeh Štefanija, Kosca Ana, Stana Iskra, Herma Pelan, M. Pezdirjeva, Marija pl. Kleinmayer-jeva. — Dekliška ljudska šola v Sp. Šiški: Učiteljska ročna knjižnica. — I. m. deška meščanska šola: Učiteljska ročna knjižnica, Luka Jelene, Janko Blagajne, Josip Jeras, Anton Dragan, Alojzij Novak, Janko Orožen. — II. m. deška meščanska šola v Spodnji Šiški: Učiteljska ročna knjižnica, Kune Ivan, Kunaver Pavel, Pristovšek Fran. — II. m. dekliška meščanska šola v Sp. Šiški: Učiteljska ročna knjižnica, Mira Engelmanova, Ivanka Kalinova, Marija Prezelj.
I. državna gimnazija: Učiteljska ročna knjižnica, dr. Jakob Žmavc, dr. Viktor Peterlin, dr. Josip Debevc, J. Vardin, Fr. Gnjezda. — II. državna (realna) gimnazija: Učiteljska ročna knjižnica, dr. Stanislav Bevk, dr. Gregor Pečjak, dr. Avgust Pirjsvec, dr. J. Pipenbacher, Jakob Teršan, Anton Debeljak, S. Brodar, Pavel Lokovšek, Franc Pavlif. — Nemška državna gimnazija: Učiteljska ročna knjižnica." — Državna obrtna šola: Dr. Nikolaj Omersa, Ivo Tej kal, Hinko Podkrajšek, Ivan Bernot. — Državna realka ; Jos. Mazi. Fr. Vrhovnik. Vladimir Lapajne, dr. Janko Šlebinger, Ivan Tominec, Fr. Jeran, Fran Dolžan, dr. Fran Novak, Ivan Bajželj. — Dekliška realna gimnazija: Marija Gomilšek.
Državno moško in žensko učiteljišče: Anton Dokler, učiteljska ročna knjižnica, Bačič Josip, Kruleč Ivan, dr. Josip Demšar, Adela Zaje, Silvester Kranjec, Minka Škaberne, Marija Štupca, Josip Verbič, Anton Dekleva, dr. Adolf Robida, Slavica Vencajz, Josip Pavčič, Fran Suher, Josip Go^ečan, dr. Josip Šmajdek, Jaklič Viktor, Nande Marolt, Anton Lenarčič. I.ea pl. Grasselli.
1.	Gojenci IV. letnika: Bertoncelj Milena, Bras Emilija, Burdiao Franc, Černe Danica, Černe Pavlina, Dominko Aleks, Furlani Ladislav, Gomi5cek Gabrijel, Ljubic Vinko, Počkaj Miroslav, Rajec Franc, Roječ Vladislav, Selan Josip, Tavčar Josip, Trebše Terezija, Ternovec Elza, Uršič Anton, Zupančič Franc, Prusnik Ivan.
2.	Gojenke IV. letnika: Bandel Marija, Divjak Vera, Drassal Margareta, Jan Marija, Jež Terezija, Kneisel Vida. Kocjančič Erna, Korbar Gabrijela, Kosmač Pavla, Kukman Gizela, Labernik Felicita, Lipovšek Helena, Petrič Berta, Pire Marija, Rakovec Marija, Rekar Milena, Rihar Frančiška, Vrhovnik Marte, Zupane Frančiška. 12 neimenovanih.
3.	Gojenci III. letnika: Bitenc Franc, Bohinc Leopold, Bratuž Marjan, Debeljak Ivan, Fatur Josip, Flegar Anton, Frece Valentin, ■Janežič Gabrijel, Jelinčič Ciril, Kadunc Ivan, Kavčič Rudolf, Klopčič Rudolf, Križnič Josip, Lumbar Gabrijel, Malnarič Alojzij, Markič Alojzij, Mrak Josip, Mrovlje Alojzij, Novak Julij, Pavlič Ivan, Pivk Ciril, Potočnik Peter, Požar Venceslav, Repovš Ivan, Rus Emil, ŠarabOn Slavko, Špan Josip, Willitzer Alojzij, Zupančič Andrej.
4.	Gojenke III. letnika: Bizjak Marija, Brandstetter Marija. Cirman Ana, Dežman Gabrijela, Faganel Leopoldina, Frank Marija, Gradišar Marta, Hočevar Terezija, Horvat Stanislava, Hrovat Valerija, Jesih Ivana, Kalan Ludovika, Kastelic Marija, Kostanjec Leopoldina, Kune Ivana, Kunstl Ivana, Lobe Antonija, Lovšin Frančiška, Ložar Marija, Perko Marija, Perme Josipina, Pipan Justina, Radin Marija, Rakovec Ivana, Rupnik Bogdana, Rus Alojzija, Soban Marija, Strniša Marija, ■ Štrucelj Vilma, Škerjanc Leopoldina, Šorli Cecilija. Trobec Otilija, Ulilič Marija, Urh Marija, Vrhovec Angela, Rupnik Iva. 6 ne-imtenovanih.
5.	Gojenci II. letnika: Bajec Ivan, Bizjan Franc, Bonča Leopold, . Brandstetter Marjeta, Del Cott Vida, Delkin Danilo, Dolgan Alojzij.
Gergič Jurij, Gomsi Olga, Gorup Franc, Grom Milan. Hartmann Ivan, Jančigaj Stanislav, Javoršek Stanko, Junc Leopold. Kavčič Drago, Kokalj Frančiška, Kraker Vladislav, Lusner Gustav, Mašera Rudolf, Miculinič Rudolf, Može Franc, Pavlič Jože, Petrovčič Albina, Potočnik Adalbert, Stopar Ivan, Supančič Drago, Svete Stanko, Zajec Adolf, Zupan Ivan, Železnik Franc, Žnidaršič Justina, Pucelj Ivana, Čuk Zora, Schuller Stanko.
6.	Gojenke II. letnika: Albert Zlatka, Andrejka Urška, Erbežnik, Josipina, Fakin Frančiška, Hiršman Vida, Hočevar Karla, Jarc Vera, Kuhar Elizabeta, Peršič Anica, Rupnik Ladislava, Schrott Marija,. Sekula Ana, Slapšak Jerica, Toporiš Josipina, Vardjan Gabrijela, Vrabič Pavla, Zupančič Leopoldina. •
7.	Gojenci 1. letnika: Bajec Alojzij, Bel liar Anton, Benedičie Ivan, Bratok Rudolf, Burgar Vojteh, Čtrne Ivan, Čuk Ladislav, Fajon Rudolf, Jaklič Bogomil, Jtivan Franc, Kristan Bogomil, Medved Stanko, Perhavc Silvo, Petelin Albin, Pirnat Josip, Remškar Franc, Kobie Anton, Rott Gotard, Semen Božidar, Štele Andrej, Tratnjek Martin, Turek Franc, Vrabič Rudolf, Cesar Iva, Čerin Bogomila, Horvat Leo-nija, Samsa Maksa, Sar;ori Nalalija, Šilar Melita, Weble Adela, Klemene Franc. -
8.	Gojenke I. letnika: Andrejka Valentina, Benedičie Vida, ISohte Slavica, Bolha Roza, Božič Frančiška, Bulovec Marija, Burdjan Karolina, Čebular Marija, Česnik Leopoldina, Dovjak Marija, Faganel Friderika, Fischer Julija, Franko Bogdana, Fras Frančiška, Globočnik Mercedes, Grum Ljudmila, Guzelj Srnja, Jeglič Ana, Kavec Marija, Kavšek Frančiška, Kordiš Matilda, Kozjek Ana, Lenče Iva, Likovič Draga, Lipovšek Nuša, Milavec Marija, Pavčič Lea, Penko Pavla, Rainer Marjeta, Rugelj Zora, Sikošek Danica, Slapšak Marija, Suligoj Sava, Urbinc Ana, Wider Marija, Kulovec Viktorija.
.9. Pripravljalni razred: Berlot Srečko. Klavora Adolf, Komac Ferdo, Nečimer Alojzij, Perko Bogomir, Potokar Slavko, Puppis Alojzij, Šimnovec Maks, Škerjanec Metod, Tome Ivan.
Osemrazredna ljudska šola v Mostah pri Ljubljani: Slapšak Julij, Stojkovič Josip, Čeme Josipina, Lederhas Danica. Sedlak Gizela, Sekula Martina, Peterlin Marija, Gabršek Ljudmila, Jeraj Ruža, Klej Karla, Obersnu Petra, Skul Terezija, Klemene Ivana, Kresal Alojzij, Peče Hermina, Gregorič-Mandelj Angela, Krapš Ana, Krapš Iva, šola
3.	Črnomelj. Poverjenik: Bari 6 Konrad, nadučitelj v Metliki. Okrajna učitelj, knjižnica. Šole: Adlešiči, Črešnjevec, Dragatuš, Drašiči, Metlika, Podzemelj, Radence. Semič, Suhor, Štrekljevec Vrtačič Katka, Završan Francka.
4.	Idrija. Poverjenica Marija Kavčič, šolska ravnateliica v Idriji Rud. dekliška šola, Rud. deška šola, Marija Kavčič, M. Souvan, M. Rupnik, K. Burnik, M. Lapajne, Zd. Krapš, M. Tušar, Fr. Mačkovšek, L. Novak, Ant. Trpin, lv. Knap, Raf. Gostiša, Ot. Novak, J. Kupnik_ Alb. Vončina, Raf. Zazula, Zd. Bloudek. D. Kovač, Fr. Rejic, Mil. Novak, Učitelj, knjižnica na realki, Lj. Mlakar, dr. Čermelj L„ Kenda Rob., dr Gasperčič Ant., J. Leben, Vin. Zaletel, Ant. Hladnik, dr. K. Pirjevec. Fr. Novak, Leop. Kos, Fr. Kenda, Leop. Kogej, Fr. Tratnik, Rika Kos, Eni. Baebler, Leop. Podobnik, L. Leskovič.
5.	Kamnik. Poverjenik: Ivan Š maj de k, učitelj v Krtini pri Dobu. Ivan Šma'dek (1918). Šole: Dob, Dol, Dolsko, Ihan, Jarše, Kamnik (deška), Komenda, Krašinja, Krtina, Mengeš, Moravče, Rova, Skaručina, Sv. Križ, Št. Vid, Sv Trojica, Trzin, Zalog pri Komendi,
Okrajna učitelj, knjižnica, Bcjiinc Eduard, Brgant Pavla (Skaručina), De Toni Ana, Divjak Milica, Germek Anton, Hiti Matija, Iglic Kornelij. Jerman Vilka, Knez Rudolf, Leveč Melanija, Lončarič Mar., Malenšek Marija, Poženel Matilda, Praprotnik Miroslav, Primožič Ivan, Smole Albin, Sotenšek Viktor, Totnan Janko, Tome Marija, Ušeničnik Mara, Žebrč Jerica, Kamnik (dekl.) Zg. Tuhinj, Štefi Schubert, Anica Žitko.
6.	Kočevje. Poverjenik: Fran Štefančif, nadučitelj v Velikih Laščah. Bajec Ljudmila, Iskra Zora, Jaklič Jože, Jaklič Franc, Jugovic Marija, Keržič Franc, Klun Nežika, Lehmann Anda, Mervič Anton, Novak Josip, Okrajna učitelj, knjižnica, Peček Franc, Pirker Pavlu, Rožman Marija, Somrak Ana, Šiška Ana. Šole ljudske: Dolenja vas, Kuželj, Vel. Lašče, Vel. Poljane, Štefančič Fran, Schweiger Slavko, Trost Mirko, Zupanec Slavka, Žitko Mat., Ada Fink, Josipina Švajger, MaTija Sedej, Franc Samec. Dekliška meščanska šola »Marijin dom" v Kočevju, Kreiner Marija (Kočevje).
7.	Kranj. Poverjenik: Rus Vilibald, učitelj, Kranj, Bradaška Albina, dr. Dolar Simon, Gostič Florijan, Ivane Franc, Jerše Jos.. Kovač Friderik, Kovačič Terezija, l.apajne Josip, Mally Ana, Mihelčič Ivan. Miklavčič Janja, Mlač Julija, Okrajno učiteljsko društvo, Okrajna učiteljska knjižnica, Perko Lovrencija, Perko Lovro, Anica pl. Pilbach, Pipan Marija, Rooss Marija, Rus Vilibald, Sepaher Anton, Sežun Alojzij, Simon Kare), Stamcar Antonija, Šavnik Olga, Urbančič Franja, Završnik Stanislav. Šole: Kranj — deška ljudska, Škofja Loka —■■ deška ljudska, Škofja Loka — nunska notranja, Škofja Loka — nunska vnanja, Bukovčica, Dražgoše, Duplje, Goriče, Kokra, Kovor, Križe, Sv. Lenard, Maienski vrh, Mavčiče, Naklo, Olševek. Podbrezje, Preddvor, Predoslje, Primskdvo, Reteče, Smlednik, Šmartno, Trebija, Tržič — ljudska, Tržič — meščanska, Voklp, Zalilog.
8.	Krško. Poverjenik: Ran t Fran, nadučitelj v Radečah. Pedagoško društvo v Krškem (1901.) Šole: Št. Jernej, Radeče, ifokronog. Pirnat Janez, Bernot Minka, Košenini Vika. Randl Tonka, Mejak Roz»v Heferle Vida, Perko Marija, Turnher Edi, Vanič Ladi. Šole: Št. Janž. Studenec, Boštanj, Gantar Ivan, Št Rupert (šola), Brolih Marija, Hvala Mihaela, Kostanjevica, Pirkovič Lud, Brodnik Anton, Bučar V., Kalan Sonja, Kobau Amalija, Hladnik Marija, Žlindra Elvira Sovre Kari, Šlerk Martin, Rant Fran, Trobiš Josip, Tržišče, Kunasz Klotild?, Sveti Križ, dr. Tom. Romih, Meščanska šola v Krškem; Ljudsjca šola v Krškem, Sliasny Lud., Okrajna učiteljska knjižnica v Kiškem, Žabkar Josip, Vutkovič Jožef. Grudnik Rado, Piškur Ana, Bušeča vas, Raka, Golob Janko, Škocijan, Benedičič Iv., Šmarjeta, Demšar Iv., Mesec Iva, Bučka, Kosec A., Cvirn Janko, Veliki Podlog, Veliki Trn, Pire
Marija, Velika Dolina, Ivanuš Valentin, Juvanc Tarina, Rant Marija, Cerklje, Čermelj Kornelija, Mozetič Zora. Šrajf Zarija, Rostohar Draga, Albin Zavrl.
9. Litija. Poverjenik: Bernard Andoljšek, nadučitelj v Litiji. Bezeljak Ivan, Dolinar'Ivana, Drmelj Mirko, Erjavec Amalija, Gorišek K?rel, Jevnikar Lovro, Polak Janko, Šalamun Miluška, Štravs Marija, Tomšič Pavlina, Atojzij Lilija, Hermina Breindel, Marija Ažman, Marija Kalin, Bernard Andoljšek, okrajna učiteljska knjižnica, šole: Krka, Polica, Vel. Gaber, Št. Vid, Žalna, Zagorje ob Savi.
10 Ljubljanska okolica. Poverjenik: Michlerlvan, učitelj na Vrhniki. Lavrenčič Alojzij, Kržinar Alojzij, Pečenko Danile, S. Vrhovec, Leveč M., Šole: Bevke. Brezje, Tomišelj, Ligojna, Podlipa, Št. Jakob, Brezovica, Dobrova, Preska, Drenov grič, Preserje, Zgornja Šiška, Sv. Peter, Notranje gorice, Polhdv gradeč, Log, Iška vas, Vič, Vrhnika, Horju', Zalog, Milan V kan t (Grosuplje), Matajc Karel, Schiffrer Emil, Štrekelj Ivan, Vuk Slavko, Lahajnar Ivan, Michler Ivan. Marinko Marija, Petrič Angela, Malavašič Albina, Franke Darinka, Buh Pavla, Premk Mira, Hrovat Olga. — Belič Pavla, Ohladek Marija, Engels-berger Viktor, Papler Ida, Petrič Marija, Rant Franjo, Smole Izidor, Žirovnik Janko, šola v Rudniku na Ježici.
11.	Logaški okraj. Poverjenik: Matej Jug, nadučitelj na Blokah. Krajni šolski svet Stari trg, Marija Perušek, Franja Veber, Matilda Veber, Ema Miselj, Miloš Kabaj, Mar. Bele-Žele, Matej Ježek, Krajni šolski svet Gor. Jezero, Ela Pavlica, Krajni šolski svet Grahovo, Josip Kobal, Angela Miselj, Mihaela Kosmač, Mafija Sirnik, Krajni šolski svet v Cerknici. Adolf Harmel, Iva Zw01f, Ana Prudič, Marica Modic, Irma Remžgar, Iva Ukmar, Krajni šolski svet Bloke, Matej Jug. Jožica Moljh, Mica Lahainer. Krajni. šolski svet lgavas, Miroslav Košin, Mia Vilar-Kramer. Zofka Vi voda, Franc Zalar, • Vela Koncilija.
12.	Novo mesto. Poverjenik: Martin Mat ko, nadučitelj v Novem mestu. Adamič Arnošt, dr. Gorjanc Davorin, Grad Janko, Horvat Urban, Ivanetič Lojze, Judnič Martina, Kopitai Belka, Kos Mihael, Koželj Ludovik, Lapajne Ivan, Matko Martin, Medic Avgust, dr. Tiller Viktor, Vozelj Janko, Weber Alojzij, Znane Pepca. Gimnazijska knjižnica v Novem mestu. Okrajna učiteljska knjižnica v Novem mestu, šole: Ajdovica, Ambrus, Bela Cerkev, Birčna vas, Brusnice, Čatež, Dobrniče, Dol. Karteljevo, Dvor, Gabrje, Gor. Sušice, Hiiije, Št Lovrenc, Mirna, Mirna peč, Nemška vas, Novo mesto dekliška, Novo mesto deška, Orehovica, Št. Peter, Podgraa. Prečina, Selo, Soteska, Stopiče, Šmihel dekliška, Šmihel deška, Šmihel pri Žužemberku, Toplice, Trebnje, Valtavas, Zagradec, Žužemberk, -Žvirče.
13.	Radovljica. Poverjenik: Valentin Zavrl, nadučitelj v Begunjah. Klavora Franjo, Okrajna učiteljska knjižnica, Oman Ernestina. Šole: Begunje, Bled, Bohinjska B^a, Breznsca, Dobrava pri Javorniku, Dobrava pri Kropi, Dovje, G6rje, Jesenice, Kamna gorica, Koroška Bela, Kranjska gora, Sv. Križ nad Jesenicami, Lesce, Leše, Ljubno, MoŠDje, Ovsiše, Radovljica, Rateče, Ribno, Srednja vas, Zasip, Zavrl Valentin, Zupane Apolonija, Hude Drago, Debeljak Zmagoslav, Rabič Lojze, Janko Kokalj, Valko Razinger.
14.	Sodražica. Poverjenik: Mihajl Vrbič, nadučitelj v So-dražici. Mihajl Vrbič. Šole: Sodražica, Gora, Sv. Gregor, Loški.potok. Anton Faganeli.
15.	Brežice. Poverjenik: Janko Knapič, nadučitelj na Vidmu ob Savi. Črnej Ivan, Gajšek Simon, Gomilšek Ljudmila, Knapič Olga, Pavlovič Ivan, Piller Ivana, Supan Ignacij. Šole: Dobova, Pišece, Videm, Sromlje, Globoko. Rumpret Karel, Tominc Blaž, Novak Vin-cencija, Tominc Ida, Vad.ial Fran, Kjkot Ludovik, Drnovšek Franja, Knapič Janko, Pečnik Josip.
16.	Cmurek.' Poveijenik: Janko Žel, učitelj, Sveta Ana v Slov. gor. Aleksander Koprive; Janko Žel, Vilma Kožuh, (Ve.ka) Ma-kole, Marica Medved, (Makol< )• Šole: Sv. Ana v Slov. gor., Sv. Martin pri Krbergu.
17.	Mesto Celje. Poverjenik: Franj Kraj ne, učitelj v Celju. Posojilnica v Celju, (1902), Južnoštajerska hranilnica v Celju (1905), Čitalnica, okrajna učiteljska knjižnica. Deška okoliška šola, Krajnc Franj, Voglar Franc, Šolske sestre, Suhač Anica. Mestna deška šola, Bizjak Josip, Pastevšek Rihard, Pregel C ril, Wudler Maksim. Mestna dekliška šola, Zupanek Betka, Pristovšek Franja, Puc Mira, Škarpa Margarita, Žejn Berta. Deželna meščanska šola, Serajnik Beno, Črnej Ivan, Poljšak Lojze, Šentjurc Ferdo. Dekliška meščanska šola, Brinar Josip, Kern Marija, Lorber. Olga, Plohi Mila, Zupančič Ana, Mestna trgovska šola, Plzak Jarosl., Kravljeva višja realna gimnazija, Holeček Pavel, Jarc Evgen, Kožuh Josip, Levičnik Vinko, Mastnak Martin, Mravljak Franc, Reich Slavko. Marinček Fran.
18.	Celjska okolica. Poverjenik: Vekoslav Gobec, učitelj v Celju. Bizjak, Franja, Brinar Fran, Černej Ludovik, Černej Anica, Drstvenšek Josipina, Gradišnik Herma, Gosak Josip, Gselman Darko, Gobec Vekoslav, Hinterlechner Karolina, Hribernik Franc, Jagodic Marica, Jelovšek Fortunat, KarničnilcHenrik, Klemenčič Josi >, Kramer Janko, Poljšak Lojze, Požar Marjana, Požar Vinko, Petriček Anton, Presker Marica, Pak Roza, Recelj Vekoslav, Srebernič Fran o, Strel Ivanka, Sitter Angela, Strigl Anton, Steska Ana, Schreiner Ljudmila, Schreiner Stanka, Valenšič Josip, Vrečer Rajko, Velikonja Joško,
Wudler Rudolf, Žagar Fran., Žgajner Matko. Šole: Blagovna, Dramlje, Dobrna, Frankolovo, Griže, Galicija, Gotovlje, Št. Jurij ob južni železnici, Kalobje, Lovrenc pri Prožinu, Liboje. Lubečno, Nova cerkev, Pirešica, Petrovče, Pavel pri Preboldu, Peter v Sav. dolini, Ponikva Gornja, Štorje, Svetina, Šmartno v Rož. d., Teharje. Vojnik, Žalec, Meščanska šola v Žalcu, Kmetijska šola v Št. Jurju j. ž., Učiteljsko društvo za celjski okraj.
19.	Gornja Radgona. Poverjenica: Marija Kocmut, učiteljica Sv. Jurij ob Ščavnici. Ljudska šola pri Su. Duhu (1901). Bernard Eilinda, Brumen Marija, Ciglar Alojz, Dominkuš Marija. Furst Janko, Ivanjšič Ljudevit, Jaušovec Franc, Kocmut Marija, Korošec Josip, Mavrič Karol, Menhart Alojz, Menhart Berta, Mihelič Ivan, Pušenjak Marica, Schmidlechner Ana. Schmidlehner Franja. Šole: Sv. Jurij ob Ščavn ci, Kapela, Negova, Sv. PeteT tik Radgone, Ščavnica.
20.	Gornjigrad. Poverjenik: Ivan Pušenjak, nadučitelj v Mozirju. Šole: Ljubno, Gorica, Gornjigrad, Bočna, Rečica, Nova Štifta, Mozirje, Luče, Ksaverij, Piano Anica, Pulko Valentin, Čeme Ivana, Rojnik Marija, Pušenjak Ivan, Žemljic Branko, Ločičnik Malči, Fran Kocbek, Korban Josip, Verninšek Marija, Martin Sotlar.
21.	Konjice. Poverjenik: Fran Golež. nadučitelj, Stranice Časi Janko (1906), Posojilnica v Konjicah (1903J, Koser Rudolf, Petrič Ljudevit, Režabek Antonija, Kržič Janko, Golež Fran, Bobič Ferdo, Mravljak Karel, Mravljak Amalija, Fabiani Adela, Murgel Ana, Iglar Metka, Pangerc Emil, Schell Henrik, StrigI Anton. Šole: Kebelj, Stranice, Ravbar Ivan, Seručar Minka, Peterca Marija, Osana Marija, Lehrmann Marija, Brumen Anton, Bezlaj Minka.
22.	Kozje. Poverjenik: Emerik Moric, nadučitelj v Sv. Petru pod Sv. goro. Grmovšek Miloš, Emerik Moric, Iva Gherbaz, Ljudmila Kokot, Roza Žolgar, Metka Lovrec, Franc Lovrec, Kari Kobale, Bitenc Ana, Podlesnik Eranjo, Šerbak Ivan, Šetinc Fran, Bučar Josip, Dragotin Franc, Ivanuš Robert, Šket Marijana, Štaufer Fran, Vrečko Cilka, Berthold Kristina, Volavšek Anton, Šetinc Franc, Cerjak Zinka, Lovše Ivan, Mahorčič Boža, Ravter Otilija, Podreka Ivana, Štefan Firm, Ivan Jordan, Alojzij Pečnik, Anton Gradišnik, Ante Potočnik, Mira Čuček. Šole: Podčetrtek, Olimje, Virštanj, Buče, Polje, Podsreda, Pečice, Kozje, Pilštanj, Pfevorje, Zagorje, Št. Vid pri Planini, Dobje, Koprivnica, Sv. Peter.	\
23.	Laško. Poverjenik: Anton Gnus, šolski ravnatelj na Dolu pri Hrastniku. Gnus Anton, Jurko Vitko, Keše Kristina, Učiteljsko društvo za laški okraj, Sorčan Janko, Rainer Jakob, Roš Miloš, Lebar Fran, Lunder Hermina, Umberger Ljudmila, Verčko Josipina, Čander Julka, Logar Polda, Pintar Julka, Hofbauer Justina, Četina
Ivan. Zechner Friderika, Stegenšek Josipina. Stare Svitko, Sušnik Pavla. Drobnič Nina, Cimperšek l.eopold, Petrinčič .luli.jana, Fabjan Zinka. Vodušek Gustav, Plavšak Robert. Kuhar Anton, Kern Ivan, Omerza Karel, Gostiša Andrej, Jesih Adolf, Lapornik Ana, Windischer Marija, Kračman Antonija, Moli Oskar, Tori Josip, Sušnik Olga, Velkavrh Josip, Gerzetič Ana, Vole Emil. VVessner Ana, Zencovich Ema, Mazi Ida. Voršič Henrika, Feštanj Pavla, Hofbauer Lojze. Šole: Dol, Hrastnik, Laško, Razbor, Trbovlje, Deška ljudska Trbovlje na Vodi. Dekliška ljudska Trbovlje na Vodi, Turije, Sv. Katarina.
24.	Sv. Lenart v Slov. Goricah, Poverjenica: Gusta Janeži-•čeva; učiteljica, Sv. Benedikt v Slov. goricah. Čuček Janko, Čuček Jelena, Fabjan Antonija, Grofimann Ida, Janežič Gusta, Kopič Jožef, Kovačič Janko, Kranjc Franjo, Kronabethvogel H., Lužar Mira, Madon Olga, Petelin Jožica, Pinterič Luna, Premov Jožica, Perger N., Stumpf Ludvik, Šafarič Fran, Schweiger Katarina, Trošt Viktorija, Urh Ljudmila, Vogrinec Anton, Vreš Antonija, Šola Sv. Benedikt.
25.	Ljutomer. Poverjenik: Fran Zaeherl. učitelj v Ljutomeru. Bajec Alojzij, Baukart Jan, Bratina Terezija, Cilenšek Fran, Cvahte Simon, Cvetko Fran, Gabrijelčič Fran, Hayne Josipina; Herzog Anton, Herzog Leonida, Jandl Franica, Karba Angela, Karba Inka, Kocuvan Mara, Koropec Janez, Lubej Franjo, Meščanska šola v Ljutomeru, Mihalič Matilda, Miki Ciril, Mahorčič Hermina, Mursa Amalija, Okrajna učiteljska knjižnica, Ostre Amalija, Ostre Anica, Ostre Jožica, Pavlič Roza, Prelog J., Pušenjak Toma, Robič Janez. Schneider Franica, Sever Darinka, Sever Minka, Stopar Slavko. Šole: Cezanjevci, Cven, Ljutomer, Mala Nedelja, Sv, Križ, Stara cesta, Veižej, Vučja ves, Sprager Ferdo, Velnar Marija, Vundrl.Mat., VVessner Josipina, Zaeherl Fran, Učiteljsko društvo za Ljutomer in okolico.
26.	Marbreg. Poverjenik Mirko Lešnik, nadučitelj v Mar-bregu. Runove Albina, Lepe Ljudmila, Lešnik Franica, Dugar Marica, Vidmar Ivanka, Vomer Ivan, Korže Leopold, Robič Ivan, Kavčič Ivan, Viher Šimon, Lešnik Mirko, Glaser Anton, Stibler Janez, Klugler Ivan, Voltmaier Karel, Witzman Franc, Iglar N, Hauptman Ulrik, Sitter Bogomir, Pivc Maks, Pirjavec Ant., Lavrič Stanko, Golob Jos., Črnovšek Mara, Kraj ni šolski svet Marbreg, Krajni šolski svet Ribnica.
27.	Maribor. Poverjenik: Kožuh Mirko, nadučitelj v Mariboru. Dr. Pavel Turner (1900), Vreze Ivan T1903>, I)r. Ljudevit Pivko, (1917), Aleksander Alt, Rožica Bajtova, Herma Bračičeva, Berta Brencetova, Ana Cajnkarjeva, Dragotin Cibic, Justina Corettijeva. Franjo Čiček. Slavoj Diriinik, Vida Dimnikova, Hinkb Druzovič, Emilija Dullerjeva, Franjo Ferjančič, dr. Fr. Firbas, Franjo Friedl, Viktor Grčar, Josip Hergouth, Ana Herzogova. Albin Horvat. Marija Humkova, profesor
dr. Ant. Jerovšek, Marija Ješovnikova, Ana Jurkova, Olga Juvančičeva, Zora Klavžarjeva, Josip Klemenčič, dr. Kari Koderman, Ema Kosijeva, Mirko Kožuh. Josip Lampe, Jela Levstikova, Evgen Lorger, Josip Malenšek, Jakob Marin, dr. Anton Medved, Angela Milčinska, Tone Osterc, Leopold Pavlin, dr. Radoslav Pipuš, profesor Matija Pire, Josip Poljanec, dr. Franjo Rozina, Zorka Sekirnikova, Adolf Schaup, Henrik Schreiner, dr. Josip Somrek, Jona Stepčeva, Miroslav Šijanec. Pavla Sončeva, Antonija Štupca, dr. Josip Tominšek, Franjo Tušak, Dragotin Urbič, prof. Alfons Vales, Milan Vauda, Friderik Venigerholz, dr. Ka 1 Verstovšek, Dora Vinsekova, Davorin Vodenik, prof. Franjo Voglar 2 iztisa, Miroslav Zinauer, državno moško učiteljišče (2 iztisa), deška mešč. šola, dekliška mešč. šola I., dekliška mešč. šola II., deška ljud. šola III., deška ljud. šola IV., dekl. ljud. šola II R. Avgustinčič. — Državno moško učiteljišče. 79 gojencev. Zavod šolskih sester. I. letnik: Aleksič Terezija, Borko Danica, Čepe Otilija, Brenčič Ana, Čonč Karolina, Dirnbek Marija, Gorjanc Justina, Jecl Jožefa, Jezovšek Marija, Kamenšek Valerija, Kandus Marija, Karlovšek Julijana, Kocbek Alojzija, Kos Marija, Kosi Marija, Kotnik Ana, Kuharic lrma, Ladavac Marija, Leben Hedvika, Loparnik Lea, Matela Hedvika, Medved Ana, Mulej Vida, Pistotnik Katarina, Pirnat Terezija, Puncer Marija, Rajšp Vlasta, Ramšak Marija, Robinšak Ljudmila, Rubnik Katarina, Senica Marija, Selak Kristina, Serajnik Zmagoslava, Stani Angela, Strašek Marija, Špuraj Ana, Vezjak Marija, Vidovič Ana, Vobovnik Elizabeta, Tušek Avrelija, Zelenko Davorina, Kukovec Cecilija. II. letnik: Besednjak Gabrijela, Bračič Vera, Herzog Gabrijela, Matifiič Ana, Miklavič Antonija, Mursa Antonija, Obran Mar., Predikaka Katarina, Rosenstein Marija, Roje Olga, Seme Marija, Schwarz Ana. Vodušek Viljma, Žel Jožefa, Požar Hilda, III. letnik Čulk Marija,-Demšar Friderika, Draksler Marija, Grubelnik Mija, Karničnik Marija, Kvac Marija, Orač Olga, Pistotnik Marija, Podgoršek Amalija, Rom Helena, Skalo vnik Vida, Tičar Marija, Fon Nada, Kselman Marija, Sulic Marija, Zidar Marija, Zupevc Jožefa. IV. Letnik: Amalietti Viktorija, Fabjan Marija, Filipčič Marija, Ivanuša Marija, Kolarič Karolina, Pokorn Danica," Skibinšek Marija, Stiebler Marija, Vuga Horten-zija, Mokrovič Elizabeta.
28. Mariborska okolica. Poverjenik: Fran Krame r, učitelj v Mariboru.' Šola v Framn (19G5), Lichtenwallner Matija, Kramer Franc, Ravter Mirko, Zemljič Makso, Macarol Pavla, Tušek Matevž, Kotzbek Cecilija, Novak Franja, Perme Olga, PirkmaierMar., Skrbinšek Ljudmila, Rojko Ljudmila, Vauhnik Helena, Košutnik Silv., Ravnicher Helena, Šlajpah Josipina, Soiko An ca, Kotnik Franc, Stanetič Matilda, Pernat Alojzija, Cujnik Mirko, Smolnikar Marica, Čonč Josip, Čonč
FrančiSka, Lorber Alojzija, Urbajs Marija, Skrbinšek Vadirair, Pur Kranja, Čepe Frane, Puhr Josip, Kašelj Pavla, Kregan Ljudmila, Rebolj Frančiška, From Vekoslav, Spritz Albin, Jaut Radpvan, Železnik Jeran Marija, Pučelik Miroslav, Tominšek Emilija, Wach Emilija, Raku?» Rudolf, Oslerc Alojz, Habermari Fran, Jurko Marta. Vodenik Simon, Turšič Anica, Boc Boris, Arko Lavoslav, Rozman Ludovik, Kavčič Fran, .levšenak Antonija, Stranjšak Angela, Mohor Anton. Črnko Jernej, Neubauer Ernestina, Osana Romana, Vauda Mirko, Jarc Franc. Kostanjšek Angela, skrbinšek Ignac, JeSovnik Marija, Gosak Roza, Jug Vinko, Tomažič Božidar, Rustja Drago, (irfifilinger Ognjeslav, Maučnik Alojzija, Bizjak Franja, Vokač Marija. Ogorelec Anton, Za-plotnik Julija, Komavli Irma, Dular Emilija, Fras Alojzija, Blažič Štefan, Mohorko Ivan, Namestnik Anton, Wieser Friderika. Lasbacher Josip, Lesjak Davorin, Stani Toma, Kuhar Zora, Konečnik Frančiška, Črnko Jernej,' Ličen Teodora, Leben Rosina, Pestevšek Karol, Bregant Marija, Soršak Olga, Hren Anton, Roškec Franc, Andrejčič Ivan. Hočevar Ciril, Cestnik Pero, Mellika Anton, Smerdu, Katarina, Mli-narič Josipina, Hauptman Filip, Roth Marija, Punčuh Minka, Brumen Anton, Luknar Franjo, Štibler Ivan, Majcen Alojzij. Majcen Marija, Majcen Gabrijela, Šerbinek Leopold, Novak Fanči (Sv. Duh — Selnica), Spritzei Ivana, Sterger Klara, Tomažič Ivan, Tušak Radivoj, Uselman Anton. Šole: Sv. Jakob v Slov. gor. 5 izv., Podova, Hoče. Sp. Sv. Kun-gota, Sv. Križ nad Mariborom, Legen, Leitersberg — Krčevina, Limbuš, Podbrežje pri Mariboru, Rače, Razdvanje, Studenci deška, Studenci dekliška.
29.	Ormož Poverjenik: Josip Kajšp, šol. ravnatelj v Ormožu. Uelšak Ljudevit, Bezjak Simon, Čoki Fanica, Gabršček Lucija, Herg Slavka, Jagodic Ivanka, Kosi Anton, Kosi Dragojila, Kristan Nada. Megla Franjo, Megla Milan, Mu,se k Ljudevit, Najžer Ivan, Okrajna učitelj, knjižnica, Ormoška čitalnica, Pinterič Drago, Pinterič Kristina, Poplatnik Franc, Porekar Anton,. Preindl .Jakob, Presker Marija, Rajšp Josip, Rosina Adolf, Serajnik Dorhieijan, Sitar Josipina, Šalamun Martin, Šijanee Ludv., Vertot Iv , Vojnilovič SJavica. Šole: Sv. Bolfenk, Hum, Sv Lenart, Sv. Miklavž, Ormož, Runeč, Središče, Svetinje, Sv. Tomaž, Velika Nelelja. Okorn Zofija, Svetlin Irma, Trstenjak Ana, Križnič Jožefa.
30.	Ptuj — desni breg> Drave. Poverjenik: Žolnir Jvan nadučitelj v Ptujski okolici (Ptuj). Klemenčič Ivan (1909), Žolnir Ivan, S»oklas Vinko, Kramar Fr., Simončič .Josipina, Tschada Elza, Pavlovič Minka, Narodna šola pri Sv. Barbari v Halozah, Vobič Ciril, Vobič Etna, Kosi Mirko, Korenjak Marija, Kovačič Martina, Visenjak Tere-
■zija, Kokol Elizabeta, Narodna šola na Bregu pri Ptuju. Dular Mara,
Drobnič Marica, Klenovšek Hinko, VVankmiiller Albin, Narodna šola v Cirkovcah, Žolnir Oskar, Lukežič Avguštin, Šircelj Marica, Pejcha Nace, Pepelnik Marica, Mrzel Ivanka, Žiher Anica, Martine, Franc Martine Asta,' Pogrujc Vekoslav, Bezjak Ana, Polič Ivanka,« Čmigoj Eihilija, Basa Andrej, Narodna šola pri sv. Lovrencu, Sel Ivan, Osenjak Marija, Mlakar Neža, Lovrenc Jožef, Kerbler Simon, Pertot Janko, Cesar Antonija, Sorec Karel, Narodna šola v Selih, Kukovec Eiza. Benič Mavricij, Stritar Albin, Rusjan Ambrož, Gulin Milka, Srebrnič Marija, Vuga Viktorija, Komavli Valerija, Uršič Zora, Ivaočič Pepina, Križnic Vekoslava, Justin Leopolda, Poberaj Jožef, Narodna šola pri Sv. Vidu, Hauptman Ivan, Toplak Ivanka, Pisch Klotilda, Rozbaud Bruno, Narodna šola v Zavrču; Mikuš Karolina, Narodna šola pri Novi cerkvi, Kavčič Peter, Predan Rudolf, Herbst Josipina, Kramar Justina, Dostal Alojzija, Kaspar Franc.
31. Ptpj — levi breg Drave. Poverjenik: Valeniin Kajnih, učitelj na okoliški šoli v Ptuju. Dr. Franc Jurtela, državna realna gimnazija, Vajda Franjo, Sovre Anton, dr. Josip Komljanec, Franc Devetak, Fiere Pavel, Sclialda Leopold, Bratanič Fani, Kegel Vekoslav, Burja Rihard, š. v. Sv. Marko, Fink Toni, Kožuh Anton, Svoboda Ivana, Lešnik Janko, Špindler Štefka, Burja Ludovik, Skok Albina, Voršič M , Kocmut L., Janežič Ljudmila, Ažman Emilija, Scheligo Irma, Božič Marta, Peček Avgust, Majcen Mirko, Messner Ivan, Šegula Fran, zavod Mladika, Kobal Iva, Jerše Štefana, Jančič Ivo, Cilenšek Franjo, Dragotin Kveder, Gorup Josip, Šerona Vinko, Ramšak Franjo, Machwitsch Adela, Kaukler Valentina, Luknar Marijana, Gomzi Marta, Hočevar Julka, Mervic Dora, Randl Roza, Kajn h, Valentin, Heric Matija, Hranilno in posojilno društvo v Ptuju, Učiteljsko društvo za ptujski okraj, Ko-vačec Ant., Ljubeč Marjeta, Čeh Ivan, Stoček Ida, Mrovlje Anuška, Klemenčič Ivan (1909). Kovač Albina, Lebar Angela, Puher, Josip, Wankmtiller Albin, Kocmut Rudolf, Kocmut Rudolf. Šole: Sv. Martin pri Wurbergu, Sv. Andraž, Ptujska okolica, Polenšak, Sv. Lovrenc, Sv. Marjeta, Sv. Urban. Marinič Mirko.
* 32. Rogatec. Poverjenik Martin Sotošek, nadučitelj v Že-talah. Cenčič Josip, Cvetko Cilka, Glinšek Ivan, Ogrizek Marica, Se-kiinik Simon, Sotošek Zdravko, Sotošek Davorin, Štefancioza Anton, Verk Miloš, Wretzl Dragotin, Šole : Rogatec, Žetale, Okrajna učiteljska knjižnica, Ivan Kit, Josip Jarh.
33. Sevnica. Poverjenik: Fran Drnovšek, učitelj, Sevnica. Valenčič Jože, Štih Ana, Rauter Fran, Križman Emil, Skalovnik Zora, Eržen Anton, Narodna šola .v Rajlienburgu, Jamšek Fran, Rismal Melhior, Sušnik Mirko, Piuk Amalija, Schubert Angela, Presker Franja,
Tomič Avgust, Mešiček Jože, Df-novšek Fran, Piši Ivo, Kladnik Jože, Pust Kristina, Vrtovšek Vilma, Meglič Sabinka, Judnič Marica.
34.	Slovenska Bistrica. Poverjenica: Otilija F eigel, -naduči-ljica v Slov. Bistrici. Babšek Jožef, Brglez Fran, Feigel Otilija, Fižolič Gabrijeja, Hinterlechner Karolina, Janžekovič Matko, Kokl Josip, Karbaš Fran, Kraševec Viktorija, Lebar Alojzija, Lešnik Jožef, Maisel Josipina, Novak Frančiška, Pehani Marija, Planer Albert, Povk Ivan, Sabati Josip, Samperl Martin. Vobič Amalija, Vidmoser Josip, Zupanec Ljuba, Živko Janko. Šole: Laporje, Sp. Polskava. Anton Kukovič, Marija Lenart. .	-
35.	Slovenji Gradec. Poverjenik: Vrečko.Franc, šolski ravnatelj v p: v Slovenjem Gradcu. Arnečič. Alojzija, Arnuš Marija, Barle Karel, Čižek Alojzij, Grmovšek Miloš, Grum Frančiška, Kaffoti Ignacij, Kodrič Jos., Kocijančič Karla, Mlinšek Fran, Pečnik Prane,i Rogina Jožefa, Rogina Pavla, Rozman Franc, Ratej .Štefan, Šerbec Jos., Šimgoj Fran, Šalamun Šimon, Schechel Alojzij, Šmid Matija, Šmid Matilda, Vaupod Antonija, Vrečko Franc, Vrečko Martin, Mithans Minka. Šole: Št. Uj, Šmartno, Pameče, Podgorje, Sela — Vrhi, Slovenji Gradec, Št. Vid nad Valdekom.
36.	Šmarje. Poverjenik: H. Šuraer, nadučitelj Šmarje pri Jelšah. Bevc Fran, Blazinšek Henrik, Debelak Dora, Debelak Zofija, Goričan Marija, Kovačič Oton, Kurbus Tomo, Lecker Tilka, Lovree Zinka, Medved Viktorija, Purkhart Jos. Ropan Tilka, Šega Franjo. Šole: Šmarje p. J., Sv. Vid, Šumer Hinko, Zavašnik Albina, Sv. Peter, Zupančič Ivanka,' Avgust Cajnko.
37.	Šoštanj. Poverjenica: lika Trobejeva, učiteljica v Šoštanju. Armič Jože, Čuček Josip, Dolenc Helena, Fister Julči, Košar Agneza, Kotnik Joško, Lazar Marija Lukman Ivan, Orel Lucijan, Petrič Iva, Piano Mara, Pokeržnik Ferdo, Smolnikar Ivan, Stopar Ivan, Tajnik Miloš, Trobej Vekoslav, Viher Leopold, šola Šoštanj.
38.	Vransko. Poverjenik: Ivan Kramar, nadučitelj na Vranskem. Petrak Ivo, Miklič Minka, Zotter Ivan, Zdolšak Mirko, Lavrič Mara, Brišnik Jana, Mejovšek Radovan, Loparnik Peter, Ahlik Julka, Virant Julka, Jakše Ivan, Kramar Ivan, Urek Ivan. Wudler Marica, Železnik Adela. Šole: Braslovče, Letuš, Loke, ŠL Jurij.
39.	Prekmurje. Poverjenik: Janko Korže, ravn. meščanske šole v Murski Soboti. — Jurko Rado, Josip Trobej, Alojzij Petrlin, Fortunat Turk, Drago I i na Pavel, Janko Korže, meščanska šola v Murski Soboti, Tilka Stanetičeva, Janko Preininger, Malčka Osterc, Draže Črnko, Gustav Čižek.
40.	Gorica in goriška okolica Žnidaršič Rudolf ('901), Basa Fran (1901), okr. šol. svet (1901), Doljak Kristina (1901). Faganeij Anton (1901), Kersnik-Rott Leopoldina (1901), Križman Ignacij (1901), Semič Peter (1901), Poniž Ambrož (1901), Prinčič Edvard (1901), Urbančič Alojzij (1901), Vižintin Rudolf (1901), Zf/onik Viktor (1901), Zorn Fran (1901).
41.	Sežana. Okrajna učit. knjižnica v Sežani (1901), Okrajna učiteljska knjižnica v Komnu (1901)
42.	Tolmin. Hranilnica in posojilnica v Tolminu (1905).
43.	Trst. Dr. Henrik Turna (1901).
44.	Dalmacija. G j ur o H. Nazor, učitelj v Ložišču na Hraeu (1919). -- Albert B. Nazor, učitelj v Ložišču (1919).
45.	Srbija. Milic Mojstorovič. učitelj, Mladenovac — Vlaška (Beogradski .okrug.)
Imenik umrlih ustanovnikov.
/
1.	Krek dr. Gregor, c. kr. dvorni svetnik, vseučiliški profesor v pok. itd. v Ljubljani (1901, umrl dne 2. avgusta 1905).
2.	Strmšek Vekoslav, nadučitelj v Št. Petru na Medvedjem Selu, (1900, umrl dne 6. s ptembra 1907).
' 3. Ciperle Josip, meščanski učitelj na Dunaju (1900, umrl dne (21. novembra 1908).
4. Orešec Fran, c. kr. prof. v Gorici (1914, -f" 1917 v Mariboru).
f Viktor Bežek.
Dolgoletni duševni voditelj slovenske pedagogike in metodike, pedagoški pisatelj, filolog in kritik, učiteljišč/ii ravnatelj Viktor Bežek je dne. tU. decembra 191!) umrl v Ljubljani. Zaradi svojega povsem modernega stališča kot pedagoški pisatelj je užival med slovenskim učiteljstvom velik Ugled; zato je njegova nepričakovana in preranu smrt globoko prešinila vse slovensko učiteljstvo. Ker zaključujemo pravkar publikacije S. Š. M. za l. 1919, zato javljamo slovenskemu učiteljstvu za letos samo to kratko tragično vest, v prihodnjem Letopisu postavimo pa zaslužnemu pedagogu dostojen spomenik.
Zaznamek
dozdaj izdanih in založenih knjig »Slovenske Šolske Matice". Uredil Jakob Dimnik.
1901.
. Prodajalna cena
1.	Pedagoški letopis, 1. zvezek1...........K 3'—
2.	Ilešič dr. Fr , O pouku slovenskega jezika. Njega dosedanje
smeri in bodoča naloga.............. 8-—
3.	Apih-Bežek, Zgodovinska učna snov za ljudske šole,
1. snopič. (Realna knjižnica Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za Jjudsko-šolske učitelje I. del J ............„ 3' —
1902.
1.	Pedagoški letopis, II. zvezek1......... . .
2.	Učne slike k ljudskošolskim berilom, I. del: Učne slike k
berilom v Začetnici in v Abecednikih......
3.	Apih - Bežek, Zgodovinska učna snov za ljudske šole,
2. snopič. (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za ljudsko-šolske učitelje, I. del.)............
190B.
1. Pedagoški Letopis, III. zvezek1..........
2: Učne slike k ljudskošolskim berilom, II. del, 1. snopič: Učne slike k berilom v Schreiner-Hubadovi Čitanki za obče ljudske šole, izdaja v štirih delih, II. del, in v
Josin-Ganglovem Drugem berilu..........
3. Schreiner H., Analiza duševnega obzorja otroškega in dušeslovni proces učenja. Nauk o formalnih stopnjah A. Apih-Bežek, Zgodovinska učna snov za ljudske šole, 3. snopič. (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za ljudsko-šolske učitelje. I. del.)............
1 Razprodano.
K 3--
„ 8—
„ 8--
K 3 —
. 8--
, 6-
1904.
1.	Pedagoški Letopis, IV. zvezek ..........K 3-—
2.	Učne slike k ljudskošolskim berilom, II. del, 2. snopič:
Učne slike k berilom v Schreiner-Hnbadovi Čitanki za obče ljudske šole, izdaja v štirih delih, II. del, in v Josin-Ganglovem Drugem berilu . ........„ 8' —
3.	Apih-Bežek, Zgodovinska učna snov za, ljudske šole,
4. snopič. (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za ljudskošolske učitelje. I. del.) . . .......... 6—
1905.
1.	Pedagoški Letopis, V. zvezek . . ........
2.	Učne slike k ljudskošolskim berilom, II. del, 3 snopič:
Učne slike k berilom v Schreiner-Hubadovi Čitanki za obče ljudske šole, izdaja v štirih delih, II. del, in v ■Josin-Ganglovem Drugem berilu ........
3.	Majcen Gabriel, Nazorni nauk za prvo šolsko leto. 1. snopič.
(Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. N a z o r n i nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. I. del.)
4.	Apih-Bežek in Potočnik dr. M., Zgodovinska učna snov
za ljudske šole, 5. snopič (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za ljudskošolske učitelje. I. del.) . . .
1906.
1. Pedagoški Letopis, VI. zvezek...........Iv 3'—
.2. Bezjak dr. J., Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski "šoli, 1. snopič. (Didaktika [Obče in posebno ukoslovje] I. del.).............. 6'—
3.	Druzovič Hinko. Posebno ukosloje petja v ljudski šoli.
(Didaktika. [Obče in posebno ukoslovje.] II. del.) . . „ 6' —
4.	Majcen Gabriel, Nazorni nauk za prvo šolsko leto, 2. snopič.
(konec I. dela). (Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. I. del.) . . . ................. 6 —
5.	Potočnik dr. Matevž, Zgodovinska učna snov za ljudske
šole, 6. snopič (konec). (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. I. del.)....... 6 —
1907.
1.	Pedagoški Letopis, VII. zvezek..........
2.	Bezjak dr. J., Posebno ukoslovje slovenskega učnega je-
zika v ljudski šoli, 2. snopič (konec). (Didaktika. [Obče in posebno ukoslovje ] I. del.) .........
K 3"-
. 6"-„ 6"-
K 3 —

3.	Černej Ljudevit, Stupica B in Schreiner Ljudmila, Nazorni
nauk za drugo in tretje šolsko leto, I. snopič. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del) . , . . K 6'-
4.	Pribil Dragotin, Šola in dom s posebnim ozirom na rodi-
teljske večere, I. Teoretični del ..... *...... 6 —
1908.
1.	Pedagoški Letopis, VIII. zvezek..........K 3;—
2.	Gabršek Fr., Dimnik J. in Heric Jos., Nazorni nauk za
drugo in tretje šolsko leto. 2. snopič. (Pomožne knjige » za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del.).........„ 6- —
3.	Pribil Dragotin, Šola in dom s posebnim ozirom na rodi-
teljske večere, II. Praktični del . .........„ 6'—
4.	Lichtenwallner M., Prosto spisje v ljudski šoli, 1. snopič ,, 6-—
5.	Poljudnoznanstvena knjižnica, I. zvezek. (Čadež
dr. Fran, Skrivnost radioaktivnosti) ......,,.6'—
1909.
1.	Pedagoški Letopis, IX. zvezek......... :
2.	Nazorni nauk za drugo in tretje šolsko leto, 3. snopič.
(Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del.)
3.	Lavtar Luka, Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli,
1. snopič. (Navodilo „Računicam za lj udske šole. Spisal Luka Lavtar*.) — (Didaktika. [Obče in posebno ukoslovje ] III. del)...........
4.	Lichtenwallner M.. Prosto spisje v ljudski šoli, 1. snopič.
5.	Poljudnoznanstvena knjižnica, II. zvezek. (Pivko dr.
Ljudevit, Zgodovina Slovencev, 1. snopič.) . . . .
* 1910.
1.	Pedagoški Letopis, X. zvezek ...
2.	Lavtar Luka, Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli,
— snopič. (Navodilo „Računicam za ljudske šole. Spisal Luka Lavtar".) — (Didaktika. [Obče in posebno ukoslovje.] III. del.)...........
3.	Vales Alfons, Kemični poizkusi s preprostimi sredstvi .
4.	Poljudnoznanstvena knjižnica, III. .zvezek. Pivko
dr. Ljudevit. Zgodovina Slovencev, 2. snopič . . .
K 3'-
„ 6-„ 6-
8 —
1911.
Prodajalna cena
1.	Pedagoški Letopis, XI- zvezek ..........K 3 —
2.	Ukoslovje računanja, 3. snopič, spisal, prof. L. Lavtar.	„ 6 —
3.	Zgodovina Slovencev v 19. stoletju, spisal dr. Ljudevit
' Pivko ..............................8- —
4.	Zrakoplovstvo, spisal prof. J. Zupančič.....'. „ 6-—
1912.
1.	Pedagoški Letopis, XII. zvezek..........K —
2.	Posebno ukoslovje prirodoslovnega pouka. Spisal šolski
svetnik prof. France Hauptraann......„ 6'—
3.	Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Sestavila Eli za
Kukovec ..................—
4.	Flora slovenskih dežel. Sestavil Julij Glovacki, uredil
dr. L. P ol j an ec..............„ 6-—
1913
1.	Pedagoški Letopis. XIII. zvezek..........K 3'—
2.	Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. I. Sgstavil
Viktor Bežek..............„ 8"—
3.	Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Sestavila Eli z a
Kukovec. — Obče in posebno ukoslovje računanja. Spisal prof. Luka Lavtar....... . . . „ 6'—
4.	Flora slovenskih dežel. II. Sestavil Julij Glowacki,
uredil dr. L. Poljanec............„ 6-—
1914.
1.	Pedagoški Letopis, XIV. zvezek..........K 4 —
2.	Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. 2 zvezek.
Sestavil Viktor Bežek .'............8 —
1915. .
1.	Pedagoški Letopis, XV. zvezek . .........K 4-—
2.	Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. '3. zvezek.
Sestavil Viktor Bežek . . . . . ....... 8'—
1916-18.
1.	Pedagoški Letopis, XVI. zvezek ...........„ 4'—
2.	Občno ukoslovje z umoslovnim Uvodom. I. del. Sestavil
Viktor Bežek.......'.......K 8 —
1919
1.	Pedagoški Letopis XVII. zvezek ..........
2.	Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom II. del. Sestavil
Viktor ISežek..............
3.	Skrbstvena vzgoja. Uredil H. Schreiner......
Da se hitreje razpečajo prejšnje knjige, ki jih je razen razprodanih Pedagoških Letopisov, (I., II. in III. zv.) še veliko v zalogi, se oddajajo stalnim članom tudi prejšnji celotni letniki za 12 K. Učile-Ij i Seniki p'ačajo polovično članarino t. j. 6 K in tudi posamezne prejšnje letnike in knjige dobe za polovično prodajalno ceno; nečlani dohe prejšnje celotne letnike po 15 K. Za posamezne knjige velja za člane in nečlane določena prodajalna cena.
Posebej je izdala in založila ^Slovenska Šolska Matica* : . 1. Navodilo k 1. zvezku „Računice za obče ljudske šole,
sestavil A. Gernivec". — Priredili A. Črnivec, dr. Fr. Ilešič in J. Janežič. V Ljubljani 1902. Po znižani ceni K 3' -
2.	Spominski list za učence, oziroma učenke, 1905 ....,, t'—
3.	Javen telovadni nastop za ljudske Šole višje
stopnje ali meščanske šole, sestavil in ilu-stroval I. Kren, poslovenil I. Bajželj. V Ljubljani 1906. (Ponatis iz »Pedagoškega Letopisa. VI. zv., 1906) „ 2'
4.	Staršem šolske mladine,1 nemški spisal H. T run k, slo-
venski priredil J. Dimnik. V Ljubljani. 1917 . . . „-'20
K 4 —
» 6--» 6'- >
1 Razprodano.
Naznanilo.
Vsak društvenik »Slovenske Šolske Malice" dobi za leto 1919 troje knjig, ki so:
1.	Pedagoški Letopis, XVII. zvezek.
2.	Ukoslovje. II. del. Sestavil Viktor Bežek.
3.	Skrbstvena v.zgbja.
Te tri knjige prejmejo društveniki po svojih poverjenikih.
Po § 7. društvenih pravil plačajo stroške za pošiljanje knjig društveniki sami; zato pa naj p. n. poverjeniki te stroške primerno razdele na svoje člane in jih izterjajo od njih.
Vsakemu zavoju so pridejane nabiralne pole za 1.1920.
Po § 5. društvenih pravil je plačati letnino v prvi polovici vsakega leta. Zato naj p. n. poverjeniki poskrbe, da pošljejo nabiralne pole in letnino odboru čimpreje, in sicer za vse svoje člane skupno, ker povzročajo posamezne pošiljatve odboru preveč posla. Let n in a znaša v bodoče 12 K. Na*nabiralnih polah naj se označijo člani v abecednem redu. Izvirnik obdrži poverjenik doma, prepis pa pošlji odboru. Za hrvatsko Šolsko Matico pošiljaj naročnino (1 K) vsak sam Ped. knjiž. zboru v Zagreb in ne več na naše društvo.
Na naročbo brez denarja se odbor ne ozira. Pri naročbah posameznikov naj se označi vselej poverjeniški okraj.
Vsa pisma, denarne in druge pošiljatve naj se pošiljajo pod naslovom: Slovenska Šolska Matica v L j ubij a ni.
V Ljubljani, meseca decembra 1919.
Odbor.