521 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 3, 521—533 Besedilo prejeto/Received:10/2022; sprejeto/Accepted:10/2022 UDK/UDC: 17:321.7 DOI: 10.34291/BV2022/03/Zalec © 2022 Žalec, CC BY 4.0 Bojan Žalec Resonanca, demokracija in skupno dobro 2 Resonance, Democracy, and Common Good Povzetek: Avtor v prispevku predstavlja aplikacijo teorije resonance Hartmuta Rose na problematiko demokracije, njene narave in krize. Pokazati želi, da je resonanca sestavni del resnične demokracije, ki je ne smemo zamenjevati z golim uveljavl- janjem interesov. Regulativna ideja resnične demokracije je skupno dobro. De- mokracija je uveljavljanje in uresničevanje skupnega dobrega – to pa lahko dose- gamo samo skozi resonanco. Izvor sedanje krize demokracije je odsotnost reso- nance oz. odtujenost kot nasprotje resonance. Odtujenost ne obstaja samo med državljani in politiko, ampak tudi med samimi državljani in skupinami državljanov. Rešitev za demokracijo ni v tem, da ta ali ona stranka ali politična opcija prevzame oblast in nadaljuje z golo politiko moči in odtujenosti, ampak v premagovanju od- tujenosti in uveljavitvi politike resonance. Drža politike resonance pomena moči ne zametuje, vendar pa se zaveda, da golo uveljavljanje moči in interesov za de- mokracijo še ne zadostuje. Avtor v prispevku predstavlja analizo skupnega dobre - ga in demokracije s pomočjo pojma resonance, s katero utemeljuje zgornje trditve. Na tej podlagi orisuje tudi sistemske ukrepe za zaščito in (p)oživitev demokracije. Ključne besede: Hartmut Rosa, resonanca, odtujenost, skupno dobro, demokracija, kriza demokracije Abstract: In the article, the author presents the application of Hartmut Rosa’s reso- nance theory to the question of democracy, its nature and crisis. The author shows that resonance is an integral part of true democracy, which should not be confused with the mere assertion of interests. The regulative idea of true de- mocracy is the common good. Democracy is the enforcement and realization of the common good, and this can only be achieved through resonance. The origin of the current crisis of democracy is the absence of resonance or alienation as the other of resonance. The alienation exists not only between citizens and po- litics, but also between citizens themselves and groups of citizens. The solution 2 Raziskovalni program „Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe (P6-0269)“ in temeljni razis- kovalni projekt „Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije (J6-3140)“ je odobrila in finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Članek je nastal v okviru omenjenega programa in projekta. 522 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 for democracy is not for this or that party or political option to take power and continue with the bare politics of power and alienation, but to overcome aliena- tion and establish a politics of resonance. The position of the politics of resonan- ce does not deny the importance of power, but it is aware that the bare asserti- on of power and interests is not enough for democracy. In the paper, the author presents an analysis of the common good and democracy with the help of the concept of resonance, which supports the above claims. On this basis, he outli- nes systemic measures for the protection and revitalization of democracy. Keywords: Hartmut Rosa, resonance, alienation, common good, democracy, a cri- sis of democracy 1. Uvod V pričujočem prispevku se bomo oprli na teorijo resonance, ki jo je razvil nemški filozofski sociolog Hartmut Rosa (Rosa 2016; 2017; 2018; 2019a; 2019b; 2019c; 2019č; 2020; Rosa in Henning 2019; Taylor 2017; 2018; 2019; Wils 2019; Klä - den in Schüßler 2017; Laube 2018; Peters in Schulz 2017; Klun 2020; 2022; Žalec 2021a; 2021b; 2021c; 2021č; 2021d; 2022a; 2022b; 2022c). Predstavili bomo nje- no aplikacijo na problematiko demokracije in njene krize. Rosa dokazuje, da ima odnos resonance štiri konstitutivne značilnosti, ki veljajo za obe strani v resonanci (2019b, 196; Žalec 202la, 827–828): aficiranost ali dotaknjenost, lastno delovanje ali samodelujočnost, preobrazba in nerazpoložljivost (Rosa 2018; 2019č). Temelj demokracije so ustrezni odnosi med državljani. Pokazali bomo, kako se štiri bistve- ne značilnosti resonance kažejo v odnosih med državljani resnično demokratične družbe. Pojasnili bomo naslednje glavne trditve: Resonanca je sestavni del re- snične demokracije, ki je ne smemo zamenjevati z golim uveljavljanjem interesov. Demokracija je uveljavljanje skupnega dobrega, to pa lahko dosegamo samo skozi resonanco. Izvor sedanje krize demokracije je odsotnost resonance oz. odtujenost kot nasprotje resonance. V dejanski demokraciji resonanca ne obstaja samo med državljani in politiko, ampak tudi med samimi državljani in skupinami državljanov. Rešitev za demokracijo torej ni v tem, da ta ali ona stranka ali politična opcija pre- vzame oblast in nadaljuje z golo politiko moči in odtujenosti, ampak da odtujenost premagamo in uveljavimo politiko resonance. Drža politike resonance pomena moči ne zametuje, vendar pa se zaveda, da golo uveljavljanje moči in interesov za svobodno demokracijo še ne zadostuje. V prispevku bomo predstavili analizo pojmov resonance in skupnega dobrega, s katero bomo zgornje trditve podprli. 2. Rosovo razumevanje politike in demokracije: skupno dobro kot regulativna ideja Rosa demokracijo razume drugače kot liberalistični individualizem, za katerega je politika le artikulacija ter uveljavljanje interesov in pravic ter razreševanje in reguliranje konfliktov. Razlika je v dvojem: prvič, kakšen odnos imajo državljani 523 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro drug do drugega, in drugič, v kakšnem odnosu so s skupnostjo, ki se v političnem ravnanju oblikuje. (2020, 160) Glede na prvi vidik Rosovo pojmovanje temelji na prepričanju, da za člane skupnosti ne velja samo, da imajo skupne vrednote in da so na tej podlagi zmožni razreševati konflikte in sklepati kompromise, ampak več – da lahko drug drugega dosežejo s svojim glasom, s svojimi argumenti; in da lahko v skupnem političnem delovanju svoja stališča, glasove, celo svojo identiteto tako preobrazijo, da je možna skupnost, ki je več kot kompromis in več kot večinska vo- lja. (160–161) Lastno delovanje, ki je za skupnost potrebno, ne pomeni uveljavitve (lastnih) interesov, ampak doseči drugega – priti do drugega. Za demokracijo je potrebno, da so državljani v političnem delovanju v takem odnosu, da oblikujejo skupnost. 3 Ta odnos ima značilnosti resonance. Zato lahko rečemo, da so po Ro- sovem mnenju za skupnost in za demokracijo, ki skupnost predpostavlja, potrebni resonančni politični odnosi. Demokratična kultura in oblikovanje skupnosti, sve- ta, ki (si) ga delimo, predpostavljata resonančne politične odnose. Za oboje – de- mokratično kulturo in skupnost – pa je po Rosovem mnenju potrebno še nekaj: pojmovanje skupnega dobrega, ki je regulativna ideja političnega ravnanja. Brez skupnega dobrega si demokratične kulture in oblikovanja sveta, ki (si) ga delimo, ki nam je skupen, ne moremo niti misliti niti ju ni moč (trajneje) uresničevati. (161) V demokraciji je treba svoje politične predloge in ravnanje legitimirati glede na skupno dobro. 4 Skupnega dobrega ne moremo vnaprej opredeliti in ga nikoli ne moremo docela definirati. Ostaja določena nejasnost. 5 Ta je trojna: kaj to dobro je, čigavo dobro je in kako naj razumemo pridevnik ,skupno‘. (Rosa 2020 161) Sku- pno dobro ni nikoli docela izrekljivo. Da ga ne moremo določiti vnaprej, pomeni, da do tega, kaj skupno dobro je, lahko pridemo samo v skozi skupno (politično) razpravo – in delovanje in primeren vzajemni odnos. V tem smislu je skupno do- bro procesne in odnosne narave. Bistvena sestavina tega procesa in odnosa je resonanca med udeleženimi oz. državljani. Toda tudi ko smo v procesu resonance, skupnega dobrega ne moremo v nobenem trenutku za vedno oz. vnaprej določi- ti. Razen kakšnih splošnih določitev – ki pa so operativno in interpretativno zelo odprte – do razumevanja tega, kaj je skupno dobro, lahko zares pridemo samo v konkretni razpravi, dialogu in skupnem delovanju, skozi resonanco. Tega razume- vanja ne moremo definirati, ga utemeljiti s kakšnim zares pravim dokazom, ki bi bil dovolj za nekoga, ki z menoj oz. z nami ni v resonanci. Kaj je skupno dobro v konkretni, partikularni situaciji, se lahko izkaže in dojame, začuti samo tako, da so državljani udeleženi v medsebojnem odnosu in skupnem delovanju, ki ima značil- 3 Po krščanskem nauku je vsak človek poklican, da živi v skupnosti – saj svojo vero v Boga lahko živi samo tako (Platovnjak 2020, 367; Kondrla idr. 2022, 152; Pavlíková 2021; Kardis idr. 2021). V pogledu na potrebnost skupnosti krščansko razumevanje dobrega življenja in Rosovo pojmovanje demokracije oz. politične ureditve, ki je dobra za človeka, sovpadata. »Občestvena duhovnost omogoča in spodbuja medsebojno sodelovanje vseh članov občestva.« (Platovnjak 2020, 367) Prav táko sodelovanje pa je (po Rosovem mnenju) jedro dejanske demokracije. 4 O pomenu (ideje) skupnega dobrega za etično, družbeno, socialno in politično misel, za krščanstvo ter o njegovi zapostavljenosti v vplivnem delu sodobne (družbene) misli prim. Hollenbach 2003. 5 Rosa ugotavlja, da se zdi, da lahko skupno dobro služi kot regulativna ideja demokracije ravno zato, ker je »notorično nejasno« (2020, 161). 524 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 nosti resonance oz. ki je resonančne narave. V tem smislu lahko rečemo, da je Rosa glede skupnega dobrega partikularistični odnosni in procesni ,intuicionist‘. Skupnega dobrega ne moremo izčrpati s kakšno definicijo ali diskurzivno oprede- litvijo. Kaj ono je, čigavo je, v čem je njegova skupnost, lahko uvidimo samo, če oz. ko smo udeleženi v vzajemnih resonančnih odnosih in ravnanju. 6 Skupnost tvorimo samo takrat, kadar delimo skupno dobro, skupno dobro pa delimo samo takrat, ko smo v resonanci. Zato skupnosti brez resonance ni. Rosa je prepričan, da de- mokracija brez skupnosti ni mogoča – demokracija brez skupnosti ne more delo- vati, ampak je zgolj uveljavljanje lastnih interesov, kar vodi v to, da eni vladajo nad drugimi. Da se človeku samo vlada – ne da bi tudi sam vladal oz. sodeloval, parti- cipiral – je v nasprotju z njegovo politično svobodo. Samo kdor je pri vladanju udeležen, je politično svoboden človek. Ideja politične svobode pa je središčna vrednota in obljuba demokracije. ,Demokracija‘, v kateri politično niso svobodni vsi državljani, ne izpolnjuje svoje temeljne obljube. Po Rosovem pojmovanju de- mokracija ne temelji na golem preglasovanju, moči in prevladi, ampak na skupnem oblikovanju skupnosti – saj so lahko samo v skupnosti politično svobodni vsi. 7 Lahko govorimo o določeni afiniteti med Rosovim in deliberativnim razumeva- njem demokracije. Vendar pa Rosovo resonančno razumevanje presega ,raciona- lizem‘ ali ,intelektualizem‘, ki ga lahko pripišemo nekaterim najvidnejšim mislecem, ki se jih po navadi označuje kot predstavnike deliberativnega razumevanja demo- 6 Rosovo poudarjanje odnosne partikularnosti skupnega dobrega precej spominja na gibanje v smeri vedno večje odnosne partikularnosti poštenega sodelovanja v toku razvoja misli Johna Rawlsa (Žalec 2022č, 120, op. 73). Prav tako se Rosov odnosni partikularizem lepo sklada z Bubrovim odnosnim in partikularnim jaz – ti personalizmom (Buber 1995; 1999; Žalec 2021a, 830). ,Neizrekljivost‘ (skupnega) dobrega nas spomni na stališče Ludwiga Wittgensteina (iz Logično-filozofskega traktata) o zunajsvetno- sti – in zato neizrekljivosti oz. ,transcendentalnosti‘ – smisla življenja in vrednot (Wittgenstein 1976, teza 6.41) oz. etike, estetike in religije (tezi 6.421 in 6.432; Ule 1982, 382). Wittgenstein je – podobno kot Kierkegaard – menil, da gre pri religiji za to, kako ravnamo, živimo, ne pa za kakšen nauk (Wittgenstein 2005, 50; Žalec 2005, 142‒143; 2016, 463). Omenimo lahko tudi nemškega razsvetljenca judovskega rodu Mosesa Mendelssohna in njegovo idejo religio duplex oz. zamisel primarne religije, ki je univer- zalna človeška religija. Ta ni izrekljiva in se kaže v dobrih dejanjih (Assmann 2018, 134–135; Petkovšek 2017, 630; Žalec 2020b; 2022č, 96‒98). Tudi Spinoza, prav tako judovskega rodu, je menil, da morajo religijo sestavljati zgolj dejanja (Rosen 1987, 473). Ločevanje med primarnim verskim čustvovanjem (primarno religijo) in konfesijo (sekundarno religijo) kot sistemom prepričanj, ki iz primarne religije iz- vira, zasledimo pri zgodnjem Francetu Vebru (1923, 168ff). ,Predmet‘ čustev primarne religije je tran- scendenca (Žalec 2002, 36). Primarna religija ostaja neubesedena – razodetja in pripovedi (o transcen- denci) sodijo v sekundarno religijo (Žalec 2000b, 14–15). Nenazadnje v tem kontekstu lahko pomislimo na Kierkegaarda, ki je krščanstvo opredelil kot komunikacijo eksistence, ki je oblika indirektne neizre- kljive komunikacije (Žalec 2020a, 178ff). Religija v končni instanci ni nekaj (docela) izrekljivega, ampak odnos, skozi katerega so nam v bistvu neizrekljive resnice šele dosegljive, dostopne. Rosovo razumeva- nje skupnega dobrega je torej skladno z razumevanjem D/dobrega kot presežnega, ki so ga poudarjali versko in nazorsko sicer različni misleci. Takšno razumevanje je vtkano v vsako pristno religijo. Podobno lahko rečemo za poudarjanje odnosov (in skupnosti) za »spoznavanje« in uresničevanje (skupnega) dobrega (v konkretnem življenju). 7 Rosa poudarja, da politika ni niti golo uveljavljanje interesov niti golo tekmovanje – niti njenega bistva ne moremo zajeti s pojmom moči (2020, 161). Bistvo politike je uveljavljanje skupnega dobrega. Tu bi lahko kdo pripomnil, da je to bistvo demokratične politike, saj obstajajo tudi nedemokratične politike – ki v ospredje postavljajo prej omenjene pojme. Vendar Rosa meni, da politika, katere regulativno ideja ni skupno dobro, v ožjem ali strogem smislu besede sploh ni politika. Zavezanost uresničevanju skupnega dobrega ni samó bistvo demokracije, pač pa tudi političnega nasploh. V tem smislu lahko rečemo, da nam danes primanjkuje ne samo demokracije, ampak tudi (resnične) politike. 525 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro kracije. Tak primer je Jürgen Habermas, ki je razvil teorijo komunikativnega delo- vanja. 8 Rosa večji pomen kot Habermas pripisuje afektivni, čustveni in eksistenci- alni razsežnosti. V Habermasovi teoriji strukturno mesto, ki ga v Rosovi teoriji za- vzema resonanca, pripada komunikacijskemu umu, katerega bistveni princip je kolektivno razumevanje (nem. Verständigung) (Rosa 2019, 348). Rosa po eni stra- ni priznava, da so določeni pomembni momenti Habermasove teorije resonančne narave. Tako ugotavlja, da lahko tisto, kar Habermas imenuje razumevanje, ozna- čimo kot dogajanje resonance (349). Po drugi strani izpostavlja pomembne razlike. Prva razlika je, da Habermasova teorija ne upošteva resonance s stvarmi, rastlina- mi, živalmi, lastnim telesom ali svetom (351). Naslednja razlika (Dörre idr. 2020, 229–230) je pomembnejša (Rosa 2019c, 351): pri Habermasu je bistvena samo kognitivna dimenzija – to, kdo ima boljši argument. Njegova ideja je neprisilna pri- sila boljšega argumenta v razumni debati. Kolikor lahko govorimo o resonanci, je »reducirana na njene kognitivne vidike odzivnega odnosa, umanjka pa estetska, fizična, čustvena in dejansko erotična plat, ki so jo Fromm, Marcuse in Adorno iz- recno razdelali« (Rosa 2019c, 352). Taka redukcija je po Rosovem mnenju velik problem Habermasove teorije (Dörre idr. 2020, 229). Vsekakor se lahko strinjamo, da gola kognitivna dimenzija za potrebe političnega in socialnega življenja ne za- došča. Nasprotno pa je Rosovo razumevanje odnosa slišanja in odgovarjanja, od- zivanja – ki je bistvo in srce demokracije – oblika odnosa, ki je telesna, čustvena in afektivna. (230) Pri tem velja opozoriti, da po Rosovem mnenju ni boljša tista in- tervencija, ki drugemu daje dober občutek, kot je domnevala Nancy Fraser (230). Nikakor ne. Ne gre niti za dobro počutje niti za to, da se na koncu uveljavi boljši argument – temveč za to, da drugega v bivanjski razsežnosti vzamemo resno. To je tisto, kar je po Rosovem mnenju odločilnega pomena. Habermasu gre za uvelja- vljanje abstraktnega glasu uma (nem. Vernunft), medtem ko gre v Rosovi koncep- ciji za to, da lastni glasovi udeležencev nastopijo kot samodelujoči (nem. selbstwir- ksam). Zato pri Rosi razlike med njimi ne izginejo, ampak se ohranijo in vstopijo v odnos (230). 9 Vsekakor je gola kognitivna ,resonanca‘, kolikor lahko pri njej o reso- nanci sploh govorimo, zelo okrnjena – in nezadostna, da bi lahko na politični in socialni ravni nadomestila polno resonanco. Ta je – ne samo v političnem in soci- alnem smislu, ampak tudi v drugih – za človekovo dobro življenje nepogrešljiva. 3. Kriza demokracije Rosa se strinja z mnogimi, ki ugotavljajo, da je danes demokracija v krizi, in simpati- zira s Crouchevo diagnozo o postdemokraciji (Crouch 2013). Kriza je v tem, da ljudje 8 Rosa je Habermasovo teorijo obdelal v svojem glavnem delu o resonanci (Rosa 2019, 348–352). 9 Tu lahko začutimo ,duha‘ Heglove dialektične filozofije, ki je glavne predstavnike kritične teorije – enega od izvorov Rosove misli – zelo zaznamovala. Nenazadnje je Rosa doktoriral pri (levem) heglovcu Axelu Honnethu, Habermasovemu študentu in privržencu – in verjetno najpomembnejšem predstavniku četrte generacije frankfurtske šole. Za Rosovo kritično obravnavo Honnethove teorije pripoznanja (nem. Anerkennung) s stališča teorije resonance prim. Rosa 2019c, predvsem 352–356. V istem delu je Rosa kritično obdelal tudi druge predstavnike kritične teorije, kot so Erich Fromm, Herbert Marcuse, Theodor Adorno, in že omenjani Habermas. 526 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 niso subjekt odločanja – ljudje pa to čutijo (Dörre idr. 2020, 205–206) in so zaradi tega nezadovoljni. Izraz tega nezadovoljstva so protesti po vsem svetu (Rosa 2019, 215–225; Žalec 2022a). Rosa ugotavlja, da je ključen dejavnik te krize način delova- nja kapitalističnega sistema (Dörre idr. 2020, 234–235). To, kar se danes pojavlja kot kriza demokracije, je v močni vzročni zvezi s tem, da je dinamika rasti v vse večji krizi (235). Kapitalizem za svoje delovanje potrebuje nenehno akumulacijo kapitala. Zato nenehno izvaja prisile, čemur služijo stalna racionalizacija, inovacija, pospeševanje (205–206; 235). Če se viri za akumulacijo kapitala oz. za ustvarjanje dobička, ki je način za doseganje akumulacije kapitala, zmanjšujejo, so te prisile še močnejše, še intenzivnejše (235). Te prisile in (vsiljene) reforme delovanje demokracije ovirajo ali kar onemogočajo: ob (preveliki) družbeni pospešenosti (Rosa 2005; 2017), neena- kosti (Dörre idr. 2020, 223; 235) in drugih posledicah omenjenih prisil demokracija ne more delovati. Prisila k akumulaciji kapitala – ali tega, kar Rosa imenuje dinamič- no stabiliziranje – je prisila k nenehni, permanentni rasti, pospešenosti in inovaciji v službi akumulacije kapitala. Ta prisila, ki ji moramo stalno služiti (206), je izredno ne - gativen dejavnik (skupnega) oblikovanja skupnosti (206). Naj naštejemo samo neka- tere njene posledice, ki demokraciji škodijo in so med seboj povezane in prepletene. Prva je ustvarjanje množičnih oblik neenakosti (231). Pri taki neenakosti skupnost, demokracija, enakopravnost in enaka slišanost dejansko niso mogoče. Kot drugo se moramo zavedati, da za dejansko izvajanje demokracije potrebujemo čas. Vse večja družbena pospešenost pa povzroča, da politika razvoju dogodkov sledi vse težje – in dejansko za družbenimi in drugimi spremembami vse bolj caplja. Če že sprejme odločitve, so te (prepogosto ali kar praviloma) anahronistične, ker politično odloča- nje ritma s spremembami ne more držati (Rosa 2019c, 222–223; Žalec 2022a, 108). To še povečuje občutek in podobo, da je politika neučinkovita, nerelevantna in celo škodljiva – izguba časa ter nepotreben strošek, ki služi zgolj manipulaciji in interesom nekaterih ozkih skupin, praznem nastopaštvu in neverodostojnosti. Vse to krepi ob- čutek ljudi, da je odločanje od njih odtujeno, 10 da nimajo vpliva itd. – kar je voda na mlin antidemokratičnim populističnim gibanjem (Rosa 2020, 174), ki svobodno de- mokracijo resno ogrožajo in jo potiskajo v smeri avtoritarnega kapitalizma ali drugih nedemokratičnih opcij. Prav tako stalna pospešenost in menjavanje okolij (mobilnost in pretok delovne sile) ter (s tem povezano) menjavanje identitet 11 onemogočajo ra- zvoj občutka pripadnosti in (samo)organiziranje ljudi, ki jim poleg drugega primanj- kuje časa tudi za politično dejavnost. Temu se pridružujejo »dramatične strukturne spremembe javnosti« (185) oz. učinki sodobnega načina življenja ter bivanjske in medijske krajine sodobne tehnološke družbe. Priča smo vedno večjemu in hujšemu ločevanju življenjskih svetov ljudi in oddaljevanju drug od drugega: v smislu načina 10 Ta odtujenost je močan dejavnik nezaupanja do politike in institucij (demokracije) (Žalec 2011; 2013; Strahovnik in Scasserra 2021), ki danes tako pesti številne države. Crouch navaja ugotovitev, da so »v t. i. razvitih državah /…/ politiki deležni manj spoštovanja in nekritičnega sprejemanja v javnosti in množičnih medijih kot morda kdajkoli prej.« (Crouch 2013, 20) Zanimivo je, da to dejstvo nasprotniki njegove teze, da smo v razmerah postdemokracije, uporabljajo za zanikanje trditve, da je danes demokracija v krizi – poudarjajo namreč, da so včasih ljudje politike spoštovali in jim verjeli v meri, ki si je ti niso zaslužili. (20) 11 Ker se moramo pogosto (na novo) socializirati v različnih kontekstih in okoljih, nimamo ene same iden- titete, ampak celo kopico. Zygmunt Bauman je govoril o garderobnih identitetah (Žalec 2018, 79). 527 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro življenja, kulturnih praks, mnenjskih in védenjskih sestojev (prav tam). Ljudje – tudi če fizično živijo blizu, na primer v isti soseski ali stavbi – živijo v različnih življenjskih svetovih: hodijo v različne šole, obiskujejo različne prireditve, spremljajo različne medije, obiskujejo različne spletne strani, posledično živijo v različnih informacijskih mehurčkih in sobah odmeva (ang. echo chambers) itd. (187). Vse to so izzivi, s katerimi se bomo morali – če bomo hoteli dejansko svobodno demokracijo ohraniti in razvijati – resno spopasti. Delovanje demokracije potrebuje resonančne odnose med državljani, skupinami in institucijami. Pospešenost, nee- nakost, instrumentalistična drža, razpoložljivost ljudi itd. so negativni dejavniki re- sonance – in jo lahko povsem onemogočijo. Demokracija pa lahko deluje samo na način resonance, v modusu resonance. V tem smislu je resonanca bistvo demokra- cije: brez resonance demokracija ne obstaja. Slišanje in odzivanje je bistvo resonan- ce in hkrati tudi bistvo demokracije. Kot že rečeno, demokracija ni golo uveljavljan- je določenih interesov. V demokraciji je treba svoje politične predloge in dejanja legitimirati s sklicevanjem na skupno dobro. Skupno dobro je v demokraciji regula- tivna ideja političnega odločanja in ravnanja. A zanj morajo ljudje kot družba razviti neko pojmovanje skupnega dobrega, ki za politične predloge in ravnanja lahko slu- ži kot regulativna ideja. Za demokracijo oz. njeno delovanje sta torej potrebna tako resonanca kot tudi neko razumevanje skupnega dobrega – oboje je povezano. Razumevanje skupnega dobrega je procesne narave. Proces, v katerem se ob- likuje, je resonanca. Zato ima to razumevanje dimenzije resonance: vertikalno, horizontalno, diagonalno (Rosa 2019c, 195ff; Klun 2020, 288; Žalec 2021a 829; 2021b, 9–10; 14–15). Rosa je prepričan, da je v družbi, ki jo obvladujejo prisile v službi akumulacije kapitala, obstoj resonance močno otežen – otežen, vendar pa ne nemogoč. Nerazpoložljivost resonance ne pomeni le, da je ne moremo poljub- no proizvajati ali izsiliti, ampak tudi, da je nikoli ne moremo (institucionalno ali kako drugače) popolnoma umiriti. Še posebej to velja za resonanco na horizontal- ni ravni, med ljudmi (Rosa 2020, 184). Za to horizontalno resonanco Rosa upa, da je prav z njo našo družbo možno prenoviti v smeri povečanja demokracije. Torej se ne strinja s stališčem, da kapitalistične razmere pozne moderne resonanco onemogočajo do te mere, da je edino upanje za prenovo družbe radikalna spre- memba razmer. Revolucija ni potrebna. Treba pa je poskrbeti za intaktne medije in javne prostore resonance, ki so oz. bodo politično institucionalizirani in zajam- čeni (187) – in bodo omogočali, da bodo ljudje/državljani, ki imajo različne nazo- re in vrednote, vstopali v resonančne odnose. 12 Tovrstna resonanca bo na koncu povzročila, da bodo ljudje tako spremenjeni, da bodo zmožni oblikovati instituci- je, ki bodo prisilo zaradi akumulacije kapitala zmanjšale – in tako omogočile obli- kovanje razumevanja skupnega dobrega, ki bo uravnavalo politiko (184–188). Obstaja torej strukturno protislovje (Dörre idr. 2020, 219). Na eni strani imamo idejo da bomo našo skupnost oblikovali demokratično – obljuba demokracije je, da 12 Da prav takšni prostori – tudi in še posebno medijski – opazno erodirajo, predstavlja za demokracijo enega od glavnih izzivov: to ni postalo jasno šele s populističnimi pretresi v zadnjih letih in diskusijami o postdemokratičnih razmerah (Crouch 2013). Brez takih prostorov je demokratična sfera resonance nepredstavljiva (Rosa 2020, 186). 528 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 bo vsakemu državljanu dana dejanska možnost, da bo njegov glas slišan in upošte- van, in s tem tudi možnost, da bo izkusil lastno delovanje (nem. Selbstwirksamkeit) v oblikovanju skupnosti. Na drugi strani obstajajo institucionalne prisile, prisile aku- mulacije kapitala, ki so iz vsakega našega vpliva in oblikovanja – in (zato) izkustva lastne delujočnosti – izvzete. Doživljamo jih kot nekaj osamosvojenega, na kar ni- mamo in ne moremo imeti nobenega vpliva, saj je na koncu v njih subjekt dogajan- ja gibanje kapitala (218–219). Obstaja torej strukturno nasprotje med skupnim ob- likovanjem skupnosti na eni strani in prisilo akumulacije kapitala na drugi (219). Po Rosovem mnenju se mora temeljno vprašanje politike glasiti: V kakšnih struk - turah skupnosti želimo skupaj živeti? Kakšne morajo biti te strukture? (223) Rosa zavrača antagonistično pojmovanje demokracije, po katerem moramo strateško delovati tako, da se zdi, kot da nam gre za skupno dobro, v resnici pa zasledujemo le lastne interese. Po Rosi je to zgrešitev vsega, kar je lahko demokracija (224). Antagonizmi nedvomno obstajajo, to je dejstvo. Zato se zastavljata vprašanji: Kaj je dejansko antagonizem in kako se nanj odzvati? Ali obstoj antagonizmov res do- pušča in terja samo eno držo, da drugega obravnavamo kot sovražnika, ki ga je treba tako ali drugače premagati ali odstraniti – ali pa je mogoča, in pravilna, dru- gačna drža: zavedamo se, da smo ljudje različni in imamo različne interese. To dejstvo sprejemamo in je izhodišče vsega našega družbenega in socialnega živl- jenja ter ravnanja. Te razlike vzamemo zares, se z njimi ukvarjamo in soočamo. Toda pri tem nam ne gre za uveljavitev zgolj svojega in izločitev drugega in njego- vih nam nasprotnih interesov, temveč za doseganje skupnega dobrega. Ko na pri- mer vodimo demokratično antagonistično razpravo, pravi Rosa, nam ne gre za to, da poskušamo strateško kovati zavezništva – ampak da se skupaj borimo za to, da bi ugotovili, kakšen je današnji svet in kako bi ga lahko izboljšali. (224) Pri tem je ključna lastna konkretna drža, doslednost in oblikovanost. Moje upan- je se nanaša najprej na mene samega, je dejal Rosa: da bom lahko slišal, se učil in bil tako zmožen svoje stališče tudi spremeniti. To je bistvena prvina Rosove pred- stave o demokraciji: moji interesi in prepričanja niso vnaprej in nespremenljivo oblikovani, ampak se lahko v razpravi spremenijo. Politična naloga in izziv je, da ustvarimo pogoje, v katerih se te spremembe dogajajo pošteno in enakopravno – da nobene strukturne ali ekonomske razlike ne bi privedle do tega, da se ena stran (zmeraj) uveljavi, druga pa (nikoli) ne. (224) Tu lahko govorimo o potrebi po solidarnosti, katere bistven del je doživljajska solidarnost, udeleženost v doživl- janju drugega (Hollenbach 2003, 137ff; Žalec 2010, 305; 317; 2020č, 15; 50; 53; 66). Nezmožnost živeti solidarne odnose je, kot ugotavlja Fraserjeva, velik problem današnjih političnih strank (Dörre idr. 2020, 226–227). Politične stranke v Evropi, tako leve kot desne in sredinske, premalo funkcionirajo na način resonančne po- litike – in preveč kot goli aparati boja za politično moč s takimi odnosi in praksami, ki ljudi odbijajo in odvračajo. To je pomemben dejavnik odtujenosti med politiko in ljudmi, ki pesti sodobno demokracijo in ogroža celo njen formalni obstoj – tudi tako, da se iz nje hranijo antidemokratična populistična gibanja. 13 13 Za analizo vzrokov odtujenosti med politiko in ljudstvom prim. Rosa 2019c, 215–225; 2020, 205–207; 529 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro 4. Sistemski ukrepi za zaščito in (p)oživitev demokracije V nadaljevanju se bomo ukvarjali z vprašanjem, kako lahko demokracijo regeneri- ramo in razvijamo naprej. V kateri smeri jo moramo razumeti, razvijati ter delovati, da jo obranimo pred učinki in pastmi kapitalizma – jo uveljavimo in razširimo oz. povečamo. (Dörre idr. 2020, 243ff) Akumulacija kapitala ali – z Rosovim terminom – dinamično stabiliziranje je glavno in vitalno načelo kapitalizma. Brez nje sistem ne more delovati. Stalna aku- mulacija kapitala implicira stopnjevanje prisil akumulacije: racionalizacije, opti- mizacije, inovacije, pospešenosti itd. (206) To v praksi pomeni, da ima samo tisti, ki je na trgu z neko inovacijo prvi, kdor reagira najhitreje itd. možnost preživetja. Kdor je prepočasen, je kaznovan in na koncu s trga izgine. To stopnjevanje je po- stalo skoraj samo sebi namen. Stopnjevanje prisil se tam, kjer ni skoraj nobene ali komajda še majhna stopnja gospodarske rasti oz. dobička, ne konča – je kvečjemu še hujše. To pa vodi v krizo demokracije, saj se neenakosti povečajo: ob majhni rasti se lahko dobički realizirajo samo s prerazdelitvijo od spodaj navzgor – tako, da se vzame tistim, ki imajo že tako ali tako manj. To krizo še zaostri. Zato Rosa meni, da ima tisto, kar se danes pojavlja kot kriza demokracije, močne vzroke v tem, da je dinamika rasti v krizi (235). Zato zagovarja družbeno poseganje v gos- podarstvo in nasprotuje politiki v smislu prostega trga in šibke države, kot jo za- govarjajo predstavniki liberalnega individualizma oz. liberartizma: »Če je temeljna ideja politike to, da je politika oblikovanje skupnosti, in če demo- kracija pomeni, da skupnost oblikujemo skupaj, se demokratičnemu planiranju osrednjih momentov ciljev in načinov produkcije ne moremo izogniti.« (245) »Način, kako produciramo, konzumiramo in kako proizvedeno delimo, je za skupnost temeljnega pomena /…/ Tako dolgo kot to iz demokracije izvzemamo, tako dolgo demokracije nimamo. Zato morajo biti robni pogoji produciranja izpogajani demokratično. To se nanaša tako na cilje in pogo- je, pod katerimi produciramo, kot tudi na načine produkcije.« (245–246) Rosa v tej smeri zagovarja »neko obliko brezpogojnega temeljnega zavarovanja«. To je po njegovem mnenju nujno. Lahko v obliki zajamčenega temeljnega dohodka ali preko kolektivne in zajamčene socialne infrastrukture. Zagovarja tudi določenost osnovnega delovnega časa in omejitev razlik v plačah. Če te stvari niso urejene, če osnovne potrebe niso zadovoljene – pa bi bile lahko –, če vlada neenakost, to po- raja odbojen, repulziven odnos do sveta itd. in negativne dejavnike resonance. Zato je zadovoljitev materialnih in socialnih potreb potreben pogoj ali predpostavka uspešne, resonančne biti-v-svetu ali tega, kar si Rosa predstavlja kot resnično de- mokracijo. Zato se mu zdi nekaj takega, kot je zajamčeni temeljni dohodek, zelo pomembno. Ali to zajamčimo tudi ustavno, se mu zdi manj pomembno. (246) 14 Žalec 2022a. 14 Kljub utemeljeni skrbi za socialno državo (kot dejavniku demokracije) pa ne smemo biti naivni in se moramo zavedati ,paradoksa‘, na katerega je opozoril Zygmunt Bauman (Žalec 2018, 79–81) – da razcvet 530 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Zelo pomembni so v tem pogledu civilna družba in socialna gibanja, ki kot an- tagonisti izzivajo gospodujoče elite – in skrbijo za demokratično polariziranje. Nji- hov prispevek k prenovi in širitvi demokracije je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Brez njih ne moremo pričakovati, da bo demokracija vzdržala – in ne postala žrtev avtoritarnega kapitalizma ali drugih nedemokratičnih sil. (243–245) Zato so še to- liko bolj škodljive zlorabe civilne družbe v obliki civilnodružbenih gibanj, ki se predstavljajo kot antagonisti obstoječih elit, v resnici pa so njihovi podporniki in tako ali drugače plačana orodja. Obenem s tem izrinjajo in slabijo socialna gibanja, ki so k skupnemu dobremu dejansko usmerjena. Ta zloraba in manipulacija, ki jo spremlja, dobiva v sodobni digitalni dobi nove oblike in dimenzije. Vendar pa mo- rajo tudi socialna gibanja, ki so dejansko antagonisti gospodarskih, političnih in drugih elit, do teh elit v osnovi gojiti dialoško in resonančno naravnanost – nikoli ne smejo vnaprej opustiti možnosti dialoga in resonance z njimi in na elite gleda- ti zgolj kot na sovražnika, ki ga je treba premagati ali eliminirati, odstraniti. Taka zgolj negativna drža do elit ali drugih družbenih skupin, osebkov ali institucij de- jansko pomeni opustitev resonančno usmerjene drže in priznanje, da resnična demokracija ni mogoča, temveč je mogoča samo politika kot uveljavljanje intere- sov (Crouch 2013, 21). Resonančno naravnana drža ne pomeni (politične) naivno- sti in opustitve ostrejšega političnega boja, če je ta potreben – uporabe sredstev, ki jih demokratične ureditve dopuščajo in predvidevajo (stavka, državljanska ne- pokorščina, protesti itd.). Nikakor ne. To so tudi za Roso vsekakor legitimne oblike delovanja, in v določenih okoliščinah za preživetje demokracije naravnost nujne. Preko njih demokracija kaže, da je prava demokracija, da je vitalna – in skozi njih se tudi ohranja. Vendar pa sprejemanje vsega navedenega nikakor ne terja gole negativne drže. Poleg tega elite nujno potrebuje vsaka družba. O tem nas neusmi- ljeno uči zgodovinska izkušnja. Parola »Odstranimo elite!« se je po navadi izkaza- la za golo populistično geslo, ki je prineslo nadomestitev starih elit z novimi, ki so bile pogosto zgolj lažne – bile so slabše in manj sposobne od prejšnjih elit; storile so veliko slabega in družbi bolj škodile kot koristile. 5. Zaključek Danes ljudje na splošno niso več pripravljeni kar tako sprejeti, da ne bi bili subjekt odločanja. Zato proti stanju, v katerem se njihov glas ne sliši, protestirajo. To izra- bljajo populisti. Njihovo sporočilo je dobro in strnjeno izrazil bivši ameriški pred- sednik Donald Trump: »Jaz sem vaš glas! (I am your voice!)« Temu se ne gre čuditi, saj je gre za naravno človekovo težnjo, hkrati pa se demo- kracija povsod oznanja kot vrednota. Ljudje intuitivno razumejo, da bi v demokraciji socialne države v 20. st. ni prinesel večje politične dejavnosti državljanov, več demokracije in še več socialne države, ampak njeno usihanje. Niti za socialno državo niti za demokracijo le gmotni vidik ni zadosten. Potrebne so državljanske kreposti. Zgolj siti in spočiti državljani, ki imajo dober življenjski standard in dovolj prostega časa, še niso krepostni. Demokracija in gojenje socialne države pa nujno potrebujeta ravno take – krepostne državljane. Kot pravi znani kitajski rek, moramo človeka naučiti ribo ujeti, ne pa mu je samo dajati. 531 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro njihov glas moral biti slišan – da v demokraciji želimo resonanco in doseganje sku- pnega dobrega. Ker upravičeno opažajo, da dejansko niso subjekt ter da v njihovih družbah in politikah ne gre za skupno dobro, ampak za golo uveljavljanje interesov, protestirajo: proti odtujenosti med ljudstvom in politiko in proti hinavščini. Obenem so, kot smo že omenili, dovzetni za obljube populistov, da bodo odtujenost prema- gali in hinavščini naredili konec – tako, da bodo resnično njihov glas in delovali v sku- pno dobro. Žal se po navadi izkaže, da populisti ne znajo poslušati in dejansko niso glas nikogar, ampak služijo predvsem sebi – ker tiste, ki menijo, da zastopajo njihov glas, le izrabljajo in z njimi manipulirajo. Zato tudi ne delujejo v prid skupnega dobre- ga – tega niti ne morejo, kajti skupno dobro se dosega samo skozi resonanco, ki pa je populisti ne gojijo, ampak kvečjemu le posnemajo (ko se pretvarjajo, da poslušajo). V današnji situaciji nam grozi, da se bo demokracija prelevila v golo dominacijo, gospostvo, prevlado močnejšega, pa naj bo to v obliki avtoritarnega kapitalizma ali kako drugače. To pa ne predstavlja le hudega udarca za kakovost življenja ljudi, ka- terega temelj so resonančni odnosi (tudi v sferi političnega), ampak tudi grožnjo svetovnemu miru – resonančni odnosi, dialog in politika resonance so namreč ne samo nepogrešljiv način reševanja konfliktov in njihovih posledic, ampak tudi naj- boljša preventiva proti njim. Resonanca ni samo temelj dialoga, temveč tudi odpu- ščanja in sprave. Brez odpuščanja in sprave pa konflikti in njihove posledice niso nikoli zares razrešeni, odpravljeni in pozdravljeni (Juhant in Žalec 2012). Politike, ki ne temeljijo na resonanci med vsemi državljani oz. vsemi tistimi, ki jih zadevajo, ampak na prevladi te ali one strani ali družbene skupine, zato niso rešitev, pač pa del problema. Pomenijo namreč negacijo demokracije in s tem skupnega dobrega – kajti skupno dobro je dosegljivo le po poti demokracije. Ker naravne potrebe ljudi po resonanci, demokraciji in skupnem dobrem ne morejo zares zatreti, se morajo nedemokratični režimi zatekati k njihovemu obvla- dovanju: lahko gre za bolj ali manj odkrito nasilje, medijsko manipulacijo, za kupo- vanje oblasti s potrošniškimi dobrinami in ustvarjanje potrošniškega človeka, ki ga skušajo oblikovati na način korenčka in palice (mehki despotizem (Tocqueville (Taylor 2000, 13–14, 95; Žalec 2000a, 137)), kombinacijo naštetega itd. Toda niti brutalno zatiran niti medijsko ali potrošniško obvladovan človek ne more biti zado- voljen. 15 To se odraža na različne načine. Na političnem področju skozi proteste in prosperiteto populizma, na zdravstvenem pa z naraščanjem duševnih bolezni in obolenj v sodobnih družbah gmotne blaginje – česar ne moremo pripisati samo vse večjemu deležu starejših ljudi. Zato sta demokracija in zdrava družba možna le preko gojenja resonance in uresničevanja skupnega dobrega. 15 Tu lahko omenimo veselje in zadovoljstvo, ki ga ljudem prinaša politično udejstvovanje, ki ga je tako poudarjala Hannah Arendt. Švicarski ekonomist Bruno S. Frey je ugotovil, da so prebivalci držav z raz- vejano mrežo demokratičnih institucij s svojim življenjem v osnovi bolj zadovoljni kot tisti, ki v sicer enakih razmerah živijo v manj demokratičnih okoljih. To pomeni, da ima demokracija na zadovoljstvo ljudi pomemben vpliv (Rosa 2019c, 219). 532 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Reference Assmann, Jan. 2018. Totalna religija. Prevedel Alfred Leskovec. Ljubljana: Slovenska matica. Buber, Martin. 1995. Ich und Du. Stuttgart: Re- clam. – – –. 1999. Dialoški princip. Prevedel Janez Zupet. Ljubljana: Društvo 2000. – – –. 2004. Božji mrk: Razmisleki o razmerju med religijo in filozofijo. Prevedel Janez Zupet. Celje: Mohorjeva družba. Crouch, Collin. 2013. Postdemokracija. Prevedel Borut Cajnko. Ljubljana: Krtina. Dörre, Klaus, Nancy Fraser, Stepen Lessenich, Hartmut Rosa, Karina Becker in Hanna Ket- terer. 2020. Ein Gespräch zwischen Klaus Dörre, Nancy Fraser, Stephan Lessenich, Hart- mut Rosa und Karina Becker und Hanna Kette- rer. V: Hanna Ketterer in Karina Becker, ur. Was stimmt nicht mit der Demokratie? Eine Debatte mit Klaus Dörre, Nancy Fraser, Stephan Lesseni- ch und Hartmut Rosa, 205–253. Berlin: Suhr- kamp. Hollenbach, David D. J. 2003. The Common Good and Christian Ethics. Cambridge: Cambridge University Press. Juhant, Janez, in Bojan Žalec, ur. 2012. Reconcilia- tion: The Way of Healing and Growth. Zürich; Berlin: Lit Verlag. Kardis, Kamil, Michal Valčo, Katarina Valčova in Gabriel Paľa. 2021. The threat of religious fundamentalism and the European immigrati- on crisis: institutional transfer and social re- ception. Bogoslovska smotra 91, št. 5:1161– 1192. Kläden, Tobias, in Michael Schüßler, ur. 2017. Zu schnell für Gott? Theologische Kontroversen zu Beschleunigung und Resonanz. Freiburg: Her- der. Klun, Branko. 2020. Rezilienca in resonanca: V iskanju nove drže do sveta. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:281–292. – – –. 2022. Resilience and Resonance: Rosa’s Conception of the Good Life in Challenging Times. V: Robert Petkovšek in Bojan Žalec, ur. Ethics of Resilience: Vulnerability and Survival in Times of Pandemics and Global Uncertainty, 33–41. Berlin: Lit Verlag. Kondrla, Peter, Peter Majda, Roman Králik in Tibor Máhrik. 2022. Transformations of Cyril- lo-Methodian tradition in contemporary religi- osity. Constantine’s Letters 15, št. 2:149–159. Laube, Martin. 2018. ‚Eine bessere Welt ist mög- lich‘: Theologische Überlegungen zur Reso- nanztheorie Hartmut Rosas. Pastoraltheologie 107, št. 9:356–370. Pavlíková, Martina. 2021. Kierkegaard’s Contro- versy with the Corsair. XLinguae 14, št. 3:222– 229. Peters, Christian Helge, in Peter Schulz. 2017. Einleitung: Entwicklungslinien der Resonanzbe- griffs im Werk von Hartmut Rosa. V: Peters in Schulz, 9–26. Peters, Christian Helge, in Peter Schulz, ur. 2017. Resonanzen und Dissonanzen: Hartmut Rosas kritische Theorie in der Diskussion. Bielefeld: Transcript Verlag. Petkovšek, Robert. 2017. Vloga razuma v samora- zumevanju svetopisemskega monoteizma po Janu Assmannu. Bogoslovni vestnik 77, št. 3–4:615–636. Platovnjak, Ivan. 2020. Družine s predšolskimi otroki potrebujejo pri svojem poslanstvu posredovanja vere več razumevanja, sprejetos- ti in bližine v Cerkvi na Slovenskem. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:355–370. Rosa, Harmut. 2005. Beschleunigung: Die Verän- derung der Zeitstrukturen in der Moderne. Frankfurt: Suhrkamp. – – –. 2016. Resonanz: Eine Soziologie der Weltbe- ziehung. Berlin: Suhrkamp. – – –. 2017. Gelingendes Leben in der Beschleuni- gungsgesellschaft: Resonante Weltbeziehun- gen als Schlüssel zur Überwindung der Eskala- tionsdynamik der Moderne. V: Tobias Kläden in Michael Schüßler, ur. Zu schnell für Gott? Theo- logische Kontroversen zu Beschleunigung und Resonanz, 18–51. Dunaj: Herder. – – –. 2018. Unverfügbarkeit. Dunaj: Residenz Verlag. – – –. 2019a. Resonanz als Schlüsselbegriff der Sozialtheorie. V: Jean-Pierre Wils, ur. Resonanz: Im interdisziplinären Gespräch mit Hartmut Rosa, 11–30. Baden: Nomos. – – –. 2019b. Zur Kritik und Weiterentwicklung des Resonanzkonzepts. V: Jean-Pierre Wils, ur. Resonanz: Im interdisziplinären Gespräch mit Hartmut Rosa, 191–212. Baden: Nomos. – – –. 2019c. Resonance: A Sociology of our Relati- onship to the World. Prevedel James C. Wa- gner. Cambridge: Polity Press. – – –. 2019č. The Uncontrollability of the World. Cambridge: Polity Press. – – –. 2020. Demokratie und Gemeinwohl: Versuch einer resonanztheoretischen Neubestimmung. V: Hanna Ketterer in Karina Becker, ur. Was stimmt nicht mit der Demokratie? Eine Debatte mit Klaus Dörre, Nancy Fraser, Stephan Lesse- nich und Harmut Rosa, 160–188. Berlin: Suhr- kamp. 533 Bojan Žalec - Resonanca, demokracija in skupno dobro Rosa, Hartmut, in Christoph C. Henning, ur. 2019. The Good Life Beyond Growth: New Perspecti- ves. New York: Routledge. Rosen, Stanley. 1987. Benedict Spinoza. V: Leo Strauss in Joseph Cropsey, ur. History of Politi- cal Philosophy, 456–475. Chicago: The Univer- sity of Chicago Press. Strahovnik, Vojko, in José Ignacio Scasserra. 2021. Avtonomija, avtoriteta in zaupanje: virus in meje leta 2020. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:867–879. Taylor, Charles. 2000. Nelagodna sodobnost. Prevedel Bojan Žalec. Ljubljana: Študentska založba. – – –. 2017. Resonanz und die Romantik. V: Chris- tian Helge Peters in Peter Schulz, ur. Resonan- zen und Dissonanzen: Hartmut Rosas kritische Theorie in der Diskussion, 249–270. Bielefeld: Transcript Verlag. – – –. 2018. Resonance and the romantic era: a comment on Rosa’s conception of the good life. V: Hartmut Rosa in Christoph Henning, ur. The Good Life Beyond Growth: New Perspecti- ves, 55–69. New York: Routledge. – – –. 2019. The Ethical Implications of Resonance Theory. V: Jean-Pierre Wils, ur. Resonanz: Im interdisziplinären Gespräch mit Hartmut Rosa, 71–85. Baden-Baden: Nomos. Veber, France. 1923. Znanost in vera: vedoslovna študija. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Wils, Jean-Pierre, ur. 2019. Resonanz: Im interdis- ziplinären Gespräch mit Hartmut Rosa. Baden- Baden: Nomos. Wittgenstein, Ludwig. 1976. Logično filozofski traktat. Prevedel Frane Jerman. Ljubljana: Mladinska knjiga. – – –. 2005. Kultura in vrednota: mešani zapiski. Prevedel Aleš Učakar. Ljubljana: Študentska založba. Žalec, Bojan. 2000a. Posameznik v skupnosti, perspektive sodobne družbe. V: Charles Taylor. Nelagodna sodobnost, 113–139. Ljubljana: Študentska založba. – – –. 2000b. Education from the anthropological point of view. Anthropological Notebooks 6, št. 1:9–19. – – –. 2002. Spisi o Vebru. Ljubljana: Študentska založba. – – –. 2005. Opombe o filozofiji religije o(b) branju Wittgensteina. V: Ludwig Wittgenstein. Kultura in vrednota: mešani zapiski, 141–157. Ljubljana: Študentska založba. – – –. 2010. Človek, morala in umetnost: uvod v filozofsko antropologijo in etiko. Ljubljana: Teološka fakulteta. – – –. 2011. Nezaupanje kot ključni dejavnik slabe- ga delovanja skupnosti, organizacij in družbe. Dignitas: revija za človekove pravice 13, št. 51–52:351–373. – – –. 2013. Trust, Accountability, and Higher Education. Synthesis Philosophica 55–56, št.1–2:65–81. – – –. 2016. Wittgenstein in vera. Bogoslovni vest- nik 76, št. 3–4:457–470. – – –. 2018. Beganje človeka tekoče moderne. V: Zygmunt Bauman in Thomas Leoncini. Tekoča generacija: spremembe v tretjem tisočletju, 71–89. Ljubljana: Družina. – – –. 2020a. Kierkegaard o ljubezni in preizku- šnjah: krščanska antropologija tesnobe, nasilja in trpljenja. Ljubljana: KUD Apokalipsa; Sre- dnjeevropski raziskovalni inštitut Søren Kierke- gaard. – – –. 2020b. Fair Cooperation and Dialogue with the Other as a Rational Attitude: The Gramma- rian Account of Authenticity. Annales: Series historia et sociaologia 30, št. 3:383–394. – – –. 2021a. Bivanjsko upanje, smisel in resonan- ca. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:825–834. – – –. 2021b. Religija in narava v luči Rosove teorije resonance. Poligrafi: revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo 26, št. 103–104:5–22. – – –. 2021c. Resonance as an integral part of human resilience. XLinguae 14, št. 3:139–150. – – –. 2021č. Resonance as a foundation of resili- ence and as a basic human right in the context of business ethics. V: Roman Králik in Patrik Maturkanič, ur. Aktuálni otázky: filozoficko-so- ciálního výzkumu, 108–119. Terezín: Vysoká škola aplikované psychologie. – – –. 2021d. Rosa’s theory of resonance: its im- portance for (the science of) religion and hope. Religions 12:1–8. – – –. 2022a. Contemporary societal division: resonance, alienation, and (politics of) fear. XLinguae 15, št. 1:106–114. – – –. 2022b. Pedagogika odnosa in resonance. Vzgoja 24, št. 3:9–11. – – –. 2022c. Realizem in svoboda: resonanca s stvarnostjo in rezilienca človečnosti v luči Komarjeve filozofije. Zaveza: glasilo Nove slovenske zaveze 32, št. 123:106–115. – – –. 2022č. Pošteno sodelovanje, religija in racio- nalnost: solidarni personalizem kot družbena filozofija. Ljubljana: Družina.