JLD1TA ŠEGA VELIKONOČNI POTRES V ŠKOFJI LOKI IN OKOLICI (14. april 1895) In zdaj so se zaklela še nebesa Slovenec zoper tebe siromaka. Pot tabo zemlja maje se in stresa; Kam bože, groza, strah povsod te čaka; Strop poka, stene rušijo se koči. Kje išči si zavetja v pozni noči? (Josip Stritar, Slovenska Lizbona) Ko so freisinški škofje postavili temelje Skofji Loki, se pri izbiri lokacije niso ozirali na geološko sestavo tal, ampak so jih pri izgradnji upravnega in gospodarske ga središča svoje posesti vodili povsem drugi dejavniki. Predvsem je bila to ugodna lega ob sotočju obeh Sor, ki je omogočala uspešno obrambo pred napadalci, dobro prometno povezavo in obenem zagotavljala ugodne pogoje za razvoj trgovine in obrti. Da se je mesto izoblikovalo na potresno precej aktivnih tleh,1 je pokazal šele potres leta 1511:. Potres, ki je 26. marca zajel celotno Furlanijo, Benečijo in zahodni del današnje Slovenije, je povzročil v Skofji Loki precejšnje razdejanje in je po Valvazorjevem mnenju napravil za več kot dvesto tisoč goldinarjev škode. Zgornji stolp na Kranclju z dva in pol metra debelimi zidovi in Stari grad pod Lubnikom sta bila tako poškodovana, da ju po potresu niso več obnavljali. Temeljite obnove pa sta bila, predvsem po zaslugi tedanjega škofa Filipa, deležna grad pod Krancljem in kašča na Lontrgu. Obnovitvena dela so potekala vse od leta 1513 do 1526, ko je bil dograjen obrambni stolp v smeri proti mestu.1 Nič manj kot grajski objekti niso trpele mestne hiše, na gosto posute na obeh terasah pod gradom. Med tistimi, ki so izgubili streho nad glavo, je bil celo nekdanji oskrbnik loškega gospostva Gašper Lambergar. Da je bila njegova nesreča še večja, je ob potresu izgubil še sina, ki so ga ruševine pokopale pod seboj. Viri o tem dogodku tudi navajajo, da sta bili ob potresu močno poškodovani hiša mestnega sodnika in mogočna Homanova hiša. V kasnejših stoletjih se je šiba potresa še večkrat znesla nad našimi kraji, a nikdar več tako hudo kot davnega leta 1511. Ta potres še danes velja za najmočnejšega z epicentrom na slovenskih tleh. Potresno aktivnemu 16. stoletju je sledilo nič manj aktivno 17. stoletje. Tedanji kronisti Schonleben, Valvazor. Dolničar in drugi govore o vrsti potresov, med katerimi sta dva (1689 in 1691) občutneje zatresla tudi Skofjo Loko. Sledilo je razmeroma mirno 18. stoletje in akumuliranje potresne energije, nato pa vrsta manjših potresov, ki so stresali slovensko ozemlje vse 19. stoletje. V glavnem 67 so bili to potresi lažjega značaja, ki niso povzročili večjega preplaha in materialne škode.4 Potem pa je nastopilo usodno leto 1895. Nasploh je bilo to leto nekaj posebnega. Že začelo se je slabo. Mraz in snežni zameti so bili tako hudi, da se česa takega niso spominjali niti najstarejši prebivalci. Za hudo zimo, ki je ni in ni bilo konca, je nastopila deževna pomlad in naposled težko pričakovani velikonočni prazniki. Tudi na veliko soboto je vztrajno deževalo, ponekod, npr. v Javorjah in Žireh. je ponoči celo snežilo. V nedeljo pa, kot da bi še vreme vedelo, za kakšen praznik gre, je spet posijalo toplo pomladno sonce. Meščani so lep praznični dan preživljali vsak po svoje. Nekateri v krogu družine, drugi s prijatelji, tretji so ga izkoristili za izlet v Crngrob in druge okoliške kraje, vsi pa so se zvečer zadovoljni odpravili k počitku. Tudi naključni sprehajalci, ki jim ni bilo do zgodnjega spanca in so se zaželeli naužiti lepot jasne zvezdne noči, so že zdavnaj zapustili mestne ulice. Le izza oken kavarne je še uhajala medla svetloba in izdajala, da čisto vsi le še ne spijo. Mesto se je pogreznilo v tišino, ki jo je naenkrat pretrgalo zamolklo bučanje. Čim bliže je prihajalo, tem močnejše in strašnejše je postajalo. Že naslednji hip se je bučanje spremenilo v bobnenje in grmenje. Zemlja, ki se je sprva le rahlo pozibavala, se je naenkrat zatresla z vso močjo. Ura na zvoniku sv. Jakoba je kazala sedemnajst minut čez enajsto zvečer. Luči mestne razsvetljave so bliskovito zažarele, šipe v oknih zažvenketale, tramovi na podstrešjih zaječali, s hiš in streh so se usuli prvi kosi ometa in razrušenih dimnikov. V trenutku je bilo vse mesto na nogah. Spokojnost noči je pretrgalo vpitje in brezglavo dirjanje prebivalcev, ki so ne meneč se za obleko in Prikaz makroseizmičnega polja potresa 14. aprila T895. Intenzitete so prikazane v stopnjah MSK lestvice. 68 obutev hiteli na prosto. Tisti najbolj vraževerni so mislili, da je napočil konec sveta in da se bo zemlja zdaj zdaj odprla in jih pogoltnila vase. Še nikoli se jim sekunde niso zdele tako neznansko dolge. Prvemu sunku je po treh minutah sledil drugi, po mnenju očividcev ravno tako močan, in po približno petnajstih minutah nekoliko šibkejši tretji. Nato se je zemlja začela počasi umirjati. V naslednjih štiriindvajsetih urah so v Škofji Loki zaznali še 23 potresnih sunkov, med katerimi je bil tisti okoli četrte ure zjutraj spet močnejši.5 Na videz se je zemlja umirila šele po 25. aprilu, seizmološki inštrumenti v Ljubljani pa so komaj zaznavne tresljaje beležili še vse do leta 1899. Epicenter potresa je bil v neposredni bližini Ljubljane v globini 16 km. Seiz mologi so ga na podlagi zbranih podatkov iz leta 1895 označili s koordinatama 46,1°N in 14,5°E.6 V tej točki se je zemlja stresla z jakostjo 8-9 stopenj po MSK (Medvedev, Sponheuer, Karnik) lestvici. Potresna magnituda je znašala 6,1 stopnje po Richterju.7 Gibanje tal so čutili v celotnem osrednjem delu Evrope: od Splita in Sarajeva na JV do Bratislave, Linza in Innsbrucka na S, na Z do Lugana, v večjem delu Severne in Srednje Italije in celo na severnoafriški obali (Aleksandrija). Znotraj tega kroga pa seveda najbolj v krajih v oddaljenosti do 20 km od Ljubljane. Pri tem so dosti bolj trpela naselja na ilovnatih tleh, mnogo manj pa tista, ki so se izoblikovala na prodnati in kamniti podlagi, kjer se je potresna sila umirila. Potres so zaznali celo rudarji v globinah zasavskih premogovnikov in kopalci v Dolenjskih Toplicah, kjer se je termalna voda kmalu po potresu shladila kar za dve stopinji in pol.8 Že po prvem sunku je nastala na Placu prava sejemska gneča. Slovencev dopis nik iz Škofje Loke je dogodke, ki so sledili, popisal takole: »Precej po prvem bili so še trije mali sunki. Kmalu potem bil je zopet zelo močan, vendar pa ne tako dolgotrajen kot prvi. Kar je vstalo prestrašenega ljudstva v stanovanju, šli so sedaj venkaj. Naš čast. gospod župnik šel je nemirno z Najsvetejšim po glavnem trgu ter dal blagoslov; vsakteri je rad koleno pripognil ter iz srca prosil stvarnika za milost. Opeke s streh in podiranje dimnikov oviralo je ljudstvo, da niso upali precej iz hiš. Kmalu so bili ognji na večih krajih zunaj mesta, da se je ljudstvo grelo ter je na ves glas molilo. Prepadeni smo eden drugega vpraševali, kaj bo. Ženske in otroci so jokali, zvonovi so se sami oglasili, elektrika je ugasnila, potresi so se ponavljali - bilo je res strašno. Zjutraj ob 1/2 6. uri bila je navadna sv. maša pri kateri je gospod župnik oznanil, da bo popoldne ob 1 uri procesija na Hribec, da bi vsemogočni Bog obvaroval šibe potresa, oziroma da je nas obvaroval hujše nesreče. Ob 1 uri popoldne bila je procesija, katere Loka še ni videla. Kateremu je znano, kje je Hribec, lahko ve, da je bilo obilno občinstva, ker prvi bili so že na hribu pri cerkvi, ko so bili zadnji še na glavnem trgu. Razume se samo ob sebi, da toliko ljudstva ni moglo iti vse v cerkev, ker je bilo ljudstva okoli 3000. Vsled tega je imel župnik litanije v cerkvi in g. kaplan pri 11. postaji. Obljubili smo, da bomo skozi tri leta vsakteri velikonočni ponedeljek imeli procesijo na Hribec, da bi nas Bog obvaroval potresa. Po litanijah šli smo zopet v procesiji nazaj v farno cerkev, kjer so bile litanije z blagoslovom. Bile so razne govorice, da bo to noč še huje, zato je vse bežalo iz mesta. Veliko hiš je bilo do čistega izpraznjenih, da ni bilo nobenega človeka notri, gostilne bile so ob 7. zvečer že večidel vse prazne. Zandarmerija in dva oddelka prostovoljne požarne brambe pa- trolirali so po mestu. Noč je bila precej mirna, bilo je tudi nekaj malih sunkov, vendar je pa ljudstvo vse preplašeno. Tudi še nocoj 16. aprila ponoči je ljudst\