Raj pod lipo	Germek Nada, Ljubljana
(Prinašamo ta opis, čeprav je staro koroško navado prikazal že Matej Potočnik, kot osebno doživetje in dolkaz, da se nekdanje šege še niso opustile.)
Med počitnicami sem preživela nekaj prelepih tednov v Ziljski dolini v Slovenskem Korotanu. Prekrasna jc ta Ziljska dolina s svojim bogastvom naravnih lepot, s svojimi vasmi in seli, cerkvami in cerkvicami po gričih, rodovitnimi polji in bujnimi pašniki, s svojimi gozdovi in ponosnimi gorami. Vsa ta pestra slikovitost ostane človeku nepozabna.
A v še bolj živem spominu kakor narodne krasote so mi ostali vtisi zadnje nedelje mojih počitnic, ko sem imela priliko občudovati veselo življenje Ziljanov in njihove stare narodne običaje. Ohranili so jih mnogo ver-nejo in pristneje kot Slovenci marsikje drugje.
Zvedeli smo, da bo zadnjo nedeljo v avgustu v sosednji vasi Sent Štefanu, ki leži na zložnem hribu nad Ziljo, »žegen« s tekmo med vaškimi fanti in narodnimi plesi. Namenili smo se tja.
Ko je sonce po/kukalo izza Dobrača in razlilo prve svoje žarke po zeleni Zilji kakor zlato, smo bili že na potu izven Blač.
Sc v prijetnem jutranjem hladu smo dospeli v Sent Stefan, kjer je bilo že živahno vrvenje.
Ob 8. uri jc bila slovesna sv. maša, ki so jo imeli trije duhovniki. Po maši se je zbrala množica ljudstva iz domače in sosednjih vasi na trati ob cesti, kjer se je vršila tekma med fanti domačini za čast vodje vseh fantov.
Ziljska fantovska tekma je veselega značaja. Na kol, Iki so ga zasadili sredi ceste, nataknejo sod. Ob sodu čakata dve deklici v krasni ziljski noši. Ena stoji na podstavku in drži vcncc, ki je namenjen zmagalcu, druga pa stdklenico vina in kozarec, da napije prvaku v tekmi. Sedem krepkih fantov v lepi ziljski noši je zajahalo neosedlane, okrašene konje. Tekmovalci morajo jahati v diru mimo soda in z železnim drogom, ki ga drže v desnici, udariti ob sod. Dobro morajo paziti, da ga zadenejo. Drugače morajo jezditi dalje, ne da bi smeli ponoviti udarec. Fant. ki razbije sod. dobi od vaških deklet venec in je vse leto, do prihodnje tekme, vodja fantov. To čast seveda izgubi, ako prihodnje leto razbije sod drugi tovariš.
Vseh sedem fantov je jahalo najprej v počasnem hodu mimo soda. da so se konji privadili temu čudnemu strašilu sredi ceste. Prigovarjali so svoji razumni živali, naj se nikar ne boji in naj se med dirom ne izogne sodu. Nato je pričela tekma. Lepo je bilo videti to vrsto krepkih in mladih Ziljanov na iskrih, ovenčanih konjih. Najlepši je bil tretji v vrsti, močan fant, ki jc jahal prekrasnega belca. Njemu so prerokovali zmago. Jezdeci dirjajo prvič mimo soda. Udarijo ob sod. eni močneje, drugi slabcjc. Tretji fant je zamahnil najlkrcpkeje. Jahajo mimo drugič. Prvi, drugi udarita ob sod. Konj tretjega fanta pa se nepričakovano ogne soda. jahač ne zadene in zdirja mimo. Smilil se nam jc. Tako močno roko je imel, da bi s tremi udarci razbil sod, imel pa je tako boječega ali trmastega konja, da mu ni uspelo jahati bliže ob drogu. Sod je razbil v sedmem diru eden ostalih fantov. Še osmič, zadnjič zdirjajo mimo gledalcev jahači. Šest zmagoviti tekmovalcev ulovi na svoj drog po en obroč razbitega soda. Sedmi, zmagovalec, pa zajame venec zmage.
Lepa Ziljanka napije zmagalcu, a ljudstvo glasno in hrupno izraža svojo pohvalo.
Pestra množica Ziljanov in Ziljank iz domače župnije in sosednjih vasi sc jc zbrala in gledala to zanimivo tekmo. Staro in mlado je imelo pri tem svoj užitek. Starejši možje so se spominjali svojih mladih let, ko so še sami tekmovali. Fantje so z vzkliki in šalami vzpodbujali svoje tovariše. Vmes so se prerivali otroci in spremljali z opasnim vriščem vsak udarec na sod. Najlepše pa so bile žene in dekleta, ki so se za ta praznik oblekle v svoje najlepše obleke. Občudovala sem njihova lepa nabrana kratka krila, visoke platnene čevlje in pisane rute.
Dopoldanska tdcma, katere se je udeležilo le nekaj fantov, je bila nekak uvod v splošni ljudski praznik. Za večino ljudi, posebno za dekleta in fante, ki so bili dopoldne samo nemi glcdalci, je prišlo šele popoldne pravo splošno veselje.
Pred lepim novim gradom se razprostira velik prostor, sredi katerega stoji stara košata lipa. Pod to lipo. okoli katere jc bil napravljen stol za godce, so se začeli že pred drugo uro zbirati plesalci, ki so nestrpno čakali, da godci uredijo svoja godala in zaigrajo na ples, ali ikakor mu pravijo k »prvemu raju«. Ta prvi raj tvorita prav za prav dva plesa. Prvega se udeleže fantje in dekleta iz domače vasi, drugega pa tudi plcsalci iz soseščine.
Domači fantje so si poiskali svoje izvoljenke za par in pričel sc jc prvi raj. Plesalec pelje svojo dečvo k lipi, kjer stoji sod vina s kozarci. Tam ji napije, oba izpraznita čase, nato pa sc sprehajata okoli lipe, dokler ne zaigrajo gotici. V tempu valčka se zavrte, toda samo trikrat. Nato sc zopet izprehajajo in pri tem prepevajo. To rajanje se ponovi tolikokrat, da pridejo vsi plcsalci 4—5krat okoli lipe. Ljubko in poskočno so sc vrteli pari. z vseh obrazov je žarelo veselje, vse oči so bile polne smeha in razigranosti. Vsem tem mladim plcsalccm in plesalkam jc bilo videti, tla jc prišel za nje šele sedaj pravi čas veselja »raj pod lipo«. Fantovska pesem sc je združila s smehom deklet, razposajeno likanje z vriščem harmonike in gosli.
Ko jc nehal prvi raj domačinov, so prišli na vrsto fantje in dekleta iz sosednjih vasi. Kot gostje pa niso imeli pravice, da bi plesali svoj raj samostojno, ako so niso odkupili godcem in domačim fantom s primerno vsoto denarja. Fantje iz kakšne bližnje vasi, ki so sc hoteli postaviti, so dali domačim za pijačo in godcem napitnino, nakar so imeli sami pravico do plesa pod lipo.
Ples jc postajal vedno bolj živahen, vedno več jc bilo parov in v pozni popoldanski uri je bilo žc vsepovsod pred gradom razposajeno vrvenje.
Medtem ko so mladi pari rajali veseli raj, sc jc potiskala otročad okoli kolib s sladčicami, lectom in igračami ter nadlegovala starše za par grošev. Drugo skupine otrok so se zabavale na vrtiljaku, gugalnici ali pa so z zanimanjem opazovali mlajše fante, ki šc niso imeli mesta med plcsalci, s kako lovsko strastjo skušajo s streljanjem podreti našemljenega inožička.
Do večernih ur je vztrajala plesa željna mladina pod lipo. Očaki in ma micc so pa medtem že uživali v raznih gostilnah dobrote iz kuhinje, ki je nudila ta dan svoje najboljše. Za vse težke dneve dela in morebitnega pomanjkanja med letom so se hoteli vaščani danes odškodovati in niso poznali varčevanja nc pri jedi nc pri pijači.
Pod večer sc jc pridružila starejšim tudi mlada družba in veselje sc je preselilo izpod lipe v gostilne. Rajali so in peli, jedli in pili vso noč in ves prihodnji dan in šc dalje, tako da jc trajal raj, ki sc jc začel pod staro lipo pred gradom tri dni in tri noči — kot pravi narodna pesem.
Nam seveda ni bilo mogoče prisostvovati nadaljnjem veselju tega praznika v Šcnt Štefanu, ker smo sc morali vrniti domov v Blačc. Lep jc bil ta večerni sprehod in pripovedovali smo si drug drugemu razne vesele nagod-bice in prizore, ki smo jih opazili med dnevom. Razpravljali smo o tem. kateri od jczdeccv nam je najbolj ugajal, govorili smo o krasnih narodnih nošah, o lepih Ziljankah, o raju pod lipo in o marsičem drugem.
Meni jc ta dan prinesel toliko vtisov, da ga gotovo nikoli ne pozabim. Nc pozabim pa tudi misli, ki sem jih imela, ko smo sc vračali iz Šcnt Štefana: »Ljudstvo, kakršno so Ziljani, ki jc tako verno čuvalo jezik svojih očetov in jc prav tako nepokvarjeno in pristno ohranilo prelepe narodne šege ir> običaje svojih prednikov, bo ostalo vedno naše in nc more biti zapisano narodni smrti.«