y klali ANO SANTO Y MISIONES EL PROBLEMA DE LAS MISIONES EN LA PERSPECTIVA DEL ANO SANTO Del mensaje del Papa para el “Domingo mundial de las Misiones”. (Continuaciön.) Nuestra incorporaciön a la mišma vida de Crista, iniciada por el bautismo, acrecen-tada por la confirmacion y perfeccionada por la Eucaristia, nos compromete por entero en el plan divino de la sdjvaciön que El vino a cumplir en la tierra. Si; es verdad que Dios “quiere que todos los hombres se salven y vengan al conoomiento de la verdad” (1 Tim 2, 4). Pero este plan, revelado de manera progresiva, y que alcanza su cima en Cristo "mediador y plenitud de toda la revelaciön” (Cont. dogm. “Dei Verbum” 7), presenta dos propiedades espedficas. El plan salvifico no obraza solo a algunos hombres o a algunos grupos humanos, sino a todos los hombres y a todos los pueblos. Por otra parte, "la llamada a la fe y la respuesta del creyente no se verifican de manera aislada y sin conexiön alguna de unos con otros”, sino "en el seno de un pueblo que Io confesara cn la verdad y le sirviera santamente” (Cons. dogm. Lumen gentium 9; cf. Ad gentes 2). Este pueblo de Dios, sujeto comunitario de la fe y de la vida sobrenatural, es la Iglesia, a la cual se ha cortfiado el depösito de la Revelaciön, no para que Io custodie como un tesoro escondido bajo tierra, sino para que Io ponga a disposiciön de todos los hombres (cf. Decreto Ad gentes 1, 29, 35; Decr. Apost. actuos, 2; Lumen gentium 13). Esperamos confiadamente que durante el Aho Santo todos los fieles y todas las comu-ridades tomen conciencia de este compromiso misionero universal, el cual, por dimanar de la misma naturaleza misionera de la Iglesia catölica, es propio tambien de todas las Iglesia y comunidades locales y de todos y cada uno de los cristianos. Consideramos ademas que el Espiritu Santo, que actüa siempre en plena armonia con el plan salvifico del Padre y con la naturaleza esencialmente misionera de la Iglesia, rcaliza al mismo tiempo un doble movimiento convergente: de un lado impulsa a los pueblos no cristianos hacia la Iglesia, y de otro, infunde en las almas de los bautizados el espiritu misionero. Cristo, desde el cielo —afirma el Concilio— mediante el Espiritu ‘‘actüa sin cesar en el mundo para conducir a los hombres a la Iglesia (Lumen gentium 48). ‘‘El Espiritu Santo unifica... a toda la Iglesia... vivificando las instituciones eclesiales e infundiendo en el corazön de los fieles el mismo espiritu de mision que impulsö a Cristo” (Ad gentes 4). v* V?. (Sigue.) PISMO NASE JUBILANTKE •Dragi g. Lenček! Danes je minilo 50 let, odkar smo prve štiri uršulinke stopile na siamska tla. 50 let, kako hitro so minila! 50 let trdega dela, a tudi 50 nadvse srečnih let v vinogradu Gospodovem. Te dni je moja misel ena sama zahvala Gospodu, da me je obdržal tu celega pol stoletja. Marsikatera sestra je poskušala, a ni vzdržala misijonskega življenja. Ravno včeraj se je zopet ena uršulinka vrnila v svojo domovino, Ameriko. V teh 50 letih se je odzvalo klicu iz Tajske 85 uršulink raznih navadnosti. Nekatere so delale tu le nekaj mesecev, druge nekaj let, a Inpo število je izvolilo Sijam za domovino do smrti. Deset jih počiva v •^jamski zemlji, štiri so šle umret domov. Od prvih štirih sem tu samo Se jaz. Dve sta že odšli k Gospodu, sestra Rajaela pa še vedno vneto deluje v domovini. Sedaj nas je na Tajskem 57 uršulink, 30 raznih narodnosti in tudi -J mladih Sijamk, ki že pridno in uspešno pomagajo v šoli in na dru-Oih področjih evangelizacije. Včeraj sta vstopili v naš noviciat 2 Siamki, °be z univerzitetno izobrazbo. Dobri Bog ju ohrani sebi in nam. 24. novembra zvečer smo imeli slovesno zahvalno mašo v našem Vajvečjem zavodu v Bangkoku, v Mater Dei. Veličastna dvorana je bila ^vnetniško okrašena. Oltar je bil na prostranem odru. Maševal je nadškof Bangkoka, msgr. Mičaj skupno s prejšnjim nadškofom Nittayo škofoma iz Chiengmaja in Ratburja, kjer tudi delujejo uršulinke. krog teh štirih pa je bil venec duhovnikov misijonarjev in duhovnikov ornačinov, skupno 25. Dvorano je polnila množica sester raznih kon-^egacij, naših učiteljic, bivših učenk in prijateljev naših zavodov. Iz SVca smo peli: Zahvalimo se Bogu, ker je dober. Po sv. maši je bila skupna večerja v veliki obednici gojenk. Te so udi poskrbele za zabavo z godbo in petjem. že dolgo Vam nisem pisala. Vse leto sem bila silno zaposlena z Rodovino uršulinskega dela na Tajskem. Prečitati dnevne zapiske naših . irdl zavodov za 50 let ne gre tako hitro. Sedaj smo poslali to obširno ^elo v našo generalno hišo v Rim, kjer so arhivi celega reda. Mislila se??i pa gesf0 na yas ob smrti ljubljenega brata in ob Vašem obisku ? dvtnovini. Mislila sem celo, da boste po kakšnem ovinku prišli tudi nnm na Tajsko. Sedaj ob koncu leta se Vam moram prav prisrčno zahvaliti za tako .'fno pošiljanje Kat. misijonov in Duhavnega življenja, pa tudi Zbor-Y a in prelepe knjižice Pot. Seveda vse skrbno prečitam in živim z aa7ni žrtve polno življenje zdomstva. Vedno znova sem Vam hvaležna, ste me povabili v Argentino. Tisla velikodušna skupina Slovencev iz ‘°3c najožje domovine mi je v neizbrisnem spominu. Požič prihaja s hitrimi koraki.. Naj nas vse približa prvemu misi-oiarju - Gospodu. V vsej hvaležnosti pozdravlja s. Ksaverija Pirc OSU KAKO JE TIH VEČER i o * • NA VRHU ISIVARI O. VLADIMIR KOS D. J., Tokyo Kako je tih večer na vrhu Išivari! Pod bluzo žametno udarja zvezd srce: na brvi jezera se mesec obotavlja. Čez dolov okenca zagrne dan zavese. In nova kapljica iz žleba večnosti na mraka zdrkne mah, za hip kot sen blesteč se. Nekje zajoka gong in skale zadrhtijo, in gong blodi do zvezd iskaje dih Boga, in pride spet nazaj z ledeno melodijo. Išivćri je 1413 m visoka gora na severni strani gorskega jezera Jamanäka, nasproti severni strani gore Fiidži. Išivari je najvišji vrh v nizu vrhov, ki obdajajo to tretje najvišje japonsko jezero. Gong se nanaša na budistične templje, ki jih je najti celo v oddaljenih gorskih predelih; glas monotono donečega gonga dosežejo tako, da suvajo horizontalno obešen hlod v viseči zvon, ki je pritrjen v največkrat posebej postavljeno zgradbo v obliki kocke. vzgoja k samostojnosti Vsaka vzgoja ima to nalogo, da človeka usposobi za zdravo samostojno življenje. Tudi pri otroku oziroma mladostniku vzgoja opravi svoje delo, da more, ko je dorastel, kot skladna, zgrajena osebnost živeti iz svojega prepričanja in po svoji vesti. Nekaj podobnega je pri misijonskem delu. Ves cilj misijonskega dela ie v tem, da mlade Cerkve zažive svoje samostojno življenje. To ni iznajdba dvajsetega stoletja, to je miselnost iz apostolskih časov. Če je doba kolonialne politike to misel zatemnila, je deloma razumljivo, ker se je Evropa Pač čutila visoko nad ostalimi kontinenti v kulturi in veri. Danes je zlasti Po koncilu apostolska misel spet popolnoma jasna. Pomagati je treba hladim Cerkvam, da v polnosti zažive samostojno življenje. 2e leta sem se oglašajo iz misijonskih dežel glasovi, da je treba vse, *udi teologijo, rešiti rimsko-grških okov. V najnovejši knjigi Med nebom in zemljo, ki jo je napisal škof Cheng iz Formoze, je glavna misel ta: „rešiti se moramo rimsko-grškega vpliva“ v teologiji in jo presaditi v kitajsko kulturo. Kardinal Malula v Zaire je v istem smislu dobro zapisal: „Tuji misijonarji so nam Cerkev prinesli, mi pa jo moramo afrikanizirati.“ Ko je zadnja sinoda razpravljala o evangelizaciji sveta, je prišlo jasno do izraza, da mlade azijske in afriške Cerkve žele zaživeti svoje svojs,ko življenje. S tem nočejo reči, da tujih imisijonarjev ni treba. Nasprot-nO: zelo so zaželeni. A vse delo se mora usmerjati v to, da mlade Cerkve dozore v samostojno življenje in se otresejo nadzorstva „starih“. Afriški teologi so to še bolj krepko izrazili: „Beli nas morajo poslušati. Poslušati in spet poslušati. Ne prosimo jih pomoči ali odobravanja. Le noučiti se morajo, da čakajo nq naše predloge.“ V vseh teh izjavah je jasno izražena zavest, da doraščajo in se k°t dorastel mladostnik hočejo otresti paternalizma evropskih Cerkva. Se bo,i ameriških. In gotovo je prišel čas, ko se Cerkev mora tega dobro za-Vedati. To ravno pripravlja njeno konkretno vesoljnost. Gotovo pa se tega Morajo zavedati evro-ameriški misijonarji. Potrebni so, ponekod neizbežno Potrebni, a priti morajo s to miselnostjo, biti morajo pomočniki, ne več v°ditelji in učitelji. V nekem pogledu se od modernega misijonarja zahteva "■oč nesebičnosti in več odpovedi. A prav ta je blagoslovljena. In prav *a bo res prispevala k samostojnosti mladih Cerkva. F. S. hvalite gospoda vsi narodi, slavite ga vsa ljudstai s MOJA LJUBA BENGALIJA V lanskem letniku jezuitskega 'internega Ustim „Slo-vienski jezuiti“, ki ga izdajajo v Mariboru, je izšel tale vpogled v misijonsko življenje misijonarja o. Jožeta Cukala DJ. Na deset vprašanj, ki mu jih je zastavil urednik, je stvarno odgovoril. Vprašanj ne bomo ponavljali. Bo govoril kar p. misijonar: 1. Stopil sem na indijska tla 6. maja 1950 v Bombayu. Ker nisem znal ne angleškega, ne kakega indijskega jezika, sem si pomagal v bom-bajskem kolegiju z italijanščino, ki je bila najbližja portugalsko in špansko govorečim patrom'. Našel sem Španca iz Barcelone, ki je govoril skoraj tako kot Italijani okrog Benetk, zato sem se brž počutil kot doma. Prišel sem v to veliko mesto zapadne Indije ob času velikega obiska Fatimske Marije. To sem imel za poseben pozdrav Matere v novem neznanem svetu. 2. Iz Kalkute so me poslali v Kurseong, da se privadim angleščini in da se navadim na klimo,, kajti že tretji dan najbolj vročega maja sem v kolegiju sv. Frančiška v Kalkuti obležal s sončarico. 3. Bengalščino me je učil p. Dontain DJ v Seramporju. Jaz pa sem mu pomagal kot kaplan. Ugotovil sem, da njegova direktna metoda učenja jezika ni zame, zlasti ker sem začel z u'čenjem, ko sem že prekoračil 35. leto starosti. Primerjalna metoda pa ni bila dopuščena. Zato sem zaprosil za bengalskega učitelja, pa mi ni bilo dano... 4. Dve leti sem delal v kolegiju sv. Lovrenca ktot minister. Takrat je naš rektor p. Cordeiro gradil trinadstropnito za patre. Bil sem zaposlen s poučevanjem verouka na gimnaziji, kot minister v uradu in nadziral delavce pri gradnji. Ker pa je bilo dela le malo preveč in mi je tisto leto umrla mama, sem obležal - in ostal v bolnišnici v Mandarju cele tri mesece. 5. Lažje mesto sem dobil v predmestni župniji Kidderpore kot kaplan. Ker sem bil že kot škofijski duhovnik vajen dela na župniji, sem takoj prišel v svoj element. Zjutraj sem poučeval v prvorazrednici pri sestrah Hčerah sv. Križa, popoldne pa hajdi v slum (zanemarjeno predmestje). Dobili smo sestre m. Terezije, ki so odprle dispanzer za bolnike in gobavce. Odslej sem zmerom skušal v svojih nadaljnjih službah dobiti sestre te kongregacije, Z organizacijo Mladih krščanskih delavcev, za katere sem se z župnikom boril dve leti', smo začeli pripravljati za otroke v predmestju nov park; ko so nam pa priskočili na pomoč še univerzitetni študentje iz kolegija sv. Frančiška, smo pritisnili na lakomne posestnike predmestnih četrti, da so začeli' s popravilom in z gradnjo šestih novih stanovanjskih hiš. Pri tem so nas podprli občinski možje mesta Kalkute. Ubožni barakarji so tako dobili' dostojna stanovanja. Mohamedanski Bengalec t>- Po osmih letih v Kidderpurju sem bil poslan na oddih v Moranj in k sv. Tereziji v Kalkuto, ki je največja bengalsko govoreča fara. akrat je zbolel naš vrli misijonar p. Sedej. Ko je škof potožil, da nima kogar, da bi ga poslal na to najtežjo izmed fara 24. Parganasa,, sem v ‘^di bleknil tjavdan: Ecce ego, mitte me! (Tukaj sem. Pošljite mene!) akoj sem £Ucjj p0zabi] na t0 besede,, ki jim še sam nisem verjel. Pa °bim čez dva tedna depešo: Pojdite v Bodipur začasno nadomestovat p. Sedeja! Ker je bi'l tam že brat Vidmar, ?em ročno zbral svoje stvari in odšel tri ure z avtobusom na jug in preko dve uri peš. P. Demšar je dobro vedel, kaj pomeni Bodipur. Tam smo začeli z bolj intenzivno šolo za mlade, z večerno šolo za odrasle. Postal sem tam pastir. Z bratom. Poklekom pa sva začela graditi lepo samostansko poslopje, za katero mi je izdelal načrt moj stari prijatelj g. Martin, ki je na lastne stroške sezidal tri cerkve v Kalkuti in si zgradil najlepši spomenik s cekvijo v Mohameh, ki je sezidana v mogulskem slogu -pravi biser sredi Biharja. Dogradil pa je samostan br. Polde Vidmar, kajti jaz sem mendla preveč skakal preko okopov in čolnov in prek brvi, da sem moral na operacijo zaradi kile. Bil je najlepši kraj tam od „Bodipurja do morja“,, najkras-nejši, a tudi najbolj divji kraj. kar je ostal do danes. ^ 7. Leta 1965 v januarju sem prišel na postojanko Kaurapukur, kjer je že stala cerkev z malim zasilnim župniščem. Postavili smo tri velike lope za šolo. Prijatelji iz južne in severne Amerike so me založili s sredstvi, da sem sezidal cerkev sv. Jožefa na podružnici v Sažnaberija s stanovanjem za duhovnika in s sobo za naš športni klub. Dobil sem sestre m. Terezije za dispanzer, za stalno pa so se naselile sestre Ap. Karmela,, ki so prevzele šole in vse tri ženske veje Marijine družbe. 1968 je postala naša misijonska postaja samostojna fara. Odstopil sem sestram župnišče, jaz sem se pa preselil v novo, za katero mi je Vatikan poslal 7000 dolarjev. Dobrotniki iz Trsta in Gorice ter dolarske intencije g. Jožeta Ferkulja iz USA so dopolnili' potrebno vsoto in zdaj se dviga ponosna dvonadstropna stavba Ašram župnišča, kjer prebivam že tretje leto. Tretja stavba je dvonadstropna kokošarnica naše kmečke zadruge in zadnja stavba SLOVENIA NIKETAN -ali Farni dom Slovenija,, ki je pač dar zamejske Slovenije. Ista Slovenija nam je tudi omogočila, da smo odprli dvorazrednico na bazarju, za katero gre v prvi vrsti zahvala gdč. Pepci Beričič, teti našega p. Biaraga; ona je prvi steber našega misijona. Duhovno - ker moli, in materialno, ker daruje. Bengalci so duhovno-kulturno ter po svoji fiziognomiji pravi mozaik. So produkt stare Gupta-kulture in srednjeveških mohamedanskih mogulov - izredno nadarjeni, a kakor mnogi vzhodnjaki čustveno manj uravnovešeni. Vpliv starih prebivalcev na zahodni strani Bengalije je manj otipljiv, a čimbolj greš proti vzhodu Bengalije v Bangladeš, tembolj opažaš v njih znake mongolskih potez. Prav ta mešanica kulture in ras ustvarja vtis, da so Bengalci lepe, postavne rasti in zaradi preprostega življenja prijetnega obraza. „Od nekdaj lepe so Bengalke ■slovele...“ pravijo bengalske ženske o sebi in zdi se„ da niso daleč od resnice. Bogata in mastna zemlja in menda vsakdanje uživanje riža pa jih napravljata zaspane. Zato se kulturno in industrijsko središče Kalkuta zmeraj bolj polni z ne-Bengalci. Bengalci so nadarjeni. Ostali Indijci ne nasprotujejo bengalskemu pregovodu: Kar Bengalija razmišlja danes, bo Indija storila jutri! Tudi nepismeni razodevajo v svojem vsakdanjem vedenju neko prirojeno plemenitost, ki se kaže v gostoljubju, v navezanosti na družino in sorodnike; zanimivo je prisluhniti Misijonarka da pili Indijcu okostnjaku... nepismenim, kadar govorijo v vaškem zboru. Njih govorica je polna stare jnodrosti, pa najsi govore o vremenu, ali o polju in ribah, ali pa o življenju in krepostih starih bengalskih prvakov. Pregovori so barviti ni zabeljeni z bogastvom indijskih pregovorov, oviti v orientalsko domišljijo, da jih je užitek poslušati. 6. V naši fari, ki krije kakih 40.000 prebivalcev, je kaka osminka kfistjanov in v tej osminki je nad polovico katoličanov, to je okroglo 2600 duš. Do zadnjih dni sem sprejel precejšnje število protestantov v Cerkev, zdaj pa se število zaradi ekumenskega gibanja manjša. Trenutno poučujem v veri le dva hindujca, eden je bramin, ima družino; oba se pripravljata za sprejem. Večje gibanje hindov, ki se pripravljajo, da Postanejo kristjani', je opaziti v Basantiju, kjer so pionirili naši prvi Jezuitski misijonarji. Ker smo imeli pretekli teden dekanijski sestanek, Je bila najvažnejša točka evangelizacija nekristjanov. Nekdo je pred-la£al, naj pustimo v 24. Parganasu le nekaj starih misijonarjev, drugi nnj se preselijo na sever v Santal Parganas, kakih osemdeset milj od tu, ^jer misijonar Premanand prosi za nove' misijonarje. Tam ni več Bengalcev in hindov,, pač pa so adibasi-animisti, ki želijo sprejeti Kristusa. Kakšno ledino orjemo v Bengaliji, naj osvetli eden izmed mnogih dogodkov, ki smo jim priča vsak dan. Hindu, izobražen pogan, se ti Pidbliža z vprašanjem: „Rad bi zvedel kaj več o krščanstvu! Sam sem na tihem in v srcu kristjan, vsaj tako se mi dozdeva. Občudujem vašo cerkveno občino. Koderkoli postavite cerkev, tam vzraste šola, tam se dvigajo molitve k Rogu, tam se zmanjšuje kraja in krivica, tam je materialni napredek. Odkod vse to? Odkod tista skrivnostna moč? Tudi jaz bi rad postal kristjan!“ Pripoveduješ mu o Kristusu in o križu, o odpovedi. Daš mu knjige, povabiš ga, naj pride vsako nedeljo v cerkev in naj opazuje naš pogovor z Bogom. Navadno se navdušenje kmalu ohladi. Koliko zrnja je že padlo na pot in je bilo pohojeno, koliko med trnje in je bilo zadušeno! „Prijatelj, kdor hoče sadove krščanstva, mora najprej sprejeti' tudi drevo!“ Mncgo se jih ne vrne več. Evangeljska zgodba se ponavlja. V nekaterih predelih Indije pa pada seme na zelo rodovitna tla,, tako da postaja Hindu Mahasabha (veliki zbor hinduizma) zaskrbljen. Zaenkrat smo se na dekanijskem sestanku odločili, da ostanemo in držimo utrdbe v 24. Parganasu. Če pa škof drugače odloči, bomo šli1 na rodovitnejša polja, ki so že bela za žetev.. . 9. Bangladeš. Nova država, nova težava! Povsod se čuti kriza,, tam še bolj. Mudžibur nima dovolj sposobnih ljudi, da bi vodili in organizirali novo državo. Korupcija požira milijarde tujega in domačega denarja. Ko sem bil na obisku po kampih (na severu Kalkute, preden sem odšel v TISA in Evropo), kjer so se zgrinjali tisoči beguncev in nekaj časa pomagal kot tolmač bengalskega jezika - medtem ko so naša dekleta naši la 30.000 kosov oblek za begunce — sem videl od blizu kolosalno delo krščanskih dobrodelnih organizacij znotraj in zunaj Indije. Ta krščanska „caritas“ že prinaša obresti. Škof iz Khulne v Bangladešu mi je pred tedni pravil, kakšen velik vtis in vpliv ima Cerkev v novem Bangladešu spričo svojega apostolata, ko so izgnanci „ptujčevali“ v Indiji. Poročila pravijo, da je katoliška Cerkev tam na višku svojega dela in z zaupanjem zre v bodočnost. Molimo za Bangladeš! 10. Zeleni Trikotnik je naslov treh far: Raghabpur, Thakurpukur in Kaurapukur. Zaradi bližine Kalkute so ljudje bolj aktivni, imajo več domišljije in se bolj podjetni, kakor niže v 24. Parganasu. Posebno duhovno razsodnost opažam v Kaurapukurju, kjer imamo stare kristjane, ki so bili rojeni v današnjem Bangladešu, pa so že tristo let kristjani, kar daje naši fari močnejšo katoliško barvo. Naša nabavljalna zadruga in hranilnica skušata postaviti ljudi na lastne noge. V vseh treh farah gradimo s pomočjo Misereorja in Caritasa stanovanjske bloke, ki so razmeroma poceni na razpolago. Eni tako novo zgrajenih vasi smo dali ime Anondo Gram ali Vesela vas. Skozi vsa leta smo tudi gradili ceste in mostove z žitom, ki smo ga dobili po Katoliški dobrodelni organizaciji iz Amerike (CSR). Bog je bil letos zares izredno dober in pomagal nam je zgraditi toliko lepih stvari, da naš Trikotnik zasluži ime Zeleni Trikotnik. Dragi prijatelji slovenskega jezuitskega misijona v Bengaliji, prosimo,, sklenite od časa do časa roke k molitvi, da Zeleni Trikotnik zarumeni od sadov in postane Zlati Trikotnik. Bog vam povrni! **♦ +*+ ♦j*-*j* ♦*♦ ♦v**v* *t+ »i4 *j* +t+ ♦*♦ *1+ *♦♦ *£+ ♦♦* *j*-*j* *v* *x* »j* *t* *♦* *♦* >i+ »J*- <%.+$' i # I * t I I | i i i t i i * i 1 I ? 1 I j I I i I V KAGOSAKA PRED POMLADANSKO FUDZI SPEV OBLAKOV O. VLADIMIR KOS D. J., Tokyo Naj danes pojem pesmico oblakov, ki čul sem jo z aprilsko sinjih strun v Kagosaka, pred vedno mlado FOdži, na poti, kjer je čakal tulipan. Oblakov belo pljuskanje ob hribe o daljnih krajih šepeta v srce: da res je tam, za modrim morjem, lepše, kjer ni več greha neusmiljenih. In šel sem k jezeru, iskal sem barko, da odveslam na tisti modri kraj za Hirano nekje, kjer sonce vstaja, da nese v Jošida svoj sveti dar. Oblakov belo pljuskanje čez hribe o barki brez povratkov šepeta. In zdaj se vsako jutro obotavljam in mesec vrača sam se vsak večer. I I f f i I f ♦ t ❖ ❖ ❖ Z ? i f Kagosaka: Prelaz pred severno Fiidži, ok. 1200 m visoko. Jezero: Jezero Jdma-adka, ok. eno uro hoda od Kagosaka, ležeč na viiini 928 m, v obsegu 14 km, 1 globino do 15,6 m. Hirano: Ribiško naselje na vzhodu jezera. J6šida: Tržišče na zahodu jezera, ki je eliptične oblike. Vsa imena so prepisana po naše. v pesmi se skriva volja do misijonskega žšvljenja, ki sega v višino in globino 'n v nikdar dosegljivo razsežnost v odrešenje večnosti na zemlji. ODGOVORI O INDIJI PO VRNITVI V INDIJO ODGOVARJA O. STANKO PODER2AJ DJ OH, TA KALKUTA! V Sloveniji se mi je klar naprej zarekalo. Ljubljano sem zamenjaval s Kalkuto. Kalkuta! Moja indijska Ljubljana! Kaj nekii pomeni to ime, so me spraševali/. Razlago sem bral v bengalskem dnevniku na sam rojstni dan velemesta takole: Dne 14. avgusta 1690 se je v vasi Sutanuti (delček današnje Kalkute) naselil Anglež Job Charnock. Kasneje so se priključile še nekatere vasi. Nastalo je mesto. Južno odtod so ob Gangesu hindujci postavili tempelj boginji/ Kali. Ganges je svet. K njemu je vodilo stopnišče, po bengalsko ghat. Ker je vodilo od templja, se ga je prijelo ime Kalighat - Kalino stopnišče, kot ga ima še zdaj. Tam je svoj čas naša mati Terezija odprla svoje prvo zavetišče za onemogle. Prvotno ime so Angleži (kot toliko drugih po vsej Indiji) spačili v Kalghata, potem v Kalkata, ki so ga potem še Bengalci začeli izgovarjati po svoje kot Kolkata, pišejo ga pa kot Kolikata. Angležem se ni čuditi. Tudi Nemci so slovenske Svinške (od besede svinec!) planine na Koroškem naredili' za nemške Svinjske (Saualpen). KAJ PA MOJ KALYANPUR? Kalyan (izg. Kol-len) pomeni blaginjo; pur pa kraj, mesto. Torej: da bo ime upravičeno, si bomo zavihali rokave. Naj postane vir duhovnega napredka in tudi družbene blaginje. KAKŠNO JE BOGOČASTJE PRI HINDUJCIH? Katoličani največ molimo pri bogoslužnih obredih v cerkvi. Pri njih bogočastje v templjih opravljajo duhovniki bramanci. Prisotni poslušajo, opazujejo, sami se ne udeležujejo. Prinašajo pa darove. V zameno dobij'o blagoslov v obliki barvnih odtisov na Čelu, ali cvetice v roko. Bogoslužje je osebna zadeva. Vsal(a količkaj urejena družina ima bogoslužno sobo. Posameznik si izbere svoje božanstvo in ga v intimnosti doma časti. Izbire imajo v panteonu 330 milijonov bogov kar dosti. Že zgodaj se pravoverni hindujec izuri v bogočastni rabi ognja, luči, vode, dišav, zvokov,, cvetja, trav, drevesnih listov in kretenj. JE HINDUIZEM VERA? Način življenja je, a prežet z verskimi nagibi in dejanji. Narodnostna zavest hindujcev je tisočletja našla zadovoljitev v raznih načinih verskega udejstvovanja. Duhovni pogovor (med Angleži imam drugačne izkušnje) je dobrodošel. Toda! Kar eden veruje, lahko drugi1 zanika. Prvemu je nekaj res, drugemu ne. Vsak po svoje. Ali pa tudi nič! Osebno prepričanje,, verski individualizem gnan do skrajnosti. Je pač zgodovinsko hinduizem zmes verstev, nasprotujočih si domnev, špeku-cij in znamenj, simbolov. kako pa, da se je navzlic temu že tisočletja ohranil? Dve struji sta v hinduizmu na delu. Ena struja, ki jo zastopajo dedni bramanei, obstoji iz ljudskih množic, ki se do pičice drže pradavnih, dostikrat otročjih in praznoverskih običajev. Od časa do časa se pojavi kakšen nov guru - učitelj. Odločno se zavzame za bolj splošno, bolj človečansko, bolj „očiščeno“ vero. To je druga struja. Taki guruji so znani kot uporniki, ikonoklasti, razbijači starih verskih oblik. Obe struji se nekako dopolnjujeta in ohranjata pradavno vero in verstvo. ODKOD TO ZAPLETENO VEROSLOVJE? Hinduizem ne pozna ustanovitelja. Glavni vir so mu prastare, brezimne „razodete“ knjige, pozneje Vede imenovane. Izšle so iz verskih popevk arijskih nomadov (sorodnikov naših slovenskih pradedov...). Ti Sr> prišli v Indijo 1500 do 1000 let pred Kr. S seboj so privedli svečenike pevce ki so ohranjali ustna izročila. Ta pa naj bi bila izšla iz samega nožjega diha.... Hindujsko verovanje torej ni tako razumsko uteme-Kjno. Tega tudi oni sami ne trdijo. Bajen grad v oblakih, ki ga vsak drugače gleda. A vseeno čudovit vzpon človeškega duha, gotovo ne brez žarkov milosti. ALI VAS KAJ PREGANJAJO? . Indijska ustava nam jasno daje pravico vero svobodno izpovedovati ^.Širiti. Obstoji pa javno društvo oz. stranka, ki bi krščanstvo zatrla lajši danes kot jutri. Na splošno pa je hindujec versko strpen, širokogruden v verovanju in bogočastju. Navzlic nekaterim primerom nestrpno-SK med njihovimi lastnimi ločinami, povprečen hindujec meni: Kakor vse^ reke vodijo in se nazadnje izlijejo v morje, tako je mnogo poti in možnosti, da vsak po svoji uvidevnosti najde pot do istega cilja. Tvoja Ir> moja pot, oboji sta pravi! Na misijonski postaji Raghabpur mi je med procesijo Sv. Rešnjega Telesa vaški bramanec sedel tik pred oltar. Ludil se je, ko se kasneje nisem pridružil njegovemu bogoslužju pred malikom... Zgornje mnenje je pa tudi vzrok, da hindujec nerad trpi in zameri Vfsako „spreobračanje“. Vsak naj ostane, kar je. Še dosti bo dela, da Prebijemo zid neznanja in jim zbudimo ljubezen do resnice. Zdaj se Pmduizern prebuja, preraja, očiščuje. Bo izšel očiščen, zmagovit? Od-k°vor je dal sam Kristus: „Resnica vas bo osvobodila“ (Jan 8, 32). *ndija išče. Ko bo našla, bo dobila milost v Njem, ki je „poln milosti m resnice“ (Jan 1„ 14). SE K ŽIVLJENJU IN SMRTI SESTRE KARDINAR V oktobrski številki Ionskega letnika našega lista smo poročali o smrti dolgoletne kitajske in japonske slovenske misijonarke s. Benjamine Kardinar. Zdaj smo prejeli lepe barvne fotografije njenega pogreba, ki jih tu objavljamo, seveda samo črnobele. Spodnja slika kaže s. Benjamino v družbi s sestro Jančar, ki tudi deluje na Japonskem. r Sliki na tej strani kažeta pogrebni sprevod: za misijonarjem japonska sestra nosi misijonarkino podobo, za njo ostale sestre nosijo krsto. Pokopališče katoličanov je na griču sredi gozdov. Sosestre usmiljenke, večinoma Japonke, molijo in prepevajo, poslavljajoč se od Slovenke, ki je skoraj 40 let življenja žrtvovala za ta del Gospodovega vinograda. Naj v miru počiva! LISTJE PADA V IKEBÜKURO. Morda vas motim sredi toplega veselja, s trikotnim slamnikom in s coklami, in prosim. Listje pada v ikebukuro. Ljubezni prosim. K tlom priklonjen, tih, japonsko. Ljubezen ne boli! Ljubezen vse razume. Listje pada v Ikebukuro. Morda ne veste, kaj je z našimi otoki. Morda ne veste več, kako nesmisel kljuje. Listje pada v ikebukuro. ikebukuro: eden izmed severozahodnih četrti desetmiliionskego velemesta, nekoč bivališče gledaliških igralcev in drugih revnih umetnikov. Zdaj krasijo glavno ulico četrti zlatorumena drevesa zvrsti ičo, z listi v obliki pahljače. Toliko dejanj japonskega življenja nosi masko smehljaja, in ko pade zastor, srtme iz razkošnih kimono ubogi, Boga-žejni obrazi, ki se pa takoj spet skrijejo v potrpežljivi smehljaj. Molite za nas! o. VLADIMIR KOS, Tokio nnimisTi u gtiopiji NAPISALA S. DR. JANJA ŽUŽEK, ETIOPIJA V prejšnjih številkah „Katoliških misijonov“ smo opisali življenje koptske cerkve v Abesiniji. Nazadnje je treba še nekaj spregovoriti o animistih, to so tisti, ki verujejo v naravne sile. Rekli smo že, da je prebivalstvo v sredini Abesinije bilo spreobrnjeno h krščanstvu že v šestem stoletju in je tako tudi ostalo. Toda na obmejnih predelih Etiopije so še danes pogani. Nihče trenutno ne ve, koliko jih je, ker večina njih živi sredi kristjanov in muslimanov. Morda jih je okrog tri milijone. Prebivalstvo cele Etiopije znaša 26 niilijonov. Animiste bi mogli razdeliti v tri skupine. Negroidi so rase na zapadni meji, to je sudansko-etiopska meja. Ti so črne polti (Nilo-hamiti). Ljudstvo jih na splošno imenuje šangala črnci. Ob Rdečem morju in ob somalski meji so kushitska plemena. Najmočnejši rod so Afari, ki žive v Danakilski puščavi. Drugi Kushiti so Prodrli v notranjost in proti jugu države. Ti tvorijo skupino „Galla“-Plemena. Več kot tretjina prebivalcev Etiopije je tega plemena. Večinoma so postali muslimani, a veliko je še poganov, posebno pleme Arussi. Tretja skupina so plemena Sidaoo, ki so mešanica Semitov in primitivnih prebivalcev in žive na jugovzhodu. Guragci, med katerimi mi bojujemo, so tudi en del te skupine. Zanimivo bi bilo opisati celotno verovanje vsakega teh plemen, a to bi bilo predolgo. Zato bom opisala verovanja na splošno in imeno-Vala pleme, v katerem je kakšna točka posebno važna. v višje bitje Na splošno moramo reči, da vsi verujejo v neko višje bitje. Neka-,eri imajo tudi kult takega bitja, drugi ne. To pa zato, ker mislijo, da je 0 Mtje predaleč od njih in bi njihovih prošenj ne slišalo, ali pa da Vv ne morei° nadlegovati z moledovanjem, razen ob prav resnih pri- mah: epidemije, povodnji in podobno, pa še takrat le preko posredovalcev, „gidimi“ imenovanih. (Sanogamo pleme.) To višje bitje je ali bog Sonca (šuri-Mekana, Ingasa-Mao plemena) h bog Neba (nebo je trebuh boga). Sidamo-pleme ima boga Neba, 1 se imenuje Magano, in mislijo, da sta sonce in luna oči tega boga. erujejo, da so prvi Sidamci prišli na zemljo po vrvi, ki jo je spustil mg Magano. Hadi in Bali verujejo v boga Neba, a nimajo nobenega mta. Drugim je višje bitje bog Dežja. Didinja pleme ob sudanski obali j=a imenuje Tamukujen (tamu-dež), pač pa ga ne časte. Za Agamo pa N°u živi na gori Umbut in ga zelo časte. Mnogi, ki časte boga eba, so imeli tudi njegovega nasprotnika, a ga je Nebo premagalo ali pa je umrl. Posebno Galla pleme veruje v boga Stvarnika neba, zemlje in človeka in se dnevno k njemu zateka. češčenje višjega bitja Na splošno ni templjev in kapel, obredi so na prostem v gozdovih ali v bližini koč kraljev ali poglavarjev, ker ti so navadno tudi duhovniki. češčenje višjega bitja je navadno enkrat na leto. Običajno žrtvujejo kako žival ob sončnem zahodu. Meso živali navadno sami použijejo, a včasih je ravno to meso prepovedano uživati. Nekaterim bogovom je dovoljeno žrtvovati samo kokoši. Bogu Var v Kova plemenu enkrat na leto žrtvujejo rdečkastega psa^iri poglavar mora pojesti njegov skuhan rep, s čimer zadobi moč poglavarja še za eno leto. Vsaka družina ima rdečega psička, s katerim lepo postopa in ga dobro redi, sicer bi jih zadela nesreča. Kusiti na zapadu prinesejo bogu Neba v dar perutnino ali kravo, navadno samo takrat, kadar kdo umre. Meso teh živali se ne sme pojesti, vse posode, ki so jih rabili pri daritvi, morajo biti spravljene v posebni koži. Tisti, ki vodi obrede, mora biti oblečen v plašč iz kokošjih kož, na katerem so še vsa peresa. V pleme Argamo, za katere živi bog Dežja na gori Ukbut, gredo ljudje ob suši z darovi na to goro. Duhovnik je pokrit z rumeno krpo Če pade dež, se odkrije, če ne, ostane pokrit. Včasih potem zakoljejc. vola in ga zakopljejo s krvjo vred, da bi s tem sprosili dež. Pri Galla-plemenu pa oče sam enkrat na leto zakolje vola v čast boga Neba in s krvjo sam namaže del telesa svojih otrok. Pri tem plemenu so vsi moški razdeljeni v stopnje, vsaka traja osem let. Tako je vsak namazan na drugem delu telesa. Potem izrežejo obročke iz kože zaklane živali in jih potem celo leto nosijo na vratu ali na čelu. Na koncu obreda pride še vražar in napove iz drobovja zaklane živali bodočnost. Sidamo imajo boga Magamo, ki ljudem govori po odmevih. Samo enkrat na leto smejo starejši moški na sveto goro, kjer k njemu molijo in mu žrtvujejo živali. Prav tako imajo Afari in Danakil neke vrste svetišče na gori Ayelu, kamor po deževni dobi pridejo od zelo daleč, da molijo k bogu Žari, očetu vesoljstva za zdravje krav, ljudi in za splošno dobrobit. Bogovi druge stopnje in strahovi Ker je višje bitje tako daleč, je treba dobiti bližnje predmete za -verovanje. Prav tako človeške ali živalske posrednike med ljudmi in Tjitjem in čarovnike za samosvobodo pred naravnimi silami in pre^ hudobijo ljudi. Kako se to v praksi izvaja? Mao pleme časti „sobo“ ali „mit i tel“ - kamen Sonca. Duhovnik, imenovan „čalka“ opravlja obrede pri tem kamnu. Obraz ima pokrit z leseno masko. Posebne obrede imajo za poroko in rojstvo otroka. kopiji je poleg kopskih katoličanov in treh milijonov animistov, o katerih govori to avek, kakih devet milijonov mohamedancev, ki nam njih islamsko vero ponazarja gornja fotomontaža. Duše umrlih včasih pridejo nazaj povzročat zmedo med ljudi. Same čaranje more pripraviti tako dušo k temu, da se združi s telesom, kv ji pripada, in se umiri. Vsaka hiša ima svojega boga in ga časti. Ta hišni bog se ne razodene vsakemu, le tako imenovani „bias“ morejo priti v stik z njim. Pred ali med deževno dobo enkrat na leto „bias“ zakolje žival, katere truplo mora ležati na desni strani in proti vzhodu. Samo moški smejo prisostvovati daritvi in samo oni se potem pet dni gostijo. časte tudi duhove prednikov. Vsak človek ima svojega „inko“, ki človeka zapusti, ko umre, in gre v drugega človeka. Če ima človek kake težave, mora vprašati za nasvet posebnega posredovalca, kateremu edinemu se „inko“ razodene. Imenujejo se „gabero“ — stol „inka“, ker sedi na stolu in razodene napovedi in želje „inka“. Mao se bojijo hudobnega duha „šerano“, ki ženskam skoči na hrbet in postanejo obsedene. Spet je treba poklicati posebnega vražarja, ki žene tepe, med tem pa vržejo v ogenj živo kokoš, da zgori in tako upajo, da duh izgine. Gumur pleme veruje v duhove križišč, gozdov in potokov. Verujejo v duhove umrlih. Ti se lahko spremene v divje živali in zato te divje živali časte. Mnogo dni v tednu morajo ljudje počivati, da pomirijo vse te duhove. Suri-Mekana plemena imajo razvito češčenje zlih duhov. Te je poslalo višje bitje zaradi zlobnosti in sebičnosti ljudi. Zli duhovi živijo po planjavah in če vržejo na ljudi svoje nevidne sulice, ti postanejo obsedeni. Manjši hudi duhovi lahko obsedejo tudi nežive predmete. Poseben človek „šibila“ more govoriti z zlimi duhovi, a nima popolne moči nad njimi. Močnejši eksorcist uspe, da izžene hudobnega duha. Pravi, da ponoči v sanjah zve, katere rastline mora zmešati za vsak poseben primer. On sam pa se mora varovati, da nikdar ne stopi v kočo, kjer je mrlič, ali da ne je mesa, če živali ni sam ubil. Imajo ljudi, da napravijo dež. če niso uspeli, so jih prej ubili. Zdaj je to prepovedano. Didinja, ki smo jih omenili, so skoraj edini, ki nimajo češčenja višjega bitja Tamukujen. Imajo pa zelo razvito češčenje prednikov in redno opravljajo daritve na njihovih grobovih. Oni namreč verujejo v neumrljivost duše, ki imenujejo senco. Trdijo, da so te duše popolnoma neodvisne, tudi od Tumukujena. Plemena ob reki Orno verujejo v boga Reke, imenovane Taleke. Njemu morajo darovati koze in kokoši, da ne pošlje neviht. Častijo tudi krokodile, ki jih imenujejo „konje duha reke Orno“. Obenem imajo zelo močno razvit kult ognja. Obred vedno vodijo poglavarji, če je v vasi epidemija kake bolezni, ugasnejo vse ognje in jih potem ponovno prižgejo iz iskre, ki jo je užgal poglavar. Potem tečejo skozi vas, noseč prižgano bakljo. Smrt ukaže bog reke Orno in jo vdano sprejmejo. Svoje mrliče na tiho pokopljejo in nimajo nič grobov. Včasih je država sumila, da jih pojedo. A to ne drži. Ljudje na jugu dežele ob vulkanskih jezerih Caste duhove teh jezer. Na obali jezera Abaya imajo obred žene zase, ttiožje se ne smejo pridružiti. Vsaka družina goji črno kačo in jo časti. Vsa perutnina je sveta in se more jesti samo tedaj, če so jo prej darovali duhu jezera. Agama pleme ima posebno češčenje dreves, če mož želi, da mu žena rodi fantka, ne punčko, mora privezati koščke bombaža okrog debla posebnega drevesa. Posebno figova drevesa so sveta. Galla veruje v boga Vag, ki je stvarnik neba in zemlje. Arussi Galla verujejo celo, da je nekoč prišel na zemljo in govoril z ljudmi. K njemu molijo dvakrat na dan in letno mu darujejo vola. Poleg Vaga Pa so še drugi bogovi, ki v neki meri omejujejo njegovo vsemogočnost. Eden teh je Borentiča, duh varuh plemena, ki je verjetno duh Borana, Ei je bil praded Galla plemena. Imajo tudi boga Oglie, menda je bog rodovitnosti za moške. V mesecu januarju mu morajo zaklati ovce. Zelo častijo boginjo rodovitnosti Atete. Imenujejo jo Ayole — mala mati. (Spreobrnjeni Galla jo hitro zamenjajo z Marijo.) Lahko postane tudi duh reke in živi v vodi. Ob petkih počiva. Vsako leto imajo obred njej v čast. Na prostem naj starejši človek klana zakolje kozo, vsi pojejo v čast Ateti in potem štiri dni uživajo zaklano živino. Naredijo si šotore iz vej. Nato starešina pripravi dve usnjeni vreči: v eno da medico, v drugo pivo. Obema pijačama pridene začimbo, neke vrste kimelj. Potem pljune v vsako vrečo in jo nato da očetu družine ali Poglavarju klana in prosi boginjo za blagoslov. Ti vreči visita od strehe koče vse do naslednjega leta. Žene gredo na poseben kraj blizu koče, kjer je ta obred, in prosijo za rodovitnost. Imajo 88 zlobnih duhov (dvakrat 44, ki je magično število). Ti prinesejo ljudem nesrečo in se jim je treba prikupiti s plesom, kajenjem in žrtvovanjem rdeče kokoši. Naj jih nekaj naštejem: Shytan je vedno lačen in žejen; zato je treba vedno na tleh pustiti nekaj hrane in tekočine zanj. Ibsa - duh ognja je treba pomiriti z zakoljem črne kokoši. Karankali je treba darovati sivkastega vola. Goli so duhovi gora. Imajo videz petelinov s štirimi rogovi na čelu. če pogledajo človeka, bo ta kmalu umrl. Dače in oolo duhovi so hudobci, ki žive v nekem zemeljskem raju in včasih obsedejo ljudi. Dače povzroče rahitis pri otrocih. Dače in °olo duhovi so bili prej verjetno duhovi dreves, predno so postali hudobni duhovi. Kajti še zdaj o pričetku kakšnega praznika izlijejo kri živali na korenine dreves in govore: „O Dače, oolo, sprejmi to hrano in mi odvzemi bolezen in vsako nesrečo“. Ayana ali avukia so duhovi zaščitniki, zato molijo: „O Ayana mojega očeta in matere. Usmili se me!“ Nekateri žrtvujejo tudi največjemu od treh kamnov, na katerih kuhajo. Ta kamen mora biti vedno v isti legi, ker je sedež boga koče. Eden načinov, kako zadostiti duhovom, je tudi post. Mislijo, da se duh vsaj ne bo razjezil nad človekom, ki se posti. Izvrševalci obredov se imenujejo kaliča. Svoje obrede opravljajo v svoji koči, ki je razdeljena na dva dela. Bn del je zanj, tja nihče ne sme vstopiti razen njegovih treh žena. Drugi del je za ljudi - za moške. Žene so vedno za ograjo v ozadju koče. Kaliča je duhovnik in čarovnik. Ljudje se jih bojijo in jim nosijo darove, celo majhne oltarje gradijo na poti do kaliča in tam puste darove. Kaliča nikdar ne hodi, vedno jaha. Njegova obleka mora biti vezana na roko. Ima dolge nohte, za katere ima med obredom posebno pokrivalo. Nikdar ne sme križati poti, kjer so kdaj ubili koze ali ovce. On ima moč izgnati hude duhove iz ljudi ali iz stvari. Nekateri teh kaliča so postali iz političnih koristi muslimani, a zaradi materialnih koristi še vrše čarovniške posle. Okrog nas so nam nekateri kaliča preprečili odpreti klinike za ljudi, ker se bojijo, da jih bomo naučili skrbeti za zdravje in bi se s tem njihovi dohodki zmanjšali. Nekatera plemena imajo specialiste za vedeževanje. Iz trebušne mrene krave berejo bodočnost. Verujejo namreč, da je nekoč krava požrla sveto knjigo, ki se je ustavila na potrebušnici, zato se zdaj ta mrena lahko rabi za ugibanje bodočnosti. Ta posel opravljajo „saesa“. ,,Faka“ berejo bodočnost iz lege kamnov v določenem prostoru. „Melki“ berejo bodočnost iz petja ptičev, če se sliši petje iz desne strani, bo bodočnost lepa; če iz leve, bo slaba. Sidamo verujejo, da je piton (velika kača) učlovečenje višjega bitja Magano. Zato je treba pitona negovati. Imajo ga v svoji koči in ga hranijo z mesom. Upajo, da bo končno vzljubil prebivalce in jih bo varoval pred boleznimi in nesrečami. Kače in hijene so posredovalke med višjim, bitjem in vražarjem in se jih zato ne sme ubijati. Pri nas je vse polno hijen, a se jih ne sme ubijati. Tudi država jih hoče imeti, da pojedo trupla poginulih živali, ki jih Guragci nikdar ne pokopljejo. častijo velike črne granitne kamne, v katere so vdolbeni sonce in zvezde, in sicer na zapadni strani kamna. Posebni duhovniki „bisirri“ namažejo sveta drevesa in njih korenine z maslom in ljudje prinesejo svoje prve pridelke k drevesu. Ta drevesa predstavljajo svete gozdove, v katerih je Magano ustvaril prve ljudi. Divji prašič, koza in star moški, vsi imajo „hudobno oko“. Najbolje je, da postaneš prijatelj tega moža, sicer ti bo dal ponoči v posteljo kuščarjev rep ali žabo in boš zbolel. Ljudje ponoči bedijo in glasno kličejo, da se mu „hudobno oko“ ne upa približati, če človek zboli, morajo poklicati vražarja, da ga reši. Morda je bilo do predkratkim najbolj pogansko pleme Janjero. Ti ljudje žive kakih 660 km zapadno od Addis Abebe, prestolnice Etiopije, še do leta 1930 so vsak mesec darovali mlade fante ali moške bogovom. Višje bitje je Ha’o, inkarnirano je v krokodilih. Zato je ob reki treba žrtvovati. Prej so darovali ljudi, zdaj vole. Ti so edini, ki imajo ostanke templja, častijo dva stebra iz brona in kamen, ki pravijo, da je padel z neba. Tudi na tem mestu vsako leto žrtvujejo gove- dino. častijo tudi meteor. Ta je padel z neba, odtrgal velik del gore B°r Ama, ki se je zvalil proti deželi njihovih sovražnikov Bosa in jim preprečil priti na njihovo ozemlje. Pleme Bari verujejo v boga Neba „Nun lo“, ki je ljudem naklo-riien, in v boga Zemlje „Nun lo kak“, ki je zloben do ljudi, ker zahteva, da obdelujejo zemljo. Toda ne enega ne drugega ne časte. Zelo pa je razvit pri njih kult mrtvih — kodudul. Vsaka stvar ima svojega duha. A ko je stvar uničena, duh izgine. Samo duh ljudi še živi po smrti. Duhovi mrtvih se zanimajo za dobrobit živih in jim želijo zdravja, rodovitnosti in sreče. Toda v zameno zahtevajo, da se jim streže. Zato jim je ob določenih časih treba žrtvovati. Duh stare matere se počasti s tem, da se ji dvakrat na leto skuha fižol, ker je !>mati jedi“. V vsaki koči je zbirka kamnov, na katerih se kuha samo za duhove. Neke vrste kača „jogitat“ tudi predstavlja duha stare ma-tere. če prileze v kočo ji je treba dati piti mleko. Tudi rep mačke aü pa psa je sedež stare matere, zato ju nihče ne sme potegniti za reP. Časte tudi sveta dreseva „ikot“ in nekaj rek in velikih skal. Afari žrtvujejo živali prav na grobovih prednikov. Imajo tudi češčenje morja. Meseca oktobra je obred „miloščine morju“ v Tajuri. Boglavar trikrat ob obali pelje gor in dol črnega vola, nato ga zakolje. Nekaj krvi mora steči v morje. Otroci potem kri prinesejo tudi domov in mati jih po vsem telesu z njo namaže. M« * * Vse, kar sem omenila, napravlja vtis nekih zgodb. A niso. Po hekaterih krajih so ljudje čisto pogani in verujejo v vse to. Drugod se že spoznavajo z islamom in krščanstvom. Smo v prehodni dobi in najbolj značilni obredi animistov počasi izginjajo. Ker so navadno po daritvah gostije, je treba pripomniti, da ti ljudje žive v dveh skraj-hostih: v veliki lakoti in veliki prenasičenosti. Človeka preseneča, koliko je v teh verovanjih tesnobe in strahu. Potrebni so Resnice, ki jih bo osvobodila. Zato smo potrebni misijonarji. Od domačih navad in izročil, modrosti in nauka, umetnosti in spretnosti si mlade Cerkve izposojajo vse, kar pripomore k izpovedovanju Stvarnikove slave, k poveličevanju Odrešenikove milosti in k pravilni ureditvi krščanskega življenja. Misijonski koncilski odlok NOVA POSTOJANKA O. LOVRA TOMAZINA Misijonar Lovro, ki nam je te sliki poslal, da naši bralci vidijo, kje deluje, je sam sliki opisal takole: ,,Chelston pri Lusaki. Na desni je cerkvica, na levi župnišče, na sredi v ozadju stavba, ki bo slutila za gospodinjsko šolo žena in deklet. Šola bo začela delovati januarja 1975. Vodile in učile bodo misijonarke. Na spodnji sliki levo spodaj je zemljišče, določeno za novo, večjo cerkev. Načrte že pripravlja arhitekt Peter Wood, Avstralec. Naredil jih bo zastonj. Pravi: ,To naj bo moj dar za novo cerkev'. Načrti morajo biti odobreni od občine. Upam, da bomo začeli v začetku leta 1975." nust misijonarji pnsejo INDIJA Koncem julija nam je pisal iz Ma-firasa salezijanski brat IVAN KEŠ- l^RET: »Nedeljsko popoldne gre proti ve-«ru. Sedim v sobi in skušam spi'aviti pismo skupaj, ker ob nedeljah je lJac malo več prostega časa. Klica pod menoj postaja vedno bolj živahna. Proti večeru ljudje radi pri-d,“jo ven iz hiš, da se naužijejo hladne *aPe, ki veje od morja. Mnogi med r‘jirni so kristjani, ki gredo k pol še-sti maši v bližnjo farno cerkev. Naj-Več pa je hindujcev, ki so namenjeni v 200 m oddaljeni tempelj, kjer imajo hanes posebno slovesnost. Zvočnik iz stolpa že hrešči in moti službo božjo v cerkvi, ki je komaj za lučaj kamna oddaljena od templja. Vendar tukaj ie taka navada. Brez zvočnika praznika ne bi bilo. Na policiji dobijo dovo-tjenje, potem pa lahko nabijajo ploščo Za ploščo od 5 ure zjutraj pa do 10 Zvečer, seveda tako glasno, da bo vsa °kolica vedela, da je pri hiši poroka ;d' kakšna druga slovesnost. Če se tVoji sosedi radi tega ne morejo zbrati h1'* delu, to tebe nič ne briga. Drugič o° Pa on tebe motil... Srčna hvala vam in vsem slovenskim dobrotnikom za 100 dolarjev! Brav včeraj je banka sporočila, da je ček vnovčen. To je res velika po-Oaoč meni, kakor tudi naši samostan-ski skupnosti. Morali bomo razširiti prostore naše litografske šole in smo se s tem kar precej zadolžili. Zdaj počasi odplačujemo, zato je vsaka para dobrodošla. Nekateri fantje (letos jih imamo 80), so tako revni, da pridejo brez kosila. Tem jim ga da šola. Revščine je na vsakem koraku toliko, da res ne vemo, kje začeti. Pred tremi tedni se je znašel pred menoj mlad fant iz Tirupatturja, to je kraj, kjer sem bil skoraj 25 let. Takrat sem mu pomagal, da je končal gimnazijo in pozneje dobil univerzitetno diplome. Kljub temu do sedaj ni mogel dobiti dela. Prišel je k meni lačen, v umazani obleki — brez vsega. Prijel me je za roko in rekel, da ne bo šel prej odtod, dokler mu ne preskrbim kake službe. Nisem ga zapodil. Dva tedna je spal v kotu obednice, ker drugega prostora nimamo. Indijec ne potrebuje postelje. Snažna rjuha na tleh in nekaj za pod glavo, to je zadosti. Tako so navajeni od mladega. Kupil sem mu nekaj obleke, da se je lahko predstavil v družbi. Nato pa sem poskusil na vseh koncih in krajih. Poznam precej uglednih ljudi in potom teh se mi je res posrečilo, da je fant dobil službo. Ne veste, kako je bil vesel in hvaležen. Tudi meni je bilo toplo pri srcu v zavesti, da se mi je posrečilo storiti di’obtinico dobrega. Pošiljam nekaj fotografij. Zadnje čase se jako malo ukvarjam s fotografiranjem, kajti ni časa. šola me Škof iz Mellora blagoslavlja novo mehanično delavnico v kraju Cudappa. — Spodaj: Profesor in študent našega bogoslovja v Bengalore. — Slikal Ivan Kešpret. vsega zavzame. Pred kratkim smo dobili novo opremo za litografski oddelek. Škoda, da je bilo vse strto, kar je bilo iz stekla. Delavci v pristanišču nimajo nobenega usmiljenja s takimi delikatnimi stvarmi...“ Iz Goe, proti severu, pa se nam oglaša 11. septembra 1974 drug salezijanski brat LUDVIK ZABRET. Tudi on se zahvaljuje za poslano pomoč iz sklada za vse slovenske misijonarje in takole izraža hvaležnost vsem, ki sodelujejo: „Beg plačaj vsem požrtvovalnim dušam, ki se širom sveta trudijo in žrtvujejo, da bi bilo nam in nam zaupanim domačinom življenje lepše; vseh se spominjam pri vsakdanjih molitvah in sredi dela. Koncem lanskega leta do februar- ja je bila tukaj moja sestrična, ki se je prav pridno posvečala učenju šivanja med tukajšnjim ženstvom. Dve sta si zdaj že nabavili šivalne stroje, ena v našem naselju, druga iz bližnje vasi, kjer so ljudje še pogani. Stroje smo nabavili s pomočjo slovenskih dobrotnikov in obe sta mi naročili, naj se dobrotnikom tudi v njunem imenu zahvalim. Ena je Veronika, ima v našem naselju hišico, kjer živi z možem. Ona iz bližnje vasi Šanti pa doma šiva in na polju dela. Vas je majhna, zato nima vedno dela pri stroju, a le vedno pride kaka rupija zaslužka. Sedaj imamo v načrtu, da bomo kaj pozidali, ker bi radi, da bi se v bližini naselile misijonarke, ki bi se zanimale za dekleta in zdravstvo. Sezida- Sestra Terezija Medvešček ob priliki 100 letnice njene družbe Hčera Marije Pomočnice deli otrokom darila. ti moramo tudi sirotišnico. Upamo, ^ se nam bodo načrti uresničili.“ Sestra TEREZIJA MEDVEŠČEK piše z bengalske katoliške božje poti, *z Bandela, kjer deluje v misijonu Hčera Marije Pomočnice. V prvi polovici julija se zahvaljuje za poslanih ji 150 dolarjev, ki jih ji je osebno Prinesel misijonar o. Jože Cukale, kateremu smo denar poslali tudi zanjo. »Bog naj povrne vsem, ki so pripo-'Piogli k tako lepi vsoti! Uporabili bo-’ao denar za nakup riža in kruha za fiaša dekleta in za reveže, ki dan za dnem trkajo na vrata. Danes sem obljubila, da bom neki ženi s 4 otroci Pomagala zgraditi malo sobico; nekaj dobrih kristjanov se je obvezalo, da bodo sodelovali s prostovoljnim de- lom. Seveda morejo to le ob nedeljah. Je zelo razveseljivo videti te može, ki delajo za bližnjega, namesto da bi si v nedeljo privoščili nekaj počitka. A stiska je velika. Jaz sem, hvala Bogu, še kar dosti zdrava, četudi mi podnebje ne prija in je dela preveč. Podnevi kar ni mogoče najti časa za pisanje, zvečer se mi pa dremlje. Naše misijonsko delo je pred vsem med mladino; imamo 900 šolarjev, od katerih je 120 katoličanov, ostali so še pogani, a zelo radi poslušajo krščanski nauk. Upamo, da bodo kct odrasli imeli kaj od tega in se odločili za krščanstvo. Kolikor nam čas dovoljuje, obiskujemo tudi bolnike, zlasti po družinah. Hvala Bogu, imamo tudi nekaj re- dovniških poklicev med našimi dekleti, a jih sprejmemo šele, ko končajo enajsti razred; to nas sicer veliko stane, ker jih moramo pri študiju vzdrževati, a vsak poklic je največja dragocenost... Imamo tudi brezplačni dispanzer, kamior pride dnevno do 100 bolnikov z raznimi telesnimi nadlogami, ki pa izvirajo predvsem iz podhranjenja. Praznovale smo tudi stoletnico naše družbe in smo ob tej priliki razdelile nad 1000 paketov z oblekami in drugimi potrebščinami. Kako veseli so odnašali. To kažejo tudi priložene slike." Iz dveh pisem s. KONRADINE RESNIK, hčere sv. Križa, ki deluje v Bombayu, povzemamo tele vesti „Obiskala sem ljubo domovino. Skoraj bi me tam obdržali... Saj bi zapustila ta delokrog tu, ker sem edina od naših sester, ki nisem Indijka, a sem že 41 let tu v Indiji in se tako lepo razumemo, da se res ne mislim umakniti, dokler od mene zavisi. Je pa tudi vedno več revščine in je človek vesel, če more kaj pomagati. Po nekaterih krajih so bile velike poplave, po drugih je pa taka suša, da ljudem in živini manjka pitne vode. To je velika Indija. Nekaj o razmerah tu nam pove tale primer: Pred nekaj dnevi je prišla v našo bolnico zelo bogata mamica. Bila je zelo vesela pričakujoč tretjega otroka; tudi mož in drugi so bili veseli. Ko je bil otrok rojen, je bila naša piva skrb dognati, če je v vsem normalen, in to je bil, hvala Bogu. A kljub temu ni bilo več veselja na licih sorodnikov, ampak le nevolja, molk, turobno razpoloženje, čudno se mi je zdelo, da so se po srečnem rojstvu tako spremenili, pa sem vprašala bolničarko, kaj je vzrok za to spremembo. Ona mi je pa smeje od- govorila, da zato, ker je otrok že tretja hčerka.. . In ker bodo morale imeti vse tri hčere lepo doto in bo šel denar iz hiše, je bila tretja hčerka nova zguba za familijo. Če bi se rodil fantek, bi nasprotno denar priženil, šla sem k mladi materi in ji skušala lepo razložiti, kako je važno, da je ona zdrava, da je otrok zdrav in normalen in da je treba biti zato vesel in Bogu hvaležen. Rekla mi je, da ima ona tudi tretjo hčerko rada, a da so iz moževe di'užine nejevoljni. Takih in podobnih primerov je veliko." Iz Ahmedabada se je z lepo karto oglasila s. MARIJA SREŠ dne 2. IX. 1974. Zahvaljuje se za knjigo Pot, ki smo jo bili poslali skoraj vsem misijonarjem in misijonarkam, prav tako za Katoliške misijone, ki jo vedno lazvesele, ker jo znova in znova povežejo z ostalimi misijonarji in misijonskimi prijatelji širom sveta. „Večkrat sanjam o času, ki ga nimam, da bi vam kaj več pisala. .Tolažim se z zavestjo, da z delom tukaj več prispevam... Veselim se poleta Marije Karničnikove v Zaire. Upala sem, da bo prišla sem — a gre v Afriko!“ IRAN Iz Tabriza nam je dvakrat pisala e. CECILIJA RODE, usmiljenka. V prvem pismu z dne 29. septembra malo poroča, kako je bila na obisku v domovini. „Bila sem tri tedne v Jugoslaviji. Ker so me predstojniki letos določili, da grem na duhovne vaje v Sveto deželo, sem napravila še korak naprej in šla obiskat v Slovenijo moje drage, kar jih imam tam. Vozila sem se z vlakom iz Tabriza do Carigrada, tri dni in tri noči. Vožnja je bila kajpada utrudljiva, a zanimiva. V Carigradu sem ostala pri naših sestrah dva dni, potem sem šla S- Medvešček s staro ženico, ki je bila tudi obdarovana, poleg stotin tamkajšnjih revežev. J^prej v Beograd. Do tja je pa vlak tako da sem bila preje kot v ‘•4 Urah tamkaj. Evropski vlaki so P0 večini električni, med tem ko so azijski še vsi na premog. Sestre v Beogradu so me zelo lepo sPrejele. Res so zelo gostoljubne in Ustrežljive. Dva dni sem bila pri njih. V Sloveniji sem se vozila z gospo-lazaristi z Mirna pri Gorici. Obis-aula sem Ti.g^ kje,. sem se žele-a se posebej zahvaliti g. Zorku za pobijanje oblačil v naš misijon in tudi eUarja. Tudi ostalim družbenicam fe,n se zahvalila, saj so me tudi tisti-'at obdarovale z denarno podporo. Ko sem šla na duhovne vaje v Sv. ezelo, v Betanijo, sem naletela na Pinoge uboge. Naše sestre imajo tam dom za dečke, ki so izgubili starše v vojski. Tam sem pustila sestram dar iz Trsta. Obleko, ki sem jo tudi prejela od Marijine družbe v Rojanu, sem pa izročila sestram v Betlehemu, kajti tudi tam je mnogo ubogih. Delati duhovne vaje v Sveti deželi, je za vsakogar milost, zame je bila še posebno. Molila sem za vse dobrotnike misijonov.“ V naslednjem pismu z dne 17. novembra se zahvaljuje za 150 dolarjev, ki smo jih ji poslali iz sklada za vse slovenske misijonarje in misijonarke. Denar je oddala s. prednici, kajti letošnje šolsko leto so začeli v vse težjih okoliščinah, kajti šola mora biti brezplačna in bodo morale sestre za vse kje denar stakniti. Deloma bo naš dar porabljen za uboge v go-bavskem naselju. MISIJONARKA DR. JANJA ŽUŽEK V MENDOZI Mi, ki smo v središču Argentine, v Velikem Buenos Airesu, kaže, da smo vsega dobrega že preobjedeni; no, nekaj so bile vzrok tudi takorekoč „napete“ razmere našega slovenskega skupnostnega življenja pred koncem sezone; vsak je hitel, da je še pravočasno spravil pod streho svoj program. Tako se še nismo mogli izkoristiti z navzočnostjo odlične misijonarke v naši sredi dr.. Janje žužek, ki nam ima toliko aktualno zanimivega povedati ne le o svojem zdravstvenem delu med Etiopci, ampak tudi o razmerah te dežele, ki je zdaj v osredju zanimanja vsega sveta. Upamo, da bomo še zadnji mesec misijonarkinega življenja med nami vsaj deloma nadoknadili, kar smo zamudili. A rojaki v Mendozi imajo gotovo večjo mero misijonske ljubezni kot mi, ljubezni, ki je iznajdljiva, ki vse premaga. Kljub bogatemu društvenemu programu, ki so ga tudi oni imeli te zadnje tedne, so vendarle iz dalje nad 1000 km poklicali misijonarko, da je prišla mednje. Naprosili smo sestro Janjo, da nam je sama napisala poročilo o svojih in Mendoščanov doživetjih ob njenem obisku tamkaj. Rada. se je odzvala in tu beremo njeno pripovedovanje: „V soboto, 14. decembra sem opoldne prispela z avtobusom v Mendozo. Prijazna Ovčjakova družina me je čakala in voditeljica mladinskega misijonskega krožka Lenka Grošelj. K Ovčjakovim je potem prišel na pozdrav tudi dušni pastir gospod Horn. Še isti večer je bilo misijonsko predavanje s skioptičnimi slikami v Slovenskem domu o Etiopiji, kjer delujem. Zbralo se je kar precej Slovencev. Lenka Grošelj me je predstavila, pozdravila in prebrala pozdravno pesem. Prejela sem tudi lep šopek nageljnov. Kljub veliki vročini so ljudje zelo pozorno sledili predavanju, kateremu je sledil razgovor; veliko so vpraševali zlasti glede socialnega in zdravstvenega stanja te sedaj tako prizadete dežele. V nedeljo pri slovenski maši pri sestrah mercedarkah je dušni pastir Jože Hom pri preddarovanjskih prošnjah posebej prosil Boga za etiopsko ljudstvo in za uspeh delovanja naše kongregacije med njim. Prosil je tudi, naj po sveti maši prispevajo za misijon Attat, čemur so se dobri Mendoščani lepo odzvali. Posamezniki so mi še posebej izročali darove in vse skupaj bo šlo v moj fond jetičnih. Po sveti maši me je mladina povabila medse. Pod vodstvom dušnega pastirja smo se o marsičem pomenili, zlasti sem jim skušala pojasniti mar-si-kaj o tamkajšnjem pravoslavnem krščanstvu. Potem sva bila z dušnim pastirjem povabljena k Grošljevim v Guayma-llen. V res prijetni domači dražbi sem doživela nepozaben popoldan. Dr. Jure Bajuk, zdravnik v vojaški bolnišnici v Mendozi je spoznal za umestno, da tudi tamkajšnjemu zdravniškemu osebju spregovorim o socialnem in zdravstvenem stanju v Etiopiji. Kako naj bi izgledalo to srečanje, smo se pogovorili na večerji, ki sta jo priredila prijazna gospa Cilka Bajuk \ in njen mož Božidar Bajuk st. na svojem domu; tam je bil tudi župnik To-mažič, ki je doma iz iste fare kot jaz, šentpeterske. . Naslednji dan opoldne se je zbralo lepo število zdravnikov in drugega 'olniškega osobja v vojaški bolnici v Mendozi; pozorno so sledili slikam in biojim razlagam, čudeč se, kako je mogoče, da obstoji le en zdravnik za pol ^'jijona ljudi, sedem ameriških centov na osebo v zdravstvenem proračunu i °Pije, od česar gre 85 odstotkov za plače in le ostalh 15 za zdravila in •h'Uge potrebščine v bolnicah itd. Podpisati sem morala knjigo za goste, ki so J° ta^ dan začeli, in smo se poslovili prav prijateljsko. v. Še isti večer, v torek 17. decembra, me je spet prijazna Ovčjakova dru-2lna pospremila na avtobusno postajo, kjer so me obložili za pot z več kot Potrebnim. Iskreno sem se jim zahvalila. In zdaj se vsem Mendoščanom za izredno gostoljubje in pozornost tudi u zahvaljujem!“ , Tudi Katoliški misijoni častitajo rojakom v oddaljeni Mendozi, da. so ako lepo znali izrabiti navzočnost izredne misijonarke dr. Janje žužek. MISIJONSKI ZAVOD V LETU 1974. Že dalj časa se nismo oglasili v Katoliških misijonih. Pa vendarle Oinoge bralce, zlasti pa dobrotnike zavoda zanima, kako je z njim. Ne mislimo opisovati vseh podrobnosti, saj so bile opisane že večkrat, Jti ne govoriti o načrtih in ciljih zavoda, pač pa omeniti nekaj posebnosti, 1 so bile v šolskem letu 1974. že to je bilo rekordno, da je v začetku leta prišlo 48 gojencev, do zdaj 110 j več je število. Seveda se je v teku leta pokazalo, da nekateri ne zmorejo Vse8a študija in so sredi leta ali ob koncu leta zavod zapustili. Tako bo Verje~no prihodnje leto le okrog 40 gojencev.. Dovolj, saj jih je lepa vrsta P1'javljenih že za leto 1976. Več kot petdeset fantov pa zavod ne more sprejeti. Letos je bilo zelo intenzivno učenje jezikov. Doživeli smo prvič v zgodo-'ni zavoda, da je prišla iz Kanade diplomirana akademičarka gdč. Marija sbič z namenom, da se prostovoljno in zastonj posveti učenju fantov v Misijonskem zavodu. Opraviti je hotela misijonsko delo in se končno odločila ‘ za leto dni, tako da dve leti svojih moči, časa in znanja posveti vzgoji stih fantov, ki naj iz svoje srede dajo duhovnike in misijonarje. Ni dvoma, a Jdo prišli tudi duhovniki in misijonarji. Zato zavod potrebuje ne le tistih dobrotnikov, ki ga gmotno podpirajo, za kar smo jim iskreno hvaležni, ampak ^udi tistih odprtih duš, ki za fante neprestano molijo. Tudi fantje vsak dan v Tik pred vkrcanjem na letalo — še poslednji pozdrav T zavodu molijo za vas, dragi prijatelji in dobrotniki. Končno je plačnik le Bog. Teh vrednot človek povrniti ne more. Kanadskim družinam, ki so sprejele letošnjo skupino fantov in ki so pripravljene sprejeti novo skupino prihodnje leto (tudi okrog osem), je treba izreči posebno priznanje in zahvalo. Tudi to je misijonsko delo. Ne razglašamo, ne obešamo na veliki zvon. Toda, ali ne bo za tega ali onega tolažilna misel, ko bo čez leta zvedel, da je postal duhovnik ali misijonar tisti fant, ki je bil tri mesece njegov gost. Pa če ravno ta ali oni ne bo postal duhovnik ali misijonar, je dobro delo storjeno v celoti. Ta miselnost je v zavodu samem. četudi kdo nima poklica, lahko ostane v zavodu, a iskreno naj v vsem sodeluje, pomaga tistim, ki poklic imajo, da ga res dosežejo, ustvarjajo lepo plemenito ozračje, da se noben poklic izgubil ne bo; ko pa pridejo ven, naj kot laiki sodelujejo pri apostolskem delu Cerkve. Morda bo sad zavodske vzgoje rodil tudi svoj viden sad v njihovih sinovih, ki bodo postali duhovniki ali misijonarji. Božja milost ima svoja pota in svoje čase. Zato naj vsak dobrotnik ve, da pomaga celoti, celota raste v lepem apostolskem ozračju. Poklic pa izbira oziroma daje Bog. K temu ne moremo prisiliti ne Boga ne fantov. A mi s skupnimi močmi ustvarjamo zavodsko skupnost, ki naj postane rodovitna zemlja za rast poklicev. Bog daj, da bi mogli čez leto dni v poročilu o življenju zavoda zapisati že kaj konkretnih sadov vsega prizadevanja. On je, ki daje rast, mi samo sadimo in zalivamo. F. S. Iskati vedno novo zunanjo opremo našega lista, ki je v 51 letih izhajanja domala vsako leto drugačna, res ni tako enostavno. V predlanskem jubilejnem letniku smo na ovitku vsake številke ponovili naslovne strani nekaterih letnikov; lani smo v okviru križa zrli vsakokrat druge podobe iz misijonskega življenja; letos bomo delo z naslovnimi stranmi poenostavili in nam bo v okviru, ki ga je izdelal arh. Jure Vombergar, vsaka naslovna stran pokazala eno samo značilno sliko iz slovenskega misijonskega dogajanja, bodisi v misijonskem zaledju bodisi na misijonskem polju. Tako je pričujoča naslovna stran posvečena pač edinstvenemu pojavu v slovenski misijonski zgodovini in menda redkemu tudi v svetovni, kako naša jubilantka z 80 leti življenja in 50 leti dela v misijonih s. Ksaverija Pirc še vedno čila in sveža od jutra do večera gara pri delu za vzgojo siamske mladine; slika nam jo kaže pri pouku risanja na. šolskem vrtu uršulinske šole v Bangkoku. Drugih posebnih novosti v urejanju in tiskanju našega lista tudi letos ne bo, razen tega, da bomo dvobarvni tisk omejili le na prve in zadnje štiri strani lista, ki ga bomo še vedno nudili na 40 straneh za isto naročnino kot lani, izvzemši v Argentini, kjer pa je povišek tudi le malenkosten: od 40 na 50 pesov, medtem ko so vsi drugi listi letošnjo naročnino znatno dvignili; mi smo se raje odrekli delu luksuzne opreme. Ne smemo iti mimo osemdesetletnice zdravnika dr. Valentina Meršola v Združenih državah. Še ko so Katoliški misijoni izhajali v Ljubljani pred 30 leti, je bil jubilant, priznana zdravniška veličina, velik prijatelj lista in slovenskih lazaristov, ki so ga izdajali. Največjo, naravnost pionirsko zaslugo Pa si je predobri gospod pridobil za Katoliške misijone in slovensko misijonsko akcijo sploh, ko je ob pojavu Katoliških misijonov v izseljenstvu skupaj z blagopokojnim Antonom Grdino v Ameriški domovini razvijal več let Predragoceno propagandno akcijo listu v pomoč .in misijonarjem v opoi’o. Na padlagi te akcije dveh najvidnejših zastopnikov prejšnjih in novih naseljen-‘fcv, katerih beseda je veliko pomenila, so Katoliški misijoni uspeli že tedaj, čeprav iz daljne Argentine, doseči osnovno število naročnikov v Severni Ameriki in v Kanadi. Blagi gospod jubilant, čeprav Vam tega nismo nikdar Povdarjali, je resnica, da smo Vas imeli stalno pred očmi kot našega velikega dobrotnika in pionh-ja slovenske izseljenske misijonske akcije in Vas kot takega pozdravljamo tudi za Vašo osemdesetletnico, s prošnjo slovenskim misijonarjem, naj pri Bogu prosijo za Vas, Vaše življenje tu in za večno Plačilo po odhodu v večno domovino! Bog Vam plačaj in Bog Vas živi! Slovenskim misijonarjem in njihovim vernikom, pa tudi vsem misijon-skim sodelavcem in prijateljem po svetu priporočamo v molitev zdravstveno stanje velikega prijatelja in dobrotnika slovenskih misijonarjev v Argentini, duhovnika Stanka Skvarča. Temu fizičnemu in duhovnemu kolosu se je na Potu k sedemdesetletnici začelo zdravje krhati, a slovenska misijonska akcija Sa nikakor ne bi rada že izgubila, ampak ga sebi in misijonarjem še dolga leta ohranila. . V prejšnjih številkah smo oznanili bralcem odhod dveh novih misijonarjev na misijonsko polje. No, zdaj sta. se nam oba že oglasila vsak s svojega Uiesta. Iz Ambositre na Madagaskarju nam je pisal toplo pismo škofijski duhovnik Franček Kraner, ki ga objavimo v celoti v prihodnji številki, a že tu r'aj navedemo za nas vse blagodejno izjavo: „Povedati Vam moram, da sem Sl'ečen, ker sem se odločil za to pot!“ Bog daj srečo še naprej, dragi novi Uusijonar! — Zelo informativno pismo nam je pisal tudi bogoslovec frančiškan Marjan Marinčič, ki se je v svoji misijonski vnemi spustil v aventuro, ‘dudirati bogoslovje v Afriki, v Dahomeyu, hoteč potem na delo v Togo. kotil se je res trdega oreha: domotožje, prerevno poznanje francoščine, v kateri so predavanja in učni pripomočki, neznosna vročina in prilagajanje v n°vo okolje, vse to terja od njega velike napore, dušne in telesne. A po drugi . ''ani je tudi marsikaj, kar mu pomaga v premagovanju težav: črni kolegi ‘u profesorji, samota, kjer človeka ničesar ne moti pri študiju, družinsko °beležje v semenišču, njegov prirojeni optimizem in humor, pa trdna volja Vztrajati na izbrani poti — to mu pomaga naprej. Pomagajmoi mu pa še h“ z našimi molitvami. Na našo pisalno mizo te dni zlagamo pismo na pismo z vseh koncev !,veta: zelo pozorni prav zares so slovenski misijonarji; voščijo vesele božič-rip Praznike in blagoslovljeno novo leto, zahvaljujejo se za pomoč iz zaledja, ra ne samo nam, ki smo samo revni posredniki, ampak vsem vam, dragi bralci .katoliških misijonov, dobrotniki slovenskih misijonarjev, sodelavci v misijonskem zaledju! Naj velja iz vseh pisem vsem misijonskim prijateljem zaledju voščilo enega — Andreja Majcna SDB iz Vietnama, ki pravi: „Vam in vsem okrog KM moja voščila za božič in novo leto! Prav tako sem znanim in neznanim dobrotnikom;! Za vse: posebno sveto mašo v za-umrlim pa v pomoč radi njihove radodarnosti... Lepo ste mi poma-ni,VV tem niojem letu 70 sveč — za uboge, za moje aspirante, za duhovniške Poklice, za redovniško rast. Družina je velika, potrebe vedno večje, vaša ‘‘ca pa tudi radodarna. O, koliko dobrega delate, hvala vam in pa blagoslov öe*a vseh misijonarjev — Kristusa!“ i’O 'mš aWISMoksicbav SVETU Predsednik Tanzanije Nyerere je dejal: „Tanzanija nima vere, stranka nima vere, vlada nima vere. Toda večina Tanzanijcev je verna; In stranka in vlada vsakemu državljanu zagotavljata svobodo, da si izbere svojo vero. Smo proti kapitalizmu. Nismo pa proti krščanstvu, četudi so mnogi kristjani kapitalisti, če bi krščanstvo oznanjalo svojo vero obenem s kapitalizmom, bi se uprli. A tanzanijska Cerkev je revna in nima na sebi nič kapitalističnega.“ Nyerere je katoličan. V državi uvaja svojski socializem. Budisti in katoličani v Vietnamu imajo vedno več skupnih akcij. Mno-gokje sodelujejo pri socialnem in karitativnem delu, imajo pogosto skupna srečanja, pa tudi skupne pobožnosti. Budisti, katoličani in protestantje i-majo tudi skupne ekumenske odbore. Morda trpljenje vedno bolj druži vse verne v obrambo proti neveri, ki jim preti. Sveto leto naj bo leto sprave. V mnogih misijonskih deželah so vzeli to nalogo čisto konkretno. Ne gre samo za spravo med posamezniki in Bogom, ampak tudi za spravo med ljudmi, med strankami, med rasami, med narodi. Na to so navezali svoje delo za pomirjenje škofje v Vietnamu, kjer je tolikoletna vojna razdelila ljudi. Prav tako so v tej zvezi znova nastopili škofje v Rodeziji, da dosežejo spravo med rasami. Škofovska vesoljna sinoda je govorila o oznanjanju evangelija. V pripravljalnem dokumentu stoji: „Cerkev se ne more odreči pravici in dolžnosti oznanjati evangelij, da si pridobi nove učence Kristusove. Zato se kristjani ne smejo sramovati evangelija, četudi so si v svesti, da oznanjajo nekaj, kar se slabotni človeški naravi upira.“ Škofovska konferenca v Nigeriji je vladi poslala zahtevo, da v skladu z državljanskimi pravicami, ki jih vlada priznava, mora dati dovoljenje, da katoličani v Nigeriji dobe toliko duhovnikov, kolikor jih potrebujejo. Tri leta namreč že vlada ni dala dovoljenja za vselitev nobenemu tujemu misijonarju. Domačih duhovnikov pa še daleč ni dovolj, dasi se škofje trudijo, da bi čim prej vzgojili domač naraščaj. Bangladeš se še ni opomogla iz velikih stisk. Vrh vsega sta še suša in povodnji uničila pridelek. Zato so misijonarji ustanovili „rižno banko“. V velikih silosih spravljajo riž, da ga potem morejo poceni deliti stradajočim. To je posebno zato potrebno, ker tudi v Bangladešu brezvestneži izko-i iščajo položaj in posojajo v stiski denar na obresti, ki včasih dosežejo celo 800%. at0U5ki MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, sl°venskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče”. rejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uPrave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1975: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 50,00 pesov, pod-P°rna 100,00, dosmrtna 700,00. V ZDA in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4°00, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. *— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ^A.: Rev Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A. nadci: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man. ,Qlija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. rsM Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 rQncija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI. ystrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. n9lija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Vstralija; Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. MISIJONSKI DAROVI j. N. N., Buenos Aires, 100 pesov; Jože Petkovšek, v zahvalo, 10 pesov; N. ■’ Buenos Aires, 320 pesov; Tone Japelj, Miramar, 100 pesov; vsi iz Argentine; Veronika Dičeko, Kanada, 10 dolarjev. Iz Nemčije: dušni pastir Ciril Turk, 500 DM Za posamezne misijonarje j,, , Za Jankota Slabeta, Madagaskar: Stanko Skvarča, Lujän, 500 pesov; za 'ancita Buha na Madagaskarju, Cvetka Urbanija, Slovenska vas, 500 pesov; zambijske misijonarje, Bajt Alojzija, Nemčija, 200 DM. VSEM ISKRENI BOG PLAČAJ! DRAGIM NAROČNIKOM! Naročnina ra I. 1975 ostane povsod ista, razen v Argentini, kjer je zvišana na 50 Pesov. Prosimo za čim prejšnje vplačilo zaostalih in nove naročnine; skoraj dobe-sedno je v današnjih razmerah treba vzeti slovenski rek: Kdor hitro da, dvakrat da! Tudi se lepo priporočamo za darove v tiskovni sklad KM. Že vnaprej. Bog plačaj! Slovenski misijonar-jubilcmt sedemdesetletnik salezijanec ANDREJ MAJCEN, ki deluje v razburkanem Vietnamu, kljub vsem prizadevno in uspešno vzgaja duhovniške in redovniške poklice iz vrst katoliških Vietnamcev. Tu daje pozdrav miru in bratske ljubezni fantu, ki ga je sprejel v družbo. Registre de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires FRANQUEO PAGAD0 Concesiön N* 3143 TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 5613