Listek. Oblački. Spisal Silvin Silvinoy. Grozna vročina. Ljudje so šli od večernic. »Stopiva k Slani! Sveže pivo ima!« rekel je kmet Zamuda k sosedu Poljancu. »No, en vrček ne bo Skodil!« In Zamuda in Poljanec sta vstopila pri Slani. Krčmar in krčmarica sta ju prijazno pozdravila, kajti Zamuda in Poljanec sta bila trdna, ugledna kmeta in takih se vsak krčmar bolj veseli, kakor navadnih pivcev, četudi mu ne naredijo mnogo škode. »Bog vaju živi!« pozdravili so jih v krčmi že navzoči gostje ter jima ponujali piti. »Poljanec, pij tudi tukaj!« kričal je hripavo majhni Mozolek, ter mu ponujal frakeljc žganja. »Ne, ne, hvala, žganja pa ne bom pil, naroCil sem si pivo, mešati ni dobro!« se je branil Poljanec. »Kaj, žganje ravno tako teče po grlu, kakor pivo!« silil je Mozolek. »Ne, ne!« In Poljanec ter Zamuda sta sedla k svoji mizi. Mozolek pa je s kletvico zvrnil frakeljc po svojem grlu. To mu ni ugajalo, da Poljanec ni hotel pri njem piti. Mozolek je bil sicer tudi kmet, a njegovo kmetstvo je bilo malodane na bobnu, ker }e gospodar raje hodil po krčmah, nego pa za pljugom. >Bom ti že posvetil!« mrmral je Mozolek ter jezno gledal proti mizi, kjer sta sedela Zamuda in Poljanec. >Kaj že odhajata?« vprašali so ju pri sosedni mizi, ko sta poklicala krčmarja, da bi plačala. »Morava domov, žejo sva pogasila!« »Seveda domov, gledat kaj doma delajo! Mladih ljudi ni dobro puščati samih, kajne, Poljanec!« oglasil se je Mozolekov odumi in pijani glas. »Kaj hočeš povedati, Mozolek?« ga resno vpraša Poljanec, ter ga ostro pogleda po strani. »No, da če ima gospodar lepo punico in zalega hlapca pri hiSi, je treba vedno paziti, hi, hi, hi!« kihal je Mozolek. »Molči Mozolek! Ali veškajnepoStenega?< in Poljanec je vstal pri tem vprašanju. »Nepoštenega pa nič, nepoštenega pa nič, hi, hi, hi!« dejal ie Mozolek. »Potem pa molči in pij svoje žganje, poštene ljudi pa pusti pri miru!« reče Poljanec ter z Zamudo odide. Ko sta bila zunaj, obrne se Poljanec k Zamudi ter ga vpraša: »Zamuda, ti si poštenjak, povej, kaj je mislil Mozolek! Ali ti tudi kaj veš ?« »Nepoštenega nič. Toda ljudje govorijo, da se ne vidita nerada!« »Moja Franica in hlapec Ivan?« »Ljudje govorijo!« >Ali že dolgo govorijo ?« >Ne, slišal sem šele pred kratkim!« »Dobro, da vem!« In šla sta nekoliko časa tiho drug poleg drugega. Potem pa sta začela govoriti o drugih rečeh. Ko je prišel Poljanec na dom, našel je Ivana samega doma. Počival je v senci pred hišo ter prebiral najnoveišo številko »Gospodarja«. Ivan je bil zares čeden fant. Sele letos na spomlad je vstopil pri Poliancu v službo. Pravzaprav bi mu ne trebalo služiti. Bil je sin bogatega kmeta Lisca v bližnji vasi. A ker so dobili v hižo mačeho, ki Ivana ni ravno lepo gledala, vstopil je raje v službo, da bi bil v očetovi hiši mir. »Si sam doma?« vpraša ga s trdim naglasom gospodar ter ga ostro pogleda. »Sam!« »Kje pa sta mati in Franica?« >K sosedovim sta šli v vas!« »Pojdi z menoj v sobo!« Ivan je Siroko pogledal gospodarja, vstal ter šel za njim. >Kaj naj to pomeni?« preudarjal je sam pri sebi. »Vsedi!« mu veli gospodar, sam pa je hodil gor in dol po sobi. Ivan ni bil vajen, da bi gospodar ž njim tako neprijazno govoril. »Kaj pa je?« »Kaj je, vpraSaš, ali ti yest nič ne očita?« »Oče Poljanec!« >Molči!« zakriči Poljanec ter se vstavi pred njim. Videlo se mu ie, da jeza kar kuha v njem. »Kaj pa imaš z našim dekletom za mojim hrbtom?« Ivan osupne. To vpražanje ga je iznenadilo! Toda, toda . . . zajedno je kakor blisk v temno noč zasvetilo v njegovo srce. Njegovo razmerje do Franice je bilo dosedaj tako pošteno, kakor bi ne moglo biti bolj pošteno. Toda hipno se je vprašal: Ali nisem res vedno, odkar sem tukaj, čutil nekaj tako nežno-sladkega in mehkobnega do Franice, kakor do nobene druge deklice? In ali ni tudi Franica bila proti meni Ijubeznjiva? In neka slutnja, prijetna slutnja je vstajala v njegovem srcu. Toda trebalo }e odgovoriti. Istina je, da prej nikdar ni mislil kaj takega, niti si ni upal misliti. Zato odgovori srčno in odločno: »Oče, Jaz se nasproti Franici nikdar nisem pregrešil niti z cajmanjšo mislijo! Vi delate meni in Franici krivico«. Besede so se glasile tako odkritosrčno, da jim je Poljanec nehote verjel. Zopet je začel hoditi po sobi, a mirneje. »Kako pa potera morejo ljudje kaj takega govoriti?« začne zopet Polianec. »Ljudje govoriti . . ., kaj govorijo?« »Kar sem rekel, da se med teboj in Franico nekaj plete.« >Oče Poljanec, jaz nisem dal za tako govorico nobenega povoda in prepričan sem, da tudi Franica ne«. f" y$j Oče Poljanec je molčal. Jeza mu je polegla in začel je zopet mirno in trezno misliti, kaj bi rekel. »Ivan!« ogovori mladeniča sedaj s celo drugim glasom. >Verjamem ti, kar govoris. Bil sem dosedaj jako zadovoljen s teboj. A ljudje so začeli govoriti, in ako hočeč čuvati dobro ime naše hiše in naše Franice in tudi svoje dobro ime, veS, da .. . da . . . da . . . »Da ne morem več biti v Vaši hiši!« pomagal je Ivan smehljaje dokončati gospodarju pretrgani stavek. >Tako je, Ivan! Toda kako se naj to zgodi?« Oba sta zopet molčala ter premišljevala. »Veste kaj, oče Poljanec? Šel bom k svojemu očetu ter ostal toliko časa pri njem, da dobim zopet kje drugod službo, ako doma ne bo šlo gladko«. »A kaj hoCeš navesti kot vzrok ?« »Mislim, najboljSe bo, da povem resnico. Kajti če ljudje že govorijo, potem bi drugega vzroka tudi ne hoteli verjeti«. »Prav je, Ivan, tako!« in zadovoljen je dal Ivanu desnico. »Toda ta teden še ostani, da domačinom prej naznaniš in se te ne bodo prestraSili. Nasproti Franici pa molčimo o vzroku, ker še menda ne bo ničesar vedela iif sumila, materi pa bom povedal jaz.« | fŁ »Dobro« in Ivan je izginil iz hiše ter Selgzopet v senco. * * A sedaj ni mogel več čitati. Misel mu je vstajala za mislijo. Torej zavoljo Franice bo moral iti. In izpraševal je svojo vest. Zdelo se mu je, da je vendar že večkrat mislil na njo. Toda njegove misli so bile nejasne do onega trenotka, ko je stal pred njenim očetom. In sedaj, ali mu je sedaj vse iasno ? Ali bo sedaj mislil pogosto na Franico? Neko prijetno čustvo mu je začelo obdajati srce. Ali je to čustvo Ijubezni? Prestrašil se je te misli, ne, ne to ne more biti, tako hipno ne more priti. In vendar, ali mu ne bo težko, posloviti se od nje. Kaj bo Franica rekla?